LETO V. LJUBLJANA, 26. FEBRUARJA 1927. STEV. 9. t3&QOČMlNA ZA JVGOSLA-V!)0 ČETRTLETNO DIN 15* CELOLETNO DIN 60/ZA INOZEMSTVO 1E DODATI POŠTNINO/ oclajipo CENlKV/ POSAMEZNA ŠTEVILKA PO DIN* 150, POŠT. ČEK. RAt 13.188 A /A\ vredniJtvoin-vprava V-VČITELJIKI-TIJKARNI/ ROKOPISI • JE • NE • VR A-'CAJO/ANONlMNtDO-. ‘PlSl-SE-NE-PRIOBČV-k lElO/POjTNlNAPLA-^ XANA V-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 906. 13 let pozneje. Še nikdar ni slovenski narod slavil takih triumfov, kakor ob 13. obletnici leta pričetka Ve.like vojne, ko je stal enodušno v krogu okoli svojega ljubljenega cesarja in obnavljal še s posebno udanostjo prisego zvestobe sivolasemu imperatorju. Še nikdar pa tudi ni dobil lepšega daru verni slovenski narod, kakor to uro, ko je bil izvoljen reprezentantom ljulbljanske oblastne skupščine On, ki je leta 1914 doprinesel bratom Srbom najjasnejše dokaze neomajne in večne zvestobe. Dne 23. februarja je šla vest, z radostnem klicanjem sprejeta širom slovenske domovine, da je bila dana satisfakcija njemu, ko je imel tiste dni, ko so današnji Orjunaši, dobrovoljci in politični preganjanci denuncirali nas, tako-zyane slovenske klerikalce, ki smo S1 postavili za maksimalni program politično zjedinjenje v skupno nacionalno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev pogum stopiti pod kandela-ber in izpovedati vsemu svetu, kakšen je bil tiste dni duh, ki je preveval vse slovansko avstrijsko ljudstvo. Ali ni bil to uro, ko je stopil med gromovitim ploskanjem večine Pod sliko kralja Aleksandra in iz-pregovoril, »da se samo svoji domoljubni dolžnosti oddolžimo, ako se v tem svečanem trenotku spomnimo Nj. Veličanstva kralja ter manifestiramo za skupno našo domovino za državo Srbov. Hrvatov in Slovencev s tem, da zakličemo trikrat: Naš kralj Aleksander K naj živi!« naš častitljivi predsednik doživel največje zadoščenje, ko se je spomnil, da je 28. julija 1914. mislil pod kandela-brom, ko je govoril po »Slovencu« sledeče besede: »Šest stoletij je naš slovenski narod že pod žezlom preslavne Habsburške dinastije. Šest stoletij je ohranil zvesto svojo zvestobo Habsburškim vladarjem. Nima ga madeža slovenska trobojnica! V zavesti, da je naša bodočnost edinole v Avstriji, v mnogonarodni velevlasti mogoča, ostane slovenski narod tudi v tej težki uri zvest tradicijam svojih dedov: zvest svojemu cesarju in Avstriji. Dokazali bomo vnovič, da je prav govoril Koseski, ki je rekel: »Hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovenca ne mine! Živela Avstrija! čisto enako in da ima najneizpodbit-nejši moralno legitimacijo za to, da lahko potem, ko je na njegov poziv »doprineslo slovensko ljudstvo na skupni žrtvenik naše skupne domovine velike in težke žrtve za mogočno in viteško Avstrijo proti pritlikavi, predrzni, ošabni in požrešni sosedi«, katero je vodil preko krvavih poljan Cera, Rudnikov, Albanije In Kajmakčalana on Kralj Aleksander I., pošlje taistemu Aleksandru I. sledeči brzojav: »Skupščina oblasti ljubljanske, zbrana na prvi seji pošilja Vašemu Veličanstvu iskrene izraze svoje popolne udanosti in največjega spoštovanja. Skupščina oblasti ljubljanske. dr. Natlačen, predsednik.« Da nima ga madeža slovenska trobojnica in težko bo še onemu, ki se danes zanaša na zvestobo Slo-venca-klerikalca, ki je proglašal pred 13. leti naše ozemlje za zakonito lastnino Avstrije ter zanemarja one, ki so taistega dne, ko je gospoipred-sednik dr. Marko Natlačen zaklinjal dobro slovansko ljudstvo k zvestobi do Avstrije in njenega cesarja ter s klicem živela Avstrija hujskal na vojno v spremstvu avstrijskih krvo-slednih psov in po denuncijacijah političnih somišljemikov g. predsednika romali v kazemate. lagerje in pod vislice, ker so imeli proti paroli g. dr. Natlačena pogum klicati »Živela Srbija! Živel kralj Peter! Živela velika Jugoslavija!« Kriza naše srednje šole. Brošura pod |tem nasilovom izpod peresa g. prof. Westra, ki jo je izdalo in založilo Društvo prijateljev humanistične gimnazije, je vzbudila v naš] javnosti opravičeno zanimanje. Zadeva je tako velikega in splošnega pomena, da si mora javnost o stvari biti na jasnem, pred-no pride tozadevni načrt srednješolskega zakona pred Narodno skupščino, da zadobi zakonito silo. Okolo tega perečega vprašanja se je razvila v naših časopisih polemika, ki se je udeležujejo z vsem ognjem prepričevalne besede humanisti, romanisti in prijatelji nem- ščine. Ker v tem sporu ne more iir ne sme biti merodajno mnenje posameznih oseb, ki skušajo z več ali manj utemeljenimi razlogi pridobiti javnost za svoje teze, smatramo za umestno, pravilno in svrhi odgovarjajoče, da gremo stvari do dna in predvsem pregledamo, katere večje skupine se po svojih idejnih zastopnikih udeležujejo te polemike in kakšni nagibi so merodajni tem skupinam, da so se odločili za la- listek. Toplički upor. Junaški čjnj br. vojvode Kosta Pečanca. Bilo je pred desetimi leti, ko je legla nad Srbijo doba groze in fizičnega ter duševnega umiranja. Leto 1917. je pomenjatlo za centralne velesile leto največjih uspehov, ko je ležala Srbija strta pod noga-m' cesarskih lovcev, Makensijevih ^retorijancev in Ferdinandovih °Pritnikov razdeljena med Avstrijce^ in Bolgare, ki so tiste dni v slepi strasti pozabili na vse in bolj grozno stiskali preostali bedni srb-sik rod. kakor Švabi in Madžari. Zapira.i so v masah mlade in stare, zažigali na grmadah srbske knjige ter nasilno pobolgarovali srbsko mladino. Nihče ni bil nikjer varen1 in sleherni jc pričakoval vsak hip vstop patrole, ki bi ga imela odvesti na bolgarski divizijski vojni sod. V vsaki hiši je visela torba s peri- om in hrano, da jo je ponesel s seboj človek, čim so ga prišli aretirat. Najsi so bili tedaj časi, ko je lažje zletela glava raz tilnik, kakor klobuk z glave, vendar se je narod zbirali v večernih urah za dobro zastrtimi okni in vzbujal spomine na dneve svobode. Spomini pa so vzbujali i nade, ki so objemale duše vseh v nekem svetem pričakovanju, da se bo nenadoma pretrgala črna noč in da bo zasinil nov dan. Srbski oficirji. Nenadoma je šel po zemlji glas, da so se pojavili v Prokupljanskih gozdovih srbski oficirji, ki so se pripeljali z letali iti da so stopili v stik s prvo četo dobrovoljcev, katero je vodil že od leta 1916. legendarni poručnik Kosta Vojinovič-Kosovac, ki je bil silno podoben kraljeviču Juriju, zbog česar ga je narod splošno smatraj ko* takega. Kakor je masa najboljše polje za razmnoževanje in povečavanje raznih vesti, tako je i to pot storila svojo dolžnost. Pričelo se je govoriti kmalu o celi po letalih in zepe- tinščino in grščino ali za nemščino in francoščino. Prva teh skupin, ki na vso moč zagovarja ohranitev latinščine in grščine v učnem načrtu srednje šole, je skupina naše duhovščine. Tej je predvsem ležeče na tem, da bi i v bodoče prihajali s srednje šole v semenišče mladeniči, popolnoma vešči latinščine. Ako bi na srednji šoli ne bilo latinščine, bi morali cerkveni krogi osnovati svoje šole, da usposobijo naraščaj za katoliška semenišča. Ta skupina zagovarja latinščino tedaj iz prozornega stanovskega interesa, ki ogromni večini ostalih sodržavljanov ne more biti niti važen niti merodajen. Duhovniška skupina pri nas to tendenco skrbno skriva. Misli na latinščinb, ki bi jo v cerkvenih poslih čisto lahko zamenjala staroslo-venščina, operira pa s tem, da po-vdarja, da ji gre pri tem samo za antičnega duha, ki bi se ga naj srednješolec navzel ob pouku latinščine. To dokazovanje pa ne more nikogar uveriti, "kajti vsi vemo, da. je an-tični duh diametralno nasprotje krščanstva, vemo, da sta se svetovni nazor antike in svetovni nazor krščanstva borila na življenje in smrt in da je krščanstvo zmagalo tedaj, ko je bila antika popolnoma zatrta. V ostalem manjka tej skupini še ena nadvse važna legitimacija: ta skupina po svojem ustroju nima potomstva, zato naj se pri rešitvi tega važnega vprašanja ozira predvsem na tiste skupine interesentov, ki skrbe postavnim potom, da se ne iztrebi rod bodočih dijakov, delavcev, vojakov in davkoplačevalcev. Drugo skupino tvorijo predvsem oni prijatelji humanistične gimnazije, kojih kulturno obzorje je strogo dvojezično, slovensko-nemško, kar se tiče živih jezikov, in grško-latinsko, glede mrtvih. Strogo dvojezično, kakor bivša Kranjska dežela. Ta skupina se je izšolala v tem dvakrat dvojezičnemu sistemu, delovala je po 30 let med mladino v istem pravcu in si ne more misliti, da je izven te dvojne dvojezičnosti še kje na svetu kaka kultura in kaka literatura. Za te gospode sta latinščina in nemščina še vedno alfa in omega vse učenosti in omike. Pozabili so pri tem, da je novodobno človeštvo sicer svojo kulturo postavilo na antični temelj da pa ni ostalo na temelju samem, ampak je gradilo naprej in dospelo do takih uspehov na vseh poljih, da sedanja kultura človeštva daleko prekaša antično v vsakem pogledu. Vse to je popolnoma naravno, ker človeškemu umu bi dali. slabo oceno, ako bi mislili, da je ostal tam, kamor ga je dovela antika. Gospodom te skupine pa je Ci-ceron, pater patriae, ta blebetavi rimski buržuj, ki pledira za moreš maiorum, ko njegov vrli sinko veselo zaliva svoj Obed s tremi in svojo večerjo s štirimi litri falemca, (glej Meissner, Rom. Kulturge-schichte), ta opurtunistični zastopnik najreakcionamejšega kapitalizma in plemstva, še v našem stoletju najidealnejši patriot. Demosten, s kamenčki v ustih in s svojim ozkosrčnim, ne preko atenskega obzidja segajočim obzorjem, separatist najčistejše vrste, ki ni mogel pojmiti velikopoteznega Filipovega hielensko-narodnega koncepta, ijim je še danes vzor govorništva! Taki prijatelji humanizma menda ne poznajo nikake druge elo-kvence. Vedno znova povdarjajo leporečnost Cicerona, kakor da jim ga je Mommsen zaman ocenil po zaslugi — tega blebetavca. Njim najbrž ni znan razvoj govorništva v najnovejši parlamentarni dobi. Kaj bi naštevali imena, poleg katerih sta Ciceron in Demosten samo predhodnika na poprišču govorništva. Filipika in ciceronstvo sta postali od tedaj samo še fraza ... Gospodje pa so še vedno navdušeni za ta dva »edina« govornika. S Ksenofomtom more mladino, samo da se koncem semestra dokopljejo do edine točke, ko zasije solnce v dolgočasne grške ure: pri lepi frazi thalassa, thalassa! Ali je vredna ta fraza vsega truda? Z grškimi dramami trapijo mladino in tek drame prekinjajo z ne-važnimi slovničnimi in oblikosfov-nimi razlagami, da gre k vragu vsa lepota, mesto da bi vzeli Sovretov, Bradačev ali Willamo\vitz-Moel-lendorfov prevod. Cel semester porabijo v oblikoslovju, mesto da bi prečitali dramo v prevodu v par urah z vsemi potrebnimi kulturnozgodovinskimi komentarji vred. Vso blestečo Homerjevo epiko pokvarijo, kadar nalete v tekstu na kak eksotični dorski dvojinski optativ, takoj sledi slana gramatike, da ne bi dijak zaslutil lepote! Iz Horacija izberejo najbolj dolgočasne pesmi:, Katula, Tfbula, Properca dado samo povohati; Vergila, pesnikovalca, ki vse njegove pesmi diše po olju trudnih noči prebitih pri svetilki (glej Machar, Strup iz Judeje), pa vlivajo mladini v obilnih porcijah. To metodo in ta način predavanja, ki se je razvil ob študiju mrtvih jezikov, so prenesli tudi na žive jezike. Samo slovnica in formalizem! Prešerna zastudijo mladini, zato se je ta oklenila tembolj Cankarja, Župančiča, Ketteja in Murna, ki jih ni bilo v aičnem načrtu in jih zato niso mogli omrziti mladim dušam! Poetiko so razlagali kakor grško slovnico, mesto da bi vzeli v roko Župančiča, čigar sleherni pesem vseljuje celo kopo tropov in figur. In tako naprej, nepregledna vrsta rekriminacijl linili došli diviziji, opremljeni s topovi in vsem potrebnim: vojnim materialom. Te vesti so pričeli po-trjevai i Bolgari sami, ko so s strahom pripovedovali, da so videli pri obhodnjali srbske oficirje v paradni uniformi. Fantazija je pričela dobivati obliko dejstva in narod je pričel dvigati glave. Uporni ogenj je zagorel v očeh zasužnjenih. Gospodarji so se pričeli plašiti. Bruhnilo pa je to uporno razpoloženje na dan, ko so pričeli Bolgari proti določbam mednarodnega prava novačiti mladeniče v Jabla-niškem srezu za svojo vojsko. Koga so obvestili, da mora pred naborno komisijo, ta ni pomišljal niti do večera, nego naglo oprtal pripravljeno torbo in skrito puško ter naglo odkuril v zeleni gozd. Pričele so pokati puške in bolgarske obhodne straže se nSso drznile dalje, kakor do robov gozdov. Z mladimi so odhajali i starejši, tako da so sc mesta vidno praznila. V^ pa je gnala ena želja vstopiti v vojvode Kosta Pečanca komitske čete. Kosta Pečanac je bil rojen leta 1879. v stari srbski patriarhijski prestolici — Peči. V mladih letih je že občutil na sebi vso pezo trpljenja robov in vstopil kot dvajsetletni prostovoljec v srbsko vojsko, polen vere, da bo prinesla ta na svojih bajoifetih osvo-bojenje zasužnjenim in gnavljenim. Ko so bili po ponesrečenem bolgarskem komitskem uporu preba-cene prve srbske komitske četice v Makedoniji od Skoplja do sten Šar Stanka med mrzlimi zidovi vojašnice. Na glavo si je nadel šubaro, čez ramo vrgel brzometko. okoli pasu pritrdil redenike, v torbo položil par bomb in s tovariši odrinil na svojo roko preko meje. Kmalu je zaslovelo tako njegovo ime proslavljeno po bojih s Turki, Albanci, Kačaki iri bolgarskimi komiti po celi Makedoniji od Skoplja do sten, Šar planine. Ko so druge vojvode po mladoturški revoluciji mirovale sko-ro celo leto, je on nadaljeval borbo sam prav do izbruha balkanske vojne. Ob priliki arnavtskih uporov PLES GRAFIKE ki se bo vršil na pustno soboto v Kazini bo zadovoljil mlade in stare plesalce / Muzika drav. divizije Maske dobrodošle/Vstopnina 15Din Vzemite v roko Klingerjevo zbirko kritik, ki jih pišejo dijaki o svojih učiteljih, prav poučna bo — cum grano salis. Ves zgoraj omenjeni obup sije iz teh kritik. Potem g. Asfodelosu morda ne bo več tako važen1 izpuščeni spiritus lenis, g. Paralipomenom bo morda opustil neumestno strogost pri cirkumflek-sih in g. Paradigma bo morda našel drugi način za razlago verzov, kjer božanski Homer opisuje Ahilov ščit! Tu je jedro krize naše srednje šole, tu naj se izkaže reformatorski duh! Smelo trdimo, da je pretežna večina tega, kar je dijak slišal o antiki v srednji šoli, plod izgodovin-skili ur, ako je bil predavatelj človek in nte register letnic in imen, ki je od ekzamena prišel z zlatim prstanom, podeljenim sub auspiciis imperatoris! V grških in latinskih urah se je o antiki izvedelo bore malo! Kulturnih predavanj dijak skoro ni slišal, zato pa je bil poln pesmic o slovniških spolih in izjemah, znal je vse nepravilne oblike, grških in latinskih glagolov, da je pozneje lahko živel od tega znanja, ako je postal profesor klasičnih jezikov! Vedno povdarjajo duha antike, pa v urah nekaterih predavateljev ni zavela niti najraihlejša sapica tega duha v mlada sprejemljiva srca, ves ta posel je moral opraviti zgodovinar! Bilo bi zato skrajno nemodro, ako se pri preosnovi srednje šole utesni pouk zgodovine, pač pa naj se predava bolj kulturna kakor vojaška in dinastična zgodovina. Kot utilitarističn* razlog za latinščino navaja ta skupina pomoč, ki jo ima dijak od latinščine pri učenju modernih jezikov, ne pomisli pa, da take pomoči nihče ne potre-ibuje. Tudi sami se niso učili nemščine s pomočjo starovisokonem-škega jezika, ampak so šli kar in medias res, dijak pa bi moral prebroditi vso latinščino, da pride do italijanščine in francoščine! Citi- edino pri FRANC BAR, Ljubljana. Isa Boljetinca je ipostal nekak šef njegovega generalnega štaba in dosegel v tej funkciji sijajrie uspehe, kakor tudi v 1. 1912. in 1913., ko je vodil odred redne vojske. Pri tragičnem umikanju preko Albanije je bil vedno pri zadnjih zaščitnih stražah ter doprinesel neprecenljive žrtve. Najslavnejše delo pa je izvršil potem, ko se je leta 1916. z letalom pripeljal s solunske fronte in izkrcal pri Toplici, kjer je organiziral topliški ustarce& s samo njemu dano energijo. V kratkem času je izteptal iz zemlje celo vojsko v popolni ratni opremi, ki je zajedno z rezervami po selih jedva čakala znamenja za poslednji udarec. Pričetkom februarja leta 1917. so vsi voditelji na tridnevneVn posvetovanju izdelali pod komando Pečanca točni vojni načrt, ki ga pa’ ni bilo moči izvršiti, ker je naletel vojvoda Pečanac predčasno ifa nek oddelek Bolgarov in proti svoji volji osvojil Kuršumljijo. Ohrabreni po Stran 2. »O R J U N A« Stev. 9. rajo v tem boju prof. Zielinskega, ki to pomoč specificira sledeče: Dijak, ki je podkovan (ta hipološki izraz posebno ljubijo vsi učitelji) v latinščini, takoj ve, zakaj je »gora« v romanskih jezikih (mont, motite) moškega spola in zakaj je naglas na besedi »devoir« na zadnjem zlogu, ker pozna to iz latinščine. Mi bi dodali k temu dokazovanju, da se bo isti dijak čudil, zakaj se reče la fonte in la fine, ko sta v latinšči- ni ti dve besedi vendar moškega spola in da se mu bodo smejali, ako bo v besedah ridere in cadere rabil akcent, ki ga zna iz latinščine. Če primeri kaj dokazujejo, se ta pomoč kaj lahko spremeni v ne-priliko. Prizadevanja in argumenti te skupine' ne smejo obveljati, ko se bo odločalo o vprašanju, ki je tako važno za državo in narod. (Dalje prihodnjič.) Jugoslovanska zunanja politika: Na križišču ... Laž ima kratke noge. Proti temu globokoumnemu narodnemu pregovoru so postavili naši dobri diplomati sofizem; da postane ponovljena laž resnica. S to politiko poloficielnih ali pa povsem ordi-narnih laži so pritirali zemljo tako daleč, da ga menda danes ni v; Beogradu poleg jugoslovenskega Chamberlaina človeka, ki bi vedel kako m kam bo krenila jutri 2uta kuča našo državno barko. Zategadelj tudi ni bilo prav nič čudno poročilo onega akreditiranega predstavnika neke tuje velesile, ki je dokumentiral eno strašnih in neverjetnih posledic te politike igranja slepih miši z besedami: »pays ou les pires surprises sont toujours a redouter.« (zemlja, kjer se je bati vsak dan neprijetnejših presenečenj). Grda 'lastnost naših diplomatov, da se vrte okoli resnice kakor mačka okoli vrele kaše, je že neštetič zahtevala od nas težke in nenadomestljive žrtve. In zelo se bojimo, da bo tudi sedaj vrla jugosloven-ska diplomacija zamudila ugodni trenutek. Razmerje, ki vlada med Jugoslavijo in Italijo, je sedaj vse preje, kakor zavidanja vredno. Tiranski pakt je izbil sodu dno in razsvetlil samega sicer ne premalo zatema-čenega kralja beograjske štampe, da je priznal svojo strašno napako, ko je stavil va banque na Ducejeve karte. Odlašanje imenovanja novega poslanika, namestnika Bodrera, govori jasno, da so razmere med Rimom in Beogradom, ki je po sunku Conquistadorja XX. vleka proti Skoplju, začutil, da gre sedaj za biti ali ne biti, diplomatsko rečeno zelo napete! To napetost, ki vznemirja že ves jugoslojvenski narod, še posebno potrjujejo poslednji dogodki v Albaniji, kjer iskrcavajo Italijani čete navzlic striktni izjavi beograjske vlade, da si opere rOke nad nadaljnjimi dogodki, čim stopi prvi oboroženi italijanski vojak na tla neodvisne Albanije. Točna poročila, ki smo jih prejeli i mi preko naših zaupnikov, zaposlenih z deli v Albaniji, neovržno pričajo, da se vrše v Draču izkrcavanja vojnega tolikem uspehu so ustaši navalili najprej na Prokuplje, ga po hudih uličnih bojih osvojili in nadaljevali pohod proti Nišu, kjer jih je zaustavil ogenj težke artiljerije. Sredi zemlje, zasedene po centralnih velesilah, je nenadoma nastal velik otok, segajoč od Kuršumljije do Niša, po dolini Morave do Leskovca in do bivše srbsko turške meje. Center je bilo Prokuplje, kjer je bil i štab Koste Pečanca in pokojnega prej omenjenega Koste Voji-noviča. Prokuplje je silno oživelo. Njegove ulice so bile polne ujetnikov in revolucionarjev, po večini seljakov, slepo udanih Kosti Pečan-cu, ki je čez noč organiziral bolnice, občine, sreska poglavarstva in ujet-.niške tabore. Vse je bilo prežeto vere v najboljši uspeli in popolno ošvobojenje. Formirale so se vedno nove čete in pošiljale na mejo — proti Nišu. Patrole so se križale. materiala pod vodstvom italijanskih generalštabnih oficirjev, ki nadzirajo tudi grajenja avtomobilskih cesta proti severovzhodni albanski meji in skrbe za pravilno deponiranje dopeljanega materiala po raznih točkah Albanije. Celokupno komando nad vso italijansko vojsko v Ški-petariji ima eden redkih visokih italijanskih vojaških funkcionarjev, ki je bil naklonjen fašistom še v času »prima ore« — general Ca-niccio. Vse te strogo vojaške ofenzivne priprave nesumljivo dokazujejo, da bomo v doglednem času izdani našim kletim sovražnikom na milost in nemilost, če se bomo z našimi orientalskimi metodami v zunanji politiki i v naprej zanašali na srečen trenutek in dobro voljo Boga, ki čuva Jugoslavijo. Ako nam je do garancij za nadaljnji obstanek države v dosedanji formi, potem moramo takoj pričeti z najintenziv-nejšo akcijo. Prvo kar je potreba za normalizacijo naše zunanje politike je, da uredimo nemudoma našo zunanjo diplomatsko službo, ki je še danes, deveto leto po Ujedinjenju, uprav škandalozna. O kvaliteti te panoge državne vlasti najlepše govori baš tiranski pakt, ponavljajoče se de-fravdacije in neovržno dejstvo, da smo v pogledu zunanje političnih informacij navzlic 100-milijonskim dispozicijškim fondom odvisni sko-ro povsem od informacijskega aparata ene nam naklonjenih velesil. Druga točka je čimprejšnje likvidiranje nesrečne formule, »da za sedaj ne moremo imeti z Bulgari nikakih vezi in odnošajev«. Odno-šaji med Jugoslavijo in Bulgarsko se morajo definitivno razčistiti' Aktivnost Francije, ki dela z vsemi silami na to zbližanje, je vse pomoči potrebna in upamo, da se bo izbornemu diplomatu Dardu, ki slovi kot eden najboljših poznavalcev balkanskih vprašanj in ki je dve leti poslanikoval v Sofiji, posrečilo doseči lepe uspehe pri tzmirjenju med Sofijo in Beogradom. Sporočilo Cirila Hristova našemu pevcu Vidovih zarij priča, da vstaja zora i Za Balkanom in da ni nemogoča velika jugoslovenska zajednica od Soče pa do Varne. Ta Velika Jugoslavija bi mejila na Crno morje in z njim na matju-ško Rusijo, ki je edina garancija, da se bodo nekoč umikale z naše grude horde Črnega inkvizitorja demokracije in Jugoslovenov s krvavimi glavami preko Brd nazaj v deželo zmagovalcev pri Vittoriu Venetu. Kakor smo sicer polni sumnje v sposobnosti diplomacije Zute ku-če, tako smo globoko uverjem, da bo v tem slučaju poslanik Balug-džič, ki se je že i sani razgovarjal s Čičerinom in vzdrževal s sovjetskim poslanikom v Berlinu prav prijateljske veze,' dobro izvršil svojo misijo. Osobito pa še, ker so v bratski Čehoslovaški nastopili zelo Prokupljanske dame so priredile v počast osvoboditeljem celo proslavo osvobojenja z elitnim plesom dostopnim samo povabljencem. Ples je trajal do zore, četudi se je plesalo sredi neprijateljske vojske. Centralne velesile so napele vse sile, da neprijetni upor zaduše. Proti Pečančevi peščici so vrgle eno avstrijsko in nemško ter dve bolgarski diviziji, ki so s težko artilje-rijo, strojnicami in letali prisilile končno to peščico k umiku v neprehodne planine. Pri umikanju so padti voditelji Vojinovič, Radovič in Vlahovič. Kosta Pečanac pa je ostal in še isto leto s tristo ljudmi upadel v Bolgarijo, da bi pobil bolgarsko vrhovno komando, ki se je nahajala v Čustendilu. Prodrl je štirideset pet. kilometrov globoko v Bolgarijo, spotoma pobil kompletni nemški bataljon in zažgal bolgarsko mesto Bosiljgrad. Avgusta meseca 1. 1918. odločni pristaši za sporazum z Rusijo, katerih eksponent je baš novi pomočnik ministra dr. Beneša. Poleg teh naravnih zaveznikov proti navalom italijanskega imperializma pa si moramo poiskati še drugih. Med njimi v prvi vrsti bratski nam veliki narod Francozov, katerih neprecenljivo zavezništvo smo izgubili že skoro za ceno lepili oči Benita Groznega in! njegovih laži prepolnih obljub, katerim je skoro docela veroval i stari lisjak Baja še nekaj dni pred svojo smrtjo. S Francijo smo zrastli in z njo pademo, ki nam je bila tztvtesta v težkih in veselih urah. Potom Francije in z njenim soglasjem pa moramo razčistiti i razmerje z mogočnim nemškim narodom, ki je s karteliranjem svoje in francoske težke industrije preloihil s preteklostjo in ubral pota, katerih dalekosežnost je danes moči jedva pojmiti. V družbi teh dveh nacij se nam potem ni bati za našo usodo: akoravno postane Trst nemško-slovanska luka. Poleg teh zvez pa bo potreba 'spričo antislovanskih tendenc za-padne Evrope prej ali slej stvoriti preko ujedinjenja posameznih slovanskih plemen v enotne narode — veliki in mogočni slovanski blok, ki bo lahko brez posebnih opasnosti obračunal z onimi, ki istovetijo Slovane z Bušmani ali kitajskimi kuiliji v Shanghaju. Danes še marsikdo vidi v paroli: »od Trsta do Vladivostoka,« sentimentalno romaptičnp!frazo, primerno bujni fantaziji mladih slovanskih riacionalistov. Potek časa pa bo dokazal, da ni bila ta parola, ki srno jo prvi dvignili v Jugoslaviji na svoje barjake Orjunaši — prazna fraza, nego globoko po-membnf evangelij z zelo jako gospodarsko in socialno podlago. A. V. Slovensko paragrafarstvo. ga denarja. Med tem .ie bilo par njegovih fotografij že reproduciranih in si je nemška firma delala z njimi reklamo. Toda fotograf ne more tožiti tvrdke, ker ni ona naročila. Menda ga ni človeka na svetu, ki ne bi priznal, da je vsak delavec svojega plačila vreden —- po paragrafih pa se lahko zgodi narobe. In tako se je tudi zgodilo. Fotograf je tožbo izgubil, ker je ravnatelj vztrajal na tem, na ni ničesar naročil. Uradnik, ki je v njegovem imenu pozval fotografa,^ naj pride fotografirat, pa ni dolžan plačati. Nemška tvrdka pa je krita in dela s fotografijami reklamo. Po paragrafih je ostal ubogi fotograf brez plačila in plača še sodne stroške 5000 Din. Tako se pri nas po paragrafih deli pravica domačemu obrtniku. Milijonarji in tujci bogate — pristojni pa od samih paragrafov ne vidi, da se je zgodila krivica obrtniku, ki je izvršjl, kar je bilo naročeno. Vsak dan čitamo po časopisih poročila izpred sodišča — navadno vsakdanje prazne zgodbe — ne vidimo pa slučajev, ki kažejo, da lahko tuji kapitalist po paragrafih dela reklamo za svoje podjetje, ne da bi mu bilo treba plačati delo ubogemu slovenskemu obrtniku, zato ker je tako po paragrafih. Po teh pa ima tujec še vedno več pravice pri nas nego nas domači človek. Slovenija je ohranila kot zvesto zapuščino bivše švabske dresure tkzv. »paragrafenrajterstvo«, t. j. tisti način presojanja in odločeva-nja, pri katerem se več ne gleda na resnico in pravico, ampak samo še na paragrafe. Celo »Slovenec« je v svojih »Sarajevskih pismih« pokazal slabo stran te naše slovenske nature. Gotovo je lepo, če povdarjamo naš smisel za pravico in zakon, a pri tem se nam včasih zgodi, da ima črka več veljave nego pravica. Pravica je slepa, ne zato, da bi ne videla, ampak zato, da je nepristranska. Zgodilo se je n. pr., da ie pri nekem fotografu zapel zvonec in uradnik nekega inštituta je prosil fotografa. naj pride fotografirat stroje. Fotograf je vzel aparat in ie šel. V inštitutu ga je sprejel ravnatelj, mu razkazal ves zavod in kazal, kaj naj se fotografira. Fotograf je vse vestno izvršil, napravil 80 posnetkov, prišel domov in v potu svojega obraza izdeloval fotografije. Potrudil se je prav posebno, da bi delo kar najboljše izvršil. Čez nekaj dni pošlje fotografije in račun. Ravnatelj sprejme fotografije, a računa ne plača. Fotograf tirja. Ravnatelj se izgovarja, da fotografij ni on naročil', ampak da so za tvrdko Siemens in Halke na Dunaju. Fotograf je primoran tožiti, da bi prišel do svoje- Zavrzite birokracijo! Pred našo trulo narodno skupščino je položila bedna vlada KUN še siromašnejše nezakodsko dete divjega zakona radikalo-radičevske koalicije — proračun za 1. 1927./28. ki se mu odreka celo uradno postavljeni in dobro plačani zagovornik novi »niinlstar finansija« dr. B. Markovič. O njegovih slabih straneh so že dovelj povedali predstavniki klubov otcev domovine, tako da nam ni potreba v tej smeri novih izsledkov o strašni 12 milijardni gomili skupaj zmetanih številk, ki naj bi podkrepili našo sodbo, da predstavlja novi proračun pravo nesrečo za našo ubogo zemljo. Glavna črta predloženega proračuna je ta, da ni realen in da je namenjenih le 9% vseh dohodkov za materielno okrepljenje širokih mas naroda, dočim je namenjenih 60% za državno administracijo, tako da odpade ria osebne izdatke preko eno tretjine celokupnega proračuna. Ta administracija postaja ,.J*L--------" je še zajel pri Peči 8000 Avstrijcev, katere je vznemirjal, dokler i?i privihrala jugoslovenska vojska s solunske fronte do Pomovarja. Toliko o delih br. Koste Pečanca, ki mora danes gladovati v hvaležni domovini ob pasji penziji par sto dinarjev in prenašati najhujše žalitve radikalskih Pandurjev, ki se niso pomišljali vsega bolnega dejansko napasti. Ko je pri tem napadu streljal na napadalce, so ga nato Božovi žandarji kaznovali, ker ni imel orožnega lista in ga hoteli še zapreti. Da ga danes ne mara nihče poznati v Beogradu, posebno pa tisti ne, ki so se odpovedovali tedaj, ko se je bil on po planinah in Bolgariji, Srbiji in Kralju Petru za košček kruha in surovega masla, ni potreba še posebej povdarjati. A. V. že prava šiba božja za preobremenjeni jugoslovanski narod, ki ječi pod pezo ene najneznosnejših gospodarskih kriz in zahteva na primer samo za resor »nesudjenega predsednika Orjune« g. Božo Maksimoviča 400 milijonov dinarjev. Vprašanje popolnega ipobirokjra-tenja naše uprave postaja od leta do leta perečejše. 12 milijonski pretežno seljaški narod si je dovolil kom-fort relativno najbolj blrokratično urejene države in napolnil urade z deset in desettisoči nameščenci, ki pa še vedno dobivajo novi prirastek iz šol, kjer se ponavlja od zore do mraka monotona pesem o konjukti-vjh, sinomih in grški gramatiki. Bodimo odkriti! Nesorazmerno velik del birokratskih opravil nima praktično nobene vrednosti in so vsi njihovi izvrševalci le strahovito breme naše uboge Jugoslavije, ki ji formalizem aktobrbcev ovira pri-rodni razvoj ter vedno bolj pretvarja v zavod za partizansko orientirane neambiciozne elemente, katerim se hoče na račun naroda udobnih položajev in bogato plačane brezdelnosti. Sicer so med temi desettisoči tudi ljudje, ki delajo vsi zgrbljeni od jutra do mraka in ki bi po delovni dobi zaslužili vse drugačne plače, kakor pa jih imajo, da ne bi bilo zopet njihovo delo zbog birokratizma čisto navadno moderno Sisifovo opravilo. Tej birokraciji in njenim vernim slugam pa bo potreba v najkrajšem času temeljito spodrezati zajedalske korenine na sedaj še zdravem narodnem deblu, ki ne sme propasti na ljubo umetno stvorjenih kast. Vojsko birokratov je treba brez pardo-na razpustiti in obdržati v službi naroda ljudi, ki ne bodo prežeti misli, da je narod zavoljo njih in ki bodo ustvarjali s svojim delom po-V času radia in voženj z letali preko Oceanov je birokratizem, pri katerem potuje najneznatnejši akt od urada do urada, od referenta do referenta, od odseka do odseka ce- lo večnost anahronizem in opasna nevarnost za državo, ki zamore postati tako iz tvorevinte narod-dne volje, navadna registratur? starih aktov, kaos paragrafov, na-redb, predpisov in okrožnic, v katerih labirintu se bi izgubil končno i sam sv. Birokracij. Upoštevamo težkoče, ki se bodo pojavile pri reorganiziranju naše administracije in zaposlenju vseh onih silnih tisočev„ ki se danes pripravljajo še za vstop v državne službe. Navzlic njim bo potreba odločno zastaviti vse sile za rešitev tega preperečega vprašanja, ker se zamore sicer zgoditi, .da se bo naš preobremenjeni davkoplačevalec zrušil pod pezo davkov, kar bi zna-čilo katastrofo za celo državo, posebno Pa še za državne uradnike same. Janez Trpin. Stroji za špičenje svinčnikov. THE REX CO., Ljubljana. Trije narodi SHS. »Naši dijaki se bodo učili tudi nadalje tako kot doslej, namreč, da so Slovenci, Hrvati in Srbi trije bratski jugoslovenski narodi!« To je pred par dnevi napisal bru-men »Slovenčev« dopisnik, ki uri tem ni pomislil na to, da je taisti »Slovenec« pred kakimi dvanajstimi leti precej drugače pisal in niti od daleč ni to njegovo pisanje kazalo na kako bratstvo s Srbi. »Slovenec« je ponatiskaval takrat kvečjjemu kake kandelaberske govore moža, ki je danes predsednik oblastne skupščine v Ljubljani. Danes pa, ko dragemu »Slovencu« tako prija, pozablja na vznesene govore sedanjega vodje SLS, ki jih je ta govoril ob priliki majske deklaracije o edinstvu jugoslovenskega naroda. Danes so za njega Srbi, Hrvati in Slovenci samo še trije jugoslovenski narodi, združeni v državi SHS. Poleg tega hoče tudi na to navaditi naše dijaštvo, ki se je baš sedaj pričelo prebujati in hoditi po potih predvojne nacionalne omladirte, ki ji je.bi! glavni cilj edin-stvo in združitev jugoslovenskega naroda. Ne, dragi »Slovenčev« dopisnik, motiš se, ako misliš, da bo naše dijaštvo šlo po stopinjah zastarelih politikastrov in separatistov, po stopinjah denuncijantov, ki so ovajali najboljše sinove našega naroda tujcem. Ako naše učiteljstvo samo ne bo hotelo navajati dijake na pot edinstvene jugoslovenske ideje, bodo to izvršiti dijaki sami, kajti val jugo-sloveriskega nacionalizma je objel že tildi prav mnoge dijake, posebno srednješolce, ki verno sledijo stopinjam starejših in razširjajo mied svojimi součenci naš evangelij, ki pro-poveduje, da so vsi Jugoslovani od Trsta do Črnega morja irt od Gospe svete do Soluna en narod, katerega nobena sila ne more J"az" družiti! Dopisi. Prekmurje. V neki notici »Jutra« se naši sosedje v Murski Soboti veselijo novega sodnega predstojnika. Dopisnik pravi, kako velikega pomena je dober narodnjak v kraju ob avstro-ogrski meji. Veseli Jkis, da jim sreča izpopolni njihovo željo. Kaj pa Dolnji Lendavi ti najbolje ogroženi točki na sami granici ne privošči oblast narodnih energičnih mož. Komaj pride kak dober nacionalen uradnik za par mesecev, pa je že premeščen in seve na lastno prošnjo. Kako in kaj je krivo temu? ... Mi pravimo samo to: »Na eksponirana mesta ne spadajo ljudje, ki so do nedavna nosili »Karlov križec« kot obesek Pf' verižici za uro! Ljudje, ki se orijentirajo samo v smislu njihovega hsta dunajske »Presse« naj gredo. Z nemškutarijo, ki posedajo nam nasprotne prireditve in ne naših, bo-mo obračunali javno. Na mejo treba nacionalnih ljudi! Društvena vest. V Srpenici so se člani tamošnjega društva zbrali lo. januarja t. 1. v društveni sobi m ci-tali časopise in knjige ter se pogovarjali med seboj. Kar se odpi o vrata in vstopi brigadir in še en orožnik ter izženeta mladeniče iz sobe, češ, da je vsako zbiranje prepovedano. * Naš pokret. Dolnja Lendava. Redni letni občni zbor mestne Orjune v Dolnji Lendavi se vrši v nedeljo 27. t. m. _ob 15. uri v prostorih hotela »Krsna«. ^Preiskave pri mariborskih Orju-naših. Po šentlovrenškem incidentu so se vršile pri raznih mariborskih Orjunaših hišne preiskave. Izvršeno je bilo tudi nekaj aretacij. Aretirance pa so morali po brezuspešnih zaslišavanjih izpustiti, tako da ni sedaj nihče v zaporu. Umrl je poznani brat Lazar Kla-der, absolvirani pravnik in osnova-telj Orjune Šabac. Leta 1915. je bil obsojen zaradi veleizdaje na osem let težke trdnjavske ječe. Zagrebška Orjuna je pokojnega mučenika spremila uniformirana do groba, kjer se je po položitvi venca poslovil od umrlega brata tajnik oblastnega čelništva br. Mantinovič. Pozivamo članstvo ljubljanskih Orjun, da se zvečer polnoštevilno udeleži koncerta akademskega društva Obilic in s tem dokumentira svoje Jugoslovanstvo. Brat KHšmanič, ki je bil ranjen ob priliki tragičnih dogodkov v Ka-štel Novem, je bil te dni drugič ope- riran in je njegovo stanje še vedno opasno. Nova Orjuna je bila osnovana v Tivatu, ki je poznan kot srce jugo-slovenske vojne mornarice. Črna maša za blagopokojnim bratom Valentinom je bila čitana v Dubrovniku ob prisotnosti mnogoštevilnega članstva in občinstva. Po cerkvenih obredih se je vršila spominska svečanost, pri kateri sta govorila predsednik Orjune Dubrovnik br. Ante Bartulovlč in v imenu Jugoslo venskega Sokola br. prof. Bukvič, Nov| orjunaški list »Jugoslavija« je že izšel in bo izhajal 1.. 10. in 30. v mesecu. Urednik mu je br. Dobriča Veselinovič-Petrovič. V prvi številki smo opazili med imeni dopisnikov članke od dr. R. A. Reissa, Milosla-va Jeliča, Mate Gorjana in drugih. Srnaovci so napadli v soboto, dne 19. februarja na zemunskem polju vežbajoče Orjunaše. Po daljšem boju je interveniralo orožni-štvo, ki je upostavilo red. Ranjen je Orjunaš Slovenec br. Franjo R. iz Ljubljane in dva Srnaovca. Po soglasnih izpovedih prisotnih so izzva- li spopad Srnaovci. Kronika. DOBRO NAM DOŠLI BRATJE! Tovarišem, bratom, članom Akademske pevske družine Obilič, sinovom ponosite junaške Šumudije, kličemo ob njih prihodu v severno Prestolico naše 'epe Jugoslavije, v ® in iugoslovensko Ljubljano: »Dobro nam došlU Smo severnjaki, mrzle so naše planine, temni naši gozdovi, a topla in bratska so naša jugoslovenska srca, zato Vam bodi, k« Prihajate k nam z očarujočo srbo-nrvatsko pesmijo, ki je enako mila 1 nam, naš skromen krov gpsto!ju-pen dom! Spoznali boste naše kra-1*3 in jih vzljubili, da boste poslej naši pogostejši gostje! Zdravo! Članstvo razpuščene Akad. Orjune. Prostozidarji in »Slovenec«. Kadar prede »Slovenčevcem« trda takrat prično dreti prostozidarskega zmaja po vseh pravilih proslavljenega Taksija. Tako je tudi sobotni »Slovenec« posvetil dolg uvodnik temu perečemu vprašanju in konstatiral, da se nahaja ena izmed protiklerikalnih strank pod direktnim vodstvom velike lože v Parizu. Kakor flas sicer ne zanima razmerje strank napram ložam, pa moramo k tej don Quichotski borbi slovenskih maziljen-cev Pripomniti, da se bas klerikalni Poslanci najbolje počutijo v družbi srbskih prostozidarjev — članov Demokratskega kluba, ki so v tem klu-.11 prvoborci za obdržanje kar najintimnejših stikov' s Koroščevimi jo-gri. Da so veze »z brezverskimi in Prostozidarskimi brezdomovinci« še popolnejše, {Dr t ujejo vrli bogomolci js Prostozidarji člani radikalnega kluba, ki so bili tudi prvi sprožili v radikalih misel na kolaboracijo z njimi. Imen teh prononsiranih beograd-skih radikalnih prostozidarjev ni ni-ti potreba navajati, saj so znana vsakemu podpovprečnemu poznavalcu framasonov Jugoslavije, da o informiranem »Slovenčevem« uvodničarju niti ne govorimo. Framazonstvo predstavlja za Jugoslavijo po »Slovencu« veliko opas-Nost za našo državo. Mi, ki smo sodelovali v borbi za ustanovitev te države vemo, da so bili baš franco-ski in angleški framazoni oni, ki so Zo^mi silami podprli borbo za naše ”5°]enje in ujedinjenje proti enim ein\ron i ?tere so podpirali baš naši slovenski klerikalci iz vse svoje duše. rOlicija ]e zaplenila drugo številko orjunaskega Usta »Jugoslavija«, k; izhaja v Skoplju Neodvisno sodišče Je to zaplembo razveljavilo in dovolilo razpečavanje konfisclrane šte- vilke. »Marburgerica«, poznani tičfirič jf Priliki Šentlovrenških dogod-ov pisala tako »strumno«, da je posekala celo samo »Cillierco« v smešenju Orjunašev in zagovarjanju šentlovrenških nemčurjev.. Poznamo finansirje »Marburgerice« in veno pozitivno, se ^ gotovo ne j rinjajo s tovrstnim pisanjem njihovega glasila, ki piše tako »naklonjeno« o Orjum, da si jo lahko vtak-nit-Zai-y ™ Posvečeni dopis-* o * dlfne«a »Slovenca«, ki je pisal V šentlovrenškem incidentu v »Slo-cncu«. Navzlic temu mislimo, da bi bilo od gospodov zelo primerno, •če bi podučili uredništvo »Marburgerice«, da je plačano za to, da piše pošteno in da ne obrača licemersko oči nad »oboroženo Orjuno«. Ako ti gospodje tega ne marajo storiti, potem bomo znali Orjunaši ubrati že primerna pota, ki n‘e bodo prav nič odgovarjala intencijam onih, ki so sedaj reprezentanti politične borbe proti nemčurjem. Orjunaši smo pošteni in odkriti ljudje brez dvomiselne politike, ki jo lahko uganjajo morda mirne vesti on5, ki so bi'i še pred nedavnim klerikalci, socialisti in če hočete tudi panevro-pejci. Sicer pa se čudimo obreganju »Marburgerice«, ki ni imela 1. 1908. za resnično škandalozne izgrede v Ptuju niti besedice graje, dočim danes kar umira strahu, da bo padla Slovenija na makedonski nivo, o katerem nimajo pristaši koroških nemčurskih paš prav nikake pravice soditi, ker je še vedno daileko višji, kakor oni v zasužnjenem ju-goslovenskem Korotanu! »Pojdite k litru vbia«, tako se je povedalo železniškim delavcem, ko so ti intervenirali za svoje pravice. O zadevi so delavci pisali v svojem glasilu, ki do danes še ni prinesel nobenega popravka, kar znači, da je bilo pisanje delavcev resnično. — Pri nas so res čudne in za marsikoga uprav neiznosne razmere. Če prosi do kosti izmozgan delavec za izboljšanje položaja, pa mu svetujejo, da naj gre k litru vina. To vse v dobi, ko se z najvišjih mest podpira protialkoholno gibanje. Iz-gleda, da bo morala sablja tudi v •ljubljanski direkciji red napraviti. Višji funkcionarji pri direkciji naj se brigajo za dobro vzdrževanje lokomotiv in osobja in naj nlkari ne pode delavstva k litru vina; alkohol je za delavsvo ravno tako škodljiv, kot pesek za mazanje lokomotivnih delov. Pa kaj hočemo? je pač tako, če so pasivni tujerodci na merodajnih mestih. Njim je zdrav napredek naše narodno-gospodarske ustanove deseta briga, glavno za njih je zbiranje službenih let za pokojnino in po možnosti kaj zarade na premijah za »prištede«. Italijanski trgovci so poznani kot izborni geografi. Dokaz temu je med drugim i pismo ene najuglednejših milanskih veletrgovin z lesom, ki je poslala 5. t. m, v Ljubljano priporočeno pismo s sledečim naslovom: Egr. Sig. K. 1. Ljubljana (SHS). Cecoslovacchia. Ako bi bili naši trgovci tako temeljito podkovani v zemljepisju, se nam ibi smejal ves svet in nas pošiljal na vrhniško univerzo pod most po doktorate. Nihče pa se iz tega klasičnega ignorantstva ne norčuje, ker se je porodil v možganih 2000-letnih kulturonoscev in civilizirancev. Ljubljanska policija misli kupiti iz budžetnih zaostankov 15 konj za jahalni odsek policije in nabavo av- tomobila. O potrebi naibave poslednjega ni pomislekov. Mnogo pa jih je proti n&kupu dragih in nepotrebnih konj, s katerimi naj bi menda odslej razganjala ljubljanska policija protiitalijanske demonstrante. Ako so že na razpolago budžetni preostanki, potem jih uporabite za nabavo novih uniform za stražnike, ki so danes v veliki večini vse preje, kakor dostojne za stražnike v tretji jugoslovenski prestolici, ker so mnoge od njih že tako oguljene in zamaščobljene, da se jim mora človek kar diviti v tem pogledu. Vlada in potres. Po poplavi v Bački se je postavila beograjska vlada na ležerno stališče posma-trača in sporočila vsem, ki so pričakovali od n!je kake posebne akcije je v prid poplavljencem, sledče; »Bačka je bogata zemlja, zbog tega si bo sama kaj naglo pomagala. Njej ni potreba kakih posebnih pomoči. Ako bi se kaj sličnega pripetilo Hercegovini ali Dalmaciji, potem bi bila stvar čisto druga, ali tako;..« Po potresu v Hercegovini in Dalmaciji se je marsikdo spomnil na te besede in pričakoval odločnih del vlade K. U. N. Vlada pa je našla i za ta preje navidez nemogoč slučaj in sporočila dobremu n'arodu. da sta Bosna in Hercegovina najsi-romašnejša predela naše države. Hercegovci in Dalmatinci da sami trdijo, da nimajo ničesar, kar po-menja toliko, kakor da jim ni prizadejal potres riikake škode, ker nimajo ničesar izgubiti...« Italijani v Albaniji delajo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da si kar najbolj utrdijo zavzete položaje. Z ozirom na naše proteste pro»ti tiranskemu paktu iiznašajo nekateri vodilni fašistovski listi cele kolone člankov o historičnih pravicah Italije do tutorstva v Albaniji. Uporabljajo najrazličnejše rekvizite od Markovega leva, ki je bojda stal leta 1690. v Valoni pa do Bismarcka, ki je leta 1877. namenil Škipe-tarje za tolažbo Italijanom, ko so žalostno morali gledati priprave Avstrije za okupacijo Bosne in Hercegovine. Da so na vrsti tudi 400 let že bivajoči poiahonjeni Albanci v Siciliji, Kalabriji in Puglii, je sa-moobsebi razumljivo. Nas 'ta italijanska dokazovanja z dokumentaričnimi pravicami do Albanije puščajo zelo hladne, ker vemo, da so Zogom laške lire ravno tako ljube, kakor zlati jugoslovenski dinarji. V Albaniji so izidali na pe-i sek zlate gradove še vse dnuigačni elementi, kakor je rimski Berthold in doživeli, da so frčali njihovi princi in eksponenti z največjim pospeškom raz vročih tal zemlje, ki je imela finančne ministre brez davkov, vojne ministre brez vojske, ministre prosvete brez šol, ministre pravd brez sodišč in ministre socialne politike, ki so imeli o socializmu toliko pojma, kakor tibetanske lame o ameriški, sekti Martno-nov. Bosanski radikali besne zavoljo poslednjega sklepa radičevcev in muslimanov, da sodelujejo zajedno v oblastnih skupščinah, kjer bodo na ta način radikali v Bosni in Hercegovini ostali povsod v manjšini. Polni besa se zaganjajo v muslimane in jim očitajo, da so kot »šucko-raši« stremili za izkoreninjenjem Srtoov in da jih vodi človek, ki je predlagal, da postane krvnik Poti-orek častni meščan šeher grada Sarajeva. Kakor so ti očitki avstro-filstva dela muslimanov upravičeni tako pa moramo monopolske izkoriščevalce rtaroda opozoriti, da se nahajajo baš oni ta čas v bratskem zagrgljaju s stranko, ki je postavila za poslovodečega podpredsednika in kandidata oblastne skupščine ljubljanske moža, ki je leta 1914. pod kandelabi hujskal brumne slovenske junake ob pritrjevanju napol pijanih črnožoltih oficirjev n« boj proti rodnim bratom in ki je prosita za svoje urednike, da so bili oproščeni vojaške službe zategadelj, da so vzdrževali med slovenskim ljudstvom bojno razpoloženje. NAŠ »IUS IMAGINUM«! Kadar s posebno ostrino vsekamo z bičem po tej naši mračni dolini šentflorjanski, vstane drhal farizejev in dacarjev ter prične kričati, kako si drznemo lastiti pravico posegati v pravico doline in spravljati na dan to. kar je bilo namenjeno večni temi v globeli. Najbolj pa kriče v takih trenutkih mežnarji z nikdar polnimi bisagami, ki nas ob vsaki priliki obsipavajo s sramotilnimi lažmi in obrekovanji. Po legitimacijah nas vprašujete vi, ki vas je dobro slovensko ljudstvo izvolilo za svoje legitimne zastopnike zato, da ga goljufate in tirate na rob propada. Priznamo, da niso naše legitimacije gumijeve kroglice in slepe zaupljivosti prepolna lahkovernost našega rodu. So pa druge teže, pisane z našo lastno krvjo v rovih svetovnih bojišč in v tegobah trpljenja v plesnivih kazematah avstrijskih ječ, o katerih vi edino legitimirani predstavniki naroda niti v najmučnejših urah ne sanjate. To so naše legitimacije, ki jih nismo pobirali med narodom, kakor vrane mramorje za oračem, nego smo si jih prisvojili s premnogimi napori in trudom, ko smo to državo ustanavljali ne z brezplodnim govorjenjem, temveč z napori in brezprimernimi žrtvami. In teh legitimacij si ne damo vzeti in tudi ne zanikati, najmanj pa od onih, ki so v urah našega trpljenja služili svojemu trebuhu, se vdajali najnižjim nasladam in naše maj-ke metali v roke avstrijskim krvo-slednim psom. KARO-čevlji priznano najboljši! MARIBOR, Koroška cesta 19. »Tagespošta« je ,z velikim veseljem ponatisnila vest o grozečem razpustu Orjune Mariborske oblasti, katerega zahtevajo slovenoborci na ljubo par stotin spodnještajerskih nemčurskih volilcev. To radost nemčurjev si naši edini zagovorniki in branitelji Slovenstva lahko vknjižijo med posebne efikasne zasluge SLS za slovensko stvar. Celje. V dobi preganjanj in1 zatiranj« nemškutarjev, o katerem ve toliko povedati naša žalostna »Cil-lierca«, prirejajo celjski nemškutarji cc!i niz veselic in predpustnih zabav, za katere izdajajo nemška vabila. Eksplozija municije v Tržiču (Monfalcone). Dne 17. t. m. je eksplodiralo v Tržiču skladišče miunici-je. Eden čuvarjev je bil pri tem ubit. Vzrok eksplozije ni znan. Jugoslovenskim obiskovalcem italijanskih kopališč sporočamo, da srno doznali iz povsem zanesljivega vira, da nameravajo italijanske fa-šistovske oblasti z vso strogostjo nadzorovati gibanja teh gostov-Ju-goslovenov. Vsakogar količkaj sumljivega gosta bodo natančno preiskali, fotografirali in mu vzeli prstne odtiske, kakor najbolj opasnim zločincem. Prizanesli ne bodo nikomur, najsi stoji stanovsko še tako visoko, ker so specieflni zaupni ukazi tičoči se nadzorovanja kretanja Jugoslovenov po Italiji nadvse strogi!« »Politiki«, naj večjemu jugoslovanskemu listu je glasom: odloka prepovedano nadaljnje razpečavanje v Italiji. Izgleda, da ga skoro ne bo več jugoslovenskega lista, ki bi imel pravo prihajanja v Mussolinijevo krvavo zemljo. Radovedni smo. koliko je število italijanskih listov, ki jim je odvzela naša vlada poštni debit za Jugoslavijo. O incidentu v Št. Lovrencu je prinesel specielni dopis i »Narodni dnevnik«. O vsebini tega dopisa bodi ugotovljeno le dejstvo, da se popolnoma sklada s popisom dogodka, kakor ga je objavila poznana >.CiMier Zeitung«, o katere mentaliteti ni potreba še natančneje pisati, ker je več nego dovolj poznana. Z velikim vojnim ukazom je bil imenovan komandantom Potiske pe-šadijske brigade general Aleksander K. Daskalovič. Dalje je prestavljen iz Ljubljane v Novi Sad kot komandant mesta brigadni general Miloslav M. Živkovih in imenovan dosedanji komandant Dravske artilerijske brigade Sava P. Tripkovie pomočnikom komandanta Dravske divizijske oblasti. »Mrliče pokopavati« spada med telesna dobra dela usmiljenja, ki^ se jih uče otroci že v ljudski šoli. Žal, da cerkev prav rada greši proti temu, kar sama uči. Te dni se je zgodil v Sarajevu zanimiv slučaj, ki kaže, kako cerkve vsled formalnosti pozabljajo, da je prva stvar vendar le oni nauk ljubezni, na katerega je gradil Kristus svoje božje kraljestvo. V Sarajevu ie umrl nesrečne smrti predsednik sodišča Navratil. Rekli so. da je bil nervozen in sentimentalen — saj nismo mi poklicani, da sodimo — našli so ga mrtvega v jarku. Toda skoraj bi ga ne bili spravili pod zemljo, da se ga ni usmilil protestantovski pastor. Katoliška fara ga ni hotela pokopati na svojem pokopališču, češ. da je imel pravoslavno ženo. Pravoslavna cerkvena občina je rekla, da je bil katolik zato se ga ie usmilil protestantovski pastor. Ko bi bil še on odrekel mrliču to »dobro delo usmiljenja.«, bi ga bil moral pokopati turški hodža ali pa židovski rabin. Taki slučaji kažejo, kako današnja cerkev ne pojmuje svojega krščanskega bistva in se briga vse preveč za brezpomembne forme, za politiko in prosvetne stvari. To so žalostni znaki današnjega cerkvenega fanatizma. Jugoslovenski poštni ravnatelj uraduje — nemško. Te dni smo či-tali več pritožb z naše severne meje, češ, da se na sodniji govori s strankami nemško, da se na pošti, sprejemajo in dostavljajo pošiljatve z nemškimj naslovi itd. Uboga javnost! Ko bi ona vedela n. pr., da je bivši radičevski glavni ravnatelj vseh pošt v Jugoslaviji, Dekanic, govoril iz Zagreba po telefonu z ljubljansko poštno direkcijo nemško. Zakaj? Zato, ker je mislil, da bi ga drugače ne razumeli! In ubogi uradnik je moral poslušati njegovo švabščino, ko mu je pravil, da imamo »zuviel Personal« in ga ni smel niti opozoriti, da je pri nas srbohrvaščina ali pa slovenščina uradni jezik. Lahko bi se bil dogodil komičen slučaj, N. pr. uradnik ne bi znal ali ne bi hotel govoriti nemško. Gospod glavni ravnatelj bi se razjezil, češ, da on ne razume slovenščine in da v klerikalni Sloveniji ne znamo srbohrvaščine. Uradnik bi ga opozoril, da ne sme uradovati v tujem jeziku in gospod glavni direktor bi mu zatulil v telefon: »Sie sind reduziert!« Koliko borbe smo imeli Slovenci za tkzv. notranji slovenski uradni jezik, v devetem letu svobode pa ljudje iz ministrstva uradujejo nemško. Po čigavi zaslugi. Nepotrebno kolkovanje. Številni delodajalci in tudi delojemalci kol-kujejo svoje vloge na Okrožni urad za zavarovanje delavcev ali na Osrednji urad. To ni potrebno, kajti po § 189. zakona o zavarovanju delavcev so vse vloge oproščene taks vseh vrst. K premestitvi br. inž. Rogiliča iz Ljubljane v tovarno za popravljanje lokomotiv v Brodu na Savi, pripominjamo, da je isti oženjen in da ima tri šoloobvezite otroke. Ločeno gospodinjstvo je v današnjih razmerah najprikladnejše sredstvo zauni-* čenje neljubih ljudi. Režim, ki ga je premestil, naj si še tako pere roke in izgovarja, da si je poiskal sposobnega. vestnega in nepodkupljivega organa za nadzorovanje dela okoli poprav lokomotiv v privatni fabriki, ne izbriše vtisa, da se je ile hotelo izriniti br. Rogliča iz Ljubljane. Žalostno bi bilo, če bi bil samo on po-verljiv! Zbralo se je precej dobro krinko za pokritje spačenega obraza radi-, kalno-ki e r i k a ln o - ne m šk e zveze. Pa naj bo stvar kakoršna hoče biti, mi jo beležimo in. bomo beležili v silobranu. Za morebitno pokanje možganskih žilic, srčne kapi in drugih takih neumnosti pa odklanjamo vsako odgovornost. Produkcija padla. Beležimo žalostno vest, da je v zadnjem tromesečju produkcija glavnih popravil tfa lokomotivah v državni delavnici v Mariboru padla za 50% v razmerju k produkciji v letu 1925./26. Če pojde tako naprej, potem ne spravimo nikdar naš strojni park v red. Na delu so temne sile, ki bi rade upro-pastile delo v državnih delavnicah, samo zato, da bi nastopila velika potreba za popravljanje lokomotiv v privatnih tovarnah. Znano je, da šo te privatne tovarne v rokah židovskega kapitala, akciorieri in upravni svetniki pa so bivši ministri in! drugi bivši merodajni faktorji pri železnicah. Razume se, da so vsi ti korup-cionisti zainteresirani na tem, da se njihov kapital dobro amortizira in obrestuje, če le mogoče tudi dva do trikrat močneje nego normalno. Vse *o pa na račun državnih Magajn1. To ie zlo, katerega le treba docela Izkoreniniti, pa 5e je to Izkoriščevalcem jucroslovenskega naroda prav ali ne. Židje, Švabi, Madžari in ana-cionalni protidržavni partizani morajo vendar en