GEOLOGIJA
GEOLOGICAL	RAZPRAVE IN POROČILA
TRANSACTIONS AND REPORTS
Ljubljana • 1979 • 22. knjiga, 2. del • Volume 22, Part 2
GEOLOGIJA 22/2, 189—224 (1979), Ljubljana UDK 551.781.43:564(234.323.61)=863
Srednjeeocenski moluski iz Lepene Middle Eocene molluscan fauna from Lepena
Vasja Mikuž
Katedra za geologijo in paleontologijo, univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Kratka vsebina
Lepena leži na južnem pobočju Karavank. Bolj kot po fosilih v terciarnih plasteh je znana po sideritu v karbonskih plasteh in železarstvu v srednjem veku in pozneje. Terciarno zaporedje plasti je veljalo doslej za srednjeoligocensko. Sedaj pa je z vrsto Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas), določeno v peščenem laporju, dokazana njegova srednjeeocen-ska starost. Ta vrsta polža je vodilna v združbi mehkužcev, brakičnih po naravi, ki kažejo na menjavanje transgresivnega in regresivnega sedi-mentacijskega okolja. Istočasno sta se na območju jugozahodne Slovenije sedimentirala alveolinsko-numulitni apnenec in fliš.
Abstract
Lepena is situated on the southern slope of the Karavanke Alps. It is more known by siderite, occurring in Carboniferous beds, and by iron manufacturing in Middle Ages and at early modern times, than by fossil contents of Tertiary beds. In general the Tertiary succession has been considered to be of Middle Oligocene age, but now its Middle Eocene age is proved by the gastropod species of Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) determined from sandy marl. The latter is dominant species of a molluscan association indicating an alternation of transgressive and regressive sediments brackish in character. At the same time normal sea water deposits of Alveolina-Nummulite limestone and flysch have been laid down in South-Western Slovenia.
Uvod
Bolj kot po terciarnih plasteh je bila Lepena v preteklosti znana po sideritu, vezanem na apnenec v karbonskih skladih. Odkopavali in predelovali so ga že v 14. stoletju, morda pa še prej, vendar se o začetku železarstva na južnem pobočju Karavank doslej ni našlo nič zanesljivo zapisanega. Nazadnje so skušali
rudarska dela obnoviti v letih 1954/55. Na nadmorski višini 1075 m, tj. okrog 25 m pod zarušenim vhodom v stari rov, so pričeli kopati raziskovalni rov v terciarnih plasteh in so ga gnali 340 m proti severu, da bi po njem prišli v karbonske sklade, vendar jih niso dosegli. Zato so se obrnili proti zahodu, pa niti v tej smeri niso prišli iz terciarnih plasti, ki so jih takrat imeli za oligocenske.
Leta 1975 mi je prof. A. Ramovš predložil, naj za diplomsko nalogo rešim problem starosti terciarnih plasti v Lepeni. Najprej je bilo moje preučevanje
j-1-,-,
SI. 1. Položajna skica Lepene Fig. 1. Location sketch map of Lepena
usmerjeno v primerjavo z oligocensko formacijo drugod v Sloveniji. 2e pri določevanju prvih primerkov makrofavne pa sem spoznal, da gre za mehkužce, ki se bistveno razlikujejo od fosilov soteških plasti. Po primerjavi materiala z madjarsko, avstrijsko in italijansko literaturo sem terciarne plasti v Lepeni uvrstil v srednji eocen.
Paleontološki opis vrst
Polže sem sistematsko uvrstil po W. Wenzu (1961), školjke pa po R. C. Moore (Ed.). Treatise on Invertebrate Paleontology — Part N, Mollusca 6,
1—3.
Polži pripadajo redovoma Mesogastropoda in Neogastropoda. Red Mesogastropoda predstavljajo naslednje družine z rodovi, ki so pro-centualno takole zastopani v celotni favni:
Potamididae	— Tympanotonus	(3,66 %)
	— Batillaria	(3,66 %)
Diastomidae	— Diastoma	(3,66 %)
Naticidae	— Natica	(0,73 %)
	— Ampullina	(0,48 %)
Melaniidae	— Pyrgulifera	(7,32 %)
Galeodidae	— Pugilina	(1,46 %)
Iz reda Neogastropoda sem našel samo primerke družine: Buccinidae z rodom Cantharus (1,46 %)
Školjke pripadajo podrazredoma Pteriomorphia in Heterodonta. Podrazred Pteriomorphia predstavljata redova Pterioida in Mytiloida z naslednjimi družinami in rodovi:
Pterioida — Anomiidae — Anomia	( 4,88 °/o)
—	Ostreidae — Ostrea	( 2,44°/o) Mytiloida — Mytilidae — Brachyodontes (12,19%)
Iz podrazreda Heterodonta sta redova Veneroida in Myoida z naslednjimi družinami in rodovi:
Veneroida — Dreissenidae — Dreissena	( 1,22 %)
— Congeria	( 1,22%)
—	Corbiculidae —	Polymesoda	(50,73%) Myoida — M y i d a e — Sphenia	( 4,88 %)
Classis GASTROPODA Cuvier 1798
Ordo Mesogastropoda
Familia Potamididae
Genus Tympanotonus Schuhmacher 1817 Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) 1877 SI. 2a, b
1892 Cerithium hantkeni Munier-Chalmas 1877 — Oppenheim, 709, tab. 31, si. 9.
1915 Cerithium (Tiaracerithium) hantkeni Munier-Chalmas — Dainelli, 588, tab. 53, si. 1—3.
1955 Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) 1877 — Kiss-Kocsisne Banyai, 364, tab. 14, si. 3.
1963 Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) Bartha & Kecskemetine-Kor-mendy, tab. 21, si. 12
1972	Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) 1877 — Kecskemetine-Kormendy, 233, tab. 13, si. 7.
1973	Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas) 1877 — Papšova&Kecs-kemetine-Kormendy, tab. 30, si. 4.
a	b
SI. 2. — Fig. 2. Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas)
a) z ohranjenim ustjem	b) ustje odlomljeno
aperture preserved	aperture broken
X 2	X 2
Material : Najdenih je 15 primerkov; nekateri so dobro ohranjeni, drugi slabše. Skoraj vsi so brez ustja in začetnih zavojev.
Opis: Posebnost te vrste so trni, nanizani v spirali na zgornjem grebenu zavoja. Pod njimi teče pet ali več tankih spiralnih grebenčkov, ki se lepo vidijo pri mlajših zavojih. Pri starejših zavojih se Število grebenčkov zmanjša.
Ostro konična evolutna hišica sestoji iz 12 do 14 zavojev. Sam vrh z embrio-nalnimi zavoji ni ohranjen. Apikalni kot je 26®. Zavoji se od vrha proti ustju počasi večajo po širini in višini. Hišica je stopničasta; je videti kot nanizani bobniči. Med bobniči so trni. Na zgornjem grebenu vsakega zavoja je 10 do 12 trnov. Najmlajši zavoj se konča z ovalnim ustjem, ki je podaljšano v zelo kratek sifonaJni kanal.
Mere hišice: So podane v 1. tabeli.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Tympanotomy hantkeni je tipičen polž v pooglenelih brakičnih vodnih kompleksih, ki leže v lokaliteti Dorog na Madjarskem pod operkulinskim glinastim laporjem zgornjega dela spodnjega eocena. Največ ga dobimo na meji med bolj slano brakično vodo in malo slanim morjem (F. Bartha & A. K e c s k e m č t i n 6-Kor-mendy, 1963). Tympanotonus hantkeni je karakterističen vodilni fosil za krov-nino spodnjega dela premogovnih plasti (A. Papšova&A. Kecskeme-tine-Kormendy 1973, 285). Res pa je, da ni pogosten. Zaenkrat je najden samo na Madjarskem (Dorog — Bakony) in v Lepeni (Javorniški rovt).
Primerjava z drugimi primerki iste vrste: Oblika, skulptura, površje hišice in mere ter druge značilnosti primerka se ujemajo z naštetimi značilnostmi madjarskih primerkov.
1. tabela — table 1 Tympanotonus hantkeni (Munier-Chalmas)
Mere hišice v milimetrih Measurements of the shell in millimetres
Najdi Jce Locality		Višino Height	Širina Width	Apikalni kot Apical angle	Št. zavojev Number of coils
Lepena	Jugoslavija Yugoslavia	50-60	19	26°	12-14
Dorog	Modjarska Hungary	60	17	-	up to 19
Genus Batillaria Benson 1842 Batillaria cf. diacanthina Cossmann 1899 SI. 3a in 3b
cf. 1972 Batillaria cf. diacanthina Cossmann 1899 — Kecskemetine-Kormendy, 235, tab. 15, si. 2, 9, 10.
SI 3 a — Fig. 3 a Batillaria cf. diacanthina Cossmann kameno jedro internal cast X 2
SI. 3 b — Fig. 3 b Batillaria cf. diacanthina Cossmann odtis notranje strani lupine internal mold
X 2
Material : Okoli 15 fragmentiranih primerkov. Nekaj primerkov je skoraj v celoti ohranjenih, vendar so vsi brez ornamentacije, ki se je ohranila le v obliki odtisa v kamenini.
Opis : Podaljšana ceritijska hišica s 17 do 18 zavoji, konična z apikalnim kotom 20°. Zavoji se od vrha proti ustju zelo počasi večajo in končajo z zaokroženim ustjem, podaljšanim v zelo kratek sifonalni kanal. Nekako po sredini zavojev potekata dve vzporedni vrsti štrlečih trnov, spiralno zaviti od vrha do najmlajšega zavoja. Med zavoji so poglobitve, ornamentirane s štirimi nizi manjših bodic, ki so najbolje vidne pri najmlajših zavojih.
Opis je narejen na podlagi kamenega jedra in odtisov.
Mere hišice: So podane v 2. tabeli.
Stratigrafska in geografska razširjenost: A. Kecske-metine-Kormendy (1972) opisuje to vrsto skupaj z drugimi eocenskimi moluski; zato mislim, da gre za eocensko vrsto. Opisan je primerek iz njihovega prirodoslovnega (madjarskega) muzeja in stratigrafsko ni opredeljen. Po W. Wenzu (1961) živi rod od zgornje krede do danes.
2. tabela — table 2 Batillaria cf. diacanthina Mere hi&ice v milimetrih Measurements of the shells in milimetres
Nojdiiče	Višina Širina Apikalni kot Št. zavojev
Locality	Height Width Apical angle Number of coils
Najmanjši primerki The. smallest specimens
,	Največji primerki
Lepena - 1 . 1
r	The largest specimens
Poprečno Average
58 15
125 27
78 20 20°	17-18
Superfamilia Naticacea Familia Naticidae
Genus Natica Scopoli 1777 Natica (Ampullina) cf. patulina Munier-Chalmas 1877
SI. 4
cf. 1894 Natica (Ampullina) patulina Munier-Chalmas 1877 — Oppenheim, 362, lab. 29, si. 4—5.
Material: Trije zelo slabo ohranjeni primerki. En primerek predstavlja kameno jedro.
Opis: Involutna kroglasta hišica ima približno pet zavojev. Prva dva tvorita koničast vrh. 2e pri tretjem zavoju se hišica zelo razširi. Zadnji zavoj obsega
dve tretjini celotne hišice in prekriva starejše zavoje. Zavoje med seboj ločijo globoki šivi. Ustje ni ohranjeno, pri kamenem jedru je nakazana uhljasta oblika ustja. Značilnost rodu je popek, ki ni poudarjen. Površje hišice je videti gladko.
Mere hišice: So podane v 3. tabeli.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta je opisana iz skladov »laevigata« na Madjarskem (Bakony) in iz zgornjeeocenskih plasti Italije (Mt. Pulli). Rod Natica je kosmopolitski od paleocena dalje (W. Wen z, 1962).
SI. 4 — Fig. 4 Natica (Ampullina) cf. patulina Munier-Chalmas X 2
Lepena, združba 3, spodnja transgresija Lepena, association 3, lower marine transgression
3. tabela — table 3 Natica (Ampullina) cf. patulina Munier-Chalmas Mere hišice v milimetrih Measurements of the shell in millimetres
Najdišče	Višina	Širina	Št. zavojev
Locality	Height	Width	Number of coils
Lepena	15	14	5
Po literaturi			
According to	25	22	-
references
Superfamilia Naticacea Familia Naticidae
Genus Ampullina Bowdich 1822 Ampullina sp. SI. 5
Material : Dva zelo slabo ohranjena primerka.
Opis: Videti je, da je hišica razpotegnjena. Sestoji iz 5 do 6 zavojev in mlajši zavoj delno prekriva starejšega. Zavoji so med seboj ločeni z močno
poglobljenim šivom. Zgornji rob zavoja se malce zravna in naredi stopničko, potem se pa strmo spusti proti zgornjemu robu naslednjega zavoja. Zavoji so v začetku nizki, nato se zvišajo in zadnji zavoj prekriva približno dve tretjini hišice. Zavoji so stopničasto nanizani. Ustje ni ohranjeno. Apikalni kot meri približno 75°.
Mere hišice: Višina okrog 27 mm, širina 19 mm, apikalni kot okrog 75° in število zavojev 5 do 6. Mere so približne, ker je spodnji del hišice le delno ohranjen.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Rod je razširjen po Evropi, severni Afriki, Aziji, severni, srednji in južni Ameriki od jure (?) do miocena ( W. W e n z , 1962).
SI. 5 — Fig. 5 Ampullina sp. X 2
Lepena, združba 3, spodnja transgresija Lepena, association 3, lower marine transgression
Familia Diastomidae
Genus Diastoma Deshayes 1861 Diastoma cf. roncanum (Brongniart) 1823 SI. 6
cf. 1953 Diastoma roncanum (Brongniart) — Szots, 165—166, tab. 3, si. 33—34.
cf. 1972 Diastoma roncanum (Brongniart) 1823 —Kecskemetine-Kor-
mendy, 236, tab. 14, si. 5—7. cf. 1973 Diastoma roncanum (Brongniart) — Papšova & Kecskemeti-ne-Kormendy, tab. 34, si. 1, tab. 46, si. 1, 4—5, tab. 47, si. 2.
Material : Okoli 15 dokaj ohranjenih primerkov, ki pa so brez začetnih zavojev in povečini brez ustja.
Opis: Hišica je ceritijska, ostro konična in majhnih dimenzij. Sestoji iz 8 do 9 zavojev, ki se od vrha proti ustju počasi večajo. Zavoji so med seboj
ločeni z rahlo poglobljenim šivom. Vsak zavoj krasi približno osem (aksialnih) vzdolžnih grebenčkov, ki v bistvu sestoje iz 3 do 4 nastavkov za trne. Med grebeni tečejo tudi vzdolžne poglobitve. Celo hišico prekrivajo še močna spiralasta rebra in brazde. Zadnji zavoj se konča z ustjem, ki je ovalne do solzaste oblike. Pri vrsti Diastoma roncanum so vzdolžni grebenčki za spoznanje bolj gosti kot pri primerkih iz Lepene.
Mere hišice: Višina 12 do 14 mm, širina 4 mm, apikalni kot 21° in število zavojev 8 do 9. Variacijska širina velikosti primerkov je dokajšnja. Za mlade primerke navaja Z. Szots (1953, 166) višino 11,5 mm, za odrasle do 32,3 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Spodnji in srednji eocen Madjarske in Slovaške.
SI. 6 — Fig. 6 Diastoma cf. roncanum (Brongniart) X 2
Lepena, združba 3, spodnja transgresija Lepena, association 3, lower marine transgression
Familia M e 1 a n i i d a e
Genus Pyrgulifera Meek 1877 Pyrgulifera gradata (Rolle) 1858 SI. 7
1892 Pyrgulifera gradata Rolle 1858 — Oppenheim, 701, tab. 31, si. 1—2.
1972	Pyrgulifera gradata (Rolle) 1858 — Kecskemetine-Kormendy, 230, tab. 11, si. 4—5.
1973	Pyrgulifera gradata (Rolle) — Papšova & Kecskemetine-K orni e n d y , tab. 30, si. 2.
Material: Vsaj trideset primerkov; polovica je izoliranih, polovica v kamenini. Večina primerkov je slabše ohranjenih, le izjemoma so dobro do zelo dobro ohranjeni.
O pis: Po rekonstrukciji predvidevam, da sestoji hišica iz 5 do 6 zavojev. Najstarejši zavoji pri vseh primerkih manjkajo. Zavoji so stopničasti, ločeni drug od drugega z ozkim in gladkim spiralnim pasom. Hišico prekrivajo na
gosto spiralna rebra od vrha do ustja. Pravokotno na rebra potekajo v vsakem zavoju vzdolžni grebenčki tudi precej na gosto in obrobljajo zavoje. Ti gre-benčki sestoje iz približno petih nastavkov s trni. Ohranjeni trni so navzgor zavihani. Zadnji zavoj je močno izbočen in zajema skoraj dve tretjini celotne hišice ter se konča z zaokroženim ustjem, ki spominja na ležečo črko D. Notranja ustna je poudarjena, zunanji rob je nazobčan.
Število vzdolžnih grebenčkov s trni se močno spreminja. Prav tako se spreminja tudi število samih trnov, ki so po večini zlomljeni.
Mere hišice: So podane v 4. tabeli.
SI. 7 — Fig. 7 Pyrgulijera gradata Rolle X 2
Lepena, združba 1, spodnja transgresija Lepena, association 1, lower marine transgression
4. tabela — table 4 Pyrgulifera gradata (Rolle) 1858 Mere hišice v milimetrih Measurements of the shell in millimetres
Najdišče	Višina Širina Apikalni kot St. zavojev
Locality	Height Width Apical angle Number of coils
Največji primerki	3Q	^o	^
The largest specimens
Lepena
P°Prežn°	23 14	56	5-6
Average
5-6
Stratigrafska in geografska razširjenost: P. Oppen-heim (1892, 702) omenja to vrsto iz eocenskih plasti v kraju Dorog na Ma-djarskem in iz oligocena Senbrica zahodno od Pake. Vrsto omenja od tam tudi F. Teller (1896, 172). Kecskemetine-Kormendy (1972, 199) opisuje vrsto Pyrgulifera gradatu iz spodnjeeocenskih plasti v kraju Dorog severovzhodno od Bakonyskega gozda na Madjarskem. Iz njene tabele je razvidno, da je ta vrsta zelo pogostna v spodnjem delu premogonosnih plasti.
Familia Galeodidae
Genus Pugilina Schumacher 1817 ? Pugilina sp.
SI. 8
Material: Sest izoliranih primerkov, dva sta še kar dobro ohranjena, ostali so fragmentirani.
Opis: Hišica sestoji iz sedmih zavojev. Starejši tvorijo koničast vrh in apikalni kot 50°. Vse zavoje obroblja osem do devet vzdolžnih grebenčkov, katerih srednji del je bodičasto zašiljen. Po vsem površju tečejo komaj vidna' spiralna rebra. Zadnji zavoj je najširši in se konča z ustjem. Ustje je podolgovato — kanalasto in se podaljšuje v kratek rahlo zavit sifonalni kanal.
Mere hišice: Višina 23 do 27 mm, širina 13 do 14 mm, apikalni kot 50" in število zavojev 7.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Iz madjarske literature ni vidno, kateremu stratigrafskemu členu pripada ta vrsta. Po W.
SI. 8 — Fig. 8 ? Pugilina sp. X 2
2 — Geologija 22/2
Wenzu (1962) nastopa rod Pugilina od paleocena dalje v Evropi, Indiji, na Sundskem otočju v severni in južni Ameriki ter Novi Zelandiji.
Opomba: Rod je določen z vprašajem zaradi nezadostne literature in zaradi velike podobnosti z drugimi oblikami, kot so Fasciolaria, Fusus, Mure.v itd.
Ordo Neogastropoda
Superfamilia Buccinacea Familia Buccinidae
Genus Cantharus Roding 1798 Cantharus brongniartianus (d'Orbigny) 1850 SI. 9
1953 Cantharus brongniartianus (d'Orbigny) — S z o t s , 182—183, tab. 6, si. 7—11.
1972 Cantharus brongniartianus (d'Orbigny) 1850 — Kecskemetine-Kormendy, 246, tab. 20, si. 5.
Material : Najdenih je šest primerkov. Med njimi so le trije tako ohranjeni, da jih je mogoče določiti.
Opis: Konvolutna hišica sestoji iz 5 do 6 zavojev. Sam vrh ali apeks ni ohranjen pri nobenem primerku. Apikalni kot meri približno 50°. Zavoji se od
SI. 9 — Fig. 9 Cantharus brongniartianus (d'Orbigny) X 2
vrha navzdol naglo razširijo nekako do sredine hišice, kjer je najmlajši zavoj najširši. Od tu navzdol se konča s široko režastim ustjem, ki se podaljšuje v rahlo zavit sifonalni kanal z manjšo nabreklino. Hišica je močno skulpturira-na; ima blizu devet vzdolžnih grebenov na vsakem zavoju. Na površju hišice so ponekod vidne spiralne prirastnice.
Mere hišice: višina 36 mm, širina 20 mm, apikalni kot okrog 50°, število zavojev 5 do 6.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Po podatkih Kecskemetine-Kormendy (1972) nastopa vrsta Cantharus brongniar-tianus v spodnjem in srednjem eocenu Madjarske, Italije in vzhodne Evrope.
Opomba : Primerek tega polža ima na hišici prirastke — nekakšne polipe; vendar nisem uspel ugotoviti, za kakšne oblike gre.
Class j s BIVAL VIA Linne 1758 Subclassis PTERIOMORPHIA Beurlen 1944
Ordo Pterioida Newell 1965 Subordo Pteriina Newell 1965
Superfamilia Anomiacea Rafinesque 1815 Familia A n o m i i d a e Rafinesque 1815
Genus Anomia Linne 1758 Anomia gregaria Bayan 1870
SI. 10
1892 Anomia (Paraplacuna) gregaria Bayan 1870 — Oppenheim, 713, tab.
31, si. 5—8.
1894 Anomia (Paraplacuna) gregaria Bayan — Oppenheim, 322, tab. 20,
si. 1 a, 1 b, 6 a, 6 b. 1953 Anomia gregaria Bayan— Szots, 211.
1963 Anomia gregaria Bayan 1870 — Bartha & Kecskemetine-Kormendy, tab. 22, si. 3—4. 1965 Anomia (Paraplacuna) gregaria Bayan 1870 — Corsi & Gatto & Moče llin, 377.
1972	Anomia gregaria Bayan 1870 — Kecskemetine-Kormendy, 260, tab. 30, si. 3—5.
1973	Anomia gregaria Bayan — Papšova & Kecskemetine-Kormendy, tab. 34, si. 1, tab. 36, si. 1, tab. 38, si. 2.
Material: Okoli dvajset primerkov, izredno lepo ohranjenih z vsemi nadrobnostmi.
Opis: Lupina je ovalna, njena višina je večja kot dolžina, rahlo je izbočena in izredno tanka. Vrh je malo upognjen, sprednji rob skoraj raven, zadnji pa lepo usločen.
Lupina sestoji iz koncentričnih ovalnih lamel, ki se od vrha širijo proti ventralnemu delu. Na površju lupine je videti nekakšno ornamentacijo, kot da
gre za radialna rebrca. Na mestu, kjer se sekajo lamele in rebrca, so razviti zelo nežni trni, značilni za ta rod; pokrivajo in obrobljajo celo lupino. Po obliki sklepa, ki pa pri naših primerkih ni ohranjen, uvrščamo rod Anomia med izo-dontne školjke. Zanje je značilen tudi močan mišični odtisek v sredini lupine, pri nekaterih oblikah pa pomaknjen proti zadnjemu robu lupine. Školjke so žive-
Sl. 10 — Fig. 10 Anomia gregaria Bayan notranjost lupine interior of the shell X 2
Lepena, združba 4, spodnja transgresija Lepena, združba 5/6, zgornja transgresija Lepena, association 4, lower marine transgression Lepena, association 5/6, upper marine transgression
le pritrjene na podlago s poapnelim bisusom. Anomia je predstavnik bolj slane brakične vode in prenese večja nihanja slanosti v vodi (F. Bartha & Kec-skemetine-Kormendy, 1963).
Mere lupine: Višina 8 do 43 mm, poprečno 30 mm, dolžina 5 do 33 mm, poprečno 20 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Nastopa v spodnjem, srednjem (največ) in zgornjem eocenu. V plasteh srednjega eocena v najdišču Dorog na Madjarskem je izredno številna in tvori pravo lumakelo. Dobimo jo še na Slovaškem (Sturovo, Bojnice) in v Italiji (Monte Ovo, Monti Les sini, Ronca (M. Corsi & G. W. Gatto & L. G. Mocellin, 1965).
Primerjava z drugimi primerki: Školjčne lupine so izredno krhke in se mi zdi, da so naši primerki lepše ohranjeni kot madjarski in italijanski, ki jim sicer ustrezajo po opisu. Naše oblike so po ornamentaciji podobne rodu Paranomia Conrad 1860, ki pa ima sferično lupino.
Subordo Ostreina Ferussac 1822
Superfamilia Ostreacea Rafinesque 1815
Familia Ostreidae Rafinesque 1815 Subfamilia Ostreinae Rafinesque 1815
Genus Ostrea Linne 1758 Ostrea sp.
SI. 11
Material : Več primerkov v kamenini.
Opis: Lupina je ovalna, pri vrhu zožena, proti ventralnemu delu se pahljačasto razširi. Je močno sploščena, skoraj ravna. Njeno površje krasi skulptura v obliki koncentričnih lamel. Med lamelami se ritmično menjavajo manjše poglobitve. Oblika je sicer zelo podobna rodu Anomia, vendar na površju ni opaziti nobenih trnov, ki so značilni za rod Anomia. Sklepno polje ni vidno niti mišični odtiski.
Mere lupine: Višina 28 mm, dolžina 23 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Kosmopolit-ska oblika od krede do danes. Na Madjarskem sta opisani vrsti Ostrea cf. plicata (Solander) in Ostrea supranummulitica Zittel, obe iz srednjega eocena. Najdeni sta tudi na Slovaškem. V Italiji je opisana vrsta Ostrea roncana Bayan iz najdišča Ronca.
Na Madjarskem nastopa Ostrea sp. kot predstavnica močno slane vode, Ostrea supranummulitica pa kot prebivalka bolj slanega brakičnega in malo slanega morskega okolja (F. Bartha &A. Kecskemetin6-Kormendy, 1963).
Opomba: V Lepeni so školjke tega rodu dokaj redke.
SI. U — Fig 11
Ostrea sp. zunanjost lupine exterior of the shell
X 2
Lepena, združba 1, spodnja transgresija Lepena, association 1, lower marine transgression
Ordo Mytiloida Ferussac 1822 Superfamilia M y t i 1 a c e a Rafinesque 1815 Familia M y t i 1 i d a e Rafinesque 1815 Subfamilia Mytilinae Rafinesque 1815
Genus Brachyodontes Swainson 1840 Brachyodontes corrugatus (Brongniart) 1823 SI. 12
1892 Modiola (Brachyodontes) corrugata Al. Brongniart 1823 — Oppen-
heim, 717, tab. 36, si. 10. 1894 Modiola (Brachyodontes) corrugata Brongniart 1823 — Oppenheim.
335, tab. 23, si. 9—10. 1915 Modiola (Brachyodontes) corrvgata Brongniart — D a i n e 11 i, 449, tab. 49, si. 2.
1963 Brachyodontes corrugatus (Brongniart) — Bartha & Kecskeme-
tine-Kormendy, tab. 22, si. 5. 1965 Modiolus corrugatus (Brongniart) 1323 — Corsi & Gatto & Mo-cell i n.
1972	Brachyodontes corrugatus (Brongniart) 1823 — Kecskemetine-Kormendy, 258, tab. 28, si. 3, 6.
1973	Brachyodontes corrugatus (Brongniart) — Papšova & Kecskeme-tine-Kormendy, tab. 36, si. 2, tab. 38, si. 2, tab. 42, si. 2.
Material: Kljub masovnosti te vrste mi je uspelo dobiti le nekaj celih primerkov.
Opis: Klinasta oblika lupine zelo spominja na rod Mytilus. Lupina je konveksna, vrh koničast in upognjen. Na dorzalni strani lupine, nekako pri vrhu; izvirajo radialna rebra, ki se pri drugi tretjini lupinine dolžine pahljačasto razširijo in delno segajo na ventralno stran. Rebra so na začetku tanka, potem pa se počasi širijo proti zadnjemu robu lupine. Za vrsto je značilna bifurkacija reberc. Ob sprednjem robu potekajo vzporedno z ventralno stranjo rebrca, ki zadenejo na prvi tretjini lupine na radialna rebra. Pri naših primerkih nisem mogel opazovati sklepnega polja.
SI. 12 — Fig. 12 Brachyodontes corrugatus (Brongniart)
X 2
Vrsta Brachyodontes corrugatus je prebivalka bolj slane brakične vode (F. Bartha & A. Kecskemetine-Kormendy, 1963). Ta vrsta prenese še večja nihanja slanosti v vodi kot Anomia.
Mere lupine: Višina 5 mm, dolžina 12 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Spodnji in srednji eocen Madjarske (Dorog), Slovaške (Sturovo, Bojnice), Avstrije (Gut-taring) in srednji eocen Italije (Ronca, Monte Pulli).
Opomba : Zaradi velike krhkosti je skoraj nemogoče dobiti cele lupine, zato ni večjega števila izmer.
Subclassis HETERODONTA Neumayr 1884
Ordo Veneroida -H. Adams & A. Adams 1856
Superfamilia Dreissenacea Gray in Turton 1840 Familia Dreissenidae Gray in Turton 1840
Genus Congeria Partsch 1835 Congeria sp. SI. 13
Material: Nekaj primerkov, ki niso ravno najbolje ohranjeni. Opis: Skoraj kvadratna lupina se spredaj zoži in podaljša v vrh, ki je močno naprej zavihan. Greben, ki se vleče od vrha navzdol, ni več na sredini
SI 13 — Fig. 13 Congeria sp
X 2
lupine (kot pri rodu Dreissena), temveč je pomaknjen proti sprednjemu in ven-tralnemu robu. Congeria živi z bisusom pritrjena na podlago v sladki in brakični vodi.
Mere lupine: Višina 12 mm, dolžina 11 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Od eocena dalje po vsej Zemlji.
Ordo Veneroida H. Adams & A. Adams 1856
Superfamilia Dreissenacea Gray in Turton 1840 Familia Dreissenidae Gray in Turton 1840
Genus Dreissena Beneden 1835 Dreissena cf. prisca (C. Papp)
SI. 14
cf. 1953 Dreissena prisca (C. Papp) — Szots, 214, tab. 8, si. 51—54.
Material : Nekaj slabše ohranjenih primerkov, vsi v kamenini.
Opis: Lupina je podobna ležeči črki U, oziroma je nekako romboidne oblike. Spredaj se zoži in podaljša v rahlo ukrivljen vrh. Od tod naprej se vleče približno po sredini lupine greben in se konča na spodnjem robu. Greben deli lupino na dva različna dela, na sprednji del, ki je bolj strm, in na zadnji del, ki se izravna in nekoliko razširi v krilce. Na lupini so vidne samo prirastnice. Dorzalni rob lupine je delno raven, potem pa se skoraj pravokotno spusti proti ventralnemu robu.
Dreissena je zastopnik bolj oslajenih voda (F. Bartha & A. Kecske-metine-Kormendy, 1963).
Mere lupine: Višina 13 do 17 mm, dolžina 8 do 11 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Zgornji del spodnjega eocena na Madjarskem v najdišču Mor (E. Szots, 1963, 198).
Opomba : Lupina je podobna vrsti Dreissena eocaena, vendar so naši primerki preveliki. V Lepeni nastopa ta vrsta skupaj z rastlinskimi ostanki, bati-larijami in pirguliferami.
Ordo Myoida Stoliczka 1870 Subordo My i na Stoliczska 1870
Superfamilia M y a c e a Lamarck 1809 Familia Myidae Lamarck 1809
Genus Sphenia Turton 1822 Sphenia hungarica Papp 1897 SI. 15
1953 Sphenia hungarica C. Papp — Szots, 220, tab. 10, si. 49—56. 1963 Sphenia hungarica C. Papp — Bartha & Kecskemetine-Kormendy, 459.
1972	Sphenia hungarica Papp. 1897 — Kecskemetine-Kormendy, 273, tab. 42, si. 7—10.
1973	Sphenia hungarica Papp — Papšova & Kecskemetine-Kormendy, 292.
SI. 14 — Fig. 14 Dreissena cf. prisca (C. Papp) X 2
Material : Številni primerki z zelo krhko lupino v kamenini.
Opis: Lupina ima obliko raznostraničnega trikotnika. Sprednji rob je krajši in bolj strm, dorzalni rob je daljši in položnejši. Ventralni rob je najdaljši in rahlo usločen. Za lupino je značilna zajeda na zadnjem delu, ki poteka od vrha proti zadnjemu robu. Zajedo omejujeta dve radialni rebri, ki počasi diver-girata od vrha proti zadnjemu robu. Skulptura je neznatna, vidijo se le komaj zaznavna koncentrična rebrca. Lupina je tanka in je težko najti lepo ohranjen primerek.
Mere lupine: Višina 4 mm, dolžina 9 mm. V kamenini najdemo v glavnem manjše oblike, ali pa takšne kot je opisani in izmerjeni primerek.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Zgornji del spodnjega eocena in srednji del srednjega eocena Madjarske (Dorog), Slovaške (Šturovo, Bojnice).
Opomba: V najdišču Lepena je vrsta Sphenia hungarica zelo pogostna in nastopa skupaj z vrsto Brachyodontes corrvgatus.
SI. 15 — Fig. 15 Sphenia hungarica Papp
X 2
Lepena, združba 7, zgornja transgresija Lepena, association 7, upper marine transgression
Ordo Veneroida H. Adams & A. Adams 1856
Superfamilia Corbiculacea Gray 1847 Familia Corbiculidae Grav 1847
Genus Polymesoda Rafinesque 1828 Polymesoda convexa (Brongniart 1811) SI 16a, b, c, d
SI. 16 — Fig. 16 Polymesoda convexa (Brongniart) X 2
a) leva lupina b) notranjost leve lupine s sklepno površino c) zunanjost desne lupine — d) dorzalna stran a) left valve b) interior of the left valve with hinge area c) exterior of the right valve — d) dorsal view Lepena, združba 2/3, spodnja transgresija Lepena, združba 5a, zgornja transgresija Lepena, association 2/3, lower marine transgression Lepena, association 5a, upper marine transgression
1894	Cyrena sirena Brongniart — Oppenheim, 325, tab. 20, si. 2—4.
1896	Cyrena semistriata Deshayes — Wolff, 249, tab. 22, si. 17—23.
1901	Cyrena sirena Brongniart — Oppenheim, 165, tab. 13, si. 3.
1939	Cyrena semistriata Deshayes — M u n d a , 99, tab. 1, si. 3 a, 3 b, 4.
1952	Cyrena semistriata Deshayes — Anic, 21, tab. 2, si. 7—8, tab. 3, si. 1, 2, 3.
1957	Polymesoda convexa (Brongniart) — Holzl, 10, tab. 1, si. 1, la, 2, 2a, 3, 3 a, 4, 5, 9, 10.
1959	Cyrena (Cyrena) convex a (Brongniart) — Meszaros, 71, tab. 1, si. 1, 2.
Material : Primerki so izredno številni. Kljub temu težko najdemo zares lepo ohranjen primerek. Večina primerkov z obema lupinama je polomljenih ali deformiranih.
Opis : Srednje velike in debele, močno izbočene lupine so različnih oblik: srčaste, trikotne, bolj ali manj zaobljene z neenakima stranicama. Na dorzalni strani sta dva robova — sprednji je precej strm, kratek in proti ventralni strani lepo zaobljen. Sprednja robova lupin tvorita nagnjeno lunulo. Zadnji rob se bolj položno spušča proti ventralnemu delu, kjer je lupina zašiljena. Blizu zadnjega roba od vrha proti ventralnemu delu lupine poteka hrbtni greben, ki je pri tej vrsti zelo poudarjen. Ventralni rob je najdaljši in lepo usločen, spredaj še zaokrožen, proti zadnjemu delu se skoraj izravna. Hrbtni greben in sprednji rob tvorita vrh lupine, ki je lepo zavihan in usmerjen na sprednjo stran lupine. Celo površje lupine je okrašeno z neenakimi brazdastimi koncentričnimi lamelami, ki so na sprednji strani nekoliko močneje razvite kot na zadnji. Sklep lupin je heterodonten, tipično cirenski.
Sklep leve lupine: Kardinalna zoba 2 a in 2 b sta skoraj enako velika. 2 b je videti malo daljši. Oba divergirata proti notranjemu robu. 4 a je nekoliko manjši in blizu zunanjega ligamenta.
5. tabela — table 5 Polymesoda convexa Mere lupin v milimetrih Measurements of valves in millimetres
Najdišče Locality		Višina Height	Dolžina Length	Debelina obeh lupin Thickness of both valves
	Majhni primerki Small specimens	29	34	25
Lepena	Veliki primerki Large specimens	43	51	35
	Poprečno Average	31	39	26
Po literaturi		do 45	do 75	-
According references	to up	to 45 up	to 75	
Lateralni zob A II je močan, zaokrožen in nekoliko dvignjen. PII je podoben A II, le da je za spoznanje daljši in nazaj premaknjen.
Mere lupine: So podane v 5. tabeli.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Starejši avtorji uvrščajo rod Cyrena tudi v eocen, O. Holzl (1957) pa opisuje vrsto Polymesoda convexa (Brongniart) iz cirenskih plasti zgornjega oligocena zgornjeba-varske molase.
Familia Corbiculidae Gray 1847
Genus Polymesoda Rafinesque 1828 Polymesoda cf. brongniarti (Basterot) SI. 17a, b
cf. 1957 Polymesoda brongniarti (Basterot) — Holzl, 20, tab. 3, si. 1, 1 a, 2,
2 a, 3, 3 a, tab. 4, si. 1, 1 a, 3, 4, 5, 5 a. cf. 1959 Cyrena (Cyrena) brongniarti Basterot — Meszaros, 72, tab. 1. si. 7—8.
Material : Številni primerki, lomljeni, deformirani in nasploh slabo ohranjeni.
Opis: Značilnost te vrste je slabše razvit hrbtni greben in veliki lupini. Lupini sta asimetrični, trikotni, okroglega obrisa, neenakih strani in zelo obo-kasti. Vrh je močan in naprej zavihan. Sprednji rob je bolj položen kot pri vrsti Polymesoda convexa in tudi lunula je bolj položna. Sprednji rob se lepo zaokroži proti ventralnemu robu lupine. Zadnji rob je nekoliko daljši in se končuje v zaokroženem kljunu. Ventralni rob je lepo konveksen, v obliki polkroga.
6. tabela — table 6 Polymesoda cf. brongniarti Mere lupin v milimetrih Measurements of valves in millimetres
Najdišče	Višina Dolžina Debelina obeh lupin
Locality	Height Length Thickness of both valves
Mladi primerki Juvenile specimens	34	29	25
, Veliki primerki Lepena ...» . r Adult specimens	44	44	38
Poprečno Average	34	42	32
Po literaturi	43 45
According to
references	40-43-53 45-50-67
SI. 17 — Fig. 17 Polymesoda cf. brongniarti (Besterot) a) mlad primerek — b) odrasli primerki a) juvenile specimen — b) adult specimens
X 2	X 2
Lepena, združba 2/3, spodnja transgresija Lepena, združba 5a, zgornja transgresija Lepena, association 2 3, lower marine transgression Lepena, association 5a, upper marine transgression
Površje lupine krase precej močne koncentrične lamele. Imam le nekaj slabo ohranjenih sklepnih polj, ki kažejo na to, da je sklep nekoliko močnejši kot pri vrsti Polymesoda convex a.
Mere lupin: So podane v 6. tabeli. Pri mladih primerkih je višina večja kot dolžina.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Po O. H o 1-zlu (1957) pripadajo primerki te vrste morskemu akvitanu zgornjebavarske molase, poN. Meszarosu (1959) pa katski stopnji.
Problematika rodu Cyrena in cirenskih plasti
»Cirenske plasti« so znane iz zgornjebavarske molase, kjer so zaradi fosilnega bogastva vzbujale pozornost paleontologov. Ime so dobile po školjki Cyrena semistriata Deshayes. Školjka Cyrena je predstavnica brakičnega facialnega okolja. Po današnjih nomenklaturnih pravilih nima več takšnega imena; sedaj jo poznamo pod imenom Polymesoda convexa (Brongniart).
V	moji nalogi je veliko govora o cirenskih plasteh; zato bom po O. H o 1 z 1 u (1957) povzel kaj več o poimenovanju rodov, o izvoru te školjke, njenem življenjskem okolju in geografski razširitvi.
Rodovi družine Corbiculidae. Rod Cyrena Lamarck 1818 po mednarodnih pravilih zoološke nomenklature danes ni več veljaven. Lamarck je namreč poimenoval rod Cyrena, ne da bi upodobil značilnosti in določil genotip. Leta 1823 je Children imenoval Cyrena cor Lamarck za genotip in je o njej prikazal nekaj upodobitev. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je rod Cyrena identičen z rodom Corbicula, ki ga je postavil Megerle von Miihlfeld že leta 1811. Cyrena Lamarck 1818 je tako sinonim za rod Corbicula Megerle von Miihlfeld 1811. Po obstoječih prioritetnih zakonih velja le rodovno ime Corbicula.
V	novejšem času pa sta C. Dechaseaux in J. Piveteau v »Traite de Paleontologie 2« (1952, 298) združila v družini Cyrenidae rodove Cyrena Lamarck 1818, Corbicula Megerle von Miihlfeld 1811, Sphaerium Scopoli 1777 in Pisidium Pfeifer 1821. Tako je rod Polymesoda Rafinesque 1828 še vedno ostal v pozabi. Prvi ga je navedel šele Baumberger (1937).
V	»Treatise on Invertebrate Paleontology, Part N, Mollusca 6/2« iz leta 1969 je družina Cyrenidae Gray 1840 omenjena le kot sinonim in je vključena v družino Corbiculidae Gray 1847. Ta družina združuje celo vrsto rodov, med njimi Corbicula Megerle von Miihlfeld 1811, Batissa Gray 1853, Dentonia Stephensen 1953, Eocallista Douville 1921, Polymesoda Rafinesque 1828 in Veloritina Meek 1872.
Z vrsto Cyrena cor. Lamarck 1818 je identična recentna vrsta Cyrena crasula, ki jo je prvi opisal in upodobil M u s o n (1854). Ta recentna vrsta je iz Sirije. Danes Cyrena crasula ni več samostojna vrsta, temveč velja za krajevno obliko vrste Corbicula fluminalis (Miiller). Ta oblika je omejena na sladko vodo, ki se po taksonomskih znakih in predvsem po daljših in obročkastih stranskih zobeh v sklepu jasno loči od korbikulidnega rodu Polymesoda Rafinesque 1828. Razlike v zgradbi sklepa pri Corbicula fluminalis in Polymesoda Rafinesque je prvi spoznal Rafinesque. Za genotip je izbral recentno vrsto Polymesoda caro-liniana, vrsto, ki jo je Bose (1801) opisal kot Cyrena caroliniana.
Danes torej rodovno ime Cyrena Lamarck (1818) ne obstaja več in v naših plasteh ni rodu Corbicula Megerle von Miihlfeld (1811), kar velja tudi za zgor-njebavarsko molaso — temveč nastopa samo rod Polymesoda Rafinesque (1828). Zato bi morali tudi stratigrafski pojem »cirenske plasti* preimenovati v »poli-mesodske plasti«. Na drugi strani pa je preimenovanje pojma, dolgo rabljenega v literaturi, problematično.
Izvor družine Corbiculidae. Neumayer in Douville sta bila mnenja, da korbikulide izhajajo iz rodu Cyprina Lamarck (1818). Odhner pa pravi, da moramo iskati izvor korbikulid v izumrlem rodu Miophoriopsis von Wohrmann. Po Odhnerju naj bi bili predniki korbikulid trigonidne školjke. Torej začetek korbikulid sega nekako v triadno dobo, živele so v juri, glavni razmah pa so dosegle v kredi, terciarju in današnji čas. Polymesoda Rafinesque (1828) bi se po Odhnerjevem mnenju razvila že v eocenu.
Življenjsko okolje korbikulid. Številne zvrsti polimesod žive danes v Ameriki, Aziji in Oceaniji v brakičnih vodah, v ustjih rek in v priobalnih jezerih. Znane so tudi iz rek, torej iz povsem sladkega okolja. Polymesoda caroliniana (Bose) živi samo v rečnih ustjih in v priobalnih jezerih Karoline, Georgije in Floride. To pomeni, da je Polymesoda predstavnica brakičnega okolja.
Biostratigrafski profil Lepena
SI. 18
Terciarne plasti leže v okolici Lepene diskordantno na zgornjekarbonskih skladih in so v prevrnjenem položaju. Vpadajo pod kotom 60 do 80° proti severozahodu. Njihova debelina znaša približno 190 m.
V bazi profila je drobnozrnati in debelozrnati plastoviti peščenjak z apnenim vezivom in s pooglenelimi rastlinskimi ostanki (plast A). Na peščenjaku leži sivkasti apneni lapor z rastlinskimi ostanki in na njem peščenjak ter apneni lapor z rastlinskimi ostanki v skupni debelini 195 cm. Više sledi 15 cm debela plast trdega laporja z rastlinskimi ostanki, ki prehaja v sivkasto rjavi lapor (100 cm), skrilav in ponekod z rastlinskimi ostanki (170 cm).
Vse te plasti od A do 6, peščenjak, apneni lapor in skrilavi lapor so kopenskega in jezerskega, oziroma sladkovodnega nastanka; predstavljajo spodnjo regresi jo.
Na teh plasteh leži sedma plast sivega in tenko plastnatega laporja (70 cm), ki predstavlja začetek spodnje transgresije in vsebuje živalske fosilne ostanke — mehkužce. V njej je prva združba, v kateri prevladujejo polži vrste Pyrgulifera yradata (Rolle), veliko manj je polžev vrste Batillaria cf. diacanthina Cossmann. Drugih vrst polžev zaenkrat nisem našel v tej plasti. V podrejeni vlogi so školjke, zastopane z vrstami Dreissena cf. prisca (C. Papp), Ostrea sp. in Con-geria sp. Rastlinski ostanki so v tej plasti redki.
Življenje mehkužcev se je začelo v bolj sladki vodi, na kar kažejo številni polži vrste Pyrgulifera gradata in školjki Congeria sp. in deloma Dreissena cf. prisca, ki pa lahko prebiva tudi v brakičnem okolju. Verjetno je v jezero ali laguno počasi pričela dotekati slana voda in okolje je postajalo bolj brakično. Rod Ostrea namreč živi v morskem in deloma brakičnem okolju. Sedmo plast bi lahko vzporejal s spodnjim lignitnim kompleksom najdišča Dorog na Madjar-skem, čeprav se favnistična združba našega najdišča nekoliko razlikuje od
3 — Geologija 22/2
združbe madjarskega najdišča. Tudi litološko se obe najdišči razlikujeta; v našem je v tej plasti lapor, v madjarskem pa travertin.
Osma plast (80 cm) je v bistvu nadaljevanje prejšnje plasti, le da je kamenina bolj kompaktna in v polah 1 do 10 cm. Polži počasi izginevajo in se prvič pojavijo školjke rodu Polymesoda. Te školjke predstavljajo našo drugo združbo.
Voda je verjetno postajala vse bolj slana. Tako misli tudi N. Meszžros (1959, 75), ker so cirene živele v bolj slanem okolju z gibljivo vodo; takšna voda je bila dobro prezračena, bogata s kisikom in ne pregloboka.
Deveta plast (180 cm) sestoji iz sivkasto rjavega cirenskega laporja, tenko plastnega z vmesnimi polarni pravih lumakel školjk rodu Polj/mesoda. Torej so bili optimalni pogoji za razvoj in rast teh školjk. Navzgor se nadaljuje cirenski lapor v debelini 340 cm. Pri vrhu devete plasti je naša tretja združba z mešano favno: Natica (Ampullina) cf. patulina (Munier-Chalmas), Pugilina sp., Cantharus brongniartianus (d'Orbigny), Ampullina sp. in Diastoma cf. roncanum (Brongniart). Natica in Ampullina ter Cantharus bi kazali na to, da je bilo takrat sedimentacijsko okolje morsko, ali bolj slano brakično. Vsi polži razen vrste Diastoma cf. roncanum imajo močne hišice in so predstavniki litoralnega pasu. Te vrste polžev so v deveti plasti precej redke.
Deseta plast (30 cm) je zelo skrilav lapor, ki počasi preide v sivkasto rjavo laporno glino. Ta plast je brez vsakršnih živalskih fosilnih ostankov. Vsebuje samo rastlinske ostanke. Torej so cirene iznenada izginile. Vzrok temu je verjetno začetek nove regresije ali pa samo kakšna sprememba v okolju, mogoče padec temperature ali pa padec koncentracije soli v vodi.
Enajsta plast (20 cm) temno sivega in črnega tenko ploščastega laporja vsebuje številne lepe školjke vrste Anomia gregaria in Dreissena cf. prisca, ki predstavljata četrto združbo. To plast bi vzporedil s spodnjim brakičnim kompleksom argilita na Madjarskem, kjer med drugim prav tako nastopata vrsti Anomia gregaria in Dreissena ter vrsta Tympanotonus. V našem najdišču v tej plasti ni vrste Tympanotonus hantkeni.
Dvanajsta in trinajsta plast predstavljata srednjo regresijo; najprej je nastala plast trdega laporja, debela 10 cm, in nato enako debela plast premoga, oziroma pooglenelih rastlinskih ostankov.
Nato se je teren ponovno ugrezal; odložila se je 14. plast apnenega laporja z rastlinskimi ostanki, debela 70 cm. V ponovni regresiji je v močvirju nastala plast premoga, debela 10 cm (15. plast). Plasti 16 do 20 sestavlja zopet apneni lapor z rastlinskimi ostanki v skupni debelini 190 cm. Vmes se pojavlja pola drobnozrnatega trdega laporja z zrnci pirita, kar bi kazalo na anaerobno okolje. Te plasti že pripadajo zgornji transgresiji. 21. plast predstavlja 120 cm debela skladovnica cirenskega laporja z vmesnimi polarni pravih školjčnih lumakel vrste Polymesoda.
Nekako na sredini te skladovnice je 15 cm debela plast sivega precej peščenega laporja z vrsto Tympanotonus hantkeni, ki je še kar pogostna in predstavlja skupaj z vrsto Anomia gregaria našo peto združbo. Vrsta Tympanotonus hantkeni je na Madjarskem nad spodnjim lignitnim kompleksom, oziroma je karakteristična za krovnino. Ta vrsta polža je živela v bolj slani brakični vodi ali v malo slanem morju (F. Bartha & A. Kecskemetine, 1963).
22. plast je sivi tenko ploščasti lapor (35 cm) brez vidnih fosilnih ostankov. 23. plast (65 cm) je cirenski lapor, ki predstavlja ponovljeno drugo združbo
* ^
C
rt 3 O)
O
premogasti skrilavec carbonaceous shale
združba assoc. 7
Sphenia hungarica
--C —
cirenski lapor Cyrena marl
O <A b vi
O) «
M b
C O)
2 c r o o t
u
0> O. N 3
združba assoc. 6
Brachyodontes corrugatust Anomia gregaria
lapor marl
združba assoc. 2
Polymesoda convexa, Polymesoda cf. brongniarti

cirenski lapor Cyrena marl
združba assoc. 5
Tympanotonus hantkeni, Anomia gregaria
tapor marl
- i.i
C M -— M
|
- £ £ S*
dve premogasti plasti v apn. laporju
two coaly seams in calcar. marl
združba assoc. 4
Anomia gregaria, Dreissena cf, pri sea
lapor marl
združba assoc. 3
0> 41
8	b>
2	c
«	o
2.*
!!
Polymesoda convexa, Polymesoda cf. brongniarti, Natica cf. patulina, Pugitina sv., Ampullina sp., Cantharus brongniartianus, Diastoma cf. roncanum
cirenski lopor Cyrena marl
združba assoc. 2
Polymesoda convexa, Polymesoda af. brongniarti
združba assoc. 1
Pyrgulifera gradata, Batillaria cf. diacanthina, Congeria sp., Ostrea sp.3 Dreiesena cf. pri sea
lapor marl
2. — «- 0
Hn
a. a>—
* 4> J
peščenjak sandstone plast A
SI. 18. Shematski biostratigrafski profil Lepene Fig. 18. General biostratigraphic section of Lepena
s cirenami Polymesoda convexa in Polymesoda cf. brongniarti. 24. plast se začne z rjavkasto črnim laporjem, ki je zelo skrilav in poln školjk vrste Brachyodontes corrugatus. Nato se menjavata cirenski lapor in lapor z vrstama Brachyodontes corrugatus in Anomia gregaria, ki predstavlja našo šesto združbo. V ciren-skem laporju najdemo tudi tanke plasti laporja z valovitim površjem, ki je nastalo zaradi valovanja vode ali pa tokov. Razen valovitega površja so vidne še vertikalne in horizontalne zapolnitve anelidnih rovov.
Plasti cirenskega laporja in laporja s šesto združbo so debele 365 cm. Vrsti Brachyodontes corrugatus in Anomia gregaria sta predstavnici močno slane bra-kične vode.
25. plast sestoji iz temno sivega in temno rjavega skrilavca debeline 5,5 m. Masovno nastopata vrsti Brachyodontes corrugatus in Sphenia hungarica, ki predstavljata našo sedmo združbo.
Nato je teren na dolžini 5,5 m pokrit, na površju je glina in v njej veliko kosov laporja. Kaj je pod to glino, nisem mogel ugotoviti (26. plast).
27.	plast pomeni začetek zgornje regresije, ki jo predstavlja apneni lapor z rastlinskimi ostanki, debel 2 m.
28.	plast je temno sivi in črni lapor, tenko ploščast z rastlinskimi ostanki (100 cm).
29.	plast je peščenjak, delno z glinenim vezivom, debel 8 m. 30. plast je črni premogasti skrilavec kovinskega sijaja, debel 4 m in 31. plast je kakih 80 m debela skladovnica peščenjaka, kakršen je v plasti A.
Od 31. do 35. plasti se ponovi ciklus z začetno plastjo peščenjaka (31), nato sledi plast (32) z vrsto Pyrgulifera, cirenski lapor (33), zopet peščenjak (34) in na koncu ponovno cirenski lapor (35).
Primerjava Lcpene z najdišči na Madjarskem, Slovaškem, v Avstriji in Italiji
Madjarska in Slovaška. Fosilne primerke iz Lepene se d& najlepše primerjati s primerki iz Doroga na Madjarskem in š turovega na Slovaškem. (Papšova& Kecskemetine-Kormendy, 1973; glej 7. tabelo).
Lepeno in Dorog lahko primerjamo po naslednjih rodovih: Tympanotonus, Pyrgulifera, Cantharus, Natica, Dreissena, Anomia, Brachyodontes in Sphenia.
Posebnost našega najdišča so plasti z bogato cirensko favno, ki je na Madjarskem ni. Na drugi strani pa v Lepeni manjkajo mikrofavna in moluski morske oscilacije madjarskega eocena.
Avstrija. Petraschek (1926—29, 201) opisuje geološko zgradbo eocen-skih plasti v Krappfeldu na Koroškem. Govori o premogu in favni v sinklinali Sonnberg med krajema Althofen in Guttaring ter okrog Sittenberga.
Podlago eocenskih plasti pri Guttaringu tvorijo kredni skladi in filit. Više leže konglomerat, peščenjak, in plast premoga. Sledi manjša vrzel, zapolnjena s peskom in glino, nato pa zopet premog. Krovnina premoga sestoji iz temne gline, na vrhu pa sta numulitni apnenec in lapor. Plasti v neposredni bližini premoga vsebujejo naslednje moluske Natica perusta Defr. Natica hybrida Lam. Cerithium corrugatum Brongn., Cerithium canavali Penecke, Cerithium mutabile Desh., Ostrea roncana Partsch, Ostrea canavali Penecke, Modiola corrugata Brongn., Area rosthorni Penecke, Cyrena veronensis Bay., Nerita tricarinata Desh., Velates schmidelianus Chemn.
Sklade Sonnberga uvršča v interval lutecij-bartonij srednjega eocena.
J. Janoschek (1963, 325) podobno opisuje najdišče Krappfeld in našteva konglomerat, peščenjak, lapor, glino in apnenec z bogato fosilno favno. Najmlajši člen predstavlja numulitni apnenec z numuliti, asilinami in diskocikli-nami. Časovno uvršča celo zaporedje skladov v dobo od spodnjega do zgornjega eocena.
Italija. Prvo najdišče, s katerim lahko primerjamo favno iz Lepene, je Monte Ovo (Castelcerino, Lessini medi) v Italiji. Determiniranih je dvajset vrst, analognih favni Ronca. Le tri vrste so takšne, ki jih v najdišču Monte Ovo niso našli: Ostrea roncana Bayan, Cyrena arebea (Brongniart) in Strombus fortisi (Brongniart). Stratigrafski položaj apnenca Monte Ovo se ujema s položajem plasti Ronca in s skladi, ki so poimenovani po vrsti Cerithium diaboli. Časovno sodijo vse te plasti v zgornji del srednjega eocena (M. Corsi & O. G a 11 o & G. Mocellin, 1965).
Štirje rodovi iz najdišča Monte Ovo nastopajo tudi v Lepeni: Anomia, Brachyodontes (Modiola), Ostrea in Cyrena. Med njimi sta dva rodova, določena z vrstnimi imeni, skupna za Monte Ovo in Lepeno: Brachyodontes (Modiola) corrugatus (Brongniart) in Anomia (Paraplacuna) gregaria Bayan,
Tudi najdišče Molino del Boro v vznožju gričevja C. Granella vsebuje v bazalnem konglomeratu favno moluskov: Modiolus corrugatus (Brongniart), Anomia (Paraplacuna) gregaria Bayan, Cyrena sirena (Brongniart) in druge (P i c -coli & Mocellin, 1962). Ta horizont primerjajo s spodnjim delom skladovnice priabona.
Nerešeni problemi
Prvi problem je mikrofavna in mikroflora; kljub iskanju na terenu in v spirkih ter zbruskih mi ni uspelo najti nobene mikrofavne niti mikroflore. Potrebno bi bilo vzeti vzorce za mikroanalize iz vsake plasti v profilu; vendar tega nisem naredil, ker je imela moja naloga poudarek na določanju makro-favne.
Nekaj vrst in rodov je določenih s cf., oziroma z vprašajem. Naj povem, da je to posledica nezadostne in neustrezne literature. Ce bi hotel zbrati vso potrebno in ustrezno literaturo, bi potreboval vsaj še pol leta, kar bi močno preseglo trimesečno časovno omejitev za izdelavo diplomske naloge.
Problem ciren, oziroma vrste Polymesoda je tudi ostal še nerazjasnjen. Ta vrsta nastopa v izredno velikem številu in so potrebne temeljite raziskave — predvsem sklepnih polj.
Sklep
Terciarni skladi na področju Lepene so se odlagali neposredno na zgornje-karbonsko reliefno podlago. V začetku je kotlino zalila voda in nastala so plitva jezera, ki so jih počasi zasipavale okolne vode. Kotanje so se tudi ugrezale, na kar kaže velika debelina peščenjaka.
Nekako v spodnjem delu srednjega eocena je začelo na območje Lepene vdirati morje iz vzhodne strani — torej Panonsko morje, ki je prodiralo proti zahodu v Slovenijo, Avstrijo in Italijo. Občasno je bila zveza s Panonskim morjem prekinjena zaradi tektonskih premikanj. Nastali so zaprti bazeni, ki so sčasoma
postajali vse bolj sladki in vse bolj plitvi in so se delno spremenili v močvirja, kjer je po zasutju z laporastim materialom nastajal premog.
Regresijski in transgresijski ciklus sedimentacije se je večkrat ponovil, kar je značilno za terciarne sklade okolice Javorniškega rovta.
Vrsta Tympanotonus hantkeni je potrdila eocensko starost. Potrdile pa so jo tudi druge vrste. Celotna favna je bolj brakična in zelo spominja na favno ma-djarskega eocena. Stratigrafsko lahko uvrstimo lepenske terciarne plasti v srednji eocen, to je v čas, ko so se odlagali v jugozahodni Sloveniji morski sedi-menti — alveolinsko-numulitni apnenec in fliš. Potemtakem bi bil to tretji — brakični facies srednje-eocenskih sedimentov, do sedaj neznan v Sloveniji.
Literatura
Anic, D. 1952, Gornjooligocenske naslage južnog pobočja Ivančice u Hrvatskoj. Geol. vjesnik 2—4, 7—62, Zagreb.
Bartha, F. & Kecskemetine-Kormendy, A. 1963, Biostratigršfiai vizsgšlatok a Dorogi-medence eocen koru Molluszkumos Kepzodmenyein. Foldtani Kozlony 93/4, 452—465, tab. 21—24, Budapest.
Bittner, A. 1884, Die Tertiar-Ablagerungen von Trifail und Sagor. Jb. Geol. R.-A. 34, 433—596, Wien.
Boussac, J. 1911, Etudes Pal6ontologiques sur Le Nummulitique Alpin. (Texte-Atlas). Memoires pour servir a l'explication de la Carte Geologique detaillee de la France, V1I+437 str., 22 tab., Imprimerie National?, Paris.
Cimerman, F. 1967, Oligocene Beds in Upper Carniola (Slovenia, NW Yougo-slavia) and their Foraminiferal Fauna. Bull. Sci. Youg., J2;9—10, 251—253, Zagreb.
Cimerman, F. 1976, Zgodovina raziskovanj soteških skladov v Sloveniji. Seminarska naloga na tretji stopnji. Hrani se v knjižnici katedre za geologijo in paleontologijo, 34 str., Ljubljana.
Corsi, M., G a 11 o , G. O. & Mocellin, L. G. 1965, La fauna di Monte Ovo (Lessini medi) e la sua posizione stratigrafica nell Eocene Veneto. Estratto delle Memorie della Accademia Patavina di SS. LL. AA., 77, 376—403, Padova.
D ai nell i, G. 1915, L'eocene Friulano. Monografia Geologica e Paleontologica, 721 str., 56 tab., Editrici le »-Memorie Geografice«, Firenze.
Fuchs, T. 1874, Versteinerungen aus den oligocanen Nummulitenschichten von Polschitza in Krain. Verh. Geol. R.-A., 129—130, Wien.
H a m r 1 a, M. 1954, Geološke razmere ob severnem robu laške sinklinale vzhodno od Savinje. Geologija 2, 118—144, Ljubljana.
Holzl, O. 1957, Die Corbiculidae der oligozanen und miozanen Molasse Ober-bayerns (sowie Bemerkungen zu den oberbayerischen Cyrenenschichten nebst Be-schreibung neuer Arten). Geologica Bavarica 29, 5—84, 7 tab., Munchen.
Janoschek, R. 1963, Das Tertiar in Osterreich. Mitt. Geol. Ges. 56, 319—360, 1 tab., Wien.
Kecskemetine-Kormendy, A. 1972, A Dorogi-medence eoc6n mollusca faunaja. Ann. Inst. Geol. Pub. Hugarici 55/2, 144—377, 45 tab., Budapest.
Kiss-Kocsisne Banyai, M. 1955, Dunantuli eocen Cerithium f616k. Foldtani Kozlony 85, 360—380, tab. 13—16, Budapest.
Kossmat, F. 1905, Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Verh. Geol. R.-A., 71—85, Wien.
Kossmat, F. 1907, Geologie des Wocheiner Tunnels und der siidlichen An-srhlusslinie. Denkschr. Akad. Wiss. Wien.
Kuščer, D. 1967. Zagorski terciar. Geologija 10, 5—69, Ljubljana.
Lipoid, M. V. 1857, Bericht iiber die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. Jb. Geol. R.-A. 8, 205—234. Wien.
Meszaros, N. 1959, Cirenele din stratele de cetate de la Cluj. Studia universi-t&tis Babes-Bolyai, ser. II, Geologia-Geographia, Fasc. 1, 64—75, 1 tab., Cluj.
M o o r e, R. C. (Ed.), Treatise on Invertebrate Paleontology. Geol. Soc. Amer. & Univ. Kansas Press, New York. Part N Mollusca 6/1, XXXVIII+489 str., 1969 Part N Mollusca 6/2, 11+491—951. 1969 Part N Mollusca 6/3, IV+953—1224, 1971
Munda, M. 1939, Stratigrafske in tektonske prilike v rajhenburški terciarni kadunji. Rudarski zbornik 3, 49—124, 2 tab., Ljubljana.
Miiller, A. H. 1958, Lehrbuch der Palaozoologie. II Invertebraten. Teil 1, Protozoa-Mollusca 1, XV+566 str., 652 si., Gustav Fischer Verlag, Jena.
Oppenheim, P. 1892, Ueber einige Brackwasser- und Binnenmollusken aus der Kreide und Eocan Ungarns. Zeitschrift d. d. Geol. Ges. 44, 697—818, tab. 31—36, Berlin.
Oppenheim, P. 1894, Die eocane Fauna des Mt. Pulli bei Valdagno im Vicen-tino. Zeitschrift d. d. Geol. Ges. 46, 309—445, tab. 20—29, Berlin.
Oppenheim, P. 1896, Die oligocane Fauna von Polschitza in Krain. Bericht Senckenberg. Naturforsch. Ges. in Frankfurt a/M, 259—283, Frankfurt.
Oppenheim, P. 1901, Priabonaschichten und ihre Fauna im Zusammenhange mit gleichalterigen und analogen Ablagerungen. Palaeontographica 47, 344 str., 21 tab., Stuttgart.
papšovš, J. & Kecskemetine-Kormendy, A. 1973, Etudes mala-cologiques comparatives sur quelques coupes eocenes de la Transdanubie (Hongrie) et de la Slovaquie. Geologicke prace 61, 273—303, tab. 29—52, Bratislava.
Pavlovec, R. 1973, Plasti z Amussium duodecimlamellatum (Bronn) iz Male Pirešice v Savinjski dolini. Geologija 16, 227—234, Ljubljana.
Pavlovec, R. & Ramovš, A. 1974, Oligocenski numulitni apnenec na Gorjuši pri Ljubljani. Geologija 17, 253—258, Ljubljana.
Peters, K. 1856, Bericht uber die geologischen Aufnahmen in Karnten, Krain und dem Gorzer Gebiete im Jahre 1855. Jb. Geol. R.-A. 7, 629—691, Wien.
Petraschek, W. 1926—29, Kohlengeologie der Osterreichischen Teilstaaten. j—II, 464 str., 20 tab., Kattowitzer Buchdruckerei und Verlags-Sp. Akc. Katowice.
Piccoli, G. & Mocellin, L. G. 1962, Studi sulla macrofauna priaboniana di Priabona. Mem. 1st. Geol. Miner. Univ. Padova 23, 120 str., 5 tab., Padova.
Piveteau, J. 1952, Traite de Palčontologie. Tome 2, Brachiopodes, Chetogna-thes, Annelides, G£phyriens, Mollusques, 790 str., 23 tab., Masson et Cie, Paris.
Rakovec, I. 1937 ,Razvoj terciarja pri Medvodah. Vesnik Geol. inst. Kralj. Jugoslavije 5, 27—51, Beograd.
Rakovec, I. 1948, Naši kraji v oligocenski dobi. Proteus 10, 243—252, Ljubljana.
Ramovš, A. 1966, Geološki razvoj zahodnih Karavank. Druga faza. Delo v rokopisu se hrani v Inštitutu za geologijo, 94 str., 17 tab., Ljubljana.
R i j a v e c . L. 1965, Razvoj terciarnih sedimentov med Rudnico in Bočem. Geologija 8, 112—120, Ljubljana.
Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weiten-stein, Windisch-Gratz, Cilli und Oberburg in Unter-Steirmark. Jb. Geol. R.-A. 8, 403—465, Wien.
S t u r, D. (L i p o 1 d , J.) 1867, Fossile Fisch- und Pflanzenreste aus den Meletta-Schichten von Wurzenegg bei Prassberg. Verh. Geol. R.-A., 197—199, Wien.
S tur, D 1871, Geologie der Steirmark. XXXI+654 str., im Verlage des geogn.-mont. Vereins fur Steirmark, Graz.
S tur, D. 1887, Zwei Palmenreste aus Lepeny bei Assling in Ober-Krain. Verh. Geol. R.-A., str. 225, Wien.
S z o t s, E. 1953, Magyarorszag eocen puhatestiii. Geologica Hungarica, ser. Pa-leontologica 22, 270 str., 10 tab., Budapestini.
Teller, F. Erlauterungen zur Geologischen Karte der fistlichen Auslaufer der Karnischen und Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen). Verlag der Geol. R.-A., 262 str., Wien.
Teller, F. 1899, Das Alter des Eisen- und Manganerz fiihrenden Schichten im Stou- und Vigunšca-Gebiete an der Siidseite der Karawanken. Verh. Geol. R.-A., 396—418, Wien.
Teller, F. 1901, Jahresbericht des Direktors. Verh. Geol. R.-A. 15, 11—12, Wien.
Teller, F. 1910, Jahresbericht des Direktors. Verh. Geol. R.-A., 14—15, Wien.
Wen2, W. 1961—65, Gastropoda. Handbuch der PalSozoologie. Bd. 6, Teil. 1, (1938), Gebriider Borntraeger, Berlin-Nikolassee, Berlin.
Wolf, W. 1896, Die Fauna der siidbayerischen Oligocaenmolasse. Palaeonto-graphica 43, 224—311, tab. 20—28, Stuttgart.
Zollikofer, T. 1862, Die geologischen Verhaltnisse des sudostlichen Theiles von Unter-Steirmark. Jb. Geol. R.-A. 12, 311—366, Wien.