Avantura št. 1
AVANTURA ŠT. 1
Jože Jež
Naprej, je reklo sonce,
naprej,
bliže k izviru žeje.
Med dvema požirkoma
Vrtiljak v blaznem zagonu. V zaletu zagozdeno kolesje: krog se zapira vse širši.
Obseg risa zožen v točko v os mirujoče vrtavke. Od tu do sonca po strupeno vsiljeni pripeki. Od tu do nikoder
vročica višje za oktavo.
Precep izsušenega goltanca,
površina izpite žerjavice
— kako prevpiti napetost verige.
Potovanje
0 veter nemirni veter
tonejo nam barke v tujem pristanu.
Strah razpuščenih vrvi
veter preženi
nemoč uklenjenih udov.
O veter divji veter
tonejo nam barke v prisilnem pristanu.
Orgle in zmehčana zapestja
veter priklici
upor v gube spuščenega platna
195
Jože Jež
196
daj našim vrvem trepet belega vlakna.
O veter strašni veter
tonejo nam barke v suhem pristanu.
Alegorija
šli smo, kamor nam je kazal veter.
Po tem valu, je rekel,
naprej
proč od brega,
da vas ne zajame oseka.
Sledili smo vetru s trepetom v vrveh
in nismo nasedli.
Prišli smo na drugi breg
z zmehčanimi zapestji od hvale,
vendar žejni,
s praznimi mehovi čez rame.
V  tej stiski smo se zatekli k soncu. Darovali smo sol na konici jezika,
v zameno pa smo dobili pravo smer.
Naprej, je reklo sonce,
naprej,
bliže k izviru žeje.
Vacat
Nad lijakom usahlega vrelca leži gladina puščavskega peska.
—  Zrno pod jezikom'oblikuje pljusk
(negibnost je v tem žejnem vzgonu).
V  naraslem toku vročine golta in utaplja izsušena struga.
—  Pod suhim nebom grgra vodni val
(izpolnitev je v tem sušnem klicu).
Na dno maternice žeja pritiska; popkovina se vleče, peščena reka.
Posteljica jezika se odgrinja;
molk se stokrat povrača, daritvena pesem.