VINKO BELIČIČ
V MESEČINI
Na tvoje prsi sem glavo položil in z rokami vabljivi stas ob svojega privil. Ko gledam v polzaprte ti oči, ves poželjiv drhtim, svežost telesa gorkega me mami.
V nemoč izginjava in mesec vstaja za gorami, nad nama se belijo veje mladih sliv in veter trosi cvetje. Vase sopem hlad vonjiv, borim s teboj se in s pekočimi željami.
Ne, ne, zastonj si pravim, da je le telo
dekliško tvoje, ki me strašno pali
in hoče, da utonem v tebi z neusmiljeno boljo.
Ti si mi kot svetilnik ob obali,
jaz — brodolomec — skušam se oteti pred temo:
morda ob tebi bodo me razbili vali.
VINKO BELIČIČ
NOČNA PESEM
Veter piha od cvetočih senožeti, vrtno drevje v sunkih  pošumeva. Mesečina  skozi okna  sveti, vse oblite so te stare, bele stene.
Jaz ne morem sred pomladnih vonjev spati. Vroče, potne roke grabijo odejo, iščejo krog sebe hrepeneče. Zdi se, da nekdo ječi za vrati.
Ljubljena, v spomin se še ponoči mi povračaš, kar sva se razstala. Nočeš v srcu mi zamreti, plamen, temveč me staliti v mladi moči.
254
Včasi mislil sem, da boš uteha,
ko bom najbolj sam. Bila bi mi v pogubo,
vem. Zdaj rad bi le še smeha,
v njem skopni naj ta poslednja žalost.
Mesečina skozi okna sveti na to svežo, belo, prazno postelj. Moj obraz hladi polnočni veter, ki prihaja od vonjivih senožeti.
JOŽA LOVRENČIČ
MEMINISSE JUVAT
L>ilo je, laik, kar »Novice« vzemi, ko so pri nas ljudje nosili zvonce in milosti »očetove« jih sonce ožarjalo je in veličalo pred vsemi.
In še tako bilo je, le verjemi,
da so ozvončeni poznali lonce
in vpili na vse kraje in vse konce,
kako žrtvujejo se v domorodni vnemi.
Historia magistra — pa bi čudil se človek, da je duh starih tradicij tako zelo zelo se v nas poljudil?
Kdor si zamudil, še je čas ambicij
za zvonci z lonci, sicer boš ob glavo —
brez glave biti pa, saj veš, ni zdravo'
NB: Če si, čitatelj, kar se tiče glave, drugačne misli, jo v zadnjih verzih brez škode lahko zamenjaš s — slavo!