POGOVOR S PRED SEDNIKOM OBČINSKEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV
PAVLOM VINDIŠARJEM O NEKATERIH KONKRETNIH VPRAŠANJIH PRED SEJO OBČINSKE
KONFERENCE ZKS
DELU VRNITI VELJAVO
Vse blizje je datum volilno prrograimke seje občinske konference Zveze komunistov, Wi bo 24. miarca letos. Ne samo člane ZK, tudi druge občane zanimi:, k^tera vp -ašanja ia prob/emi so hili v teh pred-konferenčnifa aktivnostih najpogosteje postavljeni in katera kon-kretna vprasanja, značilna za našš čas in tudi za našo občino, bodo naj-bolj poudarjena na lelni seji maj^višjega organa občinske organizacije ZK, ki bo prihodnji mesec. Da bbi dobili odgovore kaj najbolj iz prve roke, smo prosili za pogovor preedsednika občinskega komiteja ZKS Pavla Vindišarja.
Pogosto slišimo, da se občinee gospodarsko in poBtično zapi--rajo in da je to posledica ozkee politike občinskih vodstev. Alii velja ta ocena tudi za našo obči— no?
Prepričan sem, da vsa občin— ska vodstva sodijo, da so takšne: ocene sicer točne, vendar name-njene nekomu drugemu. Zato bii presoja razmer v lastnera okoljui morala biti stalna naloga, tudii v ZK; to pa samo na strokovnih podlagah, ki pa jih ne bi smeli zamenjevati s političnimi. Sicer ne bomo prišli do resničnih ko-renin, iz katerih se lokalizmi in zapiranja, od tozdov pa do jugo-slovanske skupnosti, v resnici hranijo.
V Mostah se srečujemo v bi— stvu z enakimi težavami, kot jihi
ima celoten slovenski in jugoslo-vanski gospodarski prostor. In ves ta prostor je po svoje res zaprt. Zapiranjem, kakršnakoli so že: v temeljnih organizacijah, občinah, regijah ali republikah, se zveza komunistov upira. Upira s tem, da terja takšen eko-nomski sistem, ki bo tistega, ki se bo zaprl, onemogočil. In na takš-nih izhodiščih bi morala ZK še odločneje uveljaviti svojo inte-grativno vlogo na vseh ravneh. Prav  gotovo  pa  zapiranje  ni
osnovni problem moščanskega gospodarstva, niti gospodarski niti politirni Vgčina na.ših orga-nizacij potrebuje in išče celoten jugoslovanski prosotr, nekate-rim tudi ta več ne zadošča. To velja za delovne organizacije Emone, za Žito, Saturnus, Ko-linsko, Geološki zavod, Mineral, Rog, Izolirko, Papirnico Vevče, Totro, Jato... Takšen pristop potrebujejo zaradi svoje struktu-re, ta prostor pa iščejo z združe-vanjern sredstev, s poslovnim so-delovanjem, z vključevanjem v večje sisteme, itd. Res pa je, da je tu prišlo do določenega predaha. In pogledati bo treba, kje so vzroki za to. Vse možnosti zago-tovb niso izkoriščene. Na občin-skem komiteju smo pred časom ocenili, da smo odprti, in to za-radi gospodarskih, ne pa zaradi nekakšnih političnih interesov.
In edino to je Iahko prava odpr-tost. Želeli pa bi več investitorjev od drugod, tudi iz drugih repu-blik. Tako bi na primer v Satur-nusu želeli povečati proizvodnjo žarometov, vendar so v Crveni zastavi zgradili za svoja vozila svoj obrat. To pomeni, da z gra-ditvijo vzporednih kapacitet v Jugoslaviji še nismo opravili.
Na sejah občinskega komiteja so bile v zadnjem času večkrat izražene zahteve po prestruktu-riranju moščanskega gospodar-stva.
Takšne zahteve lahko naj-demo že vrsto let v programih ra-zvoja občine. Manjka pa nam tako idej kot sredstev. Morda idej celo bolj. Iztrošenost strojev in zastarela tehnologija nas vse bolj omemujeta v proizvodnji;
(Nadaljevanje na 3. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
tudi v tisti, ki ima odprte tuje trgtf. Zato v največjih delovnih organizacijnh produktivnosti ne morejo bistveno povečati, vsaj ne s prijemi, ki jih uporabljajo. Tudi zato smo v jeseni prete-klega leta zabeležili padec proi-zvodnje. Začenja pa vzbujati upanja največja novejša investi-cija v občini, Julon: zadnje četrt-letje leta 1983 so že delali brez izgube. Ostala pa bo izkušnja, da prestrukturiranje ni samo zbira-nje finančnih sredstev, niti ne samo sledenje trenutni tržni ko-njunkturi.
Struktura zaposlenih v občini je izjemno nizka. Več kot polo-vica je brez kvalifikacije ali le s pridobljenimi izkušnjami. S tem so povezani nizki osebni dohod-ki, 2 njimi pa zelo velika socialna in politična občutljivost.
V občini ne gradimo novih ve-likih objektov. Zato pa so šle ne-katere delovne organizacije, kot Kolinska, v manjše, toda zanes-Ijiveje investicije; in ko je del ce-lotne investicije končan, ga takoj lahko vključijo v proizvodnjo. Največ je v Mostah moderniza-cij, prek 30, in mnoge od njih bodo prispevale k večjemu izvo-zu, kot na primer v Mesni indu-striji Zalog, Žitu, Papirnici Vevče, Jati, pripavljajo se v Arbu, itn. Wgotavljamo, da se moščansko gospodarstvo odloča za pot majhnih korakov; in tega ne bi smeli podcenjevati, čeprav to ne more postati strategija.
Na konferend najbrž ne boste zaobšli izvoznih prizadevanj?
Izvozne cilje težko uresniču-jemo. Vzrokov je več, poleg ti-stih, ki veljajo nasploh za izvoz-nike, pa se nekatere moščanske delovne organizacije srečujejoše s posebnimi problemi: Papirnica s padanjem cen na zunanjem trgu; ob količinsko večjem izvozu ustvarjajo manjši devizni dohodek; gradbeništvu se zuna-nji trg oži; tuji kupci postavljajo vedno znova še dodatne zahteve, kot na primer za MIZ. Blizu 90% izvoza iz občine ustvari le nekaj organizacij. Res je, da vsi
ne morejo izvažati. respa je tudi, da breme ni porazdeljeno. Stališč imamo dovolj, tako skupščinskih kot partijskih in sodim, da raz-prave o tem še nismo končali. Predvsem moramo v ZK bplj afirmirati tiste kolektive, ki so nosilci izvoza.
Za našo oceno je pomembno tudi to,da Ijudje v izvozu ne vi-dijo več samo družbene prisile in jugoslovanske solidarnosti; za-čenjajo spoznavati, da je izvoz porok za prihodnost njih samih. In v ZK moramo to bolj poudar-jati, Ijudem moramo poveduti, da perspektiva ni v zapiranju na notranjem trgu. V nckateiih ko-lektivih to že vedo: če je treba iz-polniti izvozne pbveznosti, so se ljudje ne samo pripravljeni, ampak se hočejo odreči svojemu počitku, pripravljeni so prijeti za vsako delo. Podpreti pa moramo kolektive tudi v njihovi zahtevi, da kdor več izvaia, dobi nekaj več deviz kot pa tisti, ki ubirajo lažja pota. To vprašanje ni razre-šeno. Tako na primer v Rogu na Letališki cesti kljub visoki pro-duktivnosti in svetovni kvaliteti poslujejo na robu izgube, in sicer zato, ker se cene določajo na način, ki z dobrim delom in trgom resnično nima stičnih točk. Prav iz tega primera moramo zato potegniti politično oceno; od organizacij zahtevamo pre-strukturiranje oziroma nove proizvodne programe za čas, ki prihaja, po drugi strani pa jitn to z družbenimi instrumenti one-mogočamo.
Ali so osnovne organizadje ZK usposobljene za zelo za-htevne naloge?
Usposobljenosti osnovnih partijskih organizacij bomo na seji konference posvetili po-sebno pozornost. Kratka ocena njihovega delovanja je takšnale: OO ZK vstopajo v ključne pro-bleme lastnega okolja, so mobil-nejše, ne izčrpavajo se s pasivnim informiranjem, manj se ukvar-jajo s formalnimi organizacij-skimi zadevami. Ob vsem tem pa
beseda partije nima dovolj zau-panja in s tem moči.
Proces izstopanja iz ZK obsta-ja. Kdor sam sodi, da ne spada vanjo, naj izstopi. ZK je nasploh v preteklih Jetih izgubiia kadrov-sko kvaliteto, s tem pa tudi ostrino in ofenzivnost. Potrebu-jemo pa trdnejšo oceno. do kod gre danes za oiščenje partije, ki ga zahteva čas sam in ki zato vodi k njeni ozdravitvi. kje pa so sla-bosti partije same. Zaostrujemo odgovornost neaktivnih sekre-tarjev in osnovnih organizacij. Po podatkih, ki jih imamo, je 20% OO ZK v občini-pasivnih. Mnoge so tudi pripravljene na vsakršne kompromise. In prav v teh okoljih scsrečujemo s fron-talnimi napadi na ZK pod izgo-vorom, da je ZK izgubila spo-sobnost razreševanja družbenih problemov. Vse odgovornosti sicer ne moremo prevaliti na osnovne organizacije, toda tu bi se morala partija čutiti vsak dan. V ZK so še vedno takšni, ki že leta niso spregovorili, da niti ne vemo, kaj mislijo. Zahtevamo več demokracije, tudi v ZK, toda tudi več enotnosti ob dogovorje-nem. Ni vsaka razlika v mišljenju neenotnost, toda večina zavezuje manjšino.
Prosimo vas še kratko oceno političnih razmer v občini.
Gospodarske organizacije imajo pripombe na ukrepe, ki se sprejemajo v administraciji; za te pripombe imajo argumente. Predvsem zahtevajo takšne ukrepe, ki bodo spodbujali boljše delo in nagrajevali tiste, ki res nosijo bremena stabilizacij-skega programa. Obenem pa je treba povedati tudi to, da v ob-čini ne poznamo organizacije, ki bi vzroke za težave iskala samo zunaj sebe. Mislim, da je partij-skim organizacijam v zadnjih mesecih uspelo ustvariti razpolo-ženje, da bodo brez večjih lastnih naporov stvari slabše. Zadnja podražitev surovin in energije sicer ni bila sprejeta z navduše-njem, kajti naša industrija je predvsem predelovalna. Toda zmernega optimizma, ki nastaja v delovnih organizacijah, to ni zavrlo. Večina moščanskih orga-nizacij se čuti sposobne za kon-kurenco, zato zahtevajo delova-nje trga. Ob tem se dogajajo tudi nerazumljive stvari: ko je inš-pektor ugotovil, da v Teolu pro-dajajo izdelek po ceni. ki je nižja od odobrene, se je odločil, da bo razloge za to temeljito pretresel, kajti z obrazložitvijo Teola, da hočejo biti konkurenčni, nikakor ni bil zadovoljen. Torej tam, kjer so cene dvignili nedovoljeno, so imeli en obisk inšpektorja; tam pa, kjer poskušajo uveljaviti osnovno načelo vsakega dobrega gospodarja, pa bodo dobili kon-trolno komisijo. To nas mora skrbeti. Očitno je, da ne sumimo samo v tiste, ki neopravičeno. dvigujejo cene^ neopravičeno glede na odloke, mnogo bolj su-
mimo v tiste,  ki danes lahko dobro gospodarijo.
Politično nerazpoloženje pov-zročajo informacije v tisku, s ka-terimi najprej vnašamo med Ijudi nemir, potem pa jih umi-kamo. Enkrat je bila to napoved stabilizacijskih davkov, drugič prepolovljena vrednost bencin-skih bonov, tretjič solidarnostno prelivanje elektrike, ne da bi Iju-dem povedali vso resnico. V tem trenutku nismo šli med Ijudi z obveščanjem o možnostih za pri-dobitev novih kreditov in pogo-jih, ki jih postavljajo tuje banke pred rias; občani z izostreno poli-tično razsodnostjo spremijajo kadrovske spremembe na različ-nih ravneh.
V delovnih kolektivih se obli-kuje hajvitalnejši kadrovski de!, to so tisti. ki so prepričani. da bomo stabilizacijsko bitko dol'i-li. Nismo pa doslej tega kadrov-skega  dela  afrimirali  in  širiii. Premalo smo pritegnili mladino. čeprav so nekateri veliki kolek-tivi dejansko sestavljeni iz nje.
Ne smemo pozabiti, da smo imeli ustavitve dela v tradicio-nalno naprednih proletarskih kolektivih. Nismo se dovolj spo-padali s tezo, da v Jugoslaviji de-lamo dobro samo v Sloveniji. Ljudem je treba povedati resni-co: tu razlike so, vendar se zmanjšujejo in prav v ZK ne mo-remo stabilizacijskih naporov ocenjevati edino z republiškimi merili. Tudi znotra j lastnih okoli j nismo šli v diferenciacijo. Vztra-jamo na diferenciaciji med tisti-mi, ki izvažajo, in tistimi, ki ča-kajo devize od države, čeprav bi jih že v času čakanja vsaj del lahko ustvarili sami. Tako kot bomo zahtevali uresničevanje planov znotraj delovnih organi-zacij, bomo zahtevali, da se v družbi odpravi vse tisto, kar še ohranja privilegije pod zaščito države. V nekaterih kolekti-vih, zlasti tistih, kjer delajo dobro, žive pa slabo, se sprašuje-jo, zakaj se dogovorjeno ne ure-sničuje.
V  občini je 20% zaposlenih prišlo iz drugih republik. Ugo-tavljamo pa, da se delavci v naših kolektivih ne dele po nacionalni pripadnosti, ampak po tem, kdo dela dobro in kdo slabo. Dife-renciacijo po tem kriteriju mo-ramo razširiti na celotne kolekti-vc, ne glede na republfške meje. Ljudje so do problemov v družbi kritični, velikokrat upravičeno, ne znamo pa dovolj te kritičnosti preliti  v ustvarjalnost, v delo. Danes popravl jamo v preteklosti razširjeno mnenje, da je social-zem vseobsežna pravica. Toda popravljamo ga v težkih gospo-darskih in tudi težjih političnih razmerah. Ljudje vidijo v stabili-zacijskem  programu   ne   samo odrekanja,   ampak   tudi   svojo prihodnost, in na tem moramo graditi.
S. G.