France Jesenovec
Gimnazija Celje
NAKLONSKOST  OBLIK,
KI IZRAŽAJO PRIHODNJI ČAS
Posebno glagolsko kategorijo, ki jo imenujemo naklon, so spoznali že stari Grki in so jo imenovali enklisis, naklonjenje, zaradi česar tudi mi govorimo o naklonih. Po grškem naklonjenju je tudi moderni sintatikom naklon tista glagolska kategorija, ki izraža osebno razmerje govoreče osebe do glagolskega dejanja ali stanja. Potemtakem daje ta kategorija stavku nekakšno duševno barvanje, hkrati pa tudi utegne izraziti večjo ali manjšo stopnjo resničnosti dejanja ali stanja.
Vsaka oblika, ki izraža prihodnji čas je torej že sama po sebi bolj ali manj naklonska, saj iz njenega pomena sledi, da iz nje ne ugotavljamo sedanjih dejstev, marveč prihodnja, ki bodo šele nastopila, morda pa tudi ne. Sicer pa njeno modalnost izpričujejo tudi same opisne oblike v vseh jezikih, ki so izgubili tvorbo starega s-prihodnjika, kakor je bil grški pajdevso (bom vzgajal). Tako tvorbo je izgubila tudi praslovanščina, saj je opisovala prihodnji čas z glagoli imam, začnem, načnem, hočem + nedoločnik: imam delati, načnem delati, hočem delati itd. Tako zvezo je ohranila tudi naša slovenščina tako v nekaterih narečjih kakor tudi v starejših spomenikih, npr. dela načnem delati (Briž. sp. II,
52
42), rad se hoću kajati (Briž. sp. III, 47), kateri mene spozna pred ljudmi, tiga jest tudi hočo spoznati pred mojim očetom (Trubar), na njih sadu je imate spoznati (Trubar), ja con te ubuit (Rezija), čem bidet (Borjansko in Kobarid), tako čo ga ja istuč po riti (privrški govor v Beli krajini), kako ću krčćovati te (SNP štev. 5025).
V splošnem pa je sedanja slovenščina tako izražanje prihodnjega časa izgubila, saj prihodnjik tako v živem govoru kakor v knjižnem jeziku delamo z bom in deležnikom na -1: bom delal. Seveda pa rabimo za prihodnji čas tudi dovršni sedanjik, ki je nasploh aorist, torej neomejeni čas z zelo pogostimi funkcijami prav za prihodnost: jutri pridem na obisk. V tem članku nameravamo prikazati sedem naklonskih vlog jezikovnih sredstev, ki lahko izražajo prihodnji čas.
1. Prva taka funkcija je izražanje namena, pričakovanja, slutnje, sumnje ali pa odločitve: Srajco ti že zašijem, drugega pa ne; Kravo prodam, če jo kdo kupi (ljudska raba, prim. Ss 1964, 239); Jutri pojdem spet na lov (Levstik); Povrnem se na svojo romarsko cesto (Cankar). — V takih in podobnih primerih se namen dostikrat zaostri v grožnjo: Ubijem tel. Ti bom glavo odrezal!. Le čakaj, jaz ti bom že posvetili (vse ljudska raba); ali Jaz ga bom zaznamoval! (Jurčič), Ne pojde kar tako! (Pregelj).
2. V svoji drugi funkciji izražajo sredstva za izražanje prihodnjega časa željo. Nasploh opisujemo v slovenščini želelnik z naj in sedanjikom (naj se učijo), pri pomožniku biti pa naj rajši vežemo* s prihodnjikom : Naj bo!, Naj bo po tvojem! (ljudsko). Prost naj bo Slovencev dom! (Prešeren).
3. Z oblikami, ki sicer kažejo na prihodnost, izražamo zapoved ali prepoved v malo milejši obliki (prim. Ss 1964, 242), kakor bi to storili s samim velelnikom: Tu ostaneš!. Tega se ne boš dotaknil!, Da mi ne pridete več pred oči! (vse ljudska raba); Kar nič te ne bo begal! (Pregelj), JVe boste mi godli, nak! (Milčinski), Tudi nog ne boš ganil! (Cankar), Tega ne boš očital moji hčeri! (Finžgar), »Pretežko bo zate,« ji je branil Tonč (Ingolič). (Prim. Ss. 1964, 242).
Pogosto imajo ta sredstva obliko vprašalnega stavka, še posebej za prepoved, s čimer je znova izpričano, da je velelnik v kar najtesnejši zvezi s prihodnjim časom, saj veli, kar naj se zgodi šele v prihodnosti: Ali ne boš koj tiho!. Saj me ne boš pustil samega?. Boš šel hitro z mano! (vse ljudska raba). Kam naj vas pridem iskat? (Miklošič), Papa, ali naj ti lupim? (Stritar), Kje naj te pričakujem? (Cankar), Kaj ti kupim na somnji, (SNP, št. 72), Kaj mi boste peli? (ljudsko).
Posebni odtenek prepovedi je tako imenovani odklonilni prihodnjik, ki z njim ne izražamo prepovedi naravnost, marveč nekako po ovinkih; Kaj se boš toliko krčil, saj ne gre za kožo! (Erjavec), »Eh,« odgovori oče, »kakšen bo strah« (Milčinski), Vendar ne boš ti pometal, ko sem jaz tu (Miško Kranjec).
4. Četrta naklonska vloga sredstev za izražanje prihodnosti je podajanje možnosti dejanja ali stanja; to delamo z dovršnim sedanjikom v obliki vprašalnih stavkov ali pa s prihodnjikom, okrepljenim z besedicami mogoče, menda, morebiti, gotovo, nemara, lahko, pa tudi z glagoloma utegnem in morem. Primerjaj: Kdo vzdigne ta kamen? (prim. Ss 1964), Kdo se znajde v tej zmešnjavi?. Ali razbiješ oreh s prstom?. Bo že tako prav. Mož, ki prihaja, bo gotovo pravi (vse ljudska raba); Zdaj bo za silo menda dovolj (Pregelj), Zajcu sem nastavil,t
' Ss 1964, 247: »Le pri glagolu biti imamo namesto sedanjega časa prihodnji čas: naj bo/.../.«
53
se moida le ujame uhač (Pregelj), Morda mi ne boste verjeli (Zupančič, Teta Liza), Samo ti jih lahko užugaš (Milčinski), Jaz bom morda še kdaj utegnil hoditi , to pot (Jurčič), Utegnete še streljati danes (Finžgar), Utegne res kdaj tako nanesti (Jalen).
5. V peti funkciji izražata prihodnjik in sedanjik skromnost, saj sta v nji blizu litote, kar nam potrjujejo izrazi nemara, menda, nekam, neki, nekako, podoba je, zdi se, recimo, postavim, skoraj itd. Npr.: Menda vendar za to ne bova hodila na sodišče, (ljudska raba). Kaj je nam za to, če starega tako ali tako ukrotimo za nekaj časa, postavim, če ga vtaknemo v kako luknjo (Jurčič).
6. Šesto naklonsko funkcijo glagolskih oblik za izražanje prihodnosti najdemo v realnem pogojnem podredju (prim. Ss 1964, 332), saj sta v njem prav ti obliki najpogosteje rabljeni: Ce bo dež, ne pojdemo na sprehod, če ne boš ubogal, bo šiba pela (ljudska raba), Če bo snieh, bo še prav vušten (Sele), Al boš ti če j potrebvov, pa na me kna puzabe, da te puvrnam (Rož), »Ce naj se vsi rešimo« je rekel baron, »moraš v Algirijo« (Zupančič, Teta Liza).
7. Za izražanje nujnosti rabimo predvsem glagola imam in moram z nedoločnikom, a tudi izraze nujno je, treba je, potrebno je, v nikalni obliki pa nimam, ne smem, ni treba ipd. Primerjaj: Kadar pavra več ne bode, tudi gospued vrieti more (Drabosnjak), Človek more voerno, skrblivo delati (Prekmurje), Tu morema papast al pa pakasit (Cerkno), Mi cesar da pavele, de morem bit soudat (Cerkno).
Zveza imam ali nimam + nedoločnik je v slovenščini še vedno zelo živa tako v govorjeni kafcor tudi v pisani besedi, posebej še zato, ker jo je v živem govoru »podprla« tudi nemščina z glagoloma haben in sollen.
Prav gotovo je domača raba v pomenu imam + nedoločnik, kadar je »v zvezi« z nemškim glagolom haben, saj v tem pomenu ne gre za nikakršen modalni izraz, marveč le za ugotovitev ali za poizvedovanje, kakor nam pričajo tile primeri: Imam veliko opraviti. Imam marsikaj povedati. Tebi se imam zahvaliti. Mi imaš kaj očitati?. Imaš posoditi kaj denarja? (vse ljudska raba); Kdor se z gospodo brati, nema s čim orati (ljudski rek), Zaverat meni kaj imaš? (NSP štev. 1), Nimam kaj predenj postaviti (Ravnikar), Nimamo s čim platiti (Levstik), Kaj imam jaz opraviti se žensko? (Stritar), Doma pa nimam kaj skuhati, (Tavčar), No mislim, da nimaš kaj oporekati (Miško Kranjec), Svojega denarja nimam navade zapravljati (Ingolič), Povem vam, da nimam kaj pričakovati ne od otrok ne od koga drugega (Beno Zupančič).
Naklonskost pa seveda nastopi v teh in podobnih primerih pri zvezi imam ali nimam z nedoločnikom, kadar so podobni pomenu nemškega sollen, torej tedaj, kadar nekako uradno ali v čustveni razvnetosti kaj ukažemo ali prepo-vemo. V vseh teh in takih primerih v knjižnem jeziku radi zamenjamo glagola imam in nimam z glagolom moram in ne smem, medtem ko v živem govoru te zamenjave ni, kakor nam pričajo tile primeri: Kar koj me imaš ubogati!. Tega mi nimate delati!. Zvečer mi nima nihče z doma hoditi!, Mi nimaš več priti domov!, Ana zapoud je venkaj šva od cesarja Avgustusa, de se cev svet popisat ma (NSP štev. 4772), Oče papež piše v Celje, da vsi hitro jmajo prit, Turka stran odpodit (SNP štev. 23), Imajo pejti, ima pridigo strniti, ima nembški brati (Trubar), Nimaš ubijati, nimaš imeti, nimate hoditi (Stržinar), Da bi človek to premisla, kaj reštant prestati ma (SNP štev. 111).
54
Ker je raba glagolov imam in nimam + nedoločnik v našem vsakdanjem govoru še tako živa, je po pravopisju in slovnici dovoljena tako za pomen morem kakor za pomen moram, zato gornja ločitev za pomen haben in sollen ni več potrebna. Kljub temu naj na koncu navedem še nekaj primerov za moram + nedoločnik: Previdno moraš priti in nenadno (Pregelj), Misliti boš morala na kakšno posodo (Miško Kranjec), Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drug&ga čakamo? (Luka 7, 19.), Slava nam mora prinesti srečo (Zupančič, Teta Liza, prevod).