




.v.






■' J '









v

f

7


4»




I

,





'

V




Srednji

Katekizem

za

občne ljudske šole.

(Tiskan brez premene kakor leta 1891.)

■5i£«Loon šol.kn^

Trdo vezan velja 28< kr?

V cesarski kraljevski zaldgi šolskih knjig.

1892.

46783

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na
svetlo dane, ne snejo draže prodajati se, kot je na
čelni strani postavljeno.





3

Krščanski katoliški nauk.

V v o d.

1. Kdo je vse vstvaril?

Bog je vstvaril nebo in zemljo in vse,
kar je.

2. K čemu je Bog nas vstvaril?

Bog je nas vstvaril, da bi Boga spoznali,
njega ljubili, njemu služili, in po tem v nebesa
prišli.

3. K čemu je Bog vstvaril vse drugo na
svetu?

Bog je vstvaril vse drugo na svetu, da je
svoje veličastvo in svojo ljubezen razodel, in da
Človeku pomaga, doseči večno zveličanje v nebesih.

4. Ali zamorejo posvetne dobrote nas srečne
storiti ?

Posvetne dobrote nas ne morejo srečne storiti,
ker je vse posvetno nečimerno in minljivo, in
ker mi nismo vstvarjeni za ta svet, ampak za
Boga in za večno zveličanje v nebesih.

5. Kaj nam je toraj najbolj potrebno?

Najbolj potrebno nam je, da se zveličamo

in v ta namen nam je treba: da prav spozna-

l*

varno Boga, da ga srčno ljubimo in da mu
zvesto služimo.

6. Kako se bo godilo tem, ki tega ne bodo
spolnili?

Tiste, ki tega ne bodo spolnili, bo Bog
vekomaj od sebe zavrgel.

7. Kaj nam je tedaj storiti, da bomo
zveličani?

Da bomo zveličani, moramo:

1. Vse verovati, kar je Bog razodel;

2. v Boga upati, in na njega se zanesti.

3. Boga črez vse ljubiti in njegove zapovedi
spolnjevati;

4. prejemati svete zakramente, nam v zveli¬
čanje postavljene, in

5. krščansko pravični biti.

8. Kje se vsega tega učimo?

Vsega tega se učimo v krščanskem nauku
ali katekizmu.

9. Kaj se imenuje katekizem?

Katekizem se imenuje podučevanje v krščan¬
skem katoliškem nauku; katekizem se pravi tudi
bukvam, v kterih je to podučevanje popisano.

10. Y koliko poglavjih se v tem katekizmu
razklada krščanski katoliški nauk?

Krščanski katoliški nauk se v tem katekizmu
razklada v petih poglavjih in v pristavku.

5

11. Ktera so ta petera poglavja?

Petera poglavja so:

1. Vera

2. Upanje.

3. Ljubezen.

4. Sveti zakramenti.

3. Krščanska pravičnost.

12. O čem govori pristavek?

Pristavek govori o štirih poslednjih rečeh.

6

I. Poglavje.

I. Razdelek.

Kaj je katoliška vera.

13. Kaj se pravi: krščansko katoliško včro-

vati?

Krščansko katoliško verovati se pravi za
res imeti vse, kar je Bog razodel in nam sveta
cerkev zapoveduje verovati, bodi si v svetem
pismu zapisano ali ne.

14. Ali je k zveličanju zadosti, da katoliški
kristjan le v srcu včruje, kar je Bog razodel?

K zveličanju ni zadosti, da katoliški kristjan le
v srcu veruje, kar je Bog razodel, temveč mora tudi:

1. Svojo vero v delih kazati.

%  Kar v srcu veruje, če je treba, z besedo
očitno spoznavati in pričati.

15. Zakaj moramo včrovati, kar je Bog
razodel?

Verovati moramo, kar je Bog razodel, ker
je Bog večna resnisa in neskončna modrost,
ktera ne more ne goljufati, ne goljufana biti.

7

16. Zakaj veruje katoliški kristjan cerkvi,
kedar veleva, kaj verovati?

Katoliški kristjan veruje cerkvi, kedar kaj
veleva verovati, bodi zapisano ali ne, ker je
Kristus zapovedal poslušati cerkev, ktera je
steber in podlaga vse resnice.

17. Je li včra vsakemu človeku potrebna,
kteri hoče zveličan biti?

Vera je potrebna  vsakemu človeku, kteri
hoče zveličan biti; ker brez včre ni mogoče
Bogu dopasti.

18. Kaj mora vsak človek vedeti in vero¬
vati, ki se svoje pameti zavč, da bo zveličan?

Vsak človek mora vedeti in verovati, ki se
svoje pameti zave, da bo zveličan:

1. Da je en Bog.

2. Da je Bog pravičen sodnik, kteri dobro
plačuje, in hudo kaznuje.

3. Da so tri božje osebe enega bitja in ene
nature: Oče, Sin in sveti Duh.

4. Da se je Bog Sin, druga božja oseba,
učlovečil zato, da nas je s svojo smrtjo na križu
odrešil in večno zveličal.

5. Da je človeška duša neumrljiva.

6. Da je milost božja k zveličanju potrebna,
in da človek brez milosti božje nič zaslužnega
za večno življenje storiti ne more.

8

19. Kaj je vsakemu katoliškemu kristjanu
znati zapovedano?

Vsakemu katoliškemu kristjanu je znati
zapovedano :

1. Apostolsko yero.

2. Gospodovo molitev (Oče naš).

3. Deset božjih in pet cerkvenih zapovedi.

4. Sedem svetih zakramentov.

5. Krščansko pravičnost.

20. Kje je to, kar mora katoliški kristjan
včrovati, sosebno zapopadeno?

Kar mora katoliški kristjan verovati, je
sosebno zapopadeno v apostolski veri.

21. Kako se glasi apostolska vera?

Apostolska vera se tako glasi:

Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega
stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega edinega, Gospoda našega. Kteri je
spočet od svetega Duha, rojen iz Marije device.
Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in
v grob položen. Je šel v predpekel, tretji dan od
mrtvih ustal. Je šel v nebesa, sedi na desnici Boga
Očeta vsegamogočnega. Od ondod bo prišel sodit
žive in mrtve. Verujem v svetega Duha; sveto
katoliško cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje
grehov; vstajenje mesa; in večno življenje. Amen.

22. Koliko delov ali Členov ima apostolska
včra?

Apostolska vera ima dvanajst delov ali členov.

9

II. Kazdelek.

Razlaganje svete apostolske vere.

§. 1. Prvi člen apostolske vere.

23. Kako se glasi prvi člen včre?

Prvi člen vere se tako glasi:

Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega
stvarnika nebes in zemlje.

Eden Bog v treh osebah.

24. Je-li več Bogov kakor eden?

Le en sam Bog- je.

25. Kdo je Bog?

Bog je sam iz sebe najpopolnejše bitje.

26. Ktere lastnosti božje imamo sosebno
vedeti?

Te lastnosti božje imamo sosebno vedeti:

1. B o g j e v e č e n; bil je vselej, je in
bo vselej.

2. Bog je čist duh;  bitje, ktero ima naj¬
bolj popolni um in najboljšo voljo, telesa pa ne.

3. Bog je vsegaveden;  ve vse, preteklo,
sedanje in prihodno, ve tudi naše najskrivnejše
misli in želje; torej mu nič ne moremo prikriti.

4. Bog je neskončno moder;  stori
vse iz najboljšega namena in izvoli naj priprav-
niše pomočke, da svoj namen doseže.

10

5. Bog-  je vsegamogočen; vstvaril
je nebo in zemljo in vse, kar je: njemu ni
nič nemog-oče storiti.

6. Bog j e vsegapričujoč;je  povsod,
v nebesih in na zemlji.

7. Bog j e neskončno svet;  hoče in
ljubi vse dobro in sovraži vse hudo.

8. Bog je neskončno resničen in
zvest:  vse kar reče, je res, in vse kar obljubi
ali žuga, gotovo spolni.

9. Bog je nespremenljiv;  je vekomaj
ravno tisti.

10. Bog je neskončno dobrotljiv;
skrbi po očetovsko za vse svoje stvari, vse
dobro imamo od njega.

11. Bog je neskončno usmiljen;
odpušča nam naše grehe, ako se resnično po¬
boljšamo.

12. Bog je neskončno pravičen;
poplača vse dobro in kaznjuje vse hudo na
tenko, kakor si kdo zasluži.

27. Koliko je božjih osčb?

Božje osebe so tri.

28. Kako se imenujejo tri božje osčbe?

Prva božja oseba se imenuje Oče, druga

Sin, tretja sveti Duh.

11

29. Kako se imenujejo vse tri božje osebe
skupej ?

Vse tri božje osebe skupej se imenujejo
presveta Trojica.

30. S cim spoznava katoliški kristjan pre¬
sveto Trojico?

Katoliški kristjan spoznava presveto Trojico
z znamenjem svetega križa, ker vsako teli treh
oseb imenuje, kedar križ dela.

31. Kaj katoliški kristjan še spoznava z zna¬
menjem svetega križa?

Katoliški kristjan spoznava z znamenjem
svetega križa še tudi, da je Jezus Kristus na
križu umrl in nas s svojo smrtjo odrešil.

32. Kako križ delamo?

Križ delamo z desnico, s ktero zaznamvamo
čelo, usta in prsi, rekoč: V imenu Boga
Očeta f, in Sina f, in svetega f Duha
Amen.

Stvarjenje sveta.

33. Kdo je vse vstvaril ?

Bog je vstvaril nebo in zemljo in vse, kar je.

34. Kaj pomeni beseda vstvariti?

Beseda vstvariti  pomeni: iz nič kaj

narediti.

35. Ktere so naj imenitniše stvari bosye?
Najimenitniše stvari božje so angelji in

človek.

12

36. Kdo so angel.ji?

Ang-elji so čisti duhovi, -kteri imajo um in
voljo, telesa po nimajo.

37. Zakaj je Bog angelje vstvaril?

Bog- je angelje vstvaril, da bi njega častili,
ljubili in molili, da bi mu služili in ljudi varovali.

38. Kakove je Bog angelje vstvaril?

Bog je angelje vstvaril v svoji milosti in
z velikimi popolnostmi.

39. So li vsi angelji ostali v milosti božji?

Veliko angeljev je zgubilo milost božjo po

grehu napuha.

40. Kako je Bog kaznoval napuhnjene an¬
gelje ?

Bog je napuhnjene angelje, kterim se pravi
hudiči, vekomaj zavrgel in v pekel pahnil.

41. Ktera stvar božja je za angelji najime-
nitniša?

Za angelji je človek najimenitniša stvar božja.

42. Iz česa je človek?

Človek je iz telesa in neumrljive duše, ktera
je vstvarjena po božji podobi.

43. Zakaj je Bog človeka vstvaril?

Bog je človeka vstvaril, da bi ga spoznal,
ljubil, da bi mu služil, pokoren bil in se večno
zveličal.

13

44. Je li bil Človek Bogu zmirej pokoren ?

Že prvi človek Adam je bil s svojo ženo
Evo Bogu nepokoren.

45. Kako je bil prvi človek Bogu nepokoren?

Prvi človek je jedel v raju sad z drevesa, ki

mu ga je bil Bog prepovedal, in je s tem grešil.

46. Kako se pravi grehu, kterega sta Adam
in Eva storila?

Pravi se mu izvirni greli, ker iz njega vsi
drugi grehi izvirajo. Tudi se mu pravi podedo¬
vani greh, ker smo ga vsi podedovali po prvih
stariših; samo Marija, mati božja, je bila spočeta
brez izvirnega greha.

47. Je li ta greh samo prvemu človeku
škodoval?

Ta greh ni samo prvemu človeku škodoval,
ampak tudi nam, ki smo njegovega rodu: pri¬
nesel nam je časno in večno smrt, pa tudi še
veliko drugega hudega na duši in telesu.

48. Je li Bog tudi človeka zavoljo greha
vekomaj zavrgel?

Bog človeka ni vekomaj zavrgel kakor
napuhnjene angelje.

49. Kaj je Bog obljubil v odrešenje člo¬
veka, ki je zaslužil zavoljo greha zavržen biti?

V odrešenje človeka, ki je zaslužil zavoljo
greha zavržen biti, je Bog obljubil odrešenika,
ki se mu  tudi pravi Mesija.

14

§■ 2. Drugi člen apostolske vere.

50. Kako se glasi drugi člen včre?

Drugi člen vere se tako glasi:

In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edi¬
nega, Gospoda našega.

51. Kdo je Jezus Kristus?

Jezus Kristus je:

1. Edinorojeni Sin Boga Očeta.

2. Bog in človek skupej.

3. Naš učenik, odrešenik in Gospod.

52. Kaj pomeni ime: Jezus?

Ime: Jezus pomeni to, kar zveličar.

53. Zakaj se Jezus imenuje odrešenik in
zveličar?

Jezus se imenuje odrešenik in zveličar, ker
nas je rešil večne smrti, greha in kazni, ter

nam zaslužil večno zveličanje.

(

54. Kako se Jezusu še pravi?

Jezusu se tudi pravi Kristus,  to je po-
maziljenec.

55. Zakaj se imenuje Jezus Kristus edino¬
rojeni Sin Božji?

Jezus Kristus se imenuje edinorojeni Sin
božji, ker je edini, kteri je od svojega nebe¬
škega Očeta rojen od vekomaj.

15

56. Kako je Jezus Kristus Bog in človek
skupej ?

Jezus Kristus je Bog- in človek skupej, ker
je Bog od vekomaj, in ker se je včlovečil v času.

57. Zakaj se imenuje Jezus Kristus naš
Gospod?

Jezus Kristus se imenuje naš G-ospod, ker
je Bog in naš odrešenik.

58. Zakaj se je Sin božji včlovečil?

Sin božji se je včlovečil, da nas je s svojo
smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.

§. 3. Tretji člen apostolske vere.

59. Kako se glasi tretji člen včre?

Tretji člen vere se tako glasi:

Kteri je spočet od svetega Duha, rojen iz
Marije device.

60. Ima li Jezus očeta?

Kakor Bog ima Jezus očeta, Boga nebeškega
Očeta, kakor človek pa nima očeta.

6L Ali ni bil Jožef oče Jezusa Kristusa?

Jožef je bil le rednik  ali krušni oče
Jezusa Kristusa.

62. Ima li Jezus mater?

Kakor človek ima Jezus mater, Marijo pre-
čisto devico; kakor Bog pa nima matere.

16

63. Zakaj se imenuje Marija mati božja?
Marija se imenuje mati božja, ker je ro¬
dila Jezusa Kristusa, kteri je Bog' in človek skupej.

64. Od koga je spočela Marija Jezusa?
Marija je spočela Jezusa od svetega Duha.

65. Kje je Marija Jezusa porodila?

Marija je Jezusa porodila v Betlehemu

v neki štalioi. (Božič, jaslice )

§. 1. Četrti člen apostolske vere.

66. Kako se glasi četrti člen vere?

v

Četrti člen vere se tako gjasi:

Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil,
umrl in v grob položen.

67. Je li Jezus mogel trpeti?

Jezus je mogel trpeti kakor človek, ne pa
kakor Bog.

68. Je li Jezus res trpel?

Jezus je res trpel, in sicer na duši in na
telesu.

69. Kaj je Jezus trpel na svoji duši?
Jezus je trpel na svoji duši veliko brh¬
kosti in žalosti.

70. Kaj je trpel Jezus na svojem telesu?
Jezus je trpel na svojem telesu veliko rev

in težav, veliko tepenja in ran; bičan je bil in
s trnjem kronan.

17

71. Kaj je Jezus še trpel?

Jezus je trpel še tudi veliko zaničevanja,
zasramovanja, preklinjevanja, obrekovanja in
drugih krivic.

72. Kje je bil Jezus Kristus križan?

Na gori Kalvariji blizu mesta Jeruzalema je
bil Jezus Kristus križan in je na križu umrl.

§. 5. Peti člen apostolske vere.

73. Kako se glasi peti člen vdre?

Peti člen vere se tako glasi:

Je sel v predpekel, tretji dan od mrtvih vstal.

71. Je li Jezus Kristus šel z dušo in
s telesom pred pekel?

Le duša Jezusa Kristusa je šla pred pekel.

75. Kaj pomeni beseda: predpekel?

Beseda predpekel  pomeni tisti skriti kraj,

kjer so bile hranjene duše bogaboječih, kteri
so umrli, in so ondi v zveličavnem upanju čakali
svojega odrešenja mirno in brez trpljenja, dokler
ni bilo Jezusa k njim.

76. Kdaj je Jezus Kristus od mrtvili vstal?

Jezus Kristus je tretji dan od mrtvih vstal,
in sicer iz lastne moči, neumrljiv in častitljiv,
kakor premagavec smrti in hudiča. (Velikanoč.j

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 2

18

77. Zakaj je vstal Jezus Kristus od mrtvih?

Jezus Kristus je vstal od mrtvih:

1. Da je spolnil sveto pismo in svoje lastno
prerokovanje.

2. Da je svetu neovrgljivo dokazal, da je
njegov uk resničen, in da je bil res od Boga
poslan.

3. Da je potrdil naše upanje, in nam zago¬
tovil prihodnje vstajenje.

§. (>. Sesti člen apostolske vere.

78. Kako se glasi šesti Člen včre?

Šesti člen vere se tako glasi:

Je šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta
vsegamogočnega.

79. Kedaj je šel Jezus v nebesa?

Jezus je šel v nebesa štirideseti dan po
svojem vstajenju.  (Vnebohod Gospodov.)

80. Kaj se pravi: Jezus sedi na desnici
Boga Očeta vsegamogočnega?

Jezus sedi na desnici Boga Očeta vsega¬
mogočnega, se pravi: Jezus ima vedno posestvo
najvišje oblasti in najvišjega veličastva črez vse
v nebesih in na zemlji.

19

§. 7. Sedmi člen apostolske vere.

81. Kako se glasi sedmi člen vdre?

Sedmi člen vere se tako glasi:

Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

82. Kedaj bo Jezus zopet prišel?

Jezus bo zopet prišel sodnji dan.

83. Zakaj bo Jezus sodnji dan zopet prišel?
Sodnji dan bo Jezus zopet prišel, sodit

vse ljudi, žive in mrtve.

81. Kako bo Jezus sodnji dan ljudi sodil?
Jezus bo sodil ljudi po tem, kar so storili
dobrega ali hudega; pravične bo plačal z večnim
življenjem v nebesih, grešnike pa bo večno
v peklu kaznoval.

§. 8. Osmi člen apostolske vere.

85. Kako se glasi osmi člen vdre?

Osmi člen vere se tako glasi:

Verujem v svetega Duha.

86. Ktera Božja osdba je sveti Duh?

Sveti Duh je tretja božja oseba; on je pravi

Bog. (Binkošti.)

87. Kje nas posvečuje sveti Duh?

Sveti Duh nas posvečuje:

1. V svetem krstu.

2. V zakramentu svete pokore.

3. Kolikorkrat druge svete zakramente vredno
prejmemo.

2 *

— 20  -

88. Kako nas posvečuje sveti Duh?

Sveti Duh nas posvečuje, ker v nas vliva
posvečujočo milost božjo in nas stori otroke božje,
ali pa posvečujočo milost božjo v nas pomnoži.

89. Kaj še več dela sveti Duh v nas s svojo
milostjo?

Sveti Duh tudi razsvetljuje naš um; nas
uči in nagiblje po volji božji ravnati; in nam
podeljuje svoje darove.

90. Itteri so darovi svetega Duha?

Darovi svetega Duha so: 1. Dar mo¬
drosti. 2. Dar umnosti. 3. Dar sveta.
4. Dar moči. 5. Dar učenosti. 6. Dar
pobožnosti. 7. Dar straha božjega.

§. 9. Deveti člen vere.

91. Kako se glasi deveti člen vdre?

Deveti člen vere se tako glasi:

Sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov.
a. Sveta katoliška cerkev.

92. Kaj je sveta katoliška cerkev?

Sveta katoliška cerkev  je vidna

družba vseh pravovernih kristjanov, kteri verujejo
ene nauke,  sprejemajo iste zakramente
in imajo vidnega poglavarja rimskega papeža.

21

9)}. Ima Ii sveta cerkev tudi nevidnega
poglavarja?

Sveta cerkev ima tudi nevidnega poglavarja,
in ta je Jezus Kristus, njen začetnik.

94. Koga je vpostavil Jezus Kristus za
vidnega poglavarja svoji cerkvi?

Jezus Kristus je vpostavil svetega Petra za
vidnega poglavarja svoji cerkvi, in mu je dal
ključe nebeškega kraljestva.

95. Kdo je za svetim Petrom vidni poglavar
svete cerkve?

Rimski papež, naslednik, svetega Petra, so
vidni poglavar svete cerkve.

9G. Kdo so nasledniki drugih apostolov?

Pravi nasledniki drugih apostolov so škofi,
ki so z rimskim papežen v zvezi. — Duhovniki
so pomočniki škofov.

97. Se li zamore cerkev zmotiti v nauku
Kristusovem ?

Sveta cerkev se ne more zmotiti v nauku
Kristusovem, ker ji je Jezus dal dar nezmotljivosti.

98. Kdo ima dar nezmotljivosti v sveti
cerkvi?

Dar nezmotljivosti v sveti cerkvi imajo:

1. Vesoljni cerkveni zbori, ktere papež
skličejo in potrdijo.

2. Rimski papež sami, kedar določujejo kot
navišji pastir in učitelj svete cerkve, kar imajo

22

vsi kristjani verovati in storiti, da se vekomaj
zveličajo.

99. Je li več pravih certev kakor ena?
Le ena prava cerkev je, zvun ktere ni

upati zveličanja.

100. Ktera so znamenja prave cerkve?
Znamenja prava cerkve so štiri, in ta so:

1. Daje edina; 2. sveta; 3. vesoljna
ali katoliška; 4. apostolska.

101. Kako se prava cerkev še drugače
imenuje?

Prava cerkev se imenuje tudi Rimska,
ker je Rimska cerkev glava vseh drugih cerkev
in središče cerkvene edinosti.

b. Občestvo sretnikov.

102. Kako imajo pravovčrni kristjani ob¬
čestvo ali zvezo med seboj?

Pravoverni kristjani imajo med seboj ob¬
čestvo ali zvezo kakor udje enega telesa.

103. V čem je občestvo ali zveza svetnikov?
Občestvo ali zveza svetnikov je v tem, da

se vsi udje cerkve vdeležujejo duhovnih zakladov.

104. Kteri so udje cerkve, ki imajo zvezo
med seboj?

Udje cerkve, kteri imajo zvezo med seboj, so :

1. Verni na zemlji.

2. Svetniki v nebesih.

3. Duše mrtvih v vicah.

23

105. Kakošno zvezo imajo med seboj vdrni
na zemlji?

Verni na zemlji imajo med seboj zvezo,
da slehernega molitev in zasluženje dobrih del
tudi drugim pomaga.

§. 10. Deseti e len vere.

106. Kako se glasi deseti člen vdre?

Deseti člen vere se tako glasi:

Oclpušcenje grehov.

107. Kaj nas uči ta člen vdre?

Ta člen vere nas uči, da je Jezus Kristus
svoji cerkvi dal oblast, grehe odpuščati.

108. Kdo ima v pravi cerkvi oblast grehe
odpuščati?

V pravi cerkvi imajo škofi in mešniki oblast,
grehe odpuščati.

109. Kje se odpuščajo grehi?

Grehi se odpuščajo v zakramentu svetega
krsta in v zakramentu svete pokore.

§. 11. Edencijsti člen vere.

110. Kako se glasi edenajsti člen vdre?

Edenajsti člen vere se tako glasi:

Vstajenje mesa.

111. Kaj se hoče reči z besedami vstajenje
mesa?

Z besedami vstajenje mesa se hoče reči, da

24

bo Bog' sodnji dan mrtve k življenju obudil, in
da bodo ljudje vstali s svojim mesom, to je
s tistimi telesi, ktera so imeli v življenju.

§. 12. Dvanajsti člen vere.

112. Kako se glasi dvanajsti člen včre?

Dvanajsti člen vere se tako gdasi:

Večno življenje.

113. Kaj včrujemo in spoznavamo z bese¬
dami dvanajstega člena včre?

Z besedami dvanajstega člena vere verujemo
in spoznavamo večno, brezkončno zveli¬
čanje,  ktero bo popolnoma spolnilo želje svet¬
nikov in izvoljenih.

114. Kaj trdimo z besedo Amen?

Z besedo Amen trdimo, da nad tem, kar
apostolska vera obsega, ne dvomimo, marveč da
za res imamo vse, kar je v njej zapopadeno.

25

II. Poglavje.

W p a a j

I. Razdelek.

Kaj je krščansko upanje.

1. Kaj se pravi: krščansko upati?

Krščansko upati se pravi: trdno  se

zanašati, da nam bo Bog- dal,  kar nam je
obljubil.

2. Kaj upamo od Boga?

Upamo od Boga večno življenje,
to je večno zveličanje in pripomočke,
tisto doseči.

3. Zakaj upamo?

Upamo, ker je Bog vsegamogočen,
v spolnjevanju svojih obljub zvest,  neskončno
dobrotljiv  in v s m i 1 j e n, ki torej spol¬
niti more in hoče, kar je obljubil.

d. S čim se obuja krščansko upanje?

Krščansko upanje se obuja sosebno z molitvijo.

26

II. Razdelek.

Molitev.

5. Kaj je molitev?

Molitev je povzdigovanje duha k Bogu.

6. Zakaj molimo?

Molimo zato, da Boga, najvišjega Gospoda,
po dolžnosti častimo,  da se mu za prejete
dobrote zahvalimo, in da ga prosimo
za to, kar nam je v prihodnje potrebno.

7. Zakaj še molimo?

Molimo tudi za odpuščenje grehov, in da
v splošnih in posebnih, v lastnih in bližnjega
potrebah od Boga pomoči izprosimo.

8. Ali smo dolžni moliti?

Dolžni smo moliti, zakaj molitev je edna
izmed naj imenitniših dolžnosti naše vere.

9. Kje je zapopadeno vse, za kar moramo
moliti?

Vse, za kar moramo moliti, zapopadeno
je v O č e n a š u, to je v Gospodovi molitvi.

10. Kdo nas je učil moliti?

Kristus, naš Gospod, nas je učil moliti.

11. Kako nas je Kristus učil moliti?

Kristus nas je učil moliti Očenaš, ki se

mu pravi tudi Gospodova molitev.

27

12. Kako se moli Očenaš?

Očenaš se tako moli:

Oče naš, Jcteri si v nebesih. Posvečeno bodi
tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgodi
se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Odpiisti
nam naše dolge, kakor tudi mi odpustimo našim
dolžnikom. In ne vpelji nas v skušnjavo. Temveč
reši nas hudega. Amen.

13. Koliko delov ima Gospodova molitev?
Gospodova molitev ima nagovor in sedem

prošenj.

a. Nagovor.

14. Kako se glasi nagovor?

Nagovor se tako glasi:

Oče naš, kteri si v nebesih.

15. Koga nagovarjamo s temi besedami?
S temi besedami nagovarjamo Boga, ki je

naš Oče.

16. Zakaj pravimo Bogu „oče“?

Bogu pravimo „oče“, ker je ljudi po svoji
podobi vstvaril, in po očetovsko za nje skrbi.

17. Zakaj pravimo Bogu „naš oče“?

Bogu pravimo naš oče, ker nas je vse po

svetem Duhu pri svetem krstu storil svoje
otroke, sdoje dediče, in so-dediee Jezusa Kristusa
in brate med seboj.

28

18. Zakaj pravimo: kteri si v nebesih?

Pravimo: kteri si v nebesih, ker Bog,

dasiravno je povsod pričujoč, vendar posebno
v nebesih prebiva, kjer se svojim izvoljenim
od obličja do obličja kaže in uživati daje.

b. Prve tri prošnje Gospodove molitve.

19. Ktera je prva prošnja?

Prva prošnja je: Posvečeno bodi
tvoje ime.

20. Zakaj prosimo najpoprej, da bi bilo
božje ime posvečeno?

Prosimo najpoprej, da bi bilo božje ime
posvečeno, ker smo dolžni vselej in pred vsemi
rečmi prositi za to, kar božjo čast tiče, in potem
še le za to, kar je nam ali bližnjemu potrebno.

21. Kaj prosimo v prvi prošnji očenaša?

V prvi prošnji očenaša prosimo:

1. Da bi vsi ljudje na zemlji Boga prav
zpoznali in častili.

2. Da bi se grešniki k Bogu spreobrnili
in spokorili.

3. Da bi se njegovo ime nikoli ne oskru¬
nilo, ne s krivoverstvom in nevero, ne z bogo¬
kletjem in nekrščanskim življenjem.

22. Ktera je druga prošnja?

Druga prošnja je: Pridi k nam tvoje
kraljestvo.

29

23. Kaj prosimo v drugi prošnji?

V drugi prošnji prosimo:

1. Da bi Bog svojo cerkev in kraljestvo svoje
milosti razširil in utrdil, kraljestvo hudiča in greha
pa razdjal.

2. Da bi vero, upanje in ljubezen v nas vlil
in te čednosti v nas množil.

3. Poslednjič, da bi nam po tem življenju
nebesa dodelil.

24. Ktera je tretja prošnja?

Tretja prošnja je: Zgodi se tvoja
volja  k a k,or v nebesih, tako na zemlji.

25. Kaj prosimo v tretji prošnji?

V tretji prošnji prosimo:

1. Da bi nam Bog podelil milost, njegovo
sveto voljo v vseh okolščinah na zemlji tako
na tenko in voljno spolnjevati, kakor jo an-
gelji in svetniki v nebesih spolnjujejo.

2. Da bi Bog od nas odvrnil vse, kar bi
nam branilo spolnjevati njegovo sveto voljo.

e. Poslednje štiri prošnje Gospodove molitve.

26. Ktera je četrta prošnja?

Četrta prošnja je: Daj nam danes

naš vsakdan j ih kruh.

30

27. Kaj prosimo y četrti prošnji?

V četrti prošnji prosimo:

1. Da bi nam Bog 1  dal vsega, česar nam
je potreba, da si ohranimo telesno in dušno
življenje.

2. Da bi Bog dobrotljivo od nas odvrnil dra¬
ginjo in lakoto, pa tudi greh, kteri večkrat take
kazni prinaša.

28. Ktera je peta prošnja?

Peta prošnja je: Odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpustimo
našim dolžnikom.

29. Kaj prosimo v peti prošnji?

V peti prošnji prosimo, da bi nam Bog
odpustil naše grehe ravno tako, kakor mi iz
srca odpustimo tistim, ki so nas razžalili.

30. Ktera je šesta prošnja?

Šesta prošnja je: In ne vpelji nas
v skušnjavo.

31. Kaj prosimo v šesti prošnji?

V šesti prošnji prosimo, da bi nam Bog ob
času skušnjave svoje pomoči ne odtegnil in ne
pripustil, da bi obnemagali pod skušnjavo.

32. Kdo nas sosebno skuša?

Skuša nas sosebno svet,  naše meso,
to je naše hudo nagnjenje in poželenje, in
hudič  ali hudobni duh.

31

33. Ali skuša Bog tudi pobožne in pravične?

Bog- skuša tudi pobožne in pravične, kedar
njih čednost skuša:

1. z boleznijo; 2. s siromaštvom in dru¬
gimi nadlogami.

34. Ktera je sedma prošnja?

Sedma prošnja je: Temveč reši  nas
hudega.

35. Kaj prosimo v sedmi prošnji?

V sedmi prošnji prosimo:

1. Da bi nas Bog sosebno rešil hudega na
duši, kar je greh, in nas obvaroval večnih in
časnih kazni za greh.

2. Da bi nas Bog rešil tudi časnih
nadlog, ako nam niso k zveličanju.

3. Da bi nam Bog dodelil milost, vse
nadloge in težave, ki nam jih pošilja, potrpež¬
ljivo in stanovitno prenašati.

36. Kaj pomeni beseda „Amen“?

Amen, hebrejska beseda, pomeni: zgddi se!
ali pa: zgodilo se bode.

Angeljevo češčenje.

37. Ktero molitev dostavljajo katoliški
kristjani večji del očenašn?

Katoliški kristjani dostavljajo večji del
očenašu angeljevo češčenje.

32

38. Kaj je Angeljevo češčenje?

An g' el j e v o češčenje je molitev, s ktero
sveto devico Marijo, mater božjo, pred vsemi
angelji in svetniki častimo in na pomoč
kličemo.

39. Kako se glasi Angeljevo češčenje?

Angeljevo češčenje se tako glasi:

Ceščena si Marija, milosti polna, Gospod

jo s teboj. Blažena si med ženami, in blazen je
sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, mati
božja; prosi za nas grelnike zdaj in našo smrtno
uro. Amen.

40. Zakaj pravimo: Sveta Marija, mati
božja?

Pravimo: Sveta Marija, mati božja, ker

je sveta devica Marija rodila Jezusa Kristusa,
kteri je pravi Bog.

41. Kdaj katoliška cčrkev mater božjo
posebno časti z angeljevim češčenjem?

Katoliška cerkev časti mater božjo z an¬
geljevim češčenjem posebno, kedar zjutraj,
o poldne in zvečer  k molitvi zvoni.

42. Česa se je treba pri tem zvonjenju
sosebno spominjati?

Pri tem zvonjenju je treba hvaležno in po¬
božno spominjati se včlovečenja Sina božjega.

33

43. Kako se moli Angeljevo češčenje, kedar
k molitvi zvoni?

1. Angelj Gospodov je oznanil Mariji; in je
spočela od svetega Duha, Ceščena si Marija.

2. Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi
po tvoji besedi. Ceščena si Marija.

3. In Beseda se je včlovečila; in je med
nami prebivala, Ceščena si Marija.

44. S katero molitvijo posebno častimo
prečisto devico Marijo?

Z molitvijo svetega rožnega venca.

45. Kaj je sveti rožni venec?

Sveti rožni venec je v katoliški cerkvi na¬
vadna molitev, zložena iz apostolske vere, iz
več očenašev in češčenamarij, ki se molijo po
nekem stanovitnem številu in redu, ter pridevajo
skrivnosti iz življenja Jezusovega in blažene
device Marije.

46. Koliko delov ima sveti rožni venec?

Sveti rožni venec ima tri dele: 1. veseli;

2. žalostni in 3. častitljivi del.

47. Kako se moli sveti rožni venec?

Sveti rožni venec se tako moli.

I. Veseli del.

Po znamenju svetega križa, moli se apo¬
stolska vera, „Očenaš“, trikrat »Ceščena si
Marija" in po besedi „Jezus" se dostavi:

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 3

u

1. Kteri naj pomnoži našo vero.

2. Kteri naj potrdi naše upanje.

3. Kteri naj užge našo ljubezen j
Čast bodi Bogu Očetu itd.

Skrivnosti veselega dela:

1. Klerega si Devica od sv. Duha spočela.

2. Kterega si Devica v obiskanju Elizabete
nosila.

3. Kterega si Devica rodila.

4. Kterega si Devica v tempeljnu darovala.

5. Kterega si Devica v tempeljnu našla.

II. Žalostni del.

v

Po Veri in Očenasu reci v treh „Ceščena
si Marija":

1. Kteri naj potrdi naš spomin.

2. Kteri naj razsveti našo pamet.

3. Kteri naj omehča našo voljo.

Čast bodi Bogu Očetu itd.

Skrivnosti žalostnega dela:

/. Kteri je za nas krvavi pot potil.

2. Kteri je za nas bičan bil.

3. Kteri je za nas s trnjem kronan bil.

4. Kteri je za nas težki kriz nesel.

5. Kteri je za nas križan bil.

*)  Mesto teli molitvic se zamore pri vseli treh delili moliti:
1. V kterega verujemo. 2. V kterega upamo, 3. Kterega
iz srca ljubimo.

35

III. častitljivi del.

Po Veri in Očenašu reci v treh „ Peščena
si Marija":

1. Kteri naj vodi naše misli.

2. Kteri naj vodi naše besede.

3. Kteri naj vodi naše djanje.

Čast bodi Bogu Očetu itd.

Skrivnosti častitljivega dela:

1. Kteri je od mrtvih vstal.

2. Kteri je v nebesa šel.

3. Kteri je svetega Duha poslal.

4. Kteri je tebe, Devica, n nebesa vzel.

5. Kteri je tebe, Devica, v nebesih kronal.
Po navadi se vsakemu delu dostavi.

0. Usmili se vernih duš v vicah.

Sveti obredi.

48. Kaj so sveti obredi (ceremonije)?

Sveti obredi (ceremonije) so vidna znamenja
ali dejanja, po kterih se opravlja očitna služba
božja, se Bogu dolžna čast skazuje in se nam
milost božja deli.

49. Kdo je vpeljal svete obrede?

Vpeljal jih je Jezus Kristus sam, ali po
njegovem naročilu sveta katoliška cerkev.

3 *

— 36

50. Zakaj so vpeljani razni obredi pri
očitni službi božji?

Razni obredi pri očitni službi božji so
vpeljani: 1. da se duša po vnanjih znamenjih
zamore povzdigniti k premišljevanju božjih skriv¬
nosti; 2. da po njih razodevamo svojo vero in
znotranjo pobožnost.

51. Zakaj se pokrižamo?

Pokrižamo se, da po znamenju svetega križa
spoznavamo svojo vero v trojedinega Boga, da
se zahvalimo za milost odrešenja, in si prosimo
božjega blagoslova in pomoči u skušnjavah.

52. Zakaj se pri molitvi odkrijemo?

Odkrijemo se pri molitvi: 1. v znamenje

spoštovanja do Boga, s kterim v molitvi govo¬
rimo; 2. iz spoštovanja do molitve, ktera je za
nas najčastitljivše opravilo.

53. Zakaj se priklanjamo?

Priklanjamo se v znamenje spoštovanja, ker
se hočemo pred Bogom ponižati, da bi pri njem
vsmiljenje našli.

54. Zakaj poklekamo pri molitvi?

Poklekamo pri molitvi v znamenje naj-
večega spoštovanja in češčenja, spoznavaje, da
smo prah in pepel, potrebni božje pomoči, za
ktero prosimo.

37

55. Zakaj v molitvi roke in oci povzdi¬
gujemo?

Roke in oči v molitvi povzdigujemo, naj bi
ž njimi tudi svoje misli in želje k Bogu povzdignili
in prav pobožno molili.

56. Zakaj na prsi trkamo?

Trkamo na prsi spoznavajd, da smo grešniki
kazni vredni; pa zaupamo vsmiljenje najti po
Jezusu, kteri je za nas trpel in umrl.

38

III. Poglavje.

Ij jTSkfe©®©®,«

I. Razdelek.

Kaj je krščanska ljubezen.

1. Kaj se pravi: krščansko ljubiti ?

Krščansko ljubiti se pravi: Boga, največjo
dobroto, zavoljo njega samega, bližnjega zavoljo
Boga ljubiti, zavoljo Boga voljno storiti vse, kar
nam je zapovedal.

2. Zakaj moramo Boga še ljubiti?

Boga moramo ljubiti še tudi za to, ker je
nam neskončno dobrotljiv.

3. Kako moramo Boga ljubiti?

Boga moramo ljubiti č r e z vse,  iz vsega
svojega srca, iz vse svoje duše, iz vse svoje
pameti in iz vse svoje moči

i.  Kaj se pravi: Boga ljubiti črez vse?

Boga črez vse ljubiti se pravi: Boga bolj
ljubiti kakor vse stvari, in ga rajši imeti kakor
vse, kar nam more biti prijetno in dopadljivo.

39

5. Kaj pomeni beseda bližnji?

Beseda bližnji  pomeni vsakega človeka,
prijatelja in sovražnika.

6. Kaj se pravi: bližnjega ljubiti?
Bližnjega ljubiti se pravi: bližnjemu dobro

hoteti, storiti mu to, kar mu je prijetno in
koristno; in opustiti vse, kar mu je neprijetno
in škodljivo.

7. Je li krščanska ljubezen potrebna?
Krščanska ljubezen je tako potrebna, da

človek, ki se svoje pameti zave, brez ljubezni
ne more doseči večnega življenja.

8. Kako pokažemo ljubezen do Boga in
do bližnjega?

Ljubezen do Boga in do bližnjega pokažemo,
ako spolnjujemo deset zapovedi božjih.

II. Kazdelek.

Deset božjih zapovedi sploh.

9. Ktere so desetčre božje zapovedi?

Po poglavitnem zapopadku so desetere
božje zapovedi, te le:

1. Veruj v enega samega Boga.

2. Ne imenuj po nepridnem božjega imena.

3. Posvečuj praznik.

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo
živel, in da ti bo dobro na zemlji.

40

5. Ne ubijaj.

6. Ne prešestuj.

7. Ne kradi.

8. Ne pričaj po krivem zoper svojega
bližnjega.

9. Ne želi svojega bližnjega žene.

10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

10. Komu je Bog dal deset božjih zapovedi?

Bog je dal deset božjih zapovedi Moj¬
zesu  na gori Sinaj za izraelsko ljudstvo, ko
je bilo po izhodu iz Egipta v puščavi.

11. Je li mogoče deset božjih zapovedi
spolnjevati ?

Deset božjih zapovedi spolnjevati je mogoče,
ker Bog vsakemu daje k temu potrebno milost.

12. Kaj obsegajo v sebi desčtere božje
zapovedi?

Prve tri božje zapovedi obsegajo dolžnosti
do Boga, drugih sedem pa dolžnosti do bližnjega.

13. Kje se nahaja zapopadek deset božjih
zapovedi ob kratkem?

Zapopadek deset božjih zapovedi se nahaja
ob kratkem v dveh zapovedih ljubezni.

14. Ktera je prva zapoved ljubezni?

Prva zapoved ljubezni je: Ljubi Gospoda,
svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje
duše, iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči.

41

15. Ktera je druga zapored ljubezni ?
Druga zapoved ljubezni je: Ljubi svojega

bližnjega, kakor samega sebe.

16. Kako razlaga Kristus zapored ljubezni
do bližnjega?

Kristus razlaga zapoved ljubezni do bliž¬
njega s temi besedami: Vse, kar koli hočete,
da bi vam ljudje storili, tudi vi njim
storite.  V tem je postava in preroki.

17. Kaj je treba pomniti pri vsaki zapovedi?
Pomniti je treba, da je v vsaki zapovedi

nekaj zapovedanega, nekaj pa prepovedanega.

III. Razdelek.

Deset božjih zapovedi posebej.

§. 1. Prve tri zapovedi, hi zapopadajo dolžnosti
do Boga.

18. Kako se glasi prva božja zapoved?
Prva zapoved božja se glasi: Veruj v enega

samega Boga.

19. Kaj je v prvi božji zapovedi zapovedano?
V prvi božji zapovedi je zapovedano, v enega

Boga verovati,  njega moliti,  v njega upati,
njega ljubiti. ■*

42

20. Kaj je v prvi božji zapovedi prepo¬
vedano?

V prvi božji zapovedi je prepovedano:
Nevera, malikovanje, krivoverstvo,
vedeževanje, prazna vera, vraže (coper-
nija); prepovedano je tudi:  sovražiti Boga,
obupati, ne zaupati, ali pa predrzno
zaupati v božjo milost.

21. Ali ni zoper prvo zapoved, angelje in
svetnike častiti in na pomoč klicati?

Ni zoper prvo zapoved, marveč  dobro
in koristno je, angelje in svetnike častiti
in na pomoč klicati.

22. Zakaj kličejo katoliški kristjani angelje
na pomoč?

Katoliški kristjani kličejo angelje na pomoč,
ker so ljudem za varuhe dani, ker ljudi ljubijo,
za njih zveličanje skrbe, in za nje prosijo;
ker vedno Boga gledajo in mu tudi molitve
ljudi darujejo.

23. Zakaj kličejo katoliški kristjani tudi
svetnike na pomoč?

Katoliški kristjani kličejo tudi svetnike na
pomoč, ne kakor da bi zamogli iz lastne moči
pomagati, ampak zato, ker so prijatelji božji, in
tudi za ljudi pri Bogu prosijo.

43

24. Ali je zoper prvo zapoved, podobe
imeti in častiti?

Podobe imeti in častiti ni zoper prvo
zapoved božjo; zakaj ta le prepoveduje podobe
delati za to, da bi jih molili.

25. Zakaj katoliški kristjani podobe častč?
Katoliški kristjani časte podobe, ker nam

podobe pred oči stavijo kaj častitljivega, namreč:
ktero božjo osebo, ali mater božjo, ali angelja,
ali kakega svetnika. Ceščenje ni namenjeno
podobi, ampak temu, kogar podoba pomeni.

26. Kako se glasi druga božja zapoved ?
Druga božja zapoved se glasi: Ne imenuj

po nepridnem božjega imena.

27. Kaj je v drugi božji zapovedi prepo¬
vedano?

V drugi božji zapovedi je prepovedano,
božjemu imenu nečast delati.

28. Kako se božjemu imenu nečast dela?
Božjemu imenu se nečast dela:

1. Z vsakim grehom.

2. Posebno z bogokletjem: kedar kdo zanič¬
ljivo govori o Bogu, o pravi veri in o svetnikih.

3. Kedar kdo brez potrebe ali celo po
krivem priseže.

4. Kedar kdo Bogu storjeno obljubo prelomi.

u

5. Kedar kdo božje ime brez potrebe in
brez easti imenuje.

6. Kedar kdo božjo besedo ali kazi, ali
napačno obrača.

29. Kaj je v drugi božji zapovedi zapo¬
vedano?

V drugi božji'zapovedi je zapovedano božje
ime posvečevati  in s častjo izrekovati.

30. Kako se božje ime easti in posvečuje?

Božje ime se časti in posvečuje:

1. Ako Boga naravnost pred vsem svetom
spoznavamo.

2. Ako Boga v dušnih in telesnih potrebah
na pomoč kličemo.

3. Ako s pravično prisego Boga na pričo
kličemo, da bi se verjelo, kar govorimo.

4. Ako Bogu storjene obljube zvesto spol¬
njujemo.

5. Ako besedo božjo pridno in pobožno
poslušamo.

6. Ako vse, kar počenjamo, k časti in
slavi božjega imena storimo in Bogu darujemo.

31. Kako se glasi tretja božja zapoved?

Tretja božja zapoved se glasi: Posvečuj

praznik.

32. Kaj je v tretji božji zapovedi zapovedano?

V  tretji božji zapovedi je zapovedano, v ne¬
deljo, ktera je že od apostolskih časov v spomin

45

Kristusovega vstajenja v naš praznik odločena,
od dela prenehati in počivati in
bogoljubna dela  opravljati.

33. Kaj je v tretji božji zapovedi prepo¬
vedano?

V tretji božji zapovedi so prepovedana:

1. Vsa hlapčevska dela  brez po¬
trebe in brez pravega dovoljenja.

2. Vsa druga opravila,  ki temu dnevu
nečast delajo, ali pa njegovo posvečevanje
zadržujejo.

§. 2. Sedem 'poslednjih zapovedi, hi obsegajo
dolžnosti do bližnjega.

34. Kako se glasi četrta božja zapoved?

Četrta božja zapoved se glasi: Spoštuj očeta

in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro
na zemlji.

35. Kaj je v četrti božji zapovedi zapo¬
vedano?

V četrti božji zapovedi je zapovedano po
sebno, da naj otroci svoje stariše ljubijo,
spoštujejo in jim strežejo;  da so
jim v vsem, kar ni zoper božje zapovedi,
pokorni, da jim v dušnih in telesnih potrebah
pomagajo in za nje mol i j o.

46

36. Kaj je v četrti božji zapovedi prepo¬
vedano ?

V četrti božji zapovedi je prepovedano, svojim
starišem nepokornim  biti, jih sovražiti,
zaničevati, zasramovati, zmerjati  ali
preklinjati, jih v potrebah zapustiti ali jim
škodovati.

37. Kaj je obljubljeno otrokom, kteri to
zapovčd spolnjujejo?

Otrokom, kteri to zapoved spolnjujejo, je
obljubljeno dolgo in srečno življenje.

v

38. Česa se je bati otrokom, kteri te
zapovedi ne spolnjujejo?

Otrokom, kteri te zapovedi ne spolnjujejo,
bati se je najhujših časnih in večnih kazni.

39. Ali četrta zapoved samo otroke in
stariše zadeva?

Četrta zapoved ne zadeva samo otrok in
pa starišev, temveč tudi podložne  in vse
njihove duliovske in deželske gosposke,
kakor tudi učitelje  in vse tiste ljudi, ki so
zavoljo svoje starosti in veljave časti
vredni.

40. Ktere dolžnosti imajo podložni?

Podložni imajo dolžnost do svojih višjih, bodi
si dobrih ali hudobnih, in do gosposke tako
obnašati se, kakor otroci do svojih starišev.

47

Kar je otrokom do njih starišev zapovedano in
prepovedano, to je večji del podložnim do njih
višjih zapovedano in prepovedano.

41. Kako se glasi peta božja zapoved?

Peta božja zapoved se glasi: Ne ubijaj.

42. Kaj je v peti božji zapovedi prepovedano?

V peti božji zapovedi je prepovedano
umoriti ali pa poškodovati  koga drugega
ali pa samega sebe.

43. Kaj je še več v peti božji zapovedi
prepovedano ?

V peti božji zapovedi je tudi prepovedano:
jeza, sovraštvo, pohujšanje  in vsako
razžaljenje bližnjega.

44. Kaj je v peti božji zapovedi zapovedano?

V peti božji zapovedi je zapovedano:

1. Mir in edinost  (zlogo) imeti z vsemi
ljudmi, tudi s tistimi, ki so nas razžalili.

2. Vsakemu dobre vzglede  dajati.

3. Bližnjemu dušne in telesne dobrote
skazovati.

45. Kako se glasi šesta božja zapoved?

Šesta božjah zapoved se glasi: Ne prešestuj.

46. Kaj je v šesti božji zapovedi prepovedano ?

V šesti božji zapovedi je prepovedano vse
nečisto dejanje, nečisto obnašanje
in nečisto govorjenje, ra do volj n o

48

dopadenje in privoljenje pri nečistih
mislih in željah; in vse,  kar v nečistost
napelj uj e.

47. Kaj pa napeljuje v nečistost?

V nečistost napeljuje:  Nečimerna in
nesramna noša ali obleka,  lenoba, ne¬
zmernost v jedi in pijači, prepri-
jazna tovaršija z osebami drugega
spola, nespodobni p o g-1 e d i in branje
nesramnih knjig ali spisov.

48. Kaj je v šesti božji zapovedi zapovedano?

V šesti božji zapovedi je zapovedano,  na
duši in na telesu se čisto zadržati
in to tudi v mislih, besedah in v obna¬
šanju, tudi je zapovedano,  ogibati se vseh
grešnih priložnosti.

49. Kako se glasi sedma božja zapoved?

Sedma božja zapoved se glasi: Ne kradi.

50. Kaj je v sedmi božji zapovedi prepo¬
vedano?

V sedmi božji zapovedi je prepovedano:
Tatvina, goljufija pri meri in vagi,
pridržanje tujega blaga in zaslužka,
odrtija in vse poškodovanje bliž¬
njega na njegovem premoženju in
na njegovih pravicah.

49

51. Kaj je v sedmi božji zapovedi zapo¬
vedano ?

V sedmi božji zapovedi je zapovedano, vsa¬
kemu svoje pustiti, dati in opraviti,
ukradeno blago povrniti, in stor¬
jeno škodo popraviti.

52. Kako se glasi osma božja zapoved?

Osma božja zapoved se glasi: Ne pričaj po

krivem zoper svojega bližnjega.

53. Kaj je v osmi božji zapovedi prepo¬
vedano?

V osmi božji zapovedi je prepovedano: krivo
pričevanje, kriva tožba,  vsaka laž, tudi
laž iz šale in v sili, obrekovanje;
opravljanje, krivo  natolcevanje,
predrzna sodba, podpihovanje.

54. Kaj je v osmi božji zapovedi zapo¬
vedano?

V osmi božji zapovedi je zapovedano:
resnico govoriti, odkritosrčnim biti
v besedi in v djanju, poganjati se za
dobro ime svojega bližnjega, prekli¬
cati obrekovanje in opravljanje.

55. Kako se glasi deveta in kako deseta
božja zapoved?

Deveta božja zapoved se glasi: Ne želi
svojega bližnjega žene; deseta: Ne želi svojega
bližnjega blaga.

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 4

50

56. Kaj prepovedujete poslednje dve božji
zapovedi?

Poslednje dve božji zapovedi prepovedujete:
vse poželenje  tega, kar je drugih.

57. Kaj je v poslednjih dveh božjih zapo¬
vedih zapovedano?

V poslednjih dveh božjih zapovedih je zapo¬
vedano : čistega srca biti, hudopože-
1 e n j e krotiti, posebno pa ne poželeti tega,
kar ni naše.

58. Zakaj je Bog tudi naše poželenje in
hotenje postavi podvrgel?

Bog je tudi naše poželenje in hotenje
postavi podvrgel, da bi nam pokazal:

1. Da je Gospod naših src.

2. Da mu ni nič skritega od vsega tega,
kar se v našem srcu godi.

3. Da je njegova postava veliko boljša od
vseh človeških postav, ktere nam le vnanja
djanja zapovedati morejo, ne pa tudi notranjih
misli in želj.

4. Da nam je treba, ako hočemo greh
zatreti, zadušiti ga že v njegovem viru, ki je
hudo poželenje.

59. Kaj se učimo iz dveh poslednjih božjih
zapovedi?

Iz dveh poslednjih božjih zapovedi se učimo,
da kristjanu ni zadosti zapovedane dolžnosti le

51

zvunanje spolnjevati, ampak da mora tudi znotraj
voljo imeti, to je, da mora iz vsega srca
pripravljen biti storiti vse, kar je zapovedano,
in opustiti vse, kar je prepovedano.

60. Kaj je Bog obljubil tistim, kteri
njegove zapovedi spolnjujejo?

Bog je tistim, kteri njegove zapovedi spol¬
njujejo, obljubil večno življenje in tudi na tem
svetu obilno sreče in blagoslova.

17. Razdelek.

Cerkvene zapovedi sploh.

61. Ali smo dolžni, cerkvene zapovedi
spolnjevati ?

Dolžni smo, cerkvene zapovedi spolnjevati:

1. Ker nam četrta božja zapoved veleva,
duhovski in deželski gosposki pokornim biti.

2. Ker je Kristus, naš božji učenik, v evan-
gelju naravnost zapovedal, cerkev slušati.

62. Ktere cerkvene zapovedi je posebno
treba vedeti in spolnjevati?

Cerkvene zapovedi, ki nam jih je posebno
treba vedeti in spolnjevati, so te:

1. Posvečuj zapovedane praznike.

2. Bodi ob nedeljah in zapovedanih prazni¬
kih spodobno v Bogu zbran pri sveti meSi.

4 *

52

3. Posti se zapovedane postne dni, namreč
stiridesetdanski post, kvaterne in druge zapovedane
postne dni; zdrži se tudi ob petkih in sobotah
mesnih jedi.

4. Spovej se svojih grehov postavljenemu
spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem
času prejmi sveto režnje Telo.

5. Ne obhajaj ženitve o prepovedanih časih.

V. Razdelek.

Cerkvene zapovedi posebej.

03. Ktera je prva cerkvena zapoved?

Prva cerkvena zapoved je:

Posvečuj zapovedane praznike.

(Kteri so prazniki Gospodovi? blažene device
Marije, angeljev in svetnikov božjih?)

61. Kaj zapoveduje cerkev v prvi zapovedi?

Cerkev zapoveduje v prvi zapovedi, praznike
ravno tako posvečevati kakor nedelje, torej tudi
o praznikih počiva  t i, ne delati, marveč p o-
b o ž n’a dela opravljati.

65. Kaj prepoveduje cerkev v prvi zapovedi?

V prvi zapovedi prepoveduje cerkev vse to,
kar je v nedeljo prepovedano, namreč:

1. Hlapčevska  dela brez potrebe in
pravega dovoljenja, in ta dela so o prazniku,
kakor v nedeljo, celi dan prepovedana.

53

2. Taka  opravila in veselice, ktere
temu dnevu ali nečast delajo, ali njegovo po¬
svečevanje overajo.

66. Ktera je druga cerkvena zapoved?

Druga cerkvena zapoved je:

Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih
spodobno v Bogu zbran pri sveti mesi.

67. Kaj je v drugi cerkveni zapovedi zapo¬
vedano?

V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano,
ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti po¬
božno pri celi sveti mesi.

68. Kaj je treba storiti, da nedelje in
praznike po namenu sveto cerkve posvečujemo?

Da nedelje in praznike po namenu svete
cerkve posvečujemo, ni zadosti samo pri sveti
mesi biti, ampak treba je tudi pridigo  zvesto
poslušati, zakramente svete pokore in presvetega
rešnjega Telesa prejemati, duhovne knjige brati,
pri popoldanski službi božji biti in druga dobra
dela opravljati.

69. Kaj je v drugi cerkveni zapovedi prepo¬
vedano?

V drugi cerkveni zapovedi je sosebno pre¬
povedana lenoba v službi božji  ob ne¬
deljah in praznikih, kakor je na primer:

1. Če kdo ni pri celi sveti mesi, ali ne
s pobožnostjo, ali pa če je malo kdaj pri pridigi.

— 54 -

v

2. Ce kdo čas zapovedane službe božje
potrati z pojedinami, popivanjem, z izgranjem in
z drugimi veselicami, ktere od božje službe
odvračajo.

I. Daritev svete meše.

70. Kaj je sveta meša?

Sveta meša je nekrvava daritev novega
zakona, vedni spomin krvave daritve, ktero je
Jezus Kristus na križu opravil

71. Kdo je vpostavil sveto meso?

Jezus Kristus je vpostavil daritev svete meše
pri zadnji večerji.

72. Kako je Jezus Kristus vpostavil daritev
svete meše?

1. Yzel je kruh in kelih z vinom. 2. Bla¬
goslovil je oboje, in rekel nad kruhom: To je
moje telo;  in nad kelihom: To je kelih
moje krvi.  3. Dal je oboje pričujočim apo¬
stolom zaužiti. 4. Zapovedal je: To storite
v moj spomin.

73. Kdo opravlja daritev svete meše?

Pri sveti meši se nevidno Jezus
Kristus  sam svojemu nebeškemu Očetu za
nas daruje; vidno pa mešnik to da¬
ritev  opravlja.

55

74. Zakaj opravlja mešnik daritev svete
meše?

Mešnik opravlja daritev svete meše:

1. Da spoznamo, da je Bog 1  najvišji Gospod
in da ima najvišjo oblast črez vse stvari.

2. Da se zahvalimo Bogu za vse njegove
dobrote.

3. Da bi zadobili od Boga odpuščenje grehov.

4. Da bi izprosili od Boga vse tiste mi¬
losti, kterih potrebujemo.

75. Komu se daruje daritev svete meše?
Daritev svete meše se daruje in se sme

darovati le samemu Bogu.

76. Za koga opravlja mešnik daritev svete
meše?

Mešnik opravlja daritev svete meše za žive
in mrtve.

77. Kako smo dolžni biti pri sveti meši?
Dolžni smo pri celi sveti meši biti, nobenega

njenih imenitniših delov ne smemo po nemarnem
zamuditi; ni pa zadosti, da smo le pričujoči,
kedar se sveta meša bere, ampak moramo tudi:
1. pazljivo, 2. spodobno in 3. pobožno
pri njej biti.

78. Kteri so najimenitniši deli svete meše?
Najimenitniši deli svete meše so e v a n-

gelje, darovanje, povzdigovanje in
obhajilo.

56

79. Kaj se mora pri evangelju storiti?

Pri evangelju se moramo spomniti, da je

dolžnost, evangeljske nauke poznati, jih pred
vsem svetom spoznavati in trditi, za nje poganjati
se in po njih živeti.

80. Kaj moramo pri darovanju storiti?

Pri darovanju moramo svoje misli in želje
z mešnikovimi željami skeniti in se Bogu darovati.

81. Kaj moramo pri povzdigovanju storiti?

Pri povzdigovanju moramo Jezusa Kristusa

pod podobama kruha in vina moliti in na prsi
trkaje spoznati, da so naši grehi Jezusove smrti
krivi. Moramo svoje grehe obžalovati in vero,
upanje in ljubezen obuditi.

82. Kaj moramo pri mešnikovem obhajilu
storiti?

Pri mešnikovem obhajilu, ako sami k obhajilu
ne gremo, moramo to vse v duhu storiti, to je,
moramo imeti želje, telo Jezusa Kristusa vredno
prejeti.

2. Pridiga.

83. Kaj še gre k službi božji?

Pridiga, poslušanje besede božje, gre tudi
k službi božji.

84. Zakaj smo dolžni, pridige poslušati?

Dolžni smo, pridige poslušati:

1. Ker se v pridigah božja beseda ozna¬
njuje in razlaga.

57

2. Ker prav malo kristjanov resnice svete
vere razločno in do čistega ve; ker jih veliko
v mladosti ne posluša dovolj časa in zadosti
pazno krščanskega nauka, v kterem se verske
in djanske resnice do čistega razkladajo.

85. Kaj mora storiti, kdor hoče, da mu
bodo pridige v prid?

Kdor hoče, da mu bodo pridige v prid, mora:
1. z zbranim duhom, prav zvesto in pazno po¬
slušati; 2. kar v pridigi sliši, mora na se obra¬
čati, ne na druge; 3. poslednjič mora resno voljo
imeti in si prizadevati, da po pridigarjevih nau¬
kih živi.

86. Ktera je tretja cerkvena zapoved?

Tretja cerkvena zapoved je:

Posti se zapovedane postne dni, namreč
štiridesetdanski post, Jcvaterne in druge zapovedane
postne dni; zdrži se tudi ob petkih in sobotah
mesnih jedi.

87. Kaj zapoveduje tretja cerkvena zapoved?

Tretja cerkvena zapoved zapoveduje, zdržati

se mesnih jedi o petkih, sobotah in drugih zapo¬
vedanih postnih dneh, ako nimamo zavoljo tehtnih
vzrokov cerkvenega oprostenja.

88. Kaj moramo še storiti, da tretjo cer¬
kveno zapoved prav dopolnimo?

Da tretjo cerkveno zapoved prav dopolnimo,
moramo si o zapovedanih postnih dneh tudi kaj

— 58 -

pritrgati, kar se zgodi, če se le enkrat na dan
do sitega najemo.

89. Ktera je četrta cerkvena zapoved?

Četrta cerkvena zapoved je: Spovej se svojih
grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu,
in o velikonočnem času prejmi sveto resnje Telo.

90. Kaj zapoveduje četrta cerkvena zapoved?

v

Četrta cerkvena zapoved zapoveduje spo¬
ved vsaj enkrat v letu opraviti, kakor tudi sveto
obhajilo ob velikonočnem času vredno prejeti.

91. Ktera je peta cerkvena zapoved?

Peta cerkvena zapoved je: Ne obhajaj ženitve
o prepovedanih časih.

92. Kaj prepoveduje peta cerkvena zapoved?
Peta cerkvena zapoved prepoveduje, ženitev

obhajati ob prepovedanih časih. Taki časi so: od
prve adventne nedelje do praznika svetih treh
kraljev ali Gospodovega razglašenja, potem od
pepelnične srede do prve nedelje po veliki noči.

59

IY. Poglavje.

L Razdelek.

Milost božja in sveti zakramenti sploh.

1. Zamore-li človek iz lastne moči prav
verovati in spolnjevati božje zapovedi?

Človek ne more iz lastne moči prav verovati
in spolnjevati božjih zapovedi; treba mu je
k temu pomoči milosti božje.

2. Kaj je milost božja?

Milost božja sploh je vsak nezaslužen dar
božji; posebej pa je milost božja tisti notranji
čreznatorni dar, ki ga Bog zavoljo zasluženja
Kristusovega deli nam v zveličanje.

3. Kolikera je čreznatorna milost božja?
Čreznatorna milost božja je dvojna: 1. delavna;

2. posvečujoča.

4. Kaj je delavna milost božja?

Delavna milost božja je tista, po kteri Bog

razsvetljuje naš um, in nagiblje našo voljo, da
zamoremo hudega se varovati in dobro storiti.

60

5. Kaj je posvečujoča milost božja?
Posvečujoča milost božja je tista, ktera nas

pred Bogom stori pravične in svete, otroke božje
in dediče nebeškega kraljestva; imenuje se tudi
milost opravičenja.

6. Kje se nam deli posvečujoča milost
božja?

Posvečujoča milost božja se nam deli v svetih
zakramentih.

7. Kaj je zakrament?

Zakrament je vidno znamenje

nevidne milosti, ktero je Kristus
Gospod vpostavil v naše posvečenje.

8. Kako nas posvečujejo sveti zakramenti?
Sveti zakramenti nas posvečujejo, ker nam

nekteri izmed njih posvečujočo milost in opra¬
vičenje iz novega ali navadno dele, drugi pa to
milost v nas pomnožijo.

9. Po kterih zakramentih se nam navadno
podeljuje posvečujoča milost božja in opravičenje?

Posvečujoča milost božja in opravičenje se
nam navadno podeljuje po zakramentih svetega
krsta  in svete pokore.

10. Od koga imajo sveti zakramenti svojo
moč?

Sveti zakramenti imajo svojo moč od svojega
začetnika Jezusa Kristusa,

61

11. Koliko je svetili zakramentov in kteri so?

Svetih zakramentov je sedem, dn so le ti:

1. Sveti krst.

2. Sveta birma.

3. Sveto rešnje Telo.

4. Sveta pokora.

5. Sveto poslednje olje.

0. Sveto mešnikovo posvečevanje.

7 . Sveti zakon.

II. Razdelek.

Sveti zakramenti pojsebej.

§. 1. Zakrament sv. krsta.

12 .  Kaj je sveti krst?

Sveti krst  je prvi in najpotrebniši za¬
krament, v kterem se človek z vodo in
besedo božjo očisti izvirnega greha in
vseh drugih pred krstom storjenih
grehov, ter se v Kristusu kakor nova
stvar k večnemu življenju prerodi in
posveti.

13. Zakaj se sveti krst imenuje prvi za¬
krament?

Sveti krst se imenuje prvi zakrament, ker
mora človek krščen biti, preden zamore prejeti
kak drug zakrament.

62

14. Zakaj se sveti krst imenuje najpotreb-
niši zakrament?

Sveti krst se imenuje najpotrebniši za¬
krament, ker brez krsta ne more nihče zveličan
biti, tudi otrok ne.

15. Kaj deli zakrament svetega krsta?

Zakrament svetega krsta deli:

1. Odpuščenje izvirnega greha in vseh
drugih pred krstom storjenih grehov, tudi vseh
večnih in časnih kazni.

2. Naša duša zadobi posvečujočo milost
božjo, ktera nas opravičuje, da smo otroci božji
in dediči večnega zveličanja.

3. Tisti, kteri prejmejo sveti krst, gredo
v cerkev božjo in postanejo njeni udi.

4. Duši se vtisne neizbrisljivo znamenje,
torej se tudi sveti krst ne more več ko enkrat
veljavno in brez smrtnega greha prejeti.

16. Kdo sme krstiti?

V sili sme krstiti vsak človek;  sicer
pa imajo le škofi in župniki  pravico
krščavati; z njih pripuščenjem pa smejo kršče-
vati tudi drugi m e š n i k i in dijakoni.

17. Kaj mora storiti, kdor krščuje?

Kdor krščuje, mora:

1. Imeti namen, da bo tako krstil, kakor
je Jezus Kristus zapovedal krščevati.

63

2. Mora človeka, kterega krščuje, s pravo
(naturno) vodo obliti.

3. Mora med oblivanjem izreči te besede:
»Jaz te krstim v imenu Očeta in
Sina in svetega  D u h a.“

18. Kakošno dolžnost imajo krstni botri?

Botri so dolžni tiste, ktere so pri svetem

krstu držali, v krščanski veri dobro učiti, in
k pobožnemu življenju napeljevati, zlasti, ako jim
stariši umrjejo, ali pa svojo dolžnost zanemarijo.

§. 2. Zakrament svete birme.

19. Kaj je sveta birma?

Sveta birma je zakrament, v k t e-
rem sveti Duh krščenega človeka
po sveti krizmi in po božji besedi
v milosti potrdi, da svojo vero sta¬
novitno spoznava in po njej živi.

20. Kaj deli sveta birma? .

Sveta birma pomnoži posvečujočo milost
božjo in deli posebno milost, da krščen človek
svojo vero stanovitno spoznava, in po njej živi.
Vtisne tudi duši neizbrisljivo znamenje; zatorej
Človek ne sme več ko enkrat birman biti.

21. Kakšen mora biti, kdor hoče sveto
birmo vredno prejeti?

Kdor hoče sveto birmo vredno prejeti, mora
biti v stanu milosti božje; in če je odraščen, mora

64

biti dobro podučen v veri in posebno v tem, kar
ta zakrament zadeva; mora se tudi z molitvijo
in z drugimi dobrimi deli k temu zakramentu
pripravljati.

22. Ali se tudi k birmi jemljejo botri?

Tudi k birmi se jemljejo botri.

§. 3. Zakrament presvetega rešnjega Telesa.

23. Kaj je zakrament presvetega rešnjega
Telesa?

Zakrament presvetega rešnjega
Tel es a j e n a j s v e t e j š i zakrament; je
pravo Telo in prava Krv našega
Gospoda Jezusa Kristusa v podobah
kruha in vina.

24. Kako je pričujoče Telo in Krv Jezusa
Kristusa v zakramentu presvetega rešnjega
Telesa?

1. V podobi kruha  je pričujoče živo
Telo Jezusa Kristusa, torej tudi njegova Krv
in njegova duša. 2. V podobi vina  ni pri¬
čujoča samo Krv, ampak tudi Telo Jezusa Kri¬
stusa; v vsaki podobi, tudi v najmanjšem delu
vsake podobe, je Kristus ves pričujoč, kakor Bog
in človek.

25. Kaj sledi iz tega, ker je Jezus v podobi
kruha in vina v presvetem zakramentu pričujoč?

Iz tega sledi:

65

1. Da smo dolžni Jezusa Kristusa v presve¬
tem režnjem Telesu moliti.

2. Da tisti, kteri zakrament presvetega
rešnjega Telesa prejme tudi le v eni podobi, ali
le košček svete hostije zavžije, celega Jezusa
Kristusa prejme, to je, ne le njegovo Telo,
ampak tudi njegovo Krv.

3. Da Jezus Kristus, dokler podobe niso
povžite, zmiraj v njih pričujoč ostane.

26. Kedaj in zakaj je vpostavil Jezus
Kristus zakrament presvetega rešnjega Telesa?

Jezus Kristus je zakrament presvetega
rešnjega Telesa vpostavil pri zadnji večerji,
kedar je s svojimi učenci velikonočno jagnje
jedel:

1. V spomin svojega trpljenja in svoje smrti.

2. Da daje našim dušam hrano za večno
življenje.

27. Ali smo dolžni prejemati zakrament
presvetega rešnjega Telesa?

Dolžni smo prejemati zakrament presvetega
rešnjega Telesa, ker je Jezus Kristus razločno
zapovedal, in ker ga je vpostavil zato, da našim
dušam daje hrano za večno življenje.

28. Kedaj smo dolžni prejeti zakrament
presvetega rešnjega Telesa?

Po cerkveni zapovedi smo dolžni pod
smrtnim grehom zakrament presvetega rešnjega

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 5

— 66  —

Telesa prejeti vsaj enkrat v letu in sicer o veliko¬
nočnem času.

29. Kedaj smo še dolžni prejeti ta presveti
zakrament?

Dolžni smo ta presveti zakrament prejeti
še v smrtni nevarnosti, ker je popotnica v večno
zveličanje; cerkev tudi želi, da bi verni ta sveti
zakrament prejemali večkrat v letu, ker je
dušni živež in posebni pripomoček k pobožnemu
življenju.

30. Kaj mora storiti, kdor hoče vredno
prejeti zakrament presvetega rešnjega Telesa?

Kdor hoče vredno prejeti zakrament presve¬
tega rešnjega Telesa, mora se k temu prav in
skrbno pripraviti.

31. Kolikerna je priprava k vrednemu
užitju presvetega rešnjega Telesa?

Priprava k vrednemu užitju presvetega
rešnjega Telesa, je dvojna;  ena zadeva dušo,
druga pa telo.

32. Kako se je treba pripravljati na duši?

Na duši se je treba pripravljati s čisto

vestjo in s pobožnim srcem.

33. Kaj se pravi: Čisto vest imeti?

Čisto vest imeti se pravi: brez smrtnega
greha, to je, v stanu posvečujoče milosti božje biti.

67

M.  Kaj se pravi pebožnega srca biti?

Pobožnega srca biti se pravi:

1. Obuditi vero, upanje in ljubezen.

2. Moliti in počastiti presveto rešnje Telo.

3. Hvaležno spominjati se trpljenja in
smrti Jezusa Kristusa.

4. Vaditi se v ponižnosti in v drugih
krščanskih čednostih, posebno v ljubezni do
bližnjega.

35. Kako se moramo pripraviti na telesu,
da vredno prejmemo zakrament svetega rešnjega
Telesa ?

Da zakrament svetega rešnjega Ttlesa
vredno prejmemo, moramo:

1. Razven nevarne bolezni od polnoči tešč biti.

2. V čedni in spodobni obleki biti, in z naj-
večirn spoštovanjem pristopiti k mizi Gospodovi.

36. Kaj je treba storiti, kedar se pred
svetim obhajilom moli očitna spoved?

Kedar se pred obhajilom moli očitna spoved,
je treba še enkrat kesanje ali žalost nad svojimi
grehi obuditi in goreče želje po Jezusu Kristusu.

37. Kaj je treba storiti, kedar mešuik
kažejo sveto hostijo?

Kedar mešnik kažejo sveto hostijo, moramo
Jo ponižno moliti in na prsi trkati, rekoč:
»Gospod, nisem vreden, da greš pod

68

mojo streho, ampak reci le z besedo,
in ozdravljena bo moja duša.“

38. Kaj je treba storiti, kedar prejmemo
sveto hostijo?

Kedar prejememo sveto hostijo, moramo usta
spodobno odpreti, jezik na spodnjo ustnico po¬
ložiti, bel prt, če je pri rokah, pred se vzeti,
in sveto hostijo ponižno prejeti in zaužiti; pa je
ne žvečiti ali dolgo v ustih imeti.

39. Kaj je storiti po svetem obhajilu?

Po svetem obhajilu moramo:

1. Jezusu Kristusu zahvaliti se za neskončno
milost, da se je ponižal k nam priti.

2. Ponižno ga moliti.

3. Njemu se darovati.

4. Prositi ga, da naj s> svojo milostjo vedno
pri nas ostane.

5. Obuditi vero, upanje in ljubezen, in
ponoviti vse storjene dobre sklepe.

6. Potožiti mu vse svoje dušne in telesne
potrebe in težave.

§. 4. Zakrament svete pokore.

40. Kaj je zakrament svete pokore?

Zakrament svete pokore je

zakrament, v kterem  za to postavljeni
m e š n i k na mesti Boga grešniku po krstu

♦

69

storjene grehe odpusti, ako se jih
skesano in do čistega spove, in tudi resno voljo
ima, poboljšati se in pravo pokoro delati.

41. Komu je zakrament svete pokore po¬
treben ?

Zakrament svete pokore je potreben vsem,
kteri se po svetem krstu smrtno grešili.

42. Kaj zadobimo v zakramentu svete
pokore?

V zakramentu svete pokore zadobimo:
1. odpuščenje grehov, 2. odpuščenje večnih
kazni, 3. milost božjo, 4. mir vesti.

43. Kaj se pravi pravo pokoro delati?

Pravo pokoro delati se pravi, povrniti se

k Bogu, od kterega smo se z grehom odvrnili,
svoje grehe sovražiti, se jih resnično kesati, se
jih spovedati i za nje zadostovati.

44. Koliko reči je potreba k zakramentu
svete pokore?

K zakramentu svete pokore je potreba pet
reči: 1. Izpraševanje vesti, 2. kesanje,
3. trdni sklep, 4. spoved, o. zadostovanje.

a. Ipraševanje vesti.

45. Kaj se pravi: vest izpraševati?

Vest izpraševati se pravi premišljevati, kaj
smo grešili od poslednje spovedi, ali pa od
tistega časa, ko smo začeli greh spoznavati.

70

46. Kaj moramo pri izpraševanju vesti
najpoprej storiti ?

Pri izpraševanju vesti moramo naj poprej
svetega Duha na pomoč poklicati, da naj nas
razsveti in nam da spoznati, kaj in kako smo
grešili.

47. Kaj je potreba potem premišljevati?

Po tem je treba premišljevati:

Sploh:

Ali smo grešili z mislimi, željami, besedami,
ali pa celo y djanju, Zraven je treba tudi misliti
na razloček in število velikih grehov, in na
okolščine, ktere greh znamenito zvekšujejo, ali
pa spreminjajo.

P o s e b e j :

1. Ali smo se pregrešili zoper deset božjih
ali pet cerkvenih zapovedi

2. Ali smo krivi enega ali več lastnih,
ali pa tujih grehov.

3. Ali smo opustili, dela usmiljenosti bliž¬
njemu skazovati, ali druga dobra dela, ktera
smo bili dolžni storiti.

A. Ali smo dolžnosti svojega stanu spolnje¬
vali ali ne.

48. Kaj je treba pomisliti pri izpraševanju
grešnih misli in želj?

Pri izpraševanju grešnih misli je treba
pomisliti, ali smo jih radi imeli, ali ne; in pri

71

željah, ali smo v nje privolili ali ne, akoravno
se djanje ni zgodilo.

4:9. Kako se pri izpraševanju vesti spom¬
nimo števila smrtnih grehov?

Pri izpraševanju vesti se števila smrtnih
grehov spomnimo, če premislimo, ali smo greh
vsak dan, vsak teden ali vsak mesec storili, in
kolikokrat na dan, na teden, na mesec.

b. Kesanje.

50. Kaj je kesanje?

Kesanje je stud nad grehom, ker je največe
hudo, in znotranja žalost zavolj žaljenja božjega,
sklenjena s trdnim sklepom, Boga ne več žaliti.

51. Kakošno mora biti kesanje?

Kesanje mora biti: 1. notranje, 2. čez-

naturno, 3. č r e z vse, in 4. splošno.

52. Kedaj je kesanje notranje?

Kesanje je notranje, kedar m' le v ustih,
ampak tudi v srcu, to je, ako grešnik ne veli
samo z besedo, da se kesa, ampak mu je iz
srca žal, da je grešil.

53. Kedaj je kesanje čreznatnrno?

Kesanje je čreznaturno, kedar grešnika milost

svetega Duha in čreznaturni nagibi bude k kesanju.

54. Kedaj pa je kesanje samo naturno?
Samo naturno kesanje je, kedar grešnik iz

? golj naturnih nagibov greh obžaluje in studi,

72

postavimo zato, ker je v časno nesrečo, sramoto
ali škodo prišel.

55. Ali more samo naturno kesanje odpu-
ščenje pri Bogu zadobiti?

Samo naturno kesanje ne more grešniku
zadobiti odpuščenja pri Bogu.

56. Kedaj je kesanje črez vse?

Kesanje je črez vse, kedar je grešniku bolj
žal, da je Boga razžalil, kakor da bi bil vse na
svetu zgubil.

57. Kedaj je kesanje splošno?

Kesanje je splošno, kedar človek obžaluje
vse grehe brez razločka.

58. Kolikčrno je čreznaturno kesanje?

v ...

Čreznaturno kesanje je dvojno, popolno
in nepopolno.

59. Kaj je popolno kesanje?

Popolno kesanje je čreznaturna žalost in
čreznaturen stud nad grehom, ker smo žalili
Boga, največo dobroto, ktero črez vse ljubimo;
pri tem pa mora biti tudi trden sklep, Boga ne
več žaliti.

60. Kako se popolno kesanje obudi?

Popolno kesanje se tako obudi:

Moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz
srca zal, ker sem tebe, svojega preljubeznjivega
Boga, tebe, vso svetost in neskončno dobroto, ktero
iz celega srca ljubim, z njimi razžalil. Trdno

73

sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati,
in vse, tudi smrt raji pretrpeti, kakor tebe, svo¬
jega Boga, tebe, neskončno svetost in dobroto, že
kedaj s kakim grehom razžaliti. Daj mi milost,
ta svoj sklep dopolniti. To te prosim po
neskončnem zasluženju tvojega božjega Sina,
našega Gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa.

61. Kaj moramo storiti, da popolno kesanje
obudimo?

Da popolno kesanje obudimo, moramo:
1. Boga prositi, da bi nam dal k temu svojo
milost. 2. Dobro premisliti, kdo je tisto, kterega
smo razžalili. 3. V obujevanju kesanja pogostoma
vaditi se.

62. Kedaj je človek dolžen popolno kesanje
obuditi?

Človek je dolžen popolno kesanje obuditi:
1. Kedar hoče kak svet zakrament prejeti, pa
ni v stanu milosti božje, in nima priložnosti
spovedati se. 2. Kolikorkrat je v kaki smrtni
nevarnosti.

63. Kedaj je še dobro, popolno kesanje
obuditi ?

Prav dobro je popolno kesanje obuditi vsak
dan, posebno pa, predno se spat gre.

64. Kaj deli pepolno kesanje?

Popolno kesanje deli' odpušcenje vseh grehov
tistim, kteri nimajo priložnosti se spovedati, pa

74

imajo resno voljo, kakor hitro bo mogoče,
k spovedi iti.

65. Kaj je nepopolno kesanje?

Nepopolno kesanje je čreznaturna žalost
in čreznaturen stud nad grehom, ali zato, ker je
greh sam na sebi ostuden, ali pa zato, ker se
po grehu nebesa zapravijo in večna kazen v peklu
zasluži; pri tem pa mora biti trden sklep, Boga
ne več razžaliti.

66. Kaj mora še storiti grešnik, kteri
nepopolno kesanje obudi?

Grešnik, kteri nepopolno kesanje obudi,
mora po zasluženju Jezusa Kristusa odpuščenje
svojih grehov upati, in Boga, začetnika vse pravice
in svojega lastnega opravičenja, ljubiti začeti.

67. Kako se dil nepopolno kesanje obuditi?

Nepopolno kesanje se da tako obuditi! Moj

Bog! žal mi je iz vsega srca, da sem te razžalil.
Črtim resnično in sovražim iz srca svoje grehe,
nekaj zavoljo njih gnjusobe, nekaj pa tudi zato,
ker sem ž njimi nebesa zgubil in pekel zaslužil.
In kakor zelo greh sovražim in črtim, tako zelo
ljubim od zdaj za naprej pravico, in tebe, o moj
Bog! ki si vir in začetnik vse pravice. Upam
od tvojega neskončnega usmiljenja po zasluženju
Jezusa Kristusa, mojega Zveličarja, odpuščenje
vseh svojih storjenih grehov, in trdno sklenem
s tvojo milostjo za naprej ne več grešiti.

— 75 —

e. Trdni sklep.

08. Kaj je trdni sklep?

Trdni sklep je resnična volja, svoje živ¬
ljenje poboljšati in ne več grešiti.

09. Kaj mora storiti, kdor ima resnično voljo
poboljšati se?

Kdor ima resnično voljo poboljšati se, mora
skleniti, da hoče:

1. Ogibati se vseli grehov, kakor tudi
bližnjih priložnosti in nevarnosti, ktere v greh
napeljujejo.

2. Ustavljati se vsemu nagnenju k grehu,
in se poprijeti vseh pripomočkov ki so k ohra-
njenju milosti potrebni.

3. Ptuje blago povrniti, tudi popraviti po¬
hujšanje, ktero je z grehom storil, in poravnati
škodo, ktero je svojemu bližnjemu na poštenju,
na premoženju ali kako drugače napravil.

4. Vsem sovražnikom in razžalnikom iz srca
odpustiti.

5. Vse dolžnosti svojega stanu na tanko
spolnjevati.

d. Spoved.

70. Kaj je spoved?

Spoved je skesana obtožba sebe samega,
s ktero grešnik mešniku, ki je za to postavljen
in pooblaščen, svoje storjene grehe razodene,
da bi od njega odvezo dobil.

76

71. Kdkošna mora spored biti?

Spoved mora biti popolna.

72. Kedaj je spored popolna?

Spoved je popolna, kedar se grešnik vseh
svojih velikih grehov, kterih še se ni bil prav
spovedal, pred spovednikom na tanko, odkritosrčno
in brez hinavščine obtoži, kakor se jih po skrbnem
izpraševanju svoje vesti krivega spozna.

73. Ali je spored veljavna, če grešnik kak
relik greli iz staha ali napačne sramožljirosti
zamolči ?

v

Ce grešnik pri spovedi kak velik greh iz
straha ali napačne sramožljivosti nalašč zamolči,
njegova spoved nič ne velja; razven tega pa
še stori nov in velik greh, s kterim zakrament
svete pokore oskruni.

71. Kaj mora storiti grešnik, kteri je pri
spovedi relik greh nalašč ali pa iz grešne
zanikernosti zamolčal?

Tak grešnik ni le dolžen zamolčanega
greha spovedati se, ampak mora se tudi obtožiti :

1. Pri koliko spovedih je ta greh zamolčal.

2. Mora vse spovedi, pri kterih je veliki
greh zamolčal, popolnoma ponoviti, če se je
v njih tudi še drugih velikih grehov spovedal.

3. Mora se spovedati, ali je v takem pre¬
grešnem stanu sveto rešnje Telo prejel, in

77

kolikrat, in če se je to tudi o velikonočnem
času zgodilo.

4. Mora povedati, če je v tem stanu tudi
še druge svete zakramente prejemal.

75. Kaj je treba pomisliti, da boječnost in
napačno sramožljivost ležje premagamo?

Da boječnost in napačno sramožljivost ležje
premagamo, treba je pomisliti:

1. Da nas ni sram bilo grešiti pred Bogom,
kteri vse vidi, in da se nismo bali od njega
večno pogubljeni biti.

2. Da je bolje, svoje grehe skrivaj razodeti
spovedniku, kakor v grehu nepokojno živeti,
nesrečno umreti, in sodnji dan zavoljo tega pred
vsem svetom v sramoto priti.

3. Da se tudi spovednik človeških slabosti
zaveda, in zato z grešnikom lehko usmiljenje ima.

4. Da je spovednik pod smrtnim grehom in
pod naj ojstrejšimi časnimi in večnimi kaznimi
dolžen molčati.

76. Kako naj grešnik pri spovedi govori?

Grešnik naj pri spovedi:

1. Vselej razločno govori in kolikor je mo¬
goče, tudi s spodobnimi besedami.

2. Naj govori tako, da ga samo spovednik
sliši, ne pa tudi drugi, ki so okoli njega.

7.8

77. Smo li dolžni, tudi malih grehov spo-
vedavati se?

Mali grehov spovedavati se nismo dolžni,
vendar je to prav dobro in koristno.

78. Kaj je treba grešniku storiti, preden
začne svojih grehov spovedavati se?

Preden se grešnik začne svojih grehov spo¬
vedavati, naj poklekne, se pokriža in reče spoved¬
niku : Prosim, duhovni oče, za sveti blagoslov,
da se svojih grehov prav in čisto spovem.

79. Kaj naj stori potem, ko je dobil blago¬
slov od spovednika?

Potem, ko je dobil blagoslov od spovednika,
moli, ako čas in okolščine dopuščajo, očitno
spoved, rekoč:

Jaz, ubogi grešnik, se spovem Bogu vsega-
mogočnemu, Mariji, materi božji, vsem ljubim
svetnikom in vam, dohovni oče, namestnik božji!
da sem po svoji zadnji spovedi, ktera je bila  —
(tukaj se pove čas zadnje spovedi) — velikokrat,
in obilno grešil z mislimi, besedami, dejanjem
in z zamudo dobrih del; posebno pa se obtožim,
da sem  itd. . . . Zdaj se začne grešnik po vrsti
spovedavati svojih grehov, kakor je bilo poprej
rečeno in kakor se pred Bogom krivega spozna.

80. Kako se spoved sklene?

Spoved se sklene s temi besedami: Ti in
vsi moji ostali znani in neznani grehi, ktere sem

79

ali sam storil, ali pa kriv bil, da so jih drugi
storili, so mi iz srca zal, ker sem Boga, največo
m vse ljubezni vredno dobroto, z njimi razžalil.
Trdno sklenem, nič več grešiti, in vseh grešnih
priložnosti se varovati. Prosim vas, duhovni oče,
'za sveto odvezo in zveličavno pokoro.

e. Zadostovanje.

81. Kaj je zadostovanje?

Zadostovanje, ki je k zakramentu svete

pokore potrebno, so tista dela, ktera rnešnik
grešniku naloži v pokoro za spovedane grehe.

82. Zakaj je grešnik dolžen, Bogu zadosto¬
vati, akoravno je že Kristus za grehe zadosti
storil ?

Akoravno je Kristus za grehe zadosti
storil, vendar je grešnik še tudi dolžen Bogu
zadostovati: 1. Ker mora, kdor hoče Kristusovega
zadostenja deležen biti, ž njim delati in sam,
kolikor je mogpče, storiti, da zopet popravi
bečast, ki jo je Bogu storil. 2. Ker Bog grešnike,
kterim odpusti' greh in večno kazen, tudi
dostikrat časno kaznuje.

83. Je li zadostovanje potreben del zakra¬
menta svete pokore?

Zadostovanje je tako potreben del zakra¬
menta svete pokore, da bi bil brez njega

80

zakrament pokore nepopolen, razven ko bi bilo
nemogoče zadostiti.

84. Ktera dela se nakladajo grešniku za
pokoro?

Molitev, post, miloščina in druga pokorila,
ktera so velikosti in posebnosti grehov primerna,
nakladajo se grešniku za pokoro.

85. Kako se mora opraviti naložena pokora?

Naložena pokora se mora opraviti:

1. S ponižnim srcem.

2. Zvesto, kakor je bila naložena.

3. Brez odloga, brž kakor je mogoče.

86. S čim se še zadostuje za časne kazni?

Tudi odpustki so pripomoček, s kterimi

se zadostuje za časne kazni.

f. Pristavek o odpustkih.

87. Kaj so odpustki?

Odpustki so odpužčenje časnih kazni, ktere
bi po odpuščenem grehu, ali v sedanjem življenju
ali pa po smrti v vicah imeli trpeti.

88. Kaj moramo katoliški kristjani vero¬
vati zastran odpustkov?

Katoliški kristjani moramo zastran odpustkov
verovati :

1. Da je prava cerkev prejela od Jezusa
Kristusa oblast odpustke deliti.

81

2. Da je za nas dobro in koristno, dobivati
odpustke, ki jih cerkev deli.

89. Kolikeri so odpustki?

Odpustki so dvojni: popolni in ne popolni.

90. Kaj je popolni odpustek?

Popolni  odpustek je odpuščenje vseh

Časnih kazni, ktere je grešnik zaslužil.

91. Kaj je pa nepopolni odpustek?

Nepopolni  odpustek je pa tisti, po

kterem se ne odpuščajo vse, ampak le nekoliko
časnih kazni. Taki odpustki so: na štirideset
dni, za eno ali več let.

92. Ali nas cerkev z odpustkom odvezuje
dolžnosti za grehe zadostovati?

Cerkev nas z odpustkom ne odvezuje vse
dolžnosti za grehe zadostovati; ona le hoče:

1. V nas obuditi duha pokore in nas
obdarovati za gorečnost, s ktero opravljamo
spokorna dela.

2. Na pomoč priti naši slabosti in nezmož¬
nosti, zavoljo kterih nam včasi ni mogoče, Bogu
tako zadostiti, kakor smo dolžni.

93. Česa nam je potreba, da dobimo od¬
pustkov ?

Da dobimo odpustkov, nam je potreba:

1. Da smo v stanu milosti božje.

2. Da opravimo dobra dela, ki so zapo¬
vedana v zadobljenje odpustkov.

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 0

82

§. 5. Zakrament svetega poslednjega olja,

94. Kaj je sveto poslednje olje?

Sveto poslednje olje je zakra¬
ment, v kterem bolnik po mazi¬
ljenju s svetim oljem, in po zapo¬
vedani m e š n i k o v i molitvi prejme
milost božjo za dušno in večkrat
tudi telesno zdravje.

95. Zakaj se pravi temu zakramentu
poslednje olje?

Temu zakramentu se pravi poslednje olje,
ker se med vsemi svetimi maziljenji, ker a je
Gospod naš Zveličar svoji cerkvi zapovedal,
poslednjič deli.

96. Ktere milosti deli poslednje olje
bolniku ?

Poslednje olje deli bolniku:

1. Pomnoženje posvečujoče milosti božje.

2. Odpuščenje malih, in tudi tistih smrt¬
nih grehov, kterih se bolnik ni spovedal ali
iz nezadolžene pozabljivosti, ali pa iz nemoči.

3. Reši nas hudih nasledkov greha in
njegovih ostankov.

4. Deli moč ustavljati se hudičevemu zape¬
ljevanju in njegovim skušnjavam.

5. Deli pomoč zoper preveliki strah zavoljo
bližnje smrti in sodbe.


83

6. Deli tudi večkrat telesno zdravje, ako
je duši v zveličanje.

97. Kako naj se bolnik pripravlja za
sveto poslednje olje?

Bolnik naj se pripravlja za sveto poslednje
olje z živo vero in trdnim zaupanjem v Boga,
in naj se popolnoma izroči v božjo voljo;
pred vsem pa naj se očisti po sveti spovedi,
da bo v milosti božji, ali če ne more spovedati
se, naj obudi resnično kesanje nad svojimi grehi.

98. Je li poslednje olje potrebno k zveli¬
čanju ?

Poslednje olje ni tako potrebno, da bi
brez njega ne bilo zveličanja; vendar pa naj

bolnik ne opušča prejeti ga zavolj mnogih

milosti, ktere pd njem zadobi.

§■ (i. Zakrament svetega mesnikovega posveče¬
vanja.

99. Kaj je zakrament mesnikovega posve¬
čevanja ?

Zakrament mesnikovega posve¬
čevanja je zakrament, po kterem

listi, ki se za mešnike posvetijo,

Prejmejo oblast in posebno milost,
duhovsko službo k božji časti  in  k zve¬
ličanju duš prav in sveto opravljati.

6 *

84

100. K&košno oblast in moč daje mešnikovo
posvečevanje?

Mešnikovo posvečevanje daje mešnikom
oblast in moč:

1. Kruh in vino spreminjati v pravo Telo
in v pravo Krv našega Gospoda Jezusa Kristusa
in darovati ga nebeškemu Očetu.

2. Vernim grehe odpuščati ali pa pridrže¬
vati.

101. Ktere milosti deli zakrament mešniko-
vega posvečevanja?

Zakrament mešnikovega posvečevanja deli:

1. Pomnoženje posvečujoče milosti božje.

2. Posebno milost, da zamore novo posve¬
čeni mešnik dolžnosti svojega stanu prav in
zvesto spolnjevati.

3. Vtisne duši neizbrisljivo znamenje, in zato
se ta zakrament ne more več ko enkrat prejeti.

§. 7. Zakrament svetega zakona.

102. Kaj je zakrament svetega zakona?

Zakrament svetega zakona je
nerazvezljiva zveza, s ktero se
neoženjen kristjan in neomožena
kristjanka po postavi božji vna¬
meta in zaročita, da dobita milost,
v svojem zakonskem stanu do smrti

85

pobožno živeti in svoje otroke po
krščansko i z g o j i t i.

103. Kako imenuje sveti Pavel ta zakra¬
ment?

Sveti Pavel imenuje ta zakrament velik
zakrament v Kristusu in v cerkvi, ker pomeni
duhovno zvezo Kristusa z njegovo cerkvijo.

104. Čemu je postavljen zakonski stan?

Zakonski stan je postavljen:

1. Da se človeški rod ohrani in množi.

2. Da zakonska v ljubezni združena jeden
drugemu pomagata.

3. V pripomoček zoper neredno poželjivost
mesa.

105. Je li zakonski stan potreben?

Zakonski stan je sploh potreben za člo¬
veški rod, da se ohrani in množi, ni pa potreben
za vskakega človeka posebej; kajti samiški stan
je za posamezne popolniši.

106. Kaj deli zakrament svetega zakona?

Zakrament svetega zakona pomnožuje po¬
svečujočo milost božjo, in deli še te posebne
milosti:

1. Da zakonska (mož in žena) pobožno
do smrti skupaj živita.

2. Da svoje otroke v strahu božjem redita.

86

107. Kaj zahteva cerkev od tistih, ki ho¬
četa v zakonski stan stopiti?

Od tistih, ki hočeta v zakonski stan stopiti,
cerkev zahteva:

1. Da med njima ni zakonskega zadržka.

2. Da hočeta stopiti v ta stan iz takih
namenov, iz kterih je sveti zakon postavljen.

3. Da tudi v strahu božjem in s čisto
vestjo v ta stan stopita in zatorej popred sveto
spoved opravita in sveto obhajilo vredno prej¬
meta.

108. Kaj morata storiti tista, ktera ho¬
četa v zakon stopiti?

Tista, ktera hočeta stopiti v zakon, mo¬
rata po trojnem oklicu pred dvema pričama
in pred svojim lastnim župnikom eden dru¬
gemu zakonsko zvestobo obljubiti in se dati
poročiti in blagosloviti.

109. Ktere so vzajemne dolžnosti zakonskih?

Vzajemne dolžnosti zakonski so:

1. Da v miru in krščanski skupaj živita.

2. Da mož svojo ženo, kakor svojo lastno
telo ljubi, živi in varuje; žena pa, da je možu
pokorna v vsem, kar je prav.

3. Da jeden drugega v težavah ne zapu¬
stita, temveč oba zvesto skupaj ostaneta, dokler
ju smrt ne razloči.

87

110.  Ktere dolžnosti imajo zakonski do
svojih otrok?

Dolžnosti zakonskih do otrok so, da jih
krščanski vzgojijo in za njih večno in časno
srečo skrbe.

Cerkvena blagoslovila. *)

111. Kaj so cerkvena blagoslovila?

Cerkvena blagoslovila so prošnje in molitve,
s kterimi duhovnik v imenu svete cerkve prosi
Boga, da po zasluženju Kristusovem in po prošnjah
svetnikov kaki osebi ali reči svoj blagoslov po¬
deli ali jo posveti.

112. Zakaj blagoslavlja cerkev reči k službi
božji potrebne?

Cerkev blagoslavlja reči k službi božji po¬
trebne, na primer: hiše božje, altarje, zvonove,
kelihe, mešna oblačila itd. zato:

1. Da te reči posveti in odloči za službo božjo
(3 Moz. 8, 11).

2. Da so vernim kristjanom bolj častitljive
in zveličavne.

113. Zakaj blagoslavlja cerkev druge reči,
postavimo: kruh, meso, vino,poljske pridelke itd?

Cerkev blagoslavlja te reči:

*) Blažilo, sacramentale.

88

1. Po vzgledu Jezusovem, ki je tudi blago¬
slovil kruh in ribe (Luk. 9, 16; Mat. 26, 26).

2. Da odganja od njih hudega duha, in jih
očiščuje prekletstva božjega, ktero jih je zadelo
po grehu prvih starišev(l. Moz. 3, 17).

3. Da po njih odvračuje zaslužene kazni in
nam deli božji blagoslov v blagor duše in telesa.

114. Kako se moramo posluževati blago¬
slovljenih reči?

Posluževati se moramo blagoslovljenih reči:

1. S čistim ali vsaj s skesanim srcem;

2. z živo vero, da bo nam Bog po blago¬
slovljenih rečeh res dal, kar nam je koristno in
zveličavno;

3. z dobrim namenom in z vdanostjo v voljo
božjo;

4. z velikim spoštovanjem in v to, za kar
jih je sveta cerkev posvetila in blagoslovila.

115. Zakaj se pokropimo z blagoslovljeno
vodo?

Pokropimo se z blagoslovljeno vodo, da bi
nas Bog po sveti rešnji Krvi Jezusovi očistil
vseh madežev in nas varoval dušnih in telesnih
nevarnosti.

116. Zakaj se pokropimo z blagoslovljeno
vodo, kedar v cerkev vstopimo?

Pokropimo se z blagoslovljeno vodo, kedar
v cerkev vstopimo, v opomin, da imamo k službi

\

89

božji priti s čistim srcem in se očistiti vseh po¬
svetnih misli, ki bi nas pri službi božji motile.

117. Zakaj se pri službi božji zažiga kadilo?

Kadilo se pri službi božji zažiga Bogu na

čast in nam v opomin, naj se naša molitev kakor
dišeče kadilo k Bogu povzdiguje.

118. Kaj pomenijo goreče sveče pri službi
božji?

Goreče sveče pri službi božji pomenijo:

1. Jezusa samega, ki se imenuje luč sveta;

2. nas spominjajo tudi svetih apostolov, ki
so luč svete vere razširjali po vsem svetu;

3. nas opominjajo k popožnosti; kakor plamen
kviško plamti, tako naj se naše srce povzdiguje
k Bogu;

4. nas učijo, da naj z lučjo lepega vzgleda
bližnjemu svetimo po poti čednosti;

5. nas spominjajo žalostnih časov, ko so
morali verni kristjani po temnih jamah ali po
noči opravljati službo božjo.

* Tako nas tedaj sveta cerkev spremlja s svojo
ljubeznijo in s svojimi molitvami od rojstva do groba, ter
uas tolaži in blagoslavlja; poslužujmo se tedaj blagoslovljenih
reči z zaupanjem, pobožnim in skesanim srcem.

90

Y. Poglavje.

1. Kaj je krščanska pravičnost?

Krščanska pravičnost je, hudega se va¬
rovati in dobro storiti.

Prvi del krščanske pravičnosti:

Varuj se hudega.

2. Kteri je prvi del krščanske pravičnosti?
Prvi del krščanske pravičnosti je: Varuj

se hudega.

3. Kaj je hudo ali zlo?

Pravo in edino hudo ali zlo je greh.
d. Kaj je greh sploh?

Greh sploh je prostovoljno prelom ljenj e
božje postave.

5. Kolikčr je greh?

Greh je dvojen: 1. izvirni greh; 2. dejan¬
ski greh.

6. Kaj je izvirni greh?

Izvirni greh je tisti greh, ki ga je storil
Adam v raju in mi v Adamu, in ki smo ga mi
po njem podedovali.

91

7. Kaj je dejanski greh?

Dejanski greh je prelomljenje božje postave,
ki ga človek vedoma in prostovoljno stori. Zato
se imenuje tudi osebni greh.

8. Kako se stori dejanski ali osebni greh?

Dejanski ali osebni greh se stori z mi¬
slimi, z željami, z besedami, in z de¬
janjem ali pa z opuščenjem  tega, kar
je kdo dolžen storiti.

9. Kakošen razloček je med dejanskimi
grehi?

Med dejanskimi grehi je ta razloček: nekteri
so veliki ali smrtni  grehi, nekteri pa mali
ali odpustljivi  grehi.

10. Kaj je smrtni greh?

Smrtni greh je veliko prelomljenje božje
postave.

11. Kaj škoduje smrtni greh?

Smrtni greh vzame duši duhovno življenje,
to je, posvečujočo milost božjo, in stori človeka
sovražnika božjega in večne smrti vrednega.

12. Kaj je odpustljivi greh?

Odpustljivi greh je manjši prestopek božje

postave.

13. Ktere so razne vrste dejanskih grehov ?

Razne vrste dejanskih grehov so:

1. Sedem poglavitnih grehov.

2. Sest grehov zoper svetega Duha.

3. Štirje v nebo vpijoči grehi.

4. Devet tujih grehov.

14. Kteri so poglavitni grehi?

Poglavitni grehi so:

1. Napuh.

2. Lakomnost.

3. Nečistost.

4. Zavist ali nevosljivost.

5. Požrešnost.

6. Jeza (srd).

7. I^enoba.

15. Kteri so grehi zoper svetega Duha?
Grehi zoper svetega Duha so:

1. Predrzno v božjo milost grešiti.

2. Nad božjo milostjo obupati.

3. Spoznani krščanski resnici ustavljati se.

4. Svojemu bližnjemu božjo milost zavidati.

5. Do lepega opominjevanja otrpnjeno srce
imeti.

(>. V nespokori trdovratno ostati.

16. Ali se ti grehi lahko odpusta?

Ti grehi se težko kedaj odpuste ali pa
celo ne, ne v tem, ne v prihodnjem življenju.

93

17. Kteri so v nebo vpijoči grehi?

V nebo vpijoči grehi so:

1. Radovoljni uboj.

2. Mutasti ali sodomski greh.

3. Zatiranje ubožcev, vdov iu sirot.

4. Delavcem in najemnikom zaslužek za-
državati ali utrgavati.

18. Kteri so tuji grehi?

Taji grehi so:

4. V greh svetovati.

2. Grešiti velevati.

3. V drugih greh privoliti.

4. Druge v greh napeljevati.

5. Drugih greh hvaliti,
d. K grehu molčati.

7. Greh pregledati.

8. Greha se vcleležiti.

!). Greh zagovarjati.

Drugi del krščanske pravičnosti:

Stori dobro.

19. Kteri je drugi del krščanske pravičnosti?
Drugi del krščanske pravičnosti je: Stori

dobro.

20. Kaj je dobro?

Dobro je, kar je po božji postavi.

94

21. Kaj je po božji postavi?

Po božji postavi so čednosti in dobra
dela.

22. Kolikere so čednosti, ktere naj ktistjan

spolnjuje?

v

Čednosti, ktere naj kristjan spolnjuje so
različne: so božje in dejanske  čednosti.

23. Kaj so božje čednosti?

Božje čednosti so tiste, kterim je Bog na
ravnost nagib in konec, to je: ktere od Boga
pridejo in k Bogu vodijo.

24. Ktere so božje čednosti?

Vera, upanje in ljubezen  so tri
božje čednosti.

25. Je li človek dolžen vaditi se v treli
božjih čednostih?

Človek je dolžen vaditi ve v treh božjih
čednostih.

26. Kedaj zlasti je človek dolžen vaditi
se v treh božjih čednostih?

Človek je dolžen v treh božjih čednostih
vabiti se.

1. Kakor brž k pameti pride.

2. Večkrat v svojem življenju.

3. Ob času hudih skušnjav zoper te Čednosti.

4. V smrtni nevarnosti in na smrtni postelji.

95

27. Kako se da vera obuditi?

Vera se da tako obuditi:

Verujem v tebe, pravi trojedini Bog, Ode
Sin in sveti Duli, Meri si vse vstvaril, Meri
vse ohraniš in vladaš, Meri dobro plačuješ in
hudo kaznuješ. Verujem, da se je Sin božji
vdlovecil, da nas je s svojo smrtjo na križu
odrešil, in da nas sveti Duh s svojo milostjo
posvečuje. Verujem in trdim vse, kar si ti,
o Bog! razodel, kar je Jezus Kristus učil, kar
so apostoli oznanjevali, in kar nam sveta Rimska
katoliška cerkev zapoveduje verovati. Vse to
verujem, ker si ti, o Bog! večna i neskončna
resnica in modrost, ki ne moreš ne goljufati ne
goljufan biti. O Boc/! pomnoži mojo vero.

28. Kako se d& upanje obuditi?

Upanje se da tako obuditi:

Upam in se zanašam na tvojo neskončno
dobroto in milost, o Bog! da mi boš po
neskončnem zasluženju svojega edinorojenega Sina
Jezusa Kristusa v tem življenju spoznanje, pravo
obžalovanje in odpušcenje mojih grehov, po smrti
pa večno zveličanje dal in dodelil, tebe od
obličja do obličja gledati, ljubiti in brez konca
uživati. Upam tudi od tebe potrebnih pri¬
pomočkov, vse to doseči. Upam to od tebe, ker
si ti to obljubil, Meri si vsegamogočen zvest,

96

neskončno dobrotljiv in usmiljen. O Bog! potrdi
moje upanje.

29. Kako se dd ljubezen obuditi?

Ljubezen se da tako obuditi:

O moj Bog! ljubim te iz vsega svojega
srca črez vse, ker si največa dobrota, neskončno
popolnbma in vse ljubezni vreden; ljubim te
tudi zato, ker si do mene in do vseh stvari
neskončno dobrotljiv. Želim si iz vsega srca,
da bi te ravno tako ljubil, kakor so te tvoji
najzvestejši služebniki ljubili in te še ljubijo.
Ž njih ljubeznijo sklenem svojo nepolnoma
ljubezen; pomnoži jo v meni, o dobrotjivi
Gospod! bolj in bolj.  — Ker te tedaj resnično
in iz srca ljubiti želim, in si to trdno priza¬
devam, mi je iz srca žal, da sem tebe, svojo
neskončno dobroto, ktero črez vse ljubim, tebe
svojega stvarnika, odrešenika in posvečevalca
razsrdil.

Žal mi je, da sem grešil, da sem tebe,
svojega vsegamogočnega Gospoda, svojega naj¬
boljšega Očeta, razžalil. Trd,no sklenem, vse grehe
in vse grešne priložnosti zupustiti, storjene grehe
čedalje bolj obžalovati, in nikdar več zoper tvojo
sveto voljo ne ravnati. Vzemi me zopet za svojega
otroka in dodeli mi milost ta svoj sklep dopolniti.
To te prosim po neskončnem zasluženju tvojega

97

božjega Sina, našega Gospoda in Zveličarja,
Jezusa Kristusa.

30. Kaj so dejanske čednosti?

Dejanske čednosti so tiste, po kterih se
dejanje in nehanje kristjanovo tako uravnuje, da
je Bogu dopadljivo.

31. Ktere so poglavitne dejanske čednosti?

Poglavitne dejanske čednosti so:'

1. Modrost.

2. Zmernost.

3. Pravičnost.

4. Srčnost.

32. Ktere čednosti so poglavitnim grehom
nasproti ?

Ponižnost  je nasproti napuhu.

Dobrotljivost  lakomnosti.

Čistost  nečistosti.

Ljubezen  zavisti.

Zmernost  požrešnosti.

Potrpežljivost  jezi.

Gorečnost do dobrega  lenobi.

33. Kaj se še šteje h krščanski pravič¬
nosti?

H krščanski pravičnosti se štejejo še dolž¬
nosti, ktere je Jezus Kristus posebno priporočil.

Srednji katekizem. (Slovenisch.) 7

98

34. Ktere dolžnosti je Jezus Kristus po¬
sebno priporočil?

Jezus Kristus je te dolžnosti posebno pri¬
poročil :

7. Najprej iskati božjega kraljestva in nje¬
gove pravice.

2. Samega sebe zatajevati.

S. Svoj križ nositi.

4. Za Kristusom hoditi.

5. Krotek in ponižen biti.

6. Sovražnike ljubiti, dobro storiti jim, kteri
nas sovražijo, moliti za tiste, kteri nas žalijo in
preganjajo.

35. Kaj grč še dalje h krščanski pravičnosti?

H krščanski pravičnosti gre še tudi tistih
osem posebno lepih čednosti, ktere je Kristus
Gospod na gori učil, in zavoljo kterih je ljudi
blagroval.

36. Ktere so tiste osmčre zveličanske
čednosti ?

Osmere zveličanske čednosti so:

7. Blagor ubogim v duhu;  ker njih je
nebeško kraljestvo.

2. Blagor krotkim;  ker bodo zemljo posedli-

S. Blagor žalostnim;  ker potolaženi bodo-

99

4. Blagor jim, kteri so lačni in žejni
pravice;  ker nasičeni bodo.

5. Blagor usmiljenim;  ker usmiljenje bodo
dosegli.

6. Blagor jim, kteri so čistega srca;  ker

Boga bodo gledali.

7. Blagor mirnim;  ker bodo otroci božji
imenovani.

8. Blagor jim, kteri zavoljo pravice pre¬
ganjanje trpe;  ker njih je nebeško kraljestvo.

37. Kaj so dobra dela kristjana?

Dobra dela kristjana so taka dela, ktera
So Bogu dopadljiva in kristjanu, kteri jih
opravlja, v zasluženje.

38. Ktera so najimenitniša dobra dela?
Najimenitniša dobra dela so: 1. moliti,

2. postiti se, 3. vbogaime dajati.

39. Ktera so telesna dela usmiljenja?
Telesna dela usmiljenja so ta sedmera:

7. Lačne nasičevati.

2. Žejne napajati.

3. Popotnike sprejemati.

4. Nage oblačiti.

5. Bolnike obiskovati.

0. Jetnike reševati.

7. Mrliče pokapati.

— 100  —

40. Ktera so duhovna dela usmiljenja?
Duhovna dela usmiljenja so ta sedmera:

1. Grešnike svariti.

2. Nevedne učiti.

3. Tem, ki dvomijo, prav svetovati.

4. Žalostne tolažiti.

5. Krivico voljno trpeti.

6. Itazžalnikorn iz srca odpuščati.

7. Za žive in mrtve Boga prositi.

41. Kteri so evangeljski sveti ?

Evangeljski sveti so:

1. Radovoljno uboztvo.

2. Vedno devištvo.

3. Vedna pokorščina pod duhovnim po -
glavarjem.

Pristavek.

Štiri poslednje reci.

42. Ktere so štiri poslednje reči?

Štiri poslednje reči so: smrt, sodba,
pekel in nebesa.

43. Kaj je smrt?

Smrt je ločitev duše od telesa.

44. Morajo li vsi ljudje umreti?

Vsi ljudje morajo umreti.

45. Zakaj morajo vsi ljudje umreti?

Da morajo vsi ljudje umreti, temu je
kriv greh,  kterega je Adam v raju storil.
Ako bi Adam ne bil grešil, bi mi bili tudi po
telesu neumrljivi ostali. Smrt je kazen za greh.

46. Kaj je treba vedeti o sodbi?

O sodbi je treba vedeti, da bo Jezus
dušo vsakega človeka precej po smrti posebej,
konec  sveta pa vse ljudi  vkupaj z dušo
in telesom sodil.

102

47. Kam bo duša pri posebni sodbi
obsojena?

Duša bo pri posebni sodbi obsojena ali v vic e
ali v pekel,  ali pa sprejeta v nebesa.

48. Kaj so vice?

Vice so kraj, kjer duše trpe časne kazni
za grehe, za ktere v življenju niso zadostile.

49. Ktere duše pridejo v vice?

V vice pridejo duše tistih, kteri so sicer v mi¬
losti božji umrli, vendar za svoje v življenju
storjene grehe božji pravici niso zadostili.

50. Kaj je pekel?

Pekel je kraj, kjer pogubljeni vekomaj trpe.

51. Kbo pride v pekel?

V pekel pride, kdor v smrtnem grehu
umre.

52. Kaj so nebesa?

Nebesa so srečno prebivališče svetnikov,
kjer se Bog svojim zvestim služebnikom od
obličja v obličje razodeva in je on sam njih
neizrečeno veliko plačilo.

53. Kdo pride v nebesa?

V nebesa pride, kdor v milosti božji umre,
in tisti, ki je za storjene grehe ali na tena
ali na onem svetu zadostil.


103

Zgodovina starih časov.

Prva dol)a.

Od začetka sveta do Kristusa (od 1. 4000 pred
Kr. do njegovega rojstva).

1. Stvaritva sveta.

V začetku je stvaril Bog nebo in zemljo.
Rekel je: bodi,  in že je bilo vse. V šestih
dneh je stvaril vse, kar živi in ne živi; solnce,
mesec, zvezde, zeli, drevje in živali, poslednič
pa človeka, kterega je po svoji podobi iz zemlje
izobrazil in mu neumrljivo dušo vdihnil. — Prva
človeka sta bila Adam  in E v a. Bog ju je
pravična in nedolžna vstvaril, ter srečno in
veselo sta v lepem vrtu, v raju, živela in po
duši in telesu neumrljiva bila. — Kako sreč¬
ni pač so nedolžni ljudje! Bogu in ljudem
so posebno ljubi, in jih čaka veselje, kakoršno
se popisati ne da.

2 .  Prvi greh in obljuba odrešenika.

V sredi vrta je stalo drevo spoznanja
dobrega in hudega, kterega sadii po božjej

104

zapovedi nista smela okusiti. Nikar ne
jejta,  jima je rekel, sicer bodeta
umrla.  Ali Adam in Eva sta se dala kači
preslepiti, sta božjo zapoved prelomila in
storila greh; kteremu se izvirni (podedovani)
greh pravi. Za grehom pa je prišla kazen
nad nju in ves njun zarod. Iz raja sta bila
izgnana, morala sta umreti, mnogo nadlog
na duši in telesu trpeti, in zaslužila sta
vekomaj od Boga zavržena biti. Vendar Bog se
ju je vsmilil in jima obljubil odrešenika,
kteri bode kači  glavo strl,  človeka
dolga in večne kazni za greh oprostil, in
spet k večnemu življenju pripravnega storil.
(1. Mojz. 3, 15.) Po tej obljubi je bila med
Bogom in človekom storjena zaveza, ktera
se stara zaveza  imenuje, in je trpela do
prihoda odrešenikovega, od kdar se je nova
zaveza  pričela.

3. Bratomor.

Adam in Eva sta dobila dva sina. Sta¬
rejši, kteremu je bilo ime Kajn,  je bil hu¬
doben; mlajši pa, Abel, je bil nedolžen in
resnično pobožen. Zatorej je Bog Abelna za
ljubo imel, in se je na njega dar z dopa-
danjem ozrl; za Kajna pa in njegov dar ni
maral, ter ga je prav po očetovski svaril. Ali

105

Kajn ne posluša božjega svara, ampak od
zavida in jeze mn lica vpadajo. Zgrabi svo¬
jega brata in ga ubije. Zavolj tega hudodel¬
stva preklet, je pobegnil, po svetu se klatil
in ni pokoja imel ne po noči, ne po dnevi.
— Bog je Adamu in Evi namesto Abela
dal sina Seta.  — Kako strašna reč je ven¬
dar greh, ki vzame človeku mirno vest in
veselo življenje! Oj da bi se ga varovali vse¬
lej bolj kakor strupenega gada!

4. Potop sveta.

Kakoršni stariši, takšni otroci.
Otroci brezbožnega Kajna so tudi brezbožni
bili in s časom še pobožne popačili. Popol¬
noma so se od Boga odvrnili, in če dalje
globeje v grehe in hudobije pogrezovali.
Milo kakor oče se je Bog črez nje potožil,
jim še sto in dvajset let odloga dal, potem
pa, ker ni nobenega poboljšanja bilo, je za¬
čel dež liti štirideset dni in štirideset noči
strašno, kakor da bi iz vedra vlival. Voda je
rastla in rastla, da je petnajst komolcev nad
naj vekšimi gorami stala. Vse, kar je pod
nebom živelo, človek in živina, ptica in črv,
p o t o n i 1 o je (1. 2348 pr. Kr.); samo pravični
Noe je bil ohranjen, in kar jih je bilo pri
njem v ladji, ktero je po božjem povelju na-

106

pravil. V zalivalo Gospodu oltar postavi, ter
mu na njem žgaven dar zažge. In prijetni
duh je bil všeč Gospodu, lepa mavrica
(božji stolec) se na nebu prikaže, in Bog je
blagoslovil Noeta in njegove sine, je novo
zavezo ž njimi storil, ter obljubil jim, da nikoli
več ne bode potop zemlje razdjal, nikoli več
prejenjala ne setva ne žetva, ne poletje ne
zima, ne noč ne dan. 1. Mojz. 9, 15.

5. Noetova rodbina.

Noe, ki je bil drugi oče človeškega rodu,
je imel tri sine, kterim je bilo ime: Sem,
Kam  in J a f e t Imeli so mnogo otrok, tako
da se je iž njegove rodbine s časom velik
narod zaredil. Samo da so se kmalo spet po-
hujšali, v nevčro in malikovanje zašli in moč¬
no se prevzeli. Da bi svoje ime poslavili in
Bogu ukljubovali, začeli so staviti velikanski
Babilonski stolp,  kterega vrh bi se neba
dotikal. Ali Bog je uničil njih nespametno
početje in jim besedo ali jezik zmedel, da jeden
drugega niso razumeli; torej so morali nehati
od zidanja in na vse kraje sveta so se razkro¬
pili. Dalje pa, ko so razkrapali se, huje so se
zanemarjali, in pozabivši svojega Stvarnika in
svoje duše, še vedli niso, zakaj jih je Bog

stvaril. Solnce in zvezde, mrtve ljudi in razno

\

107

žival, celo podobe iz lesa in kamna so molili
in po božje častili; zravno pa tudi grdo ži¬
veli in vganjali nespodobnosti, ktere se še ziniti
ne smejo. — Joj da bi ne! bila je trda
1  dušna tmina.

6. Abraham in n j ego y  zarod.

Malikovanje se je med narodi zmirom
bolj raširjalo in bati se je bilo, da ne bi
vera v pravega Boga in upanje prihodnega
odrešenika zmed ljudi popolnoma zginilo. Da
bi temu v okom prišel, je Bog moža izvolil
vsega pobožnega in vernega, kteremu je bilo
Abraham  ime (1. 1925. pr. Kr.). Njega je
očeta storil velikemu narodu, kteri se je
Izraelsko ali Judovsko  ljudstvo imenoval.
Z njim je posebno zavezo naredil, in v zna¬
menje te zaveze je imelo vsako možko dete
njegovega zaroda obrezano biti; — njemu je
iz v er s tn o obljubo storil, da po njem in
njegovem zarodu bodo blagoslov¬
ljeni vsi narodi na zemlji.  In Abraham
je ostal zvest Bogu vse svoje žive dni.

Pobožno in verno kakor Abraham je ži¬
vel tudi njegov sin Izak,  on je hodil po po¬
tih Gospodovih, in bil ves vdan v božjo voljo;
zato je Bog njemu vse njegovemu očetu stor¬
jene obljube ponovil, in ga z vsem obilno ob-

108

daroval. Izak je nesel drva na goro Morio,
se je pustil voljno zvezati in vrli drv na
oltar položiti, Bogu v žgavni dar: on je bil
podoba zveličarja.

Njegov sin Jakop,  kteremu se je tudi
Izrael reklo, je imel dvanajst sinov, od kterih
izvira dvanajst Izraelskih rodov. Jeden izmed
njegovih sinov, Jožef,  je bil podoba Jezusa
Kristusa. Po svojih bratih oblačil o b r o-
pan,  za dvajset srebernikov v Egipt prodan,
tam po krivem obdolžen in v ječo med dva
hudodelnika verzen, potem pa po kralju p o-
vikšan,  postal je rešitelj  celega naroda ob
času strašne draginje in hude lakote. Na nje¬
govo povabilo je prišel tudi njegov oče Jakop
s celo svojo družino v Egipt in se je v naj
lepšem kraju dežele naselil. Na smrtni po¬
stelji je po božjem duhu navdihnjen svojim
sinovom prerokoval, da kraljevska palica
od njegovega sinaJudata ne bode
odvzeta, dokler ne pride On, kteri
ima poslan biti.  1. Mojz. 49, 10.

Ti trije so najimenitnejši očaki, s kterimi
se je Bog prav po prijateljsko pomenkoval; on
se je pogosto Bog Abrahamov, Izakov
in Jakopov imenoval.  Njih vera in služ¬
ba božja je bila jako prosta.  Odločenih
Svetkov še niso imeli, vendar se kaže, da

109

so soboto praznovali: od njihove molitve lepe
zglede beremo, in o njihovih darih, ktere
so Bogu v čast opravljali, sv. pismo dostikrat
govori. Večidel so žito, sadje, moko, domače
in divje živali darovali, samo od M e 1 k i z e-
d e k a se bere, da je bil duhoven Najvišjega
in da je kruh in vino daroval. Nadepolno v
božje roke vdani so živeli in živo zaupali v
resničnost obljub, ktere so od Boga prejeli.

Kar pa druge narode, Egipčane, Babi¬
lonce, Asirce i. t. d. zadeva, so zmirom dalje
od Boga zgubljali se in bolj v zmote zahajali.
Verjetno je, da se je v Babilonu malikovanje
pričelo in nedodelan grad je bil menda prva

malikovavska veža; od tod pa se je izlilo

kakor silovita povodenj na vse kraje sveta.

Kako slepi in brezumni so postali, kako z
nesramnim djanjem malikom stregli, in koliko
jezer nedolžnih ljudi lažnjivim bogovom po¬
klali, ne da se popisati, ker je pregrdo!

Pač živ dokaz, kam človek brez Boga zajde!

7. Izhod iz Egipta. Mojzes.

Kakor je Bog Abrahamu napovedal, se
je tudi zgodilo; iz njegovih mlajših se je po
Jožefovi smrti zarodil  velik narod, ki je bil,
kakor je že bilo rečeno, izraelski narod imeno¬
van. V Egiptu se jim je slabo godilo, hudo

110

so bili zatirani, milo so zdihovali in glasno
vpili k Bogu. In Bog je njih zdih in klic usli¬
šal, in se prikazal M o j z e s n v gorečem grmu
na gori H o r e b, ter mu dal ukaz Izraelski
ljud iz Egipta peljati. Egiptovski kralj F ar a o
se je sicer branil in ljudstva ni hotel izpu¬
stiti; ali Bog je z neznanimi kaznimi  njega
in deželo udaril, in poslednjič je vse prvence
Egipčanov in njih živino v eni noči pomoril.
Izraelcem pa je ukazal, naj zakoljejo pri vsakej
hiši leta staro jagnje, naj z njegovo krvjo
pomažejo oba podboja  in naddurje hišnih
vrat, in nič žalega se jim ne bo nakretilo,
še pes čehnil  ne  bo. In storivši to so
bili ohranjeni. — To jagnje je bilo predpodoba
velikonočnega jagnjeta Jezusa Kristusa, ki je
s svojo krvjo ves človeški rod odrešil.

8. Potop Egipčanov.

Po teh znamenjih in čudežih je (1. 1491
pr. Kr.) Mojzes Israelce iz Egipta peljal. C u-
d e n oblak, po dnevu temen, po noči ognjen,
je pred njimi šel in pot jim kazal.  Ali kmalo
se je kralj skesal, da jih je izpustil; nagloma
zbere svoje bojne trume, za njimi udari, ter
jih dojde ob rudečem  morju. Strah in trepet
Izraelce spopade  in velik krik vstane. Zdaj
Mojzes v božjem imenu svojo palico nad mor-

111

jem stegne; in glej! kar razdvoji se morje.
Na desni in levi strani valovi stoje ko stena;
močen vihar je dno posušil, in so šli po suhem
skoz. Kralj in njegova vojska vsi srditi za
njimi planejo vsred morja, kar Mojzes svojo
palico spet nad morjem stegne, s strašnim
hrupom valovi na nje lopijo in vse poveznejo.
Ne jeden ni ušel. — Tako čudno Bog
za svoje skrbi, tako ojstro greš¬
nike kaznuje!

9. Božje zapovedi.

Od rudečega  morja, kjer so bili tako
očevidno rešeni, šli so Izraelci po velikej pu¬
ščavi, in so pod goro Sinaj svoje šotore po¬
stavili. Na tej gori med strašnim bliskom in
gromom jim je Bog svojo postavo  oznanil,
deset zapovedi  dal in v dve kamniti tabli
s svojim prstom jih zapisal. Še mnogo dru¬
gih zapovedi jim je dal, in naznanil, kako
imajo službo božjo opravljati, kako soboto in
druge svetke praznovati, za greh zadostovati,
očiščevati se i. t. d.; obljubil jim je vse dobro,
ako ga bodo vbogali, in žugal vse hudo, ako
mu bodo nepokorni. Ali le prehitro so poza¬
bili zapovedi in dobrote božje, vedno godr¬
njali nad Bogom in Mojzesom in tako zlo s
zmotili, da so zlato tele vlili in po božje častili.

112

10. Vhod y obljubljeno deželo.

Za kazen svojih mnogih grehov so se
morali štirideset let po puščavi potikati; vsi,
kteri so iz Egipta prišli, so pomrli (le Jozua
in Kaleh ne), in nov boljši zarod je podrasteh
V puščavi, kjer ni bilo ne njive ne koče, ne
sadja ne žita, jih je Bog prav čudno preživi).
Kruh, ki so mu mana  rekli, jim je ves čas, kar
so bili v puščavi, \i  nebes pošiljal, z mesom
prepelic dvakrat na dan jih nasitil, z vodo iz
skale jih napajal in po Mojzesovi smrti peljal
v obljubljeno deželo Kanaan,  od ktere
se je reklo, da se mleko in med po njej cedh

Junak Jozua  jih je s suho nogo skoz
reko Jordan peljal, neverske narode pokon¬
čal, ter deželo med dvanajst rodov razdelil.

Sv. Pavel veli, da vse te zgodbe imajo svoj
posebni pomen. Rešitev iz Egiptovske sužnosti
pomeni našo rešitvo iz hudičeve oblasti po Jezusu
Kristusu. Hoja po puščavi pomeni naše potovanje
po zemlji, kjer nam Bog svoje postave daje,
nas z nebeškim kruhom (mano) redi' in z živimi
studenci svoje milosti krepča. Obljubljena dežela
nas spominja nebes, da jih moramo s sveto vojsko
pridobiti.

11. Izraelski sodniki.

Srečno in mirno so Israelci živeli v lepi
Kanaanskej deželi, živine, žita, vina in vsega

113

obilno imeli, dokler so Bogu zvesti in pokorni
ostali. Ko so pa Boga zapustili, tuje bogove
moliti jeli in zoper njegovo izrečno prepoved
zakonske zaveze z ognušenimi narodi delali,
je Bog zemlji rodovitost vzel in njih v roke dal
sovražnikom, kteri so jih silno trli. Kakor pa
so spet svoj greh spoznali, jokali in se k Bogu
obernili, spet se jih je usmilil in obudil hrabre
može, sodnike imenovane, kteri so jih iz rok
sovražnikov oteli in oslobodili. Naj bolj sloveči
med njimi so bili: Gedeon, Jefte, zlasti pa
Samson, kteremu ni bilo enacega korenjaka.

12. Izraelski kralji.

Več ko štiri sto let je Izraelsko ljudstvo
pod sodniki živelo, dostikrat v malikovanje
zašlo, kaznovano  pa spet k Bogu se vrnilo.
Ker pa je po izgledu drugih narodov kralja
imeti hotelo, zato mu je prerok Samuel po božjem
povelju Saula za kralja mazilil  (1095 pr. Kr.).
Saul je bil iz prvega ves dober, ali kraljevska
čast in bojna sreča ga je prevzetnega storila,
zato gaje  Bog zavrgel in Davida  izvolil. —
David je bil čvrst in pogumen, še celo mlad
je velikana Goljata premogel, in ko je kralj
postal, je sovražnike v velikih zmagah natolkel
in meje kraljestva razprostranil. Srce je imel
polno pobožnosti, v čast božjo zložil mnogo

Srednji katekizem. (Slovenisch.) g

114

lepih svetih pesem, kterim psalmi pravimo, in
božjo službo v lep red spravil. Tudi prerok
je bil, in od prihodnega zveličarja prerokoval,
da ima iz njegove hiše priti, zato se Kristus
tudi sin Davidov  veli. Davidov sin in na¬
slednik je bil Salomon,  bogaboječ in moder
kralj. V mestu Jeruzalemu je postavil na hribi
Moria lep in veličasten tempel, kakoršnega še
ni bilo na zemlji. Bil je po podobi shodnice
sezidan in na dva dela razdeljen. V  sprednjem
delu, v svetišču, je bila skrinja zaveze, in v
njej zlat vrč z nekoliko zrni mane, Aronova
palica, ktera je bila enkrat ozelenela in sad
rodila, in kamnene table Mojzesove. V svetišče
ni smel nihče drugi, kakor samo veliki duhoven
enkrat v letu. Ali Salomon ni ostal na božjih
potih, še starega je neversko ženstvo spridilo,
v mnogotere pregrehe in celo v malikovanje
speljalo. Milost božja ga je zapustila in nje¬
govo veličastvo je zatemnelo.

13. Asirska in Babilonska sužnost.

Po Salomonovi smrti se je njegovo kralje¬
stvo v dvoje razdrlo, v kraljestvo Juda
iz dveh rodov: Juda pa Benjamin, in v kra¬
ljestvo Izrael  iz ostalih deset rodov. Pogla¬
vitno mesto tega je bila Sam ari a, unega pa
Jeruzalem.  Že Jeroboam, prvi Izraelski kralj,


115

je malikovavsko službo vpeljal, v Danu in Betelu
zlati teleti naredil in po vseh visočinah malike
postavil. Po njegovih stopinjah so skorej vsi
ostali kralji hodili, in tudi ljudstvo je svojih
kraljev zgled posnemalo, ter gerdo in slabo
živelo, dokler jih ni šiba božja zadela.

S a 1 m a n a s a r, Asirski kralj, je s strašno
vojsko pred Samarijo privihral, mesto užugal in
vse Jzraelce v sužnost na Asirsko  gnal (1. 722
pr. Kr.). Med vjetimi je bil tudi pobožni To-
bija,  kterega dobrodelnost se ne da prehvaliti.

Sto in štiri in štirideset let potem se je
s kraljestvom Juda ravno taka zgodila. Nabu-
kadnezar,  Babilonski kralj, je s svojimi tru¬
mami Jeruzalem dve leti oblegal, na posled ga
premogel ter požgal mesto in tempel, kralja in
podložne v sužnost na Babilonsko  peljal. Med
vjetimi zavolj pobožnega življenja najbolj zna¬
meniti so bili: čista Suzana, trije mladenči
v ognjeni peči, in Daniel  v levnjaku.

14. Preroki.

Te hude kazni niso Izraelcev iz jasnega
ali nanagloma zadele, ampak Bog je od Časa
do časa pošiljal bogaboječe, svete može, pre¬
roke  imenovane, kteri so jih zavolj njih gre¬
hov ojstro svarili, k pokori opominjali, in jim
milost obetali, ako se poboljšajo, pa tudi hudo

8 *

116

žugali, ako terdovratni ostanejo. Vrh tega so
prihodnega Odrešenika naznanovali, in kolikor
bolj se je bližal njegov prihod, toliko glasneje
-in svitleje so od njega govorili, napovedavaje
čas in kraj njegovega rojstva, njegove čudeže,
njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, spre¬
obrnjenje nevernikov in veličastno zmago
prave vere. Včasi so še hajde budili in k po¬
kori klicali, kakor prerok J o n a, ki je bil v
mesto Ninive poslan, in prerok Danijel,  ki
je na Babilonskem dvoru spoznanje pravega
Boga razširil. Naj imenitnejši preroki so bili:
Elija, Elizej, Izaija, Jeremija, Eceliijel,
in D a ni  j el.

15. Zidanje novega tempelna.

Potem ko je sedemdeset let Babilonske
sužnosti minulo in ljudstvo dovolj spokorjeno
bilo, smelo se je po božjej obljubi spet v
svojo domačijo vrniti. Perzijanski kralj O ir,
ki je Babilon užugal, je Judom dovoljenje dal,
v svojo deželo nazaj iti, ter mesto in tempel
zopet sezidati. S pridom in veseljem se dela
lotijo; ali Samaritani, kteri so se po zgornih
krajih obljubljene dežele naselili, jim silno
overajo, tako da so se morali delavci z me¬
čem opasati, ter z jedno roko delati, z drugo
pa orožje držati. Ker je pa sezidani tempel

117

se veliko slabeji kazal memo poprejšnjega
Salomonovega, sta preroka Hagej in O a-
h arij  a žalostno in malosrčno ljudstvo tola¬
žila, prerokujoč, da bo novi tempel veličast-
neji od prvega, ker bode v njega prišel On,
k te rega vsa ljudstva žele.

IG. Makabejci.

Šesto leto vladanja Perzijanskega kralja Daria
(1. 515 pr. Kr.) je bil tempel dodelan in z
neizrečenim veseljem posvečen. E z d r a in
N e h e m i j a sta postavo Mojzesovo zopet vpe¬
ljala, službo božjo uvrstila in ljudstvo vnela,
da so knjige svetega pisma pridno brali in
njih razlago zvesto slušali.

Ker so pa pozneje spet v grehe zagazili,
jih je Bog znovič sovražnikom v roke dal. Naj
huje jih je tri Sirski kralj An ti j oh in šiloma
od postave božje odvrniti hotel. Vendar veči
del ljudstva je svojemu Bogu zvest ostal; serec
E1 e a c a r in Makabejska mati s sedmimi si¬
novi vred rajši umrejo, kakor da bi postavo
prelomili. Ker je pa stiska zmirom veča pri¬
hajala, vstali so Makabejski bratje  Juda,
Jonatan in Simon, jamejo se bojevati, in ne
henjajo pred, dokler ni gnusoba malikovavska
od svetega mesta očiščena in božjemu ljud¬
stvu sloboda spet pridobljena.

118

17. Čas je dotekel.

Preteklo je štiri tisoč let od prve ob¬
ljube odrešenika, in nastopili so časi, ko je
imel poslan biti On, v kojega so narodi upali:
Odrešenik sveta:  bila je, kakor sv. Pavel
veli, polnost časov.  Vsi pobožni Zidovi so
po njem zdihovali, vsi modri hajdje ga željno
čakali; bil je jeden klic po zemlji: „Rosite
nebesa od zgoraj dol — dežite
oblaki Pravičnega."

Bila je pa tudi potreba že velika, da
veče misliti ni mogoče, zakaj spaka sveta je
do vrha prirasla. Judi so sicer Mojzesove
postave trdo držali se in k malikovanju
niso bili više nagnjeni, ali žalibože, kako so
bili med seboj razklani! Farizeji, S a d u-
ceji in Eseji  so jednomerno vjedali se in
pipali, le z ustmi in na videz Boga častili, v
srcu pa hudobni bili, in grdo in slabo ži¬
veli. Še hujša je bila spačenost in zmotnjava
nevernikov. Vsi od kraja, tudi naj bolj omi¬
kani med njimi, Grki in Rimljani,  so
malikom stregli in v nebrojnih zmotah in na¬
pakah zapopadeni bili. Tudi stari Nemci in
Slovenci so bili malikovavci. Nemci  skoraj
v sredi Evrope stanujoči, so imeli jedno vekše
bitje, kteremu so rekli A1 f a d u r, in raznih

119

ostalih bogov in boginj, kterim so naj raje v
logih, pod hrasti in na gričih zelišča in živali,
pogostokrat pa tudi ljudi darovali.

Nič boljša ni bila vera Slovencev,  ki,
so nekdaj celo izhodno stran Evrope do Bal¬
tiškega in Jadranskega morja v lasti imeli.
Njih vikši bog je bil Perun, Živa ah Lada
njih boginja. Ornemu bogu  so mladenče
in device klali, in mnogo dobrih in zlih bogov
in mnogo škratov častili. Pri njih daritvah so
rade gostarije bile, tudi iger in plesov ni smelo
manjkati. Lipa  je bila Slovencem sveto drevo.

Žalostno tedaj je bilo na svetu, kakor po
zimi, kadar je gosta megla in dolgo solnca ni.
Narodi vsi ognušeni so v sužnosti greha tičali
in niso si pomagati vedli, ne mogli. Obupati
bi jim bilo, ako bi Bog pomagal ne bil. In
Bog je resnično pomagal; poslal je odrešenika,
kterega je v raju prvima človekoma obljubil,
kterega so preroki vseskoz naznanovali, svo¬
jega jedinega Sina, Jezusa Kristusa,  da
se nobeden v njega verujoč ne pogubi, ampak
da večno življenje doseže. —

Z njegovim rojstvom so se začeli novi
časi za človeški rod, zato se tudi od tod leta
Človeških zgodeb štejejo in pišejo.

120

Druga doba.

Zgodovina Jezusa Kristusa in prvih zlatih časov
njegove vere (od leta 1. do 312. po Kr.).

18. Rojstvo in mladost Jezusova.

Ko se je po hudih vojskah svet umiril
in August Rimski cesar bil, Herodež Idumejec
pa kralj na Judovskem, poslal je Bog svojega
Sina, odrešenika toliko zaželenega. V štalici
pri Betlehemu  ga je rodila njegova mati
Maria,  najsvetejša Devica iz Davidove hiše,
ter v plenice povitega v jasli položila. To je
bilo 25. grudna (decembra) okoli polnoči,
kakor staro cerkveno izročilo pravi. In glej!
komaj je bil rojen, že angelji v veliki
svetlobi iz nebes pridejo in pastirjem,
kteri so po Jeruzalemskih tratah črede pasli,
napovejo, kaj se je veselega zgodilo; V
daljnem Jutru pa se nova zvezda  zasveti
in Modrim  (trem kraljem) ravno to veselico
oznani. — In so prišli brez odloga pastirji in
Modri v zaznamvani hlev molit svojega Kralja
in Boga.

121

Kedar je bil osem dni star, je bil po po¬
stavi obrezan, ter prejel je presveto ime Jezus,
kar se toliko pravi ko Zveličar. Štirideseti dan
po svojem rojstvu je bil v tempel pred Go¬
spoda postavljen, in svojemu nebeškemu Očetu
v dar prinesen, kjer sta bogaboječi serec
Simeon  in pobožna Ana od sv. I)ulia razsvit-
ljena ga spoznala in pripovedovala od njega
vsem, kteri so odrešenja čakali.

Hudobneži pa, slišaje od njegovega rojstva,
so se vstrašili, posebno Herod, ki se je za
svoje kraljestvo bal, ter ga hotel vsmrtiti:
zatorej je Jožef,  njegov rednik, po božjem
povelju po noči vstal, in vzemši dete in Marijo
v Egi pet pobegnil; po smrti Herodovi pa
se v Nazaret povrnil. — In tukaj v Naza¬
retu  je Jezus svoje detinstvo in svojo mla¬
dost preživel, in rastel — v izgled vsem mladim
ljudem •— v starosti in modrosti pred Bogom in
ljudmi. V svojem dvanajstem letu je šel s svo¬
jimi stariši po postavi v tempel na Velikonočni
praznik, se ondi pomudil in tako modro prašal
in odgovarjal, da so se celo pismouki čudili.
Od tod pa se je v revni, tihi dom do svojih
starišev vrnil, jim v vsem po otroško vdan in
pokoren bil, in je sosebno Jožefu pri tesariji
pridno pomagal in potnega obraza svoj kruh
jedel.

122

19. Jezusov krst, post in uk. Izvolitev
apostolov.

Ko je bil Jezus svoje trideseto leto izpolnil,
je prišel do Janeza k reki Jordan, ter se mu
dal krstiti. — Med krstom se je nebo odprlo,
s. Duh se prikazal v podobi goloba nad njim,
in Bog Oče se je oglasil: „Ta je moj preljubi
Sin, nad kterim imam dopadenje.“ Potem je šel
v puščavo, in ko se je štirideset dni postil in
molil, in tripotno skušnjavo satanovo stanoviten
premogel, začel je e v a n g e 1 j (veselo oznanilo)
o kraljestvu božjem oznanovati. Hodil je tri
leta po vsej deželi, po mestih in vaseh, uče
tako lepo, da je bilo vse osupnjeno, in so cele
kope ljudi za njim vrele; in kakor je učil,
tako je tudi živel, tako sveto, da mu nihče
najmanjšega greha očitati ni mogel.

Izmed svojih učencev, kterih je zmirom več
dobival, jih je odbral dvanajst, ktere je apo¬
stole ali poslance imenoval, namreč: Petra,
Andreja, Joana, Jakopa starejšega
in Jakopa mlajšega, Filipa, Jerneja,
Tomaža, Matevža, Tadeja, Simona in
Judeža Iškarjota,  Te je za namestnike
svoje na zemlji, za pastirje svoje črede po¬
stavil in jim ravno tako popolno oblast dal,
kakoršno je On od svojega nebeškega Očeta

123

prejel. Izvolil je še dva in sedemdeset učen¬
čev,  kteri so imeli biti pomagavci apostolom,
ter jih pošiljal po dva in dva skupaj pred
seboj po mestih in trgih. — Glejte! toti dva¬
najsteri apostoli, toti dva in sedemdeseteri
učenci in ostali, kteri so v njega verovali, bili
so začetek ali temelj svete cerkve  Kristu¬
sove, ktera je čedalje bolj rastla in bode ostala
po njegovi obljubi do konca sveta. Za njenega
poglavarja  je odmenil sv. Petra, rekoč:
„Ti si Peter (skala) in na to skalo bom svojo
cerkvo zidal, in peklenska vrata je ne bodo
premagala." Njemu je izročil ključe svojega
kraljestva, to je, naj vekšo oblast v svojej cerkvi.

20. Jezusovi čudeži.

Po svojih blagonosnih potih je Jezus lju¬
dem neizrečeno veliko dobrega storil, slepim
je dal pogled, gluhim sluh, mutastim govor;
je vsaktere bolnike ozdravil, iz obsedenih hu¬
diče izganjal in celo mrtve obujal. Gotovo je,
da ni bilo rane, ktere bi zacelil, ne siromaka,
kteremu bi pomagal ne bil. Čudna m o č j e
šla iz njega in vse j e ozdravil.  Tudi
prihodnjega je mnogo naznanil. — Pri vsem
tem pa je vendar veliko sovražnikov imel, zla¬
sti med farizeji in pismaiji, kteri so ga grozno
črtili in kar viditi ne mogli, zato • ker jih je

124

zavolj njih hudobije in grehote javno (očitno)
svaril in jim mnogokrat gorje žugal zavolj njih
hinavščine. Ze nekokrat so ga prijeti hotli, pa
se jim je vselej umaknil.

V tretjem letu svojega uka, malo pred
Velikonočjo je svojega prijatelja Lazarja, kteri
je že štiri dni v grobu bil, obudil, s tem pa
vekše duhovne in farizeje tako razkačil, da
so zbor sklicali in sklenili, njega in Lazarja
umoriti; Jezus pa se jim je umaknil. Kmalo
vendar je spet prišel v Betanijo, kder je Lazar
živel, se na osliča vsedel in častito in kakor
kralj v Jeruzalem jezdil. Množice s palmami in
oljkami mu naprot grede so razgrinjale svoja
oblačila po poti in vesel vrišč je bil: Ii o san a
sinu Davidovemu!  Toda ravno to poslav-
ljenje je vse njegove nasprotnike živo peklo.
V Kajfeževi hiši so se sešli, ter svet imeli, kako
bi ga z zvijačo v roko dobili in vsmrtili. Tedaj
pride Judež, jeden izmed dvanajsterih, k njim
in se ponudi izdati ga za trideset srebernikov.

21. Zadnja večerja.

Jezus je dobro vedel in svojim učencem
sosebno zadnji teden mogokrat povedal, kaj
ga čaka, in kako bi se smrti odtegnil, ako
bi bil hotel; ali ljubezen ga je gnala umreti in

125

človeški rod odrešiti. Preden pa je terpel, je
iz srca želel velikonočno jagnje jesti s svojimi
apostoli, in pri večerji vzeme kruh v svoje
svete in častite roke, oči obrne proti nebesom
k svojemu Očetu in zahvali, posveti kruh,
ga razlomi in poda svojim apostolom rekoč:
Vzemite in jejte: ker to je moje
telo, ktero bo za vas v smrt dano.
Potem vzeme čašo (kelih) z vinom, spet zahvali
svojega Očeta, posveti ter poda apostolom
rekoč: Vzemite in pijte iž nje vsi;  ker
to je moja krv, krv nove zaveze,
ktera bo za vas in za njih veliko
prelita v odpuščen je grehov. To
storite v moj spomin.  S tem je Jezus
postavil skrivnost (zakrament) svetega r e š-
njega Telesa,  y kterem se našim dušam pod
podobami kruha in vina v hrano daje. — Po
večerji je apostolom še veliko govoril o svo¬
jem odhodu, jih tolažil in jim obljubil svetega
Duha, kteri jih bode vse resnice učil in pri
njih vekovfto ostal. Po tem je vstal in so šli
vsi skupaj proti oljskej gori.

22 .  Jezusovo trpeljenje in smrt.

Na Oljskej gori, na vrtu Gecemani stopi
Jezusu vse njegovo trpljenje pred oči, smrtna
žalost ga spopada., groza ga obletuje, težave ga

126

sprehajajo in pot kakor srage krvi mu po čeli
stopa in na zemljo kaplje. Na kolena pade
in moli: „Oče! če je mogoče, odvzemi mi čašo
trpljenja; vendar ne moja, ampak tvoja volja
se zgddi!“ In glej! angelj iz nebes gaje  poto¬
lažil in pokrepčal. — Med tem se je približal
Judež izdajavec in ž njim velika drhal voja¬
kov in bričev s svetili, kolmi in mečmi, kteri
so Jezusa zgrabili, zvezali ter peljali k Anazu
in Kajfežu,  vekšima duhovnoma.

Na dvorišču, kder ga je Peter trikrat za¬
tajil, so ga vojaki in hlapci celo noč zasramo¬
vali in mu v obraz pljuvali, za uho in v obraz
bili: zarano pa, ko je dan napočil, so ga iz¬
dali Ponciju Pilatu, oblastniku Rimskega cesarja
Tiberija. Dasiravno od Pilata in Heroda nedolžen
spoznan, je bil vendar le nevredno oponašan, do
nagega slečen,> k stebru privezan, bičan ali
šiban, s ternjem venčan, s škerlatastim plajščem
ogernjen, s trstom po glavi tolčen, manje
čislan kakor tolovaj Baraba, in — na smrt
obsojen.

Najvekšemu hudodelniku jednak je moral
Jezus svoj križ, ki je bil iz težkih brven
zbit, na goro Kalvarijo zvun Jeruzalemskega
mesta vleči, slab in truden od prestanega trp¬
ljenja se je pod njegovo težo opotekal in pe¬
šati jel, tako da mu je Simon Cirenčan moral

127

pomagati križ nositi. Okoli dvanajste ure pred
poldnem po našem številu pride pred morišče,
kder so g a nagega znak na križ pribili in s
križem vred od tal vzdignili. Opoldne je
solnce otemnelo, strašna tmina nastopi, ter
vso deželo pokrije, in cele tri ure je zemlja

in nebo v noči in tmini. Vse se prestraši in

omolkne, in strmi in gleda, kaj bo. Tudi
Jezus je molčal, in grozne bolečine in neskončne
težave ga sprehajajo, okoli treh popoldne pa,
ko je njegovo trpljenje do vrha prikipelo,
je z velikim trdnim glasom zavpil: Dopol¬
njeno je. Oče! v tvoje roke izročam
svojo dušo.  Ko je to izustil, je glavo
nagnil in umrl. In glej! zemlja se je stresla,
skale so pokale, zemlja je dala svoje mrtve
nazaj in zagrinjalo v tempelnu se raztrgalo

od vrha do tal. Stotnik in vojaki, kteri so
poleg križa na straži bili, in videli potres in
kar se je zgodilo, so se silno bali in djali:

„Zares, ta je bil Sin Božji!" Ljudstvo je tre¬
petaje na prsi trkalo in molče se razide.
Še mu jeden vojščakov s sulico stran prebode,
in krv in voda se mu je iz srca ulila, na
pričo, da je gotovo mrtev.

Tako se je dopolnilo vse, kar so preroki
v stari zavezi prerokovali; Jezus Kristus, Sin
živega Boga in Odrešenik celega sveta, je bil

128

y  resnici med hudodelnike štet, je bil na križu
umorjen, in visi mrtev med dvema razbojni¬
koma na sramotnem lesu križa.

23. Jezusovo vstajenje in njegov vne¬
bohod.

Jožef' Arimatejec in Nikodem sta Jezusa
s križa snela, sta ga z dišavami v belo tenčico
zavitega v nov, iz skale izsekan grob položila,
ter velik kamen pred grob zavalila. Sovražniki
celo kamen zapečatijo in z varili obstavijo. Ali
glejte! tretje jutro pred svitom se zemlja potrese,
kamen se odvali, in Jezus premagavec pekla in
smrti veličastno vstane,  in razveseli učence
in vse prijatelje svoje. Njegovo vstajenje tudi našo
vero in naše upanje najmočneje podpira.

Se štirideset dni je na zemlji mudil se in
svojim apostolom poslednje nauke zastran
božjega kraljestva in svoje cerkve dal, potem
jih skoz Betanio proti oljskej gori peljal. „Ne
hodite od Jeruzalema,“ jim veli, „dokler ne
prejmete moči od zgoraj, kar se bode ob
kratkem zgodilo. Potem pa pojdite po vsem
svetu; učite vse narode in kerščujte jih v imenu
Očeta, Sina in sv. Duha. Glejte! jaz ostanem
pri vas vse dni do konca sveta." Ko vrh
oljske gore pride, razprostre svoje roke in
blagoslovivši jih, povzdigne se izpred njih oči

129

k nebesom. Svetel oblak mu naproti priplava,
in ga nese v sveto  nebo, kder sedi na
desnici božjej. Apostoli pa so se bili vrnili
v Jeruzalem in čakali tamkaj obljubljenega
sv. Duha. — Tako je Jezus dokončal delo,
ki mu g a je Oče izročil.

24. Prihod st. Dulia.

Napočil je deseti dan po Jezusovem vne¬
bohodu, bila je sveta nedelja binkoštna,
imeniten svetek Judovski (1. 33 po Kr.). Apo¬
stoli in učenci Jezusovi, med njimi tudi novo

izvoljeni Matija, so bili iz strahu pred Judi

v jednej hiši zaprti, ter molijo. Kar naglo
zjutraj ob devetih vstane velik šum, kakor piš
hudega viharja, razdeljeni ognjeni jeziki so se
prikazali nad vsakterega glavo, in so bili na¬
polnjeni s svetim Duhom,  in so jeli govoriti
v mnogoterih jezikih, ter so hvalili Boga in
njegova dela. Kmalo se je krog hiše velika

množica zbrala, gledat in slišat, kaj se
Čudnega godi. Peter od sv. Duha ves vnet,

izide, ter jim jame razkladati, kako je Bog
Jezusa, kterega so oni na križu umorili, zopet
obudil in postavil sodnika živih in mrtvih,
ter jih k pokori in k veri v Jezusa opominja.
Globoko je njegova beseda poslušavcem segla
v srce, tako da se je dalo še tisti dan tri

Srednji katekizem. (Siovenlsch.) 9

130

jezer ljudi krstiti. — Ne dolgo po tem gresta
Peter in Janez v Jeruzalemski tempel k večer¬
nicam. Na „lepih“ vratih hrom ubožec sedi in
vbogaime prosi. Sv. Peter mu reče: „V imenu
Jezusa Nazareškega vstani in hodi." In kakor bi
trenil, hromeč po koncu skoči, ter zdrav in vesel
v tempel gre Boga hvalit. Po tem čudežu se je
število vernikov zopet pomnožilo, ter na pet
jezer  narastlo. In iz teh in še mnogo drugih,
ki so v Jeruzalemu in krog mesta Jezusovo vero
sprejeli in se krstiti dali, je vstala prva družba
vernih — cerkva Kristusova  se je prav
vidno pokazala, ter bila vtrjena za vse čase.

25. Razširjava in preganjanje vere med
Judi.

Goreče in pogumno so apostoli Jezusov
sveti nauk oznanovali, in veliki čudeži in
znamenja so se po njih rokah godili, tako
da so bolnike na ulice nosili, in če je le
senca sv. Petra na nje padla, ozdraveli so.

Vekši duhovni pa farizeji in saduceji, vide,
da se množica vernih više in više narašča, so
se od srda in zavida vneli; po divje na

apostole planejo, jih v ječo vržejo, bičati

dajo, ter jim ostro zatrdijo, da ne smejo več
o Jezusu govoriti in učiti. Zadnjič celo

ljudstvo podšuntajo, da so sv. S t e f a n a, ki


131

je z obilno milostjo in močjo o Jezusu in
njegovi veri pričeval, iz mesta pahnili in kam-
njali (1. 36. po Kr.).

Po smrti sv. Stefana se začne veliko
preganjanje cerkve Jezusove v Jeruzalemu,
tako da so zvun apostolov skoro vsi verniki
iz mesta pobegnili, in na vse kraje po Judeji
in Samariji se razšli. Ali ravno to je razšir¬
janju cerkve zelo hasnilo, kajti razšli verni
so okrog grede po mnogih krajih sv. evangelje
oznanovali. Tako je učenec Filip  prišel v
mesto Samarija,  Kristusa oznanujoč, in mnogo
mož in žen je verovalo in krščenih bilo. Drugi
učenci so šli po Feniciji in Siriji,  in osno¬
vale so se nove družbe vernih, med kterimi naj-
imenitniša je bila v krasnem mestu Antiohiji,
kder so se Jezusovi verniki najpoprej kristjani
imenovati jeli. Tudi Savel, ki se zove potem
Pavel,  poseben zopernik Jezusove vere, se
je po milosti božji spreobrnil, in med vsemi
apostoli najbolj goreče trudil za razprostiranje
kraljevstva božjega med neznabožci (hajdi).

Vendar se mora opomniti, da prvi ver¬
niki so bili vsi Judovskega rodu, ali pa vsaj
taki, kteri so se iz obreze Mojzesovi postavi
podvrgli; nevernikom ni od začetka nihče izmed
apostolov o pravi veri govoril.

9  *

132

26. Razdjanje Jeruzalema. Razširjava in
preganjanje vere med neverniki.

Mnogo Judovskega ljudstva se je Jezusovi
veri vdalo, celo zmed duhovnov in farizejev jih
je veliko k njej pristopilo: večina vendar je
trdovratna ostala, sovražila in krvavo zatirala
vse, kar je bilo krščanskega imena. Ali njih
hudobija je dozorela, in šiba božja je bila sple¬
tena. Privihrali so hrabri. Rimljani, ki so glavno
mesto Jeruzalem oblegli, z zasipom oklenili in
s tempeljnom vred tako razdjali, da ni ostal
kamen na kamenu. Blizu poldrugega milijona
Judov je v tej vojski smrt storilo, in kar jih
je ostalo, so se po vsem svetu razkropili, ter
so še dan današnji žive priče, kako strašno Bog
kaznuje narod, kteri je pred Pilatom krv Sina
božjega klical nad sebe in svoje otroke.

Ker so pa Judi sv. evangelj hudobno za¬
vrgli, zato so se apostoli k nevernikom obr¬
nili, ter šli na vse strani sveta; pod jugom in
pod severom, po izhodnih in zahodnih deželah
so Kristusovo vero oznanovali, mnogo truda
in trpljenja prestali, pa tudi nebrojno veliko
ljudi spreobrnili in krstili. Grki in Rimljani,
možki in ženske, mladi in stari, bogati in
revni popuščali so svoje zmote in malike,
in komaj je trideset let preteklo, bile so že

133

skoro po Yseh imenitnejih mestih krščanske
družbe ali občine vtemeljene; — tudi naši kraji
niso bili pozabljeni. V Oglej  (Akvilejo), tačas
glasovito mesto za Tržaškim morjem, je prišel
sv. Marka.  Jezusovo vero oznanujoč, je
družbo vernikov ustanovil, in svojemu učencu
sv. Mohorju v skrb izročil. Po Beneškem,
Istrijanskem, Primorskem in Panoniji je pa
sv. Klemen,  učenec sv. Petra, učil in pridi-
goval. -— Sleherna teh družeb je imela svojega
predstojnika, ali škofa ali drugega mešnika,
ktere so apostoli z molitvijo in pokladanjem
rok v duhovno službo posvetili, in za svoje
namestnike in nastopnike postavili. Vse skupaj
pa so imele občnega poglavarja sv. apostola
Petra; bile so ž njim, pa tudi med seboj (vza¬
jemno) vedno v ozkej zavezi, in tota njih družba
je bila — krščanska katoliška cerkev
In kedar je sv. Peter, kteri je bil pet in dvaj¬
set let najviši vidni pastir ali škof rimske
cerkve, na križu smrt storil, šla je najvekša
oblast v cerkvi na njegove nastopnike, rimske
škofe ali papeže.

Lepo žetev je tedaj Jezusova sveta vera
med malikovavskimi narodi imela in daleč
okrog se razširila; zdaj pa se črni oblaki nad
njo zavlečejo, rimski še neverski cesarji so jo z
mečem in ognjem preganjati začeli, ter bi jo bili

134

radi popolnoma zateptali. Neznano je slišati,
kako nevsmiljeno je cesar Neron  s kristjani
delal. V zverinje kože jih je dajal všivati, po¬
tem pa pse nad nje huskati, da so jih raztr¬
gali. S smolo jih je ukazal obliti in na kole
privezati, zvečer pa, ko se je stemnelo, — so
jih zažgali, da so živi goreli in namesto bakel
svetili. Tudi sv. Petra in Pavla  je ta gro-
zovitnež umoril, oba v jedem dnevu, 29. rož¬
nika, 1. 67 po Kr. — Cesar Domicijan  je
ukazal, vse krščanske cerkve do tal podreti
in svojo najbližo žlahto je za vere del pre¬
ganjal in moril. Svetega apostola J o a n a je
v Rim poklical in kakor pravijo, mu naj pred
strupa piti dal, ko mu pa strup nič škodoval
ni, ga je v posodo vrelega olja vreči ukazal.
Najhuje pa je razsajal cesar Dioklecijan,
ter je htel po celej državi vse kristjane do
zadnjega pokončati. Po petnajst jezer so jih
v jednem mesecu pomorili, tako da so rabelni
mnogokrat od morije omagali, in se jim je
orodje skrhalo. Z raztopljenim svincem so jih
zalivali, z žerečimi kleščami ščipali, na križe
razpenjali, žive žgali ali iz kože devali, pri
počasnem ognju pekli, divjej zverini za jed
davali i. t. d. In ne posamezno, marveč v celih
trumah so jih morili, in kakor potoki je tekla
krv krščanska po vsej carevini. V Trstu so

135

sv. Celiana, v Ogleju  sv.  Mohorja, v
Celju sv. M a k s m i 1 ij an a , na Ptujem
sv. V i k t o r i n a, v Sambotelu sv. K v i r i n a,
škofa iz Siska, ob glavo djali. Ali više ko so jih
pomorili, više se jih je kerstiti dalo; iz vsake
kaplje prelite kervi je nov kristian vzrastel.

27. Življenje tedajnih kristjanov.

Kakor med ternjem rade najlepše violice
rastejo, tako tudi krščanska vera nikoli tako
lepo cvetela, nikoli tako obilnega sada obro¬
dila ni, kakor ravno dne perve čase, ko je
bila krvavo preganjana. Bili so zlati časi
krščanske vere; kolikor vernikov, skoro bi rekel,
toliko svetnikov. Vsi so bili jednega serca in
jednega duha, in kar je kdo imel, ni imel za
se, temveč vseh skupaj je bilo, in po potrebi
so apostoli vsakemu podelili. Prav po krščan¬
sko, kakor brati in sestre, so se med seboj
ljubili; od nečiste ljubezni, od zapeljevanja,
grdega znanja, ponočnega vesovanja in kar
je drugega takega, ni bilo nikdar slišati. —
Med vsemi kristjani korinčanske cerkve samo
jednega nečistnika najdemo. —• V lepem miru
in jedinosti jeden z drugim so živeli, prepira
in sovražtva, pravd in tožeb so se skrbno
ogibali. Polni svete gorečnosti so marsikako
noč v molitvi in premišljevanju božjih naukov

136

prebdeli; polni svete ljubezni božje so z nevar¬
nostjo svojega življenja službo božjo obiskovali,
in pri vsakej sv. mesi s sv. resnim Telesom svoje
duše poživljali; polni potrpljivosti, niso nikdar
godrnjali, zakaj jim Bog toliko trpljenja da,
nego veselili se, da so vredni zavolj Jezusa
trpeti. Kakor Jezus krivičnemu Pilatužu, tako
so bili tudi oni neverskemu cesarju pokorni:
pa tudi rajši umrli, kakor zoper zapoved božjo
kaj storili. Za male grehe so dolgo in ojstro
pokoro delali, pogosto in trdo se postili, in
vsi vneti, vsi goreči zmirom k vecej svetosti
hiteli. — Bili so zgled čednosti vsem prihodnim
časom, in dokler blago srce in pogumen duh
na svetu ob veljavo ne pride, tudi sv. Lovrencij,
sv. Florijan, sv. Agata, sv. Neža in ostali svet¬
niki in svetnice svoje slave zgubili ne bodo.

28. Zmaga krščanstva.

Blizu tri sto let so ti strašni pregoni hru¬
meli, zemlja se je napila blage krvi nebrojnih
mučencev, in ko bi bila naša sveta vera le
zmišljava Jjudi, ne pa od Boga, gotovo bi bila
že zdavnej zateptana, in ne bilo bi več sleda
od nje. Ker je pa od Boga, ker je od Jezusa
samega na terdno skalo vtemeljena, zato je ni
mogla nobena burja, nobena nevihta omajati;
marveč čedalje globejše korenine je gnala, in

137

od leta do leta vise se razprostranjala, dokler
ni lela 312 po Kr. popolnoma zmagala. —
Rimski cesar Konstantin, v veri malikvavcev
rojen in izgojen, sicer pa dobrega in milega
srca, je imel hud boj s svojim nasprotnikom
Maksencijem, kteri se mu je s hrabro in silovito
vojsko ustavil. V tej velikej stiski se je k pra¬
vemu Bogu obrnil, ter ga srčno prosil, naj
mu pomaga, in ga reši iz rok sovražnika svo¬
jega. In glej! O belem dnevi se prikaže njemu
in vsej njegovi vojski veličasten križ na nebu,
in na križu s svetlimi črkami zapisano: V
tem znamenju bodeš zmagal.  Ko vidi
Konštantin to čudovito prikazen, zavzame se,
da po podobi križa krasno bandero narediti
in v bitvi pred svojimi vojaki razviti. Navdušen
napade sovražnike, jih premaga in pokonča, ter
javno spozna, da mu je Bog kristjanski po križu
zmago podelil. Od tistih dob krščansko vero
čislati začne in prepove, kristjane dalje prega¬
njati, ter jim dovoli, prosto po svoji veri Bogu
služiti. Ukazal je vzeto premoženje cerkvam
nazaj dati, zapovedal, da naj se nedelja brez
vse ovire obhaja, da naj krvave igre v glediščih
nehajo, in je sploh krščanstvo zmirom bolj
podpiral, neverstvo pa zatiral.

138

Zgodovina srednjih časov
krščanstva.

Tretja doba.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve v zahodni
cerkvi (1. 312—1517 po Kr.).

29. Mirni časi krščanske vere.

S Konstantinom velikim, ki je prvi krščanski
cesar, se je vse spremenilo. Pregon kristjanov
je potihnil, in krščanska vera je jela mir in
pokoj vživati. Križ, poprej znamenje največe
zaničljivosti, je postal znamenje časti in zmage,
ter se je lesketal na cesarski kroni in na
rimskem gradu (kapitolu). Službo božjo so poprej
v podzemeljskih jamah, kletih in rakah oprav¬
ljali; zdaj pa so začeli veličastne cerkve staviti,
javno in slovesno Boga častiti. — Cesar sam
je nekaj krasnih cerkev, posebno v Rimu in
Carigradu zidati dal, nekaj pa tudi z darmi
pomagal; duhovne, sosebno pa škofe in papeža
je jako spoštoval. Njegov izgled je nevernike
močno ganil, v celih trumah so se Jezusovi veri

139

vdajali in ob kratkem so malikovavske veže
prazne stale — malikovanje po vsem rimskem
cesarstvu je onemagalo.

Mnogovrstne zasluge za povekšanje božje
časti si je pridobila tudi njegova mati, sveta
Helena.  V osemdesetem letu svoje starosti
je potovala še v Judovsko deželo, na tiste
svete kraje, kder je Gospod Jezus živel in
trpel, vse skrbno pregledala in preiskala,
ter bila tako srečna., da je našla sv. križ, na
kterem je zveličar umrl, in grob, v kterem
je mrtev ležal, in tudi ona je dala mnogo
krasnih cerkev sezidati. — Poglavar sv. cerkve
je bil v tem času sv. papež Silvester  I.,
kteri si je veliko prizadeval za utrjenje svete
vere in za krasnost božjih tempeljnov.

30. Krive vere in razkolnosti v veri.

Komaj so pregoni potihnili in je cerkva od
težkega trpljenja nekoliko oddahnila se, so že
druge baže sovražniki vstali, razni krivoverci
namreč, kteri so svoje zmote kakor ljuliko
med pšenico sejali in mnogo hudega činili.
„K e r ni hudič z mečem premagal/
veli sv. Ciprijan, „poskusil je z jezikom."
Najimenitneji starih krivovercev je bil Arij,
učen in zgovoren, pa tudi svojoglaven in napuh-
njen duhovnik, kteri se je predrznil trditi, da

140

Jezus ni imel božje natore in mu torej ne gre
božja čast. Mnogo ljudi, skoraj bi rekel, pol
sveta je s svojimi lažmi preslepil, mnogo
krvavih vojsk podkuril in veliko svetih škofov
in mešnikov preganjal: pa tudi strašno smrt
je storil. Čreva so se mu izsule in naglo in
neprevidno je umrl. — Sto let po tem se
drugi krivoverec N e s t o r i vzdigne, in časti
Marije matere božje loti, rekoč, da ona ni
božja porodnica. Tudi on jih je veliko premotil
in mnogo žalostnih zdražeb in prepirov načinih

— Kmalo za njim E u t i h krivovero izkljuje,
da Jezus ni imel dveh, ampak samo jedno
natoro, in da bi ne bil naj del toliko dostop-
nikov, ne bilo bi toliko zmešnjav sledilo! —
V osmem stoletju najdemo spet druge krivo¬
verce, kteri so hotli vse svete podobe Kristusa,
Marije in svetnikov pokončati in vse cerkvene
stene pobeliti, naj bi ne bilo nobedne podobe
več, ktera bi nas kaj božjega spominjala. Gelih
sto in petnajst let je ta joka vredna razkolnost
trpela in izhodno cerkvo na dvoje razdelila.

— Imena ostalih krivovercev, kakor D o n a-
tistov, Macedonijanov, Pelagijanov,
Manihejcev  in več drugih, kteri so sv.
katoliško vero zatreti hotli, ne bomo na dan
vlačili; naj počivajo v brezdnu pozabljivosti,
kamor jih je luč resnice zapodila.

141

31. Vesoljni cerkveni zbori.

Ko je leta 51 po Kr. vprašanje vstalo, ali
kristjane izmed nevernikov tudi Mojzesova po¬
stava veže, je bil v Jeruzalemu držan zbor
apostolov, kterega sklep je bil, nobenega takega
bremena vernim več ne nakladati. Toto djanje
apostolov je bilo izgled, po kterem so se pred¬
stojniki cerkve zmirom ravnali, kolikorkrat so
se v prihodnih časih krivovere prikazale. Zbrali
so se pod predsedništvom rimskega papeža ali
njegovih poslancev, so krivovero nepristrano
presojevali, ter jo obsodili in zavrgli. Taksi
zbor se veli vesoljni cerkveni zbor,
in kar on v verskih resnicah sklene in rimski
papež potrdi, imamo tako za res imeti, kakor
božje razodetje; — sv. Duh ga namreč nevidoma
vlada in ga zmote varuje. — Posebno glasovit
je prvi vesoljni cerkveni zbor, v mestu Niceji
na Jutrovem 1. 325 po Kr. držan, kder se je tri
sto in osemnajst škofov in nad tisoč ostalih
(drugih) duhovnikov sešlo, in so krivovero Arijevo
ovrgli in obsodili. Drugi vesoljni cerkveni zbor
je bil v Carigradu,  tretji v mestu Efezu,  strti
v mestu Kal c e do n u, kder so bili Macedonijani,
Nestorijani in Eutihijani ednoglasno za krivover-
nike spoznani in njih zmote ovržene in obsojene
— in so zginile kakor temna noč pred solnčno

142

lučjo. Vseh vesoljnih cerkvenih zborov do zdaj
imamo osemnajst; najimenitnejj med vsemi je
tridentinski  zbor, o kterem se sliši tolikokrat
zlasti v pridigah in v krščanskem nauku govoriti.

Veliko je katoliška cerkva od krivovercev
trpela in še trpi; ali ne bojmo se za njo;
Kristus je na skalo zidal jo, in hudobni svet
in peklenska vrata je ne bodo zmagala.

32. Cerkveni učitelji in sveti očetje.

Zraven cerkvenih zborov je bilo mnogo
svetih in učenih mož, kteri so se krivovercem
krepko ustavljali, njih zmote ustno in pismeno
pretresali in ovrgli; nasprot pa tudi krščanske
resnice od vseh strani bistroumno preudarili
in razvedrili in njih verjetnost dokazali. Velimo
jim cerkveni učitelji ali cerkveni
očetje;  njih imena se svetijo, kakor svetle
zvezde na cerkvenem nebu, oni so močni stebri,
na ktere se katoliška cerkev in njeni nauk
naslanja. — Pred vsemi slavnega spomina
vredni so sledeči: sv. Atanazij,  patriarh
(vikši škof) v Aleksandriji na Egiptovskem,
kteri je celih petdeset let za sveto vero se
bojeval, veliko pregona in trpljenja od strani
Arijanov prestal in mnogokrat v smrtni ne¬
varnosti bil; sv. Ambrozij,  nadškof v Mi¬
lanu, kteri je mnogo svetih knjig spisal in

143

pobožnih pesem zložil; sv. Krizostom,  patriarh
v Carigradu in glasovit pridigar, je sosebno
grehe bogatinov in velikašev črtil in napadal,
in zato izgnan iz svojega sedeža v siromaštvu
umrl; sv. Bazi  lij, škof v Cezareji, je posebno
samotno življenje v puščavah in samostanih
podperal in je zlasti v juternih deželah visoko
češčen; sv. Hijeronim,  v Stridovi na slovenski
zemlji rojen, umen razglagavec in prestavljavee
svetega pisma, je svoja poslednja leta v Betlehemu
preživel; sv. Auguštin,  škof v mestu Hipo v
Afriki, vsestrano učen, je v svoji mladosti slabo
živel, potem pak velik spokornik in kinč kato¬
liške cerkve postal; sveti papež Leo Veliki  je
z močjo svojega govora mesto Rim dvakrat
razdjanja otel, in tudi krivoverce zasekoval;
sveti papež Gregorij Veliki,  ki si je za
slavo službe božje in povzdigo cerkvenega
petja veliko prizadel in bode na vse čase slovel.

33. Puščavniki in menihi.

Kakor so bili cerkveni očetje imeniti bra¬
nitelji in najmočneji podporniki katoliške vere,
tako so bili puščavniki  najlepši izgled spo-
kornosti, zatajevanja in premage vsaktere po-
željivosti. Puščavniki se velijo pobožni kristjani,
kteri so iz ljubezni do Boga vsemu blagu,
svej oblasti in časti, prijateljem in žlahti se

144

odpovedali,' ter šli v samotne, tihe kraje ali
puščave, ondi se ložej greha varovat, Bogu služit
in svojo dušo zveličat. — Kak brlog v zemlji
ali v skali, kaka bajta iz drevesnega lubja je
bilo njih stanovališče, njih obleka iz ličja ali
bičevja, njih postelja trda tla ali malo listja,
njih hrana korenike in divja zel, njih pijača
studenčnica. Vsemu veseljevanju, ysej sladnosti
življenja so slovo dali, vsemu svetu popolnoma
odmrli in zmiraj k vekši svetosti hiteli. Prvi
puščavnik, o kterem nam zgodovina poroča, je
bil sv. P a v e 1; glasoviteji pa je bil njegov vrstnik,
sv. Antonij,  ki se oče puščavnikov imenuje.
Prvi puščavniki so jeden od drugega ločeni, vsak
za se živeli; s časom pa so se zjedinili, vkup
prebivali in delali, vkup jedli in molili — in tako
so se pričeli samostani ali ki o š tri,  in njih
prebivavcem se je reklo mnilii ali redovniki.
Če dalje bolj so se širili, najprej v juternjih,
potem pa tudi v zahodnih deželah, dokler jim
ni sv. Benedikt  o začetku šestega stoletja
gotovih, prav modro osnovanih vodil dal, ktera
so temelj in vir vseh poznejih klošterskih vodil.

34. Selitva narodov.

V petem in šestem stoletju po Kr. se je
skoro vse po svetu spremenilo, bila je velika
selitva narodov. Mnoga ljudstva sirova in divja

145

so iz Azije prihrumela, na bližnje narode ev¬
ropejske pritisnila, in toti na svoje sosede. Vse
je vrelo po svetu, in križem se metlo, drlo
je ljudstvo za ljudstvom: Alani, G e p i d i,_
Huni, Goti, Long ob ar d i, Slovenci  itd.
Kraljestva, ki so več sto let slovela, so se
prekucnila in namesto njih so druga stopila;
sela in mesta glasovita so bila razdjana in so
ali popolnoma znad zemlje zginila, ali v raz¬
valinah hirala: celo rimsko cesarstvo, ki je
tisoč let stalo in vse narode in dežele pohlastalo,
se je razkosalo.

Med vsemi najhujšimi divjaki so bili Huni,
kterih kralj Atila,  imenovan šiba božja, je cele
potoke krvi prelil, mesta Oglej, Ljubljano,
Celje in drugih  mnogo razrušil, in kamor¬
koli je stopila njegova drhal, vse požgal in
pokončal. Bila je huda stiska, bila je neznana
siroščina po svetu; kamor so oči nesle, ni bilo
drugega, kakor morije, požig in posip. In ker
so vsi toti narodi ali malikovavci ali krivoverci
bili, so tudi katoliško vero hudo zatirali, mešnike
in redovnike preganjali, cerkve in samostane
ropali, ali podirali; zdelo se je, da bodo
katoliško vero v zemljo zateptali. Ali Bog je vse
v dobro obrnil; kmalo je cerkva svoje veje
bolj po širokem razprostranila in mnogo novih
udov pridobila.

Srednji katekizem. (Slovenisch.)

146

35. Začetek in razširjava krščanske
vere med Nemci in Slovenci.

Že poprej je bilo omenjeno, da prvo zrnje
kerščanske vere na slovensko zemljo je padlo iz
Ogleja, jednega v tedajnem času najvekših mest
rimskega cesarstva. Ondi je že sv. evangelist
Marko, po sv. Petru poslan, Jezusov nauk ozna-
noval, je družbo vernih vtemelil, ter njo pri
svojem odhodu 1. 50. po Kr. svojemu učencu,
sv. škofu Mohorju, izročil. Sv. Mohor  pa je sveto
vero dalje razširil, po sedanjem Benečanskem,
Tržaškem in Kranjskem; je poslal dva krščanska
oznanovavca, Lucija in Siruza,  celo naGoro-
tansko  (Norikum), kamor je Koroško in del
Štajarja spadalo, in se sploh z zlatimi črkami
Slovencem v srce zapisal. Daje sv. Klemen
učenec sv. Petra po Istrijanskem, Primorskem in po
Panoniji vero pridgoval, je tudi že rečeno bilo; in
da so vojaki in drugi Rimci, ki so se v naše kraje
preselili, v svoji novi domovini tudi od krščanske
vere mnogo pripovedovali, si lehko mislimo. Po
tem takem je drevo sv. vere čedalje bolj obširno
rastlo in v mnogih mestih so se škofovski sedeži
ustanovili, kakor v Trstu, Ptuju, Celju,
Emoni  (Ljubljani) inTiburniji  na Koroškem.

Ali v petem stoletju po Kr. ob času ve¬
like selitve narodov, so se strašne prekucije in

147

pregoni po svetu pričeli, in neizrečeno veliko je
sveta cerkev Jezusova prestati imela. Mesto
Oglej  je bilo razdjano, tudi celjska, emonska,
ptujska in tiburnijska  škofija je razpadla,
in skor po celi Evropi je sv. vere luč vgasovala,
razun britanskih ali angležkih otokov, kder je
veselo brlela. Iz totih otokov je izhajalo zdaj
mnogo svetih mož, ki so brž ko ne pol Evrope
prehodili božjo besedo oznanujoč, in kamor so
prišli, ajdovske so zmote pregnali in pravi apo¬
stoli tistih dežel postali. Tako je sv. Severin
po avstrijski vojvodini, sv. Rope  rt  po Salc-
burškem, sv. Em er a n po Bavarskem krščanstvo
širil; med vsemi pa slave vreden je sv. Bonifacij,
ki se apostol Nemcev zove, neutruden učitelj
bil in je častito krono mučenikov dosegel 1. 755
po Kr. Ravno tako prijazno je luč sv. vere raz-
svetila slovenske dežele. Sv. škof. Amand  je
prišel na Gorotansko, in nekaj časa za njim
sv. Ropert, ki je Slovencem sv. evangelj ozna-
noval, salcburško škofijo utemelil, in kakor
nekteri velijo, celo do Celja prišel in cerkev
sv. Maksimiliana posvetil. Njegov naslednik v
salcburŠki škofiji sv. Virgilij  je poslal med Slo¬
vence sv. škofa Modesta,  ki je bil poln goreč¬
nosti za božjo čast, je v Gospej sveti  blizu
Celovca svoj sedež postavil, veliko novih cerkev
sezidal in veliko starih popravil in posvetil,

10 *

148

in je po vsej pravici zaslužil, apostol Goro-
tanski  imenovan biti. Še vekši pospeh je vera
imela, ko je cesar Karl (Dragotin) Veliki Avare
in Slovence ukrotil in pomiril. Dva gerška brata,
sy. Ciril  in Met  odi  j, sta si tudi za Slovence
neprecenljive zasluge pridobila. Okoli leta 863
po Kr. je sv. Ciril na Moravsko prišel, Jezusov
nauk oznanujoč, je sv. pismo v slovenski jezik
prestavil in osnoval pisarijo, kterej se še zdaj
Cirilica  veli, in ktero Rusi in Srbi rabijo.
V Velegradu  je škofijo utemelil, in ker je
leta 871 v {  Rim šel in ondi umrl, nasledoval ga
je njegov brat Metod, kteri je češkega vojvoda
Borivoja in mnogo drugih Cehov krstil.

O g r i ali Madžari so se po prizadetju
svojega kralja, sv. Štefana, spreobrnili okolo
1. 1000 po Kr.

36. Korist in velika sreča krščanstva.

Kakor po dolgi zimi ljuba spomlad ali
vigred vse ogreje, vse oživi, tako je tudi kr¬
ščanstvo vse naše dežele prerodilo. Kder poprej
ni bilo drugega kakor hosta in divja zverina,
ondi je rodovitno polje vstalo, seno sušilo se in
vinska trta solzila. Divjačno življenje so opustili,
kmetijstva se prijeli in po vesih, trgih in mestih
se naselili. Pohištva so stavili, cerkve zidali in
zvonov prijazni glas se je razlegal po dolih in

149

planinah. Malike iz lesa ali kamna zrezane so
potrupali in pravega živega Boga častiti jeli.

Krščanska vera je ljudem pamet razjas¬
nila in jih v najpotrebnejših rečeh tako podu-
čevala, da majhino dete in prosti kmetič o
Bogu in njegovih lastnostih zdaj več vesta,
kakor najbolj čislani modrijani starodavnih
Časov. Ona je ovrgla malikovanje, vraže in
čare ali copernije, je prepovedala sužnotržtvo,
dvoboj in samomor in nam tudi sovražnika
ljubiti veleva. Ona je ljudi omikala in umetnosti
in znanosti v svojo skrb vzela, je napravila
šole za mladost, bolnišnice za bolnike in samo¬
stane za pobožnost, za nedolžnost in pokoro;
in koliko svetih možev in žen, koliko čistih
devic in mladenčev je izgojila, ne da se dopo¬
vedati ne popisati. Lepo, da lepše ne more,
govori sv. Avguštin, rekoč: „Največe bo¬
gastvo, naj draži zaklad in naj vekša
svetlost, ki se najde, je katoliška vera.
Ona prinese zveličanje grešnikom,
razsvetli na duši slepe, sprejema po
jezero zgubljenih, opraviči krivične,
očisti spokornike, potrdi v dobrem
pravične, venča mučenike, ohrani de¬
vice, ovaruje vdove in zakonske v sveti
sramožljivosti; posveti mašnike, nas za
ne besa pripravlja in z angelji večnega
veselja deležne stori. V resnici boga¬
stvo, k oj ega svet nima dati."

150

3?. Odpad izhodne ali grške cerkve od
rimsko-katoliške. — Muhamed.

Kakor lepo in veselo je v zahodnih krajih
krščanstvo poganjalo in se razcvetalo, tako ža¬
lostno je na Jutrovem omedlevalo. Grški cesarji, ki
so v Bizancu ali Carigradu svoj sedež imeli, so
tudi cerkvo vladati hoteli, v njene notrajne zadeve
vtikali se, in terjali, da bi se to, kar se je v njih
glavi izkovalo, ravno tako za res držalo, kakor to,
kar je Bog razodel. Ljudstvo je bilo lehkih misel
in preveč na posvetne sladnosti navezano, duhov¬
ščina je svoje dolžnosti pogosto zanemarjala, in
kar napuh še ni popačil, so razprtije pripomogle.
Zmirom bolj in bolj se je motalo in metlo, dokler
ni vdarila tista nesrečna ura (1. 1064 po Kr.),
v kteri se je izhodna ali grška cerkev od rimsko¬
katoliške ločila in je med obema nastal tužen
prepad, ki noter do današnjega dne še ni poravnan.
— Ali kakor je Bog Izraelce pretepal, kolikorkrat
so od njega odstopili, tako tudi je spridenim
Grkom kazen za petami sledila. Že ob začetku
sedmega stoletja je v Arabiji neki slepar vstal, po
imenu Muhamed,  rekoč, daje  od Boga poslan,
popačeno vero očistit, ter je iz ajdovskih, judovskih
in kristjanskih šeg in obredov (ceremonij) novo
vero skoval. S pomočjo neke roparske drhali
je od začetka posamezne popotnike zalezoval,

/

151

potem karavan se lotil in zadnjič mesta in celo
dežele napadal in posilil in njih prebivavce z
mečem v roki k novi veri nagnal. Njegovi nasle¬
dniki so po njegovih stopinjah napredovali, so v
svojem početju skoraj neprenehoma srečo imeli,
jedno deželo za drugo si osvojili in v Aziji in
Afriki podolgem in širokem mohamedansko, ali
kakor se sploh veli, tursko vero razširili. Kar
se ni vdalo, je bilo ali posekano ali v sužnost
peljano. Krščanstvo v tistih krajih sicer ni
popolnoma ugasnilo, ali kakor veja, ki se od
debla odseka, s časom usahne, tako tudi je
ono otrpnilo in do zdaj otrpnjeno žaluje.

38. Križarske Tojslte.

Muhamedanci so Palestino, to je, sveto
deželo, v kteri je naš Gospod Jezus Kristus
živel in umrl, v svojo oblast dobili in ondi
s kristjani grdo ravnali. Hude davke so jim
nakladali, cerkve obropali, svete posode oskru¬
nili, in kdor je hotel v Jeruzalemu svete kraje
obiskati, moral je zlat odrajtati. Ko so krist¬
jani v zahodnji Evropi zvedeli, kako slabo se
njihovim bratom na Jutrovem godi, so močno
žalostni postali; pravična jeza jih vname in
vojsko zoper nevernike sklenejo. Peter  iz
A m i e n a, zgovoren in bogaboječ duhoven in
uščavnik^ ki je ravno iz Palestine priromal, je

152

Laško in Francosko prehodil, povsod prav živo
velike stiske in neznane tuge ondotnih kristjanov
popisoval in ljudi tako nadušil, da je vsak hotel
pomagati. V mestu Klermon na Francoskem,
kder se je velika množica duhovnov in posvetnih
zbrala, je papež Vrban II. za pripomoc zoper
nevernike prosil in tako ganljivo govoril, da je
vse kakor iz jednega grla glas zagnalo: Bog
hoče! Bog hoče!  Po celem zapadu je zašu-
melo, in ob kratkem je čudno velika vojaška
truma na nogah stala. Križ  arj  e so jih imenovali,
zato ker je vsak vojak znamenje križa na prsih
nosil v spomin, da se za Kristusa vojskuje. Vsi
vneti za sveto vero so po raznih potih proti
Palestini se podali, po trdih bitvah, po velikih
nevarnostih in po neizrečenem trudu sveto mesto
Jeruzalem spet sovražnikom oteli, 1. 1099 po Kr.,
in pogumni Bogomir Builjonski  je bil prvi
jeruzalemski kralj postavljen. Pobožni junak pa je
zlato krono na oltar položil, železno krono si na
glavo dejal, ter rekel: Kder je moj Zveličar
J ezus Kristus trnjevo krono nosil, se ne
spodobi, da bi jaz zlato krono nosil;  in
ves čas svojega življenja si je ni na glavo dejal.

Ali jeruzalemsko kraljestvo ni dolgo tr¬
pelo, in ako ravno je od evropejskih krist¬
janov neprenehoma veliko podpore dobivalo,
vendar ni obstanka imelo. Vzrok tega od jedne

153

strani so bili Grki, polni zvijač in nezvestobe,
od druge strani pa križarji sami med seboj ne-
zložni in pogosto le preveč krvi in plena željni:
torej še ni celo sto let preteklo, ko je razpadlo
in prišlo Turkom v pest, kteri so od leta do
leta silnejši prihajali, zmirom več mest in pokrajim
podjarmovali, in 1. 1453 tudi Bizanc ali Carigrad,
glavno mesto grškega cesarstva, ki se je pred
Bogom veliko zadolžilo, z naskokom v svoje
posestvo spravili. Iz Carigrada so Turki zmirom
dalje segali, in ropali po bližnjih ogerskih, slo¬
venskih in nemških deželah, in le hrabrost in
pogumnost Maltežkih in drugih kristijanskih vite¬
zov, kakor tudi neporekljiva pripomoč Matere
božje Marije je imenovane dežele in narode na¬
menjene pogube obvarovala, je obvarovala sploh
vse krščanstvo, da ni Turkom sužno postalo, in
da jih niso podkove njih brzih konj zateptale.

39. Lepi časi katoliške cerkve.

Slabo so se izšle križarske vojske, veliko
krvi se prelilo, mnogo ljudi' pod mečem smrt
storilo in sveta dežela je pri vsem tem le Tur¬
kom v lasti ostala: ali če njih nasledke neko¬
liko bolj na tanko prevdarimo, bomo našli, da so
bile tudi zelo zelo koristne, da so ljudi zbistrile
in novo dušno življenje obudile. Znanstva, ktera
so proprej pri selitvi narodov povsod pregnana

154

v samostane bežati morala, so se zdaj med
množino razlila in ljudstvo omikala, osnovale
so se šole in vseučilišča, ki še zdaj slovijo,
kakor v Pragi, na Dunaju (Beču), v Pa¬
dovi,  in vstali so možje čudovite učenosti,
kakor sv. Tomaž  A k v i n, kteremu so a n-
g e 1 j s k i rekli, in sv. Kardinal Bonaventura,
ki sta oba v letu 1274 umrla. Pobožni Tomaž
Kempčan,  ki je lepo živel in lepo pisal,
je 200 let pozneje v visoki starosti umrl.

Se lepše pa slovijo tisti časi zavolj njih
nehinavske pobožnosti, zavolj trdno žive vere
v Boga, svete gorečnosti za božjo čast in delavne
ljubezni do bližnjega. Koliko so sezidali krasnih
cerkev, koliko visokih zvonikov, ktere še dan
danešnji osupnjeni ogledujemo! Koliko so ustano¬
vili naprav, ktere so še našim časom v prid in
srečo! Tako postavimo je sv. Hema,  rojena
pilštanjska grofinja, v Krki na Koroškem veli¬
častno cerkev z dvema samostanoma, možkim in
ženskim, zidati dala, in iz tote njene zaloge je pri-
rastla sedanja krška škofija,  1. 1073 po Kr.
— Eberhard,  salcburski nadškof, je utemelil
lavantinsko  škofijo 1.1228, cesar Friderik IV.
pa ljubljansko 1462. — Samostansko življenje
je bilo v najlepšem cvetju, in možje kakor
sv. Bruno, Norbert, Bernhard, Domi¬
nik, Frančišek,  so s svojimi zgledi celemu

155

svetu kakor luč svetili, so raznih plemen redove
osnovali, in mnogo samostanov postavili. Pa ne
le sami so sveto živeli, temuč tudi med ljud¬
stvom pobožnost redili, revežem in siromakom
pomagali, bolnikom stregli, nevedne učili, jetnike
in sužne odkupovali. Na vse kraje sveta so
učitelje pošiljali sveto vero razširjat, in so vsem
deželam, v ktere so prišli, in med vse narode
časno srečo in večni blagor prinesli. I sploh,
karkoli so delali, — ali so malali, ali podobe
rezali, ali pesme zlagali, ali knjige pisali, —
vse so k božji časti obračali, in vsaktero njih
delo nam kaže le bogoljubnost in svete občutke.

40. Mnoge razprtije.

Med žlahtno pšenico, ki je tiste čase tako
veselo poganjala in stoteren sad obetala, je pa
tudi ljubka zaplodila se in grenek sad prinesla,
Bile so tu in tam nesrečne vojske, žalostni pre¬
piri in pravde; tudi raznih krivic in marsika-
kega pohujšanja se ni manjkalo. — Cesarji in
rimski papeži se niso mogli nič prav dobro
zastopiti. Že cesar Arih IV. (Henrik) je hotel
v cerkvi gospodariti, je škofije, opatije in
druge duhovske službe dostikrat najnevrednišim
podeljeval, včasih pa celo za denar prodajal,
zato je med njim in papežem Gregorjem  VII,
vstala velika razprtija; in da so take razprtije,

156

ker so se pogosto ponovile, veliko tuge in škode
na vseh straneh napravile, vsakdo lehko ve.

Tudi razni krivoverci so vstajali, zoper
duhovsko in deželsko gosposko učili, sami
ustavljali se ji in druge podpihovali, ter veliko
bojev krivi bili.

Tako je po češkem Jovan  Hus  krivovero
trosil, jih veliko premotil in strašne zmešnjave
napletal. Ravno tako se je tudi po drugih deželah
godilo, po Francozkem, Angležkem in Laškem.
In ako ravno so jih sčasoma umirili in ukrotili,
vendar je neki protiven in vrtoglaven duh ljudem
obvisel, po vseh žilah se kuhalo in vrelo in
mankalo le sape, ktera bi iskro pod pepelom
tlečo razpihala in v živi plamen spravila. In
tota sapa, ti vihar se je na Nemškem vzdignil
o začetku šestnajstega stoletja, je čedalje bolj
široko in z večo silo vlekel in neizrečeno veliko
zlega (hudega) načinih Jezero in jezero ljudi
je od katoliške vere odpadlo, ljudstvo zoper
ljudstvo vstalo in sosed na soseda planil; krvave
vojske so se vnele, strašne bitve in morije se
storile in cele vesi in mesta so z zemlje zginile.
Znanosti in umetnosti so bile zateptane, in narodi,
ki so v omiki in izobraženosti tako veselo na¬
predovali, spet so surovi in divji postali; posebno
pa jela je vera od tiste dobe vedno bolj pešati.

157

Zgodovina novih časov krščanstva.

Strta dola.

Od velike ločitve v zahodni cerkvi do naših dni
(od L 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivoverci.

Mož, ki je neštevilno zmešnjav na svetu
nacinil, in na milijone ljudi v časno |in večno
nesrečo pripravil, bil je Martin Luter,  učitelj
modroznanstva v Vitenbergu na Nemškem. Bil je
učen in prebrisane glave, pa še bolje napuhnjen
in vrele krvi. Leta 1517 se je z Dominikanci za-
volj krive rabe cerkvenih odpustkov prepirati jel;
zraven pa je on sam še huje zabredel, in od dne
do dne v veče zmote zahajal tako, daje  polagoma
vse krivovere starih časov pograbil in zmašil v
novo vero, ki se po njem Luteranska  veli.
Daritev sv. meše, post, spoved, molitve za mrtve
in še marsikako pobožno navado je zavrgel; učil
je, da vera sama človeka opraviči in zveliča, in
dobrim delom vso veljavo odrekel. Rimskega
papeža je Antikrista imenoval in njegovo cer-

V

158

kveno višo oblast popolnoma zavrgel, redov¬
nikom in redovnicam (nunam) ženitve in
možitve privolil, deželskim gospodom pa in
grajščakom pravico priznal, vse, kar samostani
gleštajo, v posest vzeti in v svojo rabo obrniti.
S tem se je mnogim prikupil in ob kratkem
veliko drhal si pridobil; spačeni množici
namreč so njegovi mehki nauki zlo sprejetni
se zdeli in lakomnim knezom je samostansko
blago močno dišalo. Poslednjič je obljubo
devištva prelomil, in, ako ravno duhoven in
redovnik, v zakon stopil, in se oženil z neko
redovnico, ki je iz samostana ušla, in kteri se
je reklo Katra Bore. Luter se je ustil, da svoj
nauk iz svetega pisma zajema; ali ker je sveto
pismo le po svoji trmasti glavi razlagal, se je
strašno zamotal in v svojih besedah ves navkriž
bil! Kar je jeden dan zagovarjal, je drugi dan
že oporekal. Tako je trdil, da človek nima
proste volje, torej tudi božjih zapovedi ne more
dopolniti, in se hudega ne varovati; da greh
človeka ne pogubi, ako le trdno vero ima;
in še več drugega takega je kvasil.

Kakor je od jedne strani Luter, tako so
od druge drugi, in skorej še huje nad ka¬
toliško cerkev segali in ji veliko zalih vej od-
klestili. Na Svajcarskem je Urh C v i n g 1 i
vpričnost Jezusa Kristusa v svetem rešnjem

159

Telesu tajil, ter jih veliko premotil; še več
pa jih je za seboj potegnil Jovan Kalvin,
ki je učil, da Bog nekoliko ljudi v večno po¬
gubljenje odmeni in za tega del njih srce
okameni, da se poboljšati ne morejo, in še

mnogo drugih zmot je zatrosil. Prekrstniki
so trdili, da otroke krstiti ni po svetem
pismu, in se torej odraščeni drugič krstiti
morajo; tudi so hotli, naj bi ne bilo lastnega

premoženja ne gosposke na svetu, marveč vse
občno in jednako. Vsi ti krivoverci, Ovingliani,
Kalvinci in prekrstniki, so zlo grdo in divje
ravnali; kar je Luter prizanesel, so toti ali

oskvrnili ali razdjali. Podobe Jezusa Kristusa

in njegovih svetnikov so razsekali in potolkli,
oltarje polomili, celo grobe in rake so razbili in
kosti in ostanke svetnikov z nogami poteptali ali
zažgali. In ako ravno so jeden čez drugega bili in
se strašno preklinjali, katoliško cerkvo pa so ven¬
dar vsi jednako sovražili in bi jo bili radi z
zemlje pregnali. In kakor ljulika večidel rajši
raste kakor pšenica, tako so tudi vse te krivo-
vere čudovito poganjale. Bili so pa tudi krivo¬
verci zviti in prekanjeni in niso zanemarili nobe¬
nega sredstva, ktero je v razširjavo njih zmot
kaj pripomoglo. Ustmeno in pismeno so se poga¬
njali za pospeh svojega lažnjivega nauka, in
kder zlepa niso opravili, so pa shuda nagnali.

160

42.  Tridentinski cerkveni zbor.

Katoličani so si veliko prizadevali in se trudili,
da bi teh žalostnih razdrtij enkrat konec bil, da
bi se ljudstvo umirilo in spet le jedna vera v
zahodni Evropi bila. V raznih mestih so z razkol¬
niki verske pogovore imeli, ter jim prijenjali,
kolikor je le mogoče bilo; ali vse zastonj. Luter
v svojem sovražtvu do rimskega papeža ni nobene
mere vedel in se ni dal pogovoriti; marveč je le
huje razsajal in vedno vekše homatije narejal.
Za tega del so se leta 1545 na povabilo papeža
Pavla  III. katoliški škofi in učitelji v mestu
Trident  na Tirolskem zbrali, so odjedne strani
pravo katoliško vero potrdili, od druge pa vse
te nove krivovere v pretres vzeli ter jih obsodili
in trdovratne krivoverce iz svoje občine odločili
kakor suhe veje z zelenega drevesa. Ta je tisti
toliko sloveči tridentinski zbor,  kteri se
tolikokrat v pridgah in krščanskih naukih v
pričbo katoliške vere imenuje; ta zbor je kato¬
liški cerkvi novo lepoto dal in njeno moč čudo¬
vito povekšal; vsi dobromisleči verniki so se spet
trdneje svoje matere katoliške cerkve poprijeli
in veliko zašlih se je k njej povrnilo. Tudi
Luterane so povabili k tridentinskemu zboru, da
bi se bili prijazno pomenili in ako mogoče, v
veri zjedinili, ker so ravno oni naj glasneje po

161

cerkvenem zboru vpili; ali kadar se je potem
sešel, so bili polni izgovorov, in niso hoteli
dojti. Tako je ta nesrečna ločitev še dalje
trpela: in če je kraljestvo samo zoper sebe
razdeljeno, govori Jezus, bode razdjano, in
hiša bo na hišo padla; tako se je tudi zlasti
na Nemškem žalostno godilo.

43. Žalostni nastopiti novili krivover.

Luter je zmirom in povsod veliko o
slobodi trobil, cesarja pa, škofe in deželske
oblastnike jako jako psoval ali grdil; njegov
malopridni nauk je pa tudi malopriden sad
obrodil. Kmeti, toliko lepega o slobodi slišavši,
so se kmalo na noge postavili in strašen punt,
ali črno vojsko začeli; v velikih trumah so se
po deželah razlili, ropali in požigali grajščine in
samostane, in grozovito mučili in morili izmed
duhovščine in žlahtnikov vse, kteri so jim v roke
prišli: ali tudi njim je povračivna ura udarila.
Veliko jih je bilo v vojski pobitih, veliko jih
je v železju po ječah pomrlo, veliko v ra-
beljnovih rokah življenje zgubilo in kakor
zgodovina pravi, več od sto tisoč jih je bilo
vseh vkupaj pokončanih. Komaj pa so bile
tote prekucije končane, so že druge nasto¬
pile, — vnela se je žalostna tridesetletna
vojska,  ktera je zlasti nemške deržave od

Srednji katekizem. (Slovenisch,) u

162

jednega kraja do drugega strašno poteptala,
ljutost in razuzdanost podredila in krščansk
občut v mnogih srcih popolnoma zadušila.

Ali ne samo po nemških, marveč tudi v
ostalih evropejskih državah so hude vojske
zavolj vere zahrule. Na S vaj carskem  je
Urh Cvingli krvavo bitvo zoper svoje lastne
rojake podkuril in z mečem v roki svojo dušo
izdihnil; tudi Kalvin in njegova stranka so se
velikih krivic, grozovitosti in razprtij okrivili.
Na F r a n c o z k e m so Kalvarji ali Hugenoti
kakor pravi divjaki razsajali in blizu dvajset
tisoč katoliških cerkev razdrli in raznesli:
v jedni sami pokrajini (Doline) so po spričbi
jednega njihovih pisateljev 256 duhovnikov in
112 redovnic umorili in devet sto vesi in mest
požgali. Ravno tako je moralo a n g 1 e ž k o
kraljestvo veliko prebaviti zavolj svojega odstopa
od katoliške vere. Kralj Arih VIII., začetnik
tega odpada, je veliko blagih mož, sosebno
duhovnih ob glavo djal, vse samostane podrl
in njih blago in imetje v svoj žep vteknil. Še
grozoviteje je ravnala kraljica Elizabeta, pod
ktere vladarstvom je nesreča katoličanov do
vrha prikipela; homatije so se po njeni smrti
še namnožile in kralj Dragotin  I. (Karol)
je moral celo na krvavem odru svojo glavo
zgubiti.

163

44. Razširjanje katoliške yere y prej
neznanih krajih.

Kar je sveta mati katoliška cerkev po krajih
naše Evrope slabovernih otrok po krivoverah
zgubila, jih je po drugih delih sveta z zvrhano
mero dobila, in kar so Luter, Kalvin in njih
pajdaši vernih ji odvzeli, so iskreni duhovni,
kterim se misijonarji  veli, v Aziji, Afriki
in Ameriki ji obilno pridobili. Kakor nekdaj
apostoli so šli na vse kraje sveta sv. evangelj
oznanujoč in stoteren sadje bil plačilo njih dela
in truda. Popisati vse, koliko so trpeli in koliko
prehodili, ni prostora ne časa: samo od jednega
izmed njih, sv. F r a n Č i š k a K s a v e r s k e g a,
naj se kaj malega pove. Ves vnet za spreobrnitev
nevernikov in pogumen, kakor nekdaj sv. Pavel,
je široko morje preveslal in srečno v izhodno
Indijo došel. Po ulicah mesta Goa je vsako jutro
z zvončkom žvenkljal in s tem otroke k sebi
privabil. Otroci so kmalo veselje dobili do prijaz¬
nega moža in ga pazno poslušali, ko jim je
toliko lepo od ljubega Jezusa pripovedovati znal
in domu prispevši in povedavši, kaj so slišali,
so odraščenim srca vneli, da so tudi oni hodili
paslušat svetega moža. In Bog je blagoslovil
vidoma vse njegove stopinje. Neutrujen je hodil
od sela do sela, od otoka do otoka, je Indijo in

11 *

164

Japan in mnogo drugih kraljestev prehodil,
je štirdeset tisoč maliških podob z lastno roko
razdrobil' in nad jeden milijon ljudi s krstno
vodo oblil, — kaj, on sam pravi, da je samo
jeden dan deset tisoč nevernikov krstil; zato
se po vsej pravici apostol Indije  zove.

Po njegovi smrti so pa drugi nastopili in
zmirom več polja s semenom božje besede ob-
sejali; celo po velikej Kitajski državi, kamor do
tistih dob še nihče iz naših krajev došel ni, je
katoliška vera zelo lepe mladike gnati jela. In da
malikovavci niso samo na videz, kakor sovražniki
krščanstva zabavljajo, temveč resnično spreobra¬
čali se, to nam priča njih stanovitnost v veri ob
času, kadar je po japanskih otokih hudo prega¬
njanje kristjanov navstalo, ter jih veliko sto tisoč
za svojo vero umrlo in neznane, neizrečene muke
trpelo. Radi kakor na svate so hodili na krvavi
oder; mladi fanti in dekleta, rahli serci in žlahtne
gospe voljno in veselo polagali svoje glave pod
rabeljevo sekiro. In žalibože, da noter do zdaj
v tistih krajih niso henjali kristjanov preganjati!

Ravno tako prijazno se je po Ameriki,
ktero je Krištof Kolumb  1. 1492 najdel,
luč krščanske vere zasvetila, in gnjusobi in ne¬
sramnosti malikovanja konec storila. Amerikanci,
posebno pa Mehikani  so bili hudi maliko¬
vavci. Po dvajset tisoč mladenčev in dekličev

165

so poklali vsako leto svojemu grdemu maliku,
ki so mu rekli B i c 1 i b u c 1 i, in ako niso na
vojski sovražnikov dovolj nalovili, so svoje lastne
otroke v žrtvovanje dali, ter meso darovanih
ljudi povžili. Jezik ne dopove, koliko so ubogi
misijonarji pri njih trpeli, koliko nevarščin, glada
in žeje prebavili, in vendar so vse zapreke srečno
premagali, divja ljudstva omikali in luč svete
vere v njih temnem srcu prižgali. Čudno dobrega
in lepega pa so storili v neki pokrajini južne
Amerike, Paragvaj  imenovani, kder so iz ža¬
lostne goščave blagonosni raj, in iz ljutih pes-
janov krotke in poštene kristjane naredili. Vem, da
bi radi vedeli imena vsaj nekterih izmed njih in da
vam ustreženi, ako vam nekoličko od njih povem.

45. Najimenitnejši možje y tej dobi.

Blagi možje, kteri so se neutrudno za raz-
širjavo katoliške vere poganjali in dostikrat
s svojo lastno krvjo malikovavsko zemljo polili,
bili so večidel redovniki ali menihi. Frančišek
Ksaver in ostali, ki so po Kitajskem in Japan-
skem pravo vero razširjali, so bili Jezuiti,  in ni
še bilo cerkvenega reda na svetu, kateri bi si bil
tolike zasluge za katoliško vero pridobil, ter jo bi
bil močneje napadom krivovercev branil, kakor
Jezuitski red, kojega utemelitelj je bil sv.
Ignaci  L o j o 1 a, 1. 1491 na Španskem rojen.

166

Nasproti pa tudi ne morem zamolčati, da nobeden
red ni toliko protivnikov imel, kakor ravno red
Jezuvitov. Sovražili, črtili, preganjali in celo
morili so njegove tovarše, ter jih sovražijo, črte,
preganjajo in more do današnjega dne.

Pa še drugi redi so v tej dobi vstali in
zacelili rane, katere so Luter in drugi krivo¬
verci katoliški veri vsekali. Frančiškani
in kapucini,  kterih duhovni oče je bil
sv. Frančišek iz Asisija, so bili dobri duhovni
pastirji in pri ljudeh jako čislani zavolj svoje
svete pobožnosti in ojstre spokornosti. Pij ar is ti
so se po šolah in učiliščih z otroci in mladenči
pečali; milosrčni bratje so bili bolnikom
v postrežbo: drugi spet so druga opravila
imeli. — Tudi ženski spol ni zaostal, temveč
si mnoge in razne samostane napravil. Uršu¬
li  n k e , ktere se s podukom dekličev trudijo,
še zdaj po naših krajih največ samostanov
imajo, kakor v Ljubljani, Loki, Gradcu,
Gorici i. t. d. Elizabetinke  strežejo bolnim,
Karmelitke  so v premišljevavnem življenju
svoj poklic imele in milost božjo prosile za
deželo in ljudi.

Posebnega omena vredna pa je množica
mož in žen, ki se je, kar vero in krepost za¬
deva, za izgled postavila vsem bodočim časom.
Sv. Karl Bor omej ski,  kardinal in nadškof

167

v Milanu (um. 1. 1584), je v ljubezni do bližnjega
naj višo stopinjo dosegel. Ob času kužne bolezni
je kakor angelj pomoč in tolažbo po mestu
nosil, po bolnišnicah, kder je smrt nemilo ko¬
sila bolnikom stregel, in vse, kar je svojega
imel, denar in blago, celo svojo posteljo in
življenje svojim siromakom v žrtvo dal.

Sv. Frančišek  S al  e z i j, škof Genevski na
Švajcarskem (um. 1. 1622.), je po svoji ljubeznjivi
krotkosti okoli 72.000 krivovercev zopet katoliški
cerkvi pridružil — Sv. Vincencij Pavlanski
(um. 1. 1760) je vse svoje žive dni ubogim in
betežnim v postrežbo bil, in si veliko veliko
prizadel, da bi njih žalostni stan polajšal.

Vpeljal je družbo mešnikov, ki so nevedne
kmetovavce podučevali, in družbo za popravo
galijotov (galernih služnih), utemeljil posebne
hiše, v kterih so se sirote in najdeni otroci odgajali,
in kar je črez vse važno, po njem so osnovane
milosrčne sestre,  kterih slava še zmirom
raste po mestih in deželah. Na Nemškem si
je največe zasluge za katoliško vero sv. mož
Jezuvit Kanizij  pridobil. Kakor močen zid se
je napadom krivovercev ustavil in z besedo in
s spisi se z njimi boril; zložil je katekizem, ki
se še zdaj po šolah rabi, in vpeljal mnogo
učilišč in drugih občno koristnih naprav. Na
Kranjskem so bili ljubljanski škof, Tomaž Hren,

168

na Koroškem labudski škof, Jurij  S to  b e j, na
Štajerskem pa sekovški škof, Martin Brener,
najpogumnejši zavetniki katoliške vere, in so
uspehe Luteranov s krepko roko zajezili.

Naj se zapomnijo tu še nektera možka in
ženska imena šestnajstega in sedemnajstega
stoletja, ktera so katoliški cerkvi na vse veke
v kine in lepoto; kakor sv. J o a n od Boga,
Joan od križa, Filip Neri. Peter iz
Alka n tar e, Jožef K a 1 a z a n c, Jožef
Kupertin, Franc B orgij a, Pij V., Fidel
iz Sigmaringa, Alojz Goncaga, Stani¬
slav Kostka  in še mnogo drugih. Izmed
ženskega spola pa: sv. Terezija, Roza Li¬
ma n s k a, Angela iz Brešje, Magda¬
lena Paciska, Frančiška iz San¬
ta  1 a i. t. d. V osemnajstem stoletju sosebno
imenit je bil sveti škof Alfonz Ligu  o rij
(um. 1. 1787), ki je mnogo lepili knjig spisal, in
utemeljil družbo mešnikov, kterim se Liguorjani
ali Redemptoristi  pravi. — Vsi toti svet¬
niki in svetnice božje so bili človeškega rodu
najboljši prijatelji, najvekši dobrotniki. Otroke
so v božjem strahu in božjem nauku lepo učili,
mladenče in dekleta k pobožnosti vnemali in
jim skrb za nedolžnost in čistobo srca goreče
priporočali, starce pa k srečni smrti pripravljali.
Bolnike po bolnišnicah, jetnike po ječali so

169

pridno obiskovali in njih žalostne duše s tolažbo
podperali. Mirni in krotki niso nobenemu krivice
storili, nobenega raznašali, temoč od vsakega
dobro mislili in mu vse dobro želeli. Sami za
se pa so silno ostro živeli, malo jedli, malo
spali, veliko molili, in žive priče bili, da duh
ljubezni, duh ponižnosti in lastnega zatajevanja
ni še zginil iz katoliške cerkve, kakor veliko
nasprotnikov na vsa usta trobi.

46. Razširjanje nove nevere in zatiranje
katoliške cerkve. Razne preklici j e v
deželskih zadevali.

Luteranska krivo vera ni bila od Boga, in
kar od človeka pride, obstanka nima; zato je
tudi ona razpadati jela in mnogostrano se raz¬
klala. Tako so prekrstniki, presbiterani,
kvekeri, metodisti, moravski bratje  in
drugi krivoverci scer vsi na njenem deblu izrastli,
vendar so bili med seboj razcepljeni in v svojem
nauku jeden drugemu dostikrat ravno nasproti,
ter so če dalje v vekše zmote zahajali.

Nekteri izmed njih, zlasti na Angležkem
in Francozkem, so sčasoma celo vso vero
zgubili in v hudobi svojega srca tako globoko
se pogreznili, da so strašno zarotbo storili in
prav peklenski sklep naredili, krščansko vero
popolnoma zrušiti in zatreti. Iz tega namena

170

so spisali mnogo zapeljivih knjig, v kterih so
norce brili iz vsega, kar je človeku svetega in kar
k sramožljivosti gre; so oponašali in zasmehovali
rimskega papeža, duhovščino in cerkvene obrede,
ter očevidno priporočali nesramnost in razuzdanost.
In kar je res, to se ne sme tajiti, znali so pisati
kaj lepo, mično in bistroumno, zato pa je vse,
visoko in nizko, po njih bukvah in pismih hrepe¬
nelo, jih z velikim poželenjem čitalo in se pone¬
vedoma njih strupenega duha — duha brezbož-
nosti nasrkalo. — Potem pa, ko jim je njih
početje tako dobro zvedlo, so še bolj čvrsto na
noge stopili, in jeli brez plahote svoje črno delo
izpolnovati. Dobro vede, da kdor hoče čredo
razkropiti, mora poprej pastirja mahniti, so
tudi oni naj prej duhovščine se lotili. Proti
koncu osemnajstega stoletja so na Francozkem
strašne prekucije vstale, so duhovnom vsa njih
zemljišča s silo vzeli in poprodali, redovnike
in redovnice iž njih mirnih izbic izgnali, njih
svete obljube razrušili, in njih ■ samostane in
cerkve obropali in razdjali. Koliko duhovnov
so pobili, koliko v vodi potopili in koliko iz
dežele zapodili, to ve Bog sam! Le v mestu
Nantes  so jih sedem sto in šestdeset ugono¬
bili. Naj se je dohovnik le prikazal v mašnem
oblačilu, gotova smrt je bila njegov del, in
za glavo je šlo vsakemu, kteri bi ga bil pod

171

streho vzel. Nedelje in svetke praznovati je bilo
ojstro prepovedano, sv. meso služiti ali slišati
s smrtjo kaznovano; z jedno besedo, vse kar je
krščanskega bilo ali k službi božjej spadalo, bilo
je zaterto in vničeno. Celo Boga, pravega, živega
Boga, ki je vse stvaril, vse hrani in vlada, so
predrzno zavrgli, in namesto Njega pamet  za
boginjo postavili, so neko nesramnico prav gizdavo
okinčeno z veliko slovesnostjo v prejšnjo stolno
cerkvo Matere božje v Parizu na ramah nesli
in jo na veliki oltar na mesto britke podobe
križanega Jezusa postavili, nji v čast pesme peli
in kadilo žgali.

Kder pa enkrat luč prave vere ugasne,
ondi tudi prava sreča, blagostan in veselje mine,
kakor se je na Francozkem zgodilo. Ni bilo več
miru ne varnosti, ne prijateljstva ne zvestobe;
brat se je bal brata, oče svojemu lastnemu
otroku ni zaupal, celo kraljevski sedež so pre¬
kucnili in raztrupali. Bili so strašni časi, kakor-
šnih ni zapisanih v zgodovinskih bukvah, ter so
kakor smrtna senca nad dve leti zalo francozko
zemljo temnili in divjačili. Pobožni in dobrohotni
pa le premehki kralj Ljudevit  XVI. je pod
rabelnjovo sekiro glavo zgubil (1. 1793) in za
njim tudi njegova žena in sestra. Kakor voda po
potokih je tekla krv po mestih in veseh, in niso
prizanesli ne starosti ne spolu. V Bretanji so pet

172

sto otrok, (kterih) najstarejši je štirnajst. let
imel, postrelili, zato ker so njih očetje Bogu
in kralju zvesti ostali, in nekteri so zračunali,
da vseh v tej strahoviti dobi pomorjenih skupaj
je bilo blizu dva milijona. In kaj mislite, zakaj
so ti kervoloki (med kterimi najdivjiši je bil
Robespier) vso to nesrečo, grozo in žalost na¬
pravili! — Kakor oni sami pravijo, zato, da bi
ljudi osrečili in njih korist povekšali! Ko so
duhovne preganjali in vero zatirali, so rekli:
ljudstvo se mora omikati in očistiti svojih vraž
in praznih ver. Ko so morili in nedolžno krv
prelivali, so djali: vse ima prosto in jednako
hiti. Znali so lepo govoriti, res je, pa pod njih
jezikom je bil nevaren strup, in joj in gorje
vsakemu, kteri takim sleparjem v pest pride! —
Zadnič pa, ko so videli, da njih hudičeva setev
tako močno plodi, so se hudobneži sami zbali
in za svoje življenje tresti jeli, in da bi brez-
postavnost vsaj nekoliko zajezili, so dali slovesno
oznaniti, da mora ljudstvo spet v Boga in ne¬
umrljivost človeške duše verovati. Leta 1799
je Napoleon  višjo oblast prevzel; bil je
mož orjaškega uma in nenavadne zmožnosti,
vendar ljudstva brez vere vladati se ni upal:
zatega del je cerkve zopet odprl, je očitno
službo božjo zopet vpeljal in z rimskim pa¬
pežem zastran cerkvenih zadev slovesno se

173

pogodil. Ali ta lepa zastopnost med njima ni
dolgo trpela. Napoleon, prevelike sreče pijan,
je na svoje obljube pozabil, je zmirom dalej
segal in terjal marsikaj, kar mu poglavar cerkve
nikakor dovoliti ni mogel. Konec razprtije je
bil, da je francozka armada mesto Rim obsedla
in so papeža Pij a VII. kakor razbojnika vjeli,
ter odpeljali (1. 1809). Ali Jezus Kristus, kateri
je svojo cerkev na skalo zidal in ji obljubil, da
je nobena sovražna moč premogla ne bode, je
tudi v tej stiski ni pozabil. Kakor visoko se je
vzdignil Napoleon v svoji moči in ponositosti,
tako globoko je padel. Njegova hrabra vojska
je na Rusovskem zmrznila in slednjič on sam
vjet in na dalni otok sv. Helene odpeljan bil:
papež Pij VII. pa je z veliko slavo v svoje mesto
Rim nazaj prišel (1. 1814). Njegovi nasledniki
na stolu sv. Petra so bili: Leo XII., Pij VIII.,
Gregor  XVI., Pij IX. in Leo XIII., ki zdaj
krščansko katoliško cerkev vlada, in je v vrsti
papežev od svetega Petra sem dve sto šestdeseti.

47. Obudi tv ti boljšega duha med
katoličani in nada boljših časov
katoliške cerkve.

Po francozki prekuciji, ki je cerkve,
države in narode ubožala in na milijone ljudi
podavila, je liotla previdnost božja ljudstvo

174

posvariti in prepričati, kam pride, kdor Boga
zapusti in od prave vere odstopi. Veliko sicer
se jih je spametvalo, ko so vidili strašno
globino, v ktero odstop od Boga in vere pelja;
ali joj! veliko pa tudi je slepih ostalo in
svarjenja božjega ni porajtati hotelo; zategavoljo
so se krivi in zapeljivi nauki francozkih brez-
božnikov tudi po drugih deželah razlili. Tudi
po ostalih deželah so mnogo lepih in občno
koristnih naprav razrušili, mnogo opatij in
samostanov odpravili, bratovščine in vsa pobožna
družtva odpravili, in kderkoli so mogli, cerkev
in njeno oblast in njene pravice podkopali:
nevero pa in njen kačji nauk so razširjali,
živo priporočali in sosebno med šolsko mladost
z obema rokama trosili. Pri vsem tem pa vendar
Bog svoje vsemogočne roke cerkvi ni odtegnil,
ampak varoval jo je kakor svojo ljubljeno
nevesto, krepko podperal v raznih nevarnostih
in zravno še visoko poveličal z mnogimi čudeži.
Postavimo — kako čudna je bila spreobrnitev
Juda Ratisbona!  Koliko bolnikov je čudo¬
vito ozdravelo 1. 1844 v mestu Trier,  kder
je sveta suknja našega Zveličarja v počeščenje
izpostavljena bila! In v naših dneh kako čudo
se je godilo v laškem mestu Rimini!

Brez vse dvombe pa naj veči čudež,
kterega nobeden tajiti ne more, je vedno in

175

zmirom nagliše razširjan j e svete katolišce vere
po vseh delih sveta, dasiravno je povsod
mnogobrojnih zaver. Posebno veselo v severni
Ameriki  vera napreduje. V Združenih
državah  samo so v manj kot petdesetih letih
nad šest in dvajset škofij utemeljili, in zravno
še veliko množino cerkev, duhovšnic, samosta¬
nov in drugih naredeb pobožnosti naredili.
Na Kitajskem  se spreobrnitve od dne do
dne množijo, in akoravno ondot kristjane pogo¬
sto še preganjajo in morijo, njih število ven¬
dar zmirom raste. Tudi v Afriki  se kaže, da
boljši časi nastopajo; kajti v sredino A frike seje
1. 1851 več duhovnov, rojenih Slovencev, podalo,
črnim zamorcem sv. evangelje oznanovat. Na
Angležkem  katoliške cerkve stavijo, samostane
zidajo, in ljudje prestopajo v katoliško vero tako
obilo, da se jih veliko nadja, da ne bode dolgo,
ko bo celo angležko kraljestvo katoliško. Ali
kaj! saj se je tudi pri nas v avstrijskem
cesarstvu od nekoliko let sem marsikaka reč na
boljše obrnila. Postavili so mnogo samostanov,
v kterih nedolžnost zavetje, spokornost mir svoje
vesti, bolnik postrežbo in starost oskrbljenje
najde. Začele so se bratovščine sv. Leopolda,
presladkega srca Jezusovega, živega
rožnega venca in srca Marijinega
za spreobernitvo grešnikov. Fare so skoro

povsod za božjo čast oživele, svoje cerkve
olepšale, in tu in tam si glasne in prijetno
vbrane zvonove omislile. Nove šole so se osno¬
vale, sveti zakramenti se prejemajo bolj pogosto
in čedalje bolj na dan stopa spoznatev, da le
v katoliški cerkvi se najde pravi mir, zloga in
večno življenje. — Posebnega spomina vredna
sta cesarska ukaza  od 18. in 23. mal. travna
leta 1850, ktera oproščenje katoliške cerkve
slovesno izrekujeta in katoličane po vesvoljnem
svetu z veselim upanjem navdajata.

Res je sicer, da se je vmes tudi marsikaj
žalostnega prigodilo, sosebno leta 1848, ker
so duhovščino in pobožnost preganjali; res je,
da je veliko kristjanov, ki so zelo nemarni in
brez skrbi za izveličanje svoje duše, in le
svet in posvetno veselje ljubijo, celo nove kri-
vovere, kakor Rongeansko, so izkovali. Ali
vse to nas ne sme motiti, temveč v veri še
bolj potrditi, zakaj v sv. pismu čitamo: da
vsi, kteri hočejo pobožno živeti v
Kristusu Jezusu, morajo preganjanje
trpeti;  in čitamo, da bode enkrat velik
odpad od Boga in Kristusa.  Vsak tedaj
naj gleda in čuje, da se zapeljati ne da, temoč
da zvest ostane in venec življenja prejme.
(Skrivno razod. 2, 10.)

48. Zagovor.

Zgodovina naše svete vere nam kaže na
vsakem listu, kako dober in usmiljen, pa tudi
kako svet in pravičen je Bog. Razjasnuje nam,
kako čudno in modro je Bog človeški rod vodil
že v stari zavezi, od našega prededa Adama
noter do prihoda našega Gospoda in izveličarja
Jezusa Kristusa: še lepše pa nam pripoveduje
o novi zavezi, kako je Jezus Kristus cerkev
utemeljil, kako so jo apostoli in njih nastopniki
po vesvoljnem svetu razširili in kako zalo raste
skoz vse veke noter do sedajnega papeža
Leona XIII. Kdor ima zdrave oči, lehko vidi, da
veličastna in polna blagosti je naša sveta vera;
in slednja vrstica nam veli, da ne človek, ne angelj,
ampak Bog sam more ljudem takšno vero dati.

1) Vera, ktero mi spoznavamo, ni od ljudi
zmišljena, marveč od Boga  izvira. V stari
zavezi jo je Bog po prerokih razglasil, v novi
pa njegov edini Sin Jezus Kristus oznanoval in
potrdil z nebrojnimi čudeži, največ pa s svojim
vstajenjem od mrtvih. Od Boga so njeni nauki,
in kdor jih zaničuje ali zavrže, sam sebe veko-
komaj zavrže.

2) Naša vera ni od danes ali včeraj, nima
kakih sto let, kakor krivovera Luteranov, Kal-
vincev in drugih, ampak prav za prav sega do

Srednji katekizem. (Slovenisch.) \  2

178

začetka sveta. Njeno prvo zrno je bilo
v raju vsajeno, kder je Bog- človeku, po¬
tem ko je greh storil, Odrešenika obljubil; in
cela stara zaveza z vsemi svojimi darmi, opravili
in šegami je bila le predpodoba nove zaveze in
kar v stari pomankuje, to nova dopolnuje.

3) Dasiravno pa zgodovina naše svete
vere blizu šest tisoč let obseguje, ima vendar
toliko neoporekljivih spričeb in imenitnih
dogodeb, da nihče, ako nima skaljenega uma,
nad njeno istino ali resnico dvomiti ne more;
in kar bukve sv. pisma važnejšega kaj povejo,
kakor o- grehu prvega človeka, o
obljubi odrešenika, o vesvoljnem
p o t o p u i. t. d., to vse tudi grški in rimski
zgodopisci potrjujejo. Nobeden narod nima
zgodovine tako globoko utemeljene, kakor jo
ima krščanska vera. Vse rodovine od Adama
do Kristusa so nam na tanko znane in vse
cerkvene poglavarje od sv. Petra do sedajnega
papeža lehko po imenu povemo. Kako čudno
lepo se vse vrsti! kako premodro je vse
vpeljano!

4) Celo Judje, ki so kristjanom naj
trdoglavnejši nasprotniki, pričajo, akoravno
nehotoma, resnico in božji izvir naše svete
vere. V svojih svetih bukvah namreč zelo
skrbljivo ohranujejo celo zgodovino in vse

179

prerokbe stare zaveze, na ktere se mi nasla¬
njamo, tako da nihče trditi ne more, kakor
bi kristjani bili kaj popačili ali vrinili.

5) Tudi tega nihče tajiti ne more, da le
s posebno p o m o čj o in milostjo božjo
je krščanska vera Črez celi svet se razširiti
mogla. Apostoli namreč, ki so jo oznanovali,
so bili nizkega rodu, — ubogi in nepoznani, si
niso nikoli po šolah glave belili in nikjer prid-
govati vadili. Vera, ktero so učili, in ktera le
pokoro, ponižnost in lastno zatajevanje hvali in
priporoča, vse sovražtvo pa, poželjivost mesa
in lakomnost časti in blaga črti in prepove¬
duje, samopašnim hajdom dopasti ni mogla:
zatorej so se bogatini in veljaki na uboge
ribiče zaničljivo ozirali, modrijani in učeni
zasmehovali jih, in vladarji in oblastniki z
mečem in ognjem preganjali. Pri vsem tem so
pa ubogi ribiči vendar le zmagali in Jezusov
nauk po celem svetu razširili, in sicer tako
naglo razširili, da je smel sv. Justin kmalo po
smrti apostolov vpričo vseh ljudi pisati: „Ni

znanega naroda, ne med divjaki ne Grki,
kder bi se v imenu križanega Jezusa molitve
in zahvale Bogu Očetu in Stvarniku vesolj¬
nega sveta ne opravljale.“ — Kdo drugi,
kakor vsemogočni Bog je mogel tu čudo
storiti? Ako ne verujemo, da so se

/ 12  *

180

Čadeži godili, veli sv. Augustin,  je  t o r a j
veči čudež, da je vesvoljni svet
brez čudežev veroval.

6) Ali ne samo utemeljena na čudeže
je krščanska katoliška cerkev, nego tudi to
je veliko čudo vsemogočnosti božje, da se
v toliko stiskah vedno ohrani  in ne zatre.
Kraljestva in cesarstva se razsipljejo; Kristusovo
kraljestvo samo vse prebije in vedno raste. Ako
v jednem delu sveta omahuje, se pa zato v dru¬
gem še bolj razširja. — Z nebrojnimi sovražniki
je bilo od zibele svoje obdano, strašno so nad
njim razsajali in mu pretili: krščanska cerkev
nima nobene vojske, da bi se branila napadov,
nobenega meča, da bi se hudej sili ustavila; —
ko bi jo božja roka ne podpirala in Njegova moč
ne držala, že zdavnej bi bila zatrta in vničena.

7) Se krasnejša se nam vidi krščanska
cerkva, ako se ozremo na r'a d o s t n i s a d in
neizrečeni blagoslov,  kterega vun in vun
po zemlji deli in ljudem daruje. Kderkoli se
njena prijazna luč posveti, ondi divjost beži
in omika sledi. Ona je povzdignila kmetijstvo
in trgovino, je obudila umetnost in znanost, ter
prepovedala sužnost in žrtve ljudi. Ona nam
v žalosti, bolezni in siromaštvu solze otira
in je naša poslednja palica v neznano večnost.
Ob kratkem: krščanska vera je v resnici drevo

181

življenja, ktero je Bog v raju vsadil,
da bi vsi ljudje v njegovi senci mirno počivali
in se poživili od njegovega žlahtnega sada.

Kam, v kako nesrečen prepad pride narod,
ki krščansko katoliško vero zapusti, zgodo¬
vina vseh časov veliko žalostnega zaznamova¬
nega ima. Tam v Afriki, kder so nekdaj
sloveče cerkve v Kartagini in Alesandriji bile;
tam v Aziji — v Antiohiji, v Efezu, kder sta
sv. Jovan in Ignacij učila, in je krščanska
vera v najlepšem cvetju bila, zdaj hajdi, Turki,
gospodarijo, in namesto sv. križa nad cerk¬
vami se le polmesec lesketa. In kako grenki
sad zori zlasti po nemških deželah, ktere so
od prave vere odpadle, vsi dobro vemo. Ako
se pa drevo po sadu pozna, kakor Jezus veli,
mora vsak, kdor nima predsodkov, spoznati,
da krščanska vera, ki je toliko blagonosna,
od Boga izvira; nevera in krivovera pa, ki
tako gorjup sad rodi, od hudega, ki ljubko
med pšenico seje.

8) Na vse zadnje pa, ako se povzame in
prevdari, kar je bilo do zdaj rečenega, jasno
se vidi, da cerkev, ktera toliko neizrekljivega
dobrega za časnost in večnost rodi in ljudem
daje, ktero je Bog sam na čudeže utemeljil in
vun in vun s čudeži poveličuje, ne more nobena
druga biti, kakor rimsko-katoliška  cerkev.

182

Ona in nobena druga je tisto žlahtno
nebeško drevo,  gorčičnemu zrnu podobno,
ktero je Jezus v naše izveličanje vsadil; ona
je tisti zali vinograd,  kterega je Jezus za¬
sadil in ga škofi in ostali mešniki pod vladar-
stvom rimskega papeža obdelujejo. Sam sveti
D u h ga poliva s svojimi milostmi in ogreva
s svojo nebeško lučjo. — Vse druge vere pa,
kolikor jih je na svetu, naj že bodo luteranske,
kalvinske, novokatoličanske ali kake druge, so
napčne vere, v kterih ni izveličanja; so suhe
veje, ki ne rode dobrega sadu; so votli vod¬
njaki, v kterih v največi sili vode ni. Vsak
sadež,  veli Jezus, kterega ni moj ne¬
beški Oče vsadil, bo izruvan;  tako
tudi krivovere nobenega obstanka nimajo —
zrastejo, se razšopirijo in — usahnejo. Sama
krščanska katoliška cerkev vekomaj  ostane;
ona se ne postara, ne obledi, marveč je zmi-
rom lepa, neomadeževana in polna veličastva;
zakaj ona ima obljubo Gospodovo: Nato

skalo bom sezidal svojo cerkev, in
vrata peklenska je ne bodo zmagala.
— Glejte! jaz sem pri vas vse dni
do konca  sveta. (Mat. 16, 18.)

Mi ® 1 i  % v ©«

Jutranja molitev.

V imenu Boga f Očeta in f Sina in
svetega f Duha. Amen.

Oče nebeški, lepo se ti zahvalim, da si me
ohranil nicojšno noč; ohrani me tudi danešnji
dan vsega hudega na duši in na telesu. Vse
moje dejanje in nehanje naj bo tebi v čast, meni
pa v zveličanje. Amen.

O moj Bog! verujem v tebe, ker si večna
resnica. — O moj Bog! upam v tebe, ker si
neskončna milost. — O moj Bog! ljubim tebe,
ker si največa. dobrota. (7 let in 7 kvadr. odp.)

Jezus, Marija, Jožef! vam izročim svoje srce
in svojo dušo. (100 dni odp.)

Preljubi angelj, varuh moj! povsodi mi na
strani stoj. Varuj mene, prosim te; v sveti raj
pripeljaj me.

Presladko srce Jezusovo daj,

Da te bolj v  in bolj ljubim vekomaj! (300 dni
odp.) Oče naš. Ceščena si Marija. Verujem.

Dober namen:  Vse k veči časti božji;
vse iz ljubezni do tebe, moj Jezus!

184

Kedar se pokropišz blagoslovljeno
vodo: Pokropi me, o Gospod! in očiščena bo
moja duša.

Kedar mimo križa greš: Molimo te,
o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo; ker si s
svojim svetim križem svet odrešil. (100 dni odp.)

Kedar koga srečaš, pozdravi:
Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Na vekomaj. Amen.
(50 dni odp.)

Kedar v cerkev prideš, pozdravi
Jezusa v presvetem zakramentu  reš-
njega Telesa, in desno koleno do tal
pripogni: Bodi češčen in hvaljen vsaki čas
— najsvetejši in božji zakrament! (100 dni odp.)

K svetemu angelju varuhu:

Angeljček, božji, ki varuh si moj,

Po višji dobroti sem var’vanec tvoj,
Razsvetljuj in varuj me,

Vodi me in vladaj me!

(100 dni odp.)

Ob času skušnjave  reci: O Bog, pridi
mi na pomoč; Gospod, hiti mi pomagat! Jezus,
pomagaj mi! Marija, prosi za me! Rajši umreti,
ko grešiti!

Obudi vsako jutro dobri namen
za svete odpustke:  O Bog, stori me delež¬
nega vseh svetih odpustkov, kterekoli danes
s svojimi molitvami in dobrimi deli zadobiti
zamorem. Darujem ti jih v zadostenje za svoje
grehe, v zahvalo za vse prejete milosti in za
verne duše v vicah. Amen.

185

Zlate molitvice.

Med dnevom vzdihni večkrat:

Moj Jezus, usmiljenje! (100 dni odp.)

Jezus, moj Bog 1 , ljubim te čez vse!
(50 dni odp.)

Presladko srce Jezusovo, usmili se nas!
(100 dni odp.)

O Jezus, krotki in iz srca ponižni, stori
moje srce svojemu enako! (300 dni odp.)

Presladki Jezus, ne bodi moj sodnik, ampak
zveličar! (50 dni odp.)

O Marija, brez madeža spočeta, prosi za
nas, ki k tebi pribežimo. (300 dni odp.)

Neomadežano srce Marijino, prosi za nas!
(100 dni odp.)

Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje!
(300 dni odp.)

Naša ljuba Gospa presvetega srca, prosi
za nas Boga! (100 dni odp.)

Sveti Jožef, prijatelj svetega srca, prosi
za nas! (100 dni odp.)

Večni Oče, darujem ti predrago krv Jezusa
Kristusa v zadostenje za svoje grehe, in za
potrebe svete cerkve. (100 dni odp.)

Angeljevo češčenje.

1. Angelj Gospodov — glej stran 33.

Molitev pred jedjo.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Blagoslovi, o Gospod, nas in te svoje dare,
ktere bomo po tvoji dobrotljivosti zavžili. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

186

Molitev po jedi.

Zahvalimo te, vsegamogočni Bog! za vse
tvoje dobrote, in prosimo te, povrni vsem, ki so
nam dobro storilo, zavoljo v  svojega imena večno
življenje. Amen. Oče naš. Češčena si. čast bodi.

Molitev pred šolo.

Pridi sveti Duh, napolni srca svojih vernih
in užgi v njih ogenj svoje ljubezni, ki si ljudstva
vseh jezikov v edinosti svete vere združil.

F. Izlij svojega Duha, in bomo prerojeni.

Odg.  In prenovil boš obličje zemlji.

Molimo  O Bog, ki si srca svojih vernih po
razsvetljenju svetega Duha učil; daj nam po
ravno tem Duhu razumeti, kar je prav, in se
njegove tolažbe vselej veseliti. Po Kristusu,
Gospodu našem. Amen. Oče naš. Češčena si.
Časti bodi.

Molitev po šoli.

Hvala tebi, Gospod nebeški. Oče, za vse lepe
nauke, ki si nam jih danes tukaj spoznati dal.
Prosimo te, naj nam bodo ti nauki k časnemu
in večnemu pridu. Prosimo te, blagoslovi našega
papeža I., cesarja I., našo duhovsko in deželsko
gosposko, naše stariše, učenike in dobrotnike, in
jim obilno povrni vse, kar nam dobrega storijo;
po Jezusu Kristusu, Gosp v odu našem. Amen.
Oče naš. Češčena si Marija, čast bodi.

187

Ponovljenje krstne obljube.

Verujem v Boga Očeta, Sina in svetega
Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, edinorojenega
Sina božjega, kteri je Bog in človek skupaj, in
kteri je človeški rod s svojim trpljenjem in s
svojo smrtjo odrešil. Verujem vse, kar je Bog
razodel, kar so apostoli oznanovali, in kar nam
sveta katoliška cerkev, v kteri hočem živeti in
umreti, verovati zapoveduje.

Odpovem se iz vsega srca hudiču, njego¬
vemu napuhu, in vsem njegovim delom. Odpovem
se tudi vsem grehom in vsem zapeljivim naukom
sveta. Trdno sklenem, krščansko živeti. Bog me
potrdi v mojem sklepu s svojo vsegamogočno
milostjo. Amen.

Mesne molitve.

1. K evangelju.  V imenu Boga f  Očeta
in f Sina in svetega f Duha vstanem k svetemu
evangelju, in trdno verujem vse, kar je Jezus
Kristus učil, kar so apostoli oznanjevali, in kar
nas uči sveta mati katoliška cerkev. Daj mi,
o Bog, v tej sveti veri živeti in umreti. Amen.

2. K darovanju.  Vzemi, Oče nebeški!
te svoje dare kruha in vina, ktere mešnik tebi
darujejo. Naj bom pa tudi jaz tebi prijeten dar,
ki se ti izročim zdaj in poslednji čas. Amen.

3. K povzdigovanju svete hostije.
O Jezus! molim te. O Jezus! usmili se me!
O Jezus! poglej na me, in odpusti mi vse moje
grehe. Amen.

188

4. K povzdigovanju keliha. Presveta
rešnja krv! očisti me. Presveta rešnja krv!
ozdravi me. Presveta rešnja krv! posveti me, in
usmili se vernih duš v vicah. Amen.

5. K svetemu obhajilu.  O Gospod!
nisem vreden, da greš pod mojo streho; ampak
reci le besedo, in ozdravljena bo moja duša.
(Trikrat.)

O Jezus! tebe sem potreben; pridi v srce
moje, in pri meni ostani vekomaj. Amen.

Na koncu svete meše.  Jezus! tebi
živim; Jezus! tebi umrem; Jezus! tvoj sem
živ in mrtev. Amen.

K blagoslovu s presvetim rešnjim
Telesom:  Bodi češčen in hvaljen vsaki čas
— najsvetejši in božji zakrament! Jezus! tebi
živim itd.

Pri blagoslovu s presvetim rešnjim
Telesom:  Bodi tisočkrat pozdravljen, preljubi
moj Jezus ! z angelji in svetniki združen te molim
in Častim v najsvetejšem zakramentu.

Jezus! v tebe verujem; Jezus! v tebe
upam;  Jezus! tebe ljubim čez vse. Ostani
vedno pri nas! zdaj in poslednji čas.

Večerna molitev.

Oče nebeški! lepo se ti zahvalim za vse
dobrote tvoje; prosim te, odpusti mi grehe moje,
in daj mi ljubo lehko noč.

O Marija, moja mati, prosi za me, da se mi
nicoj kaj hudega ne prigodi.

189

Preljubi angelj, varuh moj, meni nicoj na
strani stoj. Nagle smrti varuj me, v sveti raj
pripeljaj me.

Sveti I., moj patron, prosi za me, naj nicoj
prav sladko spim, in se jutri vesel vzbudim.

Gospod, daj vsem vernim dušam večni mir
in pokoj! In večna luč naj jim sveti. — Naj
počivajo v miru! Amen.

Presladko srce Jezusovo daj,

Da te bolj in bolj ljubim vekomaj! (300
dni odp.)

Oče naš. Ceščena si Marija. Verujem.

Jezus, Marija, Jožef, vam izročim svoje srce
in svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef, stojte mi na strani
v mojem smrtnem boju!

Jezus, Marija, Jožef, z vami naj se v miru
loči moja duša! Amen. (300 dni odp.)

190

Razdelitev učne tvarine.

III. Leto.

Prvi tečaj: I. poglavje, in iz IV. poglavja
v obče o svetih zakramentih in posebej o zakramenta
svete pokore kot priprava za sveto spoved.

Drugi tečaj:  II. in III. poglavje, upanje in
ljubezen.

Molitve.  Spovedne molitve, popolno kesanje,
sveti rožni venec, molitev pred jedjo, po jedi,
molitve k poglavitnim delom svete meše.

Zgodbe svetega pisma na podlagi katekizma

IV. Leto.

Prvi tečaj:  IV. poglavje, sveti zakramenti.

Drugi tečaj:  V. poglavje, krščanska pravičnost
in štiri poslednje reči.

Molitve.  Juterna in večerna molitev, tri
božje čednosti. Ponovljenje krstne obljube. Odgovori
pri litanijah.

Zgodbe svetega pisma na podlagi katekizma.

Poduk, kako se rabi molitvenik.

V eno- in dvorazrednih šolah se nauk nekoliko
skrči, v večrazrednicah pa razširi.

Zapopadek.

Stran

V v o d.3

I. Poglavje.

Vdra.6

X. Razdelek. Kaj je ka¬
toliška vdra ....  —

II.  Razdelek. Dvanajst
členov vdre.9

II. Poglavje.

Upanje.25

I. Razdelek. Kaj je kr¬

ščansko upanje ... _

II. Razdelek. Molitev . 26

III. Poglavje.

Ljubezen.38

I. Razdelek. Kaj je kr¬
ščanska ljubezen ... —

II. Razdelek.  Deset

božjih zapovedi sploh . 39

Stran

III. Razdelek.  Deset
božjih zapovedi posebej 41

IV. Razdelek.  Cdrkvene

zapovedi sploh ... 51

V. Razdelek. Cdrkvene

zapovedi posebej ... 52

IV. Poglavje.

Sveti zakramenti ... 59

I. Razdelek.  Sveti za¬
kramenti sploh ... —

II. Razdelek.  Sveti za¬
kramenti posebej...  61

V. Poglavje.

Krščanska pravičnost . . 90

Prvi del  krščanske pravič¬
nosti : Varuj se hudega —

Drugi del  krščanske pra¬
vičnosti : Stdri dobro . 93

Pristavek.

Štiri poslednje reči . .101

Zgodovino starih časov.

Prva doba.

Od začetka sveta do Kristusa (od 1. 4000 pr. Kr. do
njegovega rojstva).

1. Stvaritva sveta.

Prvi greh
odrešenika
Bratomor
Potop sveta

in obljuba

103

. 104
. 105

5. Noetova rodbina . . . 106

6. Abraham in njegov zarod 107

7. Izhod iz Egipta. Mojzes 109

8. Potop Egipčanov . . .110

9. Božje zapovedi

111

10. Vhod v obljubljeno de¬
želo .112

11. Izraelski sodniki . . —

12. Izraelski kralji . . .113

13. Asirska in Babilonska

sužnost.114

14. Preroki.115

15. Stava novega tempeljna 116

16. Makalieji.117

17. čas je dotekel . . .118

Druga doba.

Zgodovina Jezusa Kristusa in prvih zlatili časov njegove
vere (od 1. 1. do 312 po Kr.).

Stran

18. Rojstvo in mladost Je¬
zusova .120

19. Jezusa krst, post in

uk. Zvolitev apostolov 122

20. Jezusovi čudeži . . . 123

21. Zadnja večerja . . . 124

22. Jezusovo trp(jenje in

smrt..125

23. Jezusovo vstajenje in
njegov vnebohod . .128

Stran

24. Prihod sv. Duha. . .129

25. Razširjanje in prega¬
njanje vdre med Judi 130

26. Razdjanje Jeruzalema.
Razširjanje in prega¬
njanje vdre med nevdr-
niki

27. Življenje tedajnih kri¬
stjanov

28. Zmaga krščanstva

132

135

136

Zgodovina srednjih časov krščanstva.

Tretja doba.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve v zahodni
cdrkvi (1. 312—1517) po Kr.).

29- Mirni časi krščanske
vdre.138

30. Krive vdre in razkol-
nosti v vdri ....  139

31. Ves voljni cerkveni zbori 141

32. Cdrkveni učitelji in
sveti očetje ....  142

33. Puščavniki in menihi 143

34. Selitev narodov . . .144

35. Začetek in razširjanje

krščanske vdre med
Nemci in Slovenci . . 146

36. Korist in velika sreča

krščanstva . . . .148

37. Odpad izhodne ali
grške cdrlrve od rimsko¬
katoliške. — Muhamed 150

38- Križarske vojske . .151

39. Lepi časi kat. cdrkve 153

40. Mnoge razprtije . . .155

Zgodovina novih časov krščanstva.

Strta doba.

Od velike ločitve v zahodni cdrkvi do naših dni
(od 1. 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivovdrci 157

42. Tridentinski cerkveni

zbor.160

43. Žalostni nastopki novih

krivovdr.161

44. Razširjanje katol. vdre

v prej neznanih krajih . 163

45. Najimenitnejši možje v tej

dobi.165

46. Razširjanje nove nevere,
in zatiranje katoliške
cdrkve. Razne prekucije
v deželskih zadevah .

47. Obuditev boljšega duha

med katoličani in nada
boljših časov katoliške
cdrkve .

48. Zagovor.

169

173

177

I

v/

)

f

<

V ' 1

\  ■

}