C E N T R A L N I K R A J I V SR S L O V E N I J I PROBLEMI NJIHOVEGA OMREŽJA IN NJIHOVIH GRAVITACIJSKIH OBMOČIJ (s 7 tabelami in 2 kar tama v tekstu ter 2 tabelama in 2 kar tama v prilogi) THE CENTRAL PLACES OF SLOVENIA PROBLEMS OF THEIR NETWORK AND THEIR SERVICE AREAS (with 7 Tables and 2 Maps in Text and 2 Tables and 2 Maps in Annex) V L A D I M I R K O K O L E SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 17. NOVEMBRA 1969 PREDGOVOR Razprava ima dvoje namenov: P r v i č , da v skupnem in zaokroženem tekstu prikaže rezultate dveh raziskav, ki so bile pod avtorjevim vodstvom opravljene na Urba- nističnem inštitutu SRS*, a kasneje še bistveno razširjene. D r u g i č , da na osnovi primerov in faktualnega gradiva iz Slo- venije pogleda na teoretske osnove koncepta centralnih krajev in nj i - hovih gravitacijskih območij ter metodološke probleme njihovega raz- iskovanja, pa tudi, da poskusi odpreti nove vidike in smeri nadaljnjega raziskovanja tega tematskega sklopa. S tem želi spodbudi,ti nadalnje delo na tem področju in morda prispevati kako novo spoznanje v prouče- vanju centralnih naselij in geografskih dimenzij omrežja naselij vobče. Povedati je treba še, da je bila večina dela v zvezi z metodološkim pristopom in zbiranjem, priredbo ter obdelavo gradiva opravljena že v letih 1961 in 1965 le metodološka in teoretska vprašanja so bila delno še predmet kasnejšega raziskovanja. Ce bi z delom začeli danes, bi bilo brzda zasnovano drugače, zlasti v luči novih spoznanj iz literature, ki je postala dostopna v zadnjih letih. Zavestno so v razpravo vključene tudi določene hipotetične misli o posameznih vidikih raziskovanja centralnih krajev, čeprav ta čas ne razpolagamo za njihovo ovrednotenje z neko trdno empirično argumen- tacijo. To velja morda najbolj za obravnavo dinamičnih vidikov sistema centralnih krajev, k je r je le glede politično-upravniih enoit na voljo ustrezno gradivo. Avtor je dolžan zahvalo Skladu Borisa Kidriča v Ljubljani in Se- kretariatu za urbanizem SRS, ki sta finančno omogočila obe temeljni raziskovalni nalogi, iz katerih je zrastla ta študija, prav tako pa Urba- nističnemu inštitutu SRS, posebej za pomoč pri. izvedbi drage ankete. Zasnova študije V prvem delu študije obravnavamo omrežje urbanih in polurbanih centrov, kakor ga nakazuje njihova velikostna hierarhija, v odnosu do upravnih enot kot sumarnih in posrednih indikatorjev za gravitacijska območja. Oboje soočimo s klasičnim C h r i s t a l l e r j e v i m modelom * V. Kokole, »Funkcije naselij in omrežje centralnih kra jev v Slove- niji-«, UI-SRS, Ljubl jana, 1967 (tipkopis 233 strani + priloge). V. Kokole, »Gravitacijska območja slovenskih mest in centralnih kra- jev«, UI-SRS, Ljubl jana, 1967 (tipkopis, 111 strani + priloge). oziroma shemo sistema centralnih krajev, kakršen bi bil v idealnih okoliščinah. Namen te analize je preizkus, kako se glavni parametri tega modela bližajo stvarnemu stanju omrežja centrov v Sloveniji ali se od njega oddaljujejo. Ta del predstavlja torej v nekem smislu preliminarno analizo stvarnosti v luči Christallerjeve teorije. Drugi del povzema izhodišča lin rezultate empirične raziskave, ki se je začela že pred leti — sicer prvotno nekoliko drugače zasnovana — z omenjenima raziskovalnima nalogama. Po presoji ustreznih kriterijev za kvalitativno opredelitev stopenj centralnosti na podlagi značaja cen- tralnih dejavnosti so bile s testiranjem določene reprezentativne dejav- nosti, na jpre j za tri glavne istopmje on nato za devet (3 X 3) podrobnejših stopenj. Prav tako so podana in utemeljena tudi metodološka izho- dišča za ugotavljanje 'in omejevanje gravitacijskih območij, predvsem za tri glavne stopnje. Rezultati, ki jih uporabljena metoda daje glede na opredelitev stopenj centralnih krajev (in njihovih gravitacijskih ob- močij) so v nadaljnjih poglavjih osvetljeni z vidika teoretskih pred- postavk o sistemu centralnih krajev, zlasti v luči hierarhičnih stopenj. Dalje smo analizirali odnose med glavnimi parametri sistema. Na osnovi tega smo ponovno preverili stvarno izobiiko sistema in dominantne stopnje, kakor se realno pokažejo v Sloveniji. V tret jem delu podrobneje obravnavamo faktorje, ki sodelujejo pri oblikovanju omrežja centralnih krajev, pri lokaciji centralnih de- javnosti različnih stopenj in opredeljevanju teritorialnega obsega gra- vitacijskih silnic. Od obravnave prostorske razporeditve preide obrav- nava tudi na analizo razvojnih teženj, kolikor jih moremo razbrati iz gradiva, ki je na volijo. Po tej analizi dinamičnih aspektov sistema centralnih krajev preidemo — na koncu poglavja — na olkviirno ovred- notenje perspektiv razvoja za omrežje centrov v dogledni bodočnosti. V naslednjem, predzadnjem detlu študije analiziramo omrežje cen- tralnih krajev ter gravitacijska omočja nekoliko podrobneje v nji- hovem stvarnem regionalnem okvitru, to je po posameznih gravitacijskih območjih vodilnih regionalnih centrov. V tej zvezi obravnavamo regio- nalno stvarnost omrežja glede na značilno razporeditev oziroma lego vodilnih in ^sekundarnih« cenitrov dn glede na gravitacijske silnice, ki izhajajo iz nj ih v odnosu do specifičnih pogoj'0v v vsaki regionalni enoti. Ob tem zastavljamo tudi problematiko, ki je pomembna za regionalno prostorsko planiranje, posebej še za načrtovanje razvoja posameznih centrov glede na njihove kvartarno-terciarne dejavnosti. V zadnjem delu študije načenjamo nekatera načelna vprašanja proučevanja pojava centralnih krajev in njihovih gravitacijskih obmo- čij v zvezi z aplikacijo pri regionalnem planiranju. Predvsem poskušamo nakazati in orisati še dodatne raziskave in vobče vidike preučevanja. Obenem pa tudi. opozarjamo na čisto metodološka vprašanja raziskova- nja v luči nekaterih sodobnih študilj v zamejstvu oziroma v luči novih teoretskih spoznanj in empiričnih ugotovitev. Dodan je tudi še povzetek raziskave in sklepi, ki jih je bilo mogoče iz nje napraviti glede centralnih krajev v Sloveniji. UVOD Centralni kra j i in njihova grajvtitaoiljska območja so kot pojav struk- turne diferenciacije geografskega okolja pritegnili zanimanje geografov že pred desetletji. Vendar sta od takrat, ko je Robert G r a d m a n n kot eden izmed utemeljiteljev geografskega raziskovanja naselij postavil tezo, da je bistvena značilnost mestnih naselij — in s temi imamo pri pojavu centralnih krajev v bistvu opravka — »da so središče določenega ozemlja«1, minili vsaj dve desetletji, preden je geografija razvila jas- nejši in bolj specifični teoretični koncept o centralnih krajih. Za očeta sodobne teoretske osnove za interpretacijo tega pojava velja W. C h r i - s t a l l e r 2 , čeprav je bistvene prvine tega koncepta že nekoliko1 prej neodvisno razvid tudi H. B o b e k v svoji znanii razpravi o funkcional- nih tipih naselij in njihovih povezavah s širšim ali ožjim okolnim območjem, pa tudi v drugih razpravah3. Vsekakor pa je bil Christaller tisti, ki je koncept razvil v tem smislu, ki ga dandanes imenujemo »model« in ga je v svojem temeljnem delu poskusil tudi empirično upra- vičiti in aplicirati. Vse do srede petdesetih let je ta model ostal dokaj v ozadju zanimanja. Tedaj pa ga je ponovno' začela prerešetavati sku- pina ameriških geografov, povezanih z geografskim inštitutom univerze v Chicagu (zlasti Ch. D. H a r r i s in E. L. U11 m a n4, v novejšem času pa predvsem Brian L. B e r r y s sodelavci5. Zbudil pa je — že prej — vse večje zanimanje tudi pri ekonomistih (zlasti A. L o s c h6) in še bolj pni regionalnih planerjih, čeprav bolj z vidika aplikacije spoznanj v praksi. Dejansko je teorija o centralnih kraj ih postala ena od stan- dardnih prvin sodobnega regionalnega planiranja. Raziskovanje pojava centralnih krajev — ali bolje rečeno prvin iz sklopa pojavov, ki jih predstavljajo ti kraj i in njihova gravitacijska območja — je v zadnjih desetletjih, pred zadnjo svetovno vojno ah po njej , vsekakor šlo svojo 1 R. Gradman, Schwabische Stadte. Z. d. Ges. f. Erdkunde, Berlin 1916, str. 427. 2 W. Christaller, Die zentralen Orte in Suddeutschland. Jena 1933. — W. Christaller, Rapports fonctionels entre les agglomerations urbaines et les campagnes. (Einleitung). Compets Rendus du Congres International de Geographie, Tome II, Amsterdam 1938, str. 124—137. 3 H. Bobek, Grundfragen der Stadtgeographie. Geographischer Anzei- ger, Gotha 1927, str. 213—224. — Bobek, Uber einige funktionelle Stadttypen und ihre Beziehungen zum Lande. Comptes Rendus, Congres Amsterdam, 1938, str. 88—102. 4 Ch. D. Harris. A Functional Classification of Cities in the United States. Geographical Rewiew, New York, XXXIII , 1943, str. 86—99. — Ch. D. Harris — E. L. Ullman, The Nature of Cities. Annals of the American Academy of Political and Social Science, CCXLII, 1945, str. 7—17. — E. Ullman, A Theory of Location for Cities. »Readings in Urban Geography«, ed. by Mayer-Kohn, Chicago 1959, str. 202—209. 5 Brian J. L. Berry — W. L. Garrison, The Functional Bases of the Central-Place Hierarchy. Economic Geography, Vol. XXXIV, 1958, str. 145 do 154. 6 A. Losch, Die raumliche Ordnung der Wirtschaft. Jena 1944 (v pre- vodu: The Economics of Location, New Haven 1954). pot tudi ob ali mimo omenjenih poskusov razviti koherentno teoretsko osnovo za celotni sklop. Prišlo je predvsem do vrste empiričnih raz- iskav raznih mest ali tudi celih omrežij mest v raznih delih sveta, do raziskav, ki so na ta ah oni način bogatile spoznanja in prispevale k na- daljnjemu razvoju teorije, med drugim tudi k prevrednotenju temelj- nega Christallerjevega modela. Obširen in ustrezno komentiran prikaz študij o centralnih krajih je bil že pred leti objavljen v posebni publi- kaciji s povzetkom Chnistallerjevih teoretskih osnov7. Tudi v Sloveniji je bilo opravljenih nekaj empiričnih raziskav, ki vsaj posredno obrav- navajo pojave v zvezi s tematiko centralnih krajev, čeprav brez posebej izraženega izrecnega prizadevanja v tej smeri8. Kakor povečini tudi v drugih deželah pa je ostalo temeljno Christallarjevo delo vse do na j - novejšega časa v praksi neznano, kakor je bilo tudi zanimanje za funk- cionalne aspekte v razliko z genetskimi v geografskem proučevanju skromno. »Na prvi pogled« sicer Slovenija kot »vzročni primer« za empirično raziskavo centralnih krajev in njihovih gravitacijskih območij v smislu poskusa preverjenja Christallerjevega modela za geografa najbrž ni ka j ustrezna dežela. Pretežno gorati relief, ki ima 'tako očiten vpliv na izobliko prometnega omrežja — in promet je po »prometnem načelu-< (Verkehrsprinzip) eden od temeljnih prvin v Chnistallerjevi shemi — je posredno seveda močno vplival tudi na gostoto prebivalstva, ki je pove- zana s Christallerjavim »oskrbnim načelom« (Versorgungsprinzip), tako da o nekih splošnih homogenih pogojih, kakršne predpostavlja Christa- llerjeva shema, vobče ne moremo govoriti. Pa tudi upravna struktura, ki vpliva na teritorialno razporeditev vsaj dela centralnih dejavnosti (iz kvartarnega sektorja, kjer so le-te bolj institucionalizirane), je doživela v zadnjih desetletjih toliko sprememb, da je bilo tudi delovanje tako imenovanega »upravnega načela« Verivaltungsprinzip) v tem obdobju vse prej kot konstantno. Dodatno k temu pa je prav v tem obdobju ()1910 do 1960) Slovenijo zajela tudi korenita sprememba družbenogospodarske strukture. Razmerje med agrarnim in neagrannim prebivalstvom se je od blizu 70 proti 30 naravnost obrnilo v korist neagrarnega prebival- stva. To je bila seveda posledica urbanizacije industrijske dobe, ki je vplivala ne le na spremembe v razporeditvi prebivalstva, ampak tudi na strukturo potrošnje vsepovsod, tudi ina podeželju. In urbanizacija, zlasti tedaj, ko poseže tudi .izven »mest«, ter industrializacija sta dva med seboj povezana faktorja, ki po mnenju mnogih raziskovalcev centralnih 7 Berry and Pred, Central Plače Studies. Regional Science Research Institute, Philadelphia 1961, zlasti str. 3—11. 8 Melikov pristop v »Sloveniji« (tudi v drugi izdaji iz leta 1963) je bil še povsem v smislu tradicionalne »antropogeografije«, pač pa se je močno približala te j tematiki Ilešičeva študija »Problemi geografske rajonizacije na primeru Slovenije« (Geografski vestnik 1957/58) in tudi njegova najnovejša razprava »Regionalne razlike v družbeno-gospodarski s t rukturi SR Slovenije« v Geografskem vestniku 1968 (str. 2—18). krajev vnašata v izobliko in funkcioniranje njihovega sistema kakrš- nega predvideva ChristaHerjev model bistveno nove determinante.9 K temu je treba dodati še pojav, kii ga pri obravnavi pojavljanja in lokacije centralnih dejavnosti ne gre prezreti, namreč lokacijsko iner- cijo mnogih centralnih dejavnosti, zlasti tistih, za katerih aktivnost so potrebne drage stavbe ali naprave, ki pomenijo znaten fiksni kapital. Ne glede na to, da so druge lahko bolj »mobilne« v smiilu lokacijskega prilagajanja spremenjenim pogojem »tržišča za storitve«, je v vsako- kratni razporeditvi treba pričakovati tudi take, ki so ostale zaradi iner- cije in so funkcionalno »reiiktne«. To seveda ni posebnost slovenskega geografskega prostora, vendar pa po svoje še prispeva k težavam pri analizi naših centralnih krajev. Po drugi strani pa so morda prav te značilnosti napravile iz Slovenije še posebej interesantno, čeprav tudi zahtevnejše ozemlje za raziskavo. To zlasti spričo dejstva, da raziskave nismo mogli začeti drugače kot z ugotovitvijo stanja v določenem tre- nutnem časovnem prerezu, ki pa ni le izraz funkcionalnih zakonitosti v tem prerezu. I. PRELIMINARNA ANALIZA Centralni kraji in urbana hierarhija Odkar je pred četrt stoletja klasično Chnistallerjevo delo o »cen- tralnih krajih« v Južni Nemčiji prodrlo v širše strokovne kroge, je splošno sprejeta teza, da obstajajo med centralnimi naselji različne velikosti določene funkcionalne zveze, enako pa tudi razmerja med njihovo velikostjo in obsegom območij, katerih središča so. Večja ve- likost je običajno znak, da je k ra j pomembnejši center, središče večjega vplivnega območja. Ta območja pa se v vsaki organizirani družbi mani- festirajo na ta ali oni način tudi v poMtično-teritorialni razdelitvi na več stopnjah uprave. Ta razdelitev v nekem smislu samo institucionalizira dejanske prostorske odnose v delitvi in prostorski razporeditvi središč- nih funkoij naselij. Velikostna hierarhija naselij, ki v Sloveniji dosežejo vsaj 1000 pre- bivalcev lin z redkimi izjemami niso več kmečka naselja, je lahko tedaj najbolj splošni indikator tudi za funkcionalno členitev omrežja naselij. Velikostno hierarhijo odražajo zgostitve številk o velikosti mest okrog določenih vrednosti na njihovi kumulativni krivulji. Velikost naselij merimo najpogosteje s številom njihovega prebivalstva, lahko pa tudi z drugimi indikatorji (npr. z aktivnim prebivalstvom, delovišči in po- 9 Glej zlasti H. Bobek, Die Theorie der zentralen Orte in Industrie- zeitalter. Tagesbericht u. Wiss. Abh., Deutscher Geographentag, Bad Godes- berg, 1967, str. 199—213. dobno).10 Spodaj omenjena študija je pokazala, da nekih izrazitih pre- skokov v hierarhiji sicer ni, da pa se urbana (in polurbana) naselja pogosto le nanizajo na določenih stopnjah, pa bodisi da gre za celotno število prebivalstva, bodisi za aktivno prebivalstvo ali delovišča. Analiza glede na delovišča (oziroma »populacijsko kapaciteto« kot njihovo funkcijo) je za centre z več kot 600 delovišči pokazala razvrsti- tev v šest oziroma sedem bolj homogenih skupin: A — Ljubljana, Al — Maribor, B — 6 centrov, C — 13 do 16 centrov, D — 15 do 18 centrov, E — 13 do 16 centrov, in F — okrog 20 centrov, torej okrog 75 pomembnejših, večljih naselij. Mnogo nekdanjih »trgov« in celo nekaj »mest« ni billo med nijiimi, ker so bili premajhni. V prvi skupini (s populacijsko kapaciteto nad 100 000) sta seveda le Ljubljana in Maribor, ki pa je bil skoraj za polovico šibkejši. Med šest centrov s populacijsko kapaciteto v glavnem med 14 000 dn 25 000 so se uvrstili Celje (kjer je število prebivalstva za celotno mestno aglome- racijo 34 000), Kranj, Jesenice, Novo mesto, Koper ter Nova Gorica, v skupino s kapaciteto med 5500 in 11 000 pa še nadaljnjih 13 centrov. Manj razločne so bile naslednje tr i skupine D, E in F s populacijsko kapaciteto med 3700 in 5000, med 2500—3500 in 1700—2250. Različno število centrov v posameznih kategorijah je bilo zaradi dveh različnih variant teritorialne omejitve centrov. Bolj specifično se je s kvantitativnim ovrednotenjem »regionalnih« — to je »centralnih« — funkcij bavila svoječasno avtorjeva razprava 0 funkcijah slovenskih mest.11 Tudi ta je — na osnovi števila kvar- tarno-terciarnega aktivnega prebivalstva v »mestotvornem sektorju« — ugotovila nekaj več ali manj hervristično določenih stopenj njihovega »regionalnega pomena«. Kake izrazite stopnjevitosti nismo mogli ugo- toviti, -razen prav na vrhu lestvice, to je Ljubljana — Maribor — Celje, nato pa še osem mest z 1000—2500 aktivnimi v tem sektorju. Nadalje je niz mnogo bolj sklenjen, brez opaznejših presledkov na kumulativni krivulji. Čeprav ta analiza, razen na vrhu lestvice, ni dala prepričljivih argumentov za stopnjevitost v omrežju urbanih (in poiurbaniih) centrov, je opozorila na določene, v spodnjem delu res le irahle grupacije v kumulativnem nizu pomembnejših centrov. 10 Za Slovenijo je bila taka analiza opravljena v raziskavi Urbanistič- nega inštituta SRS z naslovom: V. Kokole, Sodobni trendi urbanizacije v Sloveniji, UI-SRS, Ljubl jana, 1966, tipkopis v dveh delih. Glej zlasti str. 26 i. si. 11 V. Kokole, Funkcije slovenskih mest. Geografski vestnik XXXIV (1962), str. 21 do 60, zlasti str. 47 do 56. Razločili smo naslednje skupine: 1 — nad 5000; H — 2500—5000; G — 1500—2500; F — 1000—1500; E — 600—1000; D — 350—600; C — 200—350 in A — z man j kot 200 aktivnih v »mestotvornem sektorju« (številke za posamezne k ra je — tudi one, ki smo jih dodatno obdelali — smo vnesli tudi v našo pregledno tabelo 1 (v prilogi). Omrežje urbanih centrov v Sloveniji in Christallerjeva shema Pri raziskovanju centralnih krajev se v vsakem primeru nujno pojavi potreba po primerjavi empirično ugotovi j enega stanja s Christa- llerjevirn pnoitotipskim modelom.12 Ta potreba se pokaže, če ne iz drugih razlogov, vsaj zaradi preizlkiusa preverjanja postulatov Christallerjeve teorije. Slovenija je za tako primerjavo posebno primerna. Že po svoji velikosti, zlasti po številu prebivalstva (1,7 milijona), manj po površini (20 000 km'2) je dokaj blizu maksimalni stopnji v Ohristallerjevi shemi in more teoretsko zajeti tudi vse nižje stopnje njene hierarhične čle- nitve.13 Utemeljen razlog za primerjalno analizo dejanskega sistema cen- tralnih krajev v Sloveniji s teoretično Christallerjevo shemo je tudi v tem, da sta bili južna Nemčija, ki je rabila Christallerju kot empirični primer za preverjanje teorije, in Slovenija stoletja deželi s podobnim družbenogospodarskim in političnim sistemom, dalje da se je v obeh deželah industrializacija v svo>iii razmestitvi naslonila pretežno na že obstoječa središča (v Sloveniji sta edini pomembnejši izjemi Jesenice in Črni revir), čeprav ne vedno sorazmerno s stopnjo centrainosti teh središč. 12 Oris Christallerjevega teoretskega modela tu opuščamo. Podan je v študijah, ki so omenjene v našem »Uvodu«. Kratek prikaz teorije centralnih kra jev pa je objavil v »Razgledih« Geografskega vestnika I. Vrišer (I. Vrišer, O centralnih naseljih. Geografski vestnik XXXIX, 1967, str. 143—154). 13 Zaradi pr imer jave teh stopenj podajamo tu tabelarični prikaz vred- nosti za posamezne parametre v idealno izoblikovanem heksagonskem siste- mu. Povzemamo ga po študiji E. Ullman, A Theory of Location for Cities. »Readings in Urban Geography«, Chicago 1954 (prim. naš citat 4), str. 204. Christallerjeva tabela razmerij v heksagonalni shemi Cent ra ln i k r a j i Grav i t ac i j ska o b m o č j a medse- bo jna odda- l jenos t v k m preb iva l s tvo Tipi (s topnje) cen t ra ln ih k r a j e v prcb i - obseg vals tvo v km 2 s k u n a j s ama s cen t r i območ ja Marktflecken Amtsort Kreisstadt Bezirksstadt Gaustadt Provinzhauptstadt Landeshauptstadt 21 36 62 108 186 12 7 300 000 32 400 2 025 000 2 325 000 800 45 2 700 3 500 1 500 135 8 100 9 600 3 500 400 24 000 27 500 9 000 1 200 75 000 84 000 27 000 3 600 225 000 252 000 90 000 10 800 675 000 765 000 Slovenija je interesantna kot »vza^opni primer« tudi zato, ker ob enotnem družbeno-gospodarskem in političnem sistemu obsega vsaj dvoje v temelju različnih tipov pokrajine: pretežno gorati alpsko-di- narski in pretežno nižinski subpanonski. V prvem je gostota agrarnega prebivalstva nizka, z izjemo povsem obrobnih gosto naseljenih sub- mediteranskih flišnih predelov; relief tu močno pogojuje potek pro- metnih poti. V drugem pa je gostota agrarnega prebivalstva visoka, reliefno pa je ozemlje lahko prehodno v vseh smereh. V smislu Chri- stallerjeve teorije moremo tedaj na subpanonakem področju pričakovati mnogo bolj »pravimo« izobliko sistema centralnih krajev, zlasti po »oskrbnem načelu«, medtem ko bi v aipskodinarskem pričakovali, da je odločevalo »prometno načelo«, ki se mu — hote ali nehote — podredi tudi »upravno načelo«. P rav posebej je mikavna raziskava sistema centralnih krajev v Sloveniji tudi spričo dinamike, ki zajema takšen sistem, na kar je opo- zoril že sam oče teorije W. Christaller in pri tem navedel kot faktorje v tej dinamiki, ki s svoje strani povratno vplivajo na omrežje centralnih krajev, rast ali nazadovanje prebivalstva in njegovega blagostanja (kupne moči!), spremembe načina v gospodarstvu, tehnološki napredek, preobrazbo socialnega življenja in pravnih okvirov, izboljšave promet- nega omrežja, spremembe v cenah centralnih dobrin itd.14 Raziskava centralnih krajev v Sloveniji v luči Christallerjeve teo- rije je zanimiva tudi zaradi izredno pogostih sprememb v teritorialnih upravnih enotah, ki jih je doživela Slovenija v zadnjih petdesetih letih. Christaller je predpostavljal, da sistem centralnih krajev v veliki meri ustreza prostorski izoblifci držav in pokrajin, oziroma da se upravna razdelitev prilagodi temu sistemu. V odstavku o vplivih države in uprave na sistem centralnih kra jev pravi, da bi lahko za opredelitev tega sistema uporabili morda kar upravne enote.15 V naši preliminarni analizi situacije v Sloveniji izhajamo najprej zgolj z vidika podatkov kot so velikost centrov, predvsem mest in po- litičnoteritorialnih enot, ki smo jih imeli v Sloveniji zadnjih dvajset let in ki so bile seveda tudi gravitacijska območja za upravne funkcje. Analiza na j tedaj odpre problematiko in opozori na nekatere značilnosti omrežja centralnih krajev, zlasti pa na faktorje, ki vplivajo na njihov značaj in prostorsko razporeditev ter na njihova gravitacijska območja. Ce pogledamo v luči Christallerjeve sheme dejansko hierarhijo centrov odnosno jo primerjamo s parametri za posamezne značilne »stopnje« centralnih krajev, t. j. z velikostjo centralnega kra ja glede na število prebivalcev, obsegom gravitacijskega območja (tako glede na populacijsko zaledje kot na površino) in z razdaljami med njimi, se nam odpre zanimiva podoba. 14 W. Christaller* Rapports fonctionnels entre les aglomerations urbaines et les campagnes. — Einleitung. — Comptes Rendus du Congres Internat , de Geogr., Amsterdam 1938, Tome II, str. 130. 15 W. Christaller, o. c., 1938, str. 128, 129. N a j n i ž j a p r v a s t o p n j a v sistemu je po Christallerju Marktflecken. To je centralni kraj, ki opravlja najbolj splošne centralne dejavnosti in je prvi, najšibkejši člen v integraciji prostora na — lahko bi rekli — povsem mikroregionalni ravni. Gravitacijsko zaledje ne doseže niti 3000 prebivalcev. V Sloveniji -ustreza na grobo tej stopnji tip poilno oziroma nadpoprečno razvite c e n t r a l n e v a s i.16 Vanj se vključujejo tudi mnogi manjši nekdanji srednjeveški — ali tudi kasneje tako opredeljeni — »trgi«. (Vendar ne vsi, kajt i nekateri so se, pogosto zaradi industrializacije ali nodalne lege glede na širše območje, razvili tudi v pomembnejše centralne kraje.) Ze MeJik je na več mestih v »Sloveniji« poudaril, da mnoge -pomembnejše vasi po po-menu niso zaostajale za formalnimi trgi, vsekakor pa so opravljale v bistvu enako funkcijo osnovne koncentracije centralnih dejavnosti, predvsem v trgo- vini in (centralni) obrti.17 Čeprav pri n j ih v smislu klasične Christal- lerjeve sheme ni poudarek na upravnih funkcijah, so bile take centralne vasi (ali trgi) dejansko največkrat vsaj v nekem obdobju tudi središča temeljne dn najnižje stopnje uprave, ito je občine. Temu stanju se je najbolj približala upravna delitev iz leta 1936 (vsaj za področje bivše Dravske banovine) in še bolj upravna razdelitev SR Slovenije v letu 1952 oziroma 1955. Zelo številne centralne vasi so bile tedaj (1952) sre- dišča občin, ki jih še danes odražajo matični okoliši lin krajevni uradi. D r u g a s t o p n j a v smislu Christatavjeve sheme (Amtsort), z gravitacijskim zaledjem okrog 8000 prebivalcev (s samim centralnim krajem vred 9500), je za razmere v Sloveniji posebno zanimiva. Teorija predpostavlja tu centralni kraj , ki ima najnižje instance nelokalne uprave, poleg osnovnih centralnih dejavnosti v trgovini in obrti tedaj še nekaj več. Upravnih enot tega tipa v SR Sloveniji dandanes ni več. Vsekakor pa še obstajajo nekateri centralni kraji , nekaj višje stopnje od »centralne vasi«, z gravitacijskim zaledjem, ki presega 5000 prebi- valcev in se povzpne tudi do 10 000. Sistem centralnih krajev druge stopnje je v Sloveniji doživel zad- njih petdeset leit razkroj. Svoj čas so pripadali temu tipu centralnega kra ja sedeži starih avstrijskih sodnih okrajev, katerih funkcije so se nadaljevale tudi po prvi svetovni vojni, v jugoslovanski sodni organi- zaciji. Sodna funkcija je vanje pritegnila še druge, npr. davčno upravo, notarja, posredno pa tudi nekaj pestrejšo obrt in deloma trgovino, torej centralne dejavnosti, ki odražajo »oskrbno načelo«. Čeprav tudi sistem teh centrov ni bil po vsej Sloveniji enakomerno, oziroma v smislu sheme pravilno izoblikovan, je bil vendar očitno tu. Začasno je do neke mere spet oživel v obliki občinskih središč po upravni razdelitvi iz leta 1955. Toda »oskrbne« dejavnosti so bile v teh centrih tedaj že šibkejše in tudi 16 Tu smo izključili seveda večji del tako imenovanih subcentralnih vasi, kakor smo imenovali kraje, k jer se zelo rudimentarno pojavl ja jo samo nekatere dejavnosti, ki bi jih lahko označili kot »centralne« za nivo cen- tralnih vasi. Tu gre za pomožne centralne k r a j e (glej ustrezno poglavje v tej razpravi). 17 A. Melik, Slovenija I./2, Ljubl jana 1936, zlasti str. 599 in 600. kratkotrajnost oživitve že sama po sebi priča, da ni biilo več družbeno- gospodarskih in prometnih pogojev za instituoionailizirani obstoj te stop- nje centralnih kra jev na upravni ravnii. Med centralnimi kraji, ki bi po populacijskem zaledju, po obsegu površine aH po značilnih razdaljah ustrezali teoretičnim predpostavkam Christailerjeve sheme, so obdržali veljavo povečini le taki, ki jih je poživila industrija ali kaka druga necentralna deijavnoet. Nekateri med njimi tudi poprej sploh niso bili sedeži sodnega okraja. Razkroj sistema centrov druge Christailerjeve stopnje je očitno v zvezi z bistveno zboljšano dostopnostjo, ki se je za področja in kraje vstran od železniških prog — pojavila z avtobusnim prometom. Saj je od leta 1939 do leta 1969 narastlo število avtobusnih linij v Sloveniji od manj kot 80 na več kot 300. Te linije so povezale centralne vasi in pogosto tudi več 'drugih naselij v njihovem območju naravnost na pomembnejše centre, ki so postali po tej poti hitreje dostopni kakor prejšnji centri druge Christailerjeve stopnje. Vsekakor pa so se s tem povečali prevozni stroški za to pospešeno dostopnost do centralnega kraja. V tem je bil najbrž tudi vzrok, da so se po veliki upravni reformi iz leta 1955 nekatere manjše občine v povsem agrarnih predelih, ki bi sicer ustrezale območju centralnega kra ja druge Christailerjeve stopnje, obsegajoče gravitacijska območja treh centrov prve stopnje, obdržale vse do leta 1961. Taka primera sta bili občini Dobravo v Brdih in Petrovci-Šalovci na prekmurskem Goričkem. Zdi se torej, da z upravno razdelitvijo na današnje velike občine problem centrov druge stopnje po Christallerju v Sloveniji še ni povsem odstranjen. V določenem smislu in v določenih okoliščinah ga je ta upravna razdelitev v bistvu celo priostrila. To velja predvsem za območja nekaterih velikih občin, ve- likih glede na površino in še posebno glede na število prebivalstva, kakršne so občine Nova Gorica, Kranj, Novo mesto, Ptuj in Murska Sobota. Vse te po številu prebivalstva izrazito odstopajo od poprečka in tudi od nekaterih drugih parametrov, značilnih za centre t ret je stopnje po Christallerju. T r e t j a s t o p n j a v smislu Christailerjeve sheme (Kreis- stadtchen) predvideva namreč centralni k ra j z gravitacijskim zaledjem okrog 24 000 prebivalcev oziroma 400 km'2 površine, zaokroženo nekoliko navzgor in navzdol, na primer tako da se zaledje giblje med 25 000 in 30 000 prebivalci, center pa šteje sam okrog 3500 prebivalcev; gre torej že kar za malo mesto. Te številke so presenetljivo blizu poprečku za število prebivalcev v današnjih 60 občinah SRS (54 brez ljubljanskih občin in Maribora), ki znaša okrog 27 400 (oziroma 23 000 brez ljub- ljanskih občin in Maribora). Podobno je s poprečno površino občin, ki znaša okrog 330 km2. In če odštejemo od celotnega urbanega prebival- stva (okrog 600 000 po uradni definiciji mest) prebivalstvo za Ljubljano in Maribor, ki izrazito izstopata od poprečja, in še pet drugih mest z nad 10 000 prebivalci, se poprečna številka za ostala mesta tudi suče okrog 4000. Občinska središča ali večino od njih bi tedaj lahko označili kot centralna naselja, ki bi ustrezala t re t j i Christaller j evi stopnji. Č e t r t a s t o p n j a v smislu Christallerjeve sheme (Bezirkstadt) je centralni k ra j z 9000 prebivalci in z znatno večjim gravitacijskim zaledjem (75 000 prebivalcev na 1200 km2) kot pri prejšnji stopnji. Cent- rov, ki bi vsaj približno po vseh karakteristikah ustrezali nekako tej stopnji je v Sloveniji samo nekaj. Najbližja sta ji vsaj po številu pre- bivalstva v gravitacijskem območju Nova Gorica kot center gravita- cijskega območja z okrog 95 000 prebivalci in Novo mesto, z okrog 90 000 prebivalci v samem nespornem gravitacijskem zaledju. V obeh primerih se gravitacijsko zaledje v glavnem ujema z mejami okrajev iz leta 1930. Toda površina je bistveno preko značilnih vrednosti po shemi (2321 oz. 1708 km2). Naslednja dva kraja, fci izkazujeta centralne dejavnosti, ki očitno presegajo območje ene občine, sta Krško in Brežice. Vsako imia vsaj eno značilno centralno dejavnost oziroma institucijo, fci presega občin- ske okvire (Krško specializirano srednijo šolo, Brežice bolnišnico). Gra- vitacijsko območje teh dveh funkcij obsega celotno Spodnje Posavje (občine Brežice, Krško, Sevnica18 z okroglo 900 km2 in 70 000 prebivalci. Zlasti po številu prebivalstva se območje tedaj dokaj močno približa karakterističnim vrednostim za območja centra četrte stopnje po Chri- stallerjevi shemi, Pač pa prebivalstvo vsakega od obeh centrov (okroglo 2000 in 3500) komaj ustreza tret j i stopnji. Oba skupaj pa se vsekakor približata teoretični vrednoti 9000. Razdalje do obeh najbližjih centrov ali pa prve višje Stopnje, to je od Brežic do Novega mesta (35 km'2) ali Celja (45 km2), pa so v kategoriji karakterističnih razdalj med centri četrte stopnje (36 km, po Christallerju). V podobni situaciji glede na sistem centralnih krajev je tudi »Zgornja« Gorenjska, k i se ujema v glavnem z območjem občin Jesenice in Radovljica (skupaj 1015 km2 in 53 000 prebivalcev). Precej podobna kakor v Spoidnijem Posavju je situacija tudi v ko- roškem delu SRS. Tudi tu sta dva centra s funkcijami, ki presegajo okvir ustreznih občin: Slovenj Gradec s svojo bolnico in Ravne na Ko- roškem z gimnazijo. V njuno gravitacijsko območje se vključujeta tudi celotna občina Dravograd in zahodni del občine Radlje. To gravita- cijsko območje šteje okrog 57 000 prebivalcev na 940 m2, je torej še najbližje karakterističnim vrednostim za četrto stopnjo. Spet pa vsak center sam po sebi po številu prebivalstva niti daleč ne dosega karak- teristične vrednosti za četrto stopnjo (Slovenj Gradec 3500, Ravne 6000), pač pa oba skupaj. Razdalja od Celja (42 km z Raven, 34 km iz Slovenj Gradca) pa je slej ko prej blizu značilni vrednosti za četrto stopnjo. P e t a s t o i p n j a v smislu Christallerjeve sheme (Gaustadt) ra- čuna z gravitacijskim zaledjem, ki zajema na 3600 ni2 okrog 225 000 prebivalcev in katerega znatnejši urbani center kot njegov centralni kra j šteje 27 000 prebivalcev. Tako območje je za slovenske razmere že 18 Dejansko manjš i zahodni del občine Sevnica okrog Krmel ja teži tudi že proti Novemu mestu; medtem pa Posotelje okrog Podsrede in Bistrice gravitira tudi k Brežicam. prava ^regija«19. Temu tipu se po številu prebivalstva najbolj približa območje bivšega celjskega okraja iz let 1962—1965 (po priključitvi treh spodnjeposavskiih občin), kii je s to priključitvijo doseglo obseg 3300 km2 (blizu 3600 km2 po Christalierjevi shemi) in zajelo 275 000 prebivalcev (ne mnogo nad Cbristallerjevo shemo). Pred priključitvijo treh spodnje- posavskih občin je seveda takratni celjski okraj, ki je bil eden od osmih tedanjih slovenskih Okrajev, po površini in po številu prebivalstva (ofcrog 180 000) nekoliko zaostajal za Christallerjevo vrednostjo za peto stopnjo. Ob tej priliki se lahko vprašamo, kako bi se v shemo uvrstil dote- danji okraj Novo mesto, ki je do leta 1962 obsegal te občine. S svojimi 157 000 prebivalci na 2600 km2 in z dokaj nizkim številom prebivalstva v svojem središču bi ga vsekakor teže uvrstili v Christallerjevo peto stopnjo kakor pa dotedanji celjski okraj. Vprašanje je seveda, kako bi se razvijala situacija, če bi se dotedanja upravna razdelitev obdržala, če bi se vloga Novega mesta krepila in se v njegovo gravitacijsko ob- močje pritegnil tudi del grosupeljske občine. Na Primorskem se je glede na površino in prebivalstvo bivši okraj Koper (iz let 1962—1965) precej približal Chriistallerjevim vrednostim za Območja pete stopnje. Toda Koper je zaradi svoje obrobne lege tedaj komaj že mogel pomisliti na to, da bi lahko prevzel vlogo dejanskega »centralnega kraja-« za območje vsega tedanjega okraja. Saj se je že tedaj kazala za Primorsko značilna divergenca na dve območji, od katerih je drugo novogoriško. Š e s t a s t o p n j a v smislu Christallerjeve sheme (Provinz- hauptstadt) predvideva gravitacijsko zaledje s 765 000 prebivalci na 10 800 km2 in z 90 000 prebivalci v središču. Očitno je, da v SRS že teoretsko< lahko računamo poleg Ljubljane le še z enim takim središčem. Vabljivo je to stopnjo prisoditi Mariboru, če prištejemo njegovemu gra- vitacijskemu območju štajerski del SRS, t j . okraja Maribor in Celje iz leta 1961) s svojimi skoraj natančno 750 000 prebivalci na res nekoliko manjšem prostoru (7845 km?), k je r pa je gostota na podeželju višja kakor predvideva Christallerjeva shema. Ustrezalo bi tudi takratno šte- vilo prebivalstva v samem Mariboru, pa oddaljenost od drugega cen- tralnega kra ja iste stopnje v Sloveniji, Ljubljane (105 km), kar je zelo blizu 108 km v Christalierjevi heksagonski shemi. Tudi oddaljenost od Zagreba je podobna, pač pa je precej manjša od Gradca. Vsekakor je Maribor tudi glede na značaj reprezentativnih centralnih dejavnosti pred Celjem, čeprav razpon glede na samo funkcionalno opremljenost morda ni takšen kot glede na delež .aktivnega prebivalstva, zaposlenega v centralnih dejavnostih. Vsekakor tudi ne gre pozabiti, da zgoraj na- značeno širše gravitacijsko območje Maribora, razen v čisto kratkem obdobju »mariborske oblasti« po prvi svetovni vojni, nikdar ni bilo upravna enota — »provinca«, kakor to sugerira Christallerjeva oznaka za center šeste stopnje. 19 Zlasti v smislu Ilešičeve regionalizacije na »makroregije« (Geografski vestnik, XXIX—XXX, 1957/58, str. 104 in dalje). Čeprav je spričo državnih in republiških meja na severu in vzhodu vsa Štajerska (s Prekmurjem) dokaj samosvoje območje, vendar bi težko trdili, da dejanske mariborske centralne funkcije, vključno kulturno- prosvetne, zares zajemajo ves njen prostor s polno močjo. Dovolj je znano, da so prepričljivo dominantne samo v t. i. Severovzhodni ali Podravskd Sloveniji. Zavzemajo pa že tam tako obsežno zaledje, da Ma- ribora kot centralnega kra ja nikakor ne moremo z nekoliko problema- tične šeste stopnje degradirati na peto. V mariborskem primeru je torej s Christallerjevo shemo precej težav. Za s e d m o s t o p n j o po- Christallerj evi shemi (Landeshauptstadt) pride v Sloveniji očitno v poštev lahko samo Ljubljana. Njena politično- upravna vloga jo nesporno uvršča v kategorijo glavnega mesta neke »dežele«. Isto bi mogli reči glede funkcionalne opremljenosti, ne le v kvartarnem sektorju, temveč tudi v terciarnem. Vendar so neujemanja z noimativnimi vrednostmi Christallerjeviih indikatorjev za to stopnjo izrazita. Četudi razširimo gravitacijske silnice Ljubljane v nekaterih pogledih čez republiško mejo v hrvatsko severozahodno Istro, ostane njeno gravitacijsko območje s komaj dobrimi 20 000 km2 bistveno pod 32 400 km2 heksagonske sheme. Nekoliko manjše je neujemanje gleda na število prebivalstva (okrog 1 600 000 leta 1961 proti 2 025 000 po shemi). Tudi prebivalstvo same Ljubljane še zaostaja za dobro tret j ino za številom 300 000 po shemi. Povsem izrven heksagonske sheme pa je dejanska situacija glede na karakteristične razdalje med centri te ali višje stopnje. Po shemi je ta razdalja pri sedmi stopnji 186 km, Trst pa '•' •: • i je oddaljen od Ljubljane le 75 km, Zagreb 118 km in celo Gradec samo blizu 140 km, Sele Benetke so najbližji center nekako iste stopnje, ki je nekje v normativni oddaljenosti. Razvoj politično-teritorialnih enot kot indikatorjev gravitacijskih območij in sistema centralnih krajev Zelo poučen vpogled v razmere upravnih območij (kot gravitacij- skih območij po »upravnem načelu«) nam nudi pregled števila in hierar- hičnega značaja politično-teritorialnih enot v SRS od leta 1945 dalje. Zlasti je seveda še zanimivo, če primerjamo število prebivalstva, even- tualno tudi površino teh enot. Tak pregled je bil objavljen v Statističnem letopisu SRS za leto 1965 na str. 29. Iz njega so očitno razvidna tri večja preureditvena razdobja oziroma tri prelomnice. Takoj po vojni je bila Slovenija uprav- no razdeljena na 5 okrožij {vključno eno »mestno« okrožje), 28 okrajev in 1544 krajev (območij »Krajevnih ljudskih odborov«, skrajšani KLO). Z upravno razdelitvijo z dne 23. februarja 1948 so bila okrožja ukinjena. Od 25. oktobra 1949 dalje so bile 3 oblasti in »glavno mesto« Ljubljana, 27 okrajev in 1183 KLO (razmerje 1:44). Število okrajev se do naslednje večje preureditve leta 1952 ni spremenilo^, število KLO pa se je že 1. 1950 skrčilo na 1134. Do 'bistvene spremembe je prišlo z novo upravno razdelitvijo dne 19. aprila 1952. Namesto KLO so bile oblikovane ob- čine, najprej 371, pozneje, ob koncu tega obdobja, 384. Reforma z dne 30. junija 1956 je število občin skrčila na 130 in število okrajev na 11. Leta 1957 se je število okrajev zmanjšalo na 9 in leto dni kasneje na 8. Že zgolj pregledna analiza razmerij med centralnimi kraj i prav na dnu lestvice, to je središči malih povojnih (iin predvojnih) občin (»centralnimi vasmi«) in velikimi občinami iz leta 1961 izrazito pokaže, da se ti kra j i vklapljaijo v nove občine pretežno v smislu Christallerje- vega »upravnega principa«, torej v zaporedju 1:7. Predvsem velja to za pretežno agrarna področja. Tipični taki primeri so občine Lenart, Lju- tomer, Radlje, Lendava, Šent jur pr i Celju, Grosuplje, pa tudi Sevnica. Brežice, Črnomelj in Trebnje. V nekem smislu velja to tudi za občino Ptuj, k je r gre tudi za razmerje 1:7, toda trikrat! Ce si pogledamo ob tem razvoju naših enot delovanje Christaller- jevega »upravnega načela« na ravni večjih okrajev (Gau, peta stopnja), lahko- tudi ugotovimo približevanje sistemu centralnih krajev. Leta 1962, nekaj let po združitvi starih malih občin s središči na stopnji »oentralne vasi« v občine s 6 do >8 takima enotami, je bilo v SRS 3 okrajev in 56 občin {pet ljubljanskih in 3 tedanje mariborske občine smo šteli kot poi eno enoto). Okraj i so bili torej z občinami poprečno točno v razmerju 1:7! V ustrezni enoti po »upravnem načelu« bi znašalo število prebivalstva teoretično 132 300 (7 X 2700 = 18 900, 7 X 18 900 = = 132 300). Blizu te normativne številke so bili tedanji najbolj agrarni okraji Murska Sobota (127 329) in Novo mesto (159 133). Tudi število osnovnih enot, območij »centralnih vasi« ( 7 X 7 = 49) je bilo tam po- dobno; pri Murski Soboti (jih je bilo 34, pri Novem mestu 58. Število osnovnih enot je bilo blizu normativni številki tudi v okraju Celje (52), medtem ko je bilo števillo prebivalstva tam znatno višje (205 561). Redukcija števila okrajev (od 27 na 8) je tudi zabeležila idva zastoja, pri 19—20 in pri 11 enotah. Redukcija od 27 na 8 je najbližja razmerju 1:3, kar bi govorilo za to, da se je, z n o t r a j te administrativne ravni, izvedla v glavnem v smislu Christallerjevega »oskrbnega načela«. Toda v odnosu do ostalih dveh ravni je slejkoprej ostala najbliže »upravnemu« načelu. Končna, res začasna redukcija na samo 4 okraje pa očitno ustreza »prometnemu načelu«: potleg enote s centrom višje stopnje (Ljubljana) so bile še tri druge s centri naslednje nižje stopnje (Koper, Celje, Maribor). Dejansko so bili ti št ir je centri povezani ob osrednji prometni osi Slovenije od Tržaškega zaliva do panonskega Podravja in Posavja. Tudi podložno razvlečena paralelogramska oblika prostor- skega modela sistema po tem načelu20 bi bila najbližja obliki Slovenije. Poleg nekih vpogledov v hierarhična razmerja nam ta analiza za- nimivo kaže razvoj znotraj t reh glavnih administrativnih ravni. Mišlje- ni so zastoji na določenem številu enot. Vsalk zastoj pomeni določeno stabilizacijo sistema upravnih centrov na neki značilni ravni centralnih krajev na spodnjem ali vmesnem delu tristopenjske upravne členitve. 20 W. Christaller, Die Hierarchie der Stadte. IGU Symposium, Lund 1962, str. 8. Daljši zastoj pomeni, se zdi, stabilizacijo na neki bolj dominantni stopnji hierarhične strukture, krajš i zastoj pa seveda nakazuje, da je ustrezna stopnja manj 'dominantna in bolj labilna. Da ima ta hipoteza svoje realno ozadje, pot r ju je dejstvo, da je bil po drugi svetovni vojni upravni sistem, ko se je stari podili do tal, zgrajen povsem na novo in z izrazito težnjo doseči kar se da racionalno teritorialno oblikovanje uipravnih enot, ki na j bi se zlasti ne oziralo na kake histomčno-tradickmalne enote. Ni pa se povsem izognil lokalističnim oziram.21 Dejstvo, je, da nudi Skoraj četrtstoletni razvoj politično-terito r ialnih enot, redko priliko opazovati prilagajanja realni strukturi omrežja centralnih krajev. Naša preliminarna analiza odpira pa tudi pota k premotrivanju di- namike sistema centralnih krajev in, še prej, k premotrivanju drugih faktorjev, ki stojijo za njo. Na primerjavo s Christallerjevo shemo ozi- roma na delovanje njegovih »principov« se bomo vrnili po obravnavi dejanskega stanja v hierarhiji centralnih krajev, ki jo obravnavamo v drugem delu študije. II. SISTEM CENTRALNIH KRAJEV IN GRAVITACIJSKIH OBMOČIJ Ena temeljnih predpostavk teorije o centralnih kraj ih je, da je stopnja centralnosti nekega središča odvisna od značaja celotnega sklopa centralnih dejavnosti na določeni stopnji.22 Gre tedaj za k v a - l i t e t o teh dejavnosti, ki je končno odločilna pri nastanku centralnosti. Tega načela smo. se držah tudi pri naši empirični raziskavi. Kvaliteta je izraz delitve dela. Čim bolj je neka dejavnost speciali- zirana, tem višjo kvalitetno stopnjo v tej delitvi pomeni. Naša raziskava se je tedaj začela z opredeljevanjem kvalitetnih stopenj, seveda le za one dejavnosti, ki porajajo centralnost, to je na- mestitev v »središčih« določenih območij, kjer se te dejavnosti uporab- ljajo. A. OPREDELITEV STOPENJ CENTRALNOSTI Poskus gradacije centralnih dejavnosti je problem zase, zlasti v Sloveniji, ki je razmeroma zelo majhna in k je r prevladujejo mala mesta, ki pa jih je precej glede na velikost dežele in število prebivalstva. Toda celoitno število centrov, ki imajo razvite take centralne dejavnosti, ki n ;so izključno lokalnega značaja in porajajo gravitacijo le nekaj dalje v zaledje (več kot na razdaljo 4—5 km, kar bi ustrezalo v Christaller- jevem modelu najnižji stopnji centralnih krajev), je v absolutnih šte- vilkah slejkoprej le majhno in ne doseže sto. Kazuistika je tedaj dokaj borna. Treba pa je omeniti in poudariti še to, da je tudi največje mesto 21 Glej tudi V. Kokole, Teritorialno oblikovanje komun, UI-SRS, Ljub- l jana, 1965 (tipkopis, str. 102—105 ter 110—112). 22 W. Christaller, o. c. (1938), str. 125, si. — Berry-Pred, Central Plače Studies. Regional Science Research Institute, 1961, str. 3. Zlasti tudi še H. Bobek, o. c. (1938), str. 92 in sledeče. z nesporno najvišjo stopnjo centrainosti — Ljubljana — v evropskih dimenzijah slej ko prej razmeroma manjše mesto iin da sta do milijon- skih metropol vmes vsaj ena ali dve hierarMčni stopnji. (Po številu prebivalstva v naselju je Ljubljana komaj v zadnjih dveh desetletjih presegla kritični prag, ki ga Christallerjeva shema predvideva za Provinzstadt, to je 90 000 prehivalcev. Mesto samo — brez okoliških vasi — je imelo leta 1961 komaj 134 000 prebivalcev, to je precej manj kot bi po Christallerjevi shemi moralo imeti, če bi doseglo naslednjo vdšjo stopnjo, t. im. Landeshauptstat« (s 300 000 prebivalci). Druga težava, ki se pojavlja pri opredeljevanju stopnje centrainosti, je v zveži z genezo današnjega »sistema« ali »hierarhije«. Spričo po- gostnih političnoupravnih sprememb, (ki so imele posledice zlasti za skupino t. im. kvartarnih dejavnosti oziroma funkcij), in korenitih sprememb v družbeno-gospod ar skem sistemu in spričo burne evolucije v obdobju socialističnega sistema samega v zadnjih dveh desetletjih (kar je imelo posledice zlasti za skupino t. im. terciarnih dejavnosti v ožjem smislu) je bil razvoj vse pre j kot premočrten in homogen. Insti- tucionalni okvirji — državno-upravni in organizacijski v »gospodar- skih« dejavnostih — so se močno spreminjali. Posledica tega — in okoliščin v zvezi s splošnim ekonomskim razvojem, s stopnjo razvoja — je vsekakor tudi dejstvo, da se hierarhična slojevitost ni razvila ali ni mogla razviti v zelo izrazitih stopinjah, kakor jih med drugim predvi- deva klasični Christallerjev model. Namesto res izrazite hierarhije, h kateri bi logično moral voditi razvoj, moremo prej ugotoviti neki mnogo manj sistematični kontinuum z zelo umerjenimi in neizrazitimi prehodi v funkcionalni opremljenosti. Vprašanje koherentih in reprezentativnih skupin centralnih dejavnosti za neko stopnjo ali na določeni stopnji, je tedaj zelo odprto vprašanje. V znatni meri je bilo v dosedanjih raziska- vah tretirano subjektivno ali intuitivno (če res smemo tako označiti uporabo podrobnega poznavanja specifičnih situacij v posameznih de- želah). Vsekakor pa manj rigorozno — a morda bol j realistično — kot bi zmogla biti striktna uporaba statističnih oziroma kvantitativnih me- ritvenih metod. Nekega enotnega sistema pokazovalcev za uvrščanje centralnih de- javnosti v hierarhične stopnje za razne dežele, v literaturi ne moremo zaslediti. Vsi dosedanji vzorci hierarhičnih stopenj se nanašajo na raz- mere v posameznih deželah; zato se različne vrste dejavnosti ravrščajo nujno v različne hierarhične stopnje, čeprav gredo premiki le za eno a.11 dve stopnji navzgor ali navzdol v oeilotni lestvici. To pač posredno do- kazuje tudi odvisnost stopnje od specifičnih institucionalnih okvir j ev v raznih državah. Razvrstitev centralnih dejavnosti v stopnje, ki je bila uporabljena, j e bila zato nu jno empirično arbitrarna. Druga značilnost razvrščanja v stopnje, kot smo se ga lotili, je v tem, da je bil namen zajeti tudi razmeroma r a h l a s t o p n j e v a n j a v funkcionalni opremljenosti, ki jih izkazuje večina naših, razmeroma majhnih mest. Kritična točka pri opredeljevanju je seveda najprej izbor reprezen- tativnih centralnih dejavnosti in nato njihova razvrstitev v stopnje. Iz dosedanjih poskusov opredelitve stopenj, kakor jiih poznamo iz lite- rature, od katerih so seveda zlasti interesantni tisti, ki se nanašajo na nam bližnje dežele2*, moremo razbrati nekaj osnovnih načel. Prvič, cen- tralne dejavnosti morajo biti reprezentativne za c e l o t n i s p e k t e r centralnih dejavnosti, ki v neki deželi obstajajo, se pravi, da morajo zajeti celotni kvartalno-terciarni sektor dejavnosti. Drugič, njihova s t o p n j a j e t e m v i š j a , č i m r e d k e j e so- z a s t o p a n e v celotnem številu centralnih krajev. Teh splošnih načel se je držala tudi naša opredelitev. Mnogo kočljivejša pa je dejansko specifikacija na osnovi tovrstnega gradiva. Vprašanji reprezentativnosti 'in stopnje sta očitno tesno povezani. Če bi bila stvarna situacija taka, kot jo predvi- deva Christallerjeva heksagonska shema, bi se moralo število repre- zentiranih dejavnosti dejansko večati skokovito v smislu zaporedja 1—3 —9 {po preskrbnem kriteriju) in bi bile avtomatično reprezentativne tiste, pri katerih bi ugotovili tako stopnjevanje -ponavljanja. Stvarna situacija, vsaj za širši spekter dejavnosti, ki srno jih .analizirali, je po večini daleč od te pravilnosti. Nujno se -je tedaj -pojavila potreba še po drugačni metodi ugotavljanja tako reprezentativnosti kot ustrezne -stop- n je in s -tem po uveljavljanju kriterijev bolj subjektivne presoje (ki temelji tudi na podrobnejšem poznavanju kazuistike). Predvsem so ne- katere dejavnosti (šole, zdravstvene ustanove, uprava, ipd.) same o r - g a n i z a c i j s k o s t r u k t u r i r a n e v stopnje. Drugi kriterij , ki ga implicitno vsebuje že pogostost, je s t o p n j a s p e c i a l i z i r a n o s t i določene dejavnosti (npr. pri trgovini kot eni od najpomembnejših sku- pin centralnih dejavnosti). Kakor je razvidno iz -doslej uporabljenih spiskov reprezentativnosti in uvrščanja po stopnjah centralnih dejavnosti, tudi vsi gradijo na teh dveh premisah. Dejstvo, da taki spiski niso enotni, opozarja — mimo tega, da kaže nekoordiniranost tovrstnih raziskav med posameznimi deželami — da so razlike pogojene tudi z drugačno -konstelaciijo in relativnim pomenom posameznih organizacijskih enot centralnih dejavnosti. To pa je seveda spet odraz stopnje ekonomskega razvoja, institucionalnih okvirov, t j . družbeno-gospodarskega sistema, ipd. Opredeljevati jih abstraktno, iztrgane iz teh okvirov, bi v empirični raziskavi ne bilo umestno. Opremljenost s centralnimi dejavnostmi Pri opredeljevanju stopenj centralnosti je bilo samoumevno, da predstavlja Ljubljana zgornjo najvišjo stopnjo-, tisto ki jo Christaller označuje kot Landeshauptstadt, Bobek pa kot Landeshauptstadtstufe. 23 Za naše razmere j e intaresantna zlasti Bobekova opredelitev za sosednjo Avstrijo: H. Bobek, Aspekte der zentralortlichen Gliederung Oster- reichs. Berichte zur Raumforschung und Raumplanung, Wien, X, 2, 1966, str. 114—116. Saj gre za glavno mesto ene od zveznih republik SFRJ in hkrati za upravno, nacionalno in kulturno središče Slovencev, k i je dolbilo že po prvi svetovni vojni, zlasti pa še po drugi, kl jub razmeroma malerfiu številu prebivalstva vse lastnosti »deželnega glavnega mesta« oziroma regionalne metropole. Tako imamo od n j e navzdol do centralnih krajev najnižje stopnje prostor za celo lestvico- centralnih krajev posameznih stopenj, kakor jih predvideva Christaller jeva teorija. Vsa problematika opredeljevanja v stopnje centralnosti pa se je pokazala, ko je bilo treba opredeliti najnižjo stopnjo centralnosti. Chri- stallerjeva shema predvideva za to kra j z vsaj 800 prebivalci in z gra- vitacijskim zaledjem, ki obsega 45 km2 in šteje 2700 prebivalcev. Poka- zalo se je, da m a m o pri nas podeželska naselja, ki nijkakor nimajo mestnega značaja, vendar pa opravljajo funkcijo centralnih krajev, če- prav le za omejeno število centralnih dejavnosti in za zelo majhno zaledje. To so »centralne vasi«, ki bi bile torej na dnu hierarhične lestvice. Najneznatnejše med njimi smo označili celo kot »suboentralne vasi«. Tudi nje smo vključili v analizo celotnega spektra centralnih naselij od Ljubljane navzdol. Opremljenost smo najpre j poskusili opredeliti glede na tri o s - n o v n e stopnje. Kakšni so atributi »centralnih vasi«, to je na dnu n a j n i ž j e s t o p n j e na lestvici, na splošno ni sporno. Značilne centralne dejavnosti na tej stopnji so nižja osnovna šola, trgovina za osnovno (vsakdanjo) preskrbo z živili in drugimi predmeti najbolj vsakdanje porabe, gostišče in običajno nekaj storitvene obrti, pošta in pogosto sedež krajevne uprave oziroma uradov državne uprave ter naj- splošnejše zdravstvene storitve (zdravnik »splošne prakse«). Gre za dejavnosti, ki ustvarjajo določeno integracijo naselja z bližnjo agrarno okolico, četudi le na najnižji možni ravni z zmerno poraibo časa vsak dan). Obenem je to tista »funkcionalna opremljenost«, prek katere se okoilno prebivalstvo vključuje navzgor v hirerarhiji de- javnosti, skratka v družbeno-gospodarski sistem. Glede na agrarno funkcijo- okolice je na tej stopnji pomembna tudi oddaja kmetijskih proizvodov. V našo opredelitev smo zato uvrstili kot značilno centralno dejavnost tudi lokalno kmetijsko zadrugo oziroma odkupno postajo. Tako se spekter centralnih dejavnosti1 dejansko približa funkciji sre- dišča tipa Marktflecken, kakor je Christaller značilno poimenoval naj- nižjo stopnjo v hierarhični lestvici centralnih krajev. V teh primerih gre za dejavnosti in »institucije«, ki — v okviru posameznih skupin aH vrst dejavnosti — še ne predstavljajo specializiranih obratov (npr. v trgovini). Glede na promet, ki povezuje tak kra j s celotnim sistemom, je pomembno tudi postajališče javnega prometa (avtobusna aH železniška postaja), čeprav v smislu lokalne 'integracije na tej prvi stopnji ni nujno potrebna. Kot značilne centralne dejavnosti na n i ž j i osnovni stopnji mora- mo (pri tristopenjski osnovni razčlembi) smatrati dejavnosti, katerih radij ne preseže dostopnosti npr. eno uro s kolesom (okrog 15 km) in ki so še vedno take, da so bodisi pogosteje potrebne (četudi ne vsak teden), torej tudi take, pri katerih bi bilo zadovoljevanje tovrstnih po- treb za razmeroma manjši izdatek vredno dražje vožnje v bolje oprem- ljeni, a tudi bolj oddaljeni center. Vsekakor gre tudi za dejavnosti, ki že predstavljajo najosnovnejšo' specializacijo. Predvsem so to trgovine s predmeti, ki so bolj t rajno potresno blago kot živila, a vendar ne še tako imenovane »trajne« potrošne dobrine (durable goods). Trgovine s čevlji in z železnino- so- za to očitno prav reprezentativne. V zdravstvu, k je r je važen hiter pristop do dobrine ali storitve, sodijo v to kategorijo lekarne in dentisti. Dalje seveda trgovine in obrti, ki so tesno povezane z agrarno proizvodnjo oziroma specifičnimi potrebami agrarnega pre- bivalstva. Poljedelsko orodje, gnojila, semena, kolikor -tega nimajo že splošne »trgovine z mešanim blagom«, spadajo v to kategorijo. Knji- garna je, se zdi, že bolj znak zgornjega dela razpona (ker se pogosto veže z običajno papirnico). Posebno značilna dejavnost je tudi veteri- narska postaja. Kot značilnost te osnovne stopnje, čeprav gotovo ne v spodnjem delu razpona, se običajno uvršča tudi pojav denarnega zavoda, to je banke ali hranilnice oziroma n june podružnice ali ekspoziture. V naših razmerah sodi ta značilna dejavnost vsekakor že v zgornji del razpona (v deželah z bolj razvitim denarništvom pa ver je tno celo že v spodnjo stopnjo). V bolj zgornji del razpona sodita tudi trgovina s tekstilom in med obrtjo urar. Funkcionalna opremljenost na široki s r e d n j i osnovni stopnji zajame skoraj v vseh razčlembah srednje šolstvo, zlasti bolj specializi- rano, manjše bolnišnice, oziroma več zdravnikov specialistov, upravo na nekem regionalnem nivoju (vsaj »mezoregionalnem« v smislu Ilešičeve tipologije družbenografskih regij), pogosto obstoj rednega tedenskega časopisa in tiskarne. 'Na področju trgovine in obrti so za to osnovno stopnjo nedvomno tipične boilij specializirane trgovine s »trajnim« po- trošniškim blagom. Morda najbolj tipične v prvem smislu so trgovine za gumijaste in plastične predmete, v drugem pa (trgovine s pohištvom. Na to stopnjo sodi tudi že določena bolj splošna trgovina na debelo zlasti z blagom »vsakdanje« potrošnje (convenience goods) oziroma se- dež (in skladišče) grosističnoMietajlističnega trgovskega podjetja. Na področju prosvete in kulture bi sodile sem institucije kot .so regionalni arhivi (čeprav ti ustvarjajo malo centralnosti in so na ta način bolj atribut kot aktivni faktor), študijske knjižnice in amaterska ali pol- amaterska gledališča z občasnimi predstavami. Iz območja centralne obrti običajno uvrščajo na to stopnjo optika. Podobne, dokaj bolj specia- lizirane obrtne dejavnosti kot zlatar sodijo pa očitno že na zgornji rob razpona. V denarništvu bi tej osnovni stopnji (pri nas bolj gornjemu delu razpona) ustrezale manjše ^regionalne« kreditne banke, medtem ko se zdi, da so podružnice Narodne banke v najboljšem primeru zna- čilnost spodnjega dela razpona ali celo zgornjega dela nižje stopnje. Iz sodstva sodijo v to stopnjo očitno le t. im. okrožna sodišča. Funkcionalno opremljenost za v i š j o osnovno stopnjo (pri tristopenjSki razčlembi centralnih dejavnosti) je laže opredeliti za zgor- nji del. Problematična pa je opredelitev značilnih dejavnosti v spodnjem delu razpona. Zdi se pa upravičeno, da štejemo sem visoko šolstvo, če že ne pojav dveh, treh osnovnih fakultet. Prav tako se zdi značitoii pokazo- valec te stopnje pojav stalnega repertoarnega gledališča. Tudi dnevnik je brez dvoma indikator višje stopnje in to že v spodnjem delu raz- pona. Na področju uprave, kjer je trostopenjska delitev kompetene na splošno najtipičnejša (razen v deželah z zelo malimi, pritlikavimi ob- činami) je to pač neka »deželna« uprava, to je uprava za večjo regijo, čeprav ne nujno na ravni cele (večje) države. SR Slovenija je taka enota. Na področju trgovine stopi močneje kot na srednji osnovni stopnji v ospredje specializirana grosistična trgovina in seveda zelo speciali- zirana detajlistična trgovina. V prvo kategorijo moremo šteti grosiste s tehničnim blagom, v spodnjem delu razpona tiste z visokovrednimi in trajnimi predmeti individualne in gospodinjske 'potrošnje (npr. pralni stroji, agregati za centralno kurjavo), v zgornjem delu s stroji in opremo za kolektivne potrošnike (npr. obdelovalni stroji, engineering, zdravila, industrijske kemikalije). Pri detajlistioni trgovini bi sodile že v srednji del razpona razne boutiques, luksuzna bižuterija, komisijska trgovina itd. Na splošno pa se zdi, da detajlistična trgovina, čeprav močno speciali- zirana, ni prav reprezentativna za višjo osnovno stopnjo, razen v spod- njem delu razopna. Gotovo je denarništvo ena od najbolj značilnih centralnih dejavnosti na višji osnovni stopnji. V poštev pridejo seveda zlasti investicijske banke in centrala NB za Slovenijo. Se mnogo težja je opredelitev značilnih dejavnosti na področju centralnih obriti. Vsekakor morajo biti to že zelo močno specializirane obrti in take, kjer enota prodaje ali storitve predstavlja znatno vred- nost ter seveda take, ki se normalno uporabljajo le redko, morda vsako leto ali vsakih nekaj let. Zdi se, da je taka obrt krznairstvo, popravilo finih mehaničnih aparatov in podobno. Predvsem pa so za višjo stopnjo značilne obrti (bodisi izdelava ali obdelava predmetov, bodisi storitve), ki niso več namenjene individualnemu potrošniku, marveč kolektivnim potrošnikom, npr. industriji, tehničnim službam itd. Prodaja gasilskih pripomočkov sodi npr. v to vrsto. Značilnost višje stopnje so še posebno specializirane storitve, npr. reklamna podjetja (Reklam servis v Ljubljani), turistične agencije (a ne ekspoziture) in podobno. Zlasti značilne so še trgovsko-mainagerske storitve, to je zastopstva velikih domačih podjetij in v višjem delu razpona tujih. V zdravstvu so klinične bolnišnice tipičen predstavnik funkcionalne opremljenosti na višji osnovni stopnji. Splošna večja bolnišnica z od- delki za zdravl jmje redkejših ali zahtevnejših obolenj pa sodi najbrž že k minimalni opremljenosti na tej stopnji. Na področju kulture so značilne za višjo osnovno stopnjo večje založniške hiše, ki izdajajo literaturo vseh vrst, zlasti tudi periodične publikacije. V sodstvu označujejo to stopnjo sodišča zadnje stopnje pred Vrhov- nim sodiščem in Ustavnim sodiščem za vso- državo. V SRS je taik primer le Ljubljana. Pri opredeljevanju značilnih centralnih dejavnosti, zlasti pri raz- mejevanju med nižjo in srednjo osnovno stopnjo, se zdi zanimivo pogle- dati na razpon v številu prebivalstva znotraj gravitacijskih območij Christalllerjeve tret je in četrte stopnje, to je med 27 000 in 90 000. Ta razpon je v celem zaporedju relativno največji. Z gravitacijskim za- ledjem blizu 100 000 prebivalcev je združena vsaj srednja in ne več nižja stopnja centralnosti. Dejavnosti, katerih gravitacijsko zaledje za- jame do okrog 30 000 prebivalcev, pa ostajaijo vsekakor le na lokalno- regionalni (»mikro-« ali »mezoregionalni«) ravni. Vprašanje natančnejše opredelitve stopenj centralnosti je kočljivo. Zato opredeljujemo centralne kraje v podrobnejše stopnje najpogosteje zgolj s številom (odstotkom) reprezentativnih centralnih dejavnosti v vsaki od treh ali štirih glavnih stopenj. Do 33 % takih dejavnosti bi bilo značilno za spodnji del razpona, 33—66°/o za srednji in več kot 66°/o za njegov zgornji del24. Vsekakor je to tehnično najpreprostejša rešitev problema in po mnenju mnogih tudi kar ustrezna. Dejstvo pa je, da kompozitno in komplementarno značilnost pri prostorskem agregi- ranju centralnih dejavnosti podvrže mehaničnemu načelu. Skoraj vse raziskave omenjajo dve metodi oziroma dva indikatorja za ugotovitev stopnje cemtraOnosti. To sta f a k t o r d i s p e r z i j e do- ločene centralne dejavnosti in s t o p n j a d i f e r e n c i a c i j e v tisti skupini dejavnosti25. Ce predstavlja običajna centralna vas začetek spodnjega dela v hierarhični lestvici in Ljubljana zaključek njenega zgornjega dela, se ponuja razporeditev centralnih dejavnosti v tri velike skupine, tj . še z eno, ki je vmes med spodnjim in zgornjim delom. Ker bi pa te malo- številne (tri) hierarhične stopnje verjetno ne zajele dejanske stopnje- vitosti, se dalje ponuja razčlenitev teh treh glavnih skupin ali osnovnih stopenj še na po tri podrobnejše stopnje. Seveda je pri tem brž jasno, da so lahko pri devetih takih podrobnejših stopnjah stopnjevanja le slabo izrazita. Našo gradacijo smo si zamislili (tako, da bi se na primer spodnja »tretjina« zaključila s centratoiim krajem, ki bi že predstavljal funkcionalno opremljenost mesta«, pa četudi le manjšega, in da bi srednji del spodnje tretj ine označevale centralne dejavnosti, ki so nekje vmes med centralno vasjo in mestom, ki torej pomenijo prostorsko inte- gracijo na višji stopnji kot centralna vas, a še ne dajejo kra ju nujno mestnega značaja. Opredelitev centralnih dejavnosti na tri osnovne stopnje je do neke mere narekovala tudi upravna hierarhija na treh stopnjah, kakršna je 24 Gl. Boustedt, Die zentralen Orte und ihre Einflussbereiche. IGU Symposium in Urban Geography, Lund 1962, str. 207. — H. Bobek, Aspekte der zentralortlichen Gliederung Osterreichs. Berichte zur Raumforschung, 2 (1966), str. 17 si. 25 Boustedt, o. c., str. 203—206. — Carol, Industrie und Siedlungsplanung. »Plan« (1951), str. 191. obstajala do leta 1966, ko je bila naša empirična raziskava že v za- ključni fazi. .Dejstvo1, da se mnoge centralne dejavnosti na srednjih in višjih hierarhičnih stopnjah, ki so sicer pogojene predvsem po načelu »oskrbe«, prilagojujejo upravni razdelitvi, je tak pristop še po svoje utemeljevalo. Razen z razvrstitvijo celotnega razpona centralnih dejavnosti, ki so zastopane v Sloveniji, v tr i glavne stopnje in devet podrobnih pod- s topen j zgolj na osnovi premisleka o njihovi relativni vlogi v razponu in glede na verjetni prostorski »domet«, srno poizkusili še s preprosto analizo pogostosti pojauv-ljanja določenih centralnih dejavnosti v posa- meznih krajih. Izhajali smo iz hierarhične strukture, kakor jo predvi- deva splošna teorija o centralnih kraj ih in tudi že ^prvotni Christal- lerjev model. Po tej teoriji pripadajo centralne dejavnosti tem višji stopnji, čim redkeje, v čim manj kra j ih se pojavljajo. Obenem pa bi število pojavljanja reprezentativnih centralnih dejavnosti v dosledno izraženem sistemu ustrezalo številu centralnih krajev. V idealni Chri- staller jevi heksagomsfci shemi bi bilo tedaj v zaporedju po »oskrbnem načelu«, pri prevladi katerega od drugih dveh »načel« pa po nj im ustrez- nih zaporedjih. Vsekakor bi se moral podatek o pogostosti pojavljanja zgoščevaiti okrog določenih številk. Ker pa vsa tr i osnovna »načela« normalno delujejo sočasno, so te vrednosti lahko tudi znotraj določenih razponov.26 V tem primeru zgoščevanje okrog določenih številk seveda ni tako izrazito. Količkaj izrazitejše tako zgoščevanje pa nam dokazuje, da se stopnjevitost dejansko pojavlja oziroma da je empirično postavljena razporeditev v stopnje s tem preizkušena. Zato smo ta preizkus izvedli ne glede na teoretične pomisleke, ker se lahko ome- njene vrednosti pojavljajo tudi znotraj razpona, pa tudi ne glede na praktične pomisleke, ki so v zvezi s .posebnimi pogoji za pojavljanje centralnih dejavnosti v Sloveniji in morda tudi z nezanesljivostjo ne- katerih podatkov. Pogostost pojavljanja nekaterih značilnih centralnih dejavnosti v Sloveniji (številka pove, v koliko nad 100 tedenske kinopredstave nad 80 nad 70 lekarna 77 nad 60 zdravstveni dom 69 veterinar 55 nad 50 splošno trgovsko podje t je stalni kino 58 krajih se pojavljqa določena dejavnost) trgovina s čevlji 57 ključavničar 58 banka 59 fotograf 55 občina 56 urar 54 nad 40 glasbena šola 48 trgovina s tekstilom 47 gradbeno podjet je 44 služba druž. knjigovodstva 43 knj igarna 43 26 Gl. W. Christaller, Die Hierarchie der Stadte. IGU Symposium. Lund, Studies in Geography, B. 24 (1962), str. 9. trgovina z železnino 42 Koteks-Tobus 41 katastrski urad 40 okra jna (občinska) sodišča 40 nad 30 avtomehanik 38 zavod za zapo&l. delavcev 37 elektro ra jon 34 nad 20 vozliščna telefonska centrala 28 odvetnik 27 gimnazija 27 dentist 23 manjša bolnišnica 21 avtoprevozniško podjet je 22 trgovina s pohištvom 21 nad 10 srednja strokovna šola 16 zavod za socialno zavarovanje 16 občinsko javno tožilstvo 14 projektivno podje t je 13 tiskarna 12 optik 12 študijska knjižnica 10 zavarovalnica 10 nad 5 precizna mehanika 9 tednik 9 večja telefonska centrala 9 okrožno sodišče 8 zlatarna 8 podje t je za PTT promet 8 založniško podje t je 8 več specializiranih srednjih šol 8 amaterska gledališča 8 regionalna banka 7 cestno podje t je 7 železniško transportno podje t je 7 večja bolnišnica 6 gospodarsko' sodišče 5 komisijska trgovina 5 nad 2 radio postaja (dnevni program) 3 dnevnik 2 opera 2 Dinos, Surovina 2 samo 1: univerza, f i lharmonija, kli- nika, televizija, akademija Posebne okoliščine za opredelitev v stopnje Opredelitev spiska značilnih centralnih dejavnosti za posamezne stopnje brez predhodne dokumentacije je seveda močno problematična, zlasti še v posebnih razmerah Slovenije okrog leta 1962. V vsakem pri- meru je lahko razčlenitev na tri glavne stopnje in zlasti še na devet podrobnih podstopenj centralnih dejavnosti samo orientacijska. Naša analiza predstavlja šele prvo f azo v raziskovanju problematike in zlasti zakonitosti v oblikovanju sistema centralnih krajev, ki naj ob analizi zbranega gradiva omogoči kritično presojo metodoloških .izhodišč in indikatorjev ter s tem postavi osnovo za bolj poglobljeno raziskovanje v bodočnosti. Analiza pogostosti pojavljanja posameznih centralnih dejavnosti pokaže, da neke res izrazite razvrstitve okrog določenega števila ni, ozi- roma da so take zgostitve v bistvu samo tri. Prva, k i pa obsega samo centralne dejavnosti najnižje stopnje; druga, k je r se značilne centralne dejavnosti pojavljajo v 40—60 kraj ih in tretja, k je r se druge take de- javnosti pojavljajo v približno 5—10 krajih. Toda vmes so še manj izrazite grupacije določenih dejavnosti, ki se pojavljajo v približno 90 do 120 krajih. Prav itako je tudi nekaj dejavnosti, ki se pojavljajo v okrog 18—25 krajih. Te številke dopuščajo vsaj neko grobo orientacijo. V celoti pa je teh primerov tako malo, da je zgolj na njihovi podlagi težko narediti kake daljnosežne Sklepe o- hierarhičnih stopnjah. Upoštevali smo tudi še nekatere posebne značilnosti, ki so. se odra- zile v funkcionalni opremljenosti centralnih krajev v obdobju 1961/82. Nekaj jih navajamo tu. Šele v tem obdobju se je splošna potrošnja po desetih letih izrazi- tega zaostajanja začela močneje razvijati. Omrežja so se tedaj komaj začela jasneje oblikovati. Komunalni sistem, ki ga prostorsko označuje obstoj velikih občin, je šele tedaj zaživel. Trgovina na debelo je bila zastopana v skoraj vsaki občini z enakim grosistično-detajlističnim podjetjem. V nekaterih občinah so imeli celo nekateri kraji , ki niso bih občinska središča, svoja lastna grosistično-detajlistična podjetja. Skrat- ka, marsikatera značilnost funkcionalne opremljenosti je bila — kakor je pokazal razvoj po 1. 1962 — dokaj efemerna. Pri tako mali in raznolični deželi, kakor je Slovenija, je lahko razčlenitev centralnih dejavnosti na devet stopenj zajela razmeroma drobne razločke v stopnji opremljenosti s centralnimi funkcijami. To tem bolj, ker smo vključili prav na spodnji del razpona celo »centralne vasi«, ki jih nekatere opredelitve (na primer Bobekova za sosednjo Avstrijo) ne upoštevajo. Zato so seveda razlike med stopnjami le majh- ne. 2e ne preizrazito povečanje kvalitete centralnih dejavnosti more zato kaj naglo potisniti določen centralni k ra j na višjo stopnjo. Ce se to zgodi pr i nekaj krajih, se seveda lahko menja tudi hierarhični red, to še posebno, ker je obstoječa hierarhična zgradba že tako zaradi šte- vilnih in hitrih sprememb faktorjev centralnosti (po »upravnem«, »oskrbnem« in do neke mere tudi »prometnem načelu«) še zelo ne- ustaljena. Naša razvrstitev krajev v stopnje ima slej ko prej le orien- tacijsko vrednost in je treba na njo gledati s previdnostjo, ne le zaradi izbora reprezentativnih centralnih dejavnosti, ki se nujno ravna tudi po določenih subjektivnih merilih, marveč predvsem prav zaradi ob- jektivno ugotovljene neizdelanosti sistema. Analiza zgoraj uvrščene tabele o pogostosti pojavljanja določenih centralnih dejavnosti v različnih kra j ih (ne glede na to, koliko teh dejavnosti je v ustreznem kraju) je dala trdnejšo osnovo za dokončno uvrstitev krajev na določene stopnje oziroma za bolj kritično opredelitev reprezentativnosti glede na posamezno stopnjo. Centralne kraje smo uvrstili v okviru treh osnovnih stopenj opremljenosti s centralnimi de- javnostmi (nižje, srednje in višje) na devet predlaganih stopenj na te- melju tehle reprezentativnih centralnih dejavnosti: Nižja osnovna stopnja: I. stopnja: osemletka, zdravstvena postaja, ljudska milica, krajevni urad, kmetijska zadruga. II. stopnja: lekarna, veterinar, zdravstveni dom, ključavničar, trgo- vina s čevlji. III. stopnja: banka, občina, urar, stalni kino, trgovina s tekstilom. Srednja osnovna stopnja: IV. stopnja: gimnazija, telefonska (vozliščna) centrala, okrajno sodišče (občinsko), elektrorajon, trgovina s pohištvom. V. stopnja: tednik, štirinajstdnevnik, manjša bolnišnica, srednja strokovna šola, projektivno podjetje, optik. VI. stopnja: dve do t r i srednje šole, tiskarna, okrožno sodišče, regio- nalna banka, zlatar. Višja osnovna stopnja: VII. stopnja: gospodarsko sodišče, trgovina na debelo (tehnični predmeti), gledališče (poklicno), knjižna založba, komisijska trgovina. VIII. stopnja: visoka šola, reklamno podjetje, radijska postaja, dnevnik, trgovina z odpadnim gradivom (Surovina, Dinos). IX. stopnja: popolna univerza (s 3. stopnjo), klinika, opera, radio- televizija, zastopstva tuj ih firm. V tabeli 1 (v prilogi) so naši centralni kraji razvrščeni po teh stopnjah. Izpustili pa smo tam centralne kraje I. stopnje, ker jih je preveč. Naša tabela 2 pa nam kaže odstotek »pokrivanja« oziroma ujemanja, kakor smo ga ugotovili s kasnejšo statistično preveritvijo. Odstotek ujemanja je dovolj visok, da lahko štejemo izbrane centralne dejavnosti zares za reprezentativne (tabela 1 v prilogi). Teritorialna razporeditev centrov od II. do IX. stopnje je prikazana na str. 35 in 37 v kartah 1 in 2 B. OPREDELITEV GRAVITACIJSKIH OBMOČIJ Uvodne opombe Pri obravnavanju obsega gravitacijskih območij je še bolj kot pri opredeljevanju stopenj centralnih kra jev pomembno, da imamo med dejavnostmi, ki ustvarjajo gravitacijske silnice, dve veliki skupini, ki se v glavnem ujemata s terciarnim in kvartarnim sektorjem. Prvi spada še v » g o s p o d a r s t v o « . V njem delujejo pri funkcioniranju v po- gojih tržnega gospodarstva (kakorkoli sicer »usmerjenega« oziroma načrtovanega) glede lokacije izključno gospodarske zakonitosti. Drugi spada v sklop »negospodarskih« dejavnosti oziroma predstavlja druž- beno s u p e r s t r u k t u r o , k je r je potrošnja vsaj v okviru našega družbenega sistema stvar splošnega družbenega pomena; to pa pomeni, da gospodarski vidik »rentabilnosti« ni izključni kriterij pri lokaciji (vsaj ne v lokalnih in ožjih regionalnih okvirih). Teritorialna razpo- reditev je opredeljena tako po načelu enakih potreb kot enakih možnosti in je zato bolj povezana zgolj s števiiLom prebivalstva (in ne samo z nj i - hovo kupno močjo); je lahko bolj enakomerna. Spričo posebnega druž- benega pomena (ki se kaže v subvencioniranju za »nerazvita območja«) Tabela 2 Značilne centralne dejavnosti — odstotek ujemanja (za centre od II. do IX. stopnje) Znači lne c e n t r a l n e de javnos t i i II in IV V VI VII VIII IX II lekarna veterinar zdravstveni dom ključavničar trgovina s čevlji 89.3 28,6 62,9 62,9, 46.4 96,3 74,0 96,3 62,9 88,8 100 56,2 100 93,7 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 III banka občina urar stalni kino trgovina s tekstilom 14,3 10.7 28,6 42.8 57,1 88,8 92.6 77.7 62,9 62.9 93,7 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 IV gimnazija vozliščna telef. centrala okrajno sodišče elektrorajon trgovina s pohištvom 3,6 3,6 14,3 3,6 29,6 48,1 44,4 7,4 62,5 87,5 87,5 37,5 43,7 80 100 100 20 100 100 100 100 40 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 V tednik - štirinajstdnevnik manjša splošna bolnišnica srednja strokovna šola projektivno podjet je optik 3,6 18,7 18,7 6,2 20 100 40 60 60 80 100 80 60 80 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 VI 2—3 srednje šole t iskarna okrožno sodišče regionalna banka zlatar — 12,5 12,5 20 20 20 80 80 100 60 60 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 100 Nadaljevanje tab. 2. Znači lne II III cent ra lne de javnos t i i IV v VI VII VII I IX VII gospodarsko sodišče — — — 20 100 100 100 trgovina na debelo(tehn.) 100 100 100 gledališče (poklicno) — — — — 20 100 100 100 knj ižna založba — — — 40 100 100 100 komisijska trgovina — 3.7 — — — 100 100 100 VIII visoka šola — — — — — — 100 100 reklamno podje t je — — — — — 100 100 100 radio postaja — — — — 20 — 100 100 dnevnik — — — — — — 100 100 trgovina z odpadnim materialom — — — 100 100 IX popolna univerza(3. stop.) _ — 100 klinika — — — — — — — 100 opera — — — — — — 100 100 radio televizija — — — 100 zastopstva tuj ih f i rm — — — — — — — 100 je ta sklop dejavnosti tudi mnogo izraziteje institucionaliziran. To po- meni, da so — pri upravi in sorodnih institucijah izključno — gravi- tacijska območja institucionalno fiksirana; gre tedaj za »fiksne rajone«. Družbene službe kot glavni del superstrukture se do neke mere odmi- ka jo temu in se v njih tudi pojavljajo določena načela rentabilnosti, vendar tudi ne na lokalni ali mikraregionalni ravni, kvečjemu v obsegu večjih regij znotraj Slovenije. Spontanost formiranja gravitacijskih ob- močij, ki je značilna za »gospodarske« dejavnosti, se pa vendar sedaj izraziteje pojavlja. Tudi tu se bo problem »pragov«, ki je tako po- memben pri »gospodarski« dejavnostih, slej ko prej pojavil z večjo ostrino. V zvezi s tem se ptjjavlja v proučevanju gravitacijskih območij drugi vidik, namreč vprašanje gravitacijskih zaledij posameznih cen- tralnih krajev in gravitacijskih območij posamezne centralne dejavnosti v njihovem sklopu. To vprašanje se je odprlo ob metodološkem pro- blemu identifikacije. Dejstvo je, da ima vsaka dejavnost pač glede na svoje posebne značilnost svoje iastno< gravitacijsko območje, ki je prila- gojeno tem značilnostim in k je r je relativna vloga posameznih faktorjev lahko različna. Gre za »splošna gravitacijska območja« nekega značil- nega sklopa centralnih dejavnosti v določenem centralnem kra ju po eni strani in za »specifična gravitacijska območja« določene posamične de- javnosti oz. ustanove ah obrata, k je r se ta dejavnost opravlja po drugi strani. Klasična Christallerjeva teorija predvideva, da pri določeni stop- nj i centnalnosti v načelu ne more biti razlik v obsegu gravitacijskih območij, ker se ob delovanju treh osnovnih načel vse centralne dejav- nosti izrazito in hierarhično polarizirajo po jasno izraženih stopnjah. Empirične raziskave v tujini glede tega še niso dale nekega dokončnega odgovora. Berry v eni novejših študij27 dokazuje, da taka stopnjevita polarizacija dejansko obstaja. Mnoge druge raziskave pa so mogle ugo- toviti samo, da obstaja sicer slej ko prej področje popolnega »prekri- vanja« ozemlja z vsemi značilnimi centralnimi dejavnostmi, ki jih center opravlja, da pa je na obrobju vedno pas ozemlja, k jer ponekod neke, drugod druge dejavnosti segajo tudi čez meje ozemlja popolnega prekri- vanja, nekatere več, druge manj. V tem obrobnem pasu se prepletajo tudi specifična gravitacijska območja dejavnosti iz sosednjih centrov iste stopnje centralno«ti. Postopek ugotavljanja gravitacijskih območij Gravitacijska območja centralnih krajev smo ugotavljali na osnovi podatkov posebne ankete, ki jo je v letu 1962/63 izvedel Urbanistični inštitut SRS. Podatki o tem, kam gravitira kako naselje, so bili zbrani po naseljih in grafično kodificirani na temeljni kart i 1 : 50 000. Tako je bilo mogoče teritorialni obseg gravitacije ugotoviti in omejiti za vsako upoštevano centralno dejavnost posebej. Spisek dejavnosti, zaradi ka- terih kako naselje gravitira proti centralnim krajem, je bil kot spisek reprezentativnih centralnih dejavnosti sestavljen prvotno na osnovi empiričnega poznavanja oziroma domnev o verjetnem prostorskem radiju posameznih dejavnosti na določenih stopnjah. Ker je imela an- keta namen ugotavljati gravitacijo tudi prav na najnižji stopnji cen- tralnih in subcentralnih vasi, torej naših centrov I. stopnje, je vprašal- nik zajel le manjše število dejavnosti na preostalem delu razpona na »nižji« osnovni stopnji celotne lestvice centralnih krajev, prav tako pa tudi le izbrane centralne dejavnosti za »srednjo« osnovno stopnjo. Glede gravitacije na »višji« ravni pa smo mogli zbrati podatke le iz dodatnih fakultativnih. vprašanj v anketnem listu (npr. o cirkulaciji časopisov), iz drugih virov ter iz regionalnih študij, pa tudi posredno iz lokacije podružničnih obratov, in končno z naknadnim povpraševanjem. Zdi se, da te informacije v bistvu niso manj zanesljive kot neposredno gradivo iz ankete za »srednjo« in »nižjo« osnovno stopnjo. Težišče ana- lize je pri majhni deželi kakršna je Slovenija tako in tako na teh dveh osnovnih stopnjah. Končno pa nam je šlo tako in tako za »splošna 27 B. Berry, The Functional Bases of Central-Place Hierarchy. Economic Geography (April, 1958), str. 145—54. Karta — Map 1 GRAVITACIJSKA OBMOČJA 3. STOPNJE SERVICE AREAS OF 3rd ORDER STOPNJE CENTRALNIH KRAJEV CENTRAL PLACES ORDER II III IV V VI H v„ g VII ® « « iiimi ^ u m mm o 0 m m GRAVITACIJSKA OBMOČJA SERVICE AREAS PREVLADUJOČA , A OSLABLJENA PREDOAMNAMT , fcOT W£AKENED OBMOČJA PREPLETANJA OVERLAPPINd GRAVITACIJSKA OMOCJA 1. STOPNJE SERVICE AREAS OF ORDER CENTERS GRAVITACIJSKA 0&MOČJA 4.STOPNJE SERVICE AREAS OF ^ ORDER CENTERS gravitacijska območja« 'in ne za gravitacijo v smislu kake posamezne funkcije, ki jo na t e j višji stopnji opravljajo redki centri. Pri ugotavljanju obsega gravitacijskih območij smo upoštevali na- slednje centralne dejavnosti za posamezne stopnje. Za »in i ž j i« n i v o (brez lokalne gravitacije v centre prve stopnje) ključavničarja ali elek- troinštalaterja, dentista (kar je največkrat identično z zdravstvenim domom), trgovino s čevlji, žellezniino in tekstilom., lekarno, veterinarsko postajo, podružnico komunalne banke oziroma lokalno banko, urar ja in kino. Za » s r e d n j o « s t o p n j o smo upoštevali trgovino z gostin- skimi stroji in opremo (pohištvom), gimnazijo in srednjo strokovno šolo (predvsem učiteljišče, ekonomisko, tehnično ali kmetijsko srednjo šolo), specialne zdravniške preglede, splošno bolnišnico, cirkulacijo tedenskega aH štirinajstdnevnega časopisa., med obrtjo optika in zlatarja. Za » v i š j o « s t o p n j o smo upoštevali poleg dejavnosti, ki so zastopane vobče le v Ljubljani, še cirkulacijo dnevnika, višje oziroma visoke šole, trgovino ina debelo s tehnično opremo, poklicno gledališče. Dodatno smo upoštevali seveda tudi tiste vrste gravitacije, za katere imamo — tudi na raznih stopnjah — opredeljene stalne rajone, to je predvsem za javno upravo in sodstvo. Občinska sodišča smo upoštevali v glavnem na nižji gospodarska pa na višiji ravni, medtem ko smo okrož- na sodišča upoštevali pri srednji stopnji. Pri identifikaciji in omejevanju srno pazili tudi na to, ali naselje glede iste dejavnosti teži deloma v ta, ddloima v drugi center. Tako smo mogli ugotoviti prepletanje. Čeprav je bilo mogoče ugotoviti tudi »spe- cifična« gravitacijska območja za vse v vprašalniku zajete centralne dejavnosti, je bil glavni namen ugotoviti ujemanje vseh in taka »sploš- na« »gravitacijska območja. Pri tem je bila potrebna tudi določena stopnja generalizacije, ki so ji bili v oporo zlasti stalni rajoni oziroma administrativne omejitve. Kjer podatki iz ankete {in eventualnih drugih virov) za posamezna naselja oziroma šolske okoliše centralnih 'šol28 niso bili na voljo (kar pa je bil primer v manj kot 5 '% naselij), smo podatke »interpolirali«. Upoštevali smo odgovore za sosednja naselja oziroma šolske okoliše in pa dostopnost do centralnih krajev, ki so prišli v poštev. Tako smo posto- pali zlasti pri gravitaciji na »srednji« in »višji« ravni. Spričo izrazite fizičnogeografske členitve v mikroregionalnem, pa tudi mezoregio- nalnem smislu, ta interpolacija po večini ni biilla težavna in ni proble- matična. Pogosto smo se oprli tudi ina meje matičnih okolišev, predvsem na podeželju; meje smo potegnili v skladu z njimi, razen kadar so krajevne okoliščine govorile proti temu postopku. Vsekakor smo po- skusili v zvezi z generalizacijo nu jne subjektivne presoje omejiti na najmanjšo mero, čeprav se jim nemara nismo povsem izognili. Naša osnovna razporeditev reprezentativnih centralnih dejavnosti na tri glavne skupine oziroma devet podrobnejših stopenj omogoča teo- retično ugotavljati tudi prav toliko različnih vrst podrejanja in vra- 28 Anketne liste so izpolnjevali s sodelovanjem učencev učitelji ali profesorji na centralnih šolah za naselja v njihovem območju. Karta — Map 2 G R A V I T A C I J S K A O B M O Č J A Š E S T E S T O P N J E S E R V I C E A R E A S O F 6 T H O R D E R C E N T E R S — — — GRAVITACIJSKO OBMOCJF CEMTKOV S. S T O F N J E S E R V I C E A R E A S OF S * OKBER CTUTERS j j | | | O&MOCJA PREFLETAklJA /PARTIAL/ OSMOCJA, I Z K L J U Č U E G R A V I T A C I J E = £xausivE/ R = OBMOCJA P R E T E Ž N E G R A V I T A C I J E / P R E F O U D E R A N T / ® CENTR I ŠESTE STOFNJE CENTERS OFTHE S"-0RbER. O C E N T R I PETE STOPMJE CFNTERS OF TUE 5* - ORBER MEJE OBČIH cMMUUe m>undaries ščanja gravitacijskih območij nižje stopnje v območja centrov nasled- nje višje stopnje. Tako podrobna razčlenitev pa ibi bila močno nepre- gledna. Vsiljevala se je zato razčlenitev samo po treh glavnih skupinah (nižja, srednja in višja). Težava pa je v tem, da so razlike med stop- njami zelo majhne. Podrobnejšemu omejevanju gravitacijskih območij za najnižjo stopnjo (»centralne vasi) smo se iz tehničnih razlogov morali zaenkrat sploh odpovedati, Spričo značilnega vzorca naše urbanizacije z mnogo malimi mesti, ki so najreprezentativnejša in z zelo malo večjimi mesti smo se odločili na nižji stopnji izvesti razmejitev glede na centre III. stopnje, ki so reprezentativni za večino občinskih središč. Vraščanje v gravitacijska območja centrov srednje skupine pa smo izvedli glede na centre VI. stopnje; načeloma tedaj vedno glede na najvišjo pod- stopnjo v vsaki osnovni skupini. (Kartografsko je obseg gravitacijskih območij prikazan na kartah 1 in 2; str. 35, 37.) Pri dejanski uporabi tega načela pa zadenemo ob konkretnem primeru omrežja centralnih krajev v Sloveniji na težave, predvsem na spodnjem delu lestvice, ker je pre- hod med III. in IV. stopnjo neizrazit. Centre, ki komaj dosežejo III. stopnjo, smo pri teritorialni razmejitvi izpustili. Tiste pa, v katerih so reprezentativne dejavnosti te stopnje razvite in se zraven nj ih pojavi še kak atribut IV, stopnje, smo obravnavali skupaj s centri IV. stopnje ter temu ustrezno tudi razmejili oziroma opredelili »vraščanje« (po Christaller ju Zuordnung) gravitacijslkiih območij,. Enako smo> morah po- stopati s centri V. in VI. stopnje, čeprav tu ni toliko težav. Analiza stopenj centralnosti je pokazala dalje tudi, da :se Maribor v bistvu uvršča med VII. in VIII. stopnjo in je vsaj po stanju iz leta 1962 bolj »pomožni« centralni kra j višje stopnje za odmaknjeno območje severo- vzhodne Slovenije, kjer v nekaterih centralnih funkcijah pro-ti vrha lestvice nadomešča Ljubljano. Na osnovi ozemeljske omejitve raznih vrst gravitacijskih območij je bilo mogoče 'izračunati tudi njihovo število prebivalstva in to z upo- rabo podatkov po naseljih. Te podatke vključuje naš pregled v tabeli 6 v prilogi. Tamkajšnje številke za prebivalstvo posameznih območij vključujejo tudi prebivalstvo samih centrov. Opredelitev »splošnih gravitacijskih območij«, kakor jo podajamo, je seveda le pregledna. Gravitacijske silnice in lastnosti gravitacijskih obločij se prepletajo vsekakor v pestrejših oblikah, kakor jih je bilo mogoče zajeti v pregledni kategorizaciji. Podrobnejša, na našo anketo oprta analiza gravitacijskih območij za vsako centralno dejavnost po- sebej in to za vse pomembnejše centralne kra je Slovenije še ni priprav- ljena. Kljub svoji preglednosti in prelimimrnosti pa je tudi ta naša opredelitev toliko vsestranska in podrobna, da nadaljnje analize ver- jetno ne bodo mogle bistveno spremeniti končne podobe o značaju gravitacije. Predvsem pa zadošča za presojo odnosov med teritorialnim obsegom občin in gravitacijsko polarizacijo z ozirom na obstoječa žarišča funkcionalne polarizacije. Pri obravnavanju gravitacijskih območij moremo ugotoviti, kakor smo ugotovili že pri opremljenosti centralnih krajev, da celotni sistem nikakor ni zelo trdno in jasno izražen. Zlasti na regionalni ravni izven teritorialnih okvirov občin, ki so tako močne institucionalne enote, so gravitacijski povezave marsikje razmeroma ohlapne; kažejo se le na nekaterih 'področjih oziroma samo glede na nekatere centralne funkcije. Zdi se, da je za Slovenijo prav značilen tudi pojav, da se centralne dejavnosti nekako iste stopnje, ki zajemajo isto ali skoraj isto območje, v mnogih primerih niso prostorsko kristalizirale v enem centralnem kraju, ampak v dveh ah celo več kraj ih tistega splošnega gravitacijskega območja. Taki primeri se pojavljajo na raznih stopnjah, najpogosteje pa na lokalno-regionalnem ah, v smislu Ilešičeve rajonizaoije, na mezo- regkmalnem nivoju. V Sloveniji so v glavnem štiri taka območja: v Koprskem primorju, v Črnem revirju (Trbovlje—Zagorje—Hrastnik), v Spodnjem Posavju (Brežice—Krško), na Zgornjem Gorenjskem (Je- senice—Bled—Radovljiva) in v Koroškem Podravju (Ravne—Slovenj gradeč). Predvsem sta značilni zadnji dve. Skupna opremljenost vo- dilnih centrov na posameznem od teh območij je precej boljša kot opremljenost vsakega centra zase; povzpne se deloma do ravni centrov širših regij kot npr. Novo mesto in Murska Sobota, če že ne oentrov najširših stopenj kot so Celje, Maribor 'in seveda Ljubljana. Značilno je, da gre v primerih teh kombiniranih centrov za območja na obrobju Slovenije -ali za območja labilne gravitacije med dvema centroma višje stopnje, pogosto pa za oboje. C. REZULTAT OPREDELITVE IN VREDNOTENJA Analiza je pokazala, da moremo po uporabljenem sistemu klasifi- kacije ugotoviti 84 centralnih krajev, ki vsi dosegajo vsaj drugo stopnjo po naši lestvici. Sedmo, osmo in deveto stopnjo na vrhu doseže v vsakem primeru samo po eno mesto. To so Ljubljana, Maribor in Celje. V peto in šesto stopnjo pa se uvrsti tudi le po pet mest v vsako. Številnejši so šele centralni kraji že na nižjih stopnjah lestvice. Četrto stopnjo pa doseže 16 centralnih krajev, tretjo stopnjo celo 27, medtem ko se jih v drugo stopnjo ne uvršča več kot 28. Ta razporeditev sama po sebi ne izkazuje nobenega hierarhičnega razmerja. Če jo pa izvedemo v smislu »trostopenjske členitve« in cen- tralne kraje I. stopnje (tj. centralne vasi) izločimo, se podoba spre- meni. V tem primeru je razmerje 3 : 26 : 55, ki pa spet ni razmerje v smislu katerega koli »načela« Christallerjeve sheme. Če pa štejemo po- leg Ljubljane samo Maribor kot dopolnilni center na »višji osnovni stopnji« in Celje kot v bistvu nadpoprečno opremljeni center na »sred- nji osnovni stopnji« ter obenem smatramo kra je naše četrte stopnje kot nadpoprečno opremljene centre že pretežno na »nižji osnovni stopnji« (v glavnem občinska središča), se podoba bistveno spremeni (1-1 — 1 -5-5 16-27-28 po zaporednih stopnjah od devete navzdol). Tedaj dobimo zaporedje 2 : 11 : 71, ki je že precej blizu razmerju 1 : 6 : 42 po Christallerjevem čistem »upravnem« principu, samo vzeto dvakrat! Imeli bi tedaj dva sistema, od katerih bi bil eden osredotočen proti Ljubljani (območje bivših okrajev Ljubljana, Koper iz leta 1965) drugi pa proti Mariboru (bivša okraja Celje in Maribor). Razmerje za centre v prvem bi bilo po treh glavnih stopnjah 1 : 6 : 41 (torej skoraj natančno v smislu Christallerjevega »upravnega« principa). Razmerje v drugem pa bi bilo nekoliko okrnjeno, in sicer 1 : 5 : 30). Upravna razdelitev v smislu takega zaporedja pa dejansko v zadnjih 25 letih ni nikoli obsta- jala. Stvarnost pred ukinitvijo okrajev oziroma pred njihovo kratko- t ra jno redukcijo ne samo štiri (leita 1962), je poznala slej ko prej poleg Ljubljane še sedem drugih okrajnih in 56 občinskih središč (če mari- borske in ljubljanske občine štejemo kot po eno enoto). Vsekakor je bilo med tedanjimi občinami nekaj zelo majhnih tako po površini kot po številu prebivalstva (Piran, Izola, Logatec, Vrhnika, Ribnica, Metlika, Hrastnik, Zagorje, Tržič, Dravograd). Če jih pustimo ob strani, bi ostalo le še 47 občin (ali 46, če bi Logatec in Vrhniko šteli kot eno enoto). Do- bili bi zapored j'e 1 : 7 : 46, ki je spet močno blizu zaporedju po Chri- stallerjevem »upravnem načelu«. Če pa bi izločili še okraj Kranj (iz leta 1961), ki je spričo bližine Ljubljane očitno fungiiral še dalje le zaradi dobre opremljenosti svojega centra, pri čemer pa so se njegove gravi- tacijske silnice prepletale z ljubljanskimi, pa bi dobili razmerje 1 : 6 : 48. Tudi v tem primeru bi imeli hipertrofijo' občinskih središč, prišli pa bi zelo blizu razmerja, v k a t e r e m bi bila na »višji« stopnji samo Ljubljana kot oenter IX. stopnje, na »srednji« stopnji mesta od VI. do VIII. stop- nje, ki jih je sedem, in na »nižji« stopnji centralni kraj i III. do V. stop- nje, kii jih je 48. Skupaj ibi šlo tedaj za 56 centralnih krajev. Pr i tem bi izpadlo 28 centralnih krajev II. stopnje, ki pa slej ko prej z zelo redkimi izjemami (Radlje, Šentjur pri Celju) niso- središča občin, ampak manjših ruralnih območij; v naši študiji jih označujemo kot »ruralne centre« z majhnim gravitacijskim območjem. Po taki razčlenitvi — v primerjavi z obravnavano — je slej ko prej problematična uvrstitev Maribora in centrov naše V. stopnje. Odločitev, ali označimo Maribor za »sekun- dami« republiški center ali pa le za nekak »superreginalni« center, se pravi močno nadpoprečno opremljen center ene od večjih regionalnih enot SRS, je stvarno eden od osnovnih problemov ekonomsfcogeografske regionalizaoije Slovenije. Naša analiza kaže, da je Maribor v bistvu oboje hkrati. Drugi taki problematični centri so centri. V. stopnje tj . Jesenice, Trbovlje, Brežice, Slovenj Gradec, Ptuj (in nemara Postojna). Spet je vprašanje, ah gre tu za »subregionalne« centre ali za nadob- činske centre. Kaže, da so tudi oni oboje. iKakor Maribor pa slej ko prej, uvrščeni v katero koli po t reh stopenj, na tisti osnovni ravni niso- »do- minantni« ali »reprezentativni«. Da bi poskusili ovrednotiti relativno vlogo posameznih centralnih krajev, je bilo torej treba poseči še po> dodatnih indikatorjih. Pri tem pa so težave. Obseg storitev v terdarnonkvartarnem sektorju bi bil teoretično najustreznejši indikator. Toda kvantitativne meritve so tu komaj k je in čisto izjemoma dostopne. Število zaposlenih je lahko po- sredni indikator, ki ga do neke mere more zamenjati tudi število ak- tivnega prebivalstva, saj dnevna migracija v tem sektorju podobe ne spremeni tako bistveno- kot pri industrijski zaposlitvi. Vsekakor gre za edini kvantitativni indikator, ki je bil na vOljo. Uporabljen pa je tudi le z določeno rezervo, zlasti, če gre za sektor v celoti.28 Pa tudi celotno število aktivnih ah delovišč ne da prave podobe, saj je v luči. teorije o ekonomski bazi znaten del zaposlitve v teroiarno-kvartarnem sektorju pcvsem lokalnega, »mestoslužnega« pomena. Taki podatki pa so na voljo v študiji o »funkcijah slovenskih mest«, 'kjer je bil izračun,an hi- potetični delež mestoslužnih dejavnosti, oziroma aktivnega prebivalstva. Pogled na kumulativno krivuljo — pa bodisi, da gre za celotno terciarno4cvartamo aktivno- prebivalstvo-, bodisi samo za njegov »me- stotvorni« del — pokaže jasno samo velik presledek med Ljubljano ter Mariborom na eni strani in množico manjših oentrov na drugi.. Od teh jih kakih deset pri vrhu, vendar izstopa iz celotne množice. Med njimi je prvo vsekakor Celje, sicer pa je razvrstitev v približno enako močne kategorije različna, -če upoštevamo celotno- ali samo »m-estotvorno-« ter- ciamo^kvartarno aktivno prebivalstvo. Podatki samo za njegov mesto- tvorni del se zdijo prepričljivejši, ker vsaj do neke mere izločijo vpliv 29 Nekatere terciarne dejavnosti so lahko izrazito »necentralne«, na primer gostinstvo v turističnih kraj ih, prometu, na primer v Zidanem mostu, Pragerskem, ali specialne bolnišnice in šole. Poseben problem je dalje obrt. Le-ta statistično vkl jučuje tudi proizvodno obrt, ki največkrat ne proizvaja za lokalno tržišče gravitacijskega zaledja, marveč za tržišče na sploh. Te neustreznosti se lahko v posameznih kra j ih tudi nakopičijo, kar spričo pre- vlade malih mest podobo lahko temelji to izmaliči. številčnosti celotnega prebivalstva. Po tej razporeditvi si sledijo za Celjem Koper, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Ptuj, Murska Sobota, Postojna, Jesenice (pri katerih je številka aktivnih nad 1000). Glede na celotno terciarno-kvartarno aktivno prebivalstvo pa je vrstni red tale: Kranj, Jesenice, Trbovlje, Koper, Novo mesto, Nova Gorica, Ptuj, Mur- ska Sobota, Postojna, (vsi nad 1750 aktivnih). Vrstni red je seveda ta mnogo bliže onemu glede na celotno število prebivalstva teh centrov. 2e bežen pregled odnosov med stopnjo centralnosti posameznih krajev glede na opremljenost s centralnimi dejavnostmi in številom prebivalstva v n j ih pokaže, da je sicer v grobem res, da imajo večji centri višjo stopnjo centralnosti kot manjši. Toda to je res le z vidika celotne lestvice, kjer stopata v ospredje Ljubljana in Maribor, pri niž- jih stopnjah pa je korelaaijja že na prvi pogled le šibka. Nekatera, po funkciji pretežno industrijska mesta (Jesenice, Kranj, Trbovlje), imajo tudi do nekajkrat več prebivalcev kot mesta, ki pripadajo isti ali bližnji stopnji centrallnosti, a so razmeroma majhna (npr. Murska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica). Zato je linteresantnejša primerjava le po številu aktivnega prebivalstva v terciarnem in kvartarnem sektorju, kakor je to napravili na primer V. Bcgiič za centralne kra je v NH Hrvatski.80 Toda taka primerjava ima slabo stran v okoliščini, da je del teh dveh sektorjev namenjen izključno prebivalstvu samega centra. Za ugotavljanje stopnje centralnosti pa je pomembnejši »mestotvorni« del teh dveh sektorjev, zato smo se pri primerjavi oprli nanj. Pri tem smo uporabili podatke, zbrane v študiji o funkcijah slovenskih mest31 a smo jih dopolnili z dodatno obdelavo za tiste centre, ki jih omenjena študija ni obravnavala. Ne glede na nekatere pomanjkljivosti pri opredelje- vanju mestotvornega deleža, ki so opredeljene v omenjeni študiji, se pokaže, da je ujemanje velikostne hierarhije s stopnjami centralnih krajev mnogo večje, čeprav tudi ne tako popolno, kakor bi lahko teoret- sko pričakovali. Težave so zlasti v prav spodnjem delu lestvice, kjer je opredeljevanje deleža »mestoslužnih« dejavnosti najbolj problematično. Isto primerjavo^ smo izvršili tudi glede na mestotvomi del zaposlitve (delovišč) po stanju 1962 v istih terciarnih oziroma kvartarnih dejav- nostih. Tudi tu se na kumulativni krivulji ne pokažejo izraziti preskoki, ki bi omogočali razvrščanje v stopnje, so pa izrazitejši kot če upošte- vamo aktivno prebivalstvo; podatki pa so interesanitni kot dodatna pri- mer java v zvezi s kvantitativno oceno opremljenosti posameznih stopenj centralnih krajev, ipa tudi posamičnih centrov v odnosu do gravitacij- skega zaledja. Naslednja, za razumevanje sistema centralnih krajev pomembna korelacija je primerjava med obsegom gravitacijskega zaledja (mer- jenega po številu prebivalcev) in stopnjo centralnosti. (Njen namen bi bil, da se empirično ugotovijo reprezentativne velikosti gravitacijskega 30 V. Rogic, Fizionomska i funkcionalna regionalizacija Hrvatske, Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, Ljubl jana 1962, str. 283 si. 31 V. Kokole, Funkcije slovenskih mest, Geografski vestnik, XXXIV 1962, str. 38 si. zaledja za posamezne stopnje in posredno minimalne vrednosti pri po- sameznih stopnjah, ki bi teoretsko morale predstavljati »pragove«, kjer se pojavi določena stopnja centralnosti. Predvsem pa na j bi se ugotovile poprečne, za vsako stopnjo značilne vrednosti za število prebivalstva v značilnih gravitacijskih območjih.32 Dejansko vrednost take analize pa na žalost zmanjšuje nekaj okoliščin, ki smo jih deloma že omenili. To so predvsem velike razlike v značaju klientele od enega gravitacijskega območja do drugega (zlasti med pretežno »urbaniziranimi« in še močno »agrarnimi« področji Slovenije, k jer so kupna moč — in tudi fondi za družbene službe — občutno manjši kot v bolj »razvitih« predelih). So pa še druge okoliščine, v katerih raziskavo v temeljnem elaboratu o gra- vitacijskih območjih slovenskih mest,33 ki na njem glede gradiva te- melji študija, spričo omejenih sredstev vobče nismo mogli iti. Omeniti je treba tudi določeno problematičnost omejevanja gravitacijskih ob- močij samih, kajt i opraviti imamo s »splošnimi« gravitacijskimi območji. Tehtnejše rezultate bi dala nemara obdelava po specifičnih območjih za posamezne centralne funkcije. Kljub tem -pomislekom smo primerjavo izvedli, da bi se dokopali vsaj do orientacije. V smislu Christallerjeve sheme je zanimiva primerjava med po- prečnim številom prebivalstva centralnih krajev določene stopnje in številom prebivalstva v njihovih značilnih gravitacijskih območjih. Kakor kaže tabela 3 je situacija naslednja: Tabela 3 Poprečno število prebivalstva v centrih in značilnih gravitacijskih območjih leta 1961 S t o p n j a Cen t r i Območja R a z m e r j e IX 165 212 1 591 567 1 : 9,6 VIII 97 519 473 230 1 :4,8 VII 27 968 265 008 1 : 9,4 VI 10 869 118 950 1 :10,5 v 9 158 60 643 1 : 6,6 IV 4 479 21 518 1 : 4,8 III 2 667 16 491 1 : 6,1 II 1 381 7 651 1 : 5,5 32 Pojem »značilnega« gravitacijskega območja (za posamezno stopnjo) povzemamo po Bobeku (»rangspezifisch«) in pomeni gravitacijsko območje nekega kraja , kakor ga zajame s funkci jami najviš je stopnje, ki je v n jem zastopana. Vsak centralni k r a j ima le eno »značilno« gravitacijsko območje. Gl.: Bobek, Zentralortliche Gliederung Osterreichs. Berichte zur Raum- forschung (1966), str. 118. 33 V. Kokole, Gravitacijska območja slovenskih mest, UI SRS, Ljubl jana, 1967 (tipkopis pri Skladu Borisa Kidriča v Ljubljani). Kakor je razvidno je pri teh osmih stopnjah razmerje v petih pri- merih precej konstantno okrog 1 : 5,5,v treh pa izrazito večje. V Chri- stallerjevi heksagonski shemi je to razmerje (razen na njegovi najnižji stopnji, ki ustreza pri nas centralnim vasem) tudi precej konstantno, toda višje, okrog 1 : 8. Po drugi strani pa je dobil Bobek34 za Avstrijo pri devetstopenjski členitvi presenetljivo enakomerna razmerja, okrog 1 : 5! V tej luči je mogoče reči, da so bodisi gravitacijska območja cen- trov, ki bistveno presegajo razmerje 1 : 5,5 nerealno veliko omejena (kar pa analiza gravitacijskih območij zanika) oziroma ne povsem specifična, ne vsebujoča celotnega spektra reprezentativnih dejavnosti (kar bi mogli trditi v več primerih), bodisi, da so ustrezni centralni kra j i za svojo stopnjo neprimerno majhni. Gre predvsem za centre v IX., VII. in VI stopnji, torej za Ljubljano, Celje ter pet »regionalnih« centrov. V pri- meru Ljubljane bi moralo znašati prebivalstvo po standardnem raz- merju 1 : 5,5 zgolj 907 000. To pa je toliko kot je dejansko znašalo pre- bivalstvo v okrajih Koper in Ljubljana (iz leta 1965) ter v treh občinah Spodnjega Posavja (914 000), v območju, ki na »višji ravni« gravitira edino le v Ljubljano! V primeru Celja (z 38 000 prebivalci v dejanski mestni aglomeraciji) bi znašalo po istem razmerju 209 000, spet toliko kot je znašalo prebivalstvo okraja Celje v obsegu iz leta 1961, pred za- časno priključitvijo Spodnjega Posavja (204 200). To bi bilo tudi ne- sporno celjsko gravitacijsko območje glede na centralne dejavnosti VI. stopnje. V primeru centrov naše VI. stopnje ustreza razmerje skoraj na- tančno samo pri Kranju. Pri vseh drugih, razen pri Kopru, pa je celo znatno slabše kot 1 : 10, čeprav se zadnja leta hitro popravlja. Glede na popreček prebivalstva za centre te stopnje prebivalstvo v gravita- cijskem zaledju ne bi smelo preseči 60 000. To je toliko kolikor je po- prečni obseg gravitacijskih območij centrov V. stopnje. Razen Kranja so vsi štirje ostali centri dejansko taki centralni kraji , k jer se funkcije širšega, »regionalnega« značaja šele oblikujejo. Pri Kopru in Novi Gorici je situacija jasna, ker začenjata nadome- ščati nekdanje funkcije Trsta in »Stare Gorice«. Kot »regionalna« centra širših območij prav tako šele rasteta Novo mesto in Murska Sobota, središče dveh najbolj agrarnih predelov Slovenije. V bistvu moremo podobno stanje ugotoviti tudi pri centrih V. stopnje (popreček stopnje 1 :6,6). Medtem ko je pri Jesenicah in Trbovljah razmerje celo znatno manj kot 1 : 5,5, je pri drugih treh dejansko celo več ko 1 : 10. Seveda pa si Brežice delijo funkcije V. stop- n je tudi s Krškim, Slovenj Gradec pa z Ravnami ter celo z Dravogra- dom. Z njihovim seštevkom ali celo z upoštevanjem sosednjih urba- niziranih vasi se razmerje seveda močno popravi. Enako pri Ptuju, centru enega najbolj agrarnih območij Slovenije, čeprav tam še ni povsem doseglo razmerja 1 : 5,5. 34 H. Bobek, Aspekte der zentralortlichen Gliederung Osterreichs. Be- richte zur Raumforschung, 2, Wien 1966, str. 121. Poučna je situacija tudi na naslednjih treh stopnjah (IV.—II.), kjer razmerje v glavnem, ustreza standardnemu razmerju 1 : 5,5. Tudi lu stopenjski poprečeik zakrije stvarno podobo, ki je mnogo bolj pestra. V II. in IV. stopnji celo skoraj tret j ina centrov izrazito zaostaja za stan- dardnim razmerjem. Pač na račun nekaterih večjih krajev, predvsem tistih z industrijo, kjer je razmerje cek> znatno boljše kot za stopnjo v poprečku. Posebno pozornost zasluži II. stopnja. V več koit polovici primerov je razmerje bistveno slabše od standardne vrednosti ali sto- penjskega poprečka. Zlasti zaostajajo v tem Grosuplje, Trebnje, Žalec, Mozirje, Lenart, Ormož in najbolj Šmarje pri Jelšah, centri v glavnem zelo agrarnih občin ali gravitacijskih območij. Obenem so to centralni kraji, ki — z izjemo Žalca — komaj še imajo svoji stopnji primerno opremljenost s centralnimi dejavnostmi. Zdi se, da more še to zagotoviti le sorazmerno zelo močno gravitacijsko zaledje, ki pri domala vseh teh centrih precej preseže po svojem številu prebivalstva ustrezni popreček. Isto velja za podobne primere v IV. stopnji. Tam nekatere posamične centralne dejavnosti dejansko zajamejo območje, ki je širše kot »sploš- no« gravitacijsko območje, ustrezajoč njihovi poprečni stopenjski opremljenosti. Poleg primerjave razmerij med poprečnim prebivalstvom gravita- cijskih območij določenih stopenj in poprečnim številom prebivalstva v centrih teh območij je zanimiva še primerjava razmerij med ter- ciarno-kvartarnim »mestotvornim« aktivnim prebivalstvom oziroma »mesto tvornimi« delovišči dn celotnim prebivalstvom gravitacijskih ob- močij. Pokaže namreč koliko takega prebivalstva oz. delovišč pride na 1000 prebivalcev. Primerjava je pokazala dvoje značilnosti: 1. Zelo nizke številke ne glede na stopnje centrainosti, kar bi pomenilo razmeroma slabo preskrbljenost katerekoli stopnje s central- nimi dejavnostmi. Na to kaže seveda že precej nizek delež terciamo- kvartarnih dejavnosti voibče, bodisi v struktura aktivnega prebivalstva, bodisi v strukturi delovišč (kar je za Slovenijo kot celoto domala isto). Delež aktivnih »mestotvornilh« prebivalcev v centralnih dejavnostih (se- veda le v centrih od II. do IX. stopnje) je namreč komaj 5,1 fl/o glede na celotno prebivalstvo (81 829 pri 1 591 567 vseh prebivalcih). 2. Presenetljiv je dokaj enakomerni delež (v%) mestovornih ak- tivnih prebivalcev in predvsem delovišč v centralnih dejavnostih od celotnega prebivalstva posameznih gravitacijskih območij na določeni stopnji (tabela 4). Presenetljivo enak delež »mestotvornih« delovišč v centralnih de- javnostih na vseh stopnjah (razen delno v IV. stopnji) očitno ni na- ključje. Zato lahko do neke mere služi tudi za ugotavljanje poprečne standardne zaposlitve v posameznih centrih raznih stopenj, ki je po- trebna za zadovoljevanje n e l o k a l n i h potreb prebivalstva s cen- tralnimi dejavnostmi. Ta popreček je okrog 25 delovišč -na 1000 prebi- valcev gravitacijskega območja. Gravitacijsko območje s 100 000 pre- bivalci zahteva vsaj 2500 takih delovišč v centru. Drugače rečeno^ na tedanji (1961) »stopnji« družbeno-gospodarskega razvoja jih vsaj toliko Tabela 4 Število mestotvornega aktivnega prebivalstva in delovišč v terciarnih in kvartarnih dejavnostih na 1000 prebivalcev značilnega gravitacijskega območja Stopn j a Ak t ivn i »mesto tvorni« »Mestotvorna« delovišča IX 22,2 26,1 VIII 20,1 23,3 VII 15,3 24,7 VI 15,8 23,8 V 14,1 23,5 IV 25,4 31,4 III 17,0 25,3 II 12,8 24,5 Tabela 5 Delež vsega aktivnega prebivalstva in posebej »mestotvornega« ter delovišč od celote za vse centralne kraje (II. do IX. stopnje) Stopn ja Akt ivni »mestotvorni« Delovišča Vsi ak t ivn i IX 43,2 38,2 36,5 VIII 11,7 10,1 14,0 VII 5,0 6,0 3,0 VI 11,5 13,0 10,2 v 5,2 6,6 7,5 IV 10,7 10,0 11,7 III 9,3 10,3 10,4 II 3,4 4,8 5,6 IX—II 100,0 (81 829) 100,0 (108 043) 100,0 (138 935) zmore. Kar je več, pomeni relativno boljšo, nadpoprečno razvitost cen- tralnih dejavnosti za dani obseg gravitacijskega območja. 2e bežen pogled na glavno tabelo (tabela 6 pokaže, da sta 'izrazita taka primera Postojna ali Bled. Primerjava pa pokaže seveda tudi primanjkl jaj tam, kijer pade število pod 25. Tak primer so Ravne in to celo že v okviru same občiine. Primerjava je nekoliko bolj problematična pri manjših centrih spričo manjše zanesljivosti opredeljevanja »mestotvornega« sektorja. Vsekakor pa je zgovorna pri kraj ih z več kot 5000 prebivalci. Pri centrih VI. odstopnje izrazito presega standardno vrednost za svojo stopnjo Koper, nekoliko tudi Kranj. Toda Nova Gorica in Novo mesto, zlasti pa Murska Sobota, so že pod standardno vrednostjo. Med centri V. stopnje izkazujejo Jesenice najmočnejši odklon navzgor, Slo- venj Gradec pa najizrazitejši odklon navzdol. Pri centrih IV. stopnje seveda razen pri Postojni ni bistvenega odklona; edino Kočevje kaže še izdaten odklon navzgor. Sicer pa se številke za posamezne centre zelo približajo standardni vrednosti. Večji so odkloni pri centrih III. stopnje, kjer pa je, kot rečeno, primerjava manj zanesljiva. Poleg Bleda kažejo izrazit odklon navzgor Sežana (obmejni prehod in obenem opremljenost, ki jo domala uvršča v IV. stopnjo), pa tudi Metlika in Dravograd (mali občini z delno nadobčinskimi funkcijami v obeh njunih središčih). Mnogo centrov pa kaže precejšen odklon navzdol (Šmarje pri Jelšah, Mozirje, Cerknica, Logatec, Trebnje) Šoštanj in Velenje le skupaj do- sežeta standarno vrednost. Pri centrih II. stopnje na j omenimo le naj- bolj kričeče odklone in to v glavnem le navzgor. Kažejo jih Bovec, Hrpelje-Kozina, Bohinjska Bistrica, Žiri, Ivančna gorica in Rogaška Slatina. Dalekosežnejših zaključkov pa tu ne gre delati. Iz tabele 6 (v prilogi) in zlasti iz tabele 5 razberemo še nekaj. To je izrazita koncentracija (nelokalnih) centralnih dejavnosti v Ljub- ljani, pa bodisi da gre za aktivne »mestotvorne« prebivalce, bodisi za delovišča v ustreznih dejavnostih. Od celote za vse centralne kraje v Sloveniji jih odpade na samo Ljubljano okrog 40 °/o, na Ljubljano sku- paj z Mariborom pa celo čez polovico. Tabela 7 Specifični pokazovalci za posamezne stopnje Preb iva l s tvo c e n t r a l n i h k r a j e v Ak t ivn i v t e r c i a r n o - k v a r t a r n i h de j avnos t i h Delovišča v t e rc i a rno- k v a r t a r n i h S t o p n j e vsi (»mesto tvorni«) de j avnos t ih (»mestotvorni«) popr . med iana popr . m e d i a n a popr . m e d i a n a popr . med iana IX 165 212 (165 212) 50 725 (50 725) 35 385 (35 385) 41 673 (41 673) VIII 97 519 (97 519) 19 458 (19 458) 9 542 (9 542) 11 040 (11 040) VII 27 968 (27 968) 5 373 (5 373) 4 066 (4 066) 6 547 (6 547) VI 10 869 8 640 2 244 2 341 1 804 1 739 2 836 2 900 V 9 155 7 392 2 066 2 089 859 762 1430 1148 IV 4 479 4 844 1 083 890 547 493 677 633 III 2 267 2 240 572 528 297 273 395 401 II 1 381 1 274 284 256 98 80 191 180 Tabela 8 Razponi znotraj posameznih stopenj S t o p n j e P reb iva l s tvo c e n t r a l n i h k r a j e v Akt ivn i v t e r c i a r n o - k v a r t a r n i h de j avnos t ih Delovišča v t e r - c i a r n o - k v a r t a r n i h de j avnos t i h (»mestotvorni«) vsi (»mesto tvorni«) abso- lu tn i med I. in IV. kva r t i - lom abso- lu tn i med I. in IV. kva r t i - lom abso- lu tn i m e d I. in IV. kva r t i - lom abso- lu tn i med I. in IV. kva r t i - l om (na VII., VIII., IX. stopnji je samo po eno mesto, zato ni razponov) VI 6 601— 21 477 8 354— 11 545 2 086— 4 575 2 137— 3 077 1 353— 2 717 1 445— 2 165 2 373— 3 422 2 337— 3 112 V 2 641— 15 987 4 069— 15 726 776— 3 369 987— 3 211 492— 1 440 528— 1 074 696— 2 676 728— 1 902 IV 1 965— 7 498 3 413— 5 307 514— 1 771 775— 1 241 94— 1 242 375— 769 141— 1 634 521— 770 III 533— 1 516— 4 154 176— 1 159 375— 724 54— 718 208— 347 105— 952 274 6 097 575 II 668— 3 125 821— 1 683 55—. 499 192— 419 17— 273 44— 165 8— 450 118— 242 Tabeli 7 in 8 pa pregledno ilustrirata predvsem znatne razlike, ki obstojajo znotraj posameznih stopenj. Medianske vrednosti (v ta- beli 7) se seveda še dokaj dobro ujemajo s poprečki. Za celotno prebi- valstvo in aktivno v terciarno kvartarnem sektorju, vse ali zgolj mesto- tvorno, so na splošno nižje kot aritmetični poprečki za centralne kra je od 2. do 6. stopnje. Če .pa primerjamo delovišča v ustrezni skupini pa so medianske vrednosti na splošno višje. Prav posebno zanimiva je tabela 8, ki ilustrira razpone znotraj posameznih stopenj za iste indikatorje. Poleg absolutnih razponov med najvišjimi in najnižjimi vrednostmi teh indikatorjev so posebej nave- deni še razponi samo znotraj 2. in 3. kvartila v celotnem razponu. Da so ti razponi zelo veliki, kadar primerjamo celotno prebivalstvo cen- tralnih krajev, je razumljivo spričo pestre funkcionalne usmerjenosti teh krajev, ki opravljajo poleg centralnih še druge funkcije. Isto — a se- veda še poudarjeno — velja tudi za vse aktivno prebivalstvo v terciarno- kvartarnih dejavnostih. Razumljivo je tudi, da je ta razpon večji pri manjših kraj ih oziroma onih na nižjih stopnjah centralnosti. Prese- netljivo velike pa so razlike, ko obravnavamo zgolj »mestotvorni« del aktivnega prebivalstva (oziroma deflovišč). Na svoj način samo doku- mentirajo opažanja, ki smo jih navedli že ob primerjavi med velikostjo centrov in velikostjo območij. Predvsem dejstvo, da obstojajo v Slo- veniji zelo velike regionalne razlike v opremljenosti s centralnimi dejav- nostmi na vseh stopnjah; ne le na nižji osnovni stopnji ampak tudi na srednji, čeprav tam niso toliko izrazite. Primerjava absolutnih razponov pokaže, da zgornje vrednosti v takih razponih segajo še daleč navzgor v razpon pri sledeči stopnji centralnosti. Primerjava razponov znotraj 2. in 3. kvantila pa tega v glavnem ne pokaže. Vidi se tedaj, da je na vsaki stopnji komaj okrog polovica centrov, k jer so stopenjske vrednosti res znotraj značilnih raz- ponov v kumulativnem nizu. Ne moremo tedaj trditi, da bi lahko go- vorili o nekih bolj trdnih empiričnih normativnih vrednostih za po- samezne indikatorje na raznih stopnjah centralnosti. Vsaj ne ko obrav- navamo naše podrobnone stopnje {od II do VI.). Dejansko moremo opaziti, da se kumulativni nizi vrednosti za posamezne stopnje izrazito » l u s k i n a s t o « p r e k r i v a j o. Do po- dobnih opažanj je prišel tudi Bobek84a za sosednjo Avstrijo, čeprav tam razponi za obseg gravitaaijskih območij še zdaleč niso tako veliki; to očitno pomeni, da je sistem centralnih krajev v tej deželi z manjšo dinamiko razvoja bolje »vraščein« v regionalno strukturo. C. PODOBA OMREŽJA CENTRALNIH KRAJEV IN GRAVITACIJSKIH OBMOČIJ Dominantne in podrejene stopnje Ta zaključena analiza, ki je v nekem smislu tudi že ovrednotenje sistema centralnih krajev oziroma njihove hierarhije, pokaže, da sta od devetih stopenj najbolj problematični t re t ja in četrta, to sta oni dve, ki jih reprezentira velika večina, občinskih središč. Funkcija osrednjega centralnega kraja, ki je več kot lokalno pa tudi več kot mikroregio- nalno središče in ki jo je institucionalni okvir komunalnega sistema tako močno poudarili, ustvarja iz n j ih eno od zeilo dominantnih stopenj v hierarhičnem sistemu. Le-ta predstavlja kriatalizacijo in polarizacijo centralnosti na tej ravni. In ker predstavljajo iz izjemo kake desetorice drugih močnejših centrov centralni kraj i na tej stopnji ali ravni veliko večino urbanih središč v Sloveniji, s>o za prostorsko načrtovanje tudi eden od osnovnih problemov. Le nekaj je tako slabo opremljenih, da se uvrstijo le v II. od naših devetih stopenj. V nekem smislu bi tedaj lahko govorili le o eni izraziti stopnji, k jer pa lahko razlikujemo dve ravni; bodisi, da je spodnja izmed nji ju nepopolno opremljena varianta osnovne ali pa, da je zgornja raven nad- poprečno opremljena varianta spodnje, temeljne. V smislu trostopenjske osnovne členitve bi mogli slej ko- prej smatrati, da je ta druga opre- delitev ustreznejša, zlasti še če centralne vasi kot povsem lokalne cen- tralne k ra je iztočimo iz obravnave. Med občinskimi centri, ki glede na opremljenost z reprezentativ- nimi centralnimi dejavnostmi dosegajo IV. stopnjo, ,so predvsem sre- Ma H. Bobek, Aspekte der zentralortlichen Gliederung Oesterreichs. Be- richte zur Raumiorschung, 2, Wien 1966, str. 120, 121. dišča občin, ki štejejo 20 000 prebivalcev ali več (Tolmin, Ajdov- ščina, Radovljica, Škofja 'Loka, Kamnik, Domžale, Krško). Dalje so med njimi tudi nekatera središča po številu prebivalstva le srednje- velikih občin (s ,15—20 000 prebivalci), ki pa so stara zgodovinska mesta (Idrija, Kočevje, Črnomelj, Slovenj Gradec, Ljutomer). Mesta iz te skupine ležijo po večini v bolj obrobnih predelih in opravljajo nekaj svojih značilnih furfkcij dejansko še za eno ali celo več sosednjih občin; šele tako dosežejo dovolj veliko gravitacijsko zaledje. Med centre te stopnje se uvršča tudi nekaj mest, k je r opremljenosti te stopnje tudi ne moremo razložiti z obsegom gravitacijskega zaledja domače občine. To sta Piran, ki si deli nekatere »nadobčinske« funkcije s Koprom (in Izolo) in Ravne, ki si deli -take funkcije s Slovenj Gradcem (in celo z Dravogradom). Večina centrov III. stopnje so prav tako središča občin, predvsem manjših in srednje velikih z 10—15 000 prebivalci ali nekaj čez: Tržič, Vrhnika, Logatec, Cerknica, Ribnica, Metlika, Litija, Trebnje, Zagorje, Hrastnik, Sevnica, Laško, Mozirje, Dravograd, vse še v alpskonkraškem in predalpskem pretežno hribovitem svetu. V subpanonskem gničevnato- ravniin&kem svetu pa so središča občin, ki so sicer večje, a pretežno agrarne tudi po večini le centri III. stopnje: Slovenska Bistrica, Sloven- ske Konjice, Lenart, Gornja Radgona, Ormož, Lendava, Šmarje pri Jelšah, pa tudi Žalec in Grosuplje v predalpskih kotlinah. Razlike v splošni stopnji razvitosti se tedaj odražajo tudi v stopnji opremljenosti centralnih krajev, ki so si sicer enakovredni. Posebej je treba omeniti Velenje in Šoštanj, ki se vsak zase uvr- ščata komaj v III. stopnjo, čeprav gre tu za večje in manj agrarno območje s pretežno urbaniziranim prebivalstvom. Razlog je seveda na dlani. Velenje kot novo mesto še ni utegnilo razviti ustrezne dejavnosti. Ko obravnavamo centre III. in IV. stopnje, je treba opozoriti, da imamo poleg Velenja še dve občini, k j e r imamo več kot dva centra, ki se uvrščata više od I. in II. stopnje. V občini Radovljica je poleg občinskega središča še Bled, ki po opremljenosti z reprezentativnimi centralnimi dejavnostmi dosega vsaj III. stopnjo centralnosti (razen v upravnem pogledu). Tu se kot pri Piranu očitno odraža turistična funk- cija kraja, ki ter ja boljšo opremljenost, kot bi jo moglo ustvariti zelo majhno neposredno gravitacijsko zaledje Blejskega kota. Drug tak kra j so Prevalje, ki pa so v bistvu del skupne urbane aglomeracije z Rav- nami, ki niso niti 4 km daleč. Med občinskimi središči ne dosežeta niti III. stopnje centralnosti edino Šentjur pri Celju in Radlje. Šentjur je majhen center brez prave urbane tradicije in sedež le srednje velike agrarne občine. Predvsem pa je komaj 10 km daleč od dobro opremljenega Celja. Bližina bistveno močnejšega centra se kaže tudi drugje 'kot okoliščina, ki v občinskih centrih znižuje stopnjo centralnosti, zlasti če ta središča sama niso znatna. Zdi se, da ista taka primera Žalec, središče velike in precej raz- vite občine, in najbrž tudi Grosuplje. Po vsej verjetnosti moremo tudi razmeroma skromno opremljenost Sežane, ki po izbranih reprezenta- tivnih dejavnostih ne doseže več kot III. stopnjo, pripisati okoliščini, da je tako rekoč na pragu Trsta. Pri tem pa gre za prostrano občino, ki se tudi po številu prebivalstva uvršča že med večje. Kra j sam pa je bil do povojne dobe, ko- je nenadoma prevzel vlogo več kot mikroregio- nalnega središča, tudi razmeroma majhen. Pri tem pa je občina Sežana v odnosu do »regionalnih« centrov kot sta Koper ali Nova Gorica, da ne govorimo o odnosu do Ljubljane, pravzaprav tudi zelo obrobna. Shema omrežja Shematični kartogram (glej karto 3) gravitacijskih območij, ki pri- padajo centrom višjih stopenj (V.—VI.) oziroma v tristopenjski členitvi centrom »srednje« in »višje« osnovne stopnje, skuša biti nekak gene- raliziran grafični povzetek ugotovitev. Zrisan je namenoma tako, da poudari današnjo stvarnost, nekatere bistvene poteze in obenem tako, da nakaže tudi problematiko in to prevsem z vidika SR Slovenije, čeprav obstaja seveda tudi problematika odnosov med sistemom centralnih krajev v Sloveniji in njihovim omrežjem v sosednih deželah. Shema izhaja iz izhodišča, da je ojnica celotnega sistema glavno mesto Ljubljana kot center najvišje stopnje. Okrog te ojnice so- nekako v krogu razporejeni centralni kraji »srednje osnovne stopnje« (naši centri V., VI. :in tudi VII. stopnje), skupaj osem centrov (3 + 4 + 1). Območje Severovzhodne Slovenije oblikuje svoj lastni sistem okrog »po- možnega centra« višje stopnje — Maribora. Ta zajema glede na Ljub- ljano najbolj obrobni del Slovenije, ki prav zato potrebuje tak sekun- dami center višje stopnje. Ta »subsistem« pa je nekako okrnjen: v svojem območju zajame le tri centralne kra je »srednje oisinovne stopnje« (enega VI. in dva V. stopnje). Vsako gravitacijsko žarišče na »srednji osnovni stopnji«, ki je polno razvito v smislu VI. stopnje po naši opredelitvi (ali celo z nadpoprečno stopnjo opremljenosti za to raven, na primer Celje) obdaja obroč cen- tralnih krajev »nižje osnovne stopnje«. To so po veliki večini občinski centri, od katerih so nekateri vsaj srednje dobro opremljeni za to stopnjo (centralni kraj i III. stopnje), drugi pa nadpoprečno opremljeni (centralni kraj i IV. stopnje). Svoje gravitacijsko območje na tej »regio- nalni« ravni ima za ustrezne reprezentativne dejavnosti seveda tudi Ljubljana. Ce upoštevamo med temi centri »nižje stopnje« le poprečno ali nadpoprečno opremljene (III. in IV. stopnje), je njihovo število po posameznih regionalnih gravitacijskih območjih dokaj različno. Tudi pri »regionalni« ravni gravitacijskih žarišč oziroma njihovih območij moremo ugotoviti pojav sekundarnih centrov, kakršnega po- meni na »makronivoju« Slovenije Maribor. Gre za oentre naše V. stop- n je oziroma za njihova značilna gravitacijska območja. Tudi ti se po- javljajo glede na vodilna žarišča na »regionalnem nivoju« v bolj ali manj obrobnih legah in — v več primerih — na področju prepletanja gravitacijskih silnic dveh »vodilnih« regionalnih žarišč. Taka primera sta zlasti Trbovlje (med Ljubljano in Celjem) ter še izraziteje Brežice (med Novim mestom in Celjem). Manj značilno je prepletanje za Slovenj Gradec, kjer je vpliv Maribora kot »nadrejenega« centra odločilen in enako za Ptuj, v katerega specifično območje centra V. stopnje vpliv Murske Sobote skoraj ne seže več. Posebna je situacija pri Kranju. Kranj je nedvomno po opremljenosti centralni k ra j VI. stopnje, toda nikakor ni v obrobni legi glede na Ljubljano, kakor to velja za druga vodilna regionalna žarišča. Ravno obratno, »značilno« gravitacijsko za- ledje Kranja teži močno tudi proti Ljubljani. Vsekakor pa ne velja to v taki meri za njegov obrobni del nad Pod vinom, k je r sekundarni cen- tralni k ra j Jesenice delno prevzame vlogo Kranja in Ljubljane. Območja regionalne funkcije Ljubljane, to je njene »neznačilne« vloge centra tudi VI. stopnje, se prepletajo tudi z maksimalnima regio- nalnima območjema Nove Gorice in Kopra. Silnice vseh treh centrov se stikajo nekako na območju Razdrtega. Toda do oblikovanja nekega sekundarnega centra, podobnega Brežicam ali Slovenj Gradcu, tu za- enkrat še ni prišlo. Res pa je Postojna kot najbližji centralni k ra j »nižje osnovne stopnje« daleč bolje opremljena kakor bi pričakovali glede na njeno gravitacijsko območje v mejah občine. P tu j ima v mariborskem »submakroregionalnem« območju oziroma v konstelaoiji »regionalnih« centrov Severovzhodne Slovenije podoben položaj kot Kranj v ljubljanski kons-telaciji. Zaključni pregled Zdi se, da se iz citirane dokumentacije ne glede na njeno nepopol- nost, ki je v zvezi s skromno kazuistiko, vendar dokaj prepričljivo kažejo nekatere bistvene značilnosti sistema centralnih krajev v Slo- veniji, zlasti še glede na njegovo dinamiko. Hierarhična zgradba sistema se jasno odraža samo na nekaterih od devetih podrobneje razčlenjenih stopenj. Na najvišji, deveti stopnji imamo le Ljubljano kot glavno, mesto republike. Na vrh srednjega dela celotne lestvice se uvrščajo centri kot Novo mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Koper in Kranj, katerih gravitacijsko območje obsega večje število občin. Dalje imamo številne centralne kraje, ki so bodisi na spodnjem robu srednje tret j ine celotnega razpona ali pa prav na zgor- njem robu spodnje tretjine. Končno imamo še čisto lokalne centre prav na dnu lestvice, ki jih predstavljajo »centralne vasi« oziroma centralni kraj i I. stopnje. Vse druge od devetih stopenj se pokažejo kot mnogo labilnejše; centralni kra j i na teh stopnjah so v nekem smislu »pomožni« ah »sekundarni« centralni kraj i glede na sosednje najbližje centre višje stopnje. To podobo očitno pogojuje trenutna konstelacija raznih fak- torjev v okviru treh Christallerjevih »načel«, od katerih je »upravno« (ah tudi institucionalno) načelo očitno prevladovalo nad drugimi. V zgornjem delu razpona je Maribor očitno »sekundarni« oenter na repu- bliski ravni. Lahko bi ga imenovali »subrepuhliški center«. Vloga Celja kot »pomožnega« .ali »sekundarnega« centra v zgornja tretjini trosto- penjske lestvice je manj jasna 'in očitno zelo problematična, ne glede na to, kako se, zlasti glede terciarnokvartarnega sektorja, odklanja od centrov v srednjem delu celotnega razpona. Če bi primerjavo izvedli na osnovi širšega izbora centralnih dejavnosti, kakor pa smo si jih izbrali za reprezentativne, bi se pokazalo, da Celje na splošno ni kaj bistveno bolje opremljeno kot nekaj centrov na naslednji nižji (VI.) stopnji in da je dejansko samo še nadpoprečno opremljen »širši regionalni cen- ter«. Drugačna pa se zdi vloga centrov, ki smo jih uvrstili v V. stopnjo-. Kot je pokazala analiza obsega njihovih gravitacijskih območij, gre za središča ožjih regionalnih, slej ko prej večobčinskih enot, včasih kar nekakih »somestij«. Taki primeri so, Brežice, Trbovlje, Slovenj Gradec (bolje »somestje« Slovenj Gradca z Ravnami in Dravogradom) in Ptuj. Nekateri med nj imi so v smlislu Ilešičeve regionalizacije »mezoregio- nalnega« značaja. Ne spadajo pa sem vsa središča »mezoregij«, kakor jih je razlikovala ta regionalizacija. Nektera med njimi imajo v svojem zaledju premalo' prebivalstva ali pa je le^to' preveč razpršeno, da bi moglo priklicati v življenje primerno opremljenost (na primer Tolmin in Kočevje). V podobnem odnosu so centri v sredini spodnjega dela lestvice. Gre za tako -imenovane »ruralne centre«, ki ,so nekje vmes med občinskimi središči in centralnimi vasmi, Opravljajo 'določene centralne funkcije za območja, ki zajemajo dve ali več »centralnih vasi« z njihovim povsem lokalnim zaledjem; so tedaj več kot zgolj >*vasi«. Glede na celotni sistem se ne uvrščajo v nobeno pravilno hierarhično razmerje, zlasti pa kaže njihova dejanska prostorska razporeditev v celotnem omrežju, da gre za izrazite »pomožne« centralne kraje, ki posredujejo določene »urba- ne« centralne funkcije tam, k je r jih občinska središča zaradi slabe dostopnosti ne morejo opravljati, ah pa tam, k je r dopuščajo1 obstoj takega »pomožnega« središča kljub temu, da je občinsko središče kar ugodno dostopno, 'določeni pogoji, na primer večja lokalna zgostitev prebivalstva. To velja zlasti za območja, ki jih je zajela močnejša urba- nizacija podeželja; redkeje se je tak »pomožni« center uveljavil tudi drugje (na primer Beltinci). Primere prve vrste, pri katerih je na nastanek »pomožnega« središča vplivala neugodna dostopnost današ- njega občinskega središča, so Cerkno, Bovec, Bohinjska Bistrica in Ro- gaška -Slatina, primeri druge vrste, ob večjii krajevni zgostitvi prebi- valstva, pa Medvode, Mengeš, Ruše in morda še drugi. Dejstvo, da so le-ti skoraj vedno tudi »industrijski« kraj i z zgostitvijo neagrarnega prebivalstva, dokazuje, da bi brez tega težko prevzeli vlogo centralnega kraja na tej stopnji. Primera Železnikov in Zirov (tu v razliko z Gorenjo vasjo) sta dokaz za to. Upravičeno lahko tedaj centralne kra je te stopnje označimo kot sekundarne, pomožne centre nadkrajevnega pomena v mejah posameznih občin laili .morda kratko kar »sekundarne občinske centre«. Celotna njihova stopnja v letvici ipa ne pomeni kake »domi- nantne« poteze v celotnem sistemu. III. LOKACIJSKI FAKTORJI IN RAZVOJNE TEŽNJE Uvodne opombe Funkcionalno povezovanje ustreznih centralnih dejavnosti v do- ločene »stopnje« in prostorska zgostitev teh dejavnosti v določenih krajih, skratka sistem in omrežje centralnih krajev, sta očitno posledica delovanja vrste faktorjev. Christaller je te domnevane zakonitosti opre- delil v smislu treh osnovnih »načel«, »upravnega«, »oskrbnega« in »pro- metnega«, ki vsak po svoje in končno v součinkovanju determinirajo dejanski sistem oziroma omrežje. Analizirate jih je mogoče »funkcio- nalno«, v neki točki časovnega prereza, pa tudi »genetsko«, s sosledjem sprememb, ki ga moremo opažati v delovanju in prostorski manife- staciji posamičnih faktorjev. Ker je bil naš namen, da v končni fazi, na osnovi pravkar prikazane empirične raziskave, poskusimo pojasniti de- janski sistem in omrežje centralnih krajev in njihovih gravitacijskih območij v Sloveniji, se ne moremo lotiti te naloge ine da bi poskusih omenjene faktorje nekoliko pobliže analizirati in ovrednotiti v njihovem realnem geografskem okviru. Pri tem pa je še posebej naš namen, da pridemo tudi do določenih spoznanj o razvojnih težnjah, da bi v njihovi luči mogli nekoliko trdneje postaviti tudi nekaj domnev o bodočnosti omrežja centralnih krajev oziroma o gravitacijskih silnicah. A. OPREDELJUJOČA NAČELA Upravno načelo Upravno načelo glede na razvojne težnje v političnoMteritorialni čle- nitvi Slovenije v zadnjih desetletjih smo že v naši preliminarni analizi obširneje obravnavali in naših opažanj tu ne bi ponavljali. Vrnili pa se bomo k njim, ko bomo poskusih osvetliti dinamične aspekte celotnega sistema centralnih krajev in njihovih gravitacijskih območij. Oglejmo si zato najpre j faktorje, ki sodelujejo v oblikovanju dejianskega omrežja kot geografske stvarnosti in se uveljavljajo v Okviru drugih dveh Chri- stallerjevih »načel«. Oskrbno načelo V zvezi z genetskimi osnovami sedanjega sistema centralnih krajev je pomembna okoliščina, da se je njihovo omrežje kot sistem v bistva utrdilo šele v novejšem zgodovinskem obdobju. Do industrijske, oziroma še točneje, »prometne« revolucije, ki so jo prinesle železnice, je sistem obstajal v glavnem glede na upravne funkcije -in se je oskrba z dobri- nami in storitvami odvijala v glavnm le na mifcroregiomalni ravni ozi- roma je bila na tej ravni kar atomizirana. Centralni kraj i glede na to funkcijo skoraj niso bili povezani v nek hierarhični sistem, vsaj ne daleč navzgor po hierarhični lestvici. Osnove za centralinost so se pa v sodobnih razmerah močno spre- menile. Centralni kraj i nižje stopnje (ki so v študiji imenovani tudi »ruralni centri«) so bili prvotno centri za posredovanje raznih, tudi upravnih storitev s periodičnim ritmom uporabe. Danes postajajo vse bolj centra vsakodnevne ali vsafcotedenske oskrbe okolišnega prebival- stva, deloma s storitvami, zlasti pa z dobrinami. Njihova nekdanja vloga »lokalnih tržišč« za proizvode okolice je odpadla ali pa se zelo zmanj- šala. Trgovino, delno pa tudi obrt, so opravljali potujoči trgovci in obrtniki. Centralni kraji najnižje stopnje (»centralne vasi«) so bili v pogojih pretežno naturalnega agrarnega gospodarstva predvsem centri lokalnih »terciamo-kvartarnih« storitev. V pogojih blagovnega tržnega gospodarstva pa je ta komponenta centralnih funkcij relativno izgubila na pomenu v korist funkcije osnovnih preskrbovalnih centrov. Agrarno prebivalstvo je že močno odvisno od pogostih, če že ne vsakodnevnih nakupov cele vrste živil in t rajnih potrošnih predmetov, ki so jih nekdaj proizvajali in predelovali doma v vaseh (kruh, obleka, obutev, marsi- kako orodje, gospodinjski pribor ipd.). Obseg te, sicer »neelastične po- trošnje« se bo z dvigom življenjskega standarda gotovo še znatno po- večal, zlasti ob spremenjeni ekonomski strukturi podeželskega pre- bivalstva. Podobno je s storitvami. Potreba po nekaterih med njimi se je močno zmanjšala zaradi porabe industrijskih izdelkov (čevlji, obleka, orodje) ali zaradi mehanizacije v kmetijstvu (kovači, kolarji, sed- larji, ipd.). Pojavila se je pa potreba po novih (mehanične delavnice, popravilo strojev in orodja, aparatov). Zaradi krčenja klientele se neka- tere storitve lahko ekonomsko obdrže le v manj številnih centrih z večjim zaledjem. Pri drugih pa ter ja koncentracijo draga specializirana oprema za opravljanje storitev (popravila strojev, aparatov). Glede na načelo »oskrbe«, »tržišča« ali »klientele«, ki tako močno določa obseg gravitacije oziroma razmestitev centrov in izvira iz popu- lacijskega potenciala gravitacijskega zaledja, je treba poudariti, da so glede tega med posameznimi skupinami dejavnosti velike razlike bodisi glede na značaj skupine ali pa na stopnjo superstrukturne institucije. Določene skupine — tipična primera sta zdravstvo in javna uprava — zadevajo celotno prebivalstvo oziroma vse socialne sloje v določenem gravitacijskem območju ne glede na starost, spol, poklic, izobrazbo, do- hodke, da navedemo samo nekatere od možnih indikatorjev slojevitosti. Druge skupine, kot na primer »visoka kultura«, pa zadevajo, če gledamo realistično, samo določene sloje. Pri tem gre lahko tudi še za prostorsko koncentracijo uporabnikov superstrukture ali pa za njihovo disperzijo, namreč relativno glede na prostorsko razporeditev celotnega prebival- stva določenega gravitacijskega območja. Upoštevanje te okoliščine in vsaj globalno poznavanje takih razporeditev pojasnjuje marsikatere na- videzme, empirično ugotovljene anomalije v razmestitvi centrov in v teritorialni izobliki gravitacijiskih zaledij. Opozoriti je treba še na neko okoliščino, ki jo pri obravnavanja gravitacije k centrom na splošno in gravitacijskih območij pogosto pre- zremo. To sta značaj in vloga gravitacijskega žarišča samega pri na- stanku kliientele, ki uporablja ali more uporabljati centralne dejavnosti. Gre seveda predvsem za število prebivalstva v centru (in morda v nje- govi pretežno urbanizirani bližnji okolici), zlasti pa še za njegovo druž- beno-gospodarsko strukturo, ki pogojuje potrošnjo (celo na območju superstrukture). Bodisi da gre za tolmačenje obstoječega stanja ali za ocene raz- vojnih možnosti, sta važni dve značilnosti superstrukture. Prva je v tem, da ima superstruktura ali vsaj njen del značaj splošne potrošnje z izrecno deklarirano družbeno odgovornostjo napram celotnemu pre- bivalstvu. Druga značilnost pa je v tem, da je del superstrukture prav tako izrazita stvar zelo individualne osebne »-potrošnje« (kultura). Pri superstrukturi gre -nadalje lahko za področja, k je r je potrošnja zelo neelastična ah pa za takšna, kjer je izrazito elastična in dinamična. Zdi se, da moremo tudi tu določiti sektorje razvoja in sektorje sorazmernega zastoja. Kakor smo že omenili, gravitacijske vloge posameznih mest ne ustvarja zgolj superstruktura oziroma kvartarni sektor, ampak zelo močno, če ne na prvem mestu, terciarni sektor v ožjem smislu. To je treba imeti pred očmi, kadar vrednotimo razvojne trende. Razporeditev centralnih krajev in izoblika njihovih gravitacijskih območij ni statična danost. Izoblikovala se je v dolgotrajnem procesu in je pogojena z zgodovinskimi in geografskimi faktorji, pa z ekonom- skimi, ki se vsekakor tudi spreminjajo. Vsekakor pa je stanje gravita- cije, kakršno je pred nami, zaradi močne inertnosti pojav, ki bo bistveno vplival na razvoj še desetletja in ga je treba zato pri planiranju tehtno upoštevati. Centralne dejavnosti sodijo v terciarni in kvartarni sektor. Potrebe, ki jih zadovoljujejo, so zlasti pri manjših centralnih krajih nižje stopnje omejene s fondom za osebno in splošno potrošnjo, ki je na razpolago, bodisi pri posameznikih ali pri gospodarskih ter drugih organizacijah ter pri političnoteritorialnih skupnostih. Možni obseg te potrošnje bo pač nujno določal obseg povpraševanja po dobrinah (nakupih) ali po sto- ritvah, ki jih te dejavnosti nudijo ali posredujejo. Opredeljeval pa bo po drugi plati tudi značaj in izbor prednostnih potreb oziroma bo do- ločal strukturo potrošnje. Splošno m a n o je, da je ob nizkem osebnem dohodku struktura drugačna (hrana, obleka) kot pri visokem (hišna oprema, gospodinjski stroji, pijača, zabava itd.). Mali kmet s še močno avtarkično usmerjeno proizvodnjo more kupovati le malo in to le najnujnejše industrijske izdelke; tudi glede storitev je le skromen po- trošnik. Manjša potrošnja, značilna zlasti za agrarna področja, zahteva za obstoj rentabilnega storitvenega obrata več potrošnikov. Pri enaki razporeditvi in gostoti prebivalstva je torej potrebno večje ozemlje in s tem večja oddaljenost med centri, k i posredujejo storitve, oziroma čisto marginailno obratovanje podjeti j ali Obratov, ki opravljajo dolo- čeno dejavnost. Pomembno vlogo ima pri lokaciji i n s t i t u c i o n a l n i f a k t o r , že v smislu splošnega družbenega sistema, zlasti pa v smislu insititucio- nallniiih okvirjev in organizacijskih oblik na posameznih področjih supar- strukture, na primer v zdravstvu, šolstvu, prosveti itd. Centralistični sistemi dajejo prednost vodilnemu centru, obratno pa načelo decentrali- zacije dimenzionira sistem v odnosu do uporabnikov. Centri se pojavijo na tisti »teritorialni ravni«, ki more zagotoviti vsaj spodnji »prag« za obstoj določene superstrukture. Omeniti je treba še dva posituLata splošne teorije o centralnih krajih, kakor jo je formuliral Chrisitaller. Brez n j i ju odstopanja od teoretično pravilnega omrežja ne moremo ustrezno pojasniti. Christallerjeva shemia predvideva v bistvu enako sposobnost uporabljanja »centralnih dobrin« in »centralnih storitev«, to je enako strukturo potrošnje in enako kupno moč. Očitno je, da potem pride do pravilno izoblikovanega sistema in omrežja centrov tudi še pod pogojem, da so potrošniki pri- bližno enako gosto razporejeni v prostoru. Pri delovanju tržnega faktorja (ali načela oskrbe) je treba upo- števati, da klasična Christallerjeva teorija predvideva delovanje pro- stega tržnega mehanizma za dobrine in storitve in ustrezno zasebno podjetništvo pri oblikovanju in razvoju dejavnosti v določenih krajih. Ne enega ne drugega pa v omrežju centralnih krajev v Sloveniji po drugi svetovni vojni skoraj n i bilo razen delno v obrti in gostinstva. Kolikor pa je bilo, se je razvijalo v drugačnih institucionalnih okvirih. Tli pogoji so bili v zadnjih dveh desetletjih prisotni le v zelo omejenem obsegu. Nemogoče je bilo tedaj pričakovati, da se bo sistem centralnih krajev stvarno razvil v teko pravilno izobliko kot bi jo mogli sicer pričakovati. Prometno načelo Prometno >xnačelo« se veže s pojmom dostopnosti, pod katerim razu- memo običajno fizično možnost stikov med centrom in naselji v okolici, v smislu uprabljanja centralnih dejavnosti ali naprav, ne glede na to, kako je ta okolica obsežna. Dostopnost je dana, če so na voljo prometna pota (ceste, železnice, plovna pota, letališče), prevozna sredstva (če so razdalje prevelike za pešhojo) in finančna sredstva, da se jih poslužujemo. Ker je po krajši cesti, z boljšimi in pogosteje razpoložljivimi vozili ceneje in laže priti v centralno naselje, je dostopnost funkcija osnov, ki jo omogočajo ozi- roma pogojujejo. Pri tem je konstantni element oddaljenost. Pri obravnavi »prometnega načela« kot enega od treh glavnih načel, ki gradijo sistem centralnih krajev, je pomembna dinamična komponenta dostopnosti. Zdii se, da osebni avtomobil, zlasti pa njegova bolj množična upo- raba, bistveno poruši razmerja oziroma »značilne vrednosti« pr i nižjih stopnjah sistema. Celo pri slabši kakovosti cest in zgostitvi prometa se na primer radij polurne dostopnosti nekega centra v -primerjavi s peš- hojo podesetoiri (2—3 km proti 20—25 km). Tu pa smo že takoj pri zna- čilnem radiju za centre kar četrte stopnje (po Christallerju). Eden od kritičnih parametrov Christallerjeve sheme so tudi zna- čilne razdalje med centri iste stopnje (7, 12, 21, 36 itd. km), ki izhajajo prvič iz heksagonske sheme in drugič iz predpostavke, da je tipična razdalja med dvema centroma na najnižji stopnji (Marktflecken) 7 km. Tipičen radij takega centra je torej 4—5 km, se pravi, največ uro peš hoje, kair je za pešhojO nedvomno neka kritična meja. Vprašanje pa je, kako pr ihajajo te kritične razdalje, časovno vzeto, do izraza v dobi gosto razpredenih avtobusnih linij in zlasti rastoče individualne moto- rizacije prebivalstva. Zdi se, da tedaj, vsaj do neke kritične časovne oddaljenosti, stopa v ospredje stroškovna oddaljenost oziroma dostop- nost. V zvezi s temi faktorji oziroma načeli za oblikovanje določenega sistema centralnih krajev se je treba ustaviti še pri dveh okoliščinah, ki tudi lahko vplivata, bodisi aktivno, bodisi pasivno. Prometno »na- čelo« odraža fizične možnosti uporabljanja določene dejavnosti ah insti- tucije v centru s strani prebivalstva v njegovem gravitacijskem ob- močju. Gre tedaj za dostopnost centra in potek prometnih poti, oziroma za izobliko prometnega omrežja. Zelo instruktivno podobo pogojev za potencialno privlačnost kažejo podatki o dostopnosti v posamezna vo- dilna žarišča gravitacijskih Silnic v Sloveniji. Zbrani so v študiji UI SRS (O dbstopnosti v mesta in centralne kraje). Podatki o polurni do- stopnosti do teh centrov oziroma o številu prebivalstva v tako ugodno dostopnih področjih kažejo, da so tu ponekod zelo veliki odkloni od vsega populacijskega zaledja v okviru področja maksimalne gravitacije v iste oentre. Populacijsko zaledje Kopra v sferi zelo dobre (polurne) dostopnosti je na primer precej skromnejše kot pri Celju in ne večje kot pri Murski Soboti! Polurna dostopnost je seveda interesantna pred- vsem za centre »občinske« ravni oziroma za središča t. i. »mezoregij«. Za bolj specialne dejavnosti, Zlasti iz sfere superstrukture, je tudi eno- urna dostopnost še vedno prav sprejemljiva, čeprav se seveda možnost uporabe centra s slabšo dostopnostjo zmanjša. Podrobna študija o raz- merjih med dostopnostjo in opremljenostjo doslej še ni bila izdelana, bila bi pa za formulacijo nekega napovednega modela bistvena. Drugi faktorji in okoliščine Med faktorji, ki v določeni meri vplivajo na oblikovanje omrežja centralnih krajev tako glede 'lokacije posameznih centrov-žarišč kakor glede njihove vloge in stopnje v omrežju, je zaradi svoje praktične nespremenljivosti eden od tistih, ki imajo največjo težo, r e l i e f . Relief vpliva sicer pri tem po različnih poteh. Vpliva močno posredno že a tem, da se v naših klimatskih razmerah zemlja intenzivneje izrablja v nizkem, zlasti ravninskem svetu, zato se je tam tudi zgostilo prebi- valstvo ter so nastala številnejša in večja naselja, izmed katerih so se nekatera oblikovala v centralne kraje. Toda najmočneje vpliva relief s tistimi svojimi značilnostmi, ki določajo njegovo prehodnost, zakaj predvsem le-ta vpliva, razen drugih okoliščin, na dostopnost centralnih krajev. Vsekakor vpliva kot trajni, pa tudi kot perspektivni faktor. Predvsem gre za tiste elemente reliefa, ki prehodnost pospešujejo. Med njimi so zlasti doline ali vsaj podolja, prevali ter siceršnji pasovi ali sektorji nižjega sveta sredi višjega. Nič manj pomembni pa niso tisti reliefni elementi, ki prehodnost ovirajo ali oelo onemogočajo. Med njimi so predvsem višja gorska slemena ali planote, med prečnimi prehodi ozke in globoko zajedene doline, drugod spet široke reke in podobno. Prirodno okolje spada seveda med »pasivne« faktorje, ki sodelu- jejo pri oblikovanju centralnih krajev oziroma določajo razmestitev centralnih dejavnosti. Take pasivne faktorje pa lahko ugotovimo tudi iz družbene sfere. Delujejo mimo osnovnih »načel« Christailerjeve sheme. Med njimi velja omeniti predvsem i n e r t n o s t l o k a c i j e . Vzrokov za n j o je več. Najpomembnejši je najbrže v vrednosti osnovnih sredstev (zgradb in opreme), ki so centralnim dejavnostim na voljo in ki jih pač kaže izkoristiti. Ta vidik ima tudi svojo drugo plat. Zaradi potrebe po visokih začetnih investicijah se centralne dejavnosti pogosto ne pojavijo v krajih, k jer bi to sicer glede na populacijski potencial dovolj obsežnega zaledja pričakovali. To velja v glavnem le za cen- tralne dejavnosti višje stopnje. Nasprotno pa se v kraj ih z ugodno pro- metno lego oziroma s splošno dobro ah še zboljšano prometno dostop- nostjo centralne dejavnosti razvijejo tudi, če so potrebne večje investi- cije. Lepa primera zato sta pri nas Nova Gorica, pa tudi Koper. Med faktorji, ki vplivajo na razvoj centralnih dejavnosti in obliko- vanje centralnih krajev, ne kaže prezreti tudi bolj subtilne okoliščine, ki jo s svojimi ambicijami predstavlja l o k a l n a in tudi r e g i o - n a l n a i n i c i a t i v n o s t . Zlasti v polpreteklem obdobju, ko so se stroge ekonomske zakonitosti uveljavljale le v omejeni meri, posebej pni superstrukturi. Ta je bila pretežno ali vsaj znatno finansirana s strani političn/o^eritoriakrih skupnosti in je ta okoliščina imela zelo pomembno vlogo. S tem je bilo zvezano tudi pogosto preveč lokalistično tolmačenje decentralizacije oziroma deetatizacije. Faktor lokalne ini- ciativnosti se je slej ko prej odražal tudi v »čistih« terciarnih dejav- nostih kot so trgovina, obrt in storitve nadkrajevnega pomena, pro- metne storitve in podobno. Čeprav je ta faktor izrazito subjektiven, ga ne gre zanemariti, saj lahko bodisi zavira delovanje širših zakonitosti (na primer koncentra- cije dejavnosti v večje enote oziroma »obrate« ali sisteme), bodisi spod- buja izkoriščanje latentnih potencialnih možnosti, ki bi sicer ostale jalove. Njegov vpliv sicer ne deluje trajno, na daljša razdobja, vendar pa lahko precej časa. B. RAZVOJNE TEŽNJE IN DINAMIČNI ASPEKTI SISTEMA CENTRALNIH KRAJEV Današnje omrežje centralnih kra jev je trenutni izraz posebne kon- stelacije faktorjev, ki ga oblikujejo in odražajo določene razvojne faze. Premiki v splošni stopnji razvoja, tehnološka inovacija in njihov loka- cijski razvoj prek ekonomike osnovnih enot centralnih dejavnosti ozi- roma funkcionalnih »subsiistemov« se nu jno kažejo tudi v omrežju oziroma v kompletnem in zaokroženem sistemu centralnih krajev. Gospodarski razvoj in struktura Ker se centralne funkcije kra ja uveljavljajo predvsem v sferi ter- ciarnih in kvartarnih dejavnosti oziroma v sferi osebne ali družbene potrošnje, je razumljivo, da so za nadaljnji razvoj sistema in dejanskega omrežja centralnih krajev odločilni premiki na tem področju. Predvideti jih moremo do neke mere ali na osnovi ugotovljenih trendov ali pa na osnovi analogij z razvojem v drugih deželah, ki so dosegle višjo razvojno stopnjo. Čeprav sta obe metodi sami zase v mnogočem problematični, lahko skupaj le omogočita, da jasneje ooenimo in ovrednotimo verjetni razvoj. Pri tem na j zaenkrat izločimo vplive administrativnega značaja, kakršni so vplivi pohtično^eritorialnih enot in drugih t rajneje dolo- čenih gravitacijskih rajonov, čeprav se očitno zelo močno poznajo v sedanjem omrežju oentralnih krajev. Lahko namreč smatramo, da se bodo prilagodili razmeram, ki jih bo ustvarjal družbeno-gospodarski razvoj in njegovi tehnološki elementi. Najprej je treba omeniti dve težnji, ki sta predvsem važni za razvoj omrežja centralnih krajev. To sta stalna težnja h k o n c e n t r a c i j i d e j a v n o s t i , tudi terciarnih in kvartarnih, v večje enote poslovanja oziroma »obrate« in postopno b o l j š a n j e d o s t o p n o s t i cen- tralnih krajev, ki ga prinaša vse večja motorizacija, zlasti pa mohilnost z osebnimi motornimi vozili. Zdi se, da sta ti dve težnji, katerih vzroki in učinki so med seboj povezani, osnovnega pomena, nista pa edini. Poskušajmo ju najprej nekoliko podrobneje razčleniti. Težnja h koncentraciji je skupen izraz večanja osnovnih enot, ki opravljajo posamezne dejavnosti, bodisi zaradi kvalitetnejših storitev, bodisi zaradi večje ekonomičnosti poslovanja. Opažati jo moremo tako v »gospodarskih« kot »negospodarskih« dejavnostih oziroma v druž- benih službah. V šolstvu gre za težnjo, da se oblikujejo velike osem- letke namesto razdrobljenih manjših šol; v zdravstvu so v ospredju kot osnovne enote večji zdravstveni domovi s popolno vrsto minimalnih postopkov; v trgovini so to (vele)blagovnice, v obrti pa kompletni ser- visi, čeprav je tu položaj nekoliko drugačen. Podobno je v drugih vrstah dejavnosti. Večji obrat zahteva tudi večjo potrošnjo dobrin ali storitev, ki pa jo je mogoče zagotoviti ali z večjo potrošnjo na osebo ah z večjim številom potrošnikov. Število potrošnikov se lahko poveča, pri dolo- čenem obsegu in strukturi potrošnje s tem, da se poveča število- prebi- valstva ali da se razširi gravitacijsko območje. Povečanje števila prebi- valstva je na splošno počasen proces (nekaj promiiov na leto). V razvi- jajočih se urbaniziranih področjih z veliko teritorialno koncentracijo prebivalstva pa je lahko znatno hitrejše, a še vedno le redko več kot 2—3 ®/o letno. (Podobno je tudi s potrošnjo, ki narašča le v skromnih odstotkih na leto., kar pa oib sočasni populacijski rasti — v urbaniziranih področjih — le lahko privede, s kombiniranim učinkom, do neprimerno hitrejših sprememb.) Vsekakor razširjenje gravitacijskega zaledja na j - hitreje zagotovi povečanje potrošnje in s tem možnost konoentraoije. To pa pomeni koncentracijo takih »obratov« v manj številnih krajih, a z obsežnejšim gravitacijskim zaledjem. Do takih premikov prihaja v bistvu vseskozi 'in njihov učinek je navadno najbolj očiten v propadanju nekdanjih številnih »trgov«. Mnoge nekdanje funkcije te vrste central- nih kra jev (sodne, davčnoupravne, pa tudi druge »gospodarske« kot so sejmi, določene obrti in podobno) so izginile oziroma so se osredotočile v manjšem številu centrov. Ta proces pa se še nadaljuje. Mnogokrat je povečanje števila prebivalstva zaradi industrializacije nekaterih starih »trgov«, pa tudi njihovega 'zaledja, koncentracijo pospešilo ter obenem zavrlo propadanje trgov. Se več, ponekod je celo sprožilo po- trebo po takih centralnih dejavnostih v krajih, ki jih prej niso imeli. Problem koncentracije centralnih dejavnosti pa je treba pogledati tudi v luči potrošnje, bodisi osebne ali splošne (družbene). S povečanjem potrošnje se veže predvsem težnja k spremembi v njeni strukturi., to je k postopnemu manjšanju deleža osnovnih življenjskih potrebščin (živil in podobnega) in večanju deleža predmetov višje kvalitete oziroma t ra j - nejših dobrin. To pa so obenem predmeti, ki jih ne potrebujemo vsak dan ali zelo pogosto.. Tako povečana in spremenjena potrošnja more tedaj pri istem številu prebivalstva in enakem gravitacijskem zaledju ustvariti možnost za obstoj enote (obrata) tudi v centrih, k jer dotlej to ni bilo mogoče. Temu nasproti deluje druga značilnost večje potroš- nje, zahtevnost v izbirni in pestrosti, ki ji je laže ustreči v centrih z več enotami iste vrste (trgovinami, obrtmi itd.). Res pa je, da postopna standardizacija nekaterih predmetov teh zahtevnejših kategorij delno tudi omejii moment izbire. V zvezi s tem je tudi problematika regionalne diferenciacije v obsegu in zlasti v strukturi potrošnje, b-odisi med dobro razvitimi in nerazvitimi področji ali pa med mestom in agrarno vasjo. Ta diferenciacija je v novejši dobi bila in je v veliki meri še vedno močan modifikator v učinku potrošnje na opremljenost centralnih kra- jev in s tem na njihovo omrežje. Promet Poudarili smo že, da je dostopnost centralnega kra ja pomemben, čeprav pasiven faktor, ki vpliva na obseg gravitacijskega področja in s tem ina značaj omrežja in na celotni sistem centralnih krajev. Zbolj- šatnje dostopnosti zaradi motorizadije pomeni predvsem povečanje teri- torialnega obsega potencialnega gravitacijskega območja in s tem — v obsegu neke dežele ali pokrajine — zmanjšanje števEa potrebnih gravi- tacijskih jeder. To velja seveda v teoretskem primeru splošno razpre- denega cestnega omrežja in t. i. >npolne motorizacije« (1 vozilo na dru- žino). Seveda pa nastopa tu tudi omejitveni faktor stroškov prevoza. Iskanje ali posredovanje (dostavljanje) dobrin ali storitev majhne vred- nosti na enoto slej ko prej odpade, ker je treba te dobrine ali, storitve nuditi lokalno. Povečanje dostopnosti je važno tedaj za storitve in dobrine z višjo vrednostjo, pri katerih so prevozni stroški prevoza le majhen del njihove vrednosti. Se drugače se spreminjanje dostopnosti spričo motorizacije kaže z ozirom na stopnjo motorizacije ustreznega področja. Pri nizki stopnji motorizacije je le določen, manjši odstotek prebivalstva mobilen za iskanje dobrin in storitev na daljše relacije. Gravitacijsko območje, če bi bilo odvisno samo od motoriziranih odje- malcev, pa bi moralo biti neprimerno večje. Dejstvo je, da lahko javni promet (avtobusni ali železniški ali kombinirani) dostopnost poveča skoraj enako dobro kot osebno motorno vozilo, če je omrežje dovolj gosto in če so zveze dovolj pogoste. Vsdkakor pri dobri dostopnosti z javnim prometom odpade potreba po številnih oentralnih krajih, vsaj tistih nekoliko višje stopnje. Zboljšana dostopnost torej pospešuje tudi koncentracijo centralnih dejavnosti oziroma jo omogoča bretz večje škode za uporabnike. Večje razdalje so seveda zaradi prevoznih stroškov spet omejitveni faktor za močno koncentnaaijo, tudi če je čas za pot sprejemljivo kratek. Problematika razvoja gravitacijskih območij Podajati prognoze značaja gravitacije za daljšo dobo vnaprej je kočljiva stvar, tako glede značaja gravitacijskih centrov, kakor glede obsega njihovih gravitacijskih območij razne 'intenzivnosti. Pomagati si moremo do neke mere in posredno z opazovanimi trendi drugje po svetu, v razvitejših deželah in pa ;z verjetnostnimi modeli razvoja pri upoštevanju posebnih potez našega družbeno-gospodarskega sistema. Predvsem se povsod kaže, da se z zboljšanjem dostopnosti, posebej še z večjo osebno motorizacijo', veča gravitacijska moč dobro opremlje- nih centrov s funkcijami višje stopnje. To pomeni relativno manjšanje vloge centrov nižje stopnje znotraj področja ugodne dostopnosti k centru višje stopnje, v našem primeru na primer k Ljubljani ali k centrom VI. stopnje. Vendar pa preide ta proces res do močnega izraza šele pri zelo visoki stopnji motorizacije. Po drugi strani se z večjim življenjiskim standardom ter večjo specializacijo in sploh diverzifikacijo v našem življenju krepi vloga lokalnih in mikroregionalnih žarišč. Ven- dar velja to le za gravitacijo glede dejavnosti nižje (in samo delno sred- n je osnovne stopnje. Ta pojav je izrazit zlasti izven ožjih metropolitan- skih področij velikih mest, a do neke mere se pojavlja tudi v njih. Med posebnostmi našega družbeno-gospodarskega sistema ima lahko najdaljnosežnejše posledice komunalni sistem. Občinska sredi- šča bodo zelo verjetno svoja gravitacijska območja okrepila na račun malih centrov, pač spričo bolj diverzifioiranih potreb urbanega prebi- valstva, seveda le tista, ki imajo zadostno- ekonomsko bazo (v sedanji fazi predvsem industrijo). Po drugi strani pa bodo verjetno močno utrdila svojo gravitacijsko moč tudi tista občinska središča, ki pred- stavljajo z ozirom na konfiguracijo terena in prometne povezave nekako naravno središče, na katerega se vežejo še drugi, sicer manj pomembni lokalni kra j i na tako zaokroženem ozemlju. Tako zlasti Skofja Loka, pri kateri je področje intenzivne gravitacije neposredno v Skof jo Loko razmeroma majhno. Prav posebej še velja to za tista občinska središča, ki so po svoji dostopnosti najprimernejša za medobčinske institucije, službe in druge delovne organizaaije. Med taka spadajo Črnomelj, Kočevje, Kamnik (ali Domžale) in Vrhnika, poleg tistih, ki imajo tako in tako že sedaj vlogo subregionalnih gravitacijskih žarišč kakor so to Ptuj , Slovenj Gradec, Trbovlje, Jesenice, do neke mere tudi Kranj. Še posebej velja to za mesta, ki z močjo svoje lastne gravitacijske privlačnosti ne para- lizirajo vpliva metropoHtanskega centra (kar je primer pri Domžalah ali Kamniku, Skof ji Loki, Vrhniki) in so tudi že slabše dostopna z ozi- rom na omenjena subregionalna ali regionalna središča. V takem po- ložaju sta predvsem Kočevje in Črnomelj, katerih opremljenost v ter- ciarnem in kvartarnem sektorju število prebivalstva v njunih gravita- cijskih območjih ekonomsko komaj še opravičuje. Problematika gravitacijskih območij je seveda različna tudi po različnih predelih Slovenije. Okrog Maribora, ki nima tako obsežnega gravitacijskega območja kot Ljubljana, so se razumljivo izoblikovala izrazitejša ali samostojnejša gravitacijska območja sekundarnih, ozi- roma še pomembnejših centrov kot na primer Ljutomer, Murska Sobota, Slovenska Bistrica in Slovenj Gradec. Nasprotno pa na celjskem ob- močju ni tako močnih sekundarnih centrov, zato je gravitacijsko ob- močje Celja v primerjavi z velikostjo in pomembnostjo samega Celja zelo obsežno, sa j obsega kar skoiraj celotno področje bivšega okraja Celje. Najbolj pa so se za centre »nižje« stopnje individualizirala gravita- cijska območja na Primorskem. Tam niti Koper niti Gorica ne moreta prevzeti vloge kot jo imata Maribor aH Celje. Zato pa so se okrog njih izoblikovala številna majhna, »lokalna« gravitacijska območja Postojne, Ilirske Bistrice, Sežane, Ajdovščine, Tolmina in Idrije. Verjetne razvojne težnje Čeprav je naša anaHza zajela le enkratni časovni prerez skozi stanje gravitacije centralnih krajev in njihovih gravitacijskih območij, si vendar lahko na njeni osnovi ter na osnovi siceršnjega poznavanja dinamike naše urbanizacije in regionalne strukture vsaj posredno in tipajoče odgovorimo na vprašanje, kakšne spremembe v značaju gra- vitacije in obsegu gravitacijskih območij lahko pričakujemo v Sloveniji. Centralnost in gravitacijsko zaledje velike večine tipičnih malih mest, centralnih krajev III. ali IV. stopnje, se ustaljujeta na lokalni ravni občin ter tu in tam manjše skuipine občin. Znatne spremembe pa je verjetno še pričakovati v gravitacijski vlogi: a) številnih centralnih krajev nižje in najnižje stopnje in b) na drugem koncu spektra nekaterih (kakih 10 do 12 centrov) v zgornji osnovni skupini. Glede vloge Ljubljane kot republiškega središča za centralne funk- cije najvišje stopnje tudi v prihodnosti ne more biti dvoma. Tudi vloga Celja se ustaljuje na ravni centra za večjo, a vendar samo »regionalno« enoto v porečju Savinje, ki pa ne bo mogel tekmovati z Ljubljano, pa tudi ne z Mariborom. Poleg Ljubljane in Celja je Maribor edino višje gravitacijsko žarišče, ki ima vlogo republiškega subcentra. Po obsegu populacijskega zaledja je takoj za Ljubljano. Očiten bo selektivni vpliv urbanizacijskih faktorjev na značaj gra- vitacije in centralnosti. Zlasti bo bistveno vplival potek in značaj urba- nizacije velikih središč. Urbani centri in urbanizirane zone okrog njih bodo vsekakor v bodoče vključevali vse večji delež celotnega prebival- stva gravitacijskih območij tudi manjših centrov. Vedno večji del po- tencialne klientele za centralne dejavnosti bo osredotočen v centrih samih in stopnja centralnosti bo vedno bolj odvisna od tega. Preprosta hierarhična lestvica centralnih krajev in njihovih gra- vitacijskih območij se močno preoblikuje v urbanih regijah in vobče v močneje urbaniziranih zonah. Tam si lahko posamezni centri centralne funkcije višje stopnje med seboj tudi delijo, s čimer se struktura preo- braža delno v ekvivalentno polinuklearno. Taka je situacija na zgornjem Gorenjskem, v Koprskem primorju, v Črnem revirju, na Koroškem in v Spodnjem Posavju. Morda bo spričo boljše dostopnosti razvoj fazo koncentracije v enem samem centru vobče preskočil? Vsekakor tak raz- voj omogoča polna motorizacija prometa. Cim močnejša in bolj splošna bo ta, tem krepkejše 'bodo težnje v tej smeri. Vprašanje je le, če je to dobro v sociološkem pogledu. Izboljšana opremljenost zaradi nove industrije ali kake druge po- membnejše funkcije, ki sproži nenadno rast prebivalstva, lahko naglo dvigne na višjo stopnjo gravitacijsko vlogo in intenzivnost gravitacij- skih območij pri centrih nižje stopnje, kakor so to »centralne vasi«, »ruralni centri« ali celo mala mesteca. Obrobna oziroma obmejna lega zahteva za mnoge občine v Slove- niji take centre, ki sicer ne bi bili potrebni, zlasti še če so daleč od pomembnejših regionalnih središč. Tak primer je zlasti Sežana, med nje pa lahko štejemo tudi Črnomelj, Šmarje pri Jelšah, Ilirsko Bistrico in druge. Močno vpliva na centralne kraje, zlasti na stopnjo njihove oprem- ljenosti ter na možni obseg njihovih gravitacijskih območij lokalni (ali splošni) vzorec poselitve, to je omrežja naselij. Ta vzorec se verjetno razen v najbolj uralbniiairaniih pasovih ne bo bistveno spremenil. C. DINAMIČNI VIDIKI SISTEMA CENTRALNIH KRAJEV Dejstvo, da je Slovenija v zadnjih šestdesetih letih doživela kore- nite spremembe v politično-teritorialni členitvi in da se je obenem vmes menjal tudi družbeni sistem, je nedvomno močno prispevalo k poseb- nemu razvoju in današnjemu stanju omrežja centralnih krajev. Ob tem se je »upravno načelo« v vsakem obdobju drugače uveljavilo,. Ločimo lahko predvsem tri značilna obdobja. P r v o o b d o b j e je čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila vsa Slovenija v okviru »avstrijskih dežel« 'dvojne monarhije (z izjemo Prekmurja, ki je bilo vključeno v ogrsko polovico). Upravno razdelitev je označevala delitev slovenskega ozemlja v »vojvodine« ali kako dru- gače imenovane upravne enote najvišje stopnje. Nobena med njimi ni v celotnem obsegu preživela zloma dvojne monarhije. Te enote so se delili v upravna in sodna okrožja oziroma okraje (ter v ogrski polo- vici na »komitate«) in t i dalje na upravne občine, ki so bile terito- rialno majhne. D r u g o o b d o b j e , po prvi svetovni vojni, je prineslo razkosanje velikih upravnih enot in razdelitev slovenskega ozemlja na tri države. Od predvojnih enot je v okvir iste države (Italije) prišla kot celota le »grofija Goriška«, druge so bile razbite. Na ozemlju Jugoslavije sta se najprej oblikovali dve »oblasti« s sedežema v Ljubljani in v Mariboru; kasneje sta bili združeni v skupno »dravsko banovino« s sedežem v Ljubljani. Tudi upravne enote v italijanskem delu, so bile preurejene v province in so ostale take do druge svetovne vojne. Edino Koroška je ostala skoraj nespremenjena, če prezremo upravno priključitev t. im. vzhodne Tirolske in manjše odcepitve na jugu (Jezersko in Mežiška dolina sta šli k Jugoslaviji, Kanalska dolina k Italiji). Tudi nižje poli- tično teritorialne enote so se, razen na Koroškem, spremenile čeprav ne s tako drastičnimi učinki na administrativne in posredno tuidi druge centralne funkcije njihovih središč. Ob fconou tega obdobja je bilo v jugoslovanskem delu slovenskega etničnega ozemlja 25 takih enot (okrajev ali »srezov« po uradni terminologiji), -izven njih pa še štiri mesta. Upravne občine, kot naslednja hierarhična enota, so še dolgo ostale majhne; šele sredi tridesetih let je prišlo do povečanja njihovega obsega in močnega zmanjševanja njihovega števila. Vendar je bilo leta 1936 v »Dravski banovini« še 426 občin.35 Njihova središča ipa so bili po ogromni večini še centralni kraj i res najnižje stopnje. Razvoj v tistem delu slovenskega etničnega ozemlja, ki je prišlo pod Italijo in Avstrijo, je bil, predvsem na »lokalni ravni«, dosti manj dinamičen. 35 Glej Statistični letopis SRS, L jub l jana 1965, str. 29. T r e t j e o b d o b j e , po drugi svetovni vojini, je prineslo ponovno večje spremembe v obsegu in velikosti večjih regionalnih enot. Osrednja enota se je iz »Dravske banovine« razširila na pretežni del Primorske in je kot zvezna republika zajela veliko večino slovenskega etničnega ozemlja z Ljubljano kot upravnim središčem. To je tudi ozemlje, na katerega se nanaša naša raziskava. Notranji razvoj politično-upravnih enot pa je bil zelo dinamičen. V njem se je odrazila tudi preobrazba iz začetnega centrahstično-etatističnega politično-upravnega sistema v de- centralizirani samoupravljavski sistem. Pred vojno trostopenjsko uprav- no hierarhijo je zamenjala najprej za kratek čas celo štiristopenjska (republika, okrožje, okraji, območja krajevnih ljudskih odborov), a kmalu je spet prišlo do trostopenjske (republika, okraji, občine), pri čemer je šel proces, če izvzamemo prehodno obdobje KLO na spodnji stopnji, k postopnemu in stalnemu večanju politično-teritorialnih enot in manjšanju njihovega števila. Leta 1966 je sistem prešel v zgolj dvo- stopenjskega (republika — občina). Število občin se je v petnajstih letih zmanjšalo od skoraj 400 lete 1952 na zgolj 60 leta 1968. (Opozoriti pa je treba, da pri obravnavi centralnih dejavnosti ne smemo povsem prezreti krajevnih skupnosti, čeprav niso več organi oblasti, a so le institucionalne enote prav na kraju hierarhične lestvice). Spremembe v politično-upravnem sistemu so privedle do tega, da je cek> marsikatero malo mesto ali trg prenehalo biti centralni k ra j za upravne funkcije (npr. Gornji Grad ah Višnja gora). Nikakega dvoma ni, da so upravne spremembe tudi odraz globljih premikov v sistemu centralnih krajev oziroma v razvoju centralnih dejavnosti, ki neposredno niso odmini- strativno pogojene. V času ko je bilo urbano prebivalstvo le drobec celotnega prebi- valstva kake dežele in industrije za svetovna ali velika interregionalna tržišča vobče ni bilo ter so bile »centralne dejavnosti« edina ali pretežna ekonomska baza mest, to je v »srednjem veku« (ki se je zavlekel v nekem smislu marsikje, tudi v Sloveniji, še v 19. stoletje), je bilo število prebivalstva v gravitacijskem zaledju gotovo odločujoče. Sodobna industrializacija je situacijo spremenila vsaj v toliko, da se je povečalo število prebivalstva v številnih centralnih krajih, s tem omogočile večjo lokalno khentelo in zmanjšalo odvisnost od klientele v »gravitacijskem območju« izven centralnega kraja. Zdi se pa, da industrija ni nujno porušila hierarhije v omrežju centralnih krajev, če se je razporedila v glavnem enakomerno oziroma proporcionalno glede na stopnjo obstoječih centralnih, krajev. Tak je bil, kakor se zdi, iz do- ločenih razlogov primer v južni Nemčiji, ki je služil Christalierju kot preizkusna tla za preveritev njegove teorije. Pogostne spremembe v številu in stopnji oziroma v značaju poii- tično-teritorialnih enot omogočajo tudi okvirno analizo dinamike si- stema centralnih krajev. .Ker so bila, kakor to potrdi analiza, upravna središča vedno v nekem centralnem kraju, je število središč na posa- meznih upravnih ravneh indikator določene hierarhične strukture. Tabela 9 1 A A — 1 2 N » > 2 4 (541 1)52) 1416 1 1 0 7 I B A 7 3 (9 27 BIL (243) (»291 1134 9 3 ? * < Y H 1 (4 (121 8 1361 110» <3241-355 ^ B 1 7 16) " » 7 9 " 1162) »»H-374" a J O Y L | 1 1 )(121 84)» - 1 1 9 J B 7 /ML 98 £ A U 1 7 < « ) — 5 8 1294) * * B U 7 rafi M « » — 6 6 " ' 1313} 1 - A U N 1 (31 [121 K S I - 5 8 O B P 7 4 ' (19 62*64) FIA D 1 131 (12) (481-59 " B P 7 U (16! 6 0 « 7 1,1,1 ) , 5 1 6 2 7 , 2 { / 2,3 ff 13 2 ; 56 8 4 345 535 2 • 1 7 1 4 5 1 O A 1 2 6 - 1 2 6 4 2 - 5 4 1 1 8 8 B 7 3 9 7 5 • 7 5 -21 57-69 63-75 175-185 181-193 A B C C , D E F 9 A U 1 6 4 2 2 9 4 3 B U 7 7 4 9 343 M A » U 1 2 6 1 8 5 4 1 6 2 4 8 I U B U 7 3 9 2 7 81 243 7 2 9 1 1 A P - I 1 3 1 2 4 8 1 9 2 7 6 8 1 1 B P 4 7 6 I J 6 4 ^ I I 1 . . . _ . . . 024 5 10 20 30 40 50 100 200 300 4 00 5 0 0 750 Legenda tabele 9 S tanje teritorialno-politične razdelitve ob naslednjih datumih 1. 25. 10. 1949 2. 9. 7. 1952 3. 30. 6. 1955 4. 28. 12. 1961 5. 15. 10. 1964 6. od leta 1968 dal je 7. h ierarhi ja centrov po naših s topnjah 8. število centrov v posameznih sumarnih s topnjah (opredeljeno po sočasnem učinkovanju vseh treh načel po Christallerju, v smislu njegove študije iz leta 1960) 9. hierarhična niza po upravnem načelu (Verwaltungsprinzip) 10. hierarhična niza po oskrbnem načelu (Versorgungsprinzip) 11. hierarhična niza po prometnem načelu (Verkehrsprinzip) Številke v oklepaju se nanašajo na niz glede na (b) enote gravitacijska območja; one brez pa na niz glede na (a) centre (a) niz enot (b) niz centrov x okraj i + občine Analizo smo izvedli za šest obdobij v povojnem razvoju upravne razdelitve SRS. Omejili smo jiih s tistimi datumi, ko je nastopil v številu ali stopnji (značaju) upravnih enot značilen preskok. Vrednosti smo nanizali v tabeli 9 glede na mesto v ar i tmefčnem zaporedju. To razvr- stitev smo soočili prvič z razporeditvijo številk za centralne kraje na posameznih stopnjah, kakor jih je pokazala naša opredelitev, in drugič s hierarhičnim zaporedjem, kakršno bi izhajalo po Christalierju iz kombiniranega delovanja vseh treh »načel« (v smislu njegove študije iz leta 1962).36 Posebej smo označili hierarhični niz enot in niz central- nih kra jev ter zaporedja za število upravnih enot (središč), kakršno v smislu splošne teorije lahko pričakujemo glede na prilagoditev upravne razdelitve sistema centralnih krajev, oblikovanemu po enem od treh »načel«. Vse pa izhaja iz predpostavke, da je »vrh« stvarnega sistema v našem primeru vedno Ljubljana oziroma SRS. Navpične črte razme- jujejo hierarhično sumarne stopnje v smislu Christallerjeve razpore- ditve. V niz upravnih enot so vključene tudi občine in celo povojni KLO kot najnižje politično-teritorialne enote. Središča smo uvrstili glede na najvišjo upravno stopnjo, ki so jo imela v določenem obdobju. V situaciji, ko je bilo v Sloveniji osem okrajev, smo šteli Ljubljano, ki je zraven še republiško središče, v prvo stopnjo in ostalih sedem okrajnih središč v drugo stopnjo. Ustrezno smo postopali tudi v drugih primerih. Oddaljenost številk za dejanska sre- dišča od navpičnih črt po Christallerjevi tabeli kaže koliko se stvarno mesto približuje ali oddaljuje od teoretičnega mesta po enem ali drugem »načelu«. Omogoča tedaj ugotavljanje, katero od teh »načel« je še naj- bolj determiniralo upravno razedlitev v tistem obdobju. Omogoča pa tudi ugotavljanje vrzeli oziroma preskokov v nizu upravnih središč glede oa dejansko hierarhijo centralnih krajev. Obenem pa pokaže tudi dominantnost posameznih stopenj v določenem obdobju. Zaključek, ki ga lahko napravimo glede medsebojne odvisnosti med upravno razdelitvijo in sistemom centralnih krajev, je sledeč. V prvem povojnem obdobju je bilo »oskrbno načelo« očitno tisto med temi načeli, ki je determiniralo upravno razdelitev oziroma stopnjo centralnih krajev. Vrzel so predstavljali predvsem naši centri VI. stop- nje, pa tudi oni v spodnjem delu lestvice. Dominantni so bili predvsem naši centri IV. stopnje. V naslednjem obdobju je začela prevladujoča vloga »oskrbnega na- čela« slabeti. Niz namreč najbolj ustreza dvojnemu zaporedju po oskrb- nem »načelu«. V tretjem obdobju se uveljavi bolj upravno »načelo«, toda še »raz- drobljeno«. Niz ustreza še najbolj dvojnemu zaporedju po upravnem načelu. V četrtem obdobju se upravno načelo povsem uveljavi. Niz je dokaj pravilen, t ja do ravni centralnih vasi (v upravnem smislu do območij 36 W. Christaller, Die Hierarchie der Stadte. Symposium in Urban Geography, Lund 1962, str. 9. in središč matičnih okolišev oziroma krajevnih uradov). Dominantni so centri VI. lin man j .izrazito III. stopnje. V petem obdobju je dejanski niz spet bliže razporeditvi po promet- nem načelu, toda z vrzel jo pri 12 centrih. Tudi sedanja upravna razdelitev bi ustrezala razporeditvi po pro- metnem načelu, s tem da od Ljubljane navzdol izpadeta kot dominantni dve sledeči si stopnji. Sicer pa je bilo število vseh občinskih enot (60 do 62) v obdobju od leta 1962 do leta 1966 skoraj enako standardni vrednosti 64. Zdi se, da te spremembe v poudarku na posameznih prevladujočih načelih v zaporednih obdobjih odsevajo stvarne spremembe v družbeno- gospodarskih pogojih. V času racionirane in utesnjene potrošnje, nekako do leta 1952, in slabše prometne povezanosti, ki je temeljila še pretežno na železniških prevozih, je bila organizacija oskrbe v kvartarncHterci- arnem sektorju dejansko v ospredju. V naslednjih dveh obdobjih se je ta sektor bolj razvil, toda celo izven družbenih služb so se institu- cionalni okviri za njegove dejavnosti prilagodili upravno-institucionalni členitvi, zboljšana dostopnost pa je obenem omogočila, da se je število centrov na »srednji-« in »nižji« ravni skrčilo na manjše število domi- nantnih centrov. S krepkejšo uveljavitvijo decentraliziranega samou- pravljanja in z osvobajanjem terciarnih in celo kvartarnih dejavnosti iz čisto administrativnih okvirov je vlogo upravnega »načela« zbledela. V idealnih oziroma standardnih pogojih heksagonalnega sistema bi pričakovali, da stopi v ospredje oskrbno načelo. Dejansko pa je bilo že pred dokončno ukinitvijo okrajev v ospredju prometno načelo (z vrzeljo pri Christallerjevi tretj i skupini in s premikom poudarka pri centrih »srednje« ravni navzgor). V obstoječi upravni razdelitvi je mimo Ljub- ljane dominanten le zgornji del »nižje« ravni. Zdi se, da je podoižni razvlečenosti slovenskega ozemlja treba pripisati okoliščino, da se je upravna členitev kasneje bolj prilagodila prometnemu kot oskrbnemu načelu. Analiza sprememb v značaju (hierarhiji) in številu upravnih enot in s tem relativnega pomena ali stopnje njihovih središč pokaže še eno značilno potezo. Kakor je razvidno iz tabele (tab. 9) se je število enot na kvalitetno isti upravni stopnji (na primer okrajni) stalno manjšalo. Toda ne glede na spremenjeno število je prišlo v glavnem do premika znotraj Christallerjevih sumamih stopenj, glede okrajev na primer znotraj stopnje C + Ci. Zdi se, da to kaže na postopno koncentracijo vsaj določenih centralnih dejavnosti na približno isti ravni v vse manjše število centrov. To pa je v skladu z zaključki, do katerih smo prišli pri obravnavi faktorjev, ki pogojujejo centralnost in gravitacijo. Prav poučna je z razvojnega vidika tudi 'analiza na lokalni ravni. Skrčenje 1183 KLO na 384 malih občin pomeni skoraj natančno raz- merje 3 : 1 , torej v smislu Christaller j evega »oskrbnega načela«. Eden od vodilnih krajev je prevzel upravne funkcije še za dva druga, ozi- roma za dve drugi enakovredni enoti, katerih središči očitno nista več mogli obdržati »centralnih« funkcij. Ce izločimo iz celotnega tedanjega prebivalstva Slovenije (1 504 407 po štetj.u 1953) urbano prebivalstvo (438 808), ibi odpadlo na vsako leta ,1952 oblikovano občino 2770 prebival- cev, toliko kolikor predvideva Christallerjeva shema v 'gravitacij skern območju centra najnižje stopnje. Če pa upoštevamo urbano prebivalstvo toda brez obeh velikih mest, Ljubljane in Maribora, ki ju moramo pri obravnavi razmerij na lokalna ravni nedvomno izpustiti, bi odpadlo na vsako občino okrog 3500 prebivalcev. Nič man j ni zanimivo tudi naslednje skrčenje števila enot na »mi- kroregionalni« ravni, pa čeprav je bilo le kratkotrajno. Gre za skrčenje od 384 »malih« občin iz leta 1952 na 130 precej večjih lete 1952, ozi- roma 122 leta 1957. Skrčenje je bilo spet skoraj natančno v razmerju 3 : 1 , torej v smislu »oskrbnega« načela. V tem primeru bi pomenilo to premik osnovne upravne enote v center naslednje višje stopnje na hierarhični lestvici. Poprečno število prebivalcev na eno od teh 130 enot bi znašalo, če spet odmislimo Ljubljano in Maribor, skoraj na- tančno toliko (8200) kot predvideva Christallerjeva heksagonska shema za gravitacijsko območje centra naslednje višje, to je II. stopnje. Enako blizu bii bila poprečna površina takšnega, za to stopnjo »značilnega« gravitacijskega območja (147 km2). Združevanje v še večje enote po letu 1955 oziroma 1957 (je šlo bolj postopoma in številka 56 občin (z ljubljanskimi in mariborskimi pojmovanimi kot po eno) ne kaže več istega zaporedja. Čisto »oskrbno« načelo je očitno zamenjalo drugo, ^upravno« načelo, vsaj kar zadeva sistem centralnih kra jev v celoti. Preseneča pa vsekakor izračun poprečnega števila prebivalcev na ob- čino. Ce spet ne upoštevamo ljubljanskih lin mariborskih občin, dobimo namreč za leto 1968, ko je prišlo do današnjega števila občin, številko 2,3 000, ki ne zaostaja bistveno za Christallerjevo normativno vrednostjo za gravitacijska območja centrov njegove III. stopnje (24 000, a brez samega centra). Med občinami pa so, tudi če ne upoštevamo združenih ljubljanskih in mariborskih občin, vsekakor prevelike razlike v velikosti lin številu prebivalstva, da bi mogli dz -take ugotovitve izpeljati kakšen trdnejši zaključek. Situacija je tudi različna v ,posameznih regijah Slovenije. Vsekakor moremo ugotoviti, da se krčenje ni več nadaljevalo pod 62 (oziroma 56) enot. Treba pa je vendarle opozoriti, da je zadnjo re- dukcijo od 130 do 62 prekinil vmesni zastoj pni okrog 82 do 92 enotah (december 1958 — februar 1961) To navajamo zaradi tega, ker pade v ta razpon število centralnih krajev v Sloveniji (84), ki presegajo raven »centralne vasi«. D. PERSPEKTIVE SISTEMA CENTRALNIH KRAJEV V SLOVENIJI Osnove celotnega sistema centralnih krajev, ki je v sedanji obliki še vedno v znatni meri inertni izraz predindustrijske in zgodnjeindu- strijske dobe, so pred tem, da se bodo z razvojem v bližnjih desetletjih temeljito in bistveno spremenile. Tehnološke spremembe in spremembe v načinu življenja oib zvdšanem življenjskem, standardu se v sistemu pogosto odražajo šele z znatno zamudo. Sedanja razporeditev iin hierar- hija centralnih krajev ne moreta dobro oziroma neposredno služiti za prognoziranj-e razvoja v bodoče. Zlasti sedanja hierarhija centrov, ki že sama po sebi ni izrazito pravilen sistem, je problematična. Na osnovi gradiva in ugotovitev te študije in na osnovi splošnih teoretskih spoznanj o pojavu centralnih kra jev ni mogoče dajati za- nesljive projekcije o verjetnem razvoju posamičnega centralnega k ra ja ali celo o omrežju v celoti. Zlasti v sedanji fazi razvoja, ko je industriali- zacija še vedno odločujoči faktor urbanizacije in prostorskih premikov v regionalni ekonomski strukturi, je mnoge elemente, ki bi prišli v po- št-ev, še nemogoče prognozirati. Pač pa je mogoče precej zanesljivo naka- zati smeri in značaj razvoja centralnih krajev v določenih možnih situa- cijah. Poglejmo na primer Vlogo »občinskih« središč, ki bo močno od- visna od nadaljnjega razvoja komunalnega sistema, zlasti, še od teritori- alnega oblikovanja komun. Če ibo prišlo- do nadaljnjega večanja in združevanja občin, ter s tem do manjšanja njihovega števila, se bo vloga občinskih centrov, sicer manj številnih, vsekakor okrepila. To še prav posebej, če bodo občine dosegle takšno velikost, da bodo zajemale dovolj prebivalstva — potrošnikov, kar bi omogočilo racionalno obra- tovanje nekaterih centralnih ustanov družbenih služb. Spričo koncen- tracijskih teženj pri lociranju mnogih terciarnih dejavnosti je kl jub formalnemu obstoju nekaterih manjših komun, večje šir jenje centralnih dejavnosti njihovih centrov problematično. To velja zlasti za tiste ob- čine, katerih ozemlje je razmeroma ugodno dostopno tudi iz najbližjega pomembnejšega občinskega centra (Ribnica v razmerju do Kočevja ali Metlika do Črnomlja sta morda najizrazitejša taka primera). Občinski centri blizu večjih mest bodo izgubljali na pomenu, če je njihovo gravitacijsko zaledje za to stopnjo centrainosti razmeroma majhno (na primer pod 10 do 15 000 prebivalcev). V takih primerih se bo verjetno okrepil pomen »sekundarnih« občinskih centrov. V hierarhiji centrov je eno osnovnih vprašanj -bodoča vloga »sekun- darnih regionalnih« centrov ali vodilnih žarišč gravitacije kot so Novo mesto, Murska Sobota, Celje, Nova Gorica in Koper. »Upravni« kriteri j daje namreč prednost samo dvem stopnjam centrov: republiškemu, to je Ljubljani (in v nekem smislu tudi Mariboru kot sekundarnemu repu- bliškemu centru) in občinskemu (praktično predvsem centrom večjih komun z možnostjo pestrejše funkcionalne opremljenosti spričo dovolj velikega populacijskega zaledja). »Sekundarne- regionalne centre« favo- rizira predvsem načelo osktfbe, k je r gravitacijske silnice niso admini- strativno opredeljene in usmerjene. Značilnost skoraj vseh takih, že do neke mere -spontano izoblikovanih sekundarnih regionalnih centrov je, da imajo razmeroma majhno populacijsko zaledje z le okrog -100 000 prebivalci (ali samo nekaj več v primeru Murske Sobote in zlasti Celja; Maribor j-e -pri tem poseben primer). -Pri tem pa se število prebivalstva gravitacijskih zaledij teh »sekundarnih regionalnih« centrov nedvomno ne bo bistveno večalo. V agrarno prenaseljenih predelih Jugovzhodne Slovenije se bo verjetno celo zmanjšalo oziroma ustalilo na okrog 100 000. Izjema bo nedvomno Maribor, ki priteguje samo v gravitacij- skem zaledju tega značaja (na VI. stopnji) skoraj 200 000 prebivalcev. Okoliščine, ki bodo vplivale še posebej na razvoj gravitacije, je mogoče pregledati s temiile opažanji: 1. Populacijsko zaledje centrov vseh stopenj se bo v agrarnih pod- ročjih krčilo zaradi neizbežne depopulacije kot odraza agrarne prena- seljenosti. 2. Kupna moč prebivalstva in potrebe po centralnih dejavnostih vseh vrst pa se bodo povečale in s tem do neke mere kompenzirale uči- nek depopulacije, vsaj za nekatere dobrine in storitve. 3. V urbaniziranih predelih zaustavlja depopulaoijo podeželja dnevna migracija, hitreje pa dviga kupno moč dvojna zaposlitev ozi- roma zaposlitev v urbanih centrih. S tem se potrebe po centralnih de- javnostih tu pospešeno večajo. 4. Motorizacija, zlasti če je zvezana z modernizacijo cestnega omrežja, odpravlja potrebo po številnih bližnjih gravitacijskih centrih in to v vseh merilih in za vse stopnje (razen nekaterih, ko gre za cenene dnevne potrebe oskrbe ali za otroke). Tak razvoj daje prednost večjim in redkejšim centrom in relativno večjemu obsegu gravitacijskih ob- močij. 5. Populacijski potencial samih centrov oziroma potrebe in kupna moč njihovega prebivalstva bodo imeli vse večjo vlogo pri oblikovanju in razvoju centralnih funkcij oziroma pri krepitvi funkcionalne oprem- ljenosti centrov. 6. Spremembe v načinu življenja, ki zajemajo celo agrarne predele in so povezane z dvigom življenjskega standarda in s spremembami v strukturi potrošnje tako dobrin kot storitev, dajejo prednost močnej- šemu razvoju določenih centralnih funkcij lin s tem vplivajo na značaj gravitacijskih povezav (bencinske črpalke, radijska in televizijska po- pravila, popravila -motornih vozil, gospodinjskih ah kmetijskih stro- jev, itd.) Mnogi empirični primeri kažejo na to, da vloga vsakega centra nižje stopnje slabi v prid vloge naslednjega centra višjega reda. Pri tem daje institucionalni faktor — občina — prednost občinskemu središču. Pomen sekundarnih občinskih centrov (»ruralnih centrov«) bi po tem modelu pojemal, pomen »centralnih vasi« pa zastajal in v določenih pri- merih naraščal. Po drugi strani ter ja zvišani življenjski standard s svo- jimi posledicami v značaju izrabe centralnih dejavnosti bolje oprem- ljene krajevne centre (večje »centralne vasi« ali oelo »ruralne centre«) in znatnejša mesta s pestrejšo izbiro; le-ta so lahko nekoliko bolj od- daljena, zlasti še če dvig standarda vključuje tudi motorizacijo. To bi pomenilo drugačen model gravitacije in omrežja centralnih krajev z mo'čnimi sekundarnimi občinskimi in nekaterimi medobčinskimi centri. Vloga gravitacijskih žarišč posameznih hierarhičnih stopenj ne od- raža le premikov, ki jih prinaša dinamični razvoj, ampak tudi druž- bene značilnosti in razvojno stopnjo vsake posamezne regije. Ker se bo v nekoliko bolj oddaljeni bodočnosti izboljševala dostop- nost večjih centralnih krajev in naraščala množična uporaba osebnih avtomobilov, se postavlja vprašanje, koliko ima smisla nadalje krepiti vlogo malih mest — občinskih središč. Zdi se, da bo razvoj v takih oikolišičnah bolj nagibal k uveljavljanju manjšega števila močnejših, čeprav med seboj bolj oddaljenih mest, verjetno v medsebojni razdalji 40—50 km. To so v Sloveniji poleg Ljubljane in Maribora predvsem Celje, Nova Gorica, Koper, Jesenice (ali Bled ali Radovljica), Novo mesto, Slovenj Gradec (ali Ravne) in Murska Sobota. Morda prideta v poštev še P tu j in Kranj, če bo oblikovanje urbanih regij okrog Mari- bora in Ljubljane to upravičevak). Končno gre morda še za Brežice (Krško) in Postojno. IV. REGIONALNI OKVIR SISTEMA CENTRALNIH KRAJEV Pri obravnavi vodilnih centralnih krajev oziroma gravitacijskih žarišč izhajamo predvsem iz celotnega sklopa centralnih dejavnosti, iz t. i. »splošnih« gravitacijskih območij, ki je na nj ih zgrajena sodobna teorija centralnih krajev, predvsem njena hierarhična shema. Toda ko obravnavamo stvarni regionalni okvir omrežja centralnih krajev, ne moremo mimo posamičnih komponent sklopa centralnih dejavnosti in mimo ustreznih specifičnih gravitacijskih območij. Čeprav se temeljna raziskava ni podrobneje spuščala v njihovo analizo, je vendar na voljo gradivo o prostorski razporeditvi, ki omogoča določene sklepe. Brez upoštevanja specifične sestave sklopa centralnih dejavnosti v posamez- nih konkretnih centrih komaj moremo ustrezno razložiti sistem central- nih krajev, kakršen dejansko obstaja v Sloveniji. Predvsem gre za raz- členitev na terciarne dejavnosti v ožjem smislu in na kvartarne oziroma na superstrukturo, ki se v glavnem ujema z družbenimi službami, pa tudi za še podrobneje razčlenjene skupine ali zvrsti centralnih dejav- nosti. Ta problematika je bila v poglavju o gravitacijskih območjih že omenjena, navedeni pa tudi nekateri konkretni regionalni primeri. Zato jih bomo posebej omenjali le tam, k je r je to izrecno potrebno za inter- pretacijo celotne stvarnosti sistema na določeni regionalni ravni. Za oznako značaja omrežja centralnih krajev, to je prostorske raz- poreditve in povezave posameznih centrov raznih stopenj, je nadvse zanimiva primerjava hierarhičnih odnosov znotraj manjših enot, bodisi regij ali celo občin. Christaller j ev model predvideva enakomerno raz- poreditev hierarhičnih stopenj, ker je taka najracionalnejša. Ze bežen pogled na karto razporeditve centralnih krajev raznih stopenj pokaže, da opredeljene stopnje niso tako razporejene (kot bi pričakovali. V po- sameznih občinah zetLo pogosto centralnim vasem (I. stopnja) sledi takoj center III. ali celo IV. stopnje.37 Drugod pa je vmes še kakšen center II. stopnje, v nekaterih izjemnih primerih celo več centrov te stopnje. Očitno je njihova razporeditev tudi izraz posebnih lokalnih razmer. Pač pa lahko ugotovimo' na »regionalni-« ravni spet 'določeno zakonitost v razporeditvi centrov III. in IV. stopnje okrog regionalnih žarišč VI. stopnje. Število teh, po pravilu »občinskih« centrov pa se od regije do regije precej spreminja. Centri V. stopnje so razporejeni spet povsem izven hierarhične sheme očitno kot odraz posebnih razmer na »regio^ naflna« ravni. Naslednja raven, k je r spet lahko opazimo dokaj izrazito pravilnost v omrežju, je šele najvišja, »republiška«. Tu se večina naših centrov VI. stopnje več ah manj koncentrično' razvršča okrog repu- bliškega središča Ljubljane nekako v radi ju 80 do 90 km. Iz te sheme izpade severovzhodna Slovenija, k je r pa se promptno pojavi center, ki je po vrstnem redu stopenj takoj za Ljubljano. To je Maribor, ki pa spet veže nase vsaj dva centra iz »srednje« tret j ine celotne hierarhične lestvice. S tem pa je tudi zapolnjeno omrežje »regionalnih« centrov na tem, z vidika nesporno dominantnega centra Slovenije, Ljubljane, nedvomno obrobnem področju. S tem pa že nakazujemo potrebo po nekoliko podrobnejši oznaki in osvetlitvi regionalnega okvira centralnih krajev oziroma po sintetič- nem prikazu in ovrednotenju regionalne stvarnosti omrežja. A. VODILNA GRAVITACIJSKA ŽARIŠČA Analiza pomembnosti centralnih kra jev j e pokazala, da doseže višjo stopnjo samo manjše število' gravitacijiških jeder. To so vodilna gravitacijska žarišča, na katera se vežejo še drugi, manj pomembni »sekundami« centri. Taka vodilna žarišča so v Sloveniji šele centri VI. stopnje. Oblika njihovih 'gravitacijskih območij je določena z dvema oinite- Ijema, z dostopnostjo in razporeditvijo urbanih in drugih centralnih krajev in končno seveda tudi marsikje s topografskimi in politično upravnimi determinantami. Regionalna razporeditev urbanih centralnih krajev Slovenije, ki funginirajo kot pomembnejši gravitacijski centri vsaj III. stopnje in njihovih gravitacijskih območij nam kaže določene značilnosti. V za- hodnem delu, nekako na primorski strani jadransko-donavskega raz- vodja, ne najdemo strnjenih skupin intenzivnih gravitacijskih področij, kar pomeni, da je tu omrežje mest preredko ali premalo intenzivno. Nobeno od mest na tem področju nima več kot 10 000 prebivalcev in samo dve mesti presegata 5000 prebivalcev. 37 V svojem novejšem delu tudi Christaller predvideva možnost, da so glede na upravne funkci je v hierarhičnem nizu vrzeli. Vsekakor pa bi le popolna podrejenost sistema upravnemu načelu izločila dejanski obstoj centrov na »manjkajočih« stopnjah. Glej W. Christaller, o. c. (1962), str. 9 in 10. Za zahodni del osrednje Slovenije v gornjem porečju Save je zna- čilen vpliv Ljubljane, poleg tega pa še gosta mreža izrazitih a teri- torialno manjših gravitacijskih območij okoli nekaterih, v glavnem in- dustrijskih mest ravninskega področja. Vsa ta mesta so glede višjih funkcij pa tudi glede nekaterih ina srednji ravni vezana na Ljubljano. Jugovzhodni del Slovenije ima podobne značilnosti kot zahodni primorski. Samo tri mesta ob spodnji Savi so si ustvarila lastna gravi- tacijska območja. To so Sevnica, Krško in Brežice, ki so med seboj manj kot 20 km oddaljena. Ta skupina je bdlj ali manj ločena od intenzivnih gravitacijskih območij drugih mest. Vzhodni del osrednje Slovenije in Savinjska dolina ista glede funkcij »srednje stopnje« odvisna predvsem od Celja, regionalnega centra tega področja. Samo Celje in Novo mesto imata še neodvisno majhno lastno lokalno gravitacijsko območje večje intenzivnosti. V severovzhodni Sloveniji prevladuje Maribor, ki pride po velikosti in po stopnji cen- tralnosti takoj za Ljubljano. Njegovo maksimalno gravitacijsko' ob- močje pa ni tako obsežno kot ljubljansko. Gravitacijsko žarišče Koper Koper se je pojavil kot pomembnejše gravitacijsko žarišče spričo spremenjene politično-geografske situacije po drugi svetovni vojni, ko sta bili Primorska in Istra odrezani od Trsta. Do tedaj je bil Trst ne- sporno vodilni centralni k r a j in gravitacijsko žarišče najvišje stopnje za vso Istro in Slovensko Priimorje. Edino področje južno od Postojne, v glavnem današnja občina Ilirska Bistrica, je bilo gravitacijsko precej usmerjeno tudi proti Reki. Nova meja, združena s politično napetostjo v prvem desetletju po vojni, je Trst skoraj povsem odrezala od gravi- tacijskega zaledja na jugoslovanski strani. Zboljšanje v zadnjem deset- letju je situacijo popravilo, toda na področju superstrukture nepri- merno manj kot na področju terciarnih dejavnosti. Zaradi tesne poveza- nosti superstrukture z družbeno-sistemsko ureditvijo in nacionalnostjo odprta meja ni pomenila radikalne spremembe. Nasprotno, spričo odda- ljenosti južnozahodnega in severozahodnega dela Primorske (in enako severozahodne Istre) od vodilnih gravitacijskih žarišč v Sloveniji (Ljub- ljane) ali na Hrvatskem (Rijeke, Zagreb) se je vprašanje superstrukture prej zaostrilo. Primorska izven Trsta (in delno Gorice) ni imela nobenega drugega centra s kakršnokoli pomembnejšo superstrukturo in le skrom- no razvite ostale terciarne centralne dejavnosti. Pred vojno je bil Koper eno od številnih mestec ob zahodni istrski obali, bil je le eden od »sekundarnih centrov« v območju tržaške gra- vitacije. Bil pa je za tedanje razmere dokaj veliko »malo mesto« s staro urbano tradicijo^. Vendar pomembnejših centralnih dejavnosti in zlasti superstrukture ni imel. Toda takoj po vojni je postal upravni center jugoslovanskega dela STT, dokler n i bil t a del bivše zone B priključen k Jugoslaviji. Tedaj je bila dokončno potegnjena meja med SR Slo- venijo in Hrvatsko, kar je pomenilo, da se je za superstrukturne in- stitucije gravitacijsko zaledje na jugu skrčilo. Pač pa je Koper postal središče okraja, katerega meje so se postopoma razširile še čez Kras do Postojne in celo do Planine. Gravitacijske silnice so zajele tedaj lep del Primorske (ki je nekaj časa v celoti spadala v okraj s središčem v Kopru). Vendar tista gravitacija, ki je ni pogojevalo administrativno načelo, ni nikoli segla dalj kot do meja okraja, kakršen je bil še leta 1962. Omenjena je bila v maksimalnem obsegu na južni del Primorske. Pa še tam so bile gravitacijske vezi z ozemljem sedanje postojnske in ilirskobistriške občine razmeroma ohlapne in so se nekoliko okrepile šele, ko se je osebni potniški promet tudi tu prenesel z železnice na cesto. Da je Koper vobče lahko funkcioniral kot gravitacijsko žarišče sta vsekakor omogočili avtobusna dostopnost in izgradnja superstrukture v mestu. Vendar superstruktura regionalnega pomena za južnozahodni del Slovenije ni le v Kopru, ampak tudi v Izoli, Piranu in celo v Por- torožu ter Ankaranu. Vlogo Kopra kot centralnega kraja na »srednji stopnji« omejuje nekaj okoliščin, ki jih ne gre prezreti, zlasti pri oceni perspektiv za bodočnost. Glede na svoje maksimalno gravitacijsko zaledje (celo za področje superstrukture) leži Koper močno obrobno. Območje najbolj ugodne dostopnosti (pol ure z avtobusom) ne seže v notranjost dlje kot do Hrpelja—Kozine in zajame praktično le tri obalne občine, pač pa sega dalje v severnozahodni del Istre. To je tudi daleč najgosteje na- seljeni sektor najširšega gravitacijskega območja. Notranji del Primor- ske je zlasti v južnem delu redko naseljen in ne predstavlja pomemb- nejšega populacijskega zaledja za gravitacijo proti Kopru. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, ki omejujejo vlogo Kopra kot central- nega kra ja te stopnje. Razen obalnih mest, ki se praktično družijo s Koprom v enotno linearno urbanizirano zono, so druga mesteca precej daleč v zaledju (Sežana, Ilirska Bistrica in zlasti Postojna). Spričo tega je tem potrebne je, da se ta mesteca utrde kot lokalno-občinski centri. Vsako od nj ih ima svoje lastno lokalno gravitacijsko območje, a povečini le tiste centralne dejavnosti, ki ne presegajo administrativnih okvirjev občinskih središč (gimnazija in bolnišnica splošnega tipa, a nepopolna, sta le v Postojni). Ta centralni kra j je dejansko na tem, da postane »sekundami regionalni center«. Pri oceni vloge Kopra v lokaciji centralnih dejavnosti na Primor- skem je poučna obravnava gravitacijskih silnic Nove Gorice in Ljub- ljane, ki se prepletajo s koprskimi. Ljubljana je slej ko prej, tudi če izločimo njeno republiško oziroma nacionalno superstrukturo in upo- števamo le situacijo na »regionalni ravni«, dosti močnejše gravitacijsko žarišče kot Koper in je za občino Postojno tudi ugodneje dostopno. Nova avtomobilska cesta do Razdrtega bo to navezanost na Ljubljano le kre- pila. Ravno zaradi gravitacijske labilnosti svojega območja ima Po- stojna tudi pogoje, da ostane podžarišče nekaj širšega regionalnega pomena. Celo Ilirska Bistrica se bo prometno močneje približala Ljub- Ijani kot je bila doslej, posebej še če bo šla modernizirana glavna cesta proti Reki čez Knežak. Časovno bi ji bila bliže kot Kopru. Prav tako je ka j malo verjetno, da bi mogel Koper razširiti gravi- tacijski vpliv na račun Nove Gorice. Celo Sežana je pri današnjem stanju dostopnosti komaj kaj bližja Kopru kot Novi Gorici. Gravitacijsko žarišče Nova Gorica Tudi na goriškem območju je nova meja, fci je ločila Trst in »staro« Gorico od večine njunega naravnega gravitacijskega zaledja, bistveno vplivala na gravitacijske razmere. Nove politično-geografske okoliščine so imele tu podobne posledice kakor pri Kopru. Vsekakor je Nova Go- rica, ki je bila zaradi n j ih tako rekoč na novo zgrajena, postala eno izmed glavnih gravitacijskih žarišč v Sloveniji na t. i. »regionalni ravni«, to je na ravni centrov široke »srednje« stopnje. V tem je pravzaprav nasledila nekdanjo vlogo »stare« Gorice. Splošno gravitacijsko območje Nove Gorice zajema v glavnem ozemlje, ki ga je združeval do leta 1963 okraj Nova Gorica. To je zgo- dovinska »Goriška«, kolikor jo je pripadlo Jugoslaviji. Sega pa še daleč na Kras, še čez Komen na območje občine Sežana. V nekaterih pogledih sega gravitacijski vpliv Nove Gorice domala do Postojne. Pač pa splošne gravitacijske silnice Nove Gorice močno slabijo na območju občine Idrija, ki je prometno vsaj enako ugodno dostopno iz Ljubljane. Pomen Nove Gorice kot gravitacijskega žarišča pogojuje njena vo- zliščna (nodalna) lega. Le-ta je z novo mejo na .področju superstrukture sicer oslabljena in glede na celotno Goriško kakor že poprej dokaj ob- robna, a vendar še vedno izrazita, s prometnim omrežjem, ki je radialno usmerjeno proti centru. Najpomembnejša pa je okoliščina, da na ozemlju SRS za območje, ki prepričljivo teži k Novi Gorici (Soška in Vipavska dolina ter dobršen del Krasa) ni blizu drugega pomembnega in ustrezno opremljenega centra. Ljubljana je že od skrajnega roba goriškega gra- vitacijskega zaledja pri Razdrtem oddaljena po cesti 65 km, od njego- vega centra pa celo 115 km (po železnici bodisi preko Jesenic ali Divače pa še precej več). Koper je po cesti prav tako 90 km daleč. Nova Gorica dejansko v splošni gravitaciji obvladuje zaledje z vsaj 90 000 prebi- valci (izven samega mesta). To je osnova za dokaj pestro opremljenost s centralnimi dejavnostmi. Šibka plat zaledja pa je, da je še precej agrarno, čeprav zaposlitev v kmetijstvu ni več na prvem mestu in stalno ter izdatno nazaduje. Zato tudi porast lokalnih centrov ne more zaustaviti depopulacije tamkajšnjega podeželja, ka j šele ga populacijsko okrepiti. Edino nadaljnja urbanizacija Nove Gorice z okolico lahko poveča in zlasti kakovostno dvigne populacijsko zaledje. Na Novo Gorico se v njenem gravitacijskem območju izrazito ve- žeta le dva znatnejša lokalna centra »nižje stopnje«. To sta Ajdovščina in Tolmin. Oba sta občinski središči in zlasti tudi glede na superstruk- turo za svojo raven nadpoprečno dobro opremljeni. Isto lahko rečemo tudi za Idrijo, če jo sploh vsaj delno štejemo v gravitacijsko sfero Nove Gorice. Vsako) od teh mest ima tudi svoje lastno lokalno izrazito gravitacijsko območje, ki se v glavnem zelo dobro ujema z ozemljem teh treh občin. Problem Postojne kot gravitacijskega podžarišča Vse doslej že opravljene opredelitve pomena centralnih krajev v Sloveniji nam pokažejo Postojno kot razmeroma pomemben centralni kraj . Po svoji dejanski opremljenosti na področju superstrukture res presega v nekaterih pogledih potrebe svojega lastnega lokalnega gra- vitacijskega območja, kateremu je občinsko središče. Vprašanje pa je, ali lahko v Postojni res gledamo samostojno regionalno gravitacijsko podžarišče ali pa gre le za pomembnejši »sekundarni center« široke »srednje« stopnje, ki pa je zlasti glede na superstrukturo znotraj regio- nalnega območja Ljubijane. Vsekakor ima Postojna vsaj določene po- goje za razvoj v smislu takega podžarišča, kakršnega predstavljata drugje v Sloveniji na primer Trbovlje in Slovenj Gradec (ali Ravne). Predvsem je Postojna skoraj tako daleč od Ljubljane kakor Trbovlje, dostopna v manj kot eni uri. Dalje ima Postojna zelo izrazito nodalno lego s širšega regionalnega vidika, sa j se na njenem območju razhajajo najvažnejše oeste na jugozahodu Slovenije. Nekaj znatnejših krajevnih središč (Ilirska Bistrica, Pivka, Cerknica in celo Logatec) je bliže Po- stojni kot kakemu od najbližjih (od Postojne 50—65 km oddaljenih) vodilnih gravitacijskih žarišč (Ljubljani, Kopru, Novi Gorici). Manj ugodno je, da je območje maksimalne možne gravitacije v Postojno razmeroma redko naseljeno in da na n jem ni nobenega jedra gostejše naselitve. Vrh tega je prebivalstvo na vsem tem širokem območju še vedno precej agrarno, posebej na primorski strani obsežnega gozdnega pasu, ki se vleče čez postojnsko območje od severozahoda proti jugo- vzhodu. Postojna je dejansko bila nekaj časa središče manjšega okraja, ki je zajel skoraj v celoti ozemlje današnjih občin Postojna, Ilirska Bistrica in Cerknica. To kaže na določene pogoje za obstoj vsaj »subregio- nalnega« centra. Nanj bi se vezala še dva manj pomembna »sekundarna centra« s superstrukturo — Birska Bistrica in Cerknica, k i ležita precej obrobno, prvi glede na gravitacijsko območje Kopra in drugi glede na Ljubljano. Glede Ilirske Bistrice je spričo momenta dostopnosti najbrž umestno., da se tam okrepi določena lokalncnregionalna opremljenost, glede ostale pa da se veže na Postojno. Gravitacijsko žarišče Ljubljana Ljubljana zahteva spričo svoje posebne vloge, ki jo ima kot repu- bliško in nacionalno središče, delno pa tudi kot največja mestna aglo- meracija v SRS posebno obravnavo. Predvsem je treba pri tej posebej obravnavati tiste elemente superstrukture, ki so izrecno povezani z vlogo republiškega in nacionalnega središča, in posebej tiste, ki imajo samo »regionalni« pomen centra na široki »srednji« osnovni stopnji ne glede na to, kolikšen del Slovenije zajemajo njihove gravitacijske silnice. Ker je ta naša raziskava namenjena splošnim gravitacijskim ob- močjem, je obravnavala vlogo Ljubljane predvsem v drugem, »regio- nalnem« smislu. Toda gravitacijsko območje na »srednji osnovni stop- nji« je pri Ljubljani teže določiti kot pri tistih centrih, ki z vso svojo centralnostjo ne presežejo stopnje »regionalnega« žarišča gravitacijskih silnic. Določevali srno ga glede na reprezentativne dejavnosti VI. stop- nje oziroma, kolikor je bilo umestno, tudi VII. stopnje kot nadpovprečno opremljene stopnje, ki jo je mogoče, kakor je to pokazalo preverjanje opravljene opredelitve, šteti še v srednji del celotnega razpona. Pri Ljubljani se je bolj kot pri drugih žariščih na »srednji osnovni stopnji« pokazalo,, kako so »splošna« gravitacijska Območja :za posamezne stopnje lahko zelo problematična,. Zato se je bilo treba zateči tudi k »podrob- nejšemu pregledu obsega specifičnih območij za posamezne reprezen- tativne centralne dejavnosti in k dodatnim indikatorjem. Zlasti pa je bilo potrebno premotriti odnos teh specifičnih območij Ljubljane do ustreznih območij sosednjih »regionalnih« žarišč Kopra, Nove Gorice, Novega mesta, Celja in tudi Kranja, ki doseže po poprečni opremlje- nosti VI. stopnjo centralnosti. Prav tako je bilo treba posebej proučiti odnos Ljubljane do Maribora in v neki meri tudi do Celja ter pri tem upoštevati gravitacijo na »makroregionakui« ravni, pripadajočo široki »višji« osnovni stopnji opremljenosti, ki ji pripada zlasti VIII. stopnja, medtem ko ima na IX. stopnji gravitacijsko zaledje samo Ljubljana kot središče republike. To zaledje pa je seveda vsa SR Slovenija. Naša raziskava je ugotovila, da ljubljansko gravitacijsko območje »srednje osnovne stopnje« presega meje ljubljanskega okraja, kakršen je bil leta 1961, ko je poleg 5 ljubljanskih občin obsegal še današnji gorenjski občini Kamnik in Domžale, notranjske občine Cerknica, Lo- gatec in Vrhnika, dolenjške občine Kočevje, Ribnica in Grosuplje ter zasavske občine Litija, Zagorje, Trbovlje lin Hrastnik. Ze v okviru teda- njega okraja je torej to' območje zajelo tudi Črni revir, ki ni samo precej daleč od Ljubljane, temveč tudi dokaj samosvoje in močno subregio- nalno žarišče s središčem v Trbovljah. Cez meje takratnega okraja pa je ljubljansko gravitacijsko Območje »srednje osnovne stopnje« segalo na severozahodu in jugovzhodu in to na obrobna območja obeh ta- kratnih sosednih okrajev, ki sta bila kasneje za kratek čas (do leta 1966) priključena razširjenemu ljubljanskemu okraju, to je na območje novo- meškega in zlasti daleč na območje kranjskega okraja. Na dolenjski strani so se ljubljanske gravitacijske silnice prepletale s silnicami novo- meškega regionalnega območja v širokem -stičnem pasu v Suhi krajini in v Mirenski dolini. Na primorski strani ipa je ljubljansko gravita- cijsko območje »srednje osnovne stopnje« pobeglo tudi na obrobna območja tedanjega novogoriškega lin koprskega okraja še preko Idrije in Postojne, v kolikor ne gre Postojni, kakor smo že označili, sploh pri- pisati nekaj zasnov vsaj »subregionalnega« značaja. Če torej na jugovzhodu, jugu in jugozahodu od Ljubljane na raz- dalji do 50 km (v novomeški smeri celo do 75 km) ni centralnega kraja, ki bi predstavljal vsaj na »srednji« ravni Ljubljani enakovredno žarišče, je stvar nekoliko drugačna že v Zasavju, k je r gre pripisati »regionalno« raven Trbovljam, in na Gorenjskem, k je r imamo dva centra na »sred- nji« ravni in sioer Kranj in Jesenice. Oba imata določeno superstrukturo in celo nekaj centralnih dejavnosti, ki po svojem pomenu izrazito pre- segajo njuno lokalno (občinsko) gravitacijsko zaledje. Res pa je po drugi plati, da bližina Ljubljane zmanjšuje pomen njune superstrukture, saj so istovrstna superstruktura in zlasti terciarne dejavnosti lahko do- segljive v Ljubljani. Med »regionalnimi« centri, ki so na najširšem območju ljubljanske »srednje« gravitacije najmočnejši in zlasti glede na superstrukturo na j - bolje opremljeni, so torej Kranj, Jesenice in Trbovlje. Kranj je vse- kakor ^regionalni« center posebnega značaja. Po ekonomskem poten- cialu je med vsemi tremi najmočnejši in tudi kot urbano središče naj- večji. Po stopnji opremljenosti daleč presega okvire kranjske občine, čeprav ta opremljenost zaradi bližine in ugodne dostopnosti Ljubljane ne pride tako do izraza. Bolj učinkovita je superstrukturna opremlje- nost Jesenic in Trbovelj. Obadva centra, ki sta v slovenskem merilu tudi dokaj pomembni središči proizvodnje, sta dejansko v mnogočem samostojni gravitacijski podžarišei. Vsako od nj ih je središče svojega subregionalnega območja, ki se pogosto veže na Ljubljano celo le na ravni »republiške« privlačnosti glavnega mesta. Preostane nam še vprašanje gravitacijske vloge Ljubljane na široki »višji« osnovni stopnji«. Omenili smo že, da je glede funkcij IX. stopnje stvar zelo jasna: opravlja jih samo Ljubljana in za vso republiko, morda, kakor moremo presoditi iz nekaterih zaenkrat ne ustrezno dokumenti- ranih opažanj tudi za del Istre. Ker pa Ljubljana opravlja tudi funkcije VIII. stopnje, nastane vprašanje razmejitve med njenim gravitacijskim območjem na tej stopnji in ustreznim gravitacijskim območjem Mari- bora. Le deloma smo mogli glede tega vprašanja izkoristiti gradivo iz naše ankete, zlasti dodatna vprašanja. Pomagali smo si zlasti s podatki o razporeditvi trgovskih podružnic nekaterih mariborskih podjetij, o cirkulaciji »Večera« ter z upravnimi, sodnimi ah drugimi »stalnimi rajoni«, kakršni so kadar koli v zadnjih dvajsetih letih obstajali in imeli središče v Mariboru. Oprli smo se razen tega, in to morda ne na zad- njem mestu, tudi na splošno poznavanje situacije, pridobljeno iz lite- rature in iz praktičnih izkušenj. Vse skupaj dovolj trdno priča, da »makroregionalno« splošno gravitacijsko območje, specifično za VIII. stopnjo, pri Mariboru ne presega meja, ki ga je imel ob svojem največ- jem obsegu, pred ukinitvijo, mariborski okraj. Priključili bi mu le še občino Slovenske Konjioe. Kljub določenemu poseganju mariborskih gravitacijskih silnic na območje celjske »regije« (oziroma celjskega okraja iz leta 1961) je Celje samo močno gravitacijsko žarišče, ki pa je na »makroregionalni« ravni tesneje povezano z Ljubljano kot z Mari- borom. Res je, da ima Maribor možnost, da to situacijo preobrne v svojo korist z zboljšanjem kakovosti svojih centralnih dejavnosti ustrezne stopnje. Večina značilnega gravitacijskega zaledja Celja kot centra VII. stopnje je pri tem iz Maribora ugodneje dostopna kot iz Ljubljane. Gravitacijsko žaričše Kranj Kranj se po naši opredelitvi stopenj centralnih krajev uvršča na VI. stopnjo in torej v glavnem ne zaostaja za ustreznimi »regionalnimi« centri v drugih sektorjih ljubljanskega »makroregionalnega« območja. Toda Kranj fungira kot »regionalni« center v izrazito drugačnih oko- liščinah. Analiza obsega nekaterih specifičnih gravitacijskih območij za »superstrukturne« dejavnosti, značilne za »srednjo osnovno stopnjo«, je pokazala, da so ta območja zelo različna. Glede na gimnazijo in ob- činsko sodstvo zajiame kranjsko območje le ozemlje občin Kranj in Tržič, glede na okrožno sodišče in bančništvo pa celotno ozemlje bivšega okraja, kakršen je obstajal od leta 1962 do ukinitve. Območje škofje- loške občine se glede na bolj specializirano trgovino in storitveno' obrt močno veže neposredno na Ljubljano, vendar je Škofja Loka kot center »nižje stopnje« tudi sama razmeroma dobro opremljena in doseže IV. stopnjo po naši opredelitvi. Glede zdravstva je zgornji del Gorenjske neodvisen od Kranja, podobno tudi glede še drugih centralnih dejav- nosti. Vsekakor pa Kranj ni čisto brez nekaterih centralnih dejavnosti, ki se jih vsaj deloma poslužuje vsa Gorenjska v mejah bivšega okraja. Vendar že samo dejstvo, da je bil poseben okraj, ki je obsegal v šestdesetih letih tudi vse Zgornje Gorenjsko, dokaj začasna tvorba, kakršne pred vojno ni bilo, dokazuje, da je vloga Kranja kot »regio- nalnega« centra za širše območje močno vprašljiva. Njegova stopnja opremljenosti je očitno 'pogojena predvsem z znatno koncentracijo ne- agrarnega prebivalstva v samem Kranju in njegovi okolici. Vzrok za to, da se vloga Kranja kot »regionalnega« centra razkraja, je treba iskati tudi v izboljšani dostopnosti Ljubljane v zadnjih dveh desetletjih. Ta je približala Ljubljani ne le Kranj, ampak tudi ostalo Gorenjsko. Opu- stitev poklicnega gledališča v Kranju morda najbolj drastično ilustrira ta razvoj. »Metropolizacija« funkcionalnih odnosov okrog Ljubijiane, ki je očitno v toku, lahko ta razvoj le pospeši, čeprav ne nu jno na škodo opremljenosti, ki jo Kranj že ima. Gravitacijsko podžarišče Jesenice Jesenice se po velikosti uvrščajo s približno enako velikimi Trbov- ljami vred na peto ali šesto mesto' v Sloveniji. Delovišč imajo Jesenice celo več kot Trbovlje. To je bil tudi razlog, da se je na Jesenicah razvila superstruktura s takimi centralnimi dejavnostmi, ki podobno kot pri Trbovljah presegajo občinski okvir, medtem ko je drugih terciarnih dejavnosti mnogo manj. Analiza splošnih gravitacijskih območij pa je pokazala, da gravitacijske silnice Jesenic tudi v svojem maksimalnem obsegu ne presežejo meja sosednje Občine Radovljica. Splošno gravi- tacijsko območje zajema tedaj, podobno' kot pri Trbovljah, okrog 50 000 ljudi. Tudi tu je večina prebivalstva, med katerim odločno prevladuje urbanizirano, osredotočena v samo nekaj kilometrov širokem pasu ob cesti in železnici. Z opustitvijo železnice po zgornji Savski dolini, predvsem pa s splošnim prestavljanjem potniškega prometa na ceste, so Jesenice izgu- bile svoj >xnodalni« položaj, ki so- ga imele v dobi prevlade železniške povezave. V dobi cestnega prometa imajo na Zgornjem Gorenjskem, ki sodi v gravitacijsko območje Jesenic, najizrazitejšo nodalno lego Lesce. Dejansko kaže na področju superstrukture tudi 'bližnja Radov- ljica neke zametke močnejšega razvoja. Vsekakor je za občinsko sre- dišče glede na superstirukturo nadpoprečno opremljena. Tudi Bled ima v določeni smeri (kultura, zabava) superstrukturno opremljenost, ki ni v sorazmerju z njegovim zelo omejenim, lokalnim gravitacijskim ob- močjem. Celotna superstruktuma opremljenost Zgornje Gorenjske je za slovenske podeželske razmere kar znatna, čeprav je prostorsko raz- drobljena na tr i centre. Zgolj glede na terciarne dejavnosti zaostaja za Kranjem. Kakor pri vseh slovenskih pomembnejših gravitacijskih ža- riščih z izjemo Maribora pa je seveda v primerjavi z Ljubljano tudi zgornjegorenjsko- gravitacijsko območje podrejenega pomena. Vendar je Ljubljana od Jesenic le skoraj uro potovanja daleč in ne dosti manj Bled. Razen tega je tu, če izvzamemo osamljeni Bohinj, spričo pretežno urbane strukture prebivalstva vendar nek potencial, zaradi katerega se lahko določena opremljenost, zlasti v superstrukturi, obdrži ali celo okrepi. To Jesenicam v določeni kombinaciji s centralnimi dejavnostmi »srednje osnovne stopnje«, razmeščenimi na Bledu in v Radovljici, za- gotavlja vlogo vsaj »subregionalnega« gravitacijskega središča. Gravitacijsko podžarišče Trbovlje Trbovlje se v omrežju centralnih krajev Slovenije odlikujejo po sorazmerno dobri opremljenosti zlasti na področju superstrukture. S tem ne zaostajajo dosti za opremljenostjo na primer Nove Gorice ah Novega mesta. Ta nadpoprečna opremljenost, ki vsekakor presega po- trebe občine, je zrastla pač spričo potreb celotne aglomeracije vseh treh mest v Črnem revirju in služi vsem trem tamkajšnjim občinam. Pogoji za uporabljanje te superstrukture in vseh drugih trboveljskih centralnih dejavnosti na širšem območju, izven Črnega revirja, pa so izrazito omejeni. To širšo dostopnost posreduje le železnica, saj je razen ob njej Orni revir še danes precej osamljen ali celo odmaknjen od glav- nih oestinih zvez v Sloveniji. Po železnici segajo sem močni gravitacijski vplivi Ljubljane, saj je že bližnja Litija gravitacijsko usmerjena skoraj izključno proti Ljubljani. Če s tem odvzema Ljubljana na zahodu Trbovljam kakršni koli močnejši in obsežnejši gravitacijski vpliv, pa zeva ob Savi navzdol, na območju Spodnjega slovenskega Posavja, nekaka gravitacijska praznina. Gravitacijski vpliv Trbovelj na to stran je bil nekaj močnejši le, ko so bili t i k ra j i v mejah trboveljskega okraja, ki pa je že s kratkotrajnostjo svojega obstoja dokazal, da se ni opiral na realne gravitacijske osnove. To pa je bil tudi edini 'čas, ko je trbo- veljsko gravitacijsko' območje bistveno preseglo meje današnjih treh čmorevirskih občin z nekaj vplivi do .Litije in zlasti do Radeč. Značilno je še, da tr i četrtine prebivalstva trboveljskega območja živi v treh čmorevirskih centrih in v najbližjih, povsem urbaniziranih vaseh. Ta koncentracija se bo lahko samo še okrepila. Število celotnega prebi- valstva, ki znaša sedaj okrog 50 000, pa se pri tem verjetno ne bo bi- stveno povečalo, prej bo stagniralo. Trbovlje so v zračni črti komaj 17 km od Celja, po cesti pa je t j a oelih 42 km in približno toliko- tudi po železniai. Ljubljana ni bistveno bolj daleč (52 km po železnici in 54 km po cesti ob Savi), vsekakor že izrazito izven ugodne polurne dostopnosti. Ob današnjem stanju cest so Trbovlje časovno skoraj celo uro daleč tako od Ljubljane kot od Celja. Ta okliščina po svoje u t r ju j e in ohranja v Trbovljah funkcije nadoibčinskega oziroma subregionalnega gravitacijskega žarišča, ki je po opremljenosti izrazito na »srednji osnovni stopnji«. Gravitacijsko žarišče Novo mesto Prostor med Ljubljano in Zagrebom kot najmočnejšima gravita- cijskima žariščema na severozahodu Jugoslavije je glede na opremlje- nost s centralnimi dejavnostmi sorazmerno- na slabem. Edino Novo mesto, ki je blizu nove avtomobilske ceste skoraj natančno- na sredi poti med Ljubljano in Zagrebom, stopa med naloštevilnimi kra j i z neagrar- nimi funkcijami v ospredje. Njegova superstrukturna opremljenost izra- zito presega poprečno »občinsko« raven. Skoraj v vseh oeirih sega v zgornji del »srednje osnovne stopnje«. Glede na regionalne osnove za vlogo pomembnejšega centra ga lahko v mnogočem primerjamo s Ce- ljem. Podobno kot Celje je središče dokaj obsežnega -in razmeroma gosto obljudenega področja; glavna prometna žila, ki teče čez to pod- ročje (dolenjska avtomobilska cesta), se drži njegovega najbolj naselje- nega pasu. Kakor leži nadalje Celje skoraj na sredi -poti med dvema precej močnejšima centroma, Ljubljano in Mariborom, je tudi Novo mesto še natančneje na sredi poti med Ljubljano in Zagrebom. Pri tem pa Zagreb glede na samo superstrukturo ni bistveno močnejši od Ljub- ljane. Zato je Novo mesto spričo nacionalne tin republiške meje na Sotli in na Gorjancih vendarle Ljubljani gravitacijsko »bliže«. Se v nečem sta si podobna celjsko in novomeško območje. Podobno kot na celjskem so tudi na novomeškem območju vsa druga krajevna središča superstruk- ture bistveno šibkejša od vodilnega gravitacijskega žarišča in tudi kot naselbinske aglomeracije bistveno manjša. Drugi tak oenter po veli- te*) Geografsk i zborn ik XII, 1971 8 3 kosti, Črnomelj, je proti Novemu mestu nekako v takem razmerju kot Velenje oziroma Šoštanj proti Celju; leži tudi podobno obrobno glede na osrednjo prometno os področja, S tem pa je podobnosti v glavnem tudi konec. Šibka urbanizacija priča, da je ozemlje, ki ga zajemajo gravitacijske silnice Novega mesta, še vedno vsaj do polovice agrarno, kar pomeni, da je uporabnikov za bolj specializirane vrste superstruk- ture razmeroma prav malo. Novo mesto samo tudi ni lokalno središče neke obsežnejše urbanizirane zone, čeprav urbanizacija tu res opazno napreduje. Druga gravitacijska žarišča na »nižji stopnji« so na območju regio- nalnega gravitacijskega centra Novega mesta slabo razvita. Mimo tistih supersrtruktunnih elementov, ki so razmeščeni po administrativnem »na- čelu«, se pravi, ki jih je v občinskih središčih priklical v življenje obstoj občine, je izven Novega mesta le zelo malo superstrukture, ki bi bila vsaj delno tudi nadobčinskega pomena. Tak center je le Č r n o m e l j , ki je tudi glede terciarnih dejavnosti od vseh centrov na »nižji stopnji« daleč najbolj opremljen. Zanj je pa značilno-, da ima gimnazijo. Gravitacijsko žarišče Celje Celje je po naši opredelitvi stopnje centralnosti (VII. stopnja) in po svojem regionalnem pomenu tret je najpomembnejše žarišče gravita- cijskih silnic v Sloveniji. To potr ju je tudi naša raziskava gravitacijskih območij, a z omejitvami. Vsekakor opravlja Celje funkcijo gravitacij- skega žarišča v pogojih dokaj posebne splošne situacije. Nesporno je središče spodnje Savinjske doline oziroma Celjske kotline, ki ima tu svoje hidrografsko, s tem pa posredno tudi prometno vozlišče. Spričo oblikovanosti terena in dostopnosti je območje gravitacijskih silnic raz- vlečeno predvsem od zahoda proti vzhodu. O vodilni vlogi Celja na tem območju ni dvoma. Za vlogo Celja kot centralnega kra ja je nad vse važen njegov položaj skoraj na sredi poti med Ljubljano (78 km po cesti) in Mari- borom (74 km), zlasti še, ker gre za dve najbližji vodilni gravitacijski žarišči, ki sta obe bolje opremljeni in glede na splošno gravitacijo po- membnejši od Celja. Med njima ima Ljubljana kot republiško središče vsekakor tudi na Celje močnejši vpliv. Naša analiza splošnih gravitacijskih območij je pokazala, da pre- vladuje gravitacijski vpliv Celja na območju, ki se v glavnem ujema z ozemljem občin Celje, Laško, Žalec, Mozirje, Velenje, Šentjur, Šmarje in deloma Slovenske Konjice. To je ozemlje, ki šteje brez urbaniziranega ožjega območja celjske občine 130 do 150 000 prebivalcev. Po strukturi prebivalstva pa to splošno gravitacijsko območje ni homogeno, saj je njegova vzhodna polovica še pretežno agrarna, osrednje, jedrno pod- ročje ob Savinji pa je močno urbanizirano. Glede na upravne osnove se Celje sedaj ne razlikuje več od drugih občinskih centrov v svojem gravitacijskem območju po kaki formalni izjemni oziroma višji stopnjii. Bilo pa je do nedavna stalno upravno središče večjih teritorialnih enot: pod Avstro-Ogrsko za ves južni del tako imenovane Spodnje Štajerske, po drugi svetovni vojni, pred uki- nitvijo okrajev pa nekaj časa razen za savinjsko območje tudi za oni del slovenskega Spodnjega Posavja (občine Sevnica, Brežice, Krško) tako na bivši štajerski kot na bivši kranjski strani, ki ga s Celjem raz- meroma ugodno povezuje železnica. Gravitacijski vplivi Celja segajo do neke mere tudi v Mislinjsiko dolino in še dalje v jugoslovanski del Koroške. Prometno vozlišče pri Dravogradu je od Celja oddaljeno 62 km, od Maribora pa 60 km po dosti boljši cesti. V pogojih za obseg in značaj gravitacijskega območja Celja so na- stali v zadnjih dveh desetletjih določeni premiki, ki se še nadaljujejo. Prestavitev večine osebnega prometa z železnice na ceste in silno pove- čanje osebnega cestnega prometa na večje daljave je na Celje tesneje navezalo Kozjansko. Modernizirana cesta je Celje časovno približala bolj Ljubljani kot Mariboru (po žleznici je bila prej situacija obratna). Druga pomembna sprememba je bil razvoj novega pomembnega sekun- darnega gravitacijskega žarišča v Velenju, ki ga je modernizirana cesta., zlasti v primeri z železnico, močno približala. Izgradnja moderne ceste Ljubljana—Zagreb in vsaj določen razvoj superstrukture v Novem mestu pa sta Spodnje Posavje po večini odtegnila gravitacijskemu ob- močju Celja (razen v nekih ozirih Sevnice). Situacija glede na odnos do Maribora in Ljubljane se bo spet spremenila z izgradnjo avtomobilske ceste. Njen odsek Leveč—Hoče bo Celje bistveno bolje navezoval na Maribor kot na Ljubljano, zlasti če bo ta cesta štiripasovna avtocesta in dokler ne bo enakovredna zgrajena tudi proti Ljubljani. Celje je po zračni oddaljenosti opazno bliže Mariboru (45 km) kot Ljubljani (62 km). Le-ta utegne predvsem Konjice dokončno odtegniti iz gravitacijskega območja celjske regije. Gravitacijsko podžarišče Brežice Brežice so v glavnem občinski center, vendar imajo nekaj super- strukture (zlasti bolnišnico in gimnazijo), ki ga v sicer slabo oprem- ljenem in pretežno agrarnem okolju Spodnjega Posavja dviga nekoliko nad ostali dve občinski središči (Sevnica, Krško). Vzroki, da je prišlo do te superstrukture, so v glavnem zgodovinski v znatni meri pa je vzdrževala in še vzdržuje gravitacijsko vlogo Brežic dostopnost po že- leznici, ki je bila tu do nedavna glavna prometna žila. Po drugi strani pa sta brežiška in v novejšem času dopolnilna krška superstruktura tudi izraz latentnih potreb Spodnjega Posavja po njej. Teh potreb ne morejo ustrezno zadovoljiti niti Celje, niti Novo mesto niti Zagreb kot trije najbližji pomembnejši centri. Vlogo metropolitanskega središča takega obsega, kakor je Zagreb, na področju superstrukture, vsaj delno paralizira republiška meja na Sotli. To pa ne velja za terciarne cen- tralne dejavnosti. Gravitacijsko zaledje Brežic obsega v glavnem celotno območje na- štetih treh 'posavskih občin, sega pa tudi v skrajni južni del občine Šmarje pri Jelšah (na območje Podsrede in Bistrioe ob Sotli). Od .so- sednjih močnejših gravitacijskih žarišč so na današnje brežiško ob- močje vplivali od časa do časa 'in s spremenljivo močjo Celje, Novo mesto in Trbovlje, kar je bilo v zvezi predvsem s pripadnostjo k takrat- nim okrajem. Gravitacijska navezanost na Trbovlje je bila le prehod- nega pomena. Pač pa se je v zadnjem desetletju v primeri s celjskim povečal vpliv Novega mesta, ki je bilo nekaj časa tudi upravni (okrajni) center za Spodnje Posavje. Njegov neposredni vpliv je posebno občuten na območju Kostanjevice. Okrepitev novomeškega vpliva je sprožila predvsem nova, dolenjska avtomobilska cesta, po kateri je vsaj za občini Brežice in Krško Novo mesto ugodneje dostopno kot Celje. K temu je prišel še sočasni razvoj superstrukture v Novem mestu, ki ne zaostaja več bistveno za celjsko. Razmerje med Brežicami in drugim, še nekoliko pomembnim cen- trom superstrukture v Krškem je nekako ambivalentno. Pred vojno sta si upravno (okrajno) vlogo na tem območju delila Krško in Brežice, prvo za desni, nekdaj kranjski in drugo za levi, štajerski breg Save. Po vojni je bilo krajši čas Krško središče manjšega okraja, ki ni zajemal samo lokalnega gravitacijskega območja tega mesta, temveč tudi za- ledje Brežic in deloma Sevnice. Danes imajo Brežice nekaj prednosti v stopnji superstrukture (gimnazija, 'bolnišnica) in v svoji prometni funkciji (vozlišče ob glavni železnici in 'avtomobilski cesti vključno odcep obsotelske ceste in železnice). Toda tudi Krško ima ugoden pri- ključek na avtomobilsko cesto, razen tega pa je njegova prednost še v bolj centralnem položaju, v nekaterih elementih superstrukture širšega pomena (srednja tehnična šola) in v njegovi močnejši ekonomski bazi v sekundarnih in terciarnih dejavnosti skupaj. Krško je večje tudi po številu prebivalstva, zlasti če v aglomeracijo štejemo tudi Brestanico ali celo Senovo. Sevnica nima nobene pomembnejše superstrukture, še manj pa drugih terciarnih dejavnosti, ki bi zajemale več kot zgolj lokalno za- ledje. Gravitacijsko teži na »regionalni-« ravni bolj k Celju kot k No- vemu mestu. Gravitacijsko podžarišče Slovenj Gradec Porečje Meže in MMAnje, severno od Paškega Kozjaka in zahodno od Pohorja, ter svet ob zgornjem toku Drave (na jugoslovanski strani) je že izven neposrednih močnejših gravitacijskih vplivov Maribora in Celja. Deloma pa je vendar v območju gravitacijskih silnic obeh žarišč, od katerih je Maribor seveda izrazito močnejši. Tudi na tem področju, v tako imenovani koroški regiji, ki obsega v celoti občine Ravne, Slovenj Gradec in Dravograd ter deloma še zahodni, večji del občine Radlje, je nekaj superstrukture, ki presega lokalni pomen posamezne občine; to do neke mere izpolnjuje gravitacijsko praznino. Sorazmerna oddaljenost od obeh močnejših gravitacijskih žarišč (od Dravograda do Maribora je 60 km iin do Celja 62 km ipo cesti) je ena od glavnih okoliščin, da je obstajala dejanska potreba po razvoju cen- tralnih dejavnosti več kot občinskega pomena. Razen tega je ozemlje ob Meži in Mislinji ločeno od celjskega 'in mariborskega območja, ozi- roma od njunih gosto naseljenih jedrnih področij z goratim in redko poseljenim svetom; povezavo posredujeta le Dravska dolina in dolinska brazda ob Mislinji in Palki. Po drugi plati pa se je marsikje v koroški regiji močno in izrazito koncentriralo pretežno urbano oziroma ne- agrairno prebivalstvo, tako v spodnji Mislinjski in spodnji Mežiški dolini okrog Slovenj Gradca in zlasti okrog Raven in Preval j. Bolj lokalna in manj izrazita je zgostitev okrog Radelj v Dravski dolini. Za območje koroškega Podravja, ki je štelo leta 1961 okrog 55 000 prebivalcev, je značilno, da nima izrazito prevladujočega središča s superstrukturo. Superstruktura nadobčinskega pomena je deloma v Slovenj Gradcu, deloma na Ravnah. Specifična gravitacijska območja pa se prekrivajo. 'Najugodnejšo! nodalno lego v koroško-podravski regiji ima Dravograd, pa je vendar bistveno manjši in šibkejši center od naštetih dveh, čeprav ima tudi nekaj centralnih dejavnosti, ki služijo celotnemu območju. Zaradi razbitosti na več središč to ozemlje ni imelo prepričljivo prevladujočega središča niti v času, ko je bilo zdru- ženo v samostojen okraj, kakor je to bilo še pred desetletjem. Urbana tradicija je najmočnejša v Slovenj Gradcu, pa vendar je bil Dravograd nekaj časa središče okraja. S prestavljanjem težišča prometa z železnice na cesto ima spet Slovenj Gradec prednost pred Dravogradom, zaradi svoje pokrajinsko odprte lege pa ima tudi lepše možnosti za urbanistični razvoj. Ravne pa imajo vkljub svoji legi v utesnjeni dolini prednost v svoji ekonomski bazi (industrija in rudarsko zaledje Mežiške doline) in v svoji »(kulturni-« superstirukturi. Gravitacijsko žarišče Maribor V omrežju slovenskih mest, ki so sicer po večini mala ali vsaj sorazmerno mala, stopa poleg Ljubljane izrazito v ospredje še Maribor kot drugo največje mesto v SR Sloveniji. Ker je ozemlje naše repu- blike po dolgem močno razpotegnjeno proti severovzhodu in vobče proti vzhodu, je prevzel Maribor dominantno urbano vlogo ne samo za t. i. severovzhodno ali Podravsko Slovenijo, temveč za večino vzhodne Slo- venije sploh. Postal je vodilno gravitacijsko žarišče, vsaj do neke mere, za vso zgodovinsko »Spodnjo Štajersko« s Prekmurjem in jugoslovan- skim delom Koroške vred. Njegove gravitacijske silnice, zlasti glede na superstrukturno gravitacijo, zaustavlja razmeroma blizu mesta le državna meja na severu. S to izjemo pa 'ima Maribor že na osnovi na- ravnih pogojev za promet za vzhodno tretjino SRS izrazito centralno lego. Do meja avstrijske Koroške in Madžarske je približno enako daleč. Kot križišče pomembnih interregionalnih in mednarodnih komu- nikaaij se odlikuje po svojem nodalnern položaju. Pri tem gre vodilna prometna os proti jugu, oziroma natančneje proti jugozahodu (Ljubljani) in jugovzhodu (Zagrebu). Zato je za vlogo Maribora kot gravitacijskega žarišča zelo pomemben odnos do Ljubljane in Zagreba kot dveh ostalih močnih središč na severozahodu Jugoslavije. Toda za gravitacijsko vlogo Maribora je predvsem važno dejstvo, da je Maribor naravno regionalno središče za razmeroma zelo gosto naseljeno širše zaledje na severovzhodu, jugu in jugozahodu. Ta oko- liščina je za razvoj centralnih dejavnosti am še posebno superstrukture v Mariboru zelo pomembna. Maribor namreč ne zajema v svojem »-re- gionalnem« zaledju skoraj nič manj prebivalstva, kakor ga zajema Ljub- ljana kot center na »regionalni« ravni brez svoje vloge republiškega središča. Do neke mere oslabi to vlogo v primeri z Ljubljano le dejstvo, da je najširše, »štajersko« gravitacijsko zaledje Maribora na splošno neprimerno bolj agrarno in manj razvito kakor zaledje Ljubljane kot »regionalnega« centra. Vendar je bil Maribor vse do ukinitve okrajev leta 1966 vedno upravno središče širšega področja, nekaj časa .po prvi svetovni vojni kot središče mariborske »oblasti« celo za vso jugoslo- vansko Štajersko, potem pa kot okrajni center vsaj za veliko večino, če ne za vso »Podravsko« Slovenijo. Zdaj je Maribor formalno samo središče svoje občine, dejansko pa privlačuje k sebi še vedno nepri- merno obsežnejše področje, četudi pri tem morda izločimo tiste bolj oddaljene dele Podravske Slovenije, k jer so se oblikovala posebna, dokaj močna in samostojna gravitacijska območja (Koroška regija in Pomurje z Mursko Soboto). Na območju tako opredeljenega ožjega »regionalnega« zaledja Ma- ribora opravljata dva »sekundarna« centra funkcijo občinskega središča. To sta P tu j in Slovenska Bistrica. P tu j kot center V. stopnje je tako opremljen s centralnimi dejavnostmi, da je do Maribora skoraj v po- dobnem razmerju kakor Kranj proti Ljubljani. Ima gimnazijo in nekaj bolnišničnih kapacitet ter je središče obsežne občine, ki pa je v razliko s kranjsko izrazito -agrarna. Zato in spričo bližine Maribora je tu malo pogojev za kak znatnejši nadaljnj i razvoj glede na superstrukturo. Pač pa se bodo verjetno v Slovenski Bistrici okrepile supenstruktume in terciarne centralne dejavnosti do IV. stopnje, zlasti če se bodo tudi Konjice še močneje kot doslej preusmerile proti Mariboru. Ker je Maribor že tudi sam po sebi precej veliko mesto, katerega prebivalstvo se vzpenja že čez 100 000, je v njem, kljub temu, da je kvalifikacijska sestava prebivalstva manj ugodna kot v Ljubljani precej možnosti za razmah tistih centralnih dejavnosti »višje stopnje«, ki so potrebne zgolj za lastno urbano oziroma urbanizirano prebivalstvo. Gravitacijsko podžarišče Ptuj Ze pri splošnem ovrednotenju vloge Ptuja znotraj mariborske »re- gionalne« sfere smo poudarili njegovo nadpoprečno opremljenost s centralnimi dejavnostmi. Ta opremljenost, ki smo jo opredelili s V. stopnjo, očitno presegla potrebe naše poprečne občine. Dejansko je bil P tu j krajši čas po drugi svetovni vojni središče okraja, ki je poleg ozem- lja današnje ptujske občine vključeval še večino današnje občine Ormož (podobno kakor že pred vojno). Tudi sama današnja občina Ptuj je po številu prebivalstva (62 000 preb. leta 1961) daleč nad poprečjem slo- venskih občin. Skupaj z ormoško občino pa zajame maksimalno gravi- tacijsko območje Ptuja celo okrog 80 000 prebivalcev, več kot ustrezna območja drugih centrov V. stopnje v Sloveniji. K nad poprečni oprem- ljenosti Ptuja je nedvomno prispevala tudi tradicija, pa tudi potrebe samega mesta z ožjim urbaniziranim obmestjem in s Kidričevim. Vpra- šanje pa je, ka j bo z vlogo Ptuja kot »subregionalnega« centra, ki je komaj 26 km daleč od Maribora, v bodočnosti, ko ne bo »metropoli- zacija« na mariborskem območju komaj v začetkih, kakor je to danes. Prezreti tudi ne gre v raznih smereh važnega dejstva, da je vse široko populacijsko zaledje Ptuja še povsem agrarno. Po eni strani je ugodna dostopnost Ptuja za to zaledje povzročila, da se je na tako obsežnem zaledju razvil samo en neagrami centralni k ra j »nižje stop- nje« in še ta na najbolj oddaljenem obrobju (Oirmož). Drugi pa se zaradi povsem agrarne strukture zaledja niso povzpeli čez stopnjo »centralne vasi«, čeprav so nekateri med njimi nadpoprečno opremljeni. Značilno za razmeroma močno »subregionalno« privlačnost Ptuja, ki se ji pri- družuje seveda posredno in neposredno še privlačnost Maribora, pa je, da se je Ormož neprimerno bolj vključil v mariborsko kot v mursko- soboško »regijo«, čeprav je v zračni črti večina ozemlja njegove občine manj kot 30 km daleč od Murske Sobote in je sam Ormož, ki stoji čisto na južnem robu občine, celo po današnji vijugavi cesti bliže Soboti (41 km) kot Mariboru (49 km). Ob premotrivanju razvojnih možnosti za regionalno vključitev Ormoža v bodoče tudi ne gre prezreti, da je za njegovo območje najbližji »regionalni« center pravzaprav Varaždin, ki je komaj 22 km daleč. Gravitacijsko žarišče Murska Sobota V severovzhodni Sloveniji je poleg sekundarnega »republiškega« centra Maribora edini nadpoprečno pomembni centralni k ra j Murska Sobota, središče Pomurja. Po naši opredelitvi ima dokaj visoko (VI.) stopnjo centralnosti. Ta stopnja je brez dvoma tudi objektivno uspo- sabljala mesto za središče nekdanjega okraja, torej centralnega kraja na »regionalni« ravni. Se bolj bistvena je bila okoliščina, da ima ozemlje, ki ga je zajemal okraj ob svojem največjem obsegu, pred ukinitvijo, dejansko določene objektivne pogoje za razvoj centralnih dejavnosti na »srednji stopnji« in še posebej superstrukture, torej višje stopnje, kot jo »prenesejo« zgolj posamična občinska središča, oziroma običajni cen- tri na »nižji« ravni. Med temi pogoji je glavni razmeroma veliko šte- vilo prebivalstva, okrog 140—160 000, kar je le malo manj kot pri Celju. Druga ugodna okoliščina je lega Murske Sobote. Mesto stoji precej centralno sredi Pomurja, v nižinskem svetu in je dobro dostopno, pred- vsem odkar je izboljšano cestno omrežje. K temu pride še dokaj močna zgostitev prebivalstva ravno v osrednjem, ravninskem predelu Pomurja, kar pomeni tudi »zgoščeno« klientelo. Toda vse te, za slovenske razmere glede na prebivalstvo in promet že kar izjemno ugodne pogoje močno paralizira splošna gospodarska ne- razvitost Pomurja. Razen v maloštevilnih mestecih skoraj povsod še močno ali izrazito prevladuje agrarno prebivalstvo, ki ima povečini omejene možnosti za uporabo centralnih dejavnosti. Neagrarnega pre- bivalstva z višjimi potrebami in 'boljšimi možnostmi za uporabo cen- tralnih dejavnosti, še posebej superstrukture, je zelo malo in še to je razpršeno na štiri ali pet manjših mestec. Za namestitev superstrukture je bilo pri vsem tem odločilno upravno »načelo«. »Regionalna« superstruktura, ki je bila načrtno kon- centrirana v Murski Soboti kot središču okraja, je ustvarila tam iz poprečno opremljenega krajevnega središča pomembno regionalno ža- rišče gravitacijskih silnic, ne samo. na splošno, ampak tudi za skoraj vse specifične gravitacije, ki jih pogojuje zlasti na novo razvita superstruk- tura z ustanovami regionalnega značaja. Zdi se, da t a razvoj ni šel na škodo opremljenosti centrov »nižje stopnje«, ki so vsi razen Beltinec središča občin (Gornja Radgona, Lju- tomer, Lendava). Njihova gravitacijska območja zajemajo namreč tudi razmeroma mnogo prebivalstva, (toda skoraj povsem agrarnega. Kljub ugodni lokalni dostopnosti se v nj ih ni mogla razvite pomembnejša superstruktura nekaj višje, »srednje« stopnje. Zato predstavljajo v pri- merjavi s podobnimi sekundarnimi žarišči v bolj razvitih področjih Slovenije kl jub svoji enakomerni razmestitvi in dokaj zaokroženim kra- jevnim gravitacijskim območjem le šibka središča. Še inajkrepkejši je Ljutomer, ki doseže našo IV. stopnjo centralnosti. Ze .po današnjem stanju, še bolj pa glede na razvojne perspektive centralnih dejavnosti v Pomurju je važno razmerje do dveh najbližjih gravitacijskih žarišč »regionalnega« značaja. To sta Maribor in Va- raždin. Varaždin je sicer vsaj za vzhodno Pomurje bližji, toda šibkejši, še posebno ker je onstran republiške in nacionalne meje, kar je po- membno za superstruktumo opremljenost. V lendavski (in deloma or- moški) občini Varaždin sicer tekmuje s Soboto v splošni gravitaciji na področju ožje opredeljenega terciarnega sektorja, glede superstrukture pa je prednost Murske Sobote tudi na lendavskem področju zagotov- ljena. Drugačna je situacija nasproti Mariboru. Pomurje je sicer izven najugodnejše polurne dostopnosti Maribora, vendar od Gornje Radgone, ki je od pomurskih centralnih krajev na »nižji stopnji« Mariboru naj- bližja, je do t ja po cesti le 39 km. Iz glavnega pomurskega žarišča, Mur- ske Sobote je po cesti 58 km, medtem železnica kot faktor dostopnosti do Maribora nima več pomena. Na splošno je očitno, da je Maribor glede superstrukture močnejši in pomembnejši center za Pomurje kot Murska Sobota. Toda, če ne bo bistveno okrepil .svoje superstrukture v kako- vostnem smislu in če bo po drugi strani Murska Sobota obdržala svojo dosedanjo superstrukture in jo razvijala naprej, bo lahko ob intenziv- nejšem gospodarskem razvoju in močnejši urbanizaciji Pomurja obdr- žala svojo vlogo pomembnega »regionalnega-« gravitac :jskega žarišča. V. PODEŽELSKI CENTRALNI KRAJI Uvodne pripombe Proti spodnjemu koncu hierarhične lestvice se omrežje centralnih krajev in njihovih gravitacijskih območij zelo razveji, v primeru Slo- venije na več sto osnovnih enot. Podrobna obravnava takega števila kra jev bi presegla okvir te razprave. Nekateri raziskovalci najmanjših podeželskih centralnih krajev sploh niso vključili v obravnavo, temveč so se omejili samo na »mesta«, na kraje, k i zajemajo v svoje gravitacij- sko območje deset ah več tisoč prebivalcev. Šele taki kraj i na j bi bih v sklopu sodobne urbanizacije temeljne enote. Tako sta na primer po- stopala Boustedt za Bavarsko38 in Bobek za Avstrijo39. Pr i majhni in raznolični deželi, kakor je Slovenija, pa vendar ne gre prezreti teh malih podeželskih centralnih krajev, saj so značilni nosilci funkcionalne diferenciacije geografskega prostora, čeprav le na mikroregionalni ravni. V naši temeljni študiji, ki je služila za osnovo tej razpravi,40 smo podeželske centralne kra je na osnovi kakovostnih pokazalcev, ki jih omenjamo drugje, razčlenili glede na stopnjo centralnosti na r u r a l n e c e n t r e , c e n t r a l n e v a s i i n s u b c e n t r a l n e v a s i . Posebej smo razlikovali kompletni spekter dejavnosti, ki bi označeval določeno kategorijo, pa tistega najmanjšega, s katerim^ kra j doseže to kategorijo. Izbor pokazovalcev funkcionalne opredelitve je empiričen. Opira se na splošno poznavanje situacije, na predhodno preverjanje pogostosti po- javljanja določene funkcije, na teritorialno razporeditev in tipične gru- pacije določenih funkcij. Tipi podeželskih centralnih krajev R u r a l n i c e n t r i so v Sklopu sistema centralnih krajev pose- ben problem. Kakor smo omenili v eni od predhodnih (metodoloških) študij41, gre za centralne kraje, ki pomenijo v funkcionalnem smislu 38 Boustedt, Die zentralen Orte und ihre Einflussbereiche. IGU Sympo- sium, Lund 1962, str. 207 si. razl ikuje za Bavarsko štiri stopnje centralnosti, k je r pa so že na najnižj i stopnji zastopane vse značilne »mestne« centralne dejavnosti. 39 H. Bobek, Zur zentralortlichen Gliederung Osterreichs. Berichte zur Raumforschung, 2, Wien 1966, str. 115. 40 Funkci je naselij in omrežje centralnih kra jev v Sloveniji. UI SRS, Ljubl jana 1967 (tipkopis), str. 142—152. 41 V. Kokole, Funkcionalna opredelitev naselij SR Slovenije. Naloga Urbanističnega inštituta SRS (tipkopis), L jubl jana 1962. Str. 21, 83. prehod od podeželskih v prave urbane kraje ; ti kra j i so imeli včasih naslov, pomen in pravne pravice »trgov« ali pa so -take funkcije dejan- sko opravljali. Oznako »ruralni center« uporabljamo ob pomanjkanju ustreznejšega termina za tak funkcionalno prehodni tip, pa tudi zato, da bi z nj im poudarili, da gre za centralne kraje, katerih funkcije (višje kot pri vseh centralnih vaseh) so povezane s podeželskim (ruralnim) in pretežno agrarnim okoljem. Ker so nekatera področja v Sloveniji še pretežno agrarna, še bolj pa »rurakia« z ozirom na bivališče večine pre- bivalstva, se zdi taka oznaka tudi upravičena. Ne more pa v celoti zajeti funkcionalne vloge takih krajev. Podobne težave so se pri po- skusni klasifikaciji pojavile tudi drugod. V urbanizirani Angliji je Smailes42 centre, ki bi ustrezali našim »ruralnim centrom« pogosto označil kot subtoums). V Franciji ustreza temu tipu naziv bourgadeiS), v Nemčiji pa — v smislu Christallerjeve terminologije — Marktflecken. Ne glede na težave s sistemom klasifikacije so tudi dejanske razmere v funkcionalni opremljenosti centralnih krajev tega tipa nekoliko labilne. Ne glede na to, da so taki kra j i vsaj zaenkrat še stvarnost, dejansko doživljajo velike spremembe v smislu dezintegracije, zlasti na urbani- ziranih območjih, kar je razumljivo z ozirom na njihov nastanek. Ve- liko je primerov, ko so nekdanji »trgi« degenerirali v običajne »cen- tralne vasi«, za kar nudi naša raziskava funkcionalne opremljenosti naselij obširno dokumentacijo. Po drugi strani pa imamo primere, ko se iz trgov razvijajo mesta in dobivajo ruralni centri pogosto funk- cionalne atribute »mest«. Gre tedaj za polarizacijo razvoja, katere in- tenzivnost je očitno v zvezi s preobrazbo gospodarske strukture in s spremembami v dostopnosti. »Ruralni centri«, kamor moremo upravi- čeno šteti tudi nekatera mala »zgodovinska mesta«, ki so kot centralni kraji doživela zastoj, so odraz posebnih okoliščin. V mnogočem so do »mest« v podobnem razmerju kot so »subcentralne vasi« do »centralnih vasi«; so nekake relejne postaje v omrežju, centralni kraji, ki kot nekake teritorialne »izpostave« posredujejo nekatere urbane funkcije, ne pa njihovega kompletnega spektra za del gravitacijskega območja pomembnejših mest. C e n t r a l n e v a s i , kakor jih glede na opremljenost s central- nimi dejavnostmi opredeljujemo v tej razpravi, so primarni tip cen- tralnega kra ja že po osnovni Christallerjevi shemi. V razvoju srednje- veške Evrope so bile le prvotna jedra, iz katerih je s postopno prostor- sko-geografsko agregacijo v vse večje sisteme zraslo današnje omrežje. Centralne vasi smo glede na funkcionalno opremljenost razdelili v dve kategoriji. Prva obsega »polno opremljene« oentralne vasi ter tiste, katerih opremljenost je nekoliko nad to stopnjo. To pomeni, da imajo še eno ali dve dejavnosti, ki so sicer značilne za naslednjo višjo (II.) stopnjo, kar pa je premalo, da bi jih v celoti uvrstili t ja. Taki so zlasti nekateri zgodovinski »trgi« ter nekateri monoindustrijski kraji . 42 Smailes, The Urban Mesh of England and Wales. Geography, 1944. 43 Coppolani, Reseau urbain de France, Pariš 1958. Druga kategorija pa obsega centralne vasi, ki jim manjkajo neka- tere značilne centralne dejavnosti ustrezne stopnje, ki pa vendar niso zgolj »pomožne« centralne vasi (»subcentralne vasi«). Pri opredelitvi »centralnih vasi« nismo mogli mimo dejstva, da imamo poleg krajev, ki glede opremljenosti s centralnimi dejavnostmi povsem ah skoraj povsem ustrezajo celotnemu spektru izbranih indi- katorjev, določene centralne dejavnosti tudi še v drugih kraj ih in da se nekatere tudi razvrščajo v značilne skupine. Imenovali smo jih zato s u b c e n t r a l n e v a s i . »Centralne vasi« so zadnja izrazita stopnja na dnu hierarhične lest- vice. Glede na reprezentativne centralne dejavnosti, ki smo si jih izbrali za našo opredelitev, pa večina ni kompletno opremljenih. Zlasti dve funkciji, zdravstvena postaja z zdravnikom splošne prakse in po- staja Ljudske milice sta zastopani le v manjšem delu vseh »centralnih vasi«. To potr juje splošno opažanje, da je večina centralnih krajev na »dominantnih« stopnjah slabo ali podpoprečno opremljena, kar je ne- dvomno odraz splošne sorazmerne nerazvitosti terciarno-kvartarnega sektorja skoraj v vseh predelih Slovenije, zlasti na podeželju. »Subcentralne vasi« so razmeroma redke na področjih, k jer je lo- kalna dostopnost spričo položne j šega sveta boljša, v ravnini in v gri- čevju. Zlasti če gre pri tem za gostejšo naselitev, je razumljivo, da je lahko tudi omrežje pravih »centralnih vasi« dokaj gosto in ni potrebe za razpršitev nekaterih osnovnih centralnih funkcij izven njih, v po- možnih subcentrih. To velja še zlasti za predele, ki so še močno agrarni in kjer modifikacij v zvezi z urbanizacijskimi pojavi ni toliko, da bi bistveno vplivale na opremljenost. Značilno tako področje je vse agrarno panonsko obrobje Slovenije od Prekmurja do Spodnjega Posavja. Primer panonskega Obrobja spet potrjuje, da subcentralne vasi niso izrazit samostojen tip centralnih krajev, vsaj ne v smislu klasične hierarhične sheme, ker se ne pojavljajo v tipičnih hierarhičnih šte- vilčnih razmerjih. To pa ne spremeni dejstva, da so za Slovenijo, ozi- roma vsaj za njene dele značilna, čeprav dopolnilna in pomožna katego- rija centralnih krajev. Centralne vasi v Sloveniji Naša analiza je v celoti ugotovila 451 centralnih krajev na naj- nižji (I.) stopnji hierarhične lestvice. Toda od teh jih kar 190 ne doseže poprečne funkcionalne opremljenosti centralne vasi, -ampak samo stop- njo subcentralnih vasi. Ostane jih tedaj le 261, ki dosežejo vsaj na j - manjšo mero poprečne opremljenosti za stopnjo centralne vasi. Med njimi pa je slej ko prej 61 takih, ki tak popreček presegajo-. Dosežejo namreč v celoti spekter reprezentativnih centralnih dejavnosti, kakor smo ga opredelili v našem spisku, poleg tega pa imajo še kako drugo od že omenjenih ali še dodatnih centralnih dejavnosti iz naslednje višje, to je II. stopnje. Z vidika sistema centralnih krajev na sploh je zlasti zanimivo hie- rarhično razmerje. Predvsem je centralnih vasi približno trikrat več kot vseh ostalih centralnih krajev (261 : 84). To je več kot bi znašalo v smislu Christallerjeve klasične heksagonske sheme zaporedje po či- stem »oskrbnem« načelu (1 : 2 : 6 : 18) in toliko kot bi znašalo po »či- stem« prometnem načelu (1 : 3 : 12 : 48 . ..). To je vsekakor posplošitev za celo Slovenijo. Toda zanimivo je, da se isto zaporedje pojavlja v glav- nem tudi v odnosu med poprečno in nadpoprečno opremljenimi central- nimi vasmi (200 : 61). V celoti lahko v grobem ugotovimo na tej na j - nižji ravni neko zakonitost. Generalizacije so spričo raznolikosti Slo- venije problematične. Toda značilno je, da je razmerje tako enakomerno npr. med poprečno in nadpoprečno opremljenimi vasmi prav v vzhod- nem delu Slovenije (Štajerske), k je r so reliefni in prometni pogoji ozi- roma omrežje bolj enakomerni. Subcentralne vasi pa očitno niso v no- benem »pravilnem« razmerju s centralnimi vasmi. Razmerje med njimi je ponekod celo okrnjeno v škodo pravih centralnih vasi. Spisek reprezentativnih centralnih dejavnosti za podeželske centralne kraje I. Ruralni centri glavne: — zdravstveni dom — veterinar — trgovina s čevlji — lekarna — ključavničar pomožne: — gostišče s sobami — mehanična delavnica — soboslikar — slaščičarna — elektrorajon — trgovina z železnino — fotograf Genetske osnove omrežja podeželskih centralnih krajev Namen te razprave je predvsem analizirati obstoječi sistem cen- tralnih krajev lin domnevne funkcionalne zakonitosti v njem, ne pa se podrobneje ukvarjat i z njegovim nastankom in razvojem. Vendar čisto II. Centralne vasi glavne : — centralna (osnovna) šola — krajevni ali matični urad — postaja LM — zdravstvena postaja — zdravnik — Kmetijska zadruga pomožne: — pek — mesari ja — mizar ali kolar — društva — dvorana za prireditve III. Sub/centralne vasi — šola — 4 razredi — trgovina z mešanim blagom — gostilna — krojač ali čevljar brez osvetlitve genetskih osnov današnjega omrežja ne gre, čeprav jih tu lahko samo nakažemo oziroma opozorimo na vire, ki povedo o tem ka j več. Iz teh virov lepo vidimo, da segajo glavni zasnutki današnjega omrežja podeželskih centralnih krajev že v zelo oddaljeno preteklost, v veliki meri še v visoki srednji vek. To so bile predvsem stare farne vasi, za katere se vidi že iz Ilešioeve študije o sistemih poljske razde- litve na Slovenskem, da niso bile izključno agrarna naselja, temveč so opravljale tudi nekatere druge dejavnosti, ki bi jih danes imenovali »centralne« (gostilna, prevozništvo, obrt, trgovanje). Tudi Kosova raz- iskovanja krajevnih imen »trg« ali »tržišče« so pokazala, da je bilo že vsaj proti koncu srednjega veka precej krajev, ki so bili, kakor bi dejali danes, po »oskrbnem načelu« centralni kraj i najnižje stopnje; bilo pa jih je dosti več, kakor pa jih je bilo kot takih pravno- opredeljenih. Neposredne osnove za današnji sistem centralnih vasi kot osnov- nega tipa podeželskih centralnih kra jev pa so se oblikovale, kot kaže, šele v 18. in 19. stoletju, ko- so se razvijale upravne občine, ko je nastalo urejeno poštno omrežje in ko je z razvojem obrti in industrije ter odmiranjem kmečke avtarkije naraščala tudi na mikroregionalni ravni potreba po ustaljeni trgovini z osnovnimi potrebščinami, ki naj bi nadomestila dotedanja obdobna tržišča in sejme.44 Število centralnih vasi se je s postopnim spreminjanjem pogojev za centralnost v novejšem -času začelo zmanjševati. Že po upravni raz- delitvi iz leta 1936 (v mejah tedanje »dravske banovine«) je precej farnih vasi prenehalo biti središče upravnih občin. To so bile predvsem farne vasi v hribovskih krajih. Upravna razdelitev iz leta 1952, ki se je podedovala v območjih matičnih okolišev oz. krajevnih uradov, je po- kazala ponovno skrčenje števila upravnih središč na najnižji stopnji. Spet pa so izpadla nekatera prejšnja občinska središča v bolj odročnih hribovskih območjih, k jer je bila depopulacija največja in so se eko- nomske razmere (zlasti agrarne) na jman j spremenile. Ukinjanje neka- terih matičnih okolišev še po letu 1961/62 kaže, da se ta proces postop- nega krčenja še nadaljuje. Domala vsa taka nekdanja farna ah občin- ska središča, ki jih dandanes tudi po minimalnih kriterijih ne moremo oznčiti kot »centralne vasi«, pa se v smislu naše klasifikacije uvrščajo v tip »subcentralnih vasi«. Značilne so zlasti za bolj hribovske kraje. 44 Prim. temeljno li teraturo o tem razvoju: M. Kos, Zgodovina Slo- vencev, L jub l jana 1953. — M. Kos, Stari Trg in sorodna kra jevna imena. Geografski vestnik V—VI, 1930, str. 160—173. — M. Miklavčič, Predjožefinske župnije na Slovenskem v odnosu do politične uprave, Ljubl jana 1945, gl. zlasti seznam na str. 61—62. — M. Dolenc, Pravna zgodovina slovenskega ozemlja, Ljubl jana 1935. — S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljub- l jana 1961, str. 153 si. — F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, L jubl jana 1929. — F. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. sto- le t ja do današnj ih dni, L jubl jana 1963 — V. Melik, Naselja kot upravno- statistične enote. Geografski vestnik XX—XXI (1948/49), str. 153 si. — S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU, L jub l jana 1951 (o farnih vaseh gl. str. 33—35). Problematika opredeljevanja podeželskih centralnih krajev Dolej še ni prišla na vrsto popolna obdelava našega gradiva, ki zajema skoraj 6000 naselij oziroma naselbinskih enot z vidika oprede- litve centralnih dejavnosti in gravitacijskih območij centralnih kra- jev na najnižji stopnji. Zato se je še nemogoče lotiti obravnavanja toč- nega obsega in populacijskega zaledja centralnih dejavnosti za vse kraje, ki opravljajo vsaj najmanjšo mero značilnih centralnih funkcij. Pomagali smo si lahko samo s tistimi, ki so upravnega značaja (kra- jevni oziroma matični uradi) ali za katere so podatki kako drugače na voljo. Pregled je pokazal, da so praktično to vse centralne, pa tudi »subcentralne vasi« in celo redka »zgodovinska mesta« (take TT n j a Gora in Kostanjevica). Tudi v tem primeru pa je praktična uporaba podatkov o obsegu in značaju funkcionalne opremljenosti naselij za opredeljevanje stopnje centralnosti zvezane s težavami, ki jih poleg kakovosti razpoložljivega gradiva povzročajo fluktuacije v opremljenosti naselij kot posledice splošnih družbeno-gospodarskih razmer. To se pokaže zlasti pri nižjih kategorijah, k jer je funkcionalna opremljenost skromnejša in izbor ustreznih pokazovalcev ožji, torej še prav posebej pri podeželskih cen- tralnih krajih. Podrobni pregled dejanske opremljenosti podeželskih centralnih krajev- v tabelarični obliki nam je pokazal, da je ta opremljenost na sploh slaba. Predvsem le v približno polovici primerov zares ustreza »•popolnemu« spisku indikatorjev za I. stopnjo centralnosti, t j . za »cen- tralno vas«. Precej krajev, ki so sicer popolno opremljeni za to stopnjo, nima na primer Ljudske milice. Zato tudi nismo postaje LM vzeli kot nujen pogoj za določitev I. stopnje. Spet druge »centralne vasi« so opremljene celo z nekaterimi reprezentativnimi dejavnostmi II. stopinje, včasih tudi z lekarno, čeprav na splošno, vsaj leta 1961/62, niso pripadali II. • stopnji. Takih primerov nismo opažih samo v bolj razvitih pod- ročjih, ampak tudi močno agrarnih predelih, kjer so centralni kraji II., III. ah IV. stopnje redko posejani. Taki kraj i bi se utegnili razviti v »pomožne občinske« oziroma »ruralne centre«, če ne bi razvoj pro- metnih sredstev osredotočil ustreznih funkcij neposredno v bolj od- daljenih, mnogo bolj vsestransko opremljene centre višjih stopenj. Po naši opredelitvi smo skoraj vse kraje, ki so bili v letih 1952— 1955, pred velikim združevanjem v komune, središča občin, uvrstili med »centralne vasi«, če so izkazali vsaj tri od petih glavnih indikatorjev (gl. str. 94). Pregledna karta nam je pokazala njihovo dokaj enako- merno razporeditev (gl. karta 4). V skladu s splošno razporeditvijo prebivalstva so seveda gosteje razporejene po nižjih in na agrarnem podeželju gosteje obljudenih predelih vzhodne Slovenije kot drugje. Vzorec »centralnih vasi« pa se ne ujema povsem z razporeditvijo krajevnih uradov, naslednikov nekdanj;ih manjših občin iz časa pred združevanjem v današnje komune. Centralnost in ustrezna opremlje- nost nekaterih med njimi je bila prešibka, da bi se obdržal tam kra- jevni urad, čeprav so se obdržale nekatere druge centralne funkcije te stopnje. Značilnosti podeželskih centralnih krajev Opremljenost podeželskih centralnih kra jev v Sloveniji pogojujejo nekatere posebne okoliščine: a) Zelo razpršena naselitev, ki se odraža v velikem številu naselij kot statističnih enot (čez 6000 na komaj dobrih 20 000 km2). b) Razmeroma mnogo je dokaj gosto posejanih malih mestec in indu Vijakih krajev, v katetrih 'dobršni deli agrarnih predelov nepo- sredno uporabljajo centralne dejavnosti najnižje stopnje; zato se šte- vilnejši lokalni centri nižje stopnje v takih območjih sploh niso mogli razviti, c) Zaradi na splošno šibke rasti prebivalstva ob visoki agrarni go- stoti ter zaradi skromne specializacije v proizvodnji so dohodki kmeti j nizki, kar povzroča šibak razvoj terciarnega sektorja na podeželju in s tem tudi slabo funkcionalno opremljenost manjših podeželskih centrov. Slabše diferencirana in nepopolna opremljenost (redkejše omrežje posa- meznih dejavnosti) je značilna posebno za hribovite kraje. d) Močno razvita migracija na delo omogoča, da se migranti iz manjših agrarnih naselij poslužujejo pred delom ah po n jem centralnih dejavnosti v kraj ih svoje zaposlitve, to je v večjih ali manjših urbanih kraj ih oziroma kraj ih z industrijo. Z dodatnim zaslužkom povečana kupna moč vaškega prebivalstva torej ne krepi bistveno terciarnih de- javnosti centralnih krajev nižje in najnižje stopnje (centralnih in sub- centralnih vasi). e) Številna manjša, pa tudi večja industrijska podjetja, ki so na- stala v nekdanjih vaseh, so s svojimi sredstvi sprožila mnoge dejav- nosti, ki jih sicer tam ne bi bilo, tako pa s topnjujejo opremljenost teh naselij za centralne funkcije. Tako so se v centralne kra je nižje stopnje razvile številne vasi, ki v predindustrijski dobi sploh niso spadale med nje. Ta slika, ki je značilna za večja neurbanizirana področja, se bi- stveno spremeni blizu znatnejših mest. Na območju, k je r je mesto dobro dostopno, so pogoji za nastanek centralnih krajev nižjih stopenj slabši. V marsikaterem tamkajšnjem naselju, ki bi sicer imelo pogoje za to, se obdržijo le nekateri funkcionalni elementi centralnih krajev najnižje stopnje, pa še to v glavnem le tam, k jer je do mesta več kot pol ure peš. V velikem delu dejavnosti pa je izbira večja v bližnjem mestu, bodisi v njegovem osrednjem poslovnem jedru ali pa v najbližjem moč- nejšem centru obsežnejše mestne četrti. Zato v dokaj širokem pasu okrog mest ni pogojev za razvoj centralnih vasi. To pa še ne pomeni, da posamezna centralna funkcija ne da lahko določenemu naselju na takem področju do neke mere značaja centrainosti. Vsekakor pa moramo' tudi na takem področju upoštevati, da je bistvo vsake centralne dejavnosti, da ne služi samo naselju, v katerem je, temveč tudi sosednjim naseljem ali celo pretežno njim. Samo pri- mer : šola iste stopnje in istega tipa še ne daje naselju značaja central- nega kraja, če so podobne šole tudi po sosednih naseljih. Nujna je torej mikroregionalna presoja dejanske centralnosti vsake dejavnosti posebej; ista dejavnost je lahko v določenem sklopu centralna, v drugem pa ne. Značaja vsakega centralnega kra ja torej ne moremo opredeljevati -posebej in osamljeno. Zato je tudi vsaka tipologija ali shema centralnih krajev samo abstraktni pripomoček za objektivno vrednotenje in medsebojno primerjavo večjega števila centralnih krajec. To pa pomeni tudi, da je stopnja opremljenosti nekega centralnega kraja z določenimi dejavnostmi sicer pogoj za to, da ta k r a j lahko opravlja ustrezne funkcije, nikakor pa še ne sama po sehi avtomatični pokazovalec dejanske stopnje oziroma jakosti njegove centralnosti. Je pač relativna vrednost, katere dejanska pomembnost se spreminja z drugimi okoliščinami. Med temi okoliščinami, je v smislu Christallerjeve sheme zelo važen obseg gravitacijskega zaledja. Manjši, absolutno vzeto slabše opremljeni centralni kraj , ki v bližini nima drugega, je lahko relativno pomemb- nejši kakor bolje opremljeni k ra j k j e drugje, ki pa ima ožje zaledje. Druga taka okoliščina, ki nam podčrtava relativnost pojma stopnje centralnosti in nas opozarja, da ta pojem ni vedno istoveten s pojmom pomembnosti centralnega kraja, čeprav mu je blizu, je še dostopnost gravitacijskega območja. Cim bolj so tamkajšnja naselja ugodno do- stopna, tem verjetneje in tem bolj možno je, da se centralne dejavnosti močno osredotočijo v enem, vodilnem centralnem kraju. To velja pred- vsem za centralne funkcije nekaj višje stopnje. Za n j o odpade s tem potreba po sekundarnih, v nekem smislu dopolnilnih centrih, pač pa ostane taka potreba še dalje glede centralnih kra jev nižje in najnižje stopnje. Relativno centralnost bi bilo mogoče določiti tudi po tem, ali in v kateri meri se opremljenost centralnega kraja razlikuje od opremlje- nosti drugih naselij v isti mifcroregionalni enoti. Ce imajo na primer v taki enoti vse vasi gostilno, šolo, trgovino in kakega obrtnika, so si vse enakovredne in če pri tem opremljenost vsake med nj imi služi samo n je j sami, nima nobena nič »centralnega-« na sebi, še manj seveda »vodilnega-«. Ce imajo vse po štiri dejavnosti, ena med njimi pa še eno povrhu, ki služi tudi drugim, je njena vloga že rahlo centralna. Ce stopa v ospredje z več dejavnostmi, ki ne služijo le n je j sami, postaja njena centralnost še mnogo izrazitejša, to seveda v krajevnem in re- lativnem smislu, saj je sama stopnja njene opremljenosti še vedno prav nizka. Imamo torej lahko izrazite centralne kra je nizke stopnje ali pa neizrazite centralne kra je višje stopnje. Perspektive podeželskih centralnih krajev Razvoj centralnih krajev najnižje stopnje, to je »ruralnih centrov«, »centralnih« in »subcentralnih vasi« bodo tudi v bodočnosti določali faktorj i dostopnosti, gravitatijsko-populacijskega zaledja in značaja potrošnje v najširšem smislu besede. Centralne vasi se bodo seveda razvijale različno na področjih z različno stopnjo razvitosti in urba- nizacije. Z bistveno zboljšano dostopnostjo bo na splošno odpadla po- treba po njihovem velikem številu in gosti razporejenosti. Ker pa se dostopnost na podeželju zboljšuje znatno počasneje kot se dviga živ- ljensika raven in bistveno počasneje kot se spreminjata obseg in struk- tura potrošnje v sklopu centralnih dejavnosti, pa se bo vloga centralnih vasi v določenih dejavnostih krepila. To velja seveda samo za centralne dejavnosti razmeroma nizke stopnje in to zlasti v pretežno agrarnih predelih. V trenutni situaciji takšnega razvoja centralnih vasi, ki bi bil seveda tudi povezan s selekcijo med njimi še skoraj ni. V izraziteje urbaniziranih predelih je položaj drugačen. Tam se v bistvu krepi vloga posameznih »pomožnih« centrov najosnovnejše pre- skrbe — »subcentralnih vasi«. Krepi se zaradi sprememb v življenj- skem načinu ter splošnega dviga življenjsk ga standarda in potrošnje. »Centralne vasi« s svojimi klasičnimi funkcijami pa tam izgubljajo na pomenu, zlasti če so centri višje stopnje ugodno dostopni. »Ruralni centri«, ki dosežejo našo II. stopnjo, po svoji vlogi nasledniki nekdanjih »trgov«, na katere spominjajo tudi kot središča manjših ah srednjevelikih agrarnih občin, so po splošni funkciji prehod k pravim urbanim centrom. Kot središča znatnejšega agrarnega zaledja se drže dejansko le še v pretežno agrarnih predelih. Nekatere med njimi uradno celo štejemo za »mesta« (Ormož, Metlika, Ribnica itd.). Pojav- l jajo se torej kot »sekundarni centri« glavnih gravitacijskih žarišč oziroma centralnih krajev naslednje izrazitejše višje (III.) stopnje. Njihova 'perspektiva je zelo različna, na splošno pa negotova. Povezana je s tem, ali bodo ostali kra j i središča občin ah ne. Spisek centralnih in subcentralnih vasi (nadpoprečno opremljene so označene s*) Cent ra lna vas S u b c e n t r a l n a vas Cen t r a lna vas S u b c e n t r a l n a vas Bivši okraj Koper občina AJDOVŠČINA Vrhpolje Vrtovin Orniče Podnanos Batu je Col Dobravlje Lokavec Otlica Podkra j Vrabče občina IDRIJA Črni vrh Spodnja Idr i ja Godovič Šebrelje Vojsko Zelin 96 V l a d i m i r K o k o l e S u b c e n t r a l n a Centra lna v a s S u b c e n t r a l n a C e n t r a l n a v a s v a s v a s občina ILIRSKA BISTRICA občina POSTOJNA Jelšane Pregar je Hruševje Bukovje Knežak Zabiče Kožana Palčje Podgrad* Prem Planina Prestranek Zagorje občina IZOLA občina SEŽANA Divača Barka — — Dutovlje* Brestovica občina KOPER Komen* Golac Materi ja Lokev Črni kal Gračišče Senožeče Obrov Dekani* Pobegi Štanjel Podgorje Gradin Rižana Rodik Marezige Slivje Škofije Štor je Šmar je p. Kopru Tomaj Vremski Britof občina NOVA GORICA občina TOLMIN Branik* Anhovo Breginj Bor jana Cepovan Avče Grahovo Drežnica Deskle* Banjščice Most na Soči* Huda južna Dornberg* Bilje Podbrdo* Kamno Grgar Kožbana Livek Kal Lig Log Kojsko Lokovec Podmelec Kostanjevica Medana Podljubin Miren* Opat je selo Ponikve Prvačina Ozeljan Rut Renče Trnovo Slap Šempas Vipolže Volčja draga Vrtojba Soča Srpenica Stržišče občina PIRAN šenviška gora Volče Sečovlje Lucija Nova vas Zakojca Žaga Bivši okraj Ljubljana občina CERKNICA Begunje Babno polje Nova vas Ca jnar je Grahovo občina ČRNOMELJ Adlešiči Dragatuš Semič* Stari t rg Vinica* občina DOMŽALE Blagovica Ihan Jarše-Radomlje Krašnja Lukovica* Trojane Mengeš* Trzin Moravče občina GROSUPLJE Šentvid pri Stični Ambrus Šmar je — Sap Muljava Videm-Dobrepolje Ponikve Videm-Krka Višnja gora Zagradec občina HRASTNIK — Dol Cent ra lna vas S u b e e n t r a l n a vas C e n t r a l n a vas S u b e e n t r a l n a vas občina JESENICE Do v j e-Moj strana Kranjska gora Žirovnica občina KAMNIK Komenda Motnik Srednja vas Stahovica občina KOČEVJE Draga Fara* Predgrad Gozd-Martuljk Rateče Šmartno v Tuh. Koprivnik Nemška Loka Osilnica Stara cerkev Stari Log Struge Duplje Predoslje Zabnica Brezovica^ Dobrova H o r j u P Ig "Polhov gradeč* Preserje Škofljica Velike~Uašče* občina LOGATEC Rovte Črni vrh Podpeč Rakitna Sentjošt Tur jak Vnanje gorice Hotedršica občina METLIKA Grad ac Suhor občina NOVO MESTO Brusnice Dol. Toplice Mirna Peč Otočec Straža* Šentjernej* Škocjan Šmarjeta Žužemberk občina RADOVLJICA Dvor Gaberje Hinje Stopiče Uršna sela občina KRANJ Cerklje Goriče Naklo Preddvor Šenčur Zg. Jezersko občina LITIJA Gabrovka Primskovo Kresnice Štanga Polšnik Šmartno Vače občina LJUBLJANA-BEZIGRAD Dol Šentjakob občina LJUBLJANA-MOSTE-POLJE — Besnica Dolsko Janče Lipoglav občina LJUBLJANA-ŠIŠKA Smlednik Sora Šmartno Vodice občina LJUBLJANA-VlC-RUDNIK Begunje Lipnica Boh. Srednja vas Gorje Kropa Ljubno Podnart Stara Fužina-Ribče občina RIBNICA Dolenja vas Zimarice Hrib-Loški potok* Sodražica* občina ŠKOFJA LOKA Gorenja vas Bukovica Poljane Dražgoše Hotavlje Javorje Leskovica Lučine Selca Zali log občina TRBOVLJE občina TREBNJE Dobrnič Mirna Šentrupert Veliki Gaber občina TRZlC občina VRHNIKA Borovnica občina ZAGORJE Medija-Izlake Podkum Trebelno Velika Loka Križe Podljubelj Log Cemšenik Mlinše Cent ra lna vas Subcen t ra lna vas Cent ra lna vas Subcen t ra lna vas Bivši okraj Celje občina BREŽICE Artiče Bizeljsko Cerklje Dobova* Globoko Jesenice Kapele Pišece Sromlje občina CELJE Dobrna* Frankolovo Strmec Škofja vas Store Vojnik* občina LAŠKO Breze Jurklošter Rimske Toplice* občina MOZIRJE Gornji grad* Ljubno* Luče Nazarje Solčava občina SEVNICA Blanca Boštanj Bučka Loka Studenec Sentjanž-Krmelj Tržišče Zabukovje Pečice Sp. Sušica Svetina Šmartno v Rož. d. Trnovlje Njivice Rečica Smarjeta Zidani most Radmirje Rečica Šmartno ob Dreti Telče občina SLOVENSKE KONJICE Loče* Stare Slemiene Vitanje* Stranice Zreče občina ŠENTJUR PRI CELJU Dobje Gorica Dramlje Šentvid Grobelno Loka pri Zumsu Planina* Ponikva Slivnica občina ŠMARJE PRI JELŠAH Bistrica ob Sotli Kozje* Lesično Podčetrtek Podsreda Pristava Rogatec* občina VELENJE Smatrno ob Paki Buče Dobovec Mestinje Podplat Polje Virštanj Topolščica občina VIDEM KRŠKO Kostanjevica Leskovec Podbočje Raka Veliki trn občina ŽALEC Braslovče Gomilsko Prebold* Šempeter Zabukovica-Griže Drnovo Stara vas Veliki Kamen Zdole Liboje Petrovče Bivši okraj Maribor občina DRAVOGRAD — Libeliče Trbonje občina GORNJA RADGONA Apače* Ivanjci Radenci Kapela Videm* Negova občina LENART Benedikt Cerkvenjak Gradišče* Jurovski dol Veličina Zg. Sčavnica Centra lna vas Subcen t ra lna vas Cent ra lna vas Subcen t ra lna vas občina LENDAVA Crenšovci Gabr je Dobrovnik* Kobilje Turnišče Vel. Polana občina LJUTOMER Bučkovci Cezanjevci Križevci* Cven Razkrižje Veržej občina MARIBOR CENTER Jakobski dol Brestrnica Jareninski dol Ga j Malečnik Sladki vrh Pernica Svečina Pesnica Selnica Šentilj Velka Zg. Kungota občina MARIBOR TABOR Limbuš Fala Lovrenc* občina MARIBOR TEZNO Duplek* Hočko Pohor je Pram* Hoče* Korena Miklavž Rače* Starše občina MURSKA SOBOTA Bodonci Bogojina Cankova* Gor. Petrovci* Grad* Križevci* Mačkovci Mart janci Prošenj akovci Puconci Rogaševci Šalovci Tišina Bakovci Gerlinci Markovci Sebeborci občina ORMOŽ Ivanjkovci Kog Miklavž Podgorci Središče* Tomaž* Velika Nedelja občina PTUJ Cirkovce Cirkulane* Desternik Gorišnica* Juršinci* Lovrenc Majšperk* Markovci Podlehnik Polenšak P tu jska gora Trnovska vas Videm Vitomarci Zavrč Zetale občina RADLJE Muta* Ožbolt Podvelka* Ribnica* Vuzenica Dolena Dornava Grajena Moškanjci Sp. zg. Leskovec Rogoznica Kapla Remšnik občina RAVNE Mežica* Kotlje občina SLOVENJ GRADEC Mislinja* Sp. Dolič Podgorje Šmartno p. Slovenjg. občina SLOVENSKA BISTRICA Makole Lapor je Oplotnica* Sp. Polskava Pragersko* Tin je Šmartno na Poh. VI. REGIONALNO PLANIRANJE IN CENTRALNI KRAJI Splošno Problematika centralnih krajev iin njihovih gravitacijskih območij, je brez dvoma tesno povezana z problematiko regionalnega planiranja, prav posebej še z delovnim področjem prostorskega planiranja. Teoriji industrijske lokacije in centralnih krajev se vobče smatrata kot dva temeljna kamna sodobne teorije regionalnega prostorskega planiranja. O teoriji centralnih krajev piše avtoir enega izmed glavnih priročnikov za prostorsko planiranje, L. Keeble,45 da »mora vsako regionalno pla- niranje pri opredelitvi perspektivne funkcionalne strukture omrežja naselij računati z mehanizmom centralnih funkcij« in da »spada taka opredelitev v vsak regionalni prostorski plan«. Problematika za planiranje Vprašanje aplikativnega pomena raziskav o sistemu centralnih kra jev in gravitacijskih območij se odpira preko postulata za racionalno razporeditev dejavnosti v prostoru. S tem se -povezuje seveda tudi z urbanističnimi in vobče prostorskimi standardi in normativi, po eko- nomski plati pa z kritičnimi »pragovi« kot minimalnim pogojem za obstoj določene vrste centralne dejavnosti. Neki trdnejši normativi obstajajo- v planerski praksi v posameznih državah le za one dejavnosti, ki predstvaljajo najnižjo raven central- nosti. Za -dejavnosti širšega »regionalnega« pomena o-ziroma teritorial- nega »dometa« iz literature ne poznamo nekega utrjenega sklopa nor- mativnih vrednosti. Kar uporablja planerska praksa, so bolj empirični standardi, ki pa so od države do države dokaj različni, pač v skladu z različno stopnjo gospodarskega razvoja in s specifičnim vzorcem urba- nizacije ter vobče poselitve. Ugotovitev stvarnih razmerij v obsega gravitacijskih območij in zlasti še minimalnih, maksimalnih in po- prečnih vrednosti je zato dragoceno iin neposredno aplikativno spozna- n je pri vrednotenju in postavljanju planskih konceptov. Problemi, ki se z njimi srečuje in se z njimi bo srečevalo regionalno planiranje, so: 1. Kako ustrezata sedanji sistem in hierarhija centralnih krajec. Taka vprašanja so: pomanjkljivosti v opremljenosti posameznih centra/ ali nerazvitost centralnih dejavnosti v določenih pogojih; ugotavljanje vrzeli in neenakornennosti sistema; posebne okoliščine hierarhije v od- nosu do sosednjih dežel. 2. Perspektive omrežja centralnih krajev spričo notranjega raz- voja posameznih skupin centralnih dejavnosti in njihove organizacije; 45 Keeble, Principles and Practice of Town and Country Planning. London 1958, str. 34. to vključuje tudi vprašanje centralnega ali lokalnega financiranja in načrtovanja. 3. Perspektive spričo verjetnih in pričakovanih sprememb v re- gionalni strukturi, zlasti v razporeditvi in gostoti prebivalstva ter nje- govi rasti, v prometnem omrežju, v premikih in različni moči polov razvoja v posameznih regijah. 4. Perspektive spričo splošnih sprememb zaradi družb eno-gospo- darskega razvoja. Gre za postopoma večja sredstva za razvoj terciarnih in kvartarnih dejavnosti, zlasti na področju superstrukture in povečan delež teh dejavnosti voibče; pa tudi za večjo kupno moč prebivalstva in spremenjeno strukturo potrošnje. 5. Gravitacijska območja za t. i. »centralne dejavnosti« in totalna gravitacija v posamezne centre (npr. zaradi dnevne migracije na delo). Teorija o centralnih kra j ih operira s »centralnimi« dejavnostmi kot nosilci gravitacijskih silnic. To so dejavnosti, ki jih ekonomska teorija razvršča v t. i. »terciarni« in eventualno' še posebej v »kvartarni« sektor dejavnosti. Mesto ali nek »center« vobče pa je lahko središče, kamor težijo tudi druge vrste človeških dejavnosti. Izrazita oblika gravitacije je delovna (dnevna) migracija, saj se z n jo prav tako okrog centra zapo- slitve oblikuje neko »vplivno območje«. Le-ta utegne, če je trajni pojav na nekem območju, močno spremeniti izobliko gravitacijskih območij centralnih krajev na bolj spodnjem delu lestvice. Pri premotrivanju naših centralnih naselij bi bilo treba ugotoviti zlasti še: Pri premotrivanju regionalno-planerskih vidikov pojava central- nih krajev ne moremo iti mimo določenih družbenih ciljev, ki jih želimo z načrtovanjem doseči. Pri problemu centralnih krajev gre za odnose med mestom in deželo in v nekem smislu med velikimi in podeželskimi mesti. Glede tega je splošni in pogosto deklarirani cilj socialistične družbe» odpraviti nasprotje med mestom in deželo«. Kako se ta cilj odrazi v načrtovanju omrežja centralnih krajev in kako se more dejan- sko realizirati v konkretnih razmerah prostorske regionalne strukture, k jer moramo računati tako s potencialnimi možnostmi kakor z zavi- ralnimi faktorj i (bodisi ekonomskega, tehnološkega ali posredno tudi čisto fizičnogeografskega značaja) ? Vsekakor je treba prej točneje opre- deliti, v čem so razlike med »mestom« in »deželo«, oziroma ka j je eno in ka j drugo. Tega vsekakor ne moremo storiti zgolj z geografsko-prostor- skih vidikov. Mesto lahko opredelimo z dosegljivostjo dobrin (material- nih in duhovnih), ki jih nudi sodobna civilizacija, dalje z večjo mož- nostjo izbora (npr. glede zaposlitve), z večjo možnostjo in pestrostjo družbenih in družabnih stikov, itd. Podeželje pa lahko opredelimo kot nasprotno situacijo. Opredelimo ga lahko tudi kot ozemlje, k jer je eko- nomska osnova prebivalstva, neposredno ah posredno kmetijstvo ali gozdarstvo-. Dalje gre pri načrtovanju za usmerjanje neke preobrazbe, ki se odvija v času in se uresničevanje ciljev v kratkoročnih in srednje- ročnih etapah vedno srečuje v dejanskih razmerah z maksimalizacijo ah minimalizacijo prednosti oziroma ovir. Konkretno pomeni to, da opredelimo minimalno opremljenost sodobnega mesta in minimalno do- stopnost do dobrin, ki jih lahko nudi. Spričo tega se raziskovanje gra- vitacijskih siilniic in centralnih krajev kot njihovih žarišč postavlja tudi s tega vidika močno v ospredje. Vsak ukrep za realizacijo zgoraj ome- njenega širokega cilja bi bilo potrebno raziskati glede na posledice za sistem centralnih krajev lin obratno. 1. Koliko obstoječa opremljenost po številu in stopnji nosilcev centralnih funkcij odstopa od poprečja za Slovenijo? To je mogoče opraviti s primerjavo med gravitacijskimi področji raznih stopenj. Lahko izvedemo tudi primerjavo odklona od razmere v najbolj razviti pokrajini. Vse primerjave bi morale seveda upoštevati število in značaj zaposlitve v gravitacijskih področjih. 2. Koliko se obstoječa opremljenost razlikuje od perspektivnega stanja v razporeditvi in gostoti prebivalstva? To je mogoče do neke mere predvideti v glavnem samo za agrarno prebivalstvo področja kjer je center. Ce bo tudi v perspektivi imelo večje število prebivalstva kot podobna sosednja področja ima večjo potencialno perspektivno central- nost (Ormož npr. večjo kot Ribnica). iProblem bodočega razvoja centralnih krajev in centralnih dejav- nosti se neposredno odpira iz obravnave dinamičnih komponent sistema centralnih krajev. Kakorkoli je to področje, kamor more geograf poseči le zelo previdno, je to vsekakor tudi torišče, ki je z vidika aplikacije teorije o centralnih krajih aktualno. Gre preprosto in v končni instanci za napovedi bodočega stanja ali vsaj za argumentirano oceno verjetnega razvoja. Tu naletimo na problem, ki ga genetsko orientirano razisko- vanje ne pozna, namreč na problem kriterijev za odločanje med mož- nimi alternativami. Najpreprostejša pot je seveda stimulacija na osnovi obstoječe strukture odločanja -in (domnevnih) kriterijev za odločitve (v našem primeru morda empiričnih ali voljenih standardov, ki jih je mogoče kvantificirati). V zvezi z bodočnostjo sistema centralnih kra jev se odpirata zlasti dve vprašanji. Kakšne so perspektive centralnih kra jev spričo koncen- tracije prebivalstva zaradi urbanizacije? Na splošno je mogoče reči, da bo prebivalstvo centrov samih nujno imelo kot determinante relativno večjo- vlogo. Zlasti centralni kraj i na višjih stopnjah bodo glede potreb- nega populacijskega zaledja vse manj odvisni od prebivalstva v gra- vitacijskem območju. Višjo raven centralnih 'dejavnosti bo lahko doseči zgolj zaradi po- večanja prebivalstva v mestih. Dalje — kaikor je v enem svojih zadnjih prispevkov46 predvideval že Ohristaller — se bo zmanjšal relativen pomen nižjih stopenj glede na naslednjo višjo stopnjo. Kakor kažejo nekatere značilnosti sistema centralnih krajev v Sloveniji, bo te proces precej selektiven. Naslednje vprašanje, ki se odpira pri načrtovanju omrežja central- nih kra jev v bodočnosti, je njihov odnos do industrijskih aglomeracij, 46 W. Christaller: o. c. v IGU Symposium in Urban Geography, Lund 1960, str. 10, 11. kjer so pri prostorski razporeditvi na delu drugačni faktorji? Pri tem se je treba zavedati, da tako prve kot 'druge oblikujejo urbane aglo- meracije, bodisi »mesta«, bodisi širše urbane organizme in po svoje funkcionalno strukrturirajo prostor. Dalje pa tudi, da so med obema povezovalne prvine, ki celo postajajo s kompleksnejšo organizacijo go- spodarstva vse tesnejše (kar se kaže npr. v odvisnosti industrije od industrijske superstrukture in industrijskih storitev). Analiza takega sistema centralnih krajev, kakršen je naš v Slo- veniji v luči Christallerjeve sheme pokaže, da more le-ta kot hipoteza komaj zadovoljivo obrazložiti stvarno omrežje, in še to samo z upošteva- njem izjem oziroma modifikacij, ki so pa tako številne, da so- skoraj pravilo. Christallerjev model je zgolj za znanstveno interpretacijo pro- storske stvarnosti, to je kot eksplikativni model, očetno pregrob. V drugačni luči pa se kaže ta model kot .instrument za plansko analizo, ker kot racionalna definicija optimalnega stanja omogoča vrednotenje obstoječega stanja, Praktična, aplikativna uporaba teorije centralnih krajev ima oprav- ka z dvema njihovima komponentama: 1. S centralnimi dejavnostmi, ki so funkcija določene stopnje raz- voja terciarno-kvartarnega sektorja (in deloma pogojene z razvojem celotnega gospodarstva na republiško-zvezni ravni, pa tudi na regio- nalno-lokalni ravni, z zmogljivostjo gospodarstva in z organizacijsko- institucionalnimi okviri za dejavnost v tem sektorju; 2. Z lokacijo v realnem geografskem prostoru, k je r imamo opravka z dostopnostjo in lokacijsko inercijo. Nekateri raziskovalni problemi Poleg tistih vidikov proučevanja centralnih krajev, ki so nepo- sredno v zvezi z aplikacijo v regionalnem planiranju, so novejše raz- iskave opozorile še na vrsto vprašanj, ki zadevajo samo teorijo central- nih krajev oziroma metodološki pristop. Med temi vprašanji so ta-le: 1. Vprašanje m i n i m a l n e ( s p o d n j e ) s t o p n j e v sistemu centralnih krajev. Boustedt47 je ugotovil, da je najmanjš i obseg zaledja centrov n je- gove četrte stopnje v podeželskih območjih okrog 200 km2 in da zajema to zaledje okrog 12 000 prebivalcev, sam centralni k ra j pa okrog 2000. 2. R a z m e r j e m e d c e n t r a l n i m k r a j e m i n g r a v i t a - c i j s k i m o b m o č j e m . Bousteldt48 je ugotovil, da razmerje med številom, prebivalstva centralnega kra ja določene stopnje in številom prebivalstva v njegovem gravitacijskem območju ni konstantno, na primer 1 : (5—9) pri central- nih kraj ih najvišje stopnje, ampak je degresivno. Ze ka j kmalu se zmanjša na 1 : (2—3) 'in pri velemestih na 1 : 1. To pomeni po Boustedtu, 47 Boustedt, Lund Symposium, o. c., str. 216—217. 48 Boustedt, Lund Symposium, o. c., str. 217—218. a tudi v luči raziskav Ullmana in Daceya49, da postaja mesto z rastočo velikostjo vedno bolj avtarkično glede na potrošnjo centralnih dobrin in vse manj odvisno od gravitacijskega zaledja glede minimalne klien- tele. Seveda se to nanaša le na uporabljeni standardni sklop centralnih dejavnosti (ki ga je Boustedtova analiza upoštevala). Dickinson50 citira Berryjeve raziskave v metropolitanski regiji Chi- caga, k jer se je očitno -pokazalo, da si osrednje mesto takega območja »uzurpira« določene centralne funkcije od centralnih krajev nižje stop- nje vse do oddaljenosti približno 35 km. 3. I n e r t n o s t s i s t e m a Spričo intercijske lokacije pogojenosti centralnih dejavnosti v že predhodno obstoječih centralnih kraj ih (historičnih trgih in mestih) so mnogi centri, ki jih je poživila industrija ter jim ustrezno povečala šte- vilo prebivalcev, klientov centralnih storitev, obdržali ali celo povečali opremljenost s centralnimi dejavnostmi, ki daleč presegajo teoretično predpostavljeno velikost gravitacijskega območja (v smislu populacij- skega zaledja). Pri tem je nedvomno sodelovalo ne le število prebi- valstva, marveč tudi večja kupna moč njegovega urbaniziranega dela oziroma drugačna struktura potrošnje. 4. P r o b l e m » p r a g o v « V novejši literaturi51 o centralnih kraj ih se pojavlja ta problem vse pogosteje, ker so pragovi pač odločilna ekonomska determinanta. Em- pirično jih moremo ugotoviti z minimalnim (ah marginalnim) gravi- tacijskim območjem, ki velja za določeno vrsto centralne dejavnosti v njegovem gravitacijskem žarišču. Boustedt5- navaja nekaj takih »pra- gov« za Bavarsko. Za lekarno bi bilo npr. minimalno število prebival- stva 8000, za srednjo šolo pa okrog 15 000 itd. 5. P o j a v k o m p l e m e n t a r n o s t i Komplementarnost centralnih dejavnosti, ki se lokacijsko izrazi v oblikovanju stopničastega vrstnega reda centralnih krajev je funk- cionalno ekvivalent »industrijskega kompleksa« ali tako imenovanih linked industries na področju storitev. Vprašanje je ali gre res za neke jasno opredeljene in opredeljive stopnje ali ne mogoče le za nihajoč razmak v kontinuumu, ki je specifičen za vsako vrsto ali skupino cen- tralnih dejavnosti. Ustrezna faktorska analiza bi mogla to vprašanje do neke mere razjasniti. To je v zvezi s kompozitnim značajem sklopa centralnih dejavnosti na določeni stopnji oz. sintetičnim značajem »splošnih« gravitacijskih 48 Ullman-Dacey, The Minimum Requirements Approach to Urban Eco- nomic Base. IGU Symposium in Urban Geography, Lund 1960, str. 48—55. 50 R. Dickinson, The Structure of the City Region. Symposium on Urban Geography, Nottingham 1964 (ciklostirano). 51 The IGU Symposium on Urban Geography, Lund 1962; zlasti pa Berry-Pred, Central Plače Studies, Regional Science Institute. Philadelphia 1961, str. 16—18. — In še posebej v novejšem delu, Berry, Geography of Market Centers. Prentice—Hali 1967, str. 13—20. 52 Boustedt, Lund Symposium (1962), o. c., str. 916. območij. Dejstvo je, da teritorialna razporeditev centralnih krajev ozi- roma krajev, kjer so razmeščene individualne zvrsti teh dejavnosti pogojene z notranjim razvojem ustrezne dejavnosti (in so faktorji in razvojne težnje za vsako drugačne), nemara vodi k mnenju, da je sklop centralnih dejavnosti in obseg njihovih gravitacijskih območij mogoče racionalno razlagati le osamljeno za vsak »centralni kraj« posebej in da je neko rigorozno »sistematiziranje« pojava oziroma ugotavljanje zako- nitosti v n jem iluzorno početje, ki ne more sistema racionalno obrazlo- žiti (morda še posebno kadar gre za nehomogeno geografsko okolje? 6. E d e n a l i v e č s i s t e m o v c e n t r a l n i h k r a j e v ? V nekem smislu se zdi, da v Sloveniji (in verjetno tudi drugod, zlasti v deželah z naglim prehodom v industrijsko obdobje) nimamo opravka z enim samim sistemom centralnih krajev, ampak z več sistemi hkrati, ki so v realni celokupni podobi ali vzorcu nekako superponirani ter ima vsak drugačno razvojno dinamiko in smer (progresivno ah re- gresivno). Mogoče je predpostavljati, da je fevdalno kapitalistični (pred- industrijski sistem) še močan, ah vsaj izrazito še opazen, čeprav regre- siven, v pretežno kmečkih področjih, s specifično ekonomsko socialno strukturo, zlasti potrošnjo in drugačnim »načinom življenja«. Na po- sebne pogoje za uveljavljanje centralnih dejavnosti v socialističnem družbenogospodarskem sistemu in na nekatere učinke je svoj čas opo- zoril že Neef53. Zdi se, da je prav v Sloveniji zelo hvaležno polje za nadaljnje razvijanje in preizkušnje njegovih opažanj. Nekatere mo- mente v zvezi z institucionalnim okvirom smo v študiji že obravnavali. SKLEPNE MISLI Raziskava o centralnih krajih v Sloveniji in njihovih gravitacijskih območjih je zajela enega od bistvenih pojavov družbenogeografskega okolja. Omrežje urbanih in polurbanih in — razen oentralnih vasi — neagrarnih centrov predstavlja tudi enega od elementov strukturizacije ekonomskega dogajanja v prostoru. Namen raziskave je bil prav ta, da razišče celovitost pojava, da poiskusi ob analizi p o s e b n i h indi- vidualnih značilnosti razporeditve centralnih dejavnosti in njihovih zgostitev, poiskati splošne zakonitosti, ki določajo razvoj in lokacijo v realnem prostoru. Metodološko se je raziskava naslonila na splošno teorijo o centralnih krajih, kakor jo je formuliral v glavnih obrisih W. Christaller, a je obenem imela tudi namen jo empirično potrditi ah zavreči. Imela je pa seveda tudi ta čisto praktični namen, da ob uporabi enotnega sklopa kriterijev ugotovi relativno vlogo posameznih central- nih krajev in teritorialni obseg njihovih gravitacijskih območjih; to, cesar niso mogle dati osamljene obravnave — četudi bolj podrobne — ki so se nanašale le na to ali ono mesto. 53 E. Neef, Die Veranderlichkeit der zentralen Orten niederen Ranges. IGU Symposium on Urban Geography, Lund 1962, str. 227. Raziskava je ugotovila, da — pri sedanjem stanju in dosedanjem razvoju diferenciacije prostora — v načelu držijo osnovne teoretske premise Christallerjevega modela kot: stopnjevitost, hierarhičnost, pra- vilna prostorska razporeditev, da pa so konkretni parametri prilagojeni specifičnim pogojem, sotialno-ekonomskim in geografskim. Kot najbolj problematična prvina modela se je pokazala p r a v i l n o s t p r o - s t o r s k e r a z p o r e d i t v e , kar pa spričo močnega odstopanja od temeljne predpostavke modela (enakomerna dostopnost in enakomerna razporeditev prebivalstva) ne poruši temeljev teoretskega koncepta. Dejstvo, da se stanje bolj približa teoretsko zamišljenemu v Vzhodni Sloveniji — kjer je geografsko okolje bliže onemu, ki bi tem predpo- stavkam ustrezalo — koncept prej potrjuje. H i e r a r h i č n o s t , ki se odraža v pravilnem zaporedju števila centralnih krajev na določenih stopnjah v nizu od najnižje do najvišje (oziroma obratno), v sistemu teh krajev vsekakor obstoja, toda izrazita je le, ko gre za glavne dominantne stopnje, ki smo jih mogli ugotoviti tri (oziroma štiri, če upoštevamo še centralne vasi na 'dnu hierarhične lestvice). Dejstvo, da so se osnovni dejavniki, ki vplivajo na centralne dejavnosti v polpreteklem obdobju močno spreminjali (tako ekonomski, institucionalni, populacijski kot prometni in drugi) pojasnjuje opažena odstopanja od pravilnosti modela. Analiza dinamičnih vidikov sistema centralnih krajev, čeprav smo jo mogli spričo pomanjkanja druge doku- mentacije izvesti le glede na eno od opredeljujočih treh »načel«, je vsekakor pokazala, da so bili premiki v številu centralnih krajev na določenih stopnjah v mejah Christailerjeve modificirane, bolj fleksi- bilne hierarhične zgradbe modela. Raziskava je pokazala in opozorila dalje tudi na vlogo, ki jo imajo osnovni dejavniki ob svoji dinamiki na formiranje s t o p n j e v i - t o s t i oziroma na modificirano vlogo opredeljujočih načel. Pokazala je, kako je izoblikovanje sklopa značilnih (reprezentativnih) centralnih dejavnosti kot indikatorja stopnjevitosti zelo zapleten in tudi ne vedno premočrtni proces. Institucionalni okviri (upravni kot vobče organiza- cijski) »so se pokazah pogosto bolj odločilni kot okviri prostega »tržnega« razmeščanja centralnih dejavnosti, ki ga Christaller smatra za odločil- nega. Le-ta pa se je slej ko prej spontano uveljavil tudi že v prvem povojnem obdobju izrazito dirigiranega in centralističnega gospodar- skega sistema. Njegova vloga se sedaj spet krepi. Vloga prometa (ozi- roma dostopnosti) pri prostorski kristalizaciji centralnih dejavnosti in njihovih sklopov se je pokazala kot bolj sekundarna, čeprav stopi v ospredje tam, kjer je prometno omrežje izrazito pogojeno z reliefom. Navedemo naj še nekaj p o g l a v i t n i h u g o t o v i t e v , ki smo se do njih dokopali z našo raziskavo in ki niso pomembni samo z vidika/V teorije o centralnih krajih, ampak tudi z vidika njene uporabe v regio- nalnem načrtovanju. Analiza sistema centralnih krajev v Sloveniji in njihovih splošnih gravitacijskih območij za posamezne hierarhične stopnje oentralnih krajev in s tem posredno tudi za reprezentativne dejavnosti na tisti stopnji je pokazala: 1. Prvo, da je obseg splošnih gravitacijskih območij znotraj posa- meznih stopenj z e l o r a z l i č e n , zlasti pri nižjih stopnjah v hier- arhiji. Razlike pa so manjše na višjih stopnjah. 2. Dalje, da je obseg gravitacijskih območij pri isti stopnji pred- vsem o d v i s e n o d s o c i a l n o - e k o n o m s k e s t r u k t u r e pre- bivalsttva, to je od kupne moči, kjer so očitno zelo velike razlike. V glavnem pa se ujemajo (vsaj za nižje stopnje II., III. in IV.) z razlikami med agrarnimi in urbaniziranimi območji. Raziskava je tu seveda samo dokumentirala, kar je bilo mogoče pričakovati. 3. Kritični »pragovi« glede na populacijsko zaledje so (kolikor jih moremo iz analize splošnih gravitacijskih območjih posredno izluščiti) zato zelo fleksibilni glede na zgolj število prebivalstva, ki zagotavlja vsaj marginalni obstoj določenih reprezentativnih dejavnosti. Pokaže pa — vsaj približno — kakšni so v še močno agrarnih in že zelo urba- niziranih območjih. 4. Pokazalo se je, k je so področja v Sloveniji, ki so spričo visokih pragov za pojavljanje posameznih centralnih krajev (in ustreznih dejavnosti v njih) p o d p o p r e č n o o p r e m l j e n a (to je južno- vzhodna Slovenija), a po drugi strani tudi, katera so nadpoprečno opremljena (to je srednja in tudi zahodna Slovenija). Prva se seveda ujemajo z občinami, ki so nerazvite na sploh. 5. Dalje je bilo mogoče potrditi, da je število prebivalstva kot indi- kator »kupnega potenciala« samo po sebi pregrob indikator za ugotav- l janje obsega gravitacijskih območij (razen morda v največjih mestih in njihovi bližnji okolici). 6. Glede števila zaposlenih in aktivnega prebivalstva v terciarno- kvartarnem sektorju v centralnih krajih je raziskava ugotovila, da je to — če izključimo vso lokalno zaposlitev (to je one, ki zadovoljujejo zgolj potrebe kraja samega) — sedaj v d i r e k t n e m l i n e a r n e m o d n o s u s številom prebivalstva v gravitacijskem območju (za so- sednjo Avstrijo je Bobek ugotovil, da to velja celo za odnos do prebi- valstva v centralnih krajih, kar naša analiza za Slovenijo ne potr juje v celoti, oziroma vsaj ne za vse stopnje!). To pa velja le pri dokaj enakomerni družbeno-gospodarski s trukturi prebivalstva, oziroma, če upoštevamo oelotni spekter dejavnosti iz terciarno-kvartarnega sektorja. Generalizacija samo za posamezne dejavnosti pa je lahko sporna, čeprav je res, da po drugi strani kompozitni sestav centralnih dejavnosti na določeni stopnji deluje v smislu izenačevanja. 7. Končno je analiza pokazala tudi, da se zlasti okrog Ljubljane, pa tudi okrog Maribora in Celja kaže splošna zakonitost, da pomemb- nejši centralni kraji v območju res dobre dostopnosti onemogočajo razvoj centralnih krajev v okolici do tiste stopnje, ki bi jo glede na populacijskih potencial sicer lahko pričakovali. THE CENTRAL PLACES OF SLOVENIA A n E x t e n d e d S u m m a r y Introduction The study is based upon two research tasks, carried out by the author and his associates, at the Urbanistični Institut (City Planning Institute) of Slovenia in 1963—66. The first was concerned with the central and other functions of settlements; the second dealt more specifically with spheres influences1 (or service areas). The preliminary findings were later expanded with new research conducted by the author. Several city monographs and general regional studies done previously also provided supplementary infor- mation. The systematic and comparative study of the central plače system, however, had to start f rom scratch. In some ways, Ilešič's study on socio- -economic regionalization,2, touching i,ndirectly upon the problem of central plače hierarhy, may be considered as a predecessor to our research. In the introductary chapter references to Christaller's basic work and to other re- search elaborating on this theme are made. The results of the research of two empirical studies, carried out under the leadership of the author at the Urbanistični inštitut SRS (The town and Country Planning Institute of Slovenia) are examined in this paper in view of the general theory on central places developed by Christaller and other students in this field, notably H. Bobek in the neighbouring Austria. Also, the research was stimulated by recent paper of S. Ilešič on the socio-economic regionalization of Slovenia, 10 whom the author is also indebted for many suggetions, during the f inal stages in preparation of this paper. The research analysis commenced with simple objectives in mind: the identification of service areas of more important towns and other settle- ments; identification of their service ranks, and as general analysis of the regional s tructure through a »regional survey«. The scope of research gra- dually expanded into a more formal evaluation in the light of the central plače theory. The two original studies mainly provided basic data. The study is puresented in six major chapters. The first (pages 11 to 22) is a prelimi- nary analysis of urban places and the urban hierarchy in relation to admi- nistrative units at different levels in view of Christallers' original model. The second part (p. 22 to 53) represent the core of the study and deals with urban (and semi-urban) central places and their service areas, as they were ascertained by empirical research. This chapter begins with an exami- nation of identification criteria and procceeds to an interpretation and eva- luation of the system of central places as it emerged out of the application of selected criteria. An overview of the system is included in the conclusion of this par t of the study. The third section (pages 53 to 72) deals with 1 »Funkcije naselij in omrežje centralnih krajev v Sloveniji«. UI, Ljub- l jana 1967 (Typewritten Report); »Gravitacijska območja slovenskih mest in centralnih krajev«, UI, Ljubl jana 1967 (Typewritten). Both in Slovenian. 2 S. Ilešič, »Problemi geografske rajonizacije na primeru Slovenije«, Geografski vestnik, Ljubl jana 1957/58 (French summary). locational factors and determinants affecting the system of central places in Slovenia. Reference is made to Christallers' »principles« playing a role in developing the specific hierarchy of centers, and the dynamic aspects of the system are discused. Finally, trends in evolution are noted and possible changes in the system are tentatively suggested. The fourth section (pages 73 to 91) deals with central places in particular parts of Slovenia, as indi- cated by specific service areas and spheres of influence of the dominant centers in the higher echelons in the hierarchy. Some practical problems of regional planning are also discused in this context. The f i f th section (pages 91 to 104) deal summarily with rural central places at the »bottom« of the system. Special conditions affecting their appearance and problems of identi- fication are examined as well as trends and prospects in fu ture development are discussed in broad terms. The last, sixth, chapter (pages 104 to 109) con- siders the phenomenon of central places in the context of regional planning and research. On the basic of experience gained, during this pilot study of the system in Slovenia and in light of recent research conducted elsewhere, some problems for fur ther investigation are briefly/discussed. Urbanization Pattern The urban hierarchy as reflected by size the centers gives only some clues of the centrality3. Only two cities Maribor and Ljubl jana, nearly reach or exceed 100 000 population mark and there is a wide gap between the two lar- ger centers and the next group represented by towns of 10 000 to 25 000 people (Celje, the largest in this group had 34 000 in 1961). There is a mass of urban centers which have had a population under 10 000, with the most common groupings around 5000 and 3000 people, i. e. the typical small towns of Slovenia. The urban places were then assessed as centers of administrative units existing duiring the 1945—1965 period in Slovenia. These units were consi- dered to be a rough summary expression of spheres of influence of particular centers. Christaller's Parameters and Slovenia In the first part of the study Christaller's assumptions and parameters, as summarized in this 1938 paper are discsussed with regard to conditions in Slovenia. The comparison was deemed to be of interest, since the socio- economic system under which the pattern of urban-type settlements came into existance af ter the Middle Ages, was not dissimilar f rom that in Southern Germany (Christaller's »case-study« area). In agriculture it origi- 3 It was examined more in detail in author's (unpublished) study, »Con- temporary Trends of Urbanization in Slovenia« Urbanistični inštitut SRS, 1966 (2 volumes, in Slovenian; typewritten). A digest of the study (with English summary) was mimeographed for public circulation by the Biro za regionalno prostorsko p lani ranje (Regional Planning Bureau), L jubl jana 1966, (64 pp.). nally meant subsistance type strip-cultivatioin and agricultural villages; later, feudal domains promoting trading and handicraf t centers. Also, modern ma- nufacturing industries and railways were largely superimposed on the pre- existing pat tern of central places. Physical set-up, bearing upon transpor- tation routes and accessibility is different, however, as the greater central and western parts of the country are mountainous. Also, Slovenia has been a peripheral »March« on the eastern fr inge of the Empire, exposed to Magyar and then Turkish invasions for centuries. Strategical considerations in the placement of towns were, by necessity, paramount in many cases. Central villages at the bottom of the hierarhy (nearly ali of them being seats of small communes in 1952) very closely fit within parameters established by Christaller for his lowest order centers (»Marktfecken«), Although only a minority of them ever attained legal status of »market- towns«, plače names (trg, stari trg, tržišče) indicating tha t function, are numerous at or near existing central villages (or places of a higher order). Especially in the eastern hills and lowlands their spacing is very regular and uniform. Even the population parameter comes very close, since »market areas« of central villages have, in most cases, between 2500 and 3000 people. The next tier in the Christaller's hierarhy (»Amtsort«), which calls for a market area for some 8000 people is now represented only by comparatively few existing central places, mostly derived f rom old market towns. Before 1914 the old Austrian basic »judicial district«, which was much more com- mon, seems to fit closest to that order of central places. The system at this level seems now to be in dissolution, at least on the administrative plane. But stili, some central villages (quite often »degenerate« old market-towns) with »above-the-norm« provision of representative services, seem to fill the gap to the next higher order of central places. It can be said that, generally speaking, two »ordinary« central villages would be served by such »super-central« village, thus reproducing a pattern based on the »market principle«. The third level of Christaller's hierarhy (»Kreisstadchen«) is strikingly well manifested in the existing basic administrative units in Slovenia (the »communes«). There are 56 of them (if 5 into which the city of Ljubl jana is devided are taken as one unit) with an average population of 27 400 (if the only two larger towns of Ljubl jana and Maribor are excluded) and the average population of their seats is around 4000 (if ali higher order centers are again excluded). These, in fact, are almost exactly the parameters as put forth by Christaller. It should be noted, however, that the spacing of such centers as well as sizes of individual units do vary considerably f rom one part of the country to another. Christaller's fourth-level in the hierarchy (as represented by »Be- zirksstadt«) assumes a much larger market area of some 75 000 inhabitants on 1200 km2. As indicated by the very name given to central places at this level, some wider administrative function was supposed to be a characteristic function of a town of this order. Until the three-tier level system of administration was abandoned, in 1966, in favour of a two-tier system (Re- public of Slovenia — communes), there were, in fact several towns serving as seats of the intermediate district level administration and at the same tirne performing central functions clearly above the »local-regional« or commune level of services. Only some of them came close to parameters of Christaller's four th level central places, The f i f th level of central-place hierarchy (»Gaustadt«) is really repre- sented in Slovenia by only one center. This is Celje with 34 000 inhabitants in 1961, that at the same t ime was the seat of a d i s t r c t wi th 205 000 inhabitants, although on a smaller area than assumed in Christaller's scheme. The area coverd by the district is stili a very marked »service area« of Celje. To Christaller's parameters for the sixth level central plače (»Pro- vinzhaupstadt«) would — with certain reservations — fits only one city, the seoond largest town in Slovenia. This is Maribor (pop. 97 000 in 1961), providing some higher level services for the »peripheral« northeastern par t of the country. Its hard-core »sarvice area« includes some 450 000 people, but the maximum extent of its limited influence includes also the Celje service area, thus bringing total population to some 3/4 of rnilion, i. e. to the parameter set by Christaller. Distance to Ljubl jana (105 km) also fi ts the respective normative parameter in the hexagonal pattern. Only during a brief period following World War I., however, was Maribor actually the administrative center for the entire area. Christaller's seventh level central plače »Landeshaupstadt«) can be easily identified in Ljubl jana which is the »capital of the country«. Stili considering Christaller's parameters it falls short of ali normative measurement values by roughly one third to one quarter. Stili, the quality of central services provided by the city definitely is on the appropriate level. It is suggested that Slovenia really represents a »rumpf-Land« (in terms of Christaller's hexagonal system), with Ljubl jana located ra ther off the center. No ful l range of hypothesised central-places a t each level is therefore to be expected. Central Plače Order Identification The identification of step-like levels of central activities represented one of the main precedures carried out in the study. According to general ideas underlying the theory of central places the quality of these activities was taken as the principal measurement. In connection with these appro- priate criteria had to be examined first, related to ordering and represen- tativeness of activities in the tertiary (and quartenary) sector. The preliminary analysis of Christaller's hypothetical model of a seven- step hierarhy in the context of the changing administrative units (as rough generalizations of composite service are as) did not proved conclusive. Although some levels appeared to be fairly well manifested, other did not; at least not in the sense of a structural hierarchy assumed by that model. Stili, a three main-level statification seemed to be fairly well pronounced, especially if the lowest possible level of service centers in rural areas (Level I.) is excluded. This preview and the practical procedural conside- rations of ranking led to the elaboration of three main-level categories of central activities. Each of them was, in turn, also subdivided into three sub-categories, thus giving nine possible levels of central activities, repre- senting the whole scale. First, groups of (potentially) central activities were examined per se with regard to organizational conditions under which they operate. The institutional f ramework which was quite marked during the centralized planning period following World War II (activities of »local«, »district«, »regional«, »republic« inportance) is now much more flexible in the tertiary sector in the narrower sense, but is stili strong in the quar ternary sector. Second, the degree of specialization in a group of services was examined when possible and empirical knowledge with regard to the spatial range was also taken into consideration. Shopping habits and types of goods and ser- vices (e. g. convenience and shopping goods) were also considered. Stili, the working lists, had to remain tentat ive to a certain extent. Next to consider was the issue of identification of representative acti- vities or function for each of the three broad levels viz, for ali nine detailed levels. Several problems arose in this context. Some of the activities to be found in a country like Slovenia are institutionally organized at successive levels or in hierarchal order, such as education, some health services, legal institutions, etc. and — of course — administration. To certain extent they even conform to »fixed market areas« (for particular good or service), thus likely subject to spatial ordering according to administrative principle. Others obviously do occur primarily on the market principle and do not show any institutional hierarchal build-up. It was, really, intentiously looked for »in- dicators« that would not be influenced by administrative distributions and limitations. On the other hand it was accepted that the composite of central services a t some levels cannot be divorced f rom administrative functions. A preliminary simple statistical analysis vas therefore made to ascertain the number of occurrances of a range of assumed representative services in Slovenian settlements (But mostly those refering to the »medium« or »lower« levels were examined). The assumption was, of course, that the numbers of occurrances for selected services would tend, in a hierarchal system, to cluster step-like arround certain figures oorresponding to the number of central places of a distinctive order. The test proved to be somewhat disappointing, as no very distinctive clustering was noted. The reasons are related to specific pattern of central places in Slovenia and explained later in the report. Some broad hints for defining individual services as representative and for assigning them to specific levels could, however, have been extracted f rom this analysis and used in preparing the f inal list. The analysis of the frequency of occurence proved that central activities (from a broader list than used in actual classification procedure) tend to be loosely clustered around 1 or 2, 5—9, 12—15, 22—27, 37—44, 52—58, 70 (or some more); in addition to much more ubiquitous occurrences. Even if the more ubiquitous central activities, being representat ive only for central villages, are excluded, no strict hierarchal order can readily be detected. As 1 and 2 stand for L jub l jana alone or with Maribor (almost without exception) they were allocated to the highest of the three broad groups, Celje might be added. The rest obviously ali fall into the medium or lower group. The next two loose clustars (5—9, 12—16) may well be representative of the medium group and the last two (52—58, over 70) of the lowest group (i. e. ending at the bottom of the scale with 2 n d order central plače. The cluster of 37—44 activities is also more representative either of the medium or of the lower leviel; since — even abstracting both larger towns — the average service area would be stili around 25 000 people. Obviously the cluster of 22—27 activities represents medium level and the average corres- ponding service area would have as much as about 60 000 people. The survey also provides an interesting insight into the composition of central services. Social sarvices a re on the whole much better provided (dispersed) than commercial and handicraf t services, which, however, is not surprising considering the socialist system and backlog in personal con- sumption and incomes. The final list of representative central services was prepared af ter considering several al ternative methods of ascertaining the degree of cen- trality within the ful l scale of activities. Five selected ones were allocated at each level (order) for classification purposes. The minimum of four was deemed necessary for inclusion into the respective group (or, in some cases, three if the places also posessed some function of an even higher order). ist order: central 8 year primary school, general practitioner viz. branch of the basic health center, police station, local administrative office, agricultural cooperative (marketing of loacal produce, supply of seeds, fertilizers, etc. to farmers). 2nd order: pharmacy shop, veterinary station, basic health centre, locksmith viz. mechanical repair shop, shoe store. branch office of bank (or local communal bank), seat of com- mune's administration, watch repair and sale, textiles (clothing) shop. g rammar (general type secondary) school, telephone (»nodal«) exchange, district (viz. communal) court of law, electrical distri- bution (and repair), district seat, furn i ture shop. weekly or fortnightly newspaper, small general hospital, spe- cialized secondary school (viz. teacher's training school, secondary technical, agricultural or business (economics) school, design f i rm (construction projects), optician. several (2—3) specialized secondary schools, printing establishe- ment, higher (district) court of law, regional credit bank, jewelry shop. higher court of law (dealing with business affairs), shoping goods wholesale f irm, repertory theatre, book publishing house, com- mision (used goods) shop. 3 r d order: 4th order: 5th order: 6 t h order: 7 t h order: 8th order: higher school (college level), advertisement f irm, radio station (day program), daily newspaper, scrap materials f irm. gth order: full university (graduate and postgraduate), clinical hospital, opera house, TV station, foreing firm's representatives' offices. The representative services are listed in the same order in the attached table of provision of services in central places at each level (order). See Table 1. Service Areas of Central Places The analysis was made on the basis of an extensive survey covering almost ali six thousands settlements of the country. The basic guestionnaire contained 25 selected items concerning provision or supply of different types of services deemed typical for ali orders of central places, but mostlv referr ing to medium-sized towns or smaller service centers (central plače of medium and lower hierarchal order). The scale was adapted to conditions known by experience to exist in Slovenia. Only the last 5 items referred to services of the upper medium order of which only about a dozen exist in the country. These exercise the full range of service activities listed in the questionnaire. Ljubl jana, the capital of the republic, and Maribor, the second largest center by size, clearly stand apar t and above the rest of the service centers. The rank of representative services at this level were assessed using newspaper circulation, establishment of branch enterprises, »fixed« market areas, etc., together with information available in regional studies. The ser- vice areas were delimited for centres at the three broad levels while service areas for small centers were delimiited using only a selection of most repre- sentative items. Purely local services of the central village type relating to the first eight items in the questionnaire, were temporarily left out. Estab- lished »fixed areas« (as for administration) were used as additional infor- mation when dealing with poor overlapping of specific »market areas«. Thus only central places above the rank of central villages were considered in the following analysis. The spatial range of specific market areas was first identified. Minimum extent lines of selected services were delineated on the map and the degree of overlapping examined. The closer this is, the more distinct is the respective composite service area. The following (selected) central activities were primarily used for identification of service area at each main level, i. e.: — u p p e r m a i n l e v e l (dominance of a 9 t h order center): apart f rom activities performed onIy in L jub l jana for the entire country (Slo- venia): circulation of daily newspapers, theatre attendance, branch enterpri- ses distribution, wholesale t rade in machines viz. durable goods, (business courts of law),* and pertinent information f rom regional studies; — m e d i u m m a i n l e v e l (dominance of a 6® order center): spe- cialized shopping goods — furni ture, speeial medical checks viz. hospitals, * Services with fixed boundaries a re given in parentheses. repair specialized shops for household equipment, design services, grammar school of secondary specialized schools, week'y or fortnightly newspaper circulation, bank services, telephone exchange, electrical power distribution and (judical districts); — l o w e r m a i n l a v e l (dominance of a 3 r d — or in some cases — a 4 t h order center): health center, veterinary station, dentist, pharmacy shop, mechanical repair shop, watch repair, basic specialized shops — shoes, hard- ware, texstiles, cinema attendance, markets for direct sales of agricultural produce, (commune boundaries). For each level three types of service areas could necessarily be discer- ned, i. e.: 1. those of ful l coverage of the area by representative services of the higest order at that level. 2. those of partial coverage; meaning that some services are provided in that section of the general service area by a center of the next lower order (resp. 5 t h and 2 n d order centres) 3. those of vide overlapping of service areas of two or more centers of the same main level. On the attached map for service areas at the medium broad level generalized service areas of 5 t h order centres are indicated by hatched lines; overlapping is indiciated by superimposition of hachures of two respective centers. Generalized service areas of 4 t t l order centers a re shown on the map of service areas at the lower main level. The services performed by this order centers are really supplementary services generally performed by centers mainly exercising 3 r d order functions. In other cases the respective services are provided directly from either 5 t h or 6 t h order centers. Commune boundaries are added on the n-aps to show, if and how much the service areas fit the administrative divisions. Altogether 84 central places were found to attain at least 2 n d order of central plače hierarchy. Another 261 were found to reach the l s t level (refering to a »central village« status). Those a re discussed later in the report in the chapter dealing separately with »rural« central places. The 84 central places exceeding entirely local significance were then considered in some detail. (They are listed in the attached tables 6, together with substan- tive information about them. Another table, 1, shows the provision of each representative central activity in these places.) The numbers of central places in the detailed order (2nd to 9 t h) show no hierarchal arrangement in the sense of Christaller's model. A closer examination of the three main levels in view of the actual occu-rences, in each of the detailed orders, suggested a revision. While Maribor obviously stands out as a secondary center in the »highest« of the three main levels, Celje, appears to be an »overprovided« central plače at the »medium-« level, into which ali central places of the 7 h t and 6® order and even 5 t h should be included. Centers of the f i f th order appear as ancillary centers at this »medium-« level, providing some of the higher services of the middle range at the sub-regional level, but not the full range typical of 6 t h order centers. Central places of the 4th order may ra ther be considered as »over- provided" centers at the main »lower« level, as many central activities of this order appear quite often also in towns of the 3 r d order. Also, because specific activities of the 4 t h order centers only in some cases spili over communal boundaries, centers of the 3 r d order are really representative of communes' centers. Places of the 2 n d order, are — in fact — ancillary centers at the sub-communal level. The revised sequence would thus read: 1 + 1 — 1 + 5 + 5 — 16 + 27 + 28 ( = 2 — 11 — 71). This would suggest a twofold ordering according to Christaller's »administrative« principle ( 1 : 6 : 42). One would center on Ljubl jana (and cover the former districts of L jub l jana and Koper) and the other — not fully developed — on Maribor (former districts of Celje and Maribor). The reality of administrative divisions since the early nineteen fifties (when »communal system« was started) was a three tier goverment with Ljubl jana alone represented at the highest level. This was followed by 8—11 units at the medium level and a much larger but varying (and decreasing) number of units at the lower (i. e. communal) level. In the immediate post World War II admini- strative division — and before the war — there also was an intermediate level of between 27—29 units, largely identical with big existing communes (or pairs of them). That is, on the upper edge of the lower level or at the bottom of the medium level. In order to assess the relative »rank« of the 84 centers additional indi- catores were used. Total population did not proved conclusive, so figures for active (employed) population (available only by places of residence) and for employment (jobs in the locality) were used for testing the validity of classification by »qualitative« criteria. Only data for tert iary and quar- ternary sectors were, of course, used. Considering the »non-basic« nature of some of the employment (or active population) in each central plače, revised and reduced figures were then actually taken for examination (i. e. the non-basic share was calculated on the basis of the method used by the auther in his preceeding study on the »functions of Slovene towns«.4 The figures for jobs were manipulated for this purpose using the same technique. Average and median values for centers of each order, as well as absolute range and the range within the second and third quartiles were calculated. No distict stepwise arrangement was found to exist, but ra ther an over- lapping »tiles-on-the roof« structure (see table 8). Another analysis was done with regard to relationships between the population of the central places in each order group and the size of the corresponding specific service area (measured by population figures). For most orders the proportion is about 1 : 5.5. This comes close to relations observed by Bobek for central places viz. service areas in the neighbouring country of Austria. No persistant constant relation for every level, however, could be found. Taking Bobek's findings it may be argued that Ljubl jana, as well as central places of our 6 t h and 7 t h order a re »under-sized« consi- dering the services they offer, or their service areas »blow-up-« through 4 See V. Kokole, »Funkcije slovenskih mest«, Geografski vestnik 1962, p. 38 ff. lack of competition. Both explanations seem plausible in view of special circumstances in Slovenia (See table 3.) The analysis of the °/o share of the active population in the tert iary and secondary sectors (and in particular of the employment viz. jobs) in the centers of each order in relation to the population of their respective specific service areas proved to be almost regular throughout the entire scale (if only »basic« portion is taken into consideration). A slight positive deviation is observed for 4th order centers. This seems to justify the state- ment, made earlier, that they are, in fact overprovided centers of basically 3 r d order). Greater deviation for active population may easily be explained by the unequal territorial size of respective settlements viz. by communting which lowers figures in particular for smaller places. (See table 4.) Differences within each order group are significant, in particularly if population of centers or service areas are examined. On closer examination they proved to be related mainly to differences between predominantly urbanized and rura l agricultural areas. Considering the great disparities in the spending power, both of communes (for social services) and of individual consumers between these two types of areas, differences appear to no surprise. They do exist in »general« provision (as indicated by such a proxy measure as number of jobs of active population) of goods and services, despite budgeting of some basic social services f rom central republican funds. Another observation to be made is a generally low level of provision as indicated by small numbers of active population or jobs in non-local services per 1000 of the total population of a specific service area. On the other hand, however, no noticable differences between order levels exist. Finally, the territorial distribution of the central places of different order is examined, especially from the point of view of the dominant orders: gth 6 t h (viz. 7th) and 3rd (viz. 4tH). L jubl jana clearly stands out as the focal point around which several central places of the 6 t h order a re located (Nova Gorica, Koper, Novo mesto, Celje, Kranj) . Ali, except for the latter, lie within a radius of between 65 to 85 km in straight line, viz. 80—105 km by road. In the peripheral area, beyond Kran j and Novo mesto, two 5 t h order center appear (Jesenice and Brežice), while another, Trbovlje, is located between Ljubl jana and Celje. The north-eastern part of Slovenia is dominated by Maribor, a 8th order subdonvnant center a t the higher level, also> in a peripherial location in northwestern Slovenia. To Maribor a 6 t h order center at Murska Sobota and two 5 t h order centers are subordinated: Slovenj Gradec in a peri- pheral position and Ptu j . This location qualifies Maribor as an ancillary center of higher order, catering for the peripheral section of the country. Each of the 6th order centers is surrounded, in most cases only partially, by 4 to 10 centers of the 3 r d or 4th order; at distancies ranging (except for a few nearer) f rom 20 to as much as 55 km, but mainly between 20 and 30 km or 25 to 35 km by road. The ancillary 5 t h order centers aH lie at distances between 35 to 50 km away (or 40—60 km by road). The distribution and spacing of 2 n d order centers is random and no regularities can be stated. They seem to be clearly ancillary centers at the lower main level appearing only in special circumstances, both in rural as well as in urbanized parts of the country. As mantioned before they repre- sent a ra ther unstable prder of the central plače system. Factors affecting the System of Central Places A special part of the study report examines factors and conditions affecting the system of central places detected in the preceding analysis with regard to socio-economic f ramework of the country and in relation to the operation of Christaller's »principles«. It is a discussion of relevant variables ra ther than a formal testing, much of which remains to be done using more sophisticated techniques than could have been applied in the f ramework of this study. The discussion is arranged around the Christaller's three »principles«, that of administration, market (or provision of services) and transportation viz. thq factors behind them. General and specific conditions pertinent to the Slovenian scene are examined but attention is focused on the actual network of central places and their respective spheres of influence ra ther than to the implications for a formal model. During the past half a century some fundamenta l changes also occurred in the socioeconomic base and in the way of life. The industrialization turned Slovenia f rom a predominantly agrarian into a largely industrial society with the purely agricultural population reduced to no more than just above one f i f th of the total population. By 1961 one half of total population was living in towns and adjacent urbanized villages. In the čase of Ljub- l jana urbanized tracts extend in radial form ali the way to nearby sattelite towns as f a r as 25 km away. Similar development is beginning to take plače around Maribor, by fa r the second largest city. At the same time the tertiary (including quartenary) sector has, a f te r a slump during rash industrialization af ter 1945, constantly grown and is now, in fact, the fastest growing sector. The institution of the Yugoslav commune evidently provides a powerful new f ramework for development and spatial distribution of many central activities. This was notable especially during the f irst decade (1952—1962) of their existence, in particular since 1958, when existing large communes were already in existence. Comimercial and building enterprises for instance were set-up in almost every one of them, with commune boundaries deli- miting their service areas. In fact, the communes themselves were delimited largerly on the basis of general service areas of the towns of the »lower- order«. Even miore so, basic social services, the provision of which is one of the main function of the communes, were organized within territorial f ramework of them. Communes are part of the wider socioeconomic system exerting a power- ful impact on the service sector. Both the generation of activities and their operation are affected. It should be stressed, however, that the system underwent great changes going f rom a centrally and detailed planned system to one of more or less oontrolled market-oriented one based on efficiency, i. e. market considerations. Linked with the market principle is the changing pattern of consumption rendering some established services obsolete and creating the need for new ones. Also important is the rural-urban dichotomy in oonsumption patterns which is stili strong in more rural areas due to considerable income diffe- rentials. Improved accessibility seems to be one of the major changes affecting centrality. Thus the apparent dissolution of the system at the level of our »rural centers« (2nd order central places) is due to longer range of convenient travel, which made higher order centers more accessible. The shift of public transportation f rom rail to road is noted. Due to the thin network of railways, in oomparison with ra ther good and dense network of roads and bus lines, this shift has had a great impact. Pr ivate car ownership may be added as a factor that may soon change shopping tr ip patterns, at least fa r specialized goods and services. The expanding range of accessibility is already producing some redundancy in the provision at certain places. The operation of the market principle is related to the socioeconomic system of a country and, in particular, to conditions in the tertiary sector. The classical Christaller model is based on the operation of f ree market forces and consequently a sponteneus and prompt response to the demand created. Fur thermore the supply of central goods and services at appro- priate places conform to the hexagonal network in the sense of the ordering by threes. That is to say, a long term stability in the socioeconomic system, which in the čase of Slovenia has not existed during the last three or four decades. Many of the basic conditions for the generation of a systematic ordering did not exist. Stili the tendency for rational locations (e. g. those minimizing transportation costs) was presen t, however imperfectly, and partly for the lack of other economic considerations. Socioeconomic conditions which play or did play a role in the gene- ration, existence, growth or decay of certain central activities at part icular places or a t specific orders of central plače hierarchy are discussed in the paper at some length. The difference in »complying« with al ternative »principles« of ordering for tert iary and quar ternary activities (largely social services) are stressed. The market forces affect the later only to a limited extent while they are increasingly evident in the tert iary sector proper. The role of the instruments of social policy in different sub-systems (e. g. health service, education, etc.) is deemed highly important, as it affects the regional distribution of corre- sponding institutions and operational units. The trends of the evolution in the tertiary and secondary sectors viz. in the respective central activities with regard to locational shifts and locational preferences are finally examined and assessed. One of the major general tendencies in the past decades is a concen- tration process in different groups of central activities. They are incre- asingly organized in bigger and bigger units (e. g. health centers, departe- ment stores, joint repair shops, etc.) in order to provide better service and attain economies of scale. This, in turn, means that a larger clientele and consequently larger service areas are needed to support such enterprises (units, shops). Another t rend working (in terms of spatial distribution) in the other direction, is the growth of the tertiary and secondary sectors. Until quite recently, economic and urban growth in Slovenia as whole as well as in its regions was due primarily to expansion of manufacturing industries. The last decade saw a clear shift in favour of the tert iary and quarternary sectors, a t least as fa r as employment is concerned. This is now, in fact, the fastest growing sector. Also the demand for services is increasing as a result of rising standards of living, notably in urbanized areas, together with a rapidly increasing need for business services. Provision of some more specialized services thus becomes viable even in places depending 011 smaller service areas than before. The increased purchasing power may, however manifest itself in a different way at different spatial levels; particulary if changes in con- sumption patterns are also considered. For goods and services for which there is generally only inelastic demand (convenience goods) there may be a significant increase in consumtion only in areas that are stili largely agricultural. Consequently, only service provision in lower main hierarchal level will be affected. A more decisive shift to durable consumer goods and specialized services, where demand is expected to remain elastic during a longer future, will, of course, primarily affect service centers at the higher and to some extend at the medium main hierarchal levels. If market potential expands sufficiently, some centers at the medium level with mode- ra te hintarlands may eventually gain in spite of a general trend of concen- tration at successive higher levels. The discussion in the next section strongly focuses on the dynamic aspects of the system of central places in Slovenia. As already stressed by Christaller himself (as early as in his summary paper of 1938), the changing conditions may produce major shifts in the system (with regard to ordering, spacing, etc.) Slovenia which has passed during last f i f ty years through many and often radical changes in political geography, in the level of economic development and in the socioeconomic system, seems be a good testing ground. Perhaps the tirne span is stili too short to bring forth ali the consequences because of the inertia inherent in any system. Some of themi, however, seem to be coming into focus already. The existing pattern of central places has been shaped since 1900 in three distinct periods when administrative units changed and the socio- economic f ramework was also drastically changed. During the first period the present territory of the SR Slovenia was part of the Austro-Hungarian empire and its provinces. Only the Carniola centering on Ljubl jana was later entirely absorbed in Yugoslavia. The centers of other »Lander« were outside or on the fr inge of existing territory of Slovenia. In the second period, between both world wars, most of Slovenia was attached to the former Kingdom of Yugoslavia, finally as a separate administrative province (»Dravska banovina«). Stili, nearly one third of the territotry, in the west, was recovered f rom intermediate Italian rule only during the third period, a f te r World War II., but severed f rom the two leading central places in that part, i. e. Trst (Trieste) and Gorica (Gorizia). To substitute for the loss, Koper and Nova Gorica had to be developed. Likewise, the northeastern part (former Lower Styria) that was gravitating towards Graz, had to orient itself — af ter 1918 — towards a smaller center at Maribor, and, on the »macro-level«, towards Ljubl jana. The challenge of new boundaries was thus successfully met, and gave a boost to development of the centers mentioned above. Consequently readjustments of the central plače pattern on the »regio- nal« level followed. The pre-war pattern of administrative units: S l o v e - ti i a (the part that was in Yugoslavia) — s m a l l d i s t r i c t s (27 in 1939) — c o m m u n e s (roughly based on central villages pattern) underwent several successive changes af ter 1945. It started f rom very fragmented and small units at the bottom (374 in 1949) which were joined into districts (smaller than before the war), and those were again joined into few »super districts« for a short period before reaching the country (the republic) level. In the proeess of consolidation, units at the lower level tend to grow bigger and bigger. By 1962 lower tier units, now renamed »communes«, nearly grew to the size of former districts, and districts containing between 5 and 14 communes (7—8 on the average) were reduced to eight (districts of: Nova Gorica, Koper, Kranj , Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor and Murska Sobota) for the whole of Slovenia. In the penultimate stage, until districts were abolished altogether ( ;n 1966), they were reduced to only four: Koper, Ljubl jana, Celje and Maribor. Stili, some joint inter-communal public service organizational units or joint undertakings remained, very often reproducing the 1962 districts pattern of service areas, although some were fragmented into smaller units. In order to discover the eventual operation of the Christaller's three principles on the system of central places, an analysis of successive changes in the number and r ank viz. size of administrative units was carried out. The assumption was that these units or their centers could be considered as dominant levels or orders in a general hiera,rchy, with administrative units standing for generalized service areas. Six successive short periods, at which some change occurred in the administrative structure were exa- mined (1949, 1952, 1955, 1957, 1962, 1965 and 1969; see table on page 66). Three features seem to stand out. First is a certain regularity reflecting a rough ordering according to one or another of the three principles. Second, there are gaps at certain expected hierarchical levels at each period. Conse- quently, third, there is a shifting of dominance of the successive hierarchal level throughout the post-war period. Next, a comparison with the hierarchv established in this study and with Christaller's composite hierarchal levels (as demonstrated in his 1960 paper5), was made. It has revealed that shifts did occur generally within the composite levels as indicated by Christaller. 5 W. Christaller, Die Hierarchie der Stadte. Lund Studies in Geography, Ser. B. No. 24. page 9. Moreover a hierarchal ordering of apparently dominant levels did change during that time. The market principle seems to have been dominant in the f irst postwar period ( 1 : 3 : — : 27 : . . . ; viz. a double ordering according to that principle in the next interval: 1 : — : 2 X 9 : — : . . . ) . The next two intervals reflect the operation of the administrative principle (first in a double series, then normally). The ordering of dominant levels in tha sixties hints at the preponderance of the transportation principle, although with very wide gaps, both in 1965 and in 1969. Considering the successive and marked changes on the political, economic and social plane since 1945 (which a re discussed in the paper at some length), the shifts seem to be a plausible reflection of those changes, although only in rough terms. This analysis also provides us with a new insight into the relative dominance of part icular of the 9 orders of central places as established in this study and broad aggregations in three main levels. The prospective features of the system of central places in the fu ture a re finally discussed. It is stressed that without a proper simulation model, the task can only be performed very tentatively, as the fu ture role of some key factors or variables remains uncertain, and depends, of course, largely on decisions taken by policy- makers. The evidence analysed in this study seems, however, sufficient to permit some speculation on the fu tu re of the system of central places in Slovenia. The three main levels in the central plače hierarchy seem to remain the cornerstones of any fu ture ordering, especially if the present admini- strative system of large communes is to be continued. The position of the capital city obviously is to remain unchallenged in a small country like Slovenia. Fur thermore some half a dozen major but smaller cities have, inspite of the abolition of districts (or, of the three-tier government system) preserved so fa r and, seemingly, even streghened their role as centers of larger sections of the country (as »-regional centers« at the intermediate level, wi th Maribor somewhat sticking out of their rank). Finally the seats of most other communes are likely to consolidate their role as more local service centers for the hinterlands with population potential ranging f rom some 30 000 to as much as 50 000 or even more people (i. e. approximally one third of those in the intermediate level). About a dozen of existing communes' seats were found, however, to be dependant on too restricted local service areas to be able to maintain their role as leading centers at the lower level; in particular, if industrialization is not going to give a boost to local population and income growth. Others lie too close to each other to just ify a service provision f rom two equivalent centers. In the same context, the role of our 5 t h order centers, i. e. the sub-dominant centers at the intermediate level, seems to become somewhat ambivalent. They may strenghten their position between »regional« centers (if they themselves succeed in consolidating the quality of their services) and the ordinary »one- commune« centers at the »local« level, sarving some 25—30 000 people. Or, they may well be joined by several more centers of a »macro-commune« or »multi-commune« type of center, catering to a service area with 40 000 to 60 000 people, but primarily with regard to commercial services. At the intermediate level of ».regional« centers, commanding a service area of between 100 to 150 thousand people, only the continuation of this role by Kran j seems questionable. Being only 25 km away f rom Ljubl jana, the town is already affected by emerging metropolitan development around the capital city, losing some of its functions to Ljubl jana. Some shiifts in the| regional s tructure that a re observed and that are going to continue to affect the system of central places are: — rural depopulation, reducing the clinetele in such areas; — increased purchasing power, notably in growing industrialized areas; — improved accessibility, both by transit and private transportation; — changes in consumer preferences {from inelastic to more elastic demand such as durable shopping goods and specialized services); — increased role of expanding centers viz. their urbanized areas as customers for services, and generators of demand for goods and services. With regard to the existing features of the regional s tructure of Slo- venia, such shifts seem to indicate the increased concentration of service activities in fewer but better provided centers at each of the three main levels, with special arrangement of service centers within the emerging metropolitan area of Ljubl jana and, later, of Maribor. It is speculated that increased accessibility, especially due to car ownership, may also render centralized location for certain activities unnecessary in cases where pro- vision is already offered by two or three close lying centers (e. g. Jesenice, Bled, Radovljica) and thus retain the polynucleated spatial arrangements for certain regions. The Regional Context of the System of Central Places The analysis of the actual network of central places and their respective spheres of influence as general service areas focused on the dominant centers at the »regional level« as established before. Service centers at the »lower level« were considered in this f ramework as well as »subsidiary centers« at each broad level. Special conditions that appeared to be respon- sible for specific spacing and ordering in each »region« a re discussed at length. Also, more detail supporting faetual material is referred to. The analysis tried also to look more closely at the dynamics of the system as manifested in each region. It also ventured into. some speculation about possible courses of fu r the r development of the system as f a r as arguments were available. Consequently some planning dilemmas were tentatively put forth. Since the analysis had to work with general spheres of. influence only the overall ordering and spacing of centers could be explored. The analysis did not, either, cover central villages at the very bottom of the scale, except for the general pattern. Rural Central Places A separate section of the study deals with central places in rura l areas. It is concerned primarily with central villages (or places of our lst order) as the backbone of the system in rural areas. But central places of the 2 n d order according to classification used in this study, were also considered, as well as subsidiary smallest centers defined as sub-central villages. General conditions related to the tertiary (and including quarternary) sector were reviewed as they bear very strongly upon the system at this lowest order of central places. The stili wide spread of nearly subsistance type of fa rming (in the private sector, which stili accounts for almost 90 Vo of agricultural landholdings) with the resulting low purchasing power and limited demand for goods and services is probably the most important single determinant. Stili, paterns of consumptions do vary considerably between extenšive, nearly exclusively agricultural areas, and urbanized tracts with large commuters' communities. It is a fact that, on the whole, the provision of services in rura l communities (gathered around the central village) is poor and not very diversified. This is t rue even of social services, although equity principles involved tend to make spatial distribution less affected by market considerations. These, howewer, do enter into locational decisions, although imperfectly. The cummulative effect is that standard central villages are gene- rally »underprovided« with representative central functions as assumed in the classification set-up for them. C e n t r a l v i l l a g e s were recognized to be central places of lst order at the bottom of the hierarchal scale. Be- cause many of them either lack some of their own (or have occasional representative activities of a higher order), additional indicators were used for categorization (local bakery, butcher's shop, vilage meeting hali, sports or cultural clubs, other handicraft). Many central villages proved to be »overprovided« at this level, possesing one or two activities of higher orders. Such villages are indicated separately on the attached map. Altogether 261 places in Slovenia were identified as central villages, with 61 of them being »overprovided«. In addition as many as 190 other places were classified as sub-central villages. Bearing in mind a more recent Christaller's statement, that ordering a t the lower echelons in the hierarchal system tends to be — because of simultaneous operation of ali three prin- ciples — fa r less regular, only the general position of this level of central places was briefly examined. The normal central villages are related to higher ordeir places roughly according to market principle (200 : 84). The same relations does not exist for the whole country between »normally« pro- vided central villages and those which are »overprovided«. It is significant that, conformity to this rule is much stronger in rural eastern and southe- astern Slovenia, than in the mountainous remainder of the country. This seems to confirm the assunption that »overprovided« central villages really fill the gaps that a regular hexagonal network, ordered according to the ideal market principle, would call for to be filled by proper 2nd order centers. Several of them are, in fact, historical small market-towns. It should be stressed, however, that »overprovided« central villages are also relatively quite common in more urbanized tracts where demand for ser- vices of their type is greater. As a result, some central villages which normally are in a minority within a commune, stand out as fully equiped. Occusionally they posess also one or two representative functions of the next higher order centers without attaining the full range for that order. Some may be on the way to attaining a higher level of services provision. At the moment, however, they do not differ enough to be considered more than central villages. Assuming rising standards of living and increased purchasing power (or higher taxa- tion to enable the better provision and spatial spread of social services) one may expect gradual filling of gaps in equipment of existing central villages. Mostly their »hinterlands« seem to be large enough in terms of clients for services. The s u b - c e n t r a l v i l l a g e s (representative functions: lower pr i - m a t school, general store, inn, some handicraf t ; occasionally branch coope- rative or post delivery office) reveal no general regularity in their spacing and occurence. Some features, however, may be noted. They occur more often in areas of rugged terrain and dispersed settlement pat tern (isolated farms, scattered hamlets). Functions or services as referred to above also occur isolated or in pairs in other settlements, lacking the modest full range of the sub-central villages. This would indicate that they, taken alone, can hardly be considered as »central«. Even their full aggragation in one plače qualifies such settlement only because there a re — in the ra ther densely settled countiy like Slovenia — many other settlements that are lacking service activities altogether. No exhaustive examination of service areas of sub-central villages was a t temp- ted. Stili, a quick survey reveals that their »catchment« areas do no gene- rally substantially exceed 1000 inhabitants. This number may be even lower in many cases. But in a few special cases up to 2000 inhabitants may be dependent for the most basic services on such a sub-central village. A clear distanction f rom standard central villages was, in fact, a mat ter of judgement (e. g., in the area of big villages of the plain of Prekmurje) . The central places of the 2. order (according to our classification) are referred to in this study as »rural centers«. As it is evident f rom the classi- fication criteria, they possess some »urban« activities or functions. But these mostly cater to an agrarian clientele. So it was deemed appropriate to stress this by their connotation. The essential fact about them is that a consi- derably larger population would be necessary for the maintainence of their activities as in the čase of central villages. Most of them were historical market-towns (Markt in German) and a few were even posessed »town« privileges (Stadt in German); although distinctions were sometimes vague. In fact, the »rural centers« would correspond to French bourgade, or to wha t Smailes used to define as sub-towns. The central places of the 2 n d order do indeed fill the gap between central villages and central places of more distinct »urban« functional character, i. e. central places of the 3 r d and, in particular, 4 t h order (according to our classification). As noted before their function in an urban hierarchy is definitely »ancillary« or »subsidiary«. They occur either in rural areas remote f rom a 3 r d or 4 t h order town or, in many cases, in areas where the intoducion of manufacturing industries raised the spending power and the needs of population in the respective microregions. A brief section tentatively deals also with historical origin of central villages, which mostly can be traced back several centuries to old seats of larger eclesiatical parishes or to now defunct small market-towns or villages that informally performed comparable functions. The problem of origin, however, stili awaits a thorough analysis. Another section examines the criteria to be used in establishing the lowest order central villages and their ancillary sub-central villages. Their appearance and location seems to be dependant on (1) great dispersion and fragmentat ion of rural settlements in almost ali parts of Slovenia; (2) the dispersion of centers of 2 n d order; and (3) on the very strong and wide- spread commutation, bringing villagers in daily contact with urban facilities and industrialization producing a quick change in consumption patterns and rise of income level of some villages themselves. Also the conditions in rural- urban f r inge areas, explain a lack of 2n<* order centers as good accessibility makes them redundant. Regional Planning and Central Places The final section of the study deals briefly with the application of the body of knowledge concerning central places and sums up some relevant conclusions. Regional spatial planmng is, among other things, concerned with establishing a pat tern of centers that would meet the requirements of the population and being, at the same time, a rational one. Thus, intelligence pertinent to central palces is essential. It is argued that a model like Chri- stal ler^ may have Iimited value in explaining the actual patterns as found in reality, due to generalizations implied in such an approach and to dif- ficulties in marshalling the complex evidence possibly available (which some recent techniqyes tend to diminish). As a tool in planning, striving to pro- duce rational patterns, however, a model od central places may serve as a powerful device for the elucidation of the shortcomings of the existing ones, and — if a proper model is developed — to produce a pattern that is both possible and desirable. It would, however, have to involve parameters of social values outside the sciences like geography and economics. This refers to the planning standards which must be developed to make such a model operative. Fur ther some problems of the planning of central places in Slovenian network are briefly mentioned and discussed. The chapter ends with a review of some fur ther steps to be taken and lines to be persued in research on central places in Slovenia in the light of the recent l i terature on the subject. Some problems that the country will face in planning for the network of central places are stated and discussed, notably: — g e n e r a l c h a n g e s i n t h e r e g i o n a l s t r u c t u r e of Slo- venia and part icular shifts in the spatial distribution of population due to urbanization in some areas and rural depopulation in other sections of the country. This will eventually lead to a modified demand for central services, either increasing or decreasing; — g r o w t h of t h e t e r t i a r y a n d q u a r t e r n a r y s e c t o r s but accompanied by modifications in the consumption patterns for central services. Different broad levels and orders of central places are expected to be affected in different manners; — m o d i f i c a t i o n s i n t h e a c c e s s i b i l i t y of c e n t e r s due to improved transportation networks and even more to increased mobility produced by rapidly increasing private car ownership. This may reduce the potential clintele for lower order centers; — r e d u c t i o n i n t h e c o n t r a s t s b e t w e e n c i t y a n d c o - u n t r y s i d e , as a declared social policy, wh ;ch impinges on the problem of well developed and underdeveloped areas. Since the provision of goods and services in an essential part of the aforementioned dichotony, planning of central places viz. the location of central activities, necessarily ; s one of the key policy areas for public intervention. In conclusion, some purely reserarch problems, concerning central pla- ces, that need fur ther elaboration for Slovenia are shortly reviewed with references to recent l i terature on this subject. Several issues are noted, in particular: — the question of the definition of the lowest order centers within the system, and the associated problem of the definition of the composition or minimum urban functions; — the relation between central plače sizes and the size of service areas with regard to constant or irregular appearance throughout the hierarchal scale; — the role of the inertia of locations; — the problem of »threshholds« for specific service areas and conse- quent effect on the extent of general service areas and on the ordering of central activities at distinct levels and, finally, the relation to normative »standards« for planning purposes; — the problem of the complementary composition or of the typical »mix« of central activities in determining the orders of a hierarchy; — the question of the relations between socio-economic-political system and the central plače system with regard to the role of institutional and organizational forms on the spatial distribution of tertiary and quaternary activities. K A Z A L O PREDGOVOR 7 ZASNOVA ŠTUDIJE 7 UVOD 9 I. PRELIMINARNA ANALIZA 11 Centralni kra j i in urbana hierarhi ja 11 Omrežje urbanih centrov in Christallerjeva shema 13 Razvoj politično-teritorilnih enot (kot indikatorjev gravitacijskih območij in sistema centralnih krajev) 15 II. SISTEM CENTRALNIH KRAJEV IN GRAVITACIJSKIH OB- MOČIJ 21 A. Opredelitev stopenj centralnosti 21 Opremljenost s centralnimi dejavnostmi 24 Posebne okoliščine za opredelitev stopnje 29 B. Opredelitev gravitacijskih območij 33 Postopek ugotavl janja gravitacijskih območij 34 C. Rezultat opredelitve in vrednotenja 39 C. Podoba omrežja centralnih kra jev in gravitacijskih območij 48 Dominantne in podrejene s topnje . . . 48 Shema omrežja 50 Zaključni pregled 51 III. LOKACIJSKI FAKTORJI IN RAZVOJNE TEŽNJE 53 Uvodne opombe 53 A. Opredeljujoča načela 59 Upravno načelo • 53 Oskrbno načelo 53 Prometno načelo 56 Drugi faktor j i in okoliščine 57 B. Razvojne težnje in dinamični aspekti sistema centrahni kra jev 59 Gospodarski razvoj in s t ruktura 59 Promet 60 Problematika razvoja gravitacijskih območij 61 Verje tne razvojne težnje 62 C. Dinamični vodiki sistema centralnih kra jev 64 D. Perspektive sistema centralnih k ra jev v Sloveniji 70 IV. REGIONALNI OKVIR SISTEMA CENTRALNIH KRAJEV . . . 73 A. Vodilna gravitacijska žarišča 74 Gravitacijsko žarišče Koper 75 Gravitacijsko žarišče Nova Gorica 77 Problem Postojne kot gravitacijskega podžarišča 78 Gravitacijsko žarišče Ljubl jana 78 Gravitacijsko žarišče K r a n j 81 Gravitacijsko podžarišče Jesenice 81 Gravitacijsko podžarišče Trbovlje 82 Gravitacijsko žarišče Novo_megto 83 Gravitacijsko žarišče _£elj£ 84 Gravitacijsko podžarišče Brežice 85 Gravitacijsko podžarišče Slovenj Gradec 86 Gravitacijsko žarišče Maribor 87 Gravitacijsko podžarišče P tu j 88 Gravitacijsko žarišče Murska Sobota 89 V. PODEŽELSKI CENTRALNI KRAJI 91 Uvodne pripombe 91 Tipi podeželskih centralnih kra jev 91 Centralne vasi v Sloveniji 93 Genetske osnove omrežja podeželskih centralnih krajev . . . . 94 Problematika opredel jevanja podeželskih centralnih kra jev . . . 96 Značilnosti podeželskih centralnih k ra jev 97 Perspektive podeželskih centralnih kra jev 99 Spisek centralnih in subcentralnih vasi 99 VI. REGIONALNO PLANIRANJE IN CENTRALNI KRAJI 104 Splošno 104 Problematika za p lani ranje 104 Nekateri raziskovalni problemi 107 VII. SKLEPNE MISLI 109 THE CENTRAL PLACES IN SLOVENIA (An Extended Summary) . . 112 Tabela 1 Funkcionalna opremljenost centralnih krajev Reprezenta t ivne centralne dejavnosti po s t o p n j a h L ju bl ja na M ar ib or C el je K op er N ov o m es to K ra n j M ur sk a S ob ot a N ov a G or ic a T rb o v lj e B re ži ce P tu j Je se ni ce S lo ve nj G ra de c P os to jn a A jd o v šč in a T ol m in P ir an Iz ol a Il ir . B is tr ic a Id ri ja R ad o v lj ic a S k o fj a L ok a IX. popol. univerza (3. st.) 3X klinika 3X opera X X radio-televizija X zastopstva tujih f irm VIII. visoka šola X X reklamno podjetje X X X radio postaja X X X X dnevnik X X trg. z odpad, gradivom X X VII. gospodarsko sodišče X X X X trgov, na debelo (tehn.) X X X gledališče (poklicno) X X X X knjižna založba X X X X X komisijska trgovina X X X VI. 2—3 sr. strok, šole X X X X X X X X tiskarna X X X X X X X X okrožno sodišče X X X X X X X X regionalna banka X X X X X X zlatar X X X X X X X X X V. tednik - štirinajstdnevnik X X X X X X X X manjša bolnišnica (spi.) X X X X X X X X X X X X X X X X sr. strok, šola X X X X X X X X X X X X projektivno podjetje X X X X X X X X X optik X X X X X X X X X X X IV. gimnazija X X X X X X X X X X X X X X X X X telef. vozi. centrala X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X okrajno sodišče (občin.) X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X elektro rajon X X X X X X X X X X trgovina s pohištvom X X X X X X X X X X X X X X X X X X III. banka občina X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X urar X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X stalni kino X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X trgovina s tekstilom X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X II. lekarna X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X veterinar X X X X X X X X X X X X X X X X X X zdravstveni dom X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X ključavničar X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X trgovina s čevlji X X X X X X X X X X X X X X X X x X X X X 1 x x x X X X X X X X X X x X X X X X X X X •c u s M •D « D X c N m > •C M O c n M o K % o c tu 10 + •a « X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X Tabela 6 Pregled stopenj centralnih krajev i II lil IV v A k t i v n o p r eb iva l s t vo P r e b i v a l s t v o Delovišča Štev. p r eb . ( t e r c i a rn i sektor) spec i f i čnega v t e r c i a r n e m 19ol g l d V l t a L l J b K t g d a c l t i u i J u . »mesto tvorn i« vsi o b m o č j a »mestotvorni« IX. stopnja: Ljubl jana 165 212 35 385 50 725 1 591 567 41 673 VIII. stopnja: Maribor 97 519 9 542 19 458 473 230 11 040 VII. stopnja: Celje 27 968 4 066 5 373 265 008 6 547 VI. stopnja: Nova Gorica 8 354 1 445 2 137 100 540 2 373 Koper 10 504 2 717 3 077 92 637 3 422 Kran j 21 477 2165 4 575 112 243 2 900 Novo mesto 8 640 1739 2 341 139 153 3 112 Murska Sobota 6 605 1 353 2 086 150 179 2 373 Skupaj 15 726 9 419 14 216 594 752 14 180 V. stopnja: Jesenice 15 726 1 074 3 369 52 914 1 902 Trbovlje 15 987 528 3 211 49 404 696 Brežice 2 641 762 987 61 198 1 148 Slovenj Gradec 4 029 492 776 60 863 728 P tu j 7 392 1 440 2 089 78 836 2 676 Skupaj 45 775 4 296 10 432 303 215 7 150 IV. stopnja: Ajdovščina 3 309 383 773 21 392 652 Idrija 6 060 474 1 073 17 581 561 Tolmin 1 965 494 649 23 503 773 Piran 5 474 827 1 565 n A n 405 Izola 7 498 671 1 548 20 749 223 Ilirska Bistrica 3 720 569 831 15 762 712 Postojna 4 857 1 242 1 771 18 690 1 634 Radovljica 4 271 294 890 26 898 587 Skofja Loka 5 006 812 930 24 133 767 Kamnik 5 062 515 1 057 822 Domžale 4 831 366 910 47 346 531 Kočevje 5 819 767 1 407 28 786 1 161 Črnomelj 3 115 436 796 23 787 511 Videm Krško 3 518 492 891 26 549 614 Ravne 5 140 94 656 21 904 141 Ljutomer 2 033 323 514 27 218 740 Skupaj 71 678 8 759 16 261 344 298 10 834 III. stopnja: Sežana 2 295 597 827 15 301 575 Bled 4 156 718 1 159 6 205 895 Tržič 6 021 248 724 11 350 143 Logatec 2 288 218 447 10 690 105 Vrhnika 3 924 543 887 12 599 952 Cerknica 1 716 232 352 14 320 153 Ribnica 1 618 268 395 11 826 279 Grosuplje 1 380 380 396 22 594 447 Trebnje 571 118 209 16 859 210 Litija 3 657 290 796 16 711 369 Metlika 1 516 173 316 6 881 273 Zagorje 5 217 253 883 15 387 414 Hrastnik 6 097 — 575 10 046 274 Sevnica 2 278 371 581 20 266 681 Laško 2 240 334 498 18 956 323 Mozirje 856 138 224 16 586 140 Šoštanj 2 886 208 536 408 Velenje 6 016 224 679 _ •) tjvo 394 Žalec 1 711 273 528 28 926 296 Smarje/Jelše 533 89 176 31 098 323 Slovenske Konjice 1 845 249 375 21 254 401 Dravograd 2 129 341 587 10 082 414 Slovenska Bistrica 4 495 347 534 22 539 500 Lenart 871 54 191 17 182 383 Gornja Radgona 1 759 376 517 19 492 705 Ormož 1 368 283 399 18 311 636 Lendava 2 561 280 862 25 843 575 Skupaj 72 004 7 605 14 653 445 177 11 268 II. stopnja: Bovec 1 314 171 295 3 968 241 Kobarid 825 78 210 5 975 175 Kanal 818 59 190 7 320 236 Dobrovo 241 17 55 6 326 180 Hrpelje — Kozina 668 89 194 5 718 391 Vipava 1 427 195 423 6 346 219 Pivka 1 995 238 451 7 578 189 Cerkno 1 052 47 207 4 290 130 Boh. Bistrica 1 388 23 239 5 236 244 Železniki 1 043 — 136 6 335 77 Ziri-Stara vas 1 341 35 245 4 536 279 Medvode 1 161 42 227 9 652 51 Mokronog 694 112 143 7 262 247 Lož-Stari trg 809 — 86 5 570 27 Rakek 1 442 107 333 8 320 243 Ivančna gorica-Stična 905 121 262 10 286 370 Polzela 1 234 — 170 7 675 8 Vransko 656 57 161 3 369 170 Šentjur 888 67 197 11 172 20 Rogaška Slatina 1 445 273 499 10 981 450 Brestanica ( + Senovo) 3 068 79 444 7 449 124 Radeče 1 500 180 415 6 858 105 Črna 2 219 130 350 4 986 146 Prevalje 3 012 159 455 9 702 183 Radlje 1 566 246 492 12 786 377 Ruše 3 125 80 346 8 866 112 Poljčane 1 031 89 256 10 706 225 Beltinci 1 801 68 336 14 974 129 Skupaj 38 668 2 757 7 818 213 252 5 348 M U R . S O B O T A MARIBOR KRANJ L J U B L J A N A NOVA GORICA NOVO MES.TO K O P E R I Z D F L A N O V K A R T O G R A F S K E M ZAVODU S A Z U LEGENDA — LEGEND Centralni k r a j i r azn ih s topen j Order of Cent ra l P laces Maksimalna gravi tac i ja k L j u b l j a n i (izločene so republ i ške funkc i j e ) Max imum Grav i t a t ion Fie ld of L j u b l j a n a (Capital f u n c t i o n s excluded) Maksimalna g rav i t ac i j a k Ce l ju M a x i m u m Grav i ta t ion Field of Celje Grav i tac i ja k c e n t r o m V. s t o p n j e Gravitat ion Fields of 5th Order centers Maks imalna g rav i t ac i j a k Mar ibo ru Maximum Gravi ta t ion Field of Maribor Gravi tac i ja na ravn i cen t rov VI. s t o p n j e Gravi ta t ion of the Level of 6th Order Cente rs P rev l adu joča g rav i t ac i j ska povezava na cen t e r višjega reda Predominant Subord ina t ion to h igher Order Centers Delna g rav i tac i j ska povezava na cen te r v iš jega reda Pa r t i a l Subord ina t ion to h ighe r Order Cen te r s Povezava cent rov II. s t opn je na centre višj ih s topen j Subordinat ion of 2nd Order Centers Občinska m e j a Commune B o a n u d a r i e s SHEMA GLAVNIH GRAVITACIJSKIH OBMOČIJ — THE PATTERN OF GRAVITATION TO CENTERS petrovci • .RQGA$Š/a ŠALOVCI I • -f * ^ KRft&Cl ** ° BOboNC/ PR0SENJAKQVQ TURN/SCE • L&VRENC DOVJE •ORJE ŽIROM OPLOTNICA ŠM ArBVAOS PAKI~ FRANI GORIČEf i VOJNIK ,BRASLOVCE NAKLO • DRAMLJE " • PONIKVA Skopja vas • • ŠEMPETER o CERKLJE GOM/LSKO ROGATEC ŠENČUR SREDNJA VA KOMENDA o VODICE * "S" " SMLEDNIK, * .RADOMLJE LUKOVICA ' ŠTORE PODBf '-f . '\M OtTfiK ^ GR0BELN0 PRISTAVA C %JuyMcA . l°k P̂ODČETRTEK -•SLAGOVKA MQST + hA sg§£ MORAVČE 'POLJANE •RIMSKE TRENJA VAi -Z • BISTRICA OBSOTL/ ^ PODSREDA t B/ZELJSKO KRESNICE iADEČ DOBROVA LOKA DESKIE •ŠMARTA BREZOVICA "&GŠTANJ KOJSkO >,GR6AR 8LANCA PIŠECE SROMIJE ŠKOFLJICA 0- f -^A^^T !6 ŠMARJE V/ŠNJA^bR^ ŠENTVID ŠENTRUPERT GLOBOKO TRŽIŠČE MIRNA ARTIČE KAPELE PR£Š£RJi , ŠOR0&NJ& RAKA *T •- BUČKA •« & *yfrOCJANm • ŠMARJETA LESKOVEC DOBOVA PRVAC/NA CERKLJE DOBRr •KRKA PODBOČJE /M$NA PEC ŠENTJERNEJ \ GRADEC lANINA^ KOSTANJEV,« KOSTANJEVČf ŠTANJEK ^ i -., "K KOAEN • ZUŽEMBMK •BEGUNJE DUTOVLJE HRUŠEVJE fODRAZ/Č) *RESTR, DOLENJA VAi DIVAČA •> GRADAC -PREM QRAGATUS -DGRAi ADLE47& 1STAR! SEČO&kJE