Dvanajst sonetov
ŠAH     I
V temačnem kotu igralca počasi prestavljata figure. Ploskev, na kateri se spopadata dve barvi, ju do svita zadrži na tem resnobnem kraju.
Magična natančnost zrači iz figur: tu je homerski stolp, lahka konjenica, kraljica bojevita, v ozadju kralj, previdni lovec in napadalni kmet.
Potem ko se igralca razideta, ko je čas utrudil njuno vnemo, se zagotovo ta obred ne neha.
Na Jutrovem vzplamtela je ta vojna in zdaj ves svet je njeno prizorišče. Kot vsaka igra je tudi ta brez konca.
II
Slabotni kralj, poševni lovec, kraljica bojevita, navpični stolp in zviti kmet si na črnem in belem polju izsilijo poti in dokončajo bitko.
Oni ne vedo, da roka nekega igralca odloča o njihovi usodi, in ne vedo, da neka jeklena moč kroti njih voljo in dejanja.
Tudi igralec je ujetnik
(kot je rekel Omar) neke druge ploskve
iz črnih noči in belih dni.
Bog premika igralca in ta figure. Toda, kateri bog spočne v Bogu načrt prahu, časa, sna in smrti?
Jorge Luis Borges
196
197
Dvanajst sonetov
DEŽ    Od rosenja drobnega dežja je dan nenadoma postal svetlejši. Dežuje, je deževalo. Dež je nekaj, kar se je nedvomno v preteklosti zgodilo.
Kdor sliši, kako pada, spet ujame čas, v katerem mu je prijazna sreča razkrila cvet z imenom vrtnica in posebnost rdeče barve.
Ta dež, ki okna zdaj slepi,
bo v pozabljenih predmestjih razveselil
črne grozde na trti nekega dvorišča,
ki ga več ni. V deževnem popoldnevu slišim glas željeni očetov glas, ki se vrača in ni umrl.
ŽALOSTNEMU    Tu je vse, kar je bilo: neusmiljeni
ČLOVEKU    Sasov meč in njegova železna metrika, morja in otoki, kamor so pregnali Laertovega sina, zlati Pesnikov
mesec, brezkrajni vrtovi filozofije in zgodovine, zlati prah spominov in vonj jasmina v senci.
To ni prav nič pomembno. Vdana vaja za verz te ne odreši, ne voda sna ne zvezda,
ki v jasni noči na svit pozabi. Ena sama ženska je v tvoji misli, podobna drugim, ne veš katera.
STAREMU    Po kastiljanskem polju hodiš in PESNIKU    komaj ga opaziš. Tako si zatopljen v skrivnostni Juanov verz, da skoraj prezreš, kako je porumenelo sonce
198
Jorge Luis Borges
pred zatonom. Bleda svetloba žari in na neskončnem Vzhodu se širi mesec, škrlaten, posmehljiv, ki je morda zrcalo Jeze.
Dvigneš glavo in ga gledaš. V tebi se prižge spomin na nekaj, kar je bilo tvoje, in že ugasne. Skloniš
sivo glavo in greš žalosten naprej, ne da bi se spomnil svojega verza: In za epitaf ima krvavi mesec.
URBININ    Misleč, da je nevreden še enkrat VOJAK    doživeti junaštvo, kot je bilo tisto na morju, je ta vojak, vdan v svojo bedno službo, blodil po Španiji.
Da bi pozabil na nadloge in ublažil gorje resničnosti, se je zatekel v sanje. Magično preteklost so mu razkrile pesmi o Rolandu in Bretaniji.
Morda je kdaj premišljeval, proti
večeru, stoječ na širnem polju, kjer
traja bakren sijaj, kako je zapuščen, ubog,
ne da bi se zavedal, kakšni glasbi je gospodoval. Prehodil skrajnosti je sanj, kjer sta bila že don Kihot in Sančo.
NEKOMU,   Zdaj že lahko vidiš tragični scenarij, KI NI VEC MLAD   ^o je vsaka stvar na svojem mestu. Pripravljen meč je in pepel za Dido in novci zbrani so za Belizarja.
Dvanajst sonetov
Zakaj še iščeš strašne bitke
v potemnelem bronu heksametrov,
ko tu je tisti pedenj zemlje,
kri godrnjava in odprti grob?
Zrcalo večnosti je že uprto vate, da sanjalo bo tvoja zadnja leta in zrlo sliko tvoje agonije.
Poslednje čaka nate. In hiša, v kateri se izteka dan, in cesta, ki jo zdaj vse ure gledaš.
EVERNESS    Samo ene stvari ni. Je pozabljenje. Bog rešuje kovino in opilke in v preroški svoj spomin vpisuje prihodnje in pretekle lune.
Vse že je. Na tisoče odsevov, ki so med jutrom in večerom pustili v zrcalih tvoj obraz, in tudi tega, ki bo odseval jutri.
Vse je le del različnosti kristala tega spomina, vesolja. Brez kraja so njegovi strmi koridorji
in vrata se zapro, ko prednje stopiš. Šele na drugi strani sončnega zahoda boš videl Arhetipe in Sijaj.
EWIGKEIT    Naj se mi vrne na usta španski verz, da bom opeval strašno misel, ki jo je Seneka v latinščini izrekel: da ves ta svet pripada črvom.
199
200
JorgeLuisBorges
Naj spet slavim pepel ta bledi, smrti sijaj in zmagoslavje kraljice bučne, ki potepta bandera nečimurnega zmagoslavja.
To ne. Kar je blagoslovilo moj pepel, ne bom zanikal kot strahopetec. Vem, da nečesa ni. Je pozabljenje.
Vem, da traja v večnosti, plamti prav to, kar sem izgubil: ta peč kovaška, ta mesec, ta večer.
ODISEJA,    Železni meč je že opravil IRIINDVAJSETA    pravično delo maščevanja.
KNJIGA    j       .     ,     •   •       i-In ostro kopje in sulica
sta že prelila kri izprijenca.
Kljub strašnim dnem in morjem se je vrnil Odisej h kraljici in v kraljestvo svoje, kljub bogovom in vetrovom, kljub gromu Aresa.
Zdaj spi ob kralju častitljiva kraljica, na prsih njegovih ji počiva glava. A kje je tisti mož, ki je v nočeh
in v dneh pregnanstva kot pes po svetu blodil in rekel, da mu je Nič ime?
SPINOZA    Prosojne roke Juda v polmraku brusijo kristal, popoldan, ki ugaša, je plah, hladan. (Popoldnevi so enaki popoldnevom.)
Dvanajst sonetov
Ta tihi človek, ki sanja o jasnem labirintu, se ne zmeni za roke ne za prisotnost hijacinte, ki bledi v zaprtem Getu.
Ni mu za slavo, ta odsev sanj
v sanjah drugega zrcala,
ne za plaho ljubezen oskrbnic.
Brez vsake metafore in mita vztrajno brusi kristal: vseh Njegovih zvezd neskončni zemljevid.
JUTRO    Carlos gre po sredi svojega ljudstva. LETA 1649    Gleda na levo in na desno. Odklonil
je časti. Prost vsake hlimbe in prevare, ve, da zdaj odhaja v smrt,
ne v pozabo. In da je kralj. Čaka ga izvršitev sodbe. Jutro je okrutno in resnično. A v mesu ni strahu. Vedno
je dobro igral neprizadetost. Življenje je spoznal do kraja. Zdaj je sam, obdan z vojaki.
Vešala ga ne bodo oskrunila. Sodniki niso Sodnik. Vljudno pozdravlja, z nasmehom. Neštetokrat je to počel.
Izbral in prevedel Ciril Bergles
201