48                  Igo Gruden:  Poletna noč. — Janko Glaser:   Tožba.
Igo Gruden:
Poletna noč.
Oeno diši ... po senu noč prepeva:
gri, gri . . . gri, gri . . . kot da le zemlja diše
v uspavanko glasove si najtiše,
utrujena življenja, trudna dneva.
-
Kresnicam lučka v vetru podrhteva, ki od molčečih gor narahlo piše; konture mesec na obzorju riše, — ves božji svet najtišji sen preveva.
Gri, gri . . . gri, gri ... še meni tiho poje, vso noč mi poje, giblje v sladko spanje, a spati noče hrepenenje moje:
čez polje k tebi v dalje gre brezdanje,
kresnica sveti v nočne mu pokoje,
gri, gri . . . gri, gri . . . med tvoje tihe sanje.
Janko Glaser:
Tožba.
i\am bom dete bedno položila, ko ne jasli nimam, niti slame, niti hleva, da bi vanj se skrila!
O da tukaj bil bi moj predragi, da v roke me varne svoje vzame, v njih ogreje me v ljubezni blagi in v bridkosti da mi tolažila!