Uk o prirodopisu. ) nUk o prirodopisu ali naravopisu ima namen, učencem buditi veselje in ljubezen k naravi ali prirodi, in jih seznaniti z najbolj razširjenimi naravnimi telesi ali s prirodninami, ter jih voditi k bistremu, tankemu pazilu in znakovitemu popisovanju gledanih teles." Tako ukazuje učilni red, t. j. ukaz ministra za bogočastje in uk od 20. avg. 1. 1870. Po tem ukazu tedaj je uk o prirodopisu zapovedan uk v ljudski šoli. Marsikterega ljudskega učitelja obhajala je nekaka skerb in celo nevolja, ko je pervič slišal, da bode se tudi v Ijudski šoli podučevalo v prirodopisji; toda ko človek to stvar bolj na tanko ogleduje in premišljuje, vidi, da je to čisto naravna ¦— prava prirojena vednost, brez ktere človek med svetom živeti ne more. Poglejmo, kako so temu uku t. j. prirodopisu pognale perve korenine! Ko bi bili mi prišli tu sim zaperti v tami, ali, ko bi bili nas prinesli ali pripeljali spavajoče tu sim, gotovo bi bilo naše pervo vprašanje, ko bi se zbudili: Kje smo? In kar koli bi pervič videli, bi ogledovali in vprašali: kaj je to? čemu je to? Kedar koli prikaže se človeku kaka nova prigodba, neka moč ga sili, da vpraša o tej novi stvari, in ni popred miren, dokler ne pride stvari do korena. To je lastnina človeškega duha. Iz tega nagiba rodile so se po dolgem premišljevanji vednosti in razna znanja, — in ta nagib bode dalje še vodil človeka do večega lepšega spoznanja, in sam Bog ve, kje so temu lepemu nagibu postavljene meje, morda nikjer, ter so večne, kakor večen je duli človeški. Gotovo so bili enkrat časi, ko je človeški rod stopil iz zibelke in šel k pervim poskušnjam saraostojnega djanja. Kamorkoli je pogledal, povsod mu je bilo vse novo, in ni se dolgo škodljivih stvari samo ogibal in z dobrimi se pečal, teinuč jel je tudi prašati: kaj? čemu? *) Govoril pri uč. besedi 1. t. m. A. P. od kod? so vse te stvari, t. j. začenjal je pravilno rnisliti. Bolj čudna ko je bila kaka reč, bolj ga je mikalo, na tanko jo poznavati, in če ni mogel povsod pravega vzroka zadeti, je mertvira rečem dajal žive podlage, t. j. vsem imenitnejšim prikazkom je mislil si skrivne delalce. Djal je, da nekdo megle po nebu podi, da iz skal vodd lije, da kdo dela cvetice in vse rastlinstvo. Vsa narava mu je bila polna delalnih duhov. Da vse to pride in se godi po natornih postavah, tega si misliti ni še mogel. Njegov um je bil za to še zelo preslab. Pa ne samo v pervih časih, zmirom je človek tak, da si zeraeljske reči in piikazni rad razjasnuje z nadzenieljskimi vzroki. Zmirom je človek veroval v skrivne duhove, ki so delali v naravi, in še do današnjega dne se jih uismo znebili. Kakor pa je oinika rastla pri ljudeh, zginjali so tudi osebni duhovi; človek se je vstopil višje nad naturo, in odmikal ji je bolj in bolj samostojno, dušno življenje. Čudno pa je pri zapazovanji narave to, da človek rad začenja tara, kjer so že drugi kako reč konečno dognali. Kaže se, kakor da bi na svetu vse šlo v kolesu — konec je začetek. Da bi človek vendar s svojim preinišljevanjeni in s svojo učenostjo tako daleč pritiral, da bi bilo to, kar ima za resnico, v istini resnica, a ne sama prazna domišljija. — Kako pa vadinio učence, da naravo prav opazujejo, t. j. da se uee naravoznanstva? Naj poglavitno pedagogično vodilo je: Kavnaj vselej naravno — naravnost tako, kakor je človeškemu duhu in značaju primerno. Otrok naj stvari, ki jih vidi, naj pred prav ogleduje in na tanko prevdarja; po tej poti nabira si misli in z mislimi besede in popisovanje. Pravi zaumen pri kaki stvari je perva podlaga resničnemu razsodku. Otrok se mora vaditi, da vse, kar le vidi, pazno ogleduje in si o tem prave pojme prisvojuje. To se godi, ako se vadi pri vsaki stvari vprašati: kaj je to? čemu je? kaj nii koristi? kaj škoduje? Pravo mišljenje rodi prave občutke. Le tisti, kdor kako stvar nme, jo tudi čisla in občuduje. Čas, ki ga prežive otroci v ljudski šoli, naj obrača se ves v to, da se otroci vadijo misliti ia pred vsem drugim, da se vadijo vsako stvar prav spoznati. Iz pravega spoznanja pride vse lepo in določno. Ako človek gre pod milo nebo, mu pride v oko sto ia sto rečf, ki ga razveseljujejo. Tako je pri učencih. Ako kaj vidijo, skerbno vprašajo pri tej in uni stvari, in zbudi se jim veselje do narave. Radi opazujejo pomladi čversto zelenjc, nježne cvetice, cveteča drevesa, zeleno polje, tamne tihe gojzde in vse rastlinstvo. Toda ne le rastline so, ki zanimivajo dečka, temuč tudi živali, ki ga doma in pri rastlinah radujejo. Vsa ta želja po naravoznanskem uku začenja se razvijati še le v šoli, kjer se po dobrem načertu uči naravoznanstvo, in sicer vselej tako, da se s tem naukom bistri um in žlahtni mlado serce. Naravoznanstvo naj učence vadi misliti pa pri tem tudi čutiti stvarnika in s tem se osrečevati. Učenci, ki se v šoli prav uče naravoznanstva, so potem vse drugačni, kedar pridejo pod milo nebo. Deček pride čez dolgo zopet na zeleno trato, kjer je kot otrok si igral, lovil hrošče in metulje, kjer je nabiral cvetice in jih v šopku nosil domii svojim ljubim staršem, ali pa ko je ž njimi venčal znamenja svetili podob. Tii mu je vsa narava kot božji tempelj, in ako je še nepokaženega serca, prešinja ga neka čudna moč, sladki čut, ki ga ziblje v rajskih fantazijah. Ou ve da, »Človeku dozorelo je drevo, In njemu vklanja polno se klasovje, ln pridne čbelice le zanj bero, Njegov je sad, in zernje in satovje. Tud' nizki mah le njemu zeleni, V rad6st njegovo rožico cvetejo, In ak' zakladov skritih poželi, V naročji maternem se mu odprejo. Ko potna palca pade mu z roke, Ko steka čas, slovo bo treba vzeti, Še enkrat sivček rad na polje gre, Še enkrat če se po natori ozreti. Premišlja, zamišljuje, se solzi, Natora ga tolaži in prerokuje: Ne boj se, dragi sin, ostal boš ti, Naj se 'kol tebe vse tud' v nič razsuje! Zemljo sem celo ti zročila v last In posihmal bi več ne bil ko cvetje? Tud v smorti ostaneš stvarstva kralj in čast, V naročji mojem najdel boš zavetje«.