Stev. 34. Y Mariboru 21. avgusta 1890. Tečaj XXIY. List ljudstvu v podult. Izhaja T«sk četrtek ln velja s poštnino vred in v Mariboru a pošiljanjem na dom aa celo leto S gld,. la pol leta 1 gld. 60 kr., aa četrt leta 80 kr. — Naročnina «e pošilja iprarništrii v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice. hit. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine Posamezni Usti dobe se v tiskarni in pri g. Novak-u na velikem trgu po 5 kr. Hokoplsi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oinanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 18 kr., trikrat 16 kr. 0 praznika avstrijskih ljudstev. Dne 18. avgusta je, kakor daleč sega avstrijsko cesarstvo in kar je čez vse veselo, celo še dalje, ljubomil praznik, praznik vseh avstrijskih ljudstev. Zakaj ? Po tem pri nas ne vpraša nihče in vedó že naši otroci, če ne iz druge strani, iz domače hiše, ali vsaj iz šole jim je znano, da je v ta dan rojstni dan Nj. apostolskega veličanstva, presvitlega cesarja Franca Jožefa I. Vsled tega pa je v ta dan tudi splošnje veselje, in razodeva se ono na razne načine. Ljudje sm<5 že taki, da nahajamo v raznih reééh svoje veselje in ga zato tudi razodevamo na razne načine. Vse prav, toda veselje, ki preši-néva srca avstrijskih domoljubov o rojstnem dnevu njih milega vladarja, to je čisto posebno in pri vseh, skorej smemo reči, eno in isto ter se razodeva torej tudi blizu povsodi v enacem načinu, največ v cerkvi in zatem tudi semter-tje v slavnostnem kosilu. Kar se tiče cerkve, v tem gre pač sv. katoliški cerkvi prvo. mesto. Kakor se pri vsaki sv. maši spominja kat. duhovnik svojega vladarja ter moli za nj posebej, tako se vrši tudi o rojstnem dnevu Nj. veličanstva posebno sv. opravilo za časni in večni blagor presvitlega cesarja in kjer se to ne more isti dan, vrši se pa potlej vsaj potem v nedeljo. O kako kipé tu vroče želje pobožnih katol. kristjanov proti nebu, naj nam ljubi Bog ohrani še dolgo apostolskega kralja in cesarja na čast in blagor širje in ožje domovine naše! Letos pa je bilo v tem še nekaj posebnega. Svitli cesar obhajajo sedaj že svoj 60. in odkar so vladar razprostrane avstrijske države, jim je to že 42. rojstni dan. Dolga leta ima torej Nj. veličanstvo že za seboj, leta polna truda, leta ne brez veselja pa tudi ne brez ve-licih britkosti. Ne bomo tu in ni nam tudi mogoče, da naštejemo v teh vrstah, če tudi le na kratko, vse dogodbe, kar jih je Nj. veličanstvo v teh letih doživelo tako gledč na svojo najvišjo rodbino, kakor glede na celo državo, čije blagostanje je v rokah svitlega cesarja. Ali če tudi ne storimo tega, eno moramo in smemo reči: ljubezen, ki veže svitlega cesarja do svojih ljudstev, ona ne pojenjuje z leti, ampak se čedalje bolj kaže, ona se kaže v taki meri, kakor je, to smemo očitno reči, ne najde človek še pri kakem drugem svetnem vladarji. Da ne sežemo na politično polje, kjer skorej že v vsakem listu našem lehko in če je mogoče, tudi pokažemo na pravičnost in potrpežljivost Nj. veličanstva, čednosti, ki se razodevate v raznih okoliščinah, naj opomenimo le darežljivosti, s katero skušajo presvitli cesar pomagati vselej in vsem, ki jih zadene kje kaka nesreča vsled požara, povodnji ali druge uime. Izračunilo se je in so to naš mil. knezoškof v svojem govoru pri slavnostnem kosilu javno povedali, da so presvitli cesar v teku 42 let svojega vladanja že nad 23 milj. izdali za take in enake namene. To je veliko denarja in marsikatera britka solza se je tako posušila in marsikaj se je ustanovilo za blagor človeštva, ki bi se ne bilo, ko bi ne bila tako darežljiva roka Nj. veličanstva. Prav zato pa tudi ljubezen avstrijskih ljudstev do Nj. veličanstva, če jih še tudi marsikatera nevolja tare, ne pojema, marveč ona z vsacim dnevom še le raste in se množi in se krepča v srci hvaležnih ljudstev. Resnica je, da je v državi treba vojaštva, sile orožja, toda kedar bi hodilo kje kako za osebo Nj. veličanstva, pri nas, v avstrijskem cesarstvu, brez vojakov mladenei, možje, dekleta, žene — vsi bi v hipu segli po orožje na obrambo milega vladarja, cesarja Franca Jožefa. Ne vemo sicer, kaj še nam prineso prihodnji časi, to pa vemo, da se ljudstva, kar jih biva v širni in mnogojezični Avstriji, vsa strn6 v prošnjo: „Bog ohrani, Bog obvarji, Nam cesarja, Avstrijo!" Avstrijski škofje in verska šola. (Konec.) Mi terjamo le pravo svobodo tudi za vero in vernost, in ne moremo razumeti, zakaj da tisti, ki svobodo in svobodne naprave tako visoko cenijo in v lepili govorih preslavljajo, ke-dar gre za svobodo vere in vernosti, pa ta svoja načela zatajijo in se ponižajo do fanatizma in nasilstva. Zato kličemo vsem resnično svobodomiselnim možem Avstrije: Ne kratite še dalje katoliškim starišem pravice, izrejati svoje otroke po svojem verskem prepričanji! Ne postanite svobodi nezvesti s tem, da jo neveri na ljubo krajšate! Mi terjamo katoliško šolo za katoliške otroke. Slišali ste, preljubi v Gospodu, kako se nam je očitalo, češ, da mi hočemo prav pov-sodi le katoliške šole. Ali se nam je pač treba zagovarjati zoper tako očitanje ? Mi smo katoliški škofi, mi branimo pravice katoliške cerkve; mi naznanjamo želje katoliških starišev; ali imamo kot katoliški škofje mar tudi pravico in poklic, zastopati terjatve in želje naših nekatoliških sodržavljanov? In ali mar ni oči-vidno, da katoliki ne morejo dobiti verskih šol, ako se take ne dajo tudi nekatolikom? Morda bi bili nekateri radi videli, ko bi se bili mi ozirali tudi na druga vprašanja, ki so v zvezi s šolskim postavodajstvom. Ne stojimo tem željam in vprašanjem ravnodušno nasproti in ne zametujemo njih opravičenosti, pa v naše čisto cerkvene terjatve jih ne pomešamo. Držimo se pri tem opomina Božjega Izveličarja: „Iščite pred vsem Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo pa se vam bo navrglo." Kot katoliški škofje pa se držimo besed svetovnega apostola: „Tukaj ni Jud, ne Grk, ampak vsi so eno v Kristusu Jezusu". Mi smo zastopniki cerkve, politiko pa prepuščamo tistim, ki so za to poklicani. Imamo pa le to prošnjo do vas: Naj bodo vaše misli in želje v posvetnih reččh še tako različne, dragi katoliški kristjani, za voljo tega nikar ne zanemarjajte verske odgoje svojih otroki Za to vas prosimo tako goreče, kakor vi svoje otroke ljubite, in kakor ljubite svojo cerkev in svojo domovino. Glejte, preljubi v Gospodu, to so pojasnila in opomini, ki vam jih danes podamo v zadevi ljudske šole. Tako moramo govoriti, ako hočemo zveličani biti! K temu pa nas, vsakega posebej opominja sv. Pavel. „Zarotim Te pri Bogu in Jezusu Kristusu, ki bo sodil žive in mrtve; oznanjuj besedo (Božjo) in ne odnehaj, naj bo priležna ali nepriležna; spričuj, prosi, kaznuj po vsej potrpežljivosti in modrosti; kajti prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo mogli prenašati, ampak po svojih željah si bodo jemali učenike, ki znajo ušesom dopasti; od resnice bodo svoj posluh odvračali in poslušali pravljice. Ti pa bodi čuječ, pretrpi vse težave, izvršuj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo". Naša sv. služba terja od nas, da ne molčimo, kedar je čas govoriti, in na to dolžnost nas spominjajo nevarnosti, ki pretijo veri in vernosti. Mi dvigamo svoje roke proti nebu in pričamo pred Bogom in celim svetom: nočemo in ne moremo mirno gledati, kako propada versko mišljenje in lepa šega, ki sta bila najdražja I bisera katoliškega ljudstva avstrijskega. Ali tudi vas, preljubi v Gospodu, čaka resna dolžnost: vi morate pomagati, da dobimo katoliške šole za vaše otroke. „Le na postavni poti se da to doseči", izrekel se je lanski katoliški shod in pri tej priliki je vse katoliške državljane £nujno opominjal, „naj izpolnjujejo svojo volilno dolžnost, naj se udeležujejo volitev v postavodajalne zbornice in naj na to delajo, da se izvolijo le taki možje, ki se hočejo krepko potegovati za versko šolo". Ni druzega treba, kakor da vam ta opomin v spomin pokličemo; nimamo mu časa dostaviti. Le držite se tega opomina! Skrb za blagor vaših otrok naj vam bo več, kakor vsi drugi oziri, in bodite složni v tem, da volite v vaše zastope le take zanesljive katoliške može, kateri si bodo šteli v prvo in najimenitnejšo nalogo, z vsemi močmi delati nato, da nravno-verska odgoja postane v šoli resnica. Gospodarske stvari. Preskušaj a vina. Ponarejeno vino se lehko spozna, če se mu primeša malo sode ; pa ne take, kakor se jemlje za pranje perila, temveč tiste, ki se kupuje v lekarnah za boljo prebavo. Za 4 kr. se je precej dobi. (Je se pridene v kozarec vina za bob vrednosti sode, pravo vino malo zavrč, kakor da bi se bilo slatine prililo. Za par mi-not je sopet mirno, in le čisto ponarejeno vino postane pač črno. Snaženje oblačila. Svilena in volnata oblačila: kolirji na suknjah, telovnikih, tudi mašna oblačila, vela itd. osnažijo se lehko, če se z mečo vročega kruha večkrat trdno briše. Najboljši za to je novo pečen, hitro potem, ko si ga iz peči vzela. Sejmovi. Dne 20. avgusta pri sv. Juriji v slov. gor. Dne 24. avgusta v Arveži, pri sv. Duhu (župnije sv. Jurija na Ščavnici) v Cmu-reku, pri sv. Križi na Murskem polji, v Središči, v Rogatci, v Laškem trgu in v Slov. Bistrici. Dne 26. avgusta v Ljubnem in na Bregu v Ftuji. Dne 28. avgusta pri sv. Trojici v slov. gor. in v Svičini. Dne 29. avgusta na Muti, v Orešji in v Žalci. Dopisi. Iz Skomra. (Domača novica, smreka in posojilnica v Vitanji.) Razširila seje nenadoma vest po našej župniji, da nas hočejo č. g. župnik zapustiti. Bili so nam blag, lju-beznjiv in prizanesljiv dušni oče. Pastirovali so v tej zelo težavni, hriboviti fari dolgo vrsto let; a zarad bolehnosti prosili so za drugo župnijo, ki bi nekoliko prizanašala župnikovim bo-lehnim nogam. C. g. župniku se iskreno zahvaljujemo za verske nauke, katere so nam delili toliko let in jim iz srca želimo, naj bi bili na svoji novi župniji zadovoljni in srečni. Naša srčna želja pa je zdaj, naj bi nam previdnost božja naklonila v dušnega pastirja moža, ko-jega srce bi gorelo za zveličanje naših duš; pa tudi vnetega narodnjaka, ki bi bratovsko ljubil narod svoj in budil v njem krepko narodno zavest. — Znana je pač daleč na okrog, in ne samo pri nas, tako imenovana „Brloška kapela" in nekdaj pri njej stoječa „sv. smreka", v kateri so nekateri ljudje hoteli najti čudežno podobo Matere Božje; vendar cela reč je bila samo domišljija in vsled tega „božja pot" k „sv. smreki" prepovedana. Ta smreka mi je dohajala v spomin, ko sem slišal, kako se liudu-jejo nekateri izmed Vitanjskih tržanov, da so njihov gospod župnik posekali smreko tik lepe cerkve Marije Pomočnice na „hriberci". Kdo bi si vendar kaj takega mislil", dejal sem prijatelju. „saj je smreka stala na župnijskem zemljišči in ne na občinskem — in zdaj naj bi še gosp. župnik vprašali vsakega občana, je-li s tem zadovoljen". Mi Skomerčani se nikakor ne zmenimo za tisto čudno lepo smreko, ki je pa bila že neki piškava in torej za nič druzega, kakor da se poseka. Mi te smreke tudi ne pogrešamo ; veseli nas le, če pridemo kedaj v to krasno zidano, prostorno cerkev Hribersko. Toda neke vrste ljudi noče — tako se nam dozdeva — dovolj premeriti velikosti Vitanjske Marijine cerkve, zato se jim premajhna zdi, in se zbirajo rajši ob času službe božje pod to „čudežno smreko", da jim je nadomestovala cerkev; ti seveda zdaj pogrešajo sipreko. Zopet drugi so pozabili, žal, že na cerkvene zapovedi, in ker zapovedi ne poznajo, tudi cerkve ne ljubijo, tem je pri srci zdaj le še — smreka. Tem in enake vrste ljudem hoteli so gospod župnik Vitanjski pojasniti, da je cerkev več kot — smreka. Tudi nam se je že zelo prikupila posojilnica v Vitanji, in sliši se le jeden glas: izvrstna naprava to za slovenske kmete, da se rešijo iz klešč Vitanjskih nemčurjev. Da tem gospodom „Vitanjska posojilnica" ni prav po volji, je pač lahko razumeti; kdo pa bode zdaj pri njih posojila jemal in za visoke obresti praznil zelene gozde in vrhu tega še pri volitvah trobil ž njimi v nemčurski rog? Ti „hudi" na- sledki se ve, da nočejo tem v glavo. Nam pa je „posojilnica v Vitanji", ki stoji na varnih, trdnih nogah, kakor jasna zvezda, prikazavši se izpod temnosivih oblakov, ki po hudi burji obeta boljšo prihodnjost, gmotno in duševno. Mi smo mnogozaslužnemu gospodu župniku Vitanj-skemu, Josipu Žičkarju, iz srca hvaležni, da imajo tako blago srce, ki ne skrbi le za dušni naš blagostan, ampak hoče pomagati tudi v telesnih potrebah. Vitanjskim nemškim liberalcem pa, ki gledajo le na svoj žep, ne more biti po volji, da bi duhovniki tudi kmetu pomagali ne le na duši, ampak tudi na telesu; zato svetujejo gosp. župniku, naj skrbe le za dušo, za telo bodo že oni skrbeli. Človek bi res se štel srečnega, če bi jim mogel verjeti, tem „dobrosrčnim" ljudem. Toda temu ni vse tako. Ti gospodje res skrbe le za telo — za svojo dušo se ne zmenijo veliko —, a le za svoje telo, kar pa nam malo pomaga. Da pa v prihodnjič ti „prijatelji" našega slovenskega ljudstva ne bodo več očitali gosp. župniku Vitanjskemu njihovega dobrodelnega delovanja, jim svetujemo, naj si ohranijo v spomini besede pesnikove: Dolždn ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan! Iz Stranic pri Konjicah. V ponedeljek, dne 21. julija t. 1. spremili smo k zadnjemu počitku učiteljevo hčerko Amalijo Arzenšek. Še ni spolnila 17 let, a že je morala, kakor mlada cvetica, vsahniti in se preseliti v boljšo domovino. Zbolela je še le o veliki noči vsled malega prehlajenja. Kdo bi si bil mislil, da ne bo več okrevala, posebno ker je še sama najboljše upanje imela, da bo popolnoma ozdravela? Toda človek obrača, Bog pa obrne. Če tudi si je zdravila iskala pri različnih zdravnikih, za njo vendar ni bilo več pravega zelišča. Sčasoma je tudi sama spoznala, da za njo ni več obstanka v ti solzni dolini. Zato je svoje upanje stavila edino še na Boga. In prav je imela. Kje pač človek v bolezni večjega tolažila najde, če ne v Bogu, če ne pri ljubem Jezusu? Trikrat se je dala" v svoji bolezni pre-videti z najsvetejšim zakramentom. In še v soboto, t. j. 19. julija opoludne želela je še ljubega Jezusa v presv. R. Telesu prejeti, kar so blagi gospod župnik tudi radi storili. Ko je revica sv. zakrament prejela, veselo se je na-smehljala in vskliknila proti okoli stoječim: O kako sem zdaj vesela, da imam svojega Zveli-čarja v svojem srcu! Kmalu potem so se nji notranje bolečine shujšale in sama je prosila za mrtvaško srečo. In tako je mlada deklica svoje tiho življenje sklenila še tisto popoludne ob treh. Pogreba se je mnogo ljudstva vdele-žilo, še njen brat vlč. g. Alojzi, kaplan v Gor-njemgradu, je iz dalnjega prihitel. da je svoji prerano umrli sestri zadnjo čast skazal. Po mrtvaških molitvah zapele so belo oblečene de- klice, katere so svojo tovaršico spremile, pre-milo pesmico svoji tovaršici v slovo. Ni bilo očesa, ki bi se ne bilo razjokalo. Globoko se nam šle besedice pesmi k srcu, posebno zadnja kitica, ki pravi, da bi se vsi z Bogom spravljeni ločili iz tega sveta, in se enkrat s svojo sestrico pri Bogu veselili. Lahka nji bodi žemljica ! Od sv. Križa na Murskem polju. (Fantje naše fare) so svojo narodno zavest in napredovanje lepo pokazali s tem, da so na predvečer sv. Cirila in Metoda tema slovenskima apostoloma na čast v Iljaševcih lepo svečanost naredili. Na prostornem Farkaševem bregu so lepo ovenčan šotor postavili in pred njim drevesa, na katerih so prav umetno v podobi Križa celo noč kurili in tako Slovence daleč okoli na naša sv. učenika Cirila in Metoda, na nju blage nauke in trpljenje opominjali. Z velike ceste so nastavljene veje kinčale vhod k slavišču, pred katerim je stal krasen slavolok z dobro izbranimi in od mladenčev umetno narejenimi napisi. Zvečer o „večni luči" so pričetje svečanosti možnarji glasno naznanjevali in godci so igrali iz vasi do cerkve in sopet nazaj. Krog šotora se je zbrala lepa množica ljudi in vaški fant nam je v lepem slavnostnem govoru povedal, kako sta nekdaj sveta brata našim očakom prinesla luč svete vere in slovansko knjigo, in koliko sta trpela zato, da sta slovensko ljudstvo slovenski podučevalo. Drug vaški govornik nas je opominjal, da bi vrlo čitali življenje sv. Cirila in Metoda in se držali sv. vere in svojega naroda. Res je, da se naš narod ne more ponašati z glasovito zgodovino iz bojišča, ali vendar imamo tudi mi neko zgodovino. Stari gotiški zgodovinar Journandes o Slovencih piše: Ko so drugi narodi bojevali, požigali, ljudstva morili in sužili, so Slovenci mirno polje obdelovali ; iz tega veselo živeli in niso imeli sužnjev. To pa je najslavnejša zgodovina. Ze stari Grki so slave venec plugu in ne meču podarili. Nato so nam fantje zapeli: „Slovenec sem" in potem smo vsi stojč cesarsko pesem pevali in tako nas je večina celo noč pri godbi in petji na svetišči veselo prebudila. Rano zjutraj, dne sv. Cirila in Metoda smo končali svečanost s tem, da nas je godba spremila v farno cerkev k sveti maši. Iz Griž pri Celji. (Požar.) Dne 14. avg. proti večeru, vnel se je, ni znano prav, kak6, pri posestniku Juriju Galiču v Zabukovci hud požar, ki je takoj pristavo in skedenj in hišo soseda Lorenca Govejška objel in vpepelil. Sreča še, da je bil miren in tih dan, ter da tako ogenj ni drugih sosedov dosegel. Od vseh strani so prihiteli ljudje, da bi strašni ogenj, kolikor mogoče, omejili. Prva zasluga za pOgašenje pak pristoji posestniku premogovega rudnika in tovarne kamenene posode, g. Filipu Sonnenberg-u, ki je z vsemi delavci in gasilnico na pomoč prihitel, sredi ognja gašenje vodil ter kljubu pomanjkanja vode vendar nekaj rešil, in za-branil, da se ogenj razširi. Ponesrečenca si štejeta v dolžnost, da se imenovanemu blagemu gospodu, ki tudi inače ljudem mnogo v blagor stori, javno zahvalita; isto tako tudi vsem onim, ki so ne gledč na nevarnost zdravja in življenja dobrovoljno pomagali. Z Dobrne. (Obletnica.) Duhovniki posameznih dekanovin se vsako leto morajo zbrati k uradnemu takozvanemu „dekanoviDsko pastirskemu zboru". Ob tej priložnosti so letos gospodje iz dekanovine „Novacerkev" pred zborovanjem priredili v ovokrajnej hiši Božji mrtvaško sveto opravilo v ime obletnice za pokojnim knezoškofom, prevzvišenim gospodom dr. Stepišnikom, katerega je ljubi Bog lani dne 28. jnnija bil poklical po zasluženo plačilo. Iz Konjic. (Okr. z as t o p.) Dne 12. avg. je bila volitev odbornikov za okrajni zastop iz kmečke skupine. Z 30 glasovi proti 15 so zmagali vsi slovenski kandidati. Te volitve so pokazale, da Nemci — ali kali? — še životarijo po Kebelnu, Oplotnici, Skomru, Ločah. — V ostalih skupinah so izvoljeni sami Nemci. Med 36 odborniki bo štel toraj okrajni zastop le 11 Slovencev, Iz Slatine. (Šulvereinska šola.) Z odlokom okrajnega šolskega sveta ddo. Rogatec 6. aprila 1890 štev. 138 je bilo občinam v šo-lanem k Sv. Križu poleg Slatine naznanjeno, da je gospod minister za uk in bogočastje z odlokom dne 22. marca 1890 štev. 18996 on-dotno pritožbo zoper ukaz c. kr. šolskega sveta od dne 7. avgusta 1889 štev 2572 zaradi ustanovitve druge meševite ljudske šole v šolski občini Sv. Križa, s stojiščem v Slatini, zavrnil in je gledč na to ni uslišal, ker je pri Sv. Križu z ozirom na izkazano število šolskih otrok nujna potreba, da se šola v smislu postavne določbe na devet razredov razširi, vsled tega bi se sicer ločitev po spolih v smislu § 4 zakona o vstanovitvi šol od dne 4. febr. 1870 štev. 15 državnega zakonika, izvršiti morala, ter se bode tedaj vsaj z vstanovitvo druge šole v oni šolski občini postavnim tirjatvam ustreglo.*) Da so si bili naši nasprotniki v velikih skrbčh in zadregah, ker je ta ukaz tako dolgo potreboval, preden je resen bil, vidi se iz tega, ker so še drugo prošnjo hoteli na ministerstvo vlo- • žiti, v katerej bi bili dokazali potrebo devet-razrednice. To prošnjo je izmed 5000 župljanov Sv. Križa podpisalo: beri 40 reci in piši štiri deset — modrih, prebrisanih glav. Med temi sta Matevž Bevcer, in Franc Kos. Ker so pa, S reden so prošnjo uložili, omenjeni odlok dobili, a je razsodba na njih korist rešena, ni jim *) Cegaye7 g. dopisnik, so kje te zavite in zvite besede? Stavec. bilo treba ministerstva naznanjati, da šolo za hteva 40 očetov nemčursko slatensko. Mi še imamo za pritožbo eno stopinjo. Potrebno smo že storili in upamo, da najvišja oblastnija ne bo po našem zastopniku reči ovrgla, kakor jo je deželni šolski svet in ministerstvo vrglo. Izmed 10 všolanih občin se osem zoper to šolo pritožuje, in teh osem občin tudi pravi, da rajši, ko da bi si šulvereinsko šolo na glavo nakladali, še eno, če že mora biti, dozidajo pri Sv. Križu. Iz Gornjega grada. (Slovo.) Dn3 13. t. m. so nas zapustili preč. gospod dekan Lovro Potočnik. Celih 16 let so nas v resnici v pravem verskem duhu, ljubeznjivo podučevali in Bog vč, da jih mi ne bodemo pozabili. Preč. gosp. dekan so bili pa tudi za omiko ljudstva zelo vneti. Celih 10 let so predsedovali čitalnici, vedno društvu sv. Cirila in Metoda, bili so podpiralni ud pevskemu in gasilnemu društvu, povsod so radi pomagali, kjer koli so mogli, ubogim so bili pravi oče. Prevideli so tržani njih blago srce in neutrudljivo delovanje za narod in omiko, zato so jih dne 8. t. m. imenovali častnim tržanom. Na večer pred odhodom zbralo se je mnogo ljudstva v čitalnici, kjer so se razne napitnice vršile in se je slovo vzelo od nam nepozabljivega gospoda. Drugi dan je mnogo tržanov spremljalo gospoda dekana noter do njih novega mesta. Politični ogled. Avstrijske dežele. Rojstni dan Nj. veličanstva so praznovali po vseh deželah, posebno v glavnih mestih, z veliko slovesnostjo. Svetli cesar sami so ga obhajali v Ischlu. Stvitla cesarica pa se je podala že drugi dan na svoje potovanje ter ostane za dalje «asa na morji. — Dež. zbor v Dolenji Avstriji ostane brž v svoji stari podobi ter bodo liberalci v veliki večini; v Gorenji pa bodo, kakor že doslej, liberalci v manjšini; le nekaj mest voli liberalce, kmetje in veleposestniki volijo pa izključljivo konservativne može. — Razstava v Graidci ne dobiva veliko obiskovalcev ter se kaže čedalje bolj, da ni prav, če se prenese tudi v gospodarske reči politika in to se s tako strastjo, kakor se godi pri tej „dež. razstavi". Svet se vprašuje že sedaj, na čije stroške, ali na stroške samih Nemcev ali tudi na stroške slov. ljudstva se dela ona — Na Koroškem dobijo Slovenci le dva poslanca v dež. zboru, konservativni Nemci pa so obesili „puško na klin", češ, da so liberalci preveč besni. To je sicer resnica, toda ali bodo kedaj drugačnji? Liberalci vedo, da more njih le sila obrdržati na vrhu. in zato ni upanja, da bodo kedaj pošteni, mirni, kedar gre za volitve. — Na Kranjskem so izgubili vrlega rodoljuba, Fr. Kot- nika, tovarnarja na Vrhniki. Za njim žaluje tamošnje ljudstvo tem bolj, ker jim je dajal leta in leta obilo zaslužka ter ni trpel tujih delalcev, da si bi jih bil lahko dobil za manjše plačilo. — Postava glede na povišanje plače ljudskih učiteljev še za Kranjsko ni obveljala, ker je vlada ni predložila Nj. veličanstvu v po-trjenje, to pa zato ne, ker ji nekatere določbe v postavi niso po volji. — Na Primorji se prodaja še pri večih trgovcih blago na staro mero in to tako, da je na škodo temu, ki kaj kupi. Ta razvada pač ni za to, da se hvali. — V Gorici, pa tudi v Trstu se dobi še vendar nekaj poštenih Italijanov, katerim je Čisto po volji, da je c. kr. vlada razpustila društvo „pro patria". Veliko pa jih pač ni tacih! — Iz Nove Avstrije, to se pravi iz Bosne in Hercegovine sta sedaj dva bataljona domačih vojakov na Dunaji ter jih tu ljudje občudujejo zavoljo njih jake, da-si ne prevelike postave. — Glava hrvaške „narodne stranke", Miškatovic biva sedaj pri Osojskem jezeru na Koroškem, boleha, kakor se pravi, na živcih, menda pa ga le vest grize. Hrv. ljudstvo nima ga za kaj hvaliti, pač pa madjarska vlada. — Ogerski drž. poslanec Abranyi se hvali, da je govoril z Bismar-ckom ter razglaša marsikaj iz tega pogovora. To pa Bismarcku in še komu ni po volji. No, človek je skorej že rad, če več ne sliši o tem bismarckovanji. — Gaiiški dež. maršal, grof Tarnovski, je odložil svojo častno službo in ugiblje se veliko, kaj da ga je kje pripeljalo do tega. Naj pa je to, kar že koli, brez pomena ni, če tak mož izstopi iz službe, v katero ga je postavilo zaupanje svitlega cesarja pa tudi cele Gališke dežele. Vunanje države. V nedeljo so obhajali sv. oče v Rimu svoje godovanje in pravi se, da mislijo pozidati v kakem mestu Italije cerkev na čast sv. Joahimu, čegar ime nosijo sv. oče po krstu svojem. — Italija leze čedalje globlje v dolgove, najbolj pa menda mesto Rim, ki ima že nad 100 milj. dolga, pred 20 leti, ko je bilo v rokah sv. očeta, ni imelo dolga, pač pa mu je preostalo še vsako leto čez 300.000 gld. denarja. No glavno mesto Italije pa je sedaj vendar-le, kaj za to, če ima dolga! — Na Španjskem so dobili sicer novo vlado, t. j. ministre, niso pa se še iznebili stare kolere, vendar pa se pravi, da ta nesrečna morilka pojemlje , da si le po malem. — Francoska republika hoče z vso silo zatreti šole, ki niso v rokah framasonov, vendar pa nahaja v tem čedalje več nasprotnikov, tudi v vrsti republikancev se dobi mož, ki ne marajo pošiljati svojih otrok v drž. šole, ampak pošiljajo jih v novem času še raji v šole, ki jih imajo duhovniki v rokah. Možje pač vedó, da brez vere ni sreče. — Angleški minister, lord Salisbury, se je obrnil do turške vlade ter ji je izrekel željo, naj napravi red v Armeniji, sicer pa dobi Rusija v tej reči besedo! Ali so to v Carjem gradu razumeli? Mogoče, toda bolje zavoljo tega ne bode za ubogo Armenijo. — Nemški cesar se je podal z velikim spremstvom na Rusko ter je ondi gost ruskega carja. Sploh se trdi, da dela cesar tudi tu na to, da se ohrani mir v evropskih državah. Da bi ta mir ne hodil tako drag! — Rusija obrača sedaj svoje oči v srednjo Azijo ter si hoče ondi vtrditi tla. Druga si pač ne moremo misliti, zakaj da so poslali celo finančnega ministra tje doli. — V Bolgariji se ni nič spremenilo, čeravno je princ Koburški, sedanji knez se vrnil ravno v dan nazaj, ko je preteklo troje let, odkar so si ga izbrali za kneza. — Da dobe v Srbiji radikalci, to je stranka sedanje vlade, tudi pri novih volitvah izdatno večino, o tem ni več dvoma; v razkralj Milan nima nič več veljave. — Iz Črne gore se poroča, da je letos tamkaj pričakovati dobro letino. Hvala Bogu; zadnji dve leti pa je bilo strašno gla-dovanje. — Kar se tiče homatij v Afriki, se je sultan marokanski poravnal z A.ngleži in torej ne pride ondi do vojske. — Tudi iz jitžne Amerike pihlja „sapa miru'1 in bode torej tudi v onih republikah kmalu vse mirno. Vročina, ki je sedaj po celem svetu, umiri torej kri, vsaj v Ameriki. Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) (Dalje.) Da bi se z morjem in njega šegami precej seznanil in tudi tisto bolezen, ki se zove „morska", spoznal, zato je skrbel precej hud vihar, ki je nastal četrti dan moje sužnosti baš med večerjo. Imel sem pred seboj sicer prav okusno pečenko, a v slast mi ni šla, stoprav sem bil mal košček zavžil, ko začne plesati vse, kar sem videl pred seboj. V glavi se mi je vrtelo, kakor da sem stopil z „ringelšpila", v želodcu vse preobračalo : — Oj frdacana koža, sedaj bova pa šla, mislil sem si. No, ker je bil vihar kmalu popustil, ostalo je takrat pri samem plesu in strahu. Napočil in dotekal je sedmi dan, dan vešitve iz Zadarske sužnosti. Parobrod je že pred mestom in ko me doktor „kolere", ki je res kolero prebolel bil, za „neokuženega" proglasi, odvede me moj drug v svoje stanovanje. V Zadru toraj sem in moja prva dolžnost, da se cesarski kraljevi („posvetni") civilni in cerkveni gosposki predstavim. Ker je imel moj kolega isto nalogo ali vsaj isti pot, nasvetoval s em, da si naročiva voz in sitno delo prej konji ava. Ko sem bil svoje mnenje izrazil, začne se moj dragi, novi prijatelj smejati brez konca in kraja, Česar si jaz začasno pač nisem mogel raztolmačiti: „Prijatelju, ti imaš o Zadru previsoke misli", pojasnjuje mi svoje ravnanje, „sicer pa hajdimo, češ se osvedočiti sam". In šla sva. On je korakal prav ponosno, jaz bolj „klaverno", ni mi bilo posebno dobro pri „je-tercih". Pregazila sva prav ozko ulico in zopet enako, vprašam, kje se prav za prav glavno mesto začne. „V najširji, najlepši, glavni ulici sva", bil je odgovor na moje vprašanje in tudi na njegov smeh, kajti najširša ulica je tako ozka, da se voz vozu težko izogne. Zadar je mesto, kakor vsa talijanska — z ozkimi ulicami, kakor smo videli, kar ima tudi svoje prednosti, ker si lahko kaka vročekrvneža kar preko ulice v lase sežeta; saj je mojemu drugu celo nekdo ukradel iz kletke, na oknu v II. nastropji stoječe, kanarčeka in to skoz okno nasprotne hiše —• in šteje 12 tisoč prebivalcev. Zadar je zadnja trdnjava lahonov, koja pa pade, samo da vlada hoče, čez noč v prave t. j. hrvatske roke, kajti glavna podpora in zaslomba lahonstvu so uradniki, kojih vse mrgoli, ker je v mestu namestnija, vojno zapovedništvo, deželna sodnija in nadsodnija, finančno in poštno ravnateljstvo itd. Zadar je sedaj sicer glavno mesto a kakor hitro se namestnija z imenovanimi uradi preseli, postane ubogo „ri-barsko" mesto. Sicer pa pustimo mesto in njega prebivalstvo ter pojdimo samo v oni oddelek, ki se proti vzhodu razprostira. Tu nam kaže veliki c. kr. orel palačo c. kr. namestnika, njej nasproti pa kršč. hram Božji, cdrkvo sv. Simeona in pri tej blagovoli, predragi čitatelj, malo postati. Poprej pa ko v cerkvo vstopiva, po-dajva se v duhu nazaj v tisto dobo, ko se je jel približevati čas, v kojem se je imel po pro-rokovanji nar■ Milan Hočevar i| i v Celji 6_i2 J „■ Graške ulice štv. 3. B' Velika žganjarija l fcer-ja v HoeaTi (Kotsch) prideluje in razpošilja najboljšo in najcenejšo žganico. 11 Znamenit zaslužek, ki vedno narašča in dolga leta traja, dobodo izurjene in zanesljive osebe (dosluženi žendarji imajo prednost), katere pridejo z ljudmi pogo-stoma v dotiko. Pisma pod naslovom: G. S. 1890 Graz poste restante. 17-25 "Vsake vrste staronemške lončene peci belo, zeleno in rjavo steklene se dobijo po nizki ceni pri Alojz fcerne, 6-10 v Mozirji, Štajarsko. Dr. Rosa jev zdravilni balzam je več, kakor 30 let znano, prebavljanje, tek in odhod vetrov pospešujoče brez bolečin delujoče d mače zdravilo Velika steklenica 1 gld., mala 50 kr., po pošti 20 kr. več. /V* ""/A Zaloge Mizo y yse& lekarnah Aistrijsko-Ortega. Vsi deli zavitka imajo natisnjeno zakonito zavarovano varstveno znamko. Tukaj se tudi dobi Praško domače mazilo pospešuje očiščenje in zacelenje ran na izvrsten način ter potolaži bolečine. V škatijah k 35 kr. in 25 kr. po pošti 6 kr. več. Vsi deli zavitka imajo pritis-njeno zakonito zavarovano varstveno znamko. Glavna zaloga 15. Fragner v Pragi štv. 203-204, Klelnseite, lekarna pri „črnemu orlu". Zdravila razpošiljajo se vsaki dan. *9fl U—26