240
Razne stvari.
Slovenski romarji v Rimu.
Dne 10. malega travna se je odpeljalo s posebnim vlakom 225 slovenskih romarjev v večno mesto. Pričakovali smo še mnogo večjega števila, a tudi to je v čast našemu malemu narodu. Dne 14. mal. travna pa so bili pred svetim očetom z drugimi Avstrijci vred. V spomin tega za Slovence častnega romanja bodi naša slika na str. 231: kaže nam sv. očeta Leona XIII. v nosilnici, na kateri so ga tudi tedaj nosili po dvorani. Žal, da se ni dala stvar še bolje uravnati, žal zlasti, da nimamo veljavnih mož, ki bi bili na čelu romarjev, ki bi jim bili pomogli do posebnega zaslišanja in sprejema pri sv. očetu in jih umno vodili po  sv. mestu.
Domača fotogr. umetelnost.
Gospod Jos. Armič je priredil tri skupine slovenskih slovstve-nikov in veljakov, katere je sestavil največ po fotografičnih ali po risanih portretih. Oblika skupin je mala četvorka, vseh portretov je 65. Kdor pozna težave takega dela, prizna pač rad, daje gosp. Armič pokazal tu veliko spretnost. Izvzemši nedostojno stransko okrasje, hvalimo to delo domače umetelnosti. Vsaka skupina stane 1 gld. 10 kr.
Ivan Pucher,
svetlopisec.
(Sestavil dr. Fr. L.) (Dalje.)
Ker se zanimamo bolj za Pucherjeve znanstvene zasluge, kakor za njegovo življenje, ni se nam treba dolgo  muditi pri
posameznih postajah njegove zemeljske poti. — Iv. Pucher se je porodil v Kranju dne 26. velikega srpana 1. 1814. Ime Pucher je po Gorenjskem znano, lahko je slovenskega vira; pa tudi Nemci so Pucherji. Oče njegov je bil v Kranju dobro znan mož. Hišo je kupil od očeta pokojnega škofa Vidmarja, ki se je tudi v njej rodil. Pozneje se je Vidmarjeva družina preselila na «gmajno». Njegov starejši brat je bil duhovnik in umrl v Naklem. Izmed treh sester je bila posebno sloveča Francika; bila je izvrstna pevka, kateri je celo pokojni J. Grabnar napisal nekoč kratko vezilo v verzih in jo imenoval: «Kranja slavček».
V pomladnem cvetju. (Po sliki Niczkvjevi.)
Ivan je bil bistra glavica. V latinskih šolah se je učil, kakor bi se igral. Poslušal je kakega tovariša, ki se je učil, in takoj znal. Mati je posebno želela, da bi bil mašnik, dasi je on bolj želel posvetiti se umetnostim, za katere je gorel. Bil je posvečen v mašnika 31. sušca 1838. leta. Najprej (10. kimovca 1838) so ga poslali za subsidijarja v Leskovec pri Krškem, od todi premestili že 25. prosinca 1. 1839. za subsidijarja v Svibno, pa nastavili istega leta v listo-padu kot kapelana v Metliki. Z Dolenjskega prestavijo Pucherja 4. svečana 1. 1842. v Ljubno na Gorenjskem, od todi pa 7. mal travna L 1845.
za kapelana v Rado-ljico. A že 21. malega srpana 1. 1846. ga pošljejo na Bled (Grad), kjer je imel najdaljšo, pa tudi najprijetnejšo službo. S srcem je, rekel bi, prirastel na ta lepi kraj. Tukaj je slikal, risal in foto-grafoval. Občeval je s ptujci, ki so se čudili, da so našli tako vsestransko in teme-jljito znanstveno izobraženega človeka med gorami, moža, ki je s svojim umom segal v fotografiji dalje, nego prvi francoski in angleški veljaki istega časa. Ker je govoril Pucher francosko in angleško, bilo je to za ptujce, kakor tudi zanj, jako ugodno. Ko se je ločil 1. 1853. z Bleda (po dekretu z dne 4. mal. travna) in odhajal v Cerklje, zložil je lepo pesem v slovo (natisnjeno rnenda v Laibacheri-ci). Cerkljani se ga še spominjajo kot umnega, nekoliko čudnega gospoda. Kadar so kaj zidali ali kje slikali, bil je on s svetom in z roko takoj za pomoč. Iz Cerkelj je bil premeščen dne 9. mal. travna 1.1861. v Smlednik, od todi pa dne 4. kimovca 1.1862. v Kamnik. A že prihodnje leto ga pošljejo 24. kimovca na Dovje, kamor je prišel 29. vinotoka. Tukaj pa je jel bolehati:^ prehladil se je bil, pa se mu je sušilo grlo. Še jedno leto ni bil tukaj; za smrt bolan je šel 20. rožnika 1. 1864. v Kranj k svojim domačinom, pri katerih je tudi umrl dne 7. vel. srpana proti poldnevu, večkrat okrepčan s sv. zakramenti. Kakor pripovedujejo, zapustil je mnogo bakroreznih zbirk in umetnostnih knjig, tudi fotografične priprave, ki so se poizgubile.
(Konec.)
Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna".