UDK 886.3.09:398:92 Prežihov V. Jože Koruza Filozofska fakulteta, Ljubljana PREŽIHOV VORANC IN LJUDSKA TRADICIJA Slovenski pisatelj Lovro Kuhar-Prežihov Vorane (1893—1950) je le malokdaj in malokaj pisal o načelnih in teoretičnih vprašanjih literature. Vendar je iz skromnega tovrstnega gradiva mogoče izluščiti vsaj nekatere njegove poglede. Med te sodi tudi pisateljev odnos do ljudskega slovstva in vprašanje, ali se sodobni literarni oblikovalec more (in mora) inspirirati ob tem tipu literature. V Prežihovih zapisanih izjavah o literarnem ustvarjanju zavzemata ti vprašanji vidno in posebej poudarjeno mesto. Zaradi razdrobljenosti in nekaterih razloč- kov pa moramo te pisateljeve nazore z interpretacijo in koinpariranjem šele rekonstruirati. The Slovene writer Lovro Kuhar-Prežihov Vorane (1893—1950) wrote bul seldom and little about theoretical issues in literature. Still, the existing scarce material permits us to form an idea of what his views were. Among those rank also his attitude towards folk literature and the question if the contemporary writer or poet can (and should) get inspiration in this type of literature. In what Prežihov Vorane wrote down about the process of literary creativity these two questions occupy a most prominent place. But because the statements made are scattered in different places and sometimes differ, the author's views have to be — by means of interpretation and comparison — reconstructed. Poetika Prežihovega Voranca (tako njegovi poetološki pogledi kakor njihova realizacija v literarnih tekstih) je šele tu in tam komaj načeto problemsko območje prežihoslovja1. Na splošno prevladuje mnenje, da pisatelj »najbrž ni mnogo razmišljal o teoretičnih vprašanjih slovstva«2 in da je njegovo »celotno pisanje . . . izraz izredno polnokrvne, nezaple- tene in sila jasne osebnosti«3, torej spontano in teoretično neozaveščeno. Temeljne raziskave Prežihovega dela v zadnjih dveh desetletjih so takš- ne prenagljene in po splošnem vtisu nastale sodbe že močno omajale, če že ne zavrgle. Kljub temu pa sistematičnega raziskovanja v smeri rekonstrukcije Prežihovih poetoloških pogledov še vedno pogrešamo. Pri- čujoče tipanje za viri poznavanja (predvsem domačega regionalnega) iz- 1 Razen ustreznih odstavkov v nekaterih bol j ali manj monografskih študijah in v opombah Zbranemu delu Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca (Lj. 1962 . . . ) je problematiko s celovitejšim zastavljanjem vprašanj načel D. Druškovič (Ü Prežihovi evropski razgledanosti, Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 220—235), z omejitvijo na eno oblikovalno perspektivo in z njeno sistematično interpretacijo pa F. Zadravec (Groteska v Prežihovi prozi, SRL 1974, str. 151—167). 2 B. B(orko): Prežihov Vorane o nalogah leposlovne umetnosti; Knjiga 1955, str. 265. 3 1. Brnčič: Prežihov Vorane: Samorastniki; LZ 1940, str. 401. ročila ljudskega in polljudskega slovstva in za Prežihovini odnosom do tega izročila je zamišljeno kot parcialni prispevek na področju nakazane problematike, parcialen pač glede na celotno poetološko območje, vendar, kakor bomo videli, med osrednjimi v razmerjih poetike Prežihovega Voranca. Ko se podajamo v pretres Prežihovih načelnih izjav o literaturi in poskušamo iz njih izluščiti njegove nazore o ljudskem slovstvu in pol- ljudskem pismenstvu, se moramo zavedati, da imamo na razpolago le priložnostne spise. Te pa je pisal človek z le nekaj več kakor osnovno- šolsko formalno izobrazbo. Dokaj bogato marksistično erudicijo, pred- vsem pa pripovedniško veščino si je pridobil samorastniško, z vedno nezadovoljeno vedoželjnostjo in z vztrajnim prizadevanjem k izpopolnje- vanju. Literarne teorije ni po vsej verjetnosti nikoli sistematično študiral. Njegovi nazori o literaturi so nastajali po eni strani ob branju tujih literarnih del in ob lastnem ustvarjanju, po drugi pa iz političnega pra- gmatizma. Navedene okoliščine so svojevrstno zaznamovale zlasti tiste Prežihove spise, iz katerih te nazore lahko rekonstruiramo. Zato so, ra- zumljivo, vidno oddaljeni od ustrezne strokovne publicistike. Doslej edina evidentirana priložnost, da je Prežihov Voranc javno spregovoril o literaturi in njenih nalogah ter tako v deklarativni obliki izrazil svoj odnos do literarnega ustvarjanja, je bil prvi povojni občni zbor Društva slovenskih književnikov 9. oktobra 19454. Prežihov referat na tem zboru je bil v zvezi z drugo »glavno točko« dnevnega reda, ki je bila v razpisu formulirana kot »razgovor o društvenih nalogah«5. Preži- hov Voranc je pač moral odpreti ta razgovor in ga tudi usmeriti, saj je šlo za reorganizacijo društva iz tiste oblike, ki se je ohranila iz predvoj- nega časa, v novo, ustrezno zahtevani nastajajoče družbene ureditve. Prežih je svojo nalogo opravil tako, da je spregovoril očitno bolj iz svojih trajnih spoznanj kakor iz trenutnih političnih potreb. Zato lahko v tem referatu gledamo temeljni vir za rekonstrukcijo Prežihovih načelnih po- gledov na literarno ustvarjanje. Y tem kratkem govoru pa je znatno zasto- 4 B. Borko, ki je opisal Prežihov delež na tem zboru in objavil tekst njego- vega referata, ga je datiral z 8. okt. 1945 (n. m., str. 265). S tem se ujema vabilo sklicateljev: »Društvo slovenskih književnikov bo v ponedeljek 8. oktobra t. 1. ob 18. uri imelo v prostorih Slovenske Matice izredni občni zbor.« (LdP 1945, št. 140, str. 8.) Toda obe časopisni poročili o zboru, Občni zbor Društva sloven- skih književnikov (LdP 1945, št. 145, str. 3) in Nov odbor društva slovenskih književnikov (SPor 1945, št. 149, str. 6), navajata kot čas tega srečanja torek, 9. okt. 1945. Enaka datacija je tudi v sli. pisanem poročilu v arhivu društva. s Dnevne vesti; LdP 1945, št. 140, str. 8. pano tudi ljudsko in polljudsko slovstvo in nam torej morejo zadevni odstavki služiti za izhodišče naše raziskave. Ker je edina objava besedila tega referata strokovnemu interesentu razmeroma težko dostopna, naj tu v celoti citiramo tista mesta, ki nam bodo služila za oporo pri nadalj- njih izvajanjih. Takoj na začetku so odstavki: »Prvi tvorec naše leposlovne umetnosti je bil naš narod sam, in sicer kot kolektivni stvarjalec. Le tako smo prišli do naših prastarih narodnih umotvorov, kakor je naša narodna pesem. Najstarejša ritmična oblika slovenske narodne pesmi je dvodelna dolga vrstica, ki je praslovanska in spominja celo na ritem prakulturnih narodov. Že pred tisoč leti in več je vse naše ljudstvo pelo du- hovno pesem ,Kirieelejson' ob pravnem aktu ustoličenja koroških vojvod. Prav- ni red je bil torej pri nas že od nekdaj povezan z ljudsko umetnostjo. In pozneje, ko se je naš človek oblikoval skozi dolge dobe fevdalizma, suženjstva in brez- pravnosti, mu je bila slovenska narodna pesem, slovenska basen, edina hrana, iz katere je črpal svoje duhovne sile, da se je mogel sploh ohraniti in rasti. Pozneje, ko se je povečal pritisk močnejših kulturnih narodov na Slovence, je dobila naša ljudska pesem, naša pripovedka še izrazitejši narodno-obrambni značaj. Tu se moramo spomniti naših Drabosnjakov na Koroškem, naših Vo - dovnikov na Štajerskem, naših Ktizmičev na Prekmurskem, naših Nagličev na Kranjskem in še premnogih drugih ljudskih umetnikov na Slovenskem, mož, ki so verno zidali hram naše narodne umetnosti, budili zavest ter s svojo preprosto rimo, s svojo pripovedko pripravljali l judstvo k samoobrambi. Naše narodne meje bi bile danes na Koroškem, Štajerskem in Prekmurskem za trdno pov- sem drugačne, ako bi ne bilo teh zidarjev. Iz tega temelja ljudske umetnosti je potem začela rasti tista slovenska umet- nost, ki jo imamo danes pred seboj in katere tvorci smo mi sami. Iz tega te- melja se je začela dvigati prava slovenska umetniška tvornost, iz tega temelja so zrasli naši velikani, kakor so bili Prešeren, Levstik, Cankar in drugi.« Temu uvodnemu pogledu v slovensko slovstveno preteklost, v katerem Prežih poudarja slovensko ljudsko in polljudsko ustvarjalnost ne le kot prvo obliko slovenske literarne ustvarjalnosti, ampak tudi kot neizčrpen vir vse poznejše vredne literarne tvornosti, dodaja vrsto misli o zah- tevah, ki jih je postavljal tedanji čas pred literarnega ustvarjalca. Toda pri tem poudarja, da ne gre za nikakršno »novo umetnost«, še manj za utesnjevanje umetnosti »v ojnice kakega dogmatizma novega sveta«. »Umetnost je večna, kakor je večna lepota, resnica, dobrota in plemeni- tost. Dobe menjajo le zunanje oblike, menjajo okus, opazovanje, bistvo pa ostane«. To bistvo pa je videl Prežih v kar največji meri vsebovano že v najstarejših oblikah ljudske umetnosti, ki mora biti vzor in vir tudi sodobnemu literarnemu ustvarjanju, saj je svoja izvajanja zaključil z mislijo: »Le tedaj, ako bo umetnost pila iz neskončnih virov ljudske stvarjalne sile, bo tudi sama lahko ustvarjala«6. Da bomo mogli bolje izluščiti Prežiliovo misel, moramo v citiranem najprej ugotoviti očitne vplive od drugod. Prvi odstavek vsebuje namreč značilno tezo Ivana Grafenauer j a o dvodelni dolgi vrstici kot najsta- rejši verzni obliki slovenske ljudske pesmi in poudarek na ljudskem petju pri obredu ustoličevanja koroških vojvod, ki je bilo tudi predmet Grafenauerjevili raziskav. Verjetno Prežih ni bral ustreznih Grafenauer- jevih razprav7, pač pa je utegnil poznati njegov sintetični prikaz ljud- skega pesništva za drugi zvezek Narodopisja Slovencev8. Tega mu je mogel posredovati rojak in nekdanji mentor Franc Kotnik, s katerim sta takrat sodelovala pri obnovi dela Mohorjeve družbe9. Kotnik osebno ali njegov prispevek v Narodopisje Slovencev8 je mogel biti Prežihu in- formator (v kolikor je bilo to potrebno) o bukovnikih, torej pesnikih in piscih iz kmečkih vrst, ki jim je dal Prežih poseben poudarek v drugem odstavku svojega referata. Pri tem pa je verjetno Prežih sam pritegnil mednje tudi šurdskega pastorja Štefana Kiizmiča, ker je pač hotel za- jeti vse slovenske pokrajine in podčrtati narodnoobrainbni in literarno ustvarjalni pomen teh »mož, ki so verno zidali hram naše narodne umet- nosti«. Ko smo s tem opozorili na vire Prežihovih stvarnih podatkov in povzetih trditev, pa smo se dokopali do Prežihove temeljne teze: ljud- sko leposlovje ni bilo le najvažnejši ohranjevalec slovenske narodne sa- 0 Knjiga t955, str. 266—269. D. Druškovič je pisal o Prežihovem »referatu, ki ga je pripravil za občni zbor Društva slovenskih književnikov« (1945.1.) in iz njega citiral dve mesti (Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 224, 227); ta citata pa je vzel iz nekega besedila, ki se je v dveh tipkopisih ohranil v Prežihovi zapuščini; vendar je to besedilo drugega Prežihovega referata, pripravljenega za kongres jugoslovanskih književnikov leta 1946. Da je tisti referat, ki ga je objavil B. Borko v Knjigi 55, res Prežihov govor na zboru Društva slovenskih književnikov 9. okt. 1945, dokazuje kratka vsebina v sh. poročilu o tem zboru (gl. op. 4): »Književnik Prežihov Voranc naglasio je u svom referatu, kako je narod bio prvi tvorac slovenske umetnosti i kako treba, da se danas umetnici bore i izražavaju ono zašto se bori narod i od čega pati narod. ,Kulturni molk' nije pasivizirao naroda, vec ga je aktivizirao u borbi protiv okupatora.« 7 I. Grafenauer: Lepa Vida; Lj. 1943, poglavje Pripovedna dolga vrstica, str. 130—172. Isti: Najvažnejše ritmične oblike v zgodovini slovenske narodne pesmi: Etnolog 1943, str. 43—60. Isti: Najstarejši slovenski »kirielejsoni«: GMS 1942, str. 63—73. 8 Izid drugega dela Narodopisja Slovencev se je iz leta 1945 zavlekel v leto 1952, vendar so nekateri avtorji posameznih prispevkov dobili že leta 1945 po- sebne odtise. Kot separatniki so tako 1945. leta (založba Klas — knjigarna Jože Žužek) izšli trije zvezčiči: A. Breznik, Ljudski jezik (str. 5—11); I. Gra- fenauer, Narodno pesništvo (str. 12—85); Fr. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci, Verske ljudske igre, Iz ljudske medicine (str. 86—133). 9 Prva seja obnovljene Mohorjeve družbe je bila 1. okt. 1945 (KMD za 1946, str. 150), torej dober teden dni pred Prežihovim nastopom v Društvu slo- venskih književnikov. mobitnosti, ampak tudi najpomembnejši inspiracijski vir najvrednejših literarnih mojstrovin in je tudi še v sodobnosti prvi in neizčrpni vir literarne ustvarjalnosti. V takšnem stališču bi sicer mogli videti vsaj deloma vpliv sorodnih nazorov Maksima Gorkega10, ki ga je Prežih že zgodaj poznal in visoko cenil kot pisatelja, z njegovimi načelnimi pogledi na literaturo pa se je moral seznaniti kot komunistično angažiran pisa- telj. Vendar se nam ta vpliv pokaže v zelo ozkih možnostih, če na eni strani upoštevamo, da Gorki kljub poudarjanju vloge ljudskega slovstva v oblikovanju lastne pisateljske fiziognomije in priporočanju tega zgleda mladim talentom ni pripisoval ljudski umetnosti tako izrazitega in od- ločilnega pomena kakor Prežih, na drugi strani pa ne prezremo pou- darjane vloge polljudskega slovstva oziroma točneje bukovniškega pis- menstva, torej pojava, ki ga Gorki sploh ni poznal. Tu pa se kaže ne- dvomno vpliv Kotnikovega strokovnega dela in mentorske dejavnosti, prav gotovo pa tudi drugih dejavnikov, ki so oblikovali že v mladosti nazore Prežihovega Voranca. Pred morebitnim sklepom, da je poudarjanje temeljnega pomena ljud- skega in polljudskega slovstva utegnilo biti Prežihova domislica ob pri- pravljanju referata za občni zbor Društva slovenskih književnikov v letu 1945 ali da je nastalo pod neposrednim vtisom branja Grafenauer- jeve in Kotnikove razprave v Narodopisju Slovencev, nas ustavlja po- noven poudarek pomena ljudskega slovstva za sodobnega pisatelja, ki ga vsebuje chug Prežihov teoretični spis. Ta nosi naslov Osnovni pro- blemi sodobne proze in se je ohranil v pisateljevi zapuščini v dveh tip- kopisih, ki se med seboj le neznatno razlikujeta. Kakor je v zgoraj obrav- navanem referatu Prežih že v prvem stavku povedal, da govori »ob priliki zbora slovenskih leposlovnih umetnikov«, tako tudi ta govor v obeh tipkopisih uvaja stavek: »Prvikrat v zgodovini narodov Jugoslavije se vrši taka prireditev, kakor je kongres književnikov, na svobodnih tleh.« Potemtakem gre nedvomno za besedilo, o katerem je zapisal Juš Kozak po spominu: »Leta 1946 je prišlo med nama do nesporazuma za- radi nekega članka, ki ga je poslal za revijo ,Novi svet'. Članek je bil pravzaprav govor, napisan po naročilu za prvi kongres književnikov, ki je bil potem odložen in se je vršil šele novembra šestinštiridesetega leta.«11 Članek oziroma govor Osnovni problemi sodobne proze je eden redkih Prežihovih ohranjenih spisov, ki še ni bil natisnjen. Tudi citiran je bil 10 Russkie pisateli o literaturnom trude, IV; Leningrad 1956, str. 53—39. 11 J. Kozak: Srečanja s Prežihovim Vorancem; Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 117. v literaturi le malo.12 Zato ga je treba pred interpretacijo tistih mest, ki se neposredno nanašajo na našo temo, nekoliko predstaviti. Najprej okoliščine in čas nastanka. Vir za to sta nam dve pismi Juša Kozaka, ki sta se ohranili med dopisi Prežihovemu Vorancu v Študijski knjižnici na Ravnah.13 Iz Kozakovega pisma 15. aprila 1946 zvemo, da je Prežib rokopis poslal za objavo v Novem svetu 10. februarja tistega leta in zraven dopis, v katerem je o članku zapisal tudi stavke: »Tukaj sem nekaj pobral iz referata Gorkega na kongresu sovj. pisateljev. Zato te misli niso moje in se kot avtor ne bi podpisal. Za referat to gre. Za članek pa je težje.« Kozak je nato menda uvrstil članek v revijo in ga celo poslal v tiskarno, toda pred natisom se je posvetoval še na politič- nem forumu. Tu pa se je zataknilo in 7. aprila 1946 je Kozak Prežiha obvestil: »Za revijo si mi poslal članek, ki ga nisi hotel podpisati. No, dal sem ga vseeno tiskati, čeprav le z označbo L. P. Pisal si mi, da so ga na C. K. odobrili. Pri razgovoru, kaj imam v reviji, so mi na C. K. dejali, da tega članka ne kaže prinašati. Tako sem dal uničiti stavek na ponovno vprašanje, kaj naj s člankom naredim. Dejali so mi, da ga niso odobrili. Tako stoji s stvarjo.« Potem je po nekaj ostrih besedah, pred- vsem v zvezi z delovanjem Društva slovenskih književnikov in sodelo- vanjem pri reviji Novi svet, prišlo do prekinitve dopisovanja in sodelo- vanja med Prežihom in Jušem Kozakom. Očitno se Prežih tudi za jugoslovanski kongres pisateljev ni več zanimal in se ga ni udeležil.14 Pa še kratek pregled vsebine načrtovanega govora Osnovni problemi sodobne proze. Uvodni odstavki so namenjeni utemeljevanju realizma v umetnosti, pri čemer izvaja Prežih svoje estetske poglede iz Diderota, češ da je » lepota. . . v čim večjem soupadanju podobe z resničnostjo«. In ker je »prava leposlovna, kakor tudi vsaka druga umetnost.. . vedno odraz socialnega kulturnega življenja vsakega naroda«, je prepričan, da 12 D. Druškovič: O Prežihovi evropski razgledanosti; Prežihov zbornik, Mrl). 1957, str. 220—235. Tam pa je referat še napačno identificiral (prim. op. 6), kar je popravil v opombah k Lovro Kuhar — Prežihov Voranc ZD VII, Lj. 1964, str. 409 in ZD III, Lj. 1971, str. 541. 13 J. Kozak — Prežihu 7. in 15. apr. 1946 (prim. J. Pogačnik, Prežihova bibliografija, Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 379). 14 V poročilih o kongresu (Kongres jugoslovanskih književnikov v Beogra- du, LdP 1946, št. 270, str. 3; I. kongres jugoslovanskih književnikov, LdP 1946, št. 272, str. 4; Drugi dan kongresa jugoslovanskih književnikov, LdP 1946, št. 273, str. 6; Književniki pri maršalu Titu, LdP 1946, št. 274, str. 4; I. kongres književnikov Jugoslavije, SPor 1946, št. 273, str. 5; Kongres književnikov Ju- goslavije je končal delo, LdP 1946, št. 275, str. 6) se Prežih ne omenja med udeleženci, diskutanti, člani komisij ipd., le na koncu je bil (pač v odsotnosti) izvoljen v nadzorni odbor Zveze književnikov Jugoslavije. Najdoločneje priča o tem, da se Prežih ni udeležil beograjskega kongresa, pismo Prežiha V. Mö- derndorferju, datirano v Kotljah 21. nov. 1946 (NUK, rkp. odd., inv. št. 56/55). se bo literatura v novih družbenih razmerah spremenila v skladu z družbenimi spremembami samimi. Pri tem pa se morajo leposlovni ustvarjalci zavedati tudi posebnih nalog, ki jim jih postavlja čas. Te naloge oziroma »osnovni problemi sodobne proze« pa so po Prežihovem mnenju: 1) »Imeti pravi odnos do narodne tvornosti, je, mislim, prvi in poglavitni problem našega sodobnega ustvarjanja.« 2) »Najti pravi odnos do naše kulturne in književne preteklosti in njo pravilno vrednotiti, spada med osnovne probleme naše sodobne beletristike.« 3) »Spraviti obliko in vsebino v sklad s tendenco, je važen problem sodobne beletri- stike.« 4) »Naš prozaist, naš pesnik, naš umetnik se mora z vsemi štirimi vreči v novo življenje in se z njim najtesneje povezati. Ta nujnost je nov problem naše umetniške tvornosti...« 5) »Vključitev naše književne umetnosti, vključitev našega leposlovnega umetnika v izgradnjo novega sveta, je eden osnovnih problemov naše naloge v sedanjem času.« Po- sebej značilen za Prežihov osebni odnos do literarnega ustvarjanja pa je zaključek tega načelnega spisa, ki v veliki meri relativizira poprej tezno postavljene zahteve: »Seveda je drugo vprašanje, kako bo vsak posamezni pisatelj to delal. Vsak bo pač pisal, kakor bo znal in kakor bo občutil. Za pisateljsko stvarjenje obstoja merilo, obstojajo gotova pravila, ki jih je osvojila človeška kultura, zakonov za tako stvarjenje ni. V tem leži problem umetniškega ustvarjanja, ki zahteva od nas, da ga vsak sam zase reši.« To misel, ki dokaj upošteva individualnost lite- rarnega ustvarjalca, njegovo nadarjenost in osebno problematiko, je ču- titi manj določno tudi drugje v tekstu. Za naš problem je najpomembnejše, da je Prežih postavil v referatu izrazito zahtevo po navezovanju sodobne umetnosti na ljudsko slovstvo in da jo je označil kar za »prvi in poglavitni problem« sodobne lepo- slovne proze. To forsiranje ljudskega slovstva kot temeljnega vira na- vdiha pri sodobnem literarnem oblikovanju je prav gotovo eden izmed najbolj izvirnih piščevih prispevkov v tem razpravljanju, čeprav se je navidezno ravno pri utemeljevanju te zahteve najizdatneje oprl na Maksima Gorkega in na njegovo avtoriteto v sovjetski literarni teoriji. Že pojasnjevalne odstavke, ki uvajajo in podpirajo prvo Prežihovo zahtevo do sodobnih ustvarjalcev in ki so tudi po obsegu posebej po- udarjeni, uvaja s citatom iz Gorkega: »Najgloblje in najmočnejše ljudske tipe ustvarja ljudstvo samo.« Stavek je vzet iz Poročila na kongresu sovjetskih pisateljev 17. avgusta 1934, ki je bil po Prežihovi izjavi v pismu Jušu Kozaku temeljni vir njegovih izvajanj. Toda pri Gorkem se stavek v takšni obliki (kot samostojna trditev) sploh ne pojavlja, mar- več je vpleten v širšo karakteristiko ljudskega oblikovanja junakov pri- povednih del: »Vnovič priporočani vaši pozornosti, tovariši, dejstvo, da je najbolj globoke in žive, umetniško dovršene tipe junakov ustvarila folklora, ustna tvornost delovnega ljudstva. Popolnost likov, kakor so Herkules, Prometej, Mikula Seljaninovič, Svjatogor, nadalje doktor Faust, preniodra Vasilisa, ironični srečnež Ivan bedak in naposled Pe- truška, ki premaga zdravnika, popa, policista, hudiča in celo smrt — vse to so liki, v katerih nastanku sta se harmonično ujela ratio in intuitio, misel in čustvo. Taka skladnost je možna samo spričo neposredne udele- ženosti tvorca pri stvarniškem delu resničnosti, pri boju za obnovo živ- ljenja.«15 Maksim Gorki je tu folklorno literaturo pojmoval izrazito raz- redno kot »ustno tvornost delovnega ljudstva«, torej kot kulturno stvari- tev in dobrino razreda proizvajalcev, in jo je stavil naproti »buržoazni literaturi«. Te pa ne pojmuje ozko v okviru kapitalističnega družbenega sistema, marveč v širših zgodovinskih razsežnostih kot literaturo izkori- ščevalnega razreda. Ker pa je tak razred odtujen neposrednemu pro- izvodnemu procesu, je tudi njegova literatura oddaljena od stvarnosti, njen junak pa je individualist: »Buržoazna literatura se je pričela že v davnini z egiptsko ,pripovedko o tatu'; nadaljujejo jo Grki, Rimljani, in v dobi, ko propada viteštvo, se pojavlja namesto viteškega romana. To je prava buržoazna literatura in njen poglavitni junak je slepar, tat, nato detektiv in spet tat, toda že ,tat-gentleman'.«16 Prežih je Gorkega trditvi že s tem, da jo je iztrgal iz te komparacije, dal posebno težo. S tem, da jo je skušal podpreti in razložiti z domačini gradivom in da jo je pri tem prenesel na srednjeveško družbeno razmerje kmet— fevdalec, ji je pa dodal bistveno nov kontekst: »Poglejmo, kako se to ujema z ustvaritvami naših narodov. Ljudska domišljija ustvarja že od panitiveka ter sega skoraj do naših časov. Z nastopom družbenega razhajanja, ko se začne njen globlji razkroj, se začne kmet individuali- zirati, postaja osebnost, ljudska tvornost preneha. Na kmetih vse od te dobe nimamo osebe, ki bi dala umetnini svoje ime. V dalnem fevdalizmu kmet še razvija svojo umetnost, poleg nje pa se razvija fevdalna kultura, ki pa ne predstavlja ničesar. [Gorki: »Dobro je znano, da vpliv fevdalne literature ni bil nikoli posebno pomemben.«17] Fevdalizem je vklenil družbo v strogo ločene kaste, cehe, graščake, kmete, ki so tuji med seboj, vsak želi svoje življenje. Ta kultura, ki jo je gojila cerkev, je hotela braniti in upravičevati stari red, ko so dozoreli že vsi pogoji za njegovo odpravo. Opravičevati nekaj, kar v resničnosti nima pogojev za obstoj. 15 M. Gorki: O literaturi; prev. J. Vidmar; Lj. 1952, str. 493—494. 16 Ibid., str. 494. 17 Ibid. pa pomeni bežati od stvarnosti. V prvem razdobju nastopa fevdalec kot organizator proizvodnje in v tem času je njegova tvornost še vezana na ljudsko tvornost. Fevdalec je v pripovedki še vezan na ljudski kolektiv. V drugem razdobju pa postane fevdalec samo zajcdalec na telesu družbe, njegova umetnost se loči od ljudske tvornosti in postane prazna.« Iz teksta je že ob prvem branju dovolj opazno nizanje dokaj proti- slovnih ali vsaj ne dovolj vzročno povezanih misli, pri čemer je vidno ne docela premišljeno povezovanje nekaterih misli Gorkega z drugačnim družbenim kontekstom, namreč s splošno marksističnim gledanjem na fevdalni družbeni sistem v njegovem razvoju od napredne oblike druž- benih odnosov (pač v primeri s sužnjeposestniškim) do izrazitega za- viralca družbenega razvoja, in z domačimi folklornimi pogledi (npr. »ustvarja že od pamiioeka«). To je utegnilo biti posledica naglice pri pisanju govora ali premajhne predhodne domišljenosti posameznih postavk. Kakor pa je prvi odstavek o pomenu in značaju ljudskega slovstva Prežih izvajal iz citata Gorkega, tako je drugega v obratni smeri končno podkrepil s sodbo Gorkega. Vendar je ta odstavek v primerjavi s prvim veliko bolj premišljen in dosledneje izpeljan: »Oblika, v katero vliva ljudska tvornost svoje umotvore, so pravljica, pri- povedka in narodna pesem. V pravljici upodablja ljudska domišljija svoja hrepenenja, svoje želje in svoja stremljenja ter svoje nazore o pravičnosti na svetu na čisto izmišljenih likih brez navedbe časa in kraja. Nasprotno pa v pripovedkah imenuje junaka, navaja še kraj, kjer se dejanje godi in čas je tudi še dokaj določen. Pripovedka rada navezuje na kake velike zgodovinske dogodke, kakor so napadi Turkov, kmetiški upori itd. S tem je snov dosti bo l j zgodovinsko določena in zato zrcali do velike natančnosti družbeno resničnost svoje dobe. Ljudsko tvornost odlikuje poleg globokega realizma še to, da v svoje proizvode vključuje ljudske težnje in stremljenja, kakor so olajšanje dela ali pa tudi čisto družbena stremljenja. V kolikor se v proizvodih ljudske tvornosti zrcali trdna vera, da bodo ljudska stremljenja gotovo uresničena v bodočnosti prej ali slej, v toliko so taki proizvodi prežeti z romantiko, to je usmerjenost in hrepenenje v bodočnost. V tvornosti delovnega človeka sta se združila realizem in romantika. Romantika črpa iz stremljenj, ki včasih imajo, včasih pa nimajo pogojev za uresničenje. Romantika daje polet, ako izhaja iz družbenih stremljenj, ki so uresničljiva. Iz realnega razvoja se mora videti, da je po - stavljeni cilj dosegljiv. Romantična stremljenja imajo vse pogoje za uresničenje v bodočnosti. Ljudska tvornost vsebuje torej romantični realizem. Maksim Gorki pravi glede zveze med delom, to je med življenjem in umetniškim ustvarjanjem: ,Pod vsakim poletom fantazije lahko odkrijemo pogonsko silo, to je stremljenje človeka, da bi olajšal svoje delo.'« У začetku tega odstavka se je Prežih močno oddaljil od svojega glav- nega vira, od Gorkega. Delitev ljudskega slovstva na glavne vrste, pred- vsem pa delitev ljudske pripovedne proze na pravljice in pripovedke po stari delitvi bratov Grimm je Prežih lahko posnel po že omenjenem prikazu ljudskega slovstva Ivana Grafenauerja v Narodopisju Sloven- cev,18 lahko pa tudi iz kakega šolskega učbenika ali priročnika. Značilno pa je, da je te povzete teoretične karakteristike določno povezal s snovmi našega ljudskega pripovedništva (turški napadi, kmečki upori) in tako pokazal, da mu gre predvsem za slovenske (pa tudi druge jugoslovanske) slovstvene razmere. To je tem bolj pomembno, ker je nato nanje spet apliciral značilno socialistično-realistično tezo o spoju realizma in ro- mantike kot idealni obliki literarnega izraza. To tezo je verjetno spet povzel iz referata Gorkega, čeprav tega vira tu še ne navaja. Toda Prežih je prenesel na naše pravljice in zlasti pripovedke to, kar je Gorki razbral iz antičnih mitov: »Mit je izmislek. Izmisliti pomeni izvleči iz vsote realnih dejstev njihov osnovni smisel in ga vtelesiti v podobi, — tako smo prejeli realizem. Toda če smislu izvlečkov iz realnih dejstev do- damo, domislimo — po logiki hipoteze — to, kar želimo, dobimo roman- tizem, ki je osnova mita in ki je visoko koristen, ker pospešuje prebuja- nje revolucionarnega odnosa do resničnosti, odnosa, ki praktično spre- minja svet.«19 Prav tako je predvsem na antične mite vezana misel Gorkega, da za poletom fantazije lahko vidimo stremljenje človeka po olajšanju dela. Gorki je namreč navajal vrsto primerov mitoloških in pravljičnih »izumov« in v njih odkril osnovni smisel pripovedk, mitov in legend: »Ta smisel je pravzaprav izraz stremljenja nekdanjih delovnih ljudi olajšati si delo, stopnjevati njegovo produktivnost, oborožiti se zoper štirinoge in dvonoge sovražnike, prav tako pa tudi z močjo besede, z .zagovori', ,uroki' vplivati na elementarne, ljudem sovražne pojave na- rave.«20 Spet si je torej Prežih prikrojil citat iz polovice stavka, medtem ko je drugo, ki jo je Gorki v naslednjih izvajanjih še posebej poudaril, izpustil. Ker pa ta druga polovica stavka in iz nje izhajajoče misli govore o magični moči besede in posebni pozornosti, ki so jo nekdanji anonimni ustvarjalci posvečali besedam, bi mislili, da bo posebej pri- tegnila Prežihovo pozornost. Toda ker je ni in ker so tudi drugi citati in povzetki iz Gorkega v Prežihovem tekstu le približni in prikrojeni, se nam vzbuja celo dvom, da je Prežih uporabljal celoten tekst referata Gorkega in ne morda le kakšne izvlečke ali podobno posredno pomagalo. 18 Gl. op. 8. 19 Gorki, n. m., str. 500. 20 Ibid., str. 489. Toda to za naš problem ni bistveno. Od tega odstavka dalje se namreč Prežiliova izvajanja o pomenu ljudskega slovstva skoraj povsem otresejo vpliva Gorkega. Naslednji odstavek je v celoti posvečen oznaki srbske ljudske pesmi, predvsem kosovskemu ciklu. Y njem se očitno razodeva Prežihovo ne- zadostno poznavanje predmeta, zaradi česar se mu tudi ni posrečilo prav izpeljati misel o pravilni ljudski »oceni dogodkov«. Kljub temu pa od- stavek priča, da je Prežih visoko cenil klenost izraza srbske ljudske epike; v tem smislu je zlasti značilna ugotovitev: »Vse je brez slehernega jadikovanja, vsi nosijo silno breme kot nekaj samo po sebi umevnega.« Ko pa Prežih v obravnavo spet pritegne tudi slovensko ljudsko slovstvo, se šele prav zlijeta njegovo vedenje in tendenca izvajanj v samoniklo estetsko oceno in karakteristiko napredne družbene vloge našega ljud- skega slovstva: »V naših pripovedkah o kraljeviču Marku in o kralju Matjažu in v naših narodnih pesmih je ljudstvo upodobilo svoja družbena stremljenja po svobodi in pravici. Ti narodni liki na čudovit način zrcalijo družbeno resničnost tedanje dobe. Naše ljudstvo je spoznalo, da si samo, brez zaveznika ne more izvojevati svobode, zato poosebljenje te ljudske nemoči v opevanih likih, ki bodo narodu prišli pravočasno na pomoč. V teh likih je poosebljena hkrati tudi trdna vera, da bo končno vendar le zmagala pravica in da bo narod dosegel svoje odrešenje. To je storilo ljudstvo v svoji tvornosti na tak moder in enostaven način, kot zna to samo ljudstvo, ko zgoščeno resničnost prenaša na eno samo dobo.« Končno Prežih preide v svojih izvajanjih o ljudskem slovstvu na vprašanje, kako naj bi sodobni pisatelj povezal ljudsko izročilo s svojim ustvarjanjem. Za primer plodne in idejno napredne uporabe ljudskega izročila v romanu mu služi belgijski pripovednik Charles-Théodore- Henry De Coster (1827—1879) oziroma njegov roman La Légende et les avantures héroïques, joyeuses et glorieuses d'Ulenspiegel et de Lamme Goedzak au pays de Flandre et ailleurs. Ta roman ali njegovega junaka omenja Gorki v svojem referatu na več mestih, zdaj kot primer junaka buržoaznega romana, zdaj kot ljudsko snov v literarni obdelavi. V Pre- žihovi interpretaciji je sicer čutiti vpliv Gorkega, vendar tu nikakor ne gre za posnetek misli sovjetskega pisatelja. Prežiliova interpretacija je tako vidno prežeta z osebnim odnosom do te pripovedne mojstrovine, pa tudi posamezne misli in ugotovitve so toliko izvirne, da smemo trditi: Prežih je roman sam bral in visoko vrednotil. I^ahko bi ga bral v izvirniku ali nemškem prevodu, najverjetneje pa ga je poznal iz Debeljakovega slovenskega prevoda,21 ki ga je utegnil brati že v dvajsetih letih pred emigracijo. Leta 1948 pa je izšel že nov slovenski prevod,22 ki si ga je Prežih takoj nabavil za svojo knjižnico. Prežih je takole tolmačil pomen tega romana in ga na tak način dajal jugoslovanskim romanopiscem za zgled: »Treba je opredeliti odnose naše dobe do ljudske tvornosti. Vsi veliki pisatelji vseh dob so črpali iz ljudske tvornosti, ker so vedeli, kaj predstavlja ljudska umetnost, kje se je trebi učiti. Ker je ljudstvo samo ustvarilo najlepše tipe, se mora umetnik, ki čuti odgovornost svojega poslanstva, učiti ustvarjalnega posploševanja pri proizvodih ljudske fantazije. Tako je npr. pisatelj Coster iz Valone ustvaril svojega JJIenspiegla' in ga navezal na ljudsko izročilo, ka- terega je temeljito proučeval. Flandrijsko ljudstvo je v tem svojem junaku upodobilo svojo samozavest, svoje zaničevanje do fevdalne gospode. Ulenspiegel se norčuje iz vseh uredb tedanjega družbenega reda. Graščak je nepotreben, kmet se lahko zveže z mestom mimo fevdalnih gospodov, gospoda je bedasta, preprosti ljudje so dovolj pretkani, da bodo z njo opravili. To je duh, ki veje iz tega dela, ki silno soupada z razpoloženjem naših narodov v njegovi sedanji osvobodilni borbi. V svetovni umetnosti imamo mnogo pisateljev in to največje, ki segajo v zakladnico svojega narodnega izročila za tipom, ki ga rabijo. Noben velik umetnik ne more imeti malomarnega odnosa do ljudskega izročila.« Preden se na temelju doslej navedenega gradiva lotimo rekonstrukcije Prežihovih nazorov o ljudskem slovstvu in o pomenu njegove uporabe v sodobnem pripovedništvu, moramo na kratko povzeti bistvene razločke med prvim in drugim Prežihovim predavanjem in navesti še nekaj do- polnil. Najprej je treba opozoriti na majhen časovni razmik med obema načelnima spisoma. Prvega je po vsej verjetnosti napisal v tednu pred govorom na občnem zboru Društva slovenskih književnikov, torej v za- četku oktobra 1945, drugega najbrž neposredno preden je rokopis poslal Jušu Kozaku, pač v začetku februarja 1946. Časovni presledek je torej nekako štiri mesece. Zaradi tega bi pričakovali, da razlike med sestav- koma ne bodo bistvene in da bo drugi miselno in izrazno bolj prečiščen od prvega. Toda že iz citiranih odlomkov, še bolj pa iz celote je očitno obratno razmerje med njima. Prvi govor se odlikuje po strnjenih sodbah in organsko izpeljanih formulacijah, ki ustvarjajo jasnost in preglednost. V nasprotju s to monolitnostjo nas pri drugem spisu preseneti nepove- zanost nekaterih izvirnih in povzetih misli, ne docela pretehtana zgradba predavanja in okornost nekih formulacij. Te razlike lahko stavimo de- 21 C. de Coster: Ulenspiegel in Lam Dobrin, junaka veseljaka iz dežele Flandrske; prev. A. Debeljak; Lj. 1923, 551 str. 8° (Prevodna knjižnica 9). 22 C. de Coster: Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina junaške, vesele in slavne dogodivščine v deželi Flamski in drugod; prev. V. Levstik; Lj. 1948, 433 + (II) str. 8° (Svetovni klasiki). loma na rovaš dejstva, da je v prvem, krajšem besedilu Prežih nanizal nekaj svojih misli in spoznanj, medtem ko je hotel v drugem iste in podobne trditve racionalno utemeljiti in podpreti z avtoritativnimi citati, kar je pri besednem ustvarjalcu z malo skušnje v teoretičnem formuli- ranju literarnih nazorov razumljivo. Ne smemo pa prezreti še dveh pomembnih stvari. V drugem govoru je moral Prežih zajeti celoten jugoslovanski kulturni prostor, in to mu je povzročalo znatne težave. Slovensko literarno pre- teklost in sodobne razmere je kolikor toliko poznal in se je zanje tudi vedno intenzivno zanimal, s književnostmi drugih jugoslovanskih narodov pa je bil slabo seznanjen. Iz zgoraj navedenega smo sicer videli, da je neposredno poznal vsaj nekaj srbskih pripovednih pesmi, drugače pa je bilo z umetno literaturo. Ko je v tretjem poglavju svojih izvajanj hotel našteti najpomembnejše predstavnike kritičnega realizma, je v zgod- nejši varianti govora za imeni iz zahodnoevropskih literatur (Dickens, Balzac, Flaubert, Stendhal), za Rusi (Tolstoj, Gogolj, Turgenjev) in za Slovenci (Levstik, Kersnik, »deloma tudi Jurčič, ki je še pod vplivom romantike«) pustil prazen prostor za Srbe in Hrvate in šele pozneje pripisal »Bora Stankovič, Cosič in drugi« ter »Kozarac in drugi«. Iz takšnega pomanjkljivega poznavanja snovi pa je nujno izhajala nesuve- renost njene obravnave. Drug pomemben dejavnik pri pisanju govora za prvi kongres jugo- slovanskih književnikov je označil že Juš Kozak s formulacijo, da je bil tekst »napisan po naročilu«. To pa je v tistem času nalagalo posebno odgovornost v formuliranju misli in zahtevo po zvestobi »glavni politični liniji« (nanjo se Prežih v takratnih pismih večkrat sklicuje). Od tod je izvirala razen posameznih citatov iz Lenina in Stalina (takrat splošno razširjena teza, »da mora biti umetnik inženir duše«) tolikšna naslonitev na Maksiina Gorkega, kakor smo jo konkretno razbrali zgoraj iz izvajanj o ljudskem slovstvu. Pri tem najbrž niso odločale prvenstveno Prežihove simpatije, ki jih je že iz mladosti gojil do tega sodobnega ruskega pisatelja, ampak predvsem avtoriteta, ki jo je takrat užival Gorki kot literarni teoretik in kot zgled socialističnega realizma v literaturi.23 Ven- dar se Prežihu ni vedno posrečilo povzetih misli povezati, predvsem pa ne vselej organsko združiti z lastnimi pogledi, ki so bili na literarnem polju bolj spoznanja pisatelja kakor prepričanje politika. V takšnih dilemah in pod vplivom zunanjih dejavnikov besedilo predvidenega govora na jugoslovanskem kongresu pisateljev ni moglo 23 Fr. Zadravec: Književna esejistika in kritika; Slovenska književnost 1945 —1965, II, Lj. 1967, pogl. Vdor teorije socialističnega realizma, str. 202—209. dozoreti do celovite in strnjene zgradbe. Te neizdelanosti se je očitno zavedal tudi Prežih, zato je v pismu Kozaku tako poudarjal odvisnost od Gorkega in se sprva ni hotel podpisati pod članek. Da pa se pisatelj ni dejansko distanciral od misli in izvajanj, ki jih je povzel ali samo- stojno izrazil v članku, priča dejstvo, da je po preteku dveh mesecev pozabil na prvotno izjavo, podano neposredno po pisanju besedila, in nenavadno ostro odgovoril Kozaku, ki ga je opozoril na prvotno odločitev za šifro: »Ti si zloben človek. Kako moreš takoj reči, da ga nisem hotel podpisati, tistega članka, ki sem ti ga poslal. Sem se pač pozabil pod- pisati.«24 Razen zunanjih okoliščin, ki jih še ne moremo ustrezno po- jasniti (razhajanje v Društvu slovenskih književnikov), je pri spremembi odnosa do tega spisa gotovo odločala časovna distança. Prežih je v času neposredno po pisanju članka nedvomno dobro čutil neskladje med tem, kar je hotel napisati, in tistim, kar je dejansko napisal. Vse manj pa se je zavedal pomanjkljivosti svojih formulacij, ko se je časovno odmikal temu času. V zavesti mu je ostalo predvsem tisto, kar je v članku hotel povedati in kar je gotovo bilo v skladu z njegovimi literarnimi nazori. Tako lahko kljub pogostim naslonitvam na tuje misli in kljub nerod- nostim v njihovem oblikovanju le imamo vsebino Prežihovega spisa Osnovni problemi sodobne proze za pisateljeve povsem usvojene poglede na obravnavani predmet, do neke mere pa tudi za plod zadevnih lastnih spoznanj. Za Prežihove poglede na ljudsko slovstvo in njegov pomen za sodobno literarno ustvarjanje velja to najbrž še v večji meri kakor za druga poglavja spisa. V takšnem sklepanju nas namreč podpira okoliščina, da se ta problematika na kongresu sploh ni obravnavala. Glavni referat Radovana Zogoviča je ni upošteval.25 Mimogrede se je je dotaknil le sovjetski gost na kongresu, Ivan Ivanovič Anisimov, ki je v svojem govoru med drugim dejal: »Malokatera književnost ima tako bogate in krasne tradicije kakor vaša. Proslavljena narodna poezija Južnih Slo- 24 Po Kozakovem citiranju v pismu Prežiliu 15. apr. 1946. 25 O naši književnosti, njenem položaju in njenih sedanjih nalogah, Referat književnika Radovana Zogoviča na prvem kongresu književnikov Jugoslavije; SPor 1946, št. 276, str. 4—5. Za zgled, kako se je problematika kongresa od- daljila od Prežihovega koncepta, naj navedemo Zogovičev načrt vsebine go- vora: »Zato bomo v tem pogledu na naše književne razmere in naloge govorili: prvič — o dogodkih, ki so se odigrali zadnja leta v naši deželi in v svetu, o izpremembah, ki so nastale v naši domovini, v življenju naših narodov, v nji- hovih medsebojnih in družbenih odnosih, v njihovem kulturnem življenju; drugič — o tem, kako je živela in reagirala naša književnost na te dogodke in te spremembe, na trpljenje, napore, tegobe in uspehe ljudstva; tretjič — o najnujnejših nalogah in dolžnostih naše književnosti, o objektiv- nih in subjektivnih pogojih dela in možnostih naših književnikov in naše knji- ževnosti.« (Tam, str. 4.) vanov, narodne pesmi in vse oblike ustvarjanja njihovih narodov se od- likujejo po neizčrpni samobitnosti in globini. Njihova duhovna moč in človečanska lepota zbujata občudovanje.«26 Toda to so bile le besede priznanja estetske vrednosti jugoslovanskemu ljudskemu slovstvu, pred- vsem epskemu ljudskemu pesništvu. V njih pa ni nobenega sledu o ka- kršnikoli aktualizaciji tematike tega slovstva ali o navajanju k njeni uporabi v sodobnem literarnem ustvarjanju. Prežih podobnih govorov, kakor sta bila nastop na zboru Društva slovenskih književnikov in pripravljeni tekst za govor na prvem kon- gresu književnikov Jugoslavije, ni imel ali pripravljal ne prej ne po- zneje. Vabili so ga sicer, da bi govoril tudi na drugem povojnem občnem zboru Društva slovenskih književnikov 11. junija 1946.27 Prvi tajnik društva, Ignac Koprivec, mu je v pismu celo označil, kakšno okvirno vsebino naj bi njegov govor imel: »V imenu Društva se obračam nate s prošnjo, da bi na občnem zboru predaval. Tvoje predavanje smo si zamislili tako, da bi bili v njem zastopani nasveti za konkretno delo. Oslonil bi, recimo predavanje na politični položaj po svetu: Primorska, Trst, Koroška itd., zunanji sovražniki naše države ter analiziral iz tega izhajajoče naloge, ki so postavljene pred književnika. Vmes bi omenil, da je Društvo v zadnjem letu precej napravilo v tem smislu, ko je reciti- ralo po Primorski in protestiralo s številnimi resolucijami proti ravnanju z našo državo.«28 Nobenih podatkov ni o tem, da bi Prežih željeno pre- davanje res imel. Če ga je, pa po vsej verjetnosti ni prispevalo ničesar k tu obravnavani problematiki. Pomembno dopolnitev podobe o Prežihovem odnosu do ljudskega slov- stva, kakršna se nam je luščila iz obravnavanih referatov, pa nam nudijo še nekateri spisi iz tega časa. Kot oblastveni delegat v odboru Mohorjeve družbe in pri relativno samostojni založbi njene tiskarne v Celju je moral Prežih pregledati in odobriti rokopise, ki sta jih založbi sprejeli v program. Te dolžnosti pa ni opravljal zgolj idejno kot politik, ampak kot pisatelj s posluhom tudi za tuje literarno oblikovanje. Tako pred- stavljajo Prežiliova tovrstna poročila dokaj zanimiv in dragocen vir za poznavanje njegovih literarnokritičnih nazorov. Zaradi narave ocenjenih del pa se je ob njih le izjemoma srečal s tem, kar nas v naših izvajanjih posebej zanima. Iz ocene povesti Julije Bračičeve Graščinski stradarji (prvotno Osamljena piščalka) izvemo nekaj, kar je v zvezi s Prežihovim pisateljskim odnosom do ljudske kulture v širšem smislu. Gre za vredno- 20 Govor Ivana Ivanoviča Anisimova; SPor 1946, št. 273, str. 5. 27 Prežih — V. Möderndorferju 26. maja 1946 (gl. ZD III, Lj. 1971, str. 536). 28 I. Koprivec — Prežihu 27. maja 1946 (Študijska knjižnica Ravne). tenje občestvene kulture kot snovi literarnega oblikovanja. Že v uvodnih stavkih ocene je namreč Prežih poudaril pomembnost opisov ljudskih običajev: »Ta povest ni slaba ljudska povest. Ima mnogo dobre vsebine, kakor popise raznih običajev in dela, ki so nam dozdaj nepoznani. N. p. žetev pljaševine, potem nabiralci zlata v Dravi itd.«28 Še bolj zanimiva, a hkrati tudi problematična je misel, ki jo je zapisal v oceni Cajnkarjeve drame Za svobodo: »Da bi tista teta ostala nekaznovana, je popolnoma proti ljudskemu občutku o pravici sploh. Nekdaj se mora vsak greh poplačati.«30 Zanimiva je ta misel zato, ker nam izpričuje Prežihovo razmišljanje o tipičnih strukturah ljudske mentalitete in ljudskega fabu- li ran ja. Problematična pa je v formulaciji toliko, ker iz nje ni povsem razvidno, koliko je Prežih imel pri tem v mislih ljudsko pripovedništvo in koliko je morda mislil zgolj na tipično miselnost najširših družbenih plasti. V prid drugi možnosti govori namreč podobna izjava ob Trun- kovih Spominih, kjer je misel na pripovedništvo povsem izvzeta: »Toda vrednost tega dela leži v tem, da pravilno ocenjuje našo slovensko per- spektivo, da izraža veliko vero v zmago pravice nad krivico.«31 Seveda moremo tu misliti še na političen kontekst. K temu gradivu velja zaradi popolnosti pridružiti še posebne Pre- žihove izjave o ljudski pesmi, predvsem o koroški slovenski ljudski pesmi. Tozadevne pisateljeve misli pri izrazito proznem pripovedniku niso tako odločilnega pomena kakor odnos do ljudskega pripovedništva, ker niso neposredno povezane z njegovo ustvarjalnostjo. Vendar kljub temu značilno dopolnjujejo podobo Prežihovih nazorov o ljudskem slov- stvu. V drobcih bi za Prežihovim odnosom do koroške slovenske ljudske pesmi lahko paberkovali po več člankih in reportažah s koroško proble- matiko. Zadostuje pa naj opozorilo na uvod v Zborniku koroških pesmi, kjer je ta odnos dobil najdoločnejšo in najbolj strnjeno obliko. Izrazit poudarek na narodno ohranjevalni in narodno obrambni funkciji sloven- ske pesmi na Koroškem vsebuje uvodni odstavek spremne besede: »Na Slovenskem Koroškem živi ljudstvo, ki ljubi pesem in ki zna peti. Zato ni čudno, da so koroški Slovenci v svoji obrambi proti nasilni germani- zaciji, ki se je začela v dobi kapitalistične vladavine v preteklem stoletju, posegli po svoji pesmi. V najbolj črnih dneh sužnosti jih je pesem družila, jih oživljala in spodbujala, jim vlivala poguma, jim dajala vero in upa- nje, da bo tudi njihovih suženjskih dni kdaj konec. Koroškim Slovencem ni bila pesem več sama sebi namen, ampak je v tej borbi zadobila velik 29 J. Pogačnik: Prežih in Finžgar v pismih; NOja 1964, str. 279. 80 Ibid., str. 274. 31 Ibid., str. 307. političen pomen: pesem je postala važen del vse njihove prosvetne de- javnosti, pesem je postala njihovo orožje.«32 Oh tem je treba mimogrede opozoriti, da je Prežih podobno obrambno vlogo pripisoval tudi koro- škemu ljudskemu pripovedništvu, npr. pripovedkam o Miklovi Zali: »Ljudstvo je gojilo in nadaljevalo kult Miklove Zale, te poosebljenosti trpljenja in žrtvovanja.«33 Misel o narodnoobrambnem pomenu slovenske ljudske pesmi na Koroškem, ponazorjena z vrsto zgodovinskih zgledov, je osrednja tema uvoda v omenjeno zbirko pesmi z napevi. Vendar ob zaključku Prežih le ni mogel mimo estetske ocene, ki jo je zgostil v stavku : »Slovenska koroška pesem. . . predstavlja vsem Slovencem to, kar jim je zmerom bila — biser slovenske ljudske umetnosti.«34 Končno nam preostane, da iz tega, kar smo iz Prežihovih izjav raz- brali za njegova spoznanja ali trdno usvojene poglede, poskušamo v str- njeni obliki povzeti značilne sestavine njegovega odnosa do ljudskega slovstva v zadnji ustvarjalni dobi. V (slovenskem) ljudskem slovstvu je Prežih videl predvsem naslednje: e s t e t s k o v r e d n o t o , ki jo je v lirskih pesmih zgolj občudoval brez razčlenjevanja, v pripovedništvu pa je odkrival »na moder in eno- staven način« podano »zgoščeno resničnost«, »najgloblje in najmočnejše ljudske tipe« (naslanjajoč se na Gorkega) ter umetniško upodobljena »stremljenja po svobodi in pravici«; n a r o d n o o l i r a n j e v a l n i i n n a r o d n o o b r a m b n i d e - j a v n i k , pri čemer je ob ljudski ustni pesemski in pripovedniški tra- diciji upošteval tudi polljudsko regionalno pismenstvo na prehodu iz 18. v 19. stoletje; p r v i z g l e d n a j v r e d n e j š e g a l i t e r a r n e g a u s t v a r - j a n j a , ob katerem so se oplajali vsi resnično veliki pisatelji in iz katerega more in mora črpati tudi sodobni literarni ustvarjalec (pri če- mer je mislil na celotno ljudsko kulturo, ne le na slovstvo). Tako smo se prikopali do Prežihovih pogledov na ljudsko slovstvo, kakršne nam izpričujejo njegove načelne izjave v letih 1945 do 1948 in ki veljajo gotovo za vsa povojna leta do pisateljeve prezgodnje smrti. Čeprav je bil le to naš namen, je treba ob koncu opozoriti (tu in tam smo to poskušali že vzporedno z razpravljanjem), da so se ti nazori po- stopoma oblikovali in dozorevali v pisateljevem idejnem razvoju in v pripovedniškem izpopolnjevanju. Prežihov Vorane je začel pisateljevati še kot kmečki fant in gozdni delavec, ko je imel tako pri širjenju obzorja 32 L. Kramolc: Zbornik koroških pesmi; Lj. 1948, str. 3. 33 Drava teče proti vzhodu; ZD IX, Lj. 1973, str. 436. 34 Kramolc, о. c., str. 4. kakor v pisateljskem razvoju omejene možnosti. S šolanjem v zadruž- ništvu tik pred prvo svetovno vojno, z vojaškim stažem in v ujetništvu med njo ter v uradniški službi prvih dvanajst let po nji je predvsem do- zorel njegov družbeni nazor; zlasti zadnje desetletje tega obdobja je bilo izpolnjeno z intenzivnim političnim delom, ki je pisateljske ambicije potisnilo v ozadje oziroma jih vidno podredilo politični namembnosti (proletkult).35 Y letih Prežiliove politične emigracije so se prizade- vanja prvega pisateljskega obdobja in politična tendenčnost drugega tvorno povezala pod vplivom še ne dovolj pojasnjenih zunanjih in no- tranjih pobud in dozorela v umetniško sintezo. Šele v zadnji, najbolj ozaveščeni fazi svoje zrele oblikovalne dobe pa je bil Prežih izzvan, javno izraziti svoje načelne poglede na literaturo, v katere sodi tudi zgoraj obravnavani odnos do ljudskega slovstva. Kakor je spočetka počasi do- zorevala Prežihova pisateljska fiziognomija in se pri tem dokaj opazno spreminjala, tako zasledimo v vsaki fazi tega razvoja tudi nekoliko dru- gačen odnos do ljudske ustvarjalnosti, predvsem glede njene pritegnitve v sodobno slovstveno oblikovanje. V prvi dobi je bil Prežih neposredno udeležen v ljudskem izročilu in se je tudi sam vsaj deloma vključeval v ljudsko ustvarjalnost, v drugi se mu je skoraj povsem odtujil, v tretji pa ga je plodno pritegnil v svoje pripovedno oblikovanje približno tako, kakor je načelno izpovedal v svojih zgoraj obravnavanih izjavah. Takšno razvojno podobo Prežihovih nazorov nam je pokazal že sistema- tičen prikaz njegovega odnosa do ljudskega pismenstva koroških bukov- nikov in do individualnih pesnikov-pevcev.36 Treba bo pozorno pretresti po eni strani še druge oblike polljudskega slovstva in njihov odmev pri Prežiliu (npr. publikacije Mohorjeve družbe in druge »ljudske knjige«), predvsem pa analizirati pisateljev odnos do ustne ljudske tradicije in oblike njene pritegnitve v lastno ustvarjalnost (kot topos, snov, simbol ali oblikovalni model) zrele dobe. Šele rezultati teh razprav bodo pri- merno dopolnili in hkrati osmislili teoretično rekonstrukcijo v pričujo- čem uvodnem prispevku k tej problematiki. 35 Prežih Miletu Klopčiču; Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 23. 30 J. Koruza: Prežihov Voranc in tradicija koroškega bukovništva; Koroški fužinar 1974, št. 1, str. 6—9. РЕЗЮМЕ Реконструкция понимания народного творчества у Прежиха и его взгляд на вопрос, существует ли возможность (и нужда) творческого содействия этого типа литературы на современных писателей, сторонников (нового или) социаль- ного реализма, базируется прежде всего на текстах двух его речей. С первой речью Прежих выступил на заседании Союза словенских писателей 9-го октября 1945, в ней говорится о задачах художников слова в новых общественных отно- шениях. Вторая речь носит заглавие «Основные проблемы современной прозы», предназначена была она для выступления на первом съезде югославских писа- телей в 1946-м г., но сам Прежих на этом съезде не принял участия. Кроме упо- мянутых речей настоящая реконструкция принимает во внимание еще несколько менее важных записей и статей по вопросам литературы из периода 1945—1948 гг. Рассмотрение указанного материала дает следующие результаты: Прежих в последнем периоде творческой деятельности обращал внимание прежде всего на эстетическую ценность, которой в лирических песнях только воодушевлялся без анализа, в повествовании ему открылись «умный и простой» образ «сконцентрированной действительности», «самые глубокие и сильные на- родные типы» (Прежих ссылается на Горького) и художественное изображение «стремления к свободе и правде»; далее национально-охраняющий и националь- но-оборонительный фактор, при чем наряду с народной устной песенной и по- вестовательной традицией он принимает во внимание полународную региональ- ную письменность на рубеже 18-го и 19-го вв.; и наконец первый образец са- мого ценного литературного творчества, которым одушевлялись великие писа- тели и которое является и должен являтся неисчерпаемым источником и для современного писателя (при чем он имел в виду целостность народной культуры и не только словесность).