224
Politiški oddelek.
Petdesetletnica „Novic".
Dne 5. t. m. je minolo ravno petdeset let, od kar je izšla prva številka našega lista. Tedaj so bili vsi drugačni časi, nego pa sedaj. Naš slovenski jezik v boljših krogih ni imel nobene veljave, tiskovne svobode ni bilo. Slovenci tedaj niso imeli nobenega lista. Koncem prete-čenega stoletja je Valentin Vodnik tri leta izdajal „Lu-blanske Novice", ali so leta 1800. zaspale zaradi pomanjkanja naročnikov. Nekateri slovenski rodoljubi, ki so pa bili še redki, so pač čutili potrebo novega lista, ali kako ga ustanoviti ? To je bilo tedaj težavno početje, ne le da se je bilo bati, da nov list ne dobi naročnikov, temveč vladni krogi so se tedaj bali vsacega političnega gibanja in vsled tega niso marali dovoliti nobenega lista, vsako knjigo, bodi še tako nedolžna, so pa pregledali strogi cenzorji. Proti slovenstvu ali slovanstvu so pa v tedanjih časih vladali še večji predsodki nego danes. Sploh jih je tedaj bilo jako veliko, ki so mislili, da ni dobro, če se ljudstvo bolj izobrazi, ker višja izobraženost le množi nezadovoljnost.
V tedanjih časih je poleg uradništva imelo največjo besedo plemstvo. Mi Slovenci pa nismo imeli svojega plemstva, zato pa tudi nismo nič veljali. Z žulji slovenskega oratarja pasli so se nemški, laški in madjarski plemiči, kateri so svoj vpliv porabljali le v potujčenje našega naroda. Tedanji prebivalci po naših mestih se tudi niso čutili za Slovence. Govorili so največ nemški in prezirali in mrzili kmeta. Tuji jeziki, šege in navade gospodovale so po mestih slovenskih. Trgovci in obrtniki, ki so se obogatili z novci slovenskega oratarja in težaka, so prezirali Slovence in svojim denarjem pospeševali tuj-stvo. Slovenskega prostaka sin, ki se je morda popel nekaj stopinj višje na lestvi socijalnih razmer, se je kmalu sramoval svojega rodu in svojega jezika, hotel je veljati za Nemca ali pa za Laha
Jedino duhovščina se je nekaj bolj zanimala za slovenski materni jezik. Dovršivši študije povračala se je mej narod, kjer je mogla uspešno oznanjevati božjo besedo pač le v materinščini. Ker je bila vedno v zvezi z narodom, je naravno imela več srca zanj, nego drugi izobraženi stanovi. Tolažila ga je v težavnih časih. V se-kovški škofiji pa tudi v tem oziru ni bilo vse najbolje. Duhovniki izobraževali so se nemški v Gradcu in je prišel v župnijo slovensko marsikak kaplan, ki se je še ondu moral učiti slovenščini.
Šol je tedaj bilo jako malo. Bile so največ le po mestih in so bile nemške ali pa nemško-slovenske. V poslednjih se je pa le toliko rabila slovenščina, da se je ž njeno pomočjo vtepala nemščina učencem v glavo. Po kmetih je le malo kdo znal citati in ti, ki so znali, so se doma od koga naučili, ne pa v šoli. V nekaterih krajih je duhovščina poučevala ljudstvo v branji, tako je v nekem
kraji na Primorskem učil kaplan otroke pod domačo lipo, ko poslopja za šolo niso imeli.
Sploh je pa v tedanjih časih prevladalo mišljenje, da je ali da mora biti Avstrija nemška država. Nemštvo se je na vso moč pospeševalo, in zlasti je v vseh uradih vladala izključno nemščina.
Take so bile razmere, ko so leta 1841. pod Sedl-nickim Blaznik in nekateri drugo vi poskusili osnovati slovenski list. Naprosili so v ta namen kmetijsko družbo in obrtno društvo, ali vsa prizadevanja bila so zaman. Iz nezaupanja višji krogi niso hoteli dovoliti izdaje novega lista. Še le s posredovanjem nadvojvode Ivana se je dalo dovoljenje dne 10. februvarija 1843. leta s pogojem, da bode Blaznik zalagal novi list in ga bode vre-jevala »kmetijska družba". Predno se pa izda prvi list, se pa mora še višji policiji na Dunaj poslati nadroben program in potem od vsake številke dva lista. Za cenzorja novemu listu se je odločil vladni svetnik Ivan Vesel. In dne 5. julija 1843. leta je potem mogel iziti prvi list „ Novic". Urednik je jim bil pokojni dr. Bleiweis, kateri je tedaj bil prišel z Dunaja in postal tajnik „Kmetijske Družbe". Pomagalo mu je več gospodov. Zlasti je gosp. Malavačič preskrboval razne prevode. Novi list je podpiral tudi posebno sedanji monsignor gosp. Luka Jeran, kateri ima tudi veliko zaslug za razvoj slovenskega slovstva in narodne zavesti v tedanjih časih, in naša dolžnost je, da se ga hvaležno spominjamo ob petdesetletnici našega lista. V imenu štajarskih Slovencev je pa izhajanje novega lista pozdravil gospod Anton Krempel.
List se sprva ni pečal s politiko, temveč samo s kmetijskimi, obrtnijskimi in deloma tudi slovstvenimi zadevami, ali že izhajanja novega slovenskega lista je bil važen dogodek za slovenstvo. Reči smemo, da je z izhajanjem našega lista napočila nova doba za slovenstvo, pomen tega dogodka seveda vedo prav ceniti le tisti redki možje, ko so te čase preživeli in se spominjajo tedanjih razmer.
Ko so začele izhajati „ Novice", začel se je tudi probujati naš narod. Slovenska beseda si je začela delati pot v javnost, če tudi le počasi, ker hitrost tedaj ni bila varna, kajti strogo so pazili višji krogi na vsako gibanje. . Posebno so omeniti trije dogodki, ki so jako pospešili slovensko zavest. Ob prihodu cesarja Ferdinanda v Ljubljano leta 1844. je pesnik Koseški v „Novicah" priobčil znamenito pesem „ Slovenija se poklanja cesarju Ferdinandu", ki je vzbudila posebno mej mladino silno naudu-šenje. Ime Slovenec se je imenovalo v javnosti, in to je bilo veliko za tedanje čase. Kake razmere so bile, je vidno že iz tega, da so se „Novice" same sprvega izogibale imena „Slovenec" in so bolj pisale o Kranjcih in kranjščini. Ta ozir je bil potreben, ker se je bilo bati, da se sicer list zatre. Tukaj naj omenimo, da je Koseški s svojimi pesmimi mnogo pripomogel k prebujanju našega naroda. Naj se sodijo njegove pesmi kakor koli, ali bile so kakor nalašč za tedanji čas. Pri vseh pomankljivostih je bil Koseški  popolnoma sin svojega časa.    Tako kakor
225
je on pel, je bilo potrebno za tedanji čas, da se je zlasti mladina naudušila za domačo slovensko stvar. Od tod tudi prihaja, da je pokojni dr. Bleiweis tako visoko čislal pesnika Ivana Vesela Koseškega. On je bolje vedel, kakor kdo drugi, kaj je bil Koseški za probujenje našega naroda.
Dne 27. oktobra 1845. 1. je slavil ljubljanski župan Hradeckv svojo petindvajsetletnico. Franc Prešeren je zložil pesem v spomin tega dogodka in pri slavnosti, ki se je priredila je na prigovarjanje urednika našega lista dr. Lovro Toman, ki je tedaj bil še le v šesti šoli, nekaj slovenski govoril. Ta govor je na jedni strani vzbujal navdušenje, na drugi so pa zaradi te novotarije nevoljni zmajevali z glavami, nevoljni, ker so videli, kako se vzbuja narod slovenski, katerega so že bili prišteli mrtvim. V februvarju 1846. leta so se pa v ljubljanskem gledišči pele prvič štiri slovenske pesmi.
Našim čitateljem se zde taki dogodki morda neznatni, ali bili  so velicega   pomena  za  tedanje čase,   ko je vse bilo nemško,   bili so napovedovalci nove dobe,   zarja na stopajočega novega dne.
Za „Noviceu so se zanimali tudi posebno dijaki in jih jako pridno čitali. Neki naroden profesor je poprosil za tri iztise za dijake višje gimnazije, kar se je seveda z veseljem dovolilo.
Tako je prišlo leto 1848. Odpravila se je cenzura, ki je tako tlačila časopisje. Prva številka „Novic", ki je izšla brez cenzure, je bila okrašena z rudečim vencem. Dogodki tega leta so pripeljali, da so se „Noviceu začele pečati tu Ji s politiko. To je zahteval tedanji čas. Poučevale so svoje čitatelje o tem, kaj je ustava in kakošne pravice ima sedaj ljudstvo. Dajale so resne svete poslancem in če kateri ni prav delal, so ga tudi dobro prijele. Bile so sploh nepristranske. Gledale niso na osebo, ampak je-dino na stvar. Svoj program izrazile so z besedami; „Močna samostalna Avstrija pod vladarstvam našiga dobriga ustavniga Cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere, in varstvo naše narodnosti nam bojo tri zvezde, ktere nas bojo vodile v vsim našim djanji".
Časi so se preminjali, nade, ki jih je obetalo leto 1848., se zlasti za nas Slovence niso izpolnile. Prišla je reakcija in čez več let smo zopet dobili ustavo, ali prikrojila se je Nemcem v prid. Mnogo hudih bojev je bilo, ali v vseh teh bojih so „Novice" ostale zveste svojemu programu. Borile so se vedno za stvar, ne pa za osebe, ozirale se niso na noben stan, povedale so odkritosrčno in odločno vsakemu, kar je bilo treba.
Njih prvi urednik je šel v grob, ali „ Novice" se tudi po smrti njegovi trdno in nepremakljivo drže njegovih načel in navodil in se jih bodo držale vedno, dokler bodo izhajale, naj se vanje zaganjajo še tako nasprotniki od te ali one strani. Da je pot prava, katero jim je pokazal Bleiweis, potrjuje zgodovina minolega polstoletja. Naš narod sicer še ni dosegel vseh svojih pravic, ali hodeč po potu, katero so mu odkazale „Novice" je tako napredoval,   da so ga začeli poštevati drugi narodi in je
njegov obstanek že precej zagotovljen. Ob petdesetletnici se „Novice" lahko ozirajo ponosno okrog po Slovenskem, kajti lahko reko, da je velik napredek in zavednost našega naroda v velikem delu njih delo.
Pozneje začeli so izhajati drugi listi, ki so prevzeli mnogo narodnega dela. Toda „Novicea orale so ledino, vzgojile so drugim listom čitatelje. Zaslug za naš narod jim ob petdesetletnici nikdo odrekati ne more. Borile so se za narod v težavnih časih, vzgojile narodu slovenskemu velicih mož, ki so delali in še delajo zanj na različnih poljih. Mej svojimi sodelavci imele so najboljše sinove našega naroda. Vsak zgodovinar, ki se bode pečal bodi se s politično ali pa kulturno zgodovino Slovencev, bode se moral ozirati tudi na naš list in na to, kaj je storil za Slovence. Ponosno ozirajoč v preteklost in z zaupanjem v bodočnost, nastopajo danes „Novice" drugo polstoletje, v katerem se hočejo nadalje boriti pod starim geslom:
Vse za vero, dom, cesarja.
V Ljubljani 5. julija 1893.
Dne 5. t. m. je preteklo 50 let, kar so „Novice" v prvič zagledale beli dan. Minulo je s tem pol stoletja novejše slovenske zgodovine in lahko rečemo, važnejše dobe za naš narod ni bilo, kar so nehali srečni časi kralja Sama in kar se je k večnemu počitku ulegel sv. Metod; zakaj v tej dobi se je po tisočletnem spanji narod zopet probudil, ter vstaja in začenja novo narodno življenje.
Ali da bomo videli, smo-li v tem času kaj napredovali, ter kaj in koliko se nam je od tedaj na bolje obrnilo, bode primerno, ozreti se nazaj v preteklo pol-stoletno dobo in pogledati, kako je bilo ob nje začetku in kaj se je med tem spremenilo v kulturnem in narodnem oziru.
Kako je bilo tedaj na Slovenskem pred 50 leti? Poglejmo na socijalne razmere. Kmet je vzdihoval v fevdalnih okovih srednjega veka. Delal tlako in dajal desetino in druge davščine svojemu zemljiškemu gospodu, kateri je strogo iztirjaval te svoje pravice, drugač se pa za kmeta in njegovo blaginjo ni brigal. Pa tudi država ni moda dosti skrbeti za kmeta, ker so bila na poti grajščinske pravice, katere so se skrbno varovale. Sol je bilo le malo in slabih in še te so v prvi vrsti služile le germanizaciji. Nič manj zanemarjena in zapuščena sta bila rokodelec in obrtnik. Tudi za ta dva se nihče ni dosti brigal. V tem, ko sta po drugih državah rokodelstvo in obrtnost napredovali, ostajalo je pri nas vse pri starem in ko je prišel čas, da se je bilo boriti s tujo konkurenco, ni bilo za to ne potrebnega kapitala, ne vednosti. In kako je bilo v političnem in narodnem oziru? Absolutizem, na vrhunci svoje moči, pritiskal je z vso silo in zadržaval vsako prosto gibanje in stroga cenzura je določevala, kaj se sme v knjigah in časnikih tiskati. Zlasti so bili pa tudi že tedaj Slavjani pod ojstrim policijskim nadzorstvom; zato se je tudi privoljenje, da so smele izhajati „Novice",   moglo  še-le  po  posebni inter-
226
venciji blagodušnega nadvojvode Ivana, blaženega spomina, pridobiti. O narodnosti slovenski se pa tedaj še skoraj govoriti ni moglo. Kmet je trdno spal, da se mu o slovenstvu še sanjalo ni; ravno tako meščan in tržan; nasprotno, tako imenovani „purgerji" so se ponašali s tem, če so znali malo nemško tolči in zaničevali druge, ki tega niso znali. Še skupnega imena Slovenci niso poznali; in koliko boja je bilo pozneje zavolj samega imena. Pisalo se je pa v treh različnih pisavah, v bohoričici, metelčici in dajnčici, vsako po svojem posebnem narečji, in kako malo je bilo takrat na slovenskem mož, ki so kolikor toliko znali pravilno pisati slovenski jezik. Sam dr. Janez Bleiweis kot urednik „Novic" moral se je še le sproti učiti jezika, ker v tedanjih šolah od slovenščine ni bilo niti sledu. Tak je bil čas, take razmere, ko so začele izhajati „ Novice", tedaj edini list za vse Slovence, ki je le z veliko težavo dobil privoljenje izhajati, in bil potem vedno odvisen od samovolje ojstrega policijskega cenzorja. In kako skromen je bil ta list; v majhnem formatu štiri strani za celi teden; jezik okoren in nepomagljiv!
Ali glejmo, kako je zdaj čez 50 let! Kolika pre-memba!
Preobširno bi bilo, ko bi hoteli naštevati vse, kar se je od tedaj predrugačilo. Ne bomo omenjali prevažne pravice svobodnega tiska, ter koliko časnikov, listov in knjig zdaj pod nje varstvom izhaja leto za letom na Slovenskem; ne bomo govorili o pravici snovati družbe in društva, ter napravljati javne shode, ki omogočuje vsakemu stanu očitno braniti in pospešavati svoje koristi; niti drugih ustavnih pravic ne bomo omenjali; izprego-voriti pa hočemo o napredku našega jezika in ž njim naše slovenske narodnosti. Kako čudovito se je olikal v tem času in obogatil naš jezik in to proti kakim zaprekam ! Nasprotovala mu je skoraj neprestano na vso moč državna birokracija; zatirali so ga tujci, preganjali in zasmehovali domači odpadniki in nevedneži. Vendar slovensko rodoljubje se ni dalo ostrašiti. Z lastno močjo, z neupogljivo srčnostjo je ono usposobilo svoj jezik za vse predmete javnega življenja in ga postavilo v eno vrsto z drugimi kulturnimi jeziki. Komaj bo najti v svetovni zgodovini enake primere, da bi bil tako majhen narod v tako kratkem času pri tacih težavah svoj jezik povzdignil do tolike stopinje izobraženja in veljave.
Ako se zdaj vprašamo, kako je prišlo do tako srečnega preobrata za našo narodnost, moramo priznati, da poleg božje milosti, ki je cula nad nami, dala je prvi in najmočnejši podvig svobodoljubna sapa, ki je za-vejala po Evropi 1848. leta, sapa pravega liberalizma, ki je odpihala stanovske predpravice, oprostila kmeta fevdalnih spon in položila temelj državnemu absolutizmu.
Tisti, ki dandanašnji toliko zabavljajo liberalizmu in ga dolže vseh nadlog, ki tarejo današnji rod, pač ne vedo, kaj delajo; ne vedo, da nesrečnih vojska in velicih državnih dolgov, vladajočega militarizma in ne vselej srečnih trgovinskih pogodeb, ter vsled tega rastočih davčnih bremen in socijalnih stisk   in  slednjič nesrečnih
narodnostnih prepirov ni kriv liberalizem, ampak ravno to, da se mogotci, ki imajo oblast v rokah, ne ravnajo po njegovih načelih, katera dajo vsakemu svoje; ampak delajo ravno nasprotno.
Druga moč, ki je dajala naši narodnosti rast in pomogla srečno odbijati sovražne napade, to je bila sloga med posvetnimi in duhovskimi rodoljubi, za katero so „Novice" delale ves čas do današnjega dne in katere nam je danes ravno tako treba, kakor pred 50 leti, če hočemo ohraniti, kar smo si s težavami priborili, ter na-predovaje doseči, kar nam še manjka.
Zato bi bilo na pravem mestu izpregovoriti resno besedo tistim, ki so jeli v novejšem času po nepotrebnem vero mešati v našo narodno borbo, ter s tem cepiti naše dušne in gmotne moči, ko bi se nadjali, da nas hote poslušati. Žalibog, da se nam zdi, da je za zdaj vsak opomin v tem oziru zastonj.
Vendar bi pa svetovali tistim, ki z brezvercem pitajo vsacega narodnjaka, ki se ne vklanja brezpogojno njihovi volji, naj ne slikajo hudobca na steno. Zakaj nikdar ni vera v večji nevarnosti, kakor takrat, kedar se nje čuvaji ne ravnajo po nje naukih. Ti naj ne za-bijo, kako ojstro zapoveduje Kristus spravo brata z bratom in s kako ojstro sodbo preti on vsakemu, ki žali svojega brata, če tudi le s tem, da mu pravi: raka.
Če tisti, ktere imenuje Kristus sol zemlje, ne čislajo njegovih zapovedij, kaj hočejo drugi? Sapienti sat!