SNOPIČ 3-4. ČASOPIS ZA ZCO0GVIMO IN NARODOPISJE, IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO v MARIBORU. n ■ UREJUJE PROF. FR. KOVAČIČ. Uešič dr. Fran, Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine . . . 101 Mimda Matija, Zgodovinski pregled literarnega in društvenega žlv- . : ■ m ".-■■•:■ ...........1H> ; Haš Fr., Arheološko najdbe v Slov. goricah.........145 (ilonar J. A., h mladosti Lenarta Bud(i)ne .......... 146 Kotni), Fr., Slovenska prisega iz Hrastovca.........147 Globar J A. Iz pisem Josipa Hasrtika ........... 148 Olonar J. A., »Kolomonov žegen« in enake reči pri nas.....150 Kovačič Fr., Kdaj je nastal mariborski minoritski samostan? . . 151 ill. Slovstvo, Pitamit dr. Leonid, Država. I. S cd i v.v...........153 Orožen Janko, Zgodovina Celja 1, Fr. BaS...........155 Kranjec Silvo, Zgodovina Srbov. Bogomir Stupan ....... 156 M ra vijak Josip, Nadžupnija in dekanija Vuzenica. Dr. V. M—k. . 157 Maribor, da,s jugoslavische Merati. Fr. Baš........159 Schneeweis Edmund, Die jugoslavisehe Volkskunde iti den Jabreu 1914 1924- Fr. Kotnik .................159 ■ Steska V„ Slovenska umetnost 1. Slikarstvo. F. Kovačič ..... 160 Garintliia 115, 116. J. M. . . ......... . . 163 ■ ■ . , - -- " - vi, SV* -V • ' - • ; /cfi ' :' s . ,,.-■■■:; ^ ■ ■ ■ ' , ■ IV. Društveni gjasfltk. Zgodovinsko društvo ...............163 -.v-'-^v:'.;;;' . v.^ '■ . :: . HHHL, ■ M .........m. ; -"-»I ■ ' ; v ■ ■ .U:. \r .' . ,o":->v.: .'V--'-J' ' ■ -"r-B : :<,■:- ■- .;•;1 : 4,, v, ■ ^ -.v f , - I.i-tim rodna »dnina. o/uorm, naročnina '/.a »Čajfepifi« iu 40 Din. Naročnini rokopisi m predmeti m muzej ili arhiv ic iioSIIJajo na Zgodovinsko društvo« v Mariboru, "*' " Kor. cesto 1». , , ^A'u'fir,, Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine. (Nadaljevanje razprave, ki je izšla v »Časopisu za zgodovino in narodopisje« XXII., 32 si.). Dr. Fr. 11 c š i č, Z a g r c b. Kar tu priobčujem, je vzeto iz onega dela Vrazove literarne zapuščine, ki sem ga označil na zgoraj omenjenem mestu. Prihajajo mi sedaj na vrsto koncepti epskih pesnitev, ki so se ohranili v Vrazovi zapuščini; fragmenti so to. Štajerski vojvoda snubi mazovsko lepotico. Na poli, prepognjeni v 8°, so se ohranili fragmenti pesnitve o »železnem junaku« iz Štajerske, t. j., o Ernstu Železnem C140G[ 14111—1424j.') Na eni osmerčni strani čitamo: Slave (i?) fevernih u krajih fhirom (veta po Evropi [lavi Dhirom po Evropi U Mafovijo romare zherka vojvode 's Matovje, flobodlnikov zeli tropi dviza angelj ipo podobi, Teshko kojenika najti fliibka kakor bresa vlesi na Mafovtkem k' ne bil dvori. Njene liza sta dve roshi, gozhali so konjeniki ozlii svitle jafni svesdi od nje u donianjem sbori, uttnizi pa [ad jagodini. Vfaka zherka njih in shena Vlaka Itruna(e?) srebro berni nenavidle zvet, zhodnorti, k" zhalti njeni in ljepoti zhudovite te lepote, vlaka pripoveft le slavi [la] Shtajarski vajvoda voli Zimburgidine zhednofti, take vidit tud lepote Njena (lava fe ponafha, k dalnem sevru le ;napoti Na eni izmed ostalih osmerčnih strani pole čitamo nadalje1"): Kdo junak je ti shelesni [pod njeml s,daj ki dersen v'oplot stoipi? Pazh je fhkoda sa junaka ') Pola, prepognjena v 8°, je popolnoma popisana. Pisano je deloma s tinto, deloma s svinčnikom. Razen pesnitve o Ernstu, ki je pisana s svinčnikom, so na ipoli še razne ljubavne pesmi. — Kar tiskam v oglatih oklepajih, to je v rokopisu iprvotno bilo napisano, ali je prečrtano in nadomeščeno z drugačnim besedilom. 'a) Verza »Pazh...« do »slavi« sta na robu dodana. ravnega kaj fulza slavi >['s uft do uit na v'sokih linah dvize si (heptalel v' uha fi fheptale dvize, 's uft do uft in fhlo v' okroge pod njem vranez fe vshibava, pod njem zherna (?) semlja trosi. Oplot krog m krog objafhe shershe konj, kopje nakloni, sregeta kopje na kopji fpne se belez nad vranza iplane sregeta kopje na klopih, trikrat fta fe satozhila (ta? Ja?) in dognala vu (?) oploti, fhtertokrat fe satozliivflii te koipje obema slomi. Urno fkozhita na noge Segne vfak li mezh ostri. ,fp[i]ne se vran'z, nad belza plane, Poscbe na drugem mestu pole sta še te dve skupini verzov: Te bi sa sarozlmizo profil. Prva skupina verzov: »rezlie . . profil« stoji v rokopisu na desno poleg skupine »Res . . . hleb«, ne nad njo; zato bi se zdelo, da bi morala tukaj v tisku stati na drugem mestu, ipak sem jo z oziram na vsebino postavil na prvo mesto.2) K naši pesnitvi spada pač še to::1) Spelo sa Dunavo valno Ref je [bla] mHodamo sonze frezhno fi njo proti domu ki fijalo ljubno (?) polki, Jdp u Shtajar v' beli Gradiz ker bla mati (?) shlahtl srotam (?) kde pravezhni njemu ftoli. njo ljubila slilahta vbogi. Glavna vsebina prvega dela pesnitve je ta-le: V severnih krajih kraljestva majke Slave slovi po lepoti, moči in čednosti hči mazovskega vojvode Cimburgida. Iz vse Evrope romajo tja vitezi. Tudi štajerski vojvoda se odpravi na Mazovsko. Drugi odstavek nam predstavlja viteški turnir. Očividno bo od zmage v tem turnirju odvisno, kateri izmed obeh vitezov-bojevnikov dobi roko lepotice. Najprej sta se viteza bojevala na konjih, potem pa peš. Enega izmed njiju imenuje pesnitev »železnega junaka«. Mazovski vojvoda da hčer pač zmagovitemu »železnemu junaku«. Vitez si odvede nevesto v svoj beli Gradec, kjer mu je od pamtiveka prestol. Ljubili so Poljakinjo plemiči in ubožci. — ') Na eni izmed drugih osmerčnih straini pole je s tinto pisana neka lirska pesem, a prvotno je bilo tukaj s svinčnikom pisano nekaj drugega; ne more se to večinoma več čitati, vidi se pa, da je spakSalo k pesnitvi o Mazovskem. Dva verza ipo vrsti sta se začenjala s »pride«, v enem verzu stoji na koncu »Mafovski«; v nekih drugih i verzih se da čitati: »tri dame, tri nozhi«. Na robu je še par verzov, ali njJh zvezo je težko določiti. ") Pisano je drugje na poli. rezhe nji befede take: Ali lepota | kij ionzhnem oki ki je snana ti na lepfha, ah ti fonze mojem sroki (?) litela bi me ti ljubiti Res Masoviz mu dade ihzher sraven nje in hudo blago, I? njedva blagoslovil da blagoflov njima ozliin. hleb.... Vidi se, da je predmet pesnitve viteška snubitev štajerskega vojvode Ernsta Železnega na Poljskem in njegova poroka s Cimburgido. Stvar je zgodovinska. Spominjam se, da smo o žeuitvi Ernsta Železnega s Cimburgo — tako se ona imenuje v nemških zgodovinskih knjigah — slišali celo v zgodovinskem pouku na takrat nemški gimnaziji mariborski, samo da naš učitelj niti z besedo ni opozoril na slovansko pokolenje Ernstove neveste. Bila je Cimbarka — tako se zove ona v poljski zgodovini,') latinska forma je »Cimburgis« — iz rodovine knezov mazovskih (»mazowieckich«), postranske linije poljske dinastije Piasto-vičev. Kneževina mazovska v zgodovini pomeni pokrajino okoli Varšave. Znan je praded Cimburgin knez Konrad Mazovski (t 1247). Bila je Cimburga hči Ziemovita (Žemovita) IV., čigar kneževina je obsegala kraje zapadno od Varšave (Plock, Gostynin, Sochačev), in Aleksandre, sestre Vladislava Jagiela. Ko so mazovski knezi izumrli (1526), se je njih kneževina neposredno združila s »Korono«, t. j. z ostalo Poljsko. Ernest Železni je Cimburgo zasnubil 1. 1412. Cimburga je mati cesarja Friderika III. ter je tako v njej videti pramater poznejših Habsbur-žanov, ki so vladali ne le v nemškem cesarstvu, ampak tudi v Španiji, »mater cesarjev in kraljev«. Umrla je 1429 v Durnitzach na poti v Marijino Celje (Maria Zeli); pokopana je v Lilienfcldu. Kip ji je postavljen v Dvorni cerkvi v Innsbrucku. Ženitev Ernstova je bila politična. Bila je to zveza liabsburžanov s poljskimi Jagicloviči (Cimburgi je bil poljski kralj Jagielo ujec) proti Luksenburžanu Sigismundu, takratnemu cesarju in ogrsko-češkemu kralju. Sigismund je v tej zvezi čutil nevarnost za sebe in za — nemške križarje, ki so pravkar (1. 1410. pri Grunwaldu) od Poljske pretrpeli odločilen poraz. Bila je Cimburga izredno lepa, a tudi, kakor Ernst, fizično izredno močna.5) ' Ime se spravlja v zvezo s »Cecilijo«, najbrž po nekakšni »ljudski etimologiji«. Lomila je baje z rokami podkve ter mogla z eno roko potegniti naložen voz. Na svojem poročnem potovanju je v Krakovu baje lomila podkve, ki so jih ji dajali, a debele železne plošče je zvijala v cevi kakor v trobente . . . Naj navedem tukaj drug slučaj take mazovske fizične moči. Stare kronike pripovedujejo o mazurskem vitezu Stanislavu Ciolku (izg.: Culku), ali Ciolku (Čolku), roj. v drugi polovici 14. veka, da je že kot deček nosil dva moška, vsakega na eni roki, kot mladenič zanesel v zvonik cerkve Device Marije v Krakovu ogromen zvon, ki ga 40 ljudi ni moglo v zvonik potegniti. Z rokami je iztiskal sok iz lesa (posekanega drevesa). Nujdebelejše vrvi je trgal kakor niti, 12 sabelj je prijel obenem za konce ter jih dvignil z zemlje. Debelo drevo, .namenjeno za mlinski val, ki ga 20 moških z ene strani ni moglo zganiti, je on z lahkoto dvignil na drugi strani sam. Dvobo-jeval se je s po deset silnih nasprotnikov ter zmagoval. Pade;l je Ciolek za domovino v boju z nemškimi križarji. (Varšavske »Iskre« 1917, 1. V., št. 15, 247.) Od kod je mogel Vraz imeti zgodovinsko snov kot tako? Wartiu-gerjeva »Kurzgefasste Geschiclite der Steiermark«, ki je 1. 1816. defini-tivno bila uvedena kot šolska učna knjiga na vseli štajerskih gimnazijah, ne omenja Ernstove poroke s Cimburgo; seveda to ne pomeni, da Vraz vendarle že pri šolskem pouku ni slišal o tem zgodovinskem dogodku. Opozarjam pa, da piše Winklern v svoji zgodovini Štajerske, ki je izMa 1. 1820 (»Chronologische Geschichte des Herzogthums Steiermark«, Gradec), na str. 99 pri 1. 1412.: »E r n s t macht cine Wallfalirtsreise nacli Palastina. Die Rtickreise macht Ernst durch Ungarn nach Pohlen, wo er, unerkannt als Graf von A v c 1 e n z, erseheint, um C i m b u r g, die herrliclie Tochter Z i a m o w i t s, Herzogs in Masovicn, wirbt, sie elic-ligt, und nocli in diesem Jahre nach Griitz fiihrt . . .«") Drugo je vprašanje, zakaj je Vraza ta snov zavzela? Na to nam pač najbolje odgovori A. Krempelj, ki je bil z Vrazom enega dulia. V svojih »Dogodivšinah štajerske zemlje« (1845), str. 126, pripoveduje Ernstovo snubitev na Poljskem v glavnem tako, kako Winklern (in, mislim, po Wiklcrnu),7) a vse poglavje končuje s pesnitvijo, ki proslavlja Ernsta, zmagovalca nad Turki, tako-le: »... Ernest naš slaviti. Naj bo hvala njemi dana, Ker le hče z' Slovenkinjo Slava njeg'vein vitežtvi, Hižno lubo zvezan biti, Njeg'va vojska vunizbrana Zbrani ženilo štajersko. Večno čast da slavenstvi.« Lep slovanski motiv! Poljakinja, Slovanka s severa, se veže z vitezom, ki rešuje Slovane na jugu Turkov! Ta motiv se je zdel vreden opevanja Vrazu pač enako kakor Kremplju, ki sta si vzajemno bila učenec in učitelj. Prav romantično mičen je bil tudi motiv viteške borbe za nevesto, kakor jo je zgodovina vezala z Ernstovo snubitvijo. Krempelj piše (str. 136): »Turniri so še tudi zdaj") bili navadni. V takšnem dvoboji je naš vitežki vajvod Ernest svojo lepo Cimburgis dobil.« ")Winklern še dodaja: »Er wird dnrcli sie der zweyte Stammvater des Hauses Habsburg-osterreichischen Hauses. Cimburg zog mit einer Hand geladene Wagen fort, zerbradh Hufeisen, schlug mit bloBer Hand Niigel in die Wand; von ilir ist im Eizhattsj die starke Unterlippe.« Lvovske »Rozmaitoišci« so 3. marca 1832 (št. 9, «.tr. 81) — po Jurend Pilg. 1. 1832 — pisale tudi o Cimbnrgi, ali ni verjetno, da bi Vraz v svojih slovenskih letih dobival v roke Ivovski časopis. 7) »(Iz Palestine) nazaj se povernoč gre skoz Vogersko na Polsko si po ženo, najmre po jako, za njeno izbrane lepote volo povsod razglašeno polsko, mazurskesa (masovskega) vajvoda Sjamovida, čer Cimburgis. On njo dobi in si njo pela v' Gradec.« ") T. j., v Emstovi dobi. Kdor prečita par gornjih Vrazovih verzov, sigurno brž začuti nekaj kakor spomin na Prešernovo »Turjaško Rozamundo«. Stih je isti. Asonance so tudi pri Vrazu, samo da niso izvedene in po pravilu urejene. V prvih 26 verzih je 14 asonanc z vokalom »o«. To ne more biti slučaj. Ce asonance niso urejene, si je to tolmačiti pač s tem, da imamo koncept pesnitve pred seboj. Tudi viteško-romantični značaj dogodka in oseb druži obe pesnitvi. Mislim, da se ne motim, če Vrazovo pesnitev spravljam v neko kavzalno in zato tudi časovno zvezo s Prešernovo »Turjaško Rozamundo«. Vemo, kako je Vraza očarala posebno baš tudi ta Prešernova pesnitev, ki je izšla v »Kr. Čbelici« lil (aprila 1832). »Kolikrat zelujem shlalitno bzlier Preš. — njegovo začarlivo poesijo — njegovo Rosamundo Turjaško — sonete — i vse vse kar je njegova umetnost rodila,« je pisal nekako v prvih tednih 1. 1834.") * * * »Zora i Bogdan«. »Turjaška Rozamunda« je bila pač tudi povod, da je dogodek svoje ilirske romantične pesnitve »Zora i Bogdan« dal na Turjaški grad. Glavni motiv te pesnitve je Lenorin (Zora je druga Lenora, Bogdan pa njen ljubi, ki pade v boju zoper Turke), a poedini prizori (snubači na gradu!) so slikani kakor v »Turjaški Rozamundi«. V tej ilirski pesnitvi, kakor jo imamo v tisku pred seboj (»Glasi iz dubrave Žerovinske« 1864, str. 82 si.) se devojka imenuje Zora, a ohranjen je fragmentaren koncept pesnitve, kjer ji je ime Rozamunda. Po tem imenu posreduje koncept med Prešernovo pesnitvijo in med končno redakcijo Vrazove pesnitve o Zori in Bogdanu. Ker se besedilo koncepta tudi znatno razločuje od tiskane Vrazove pesnitve, priobčujem tukaj koncept.'") Tiskana pesnitev ima oddelke: 1.. »Sanak.—2,. Oproštaj. 3. Boj. 4,. Prosioci.—5,. Poslušnost.—6,. Vera. Kar bi odgovarjalo prvemu izmed teh oddelkov, tega v konceptu ni. Začenja se koncept z junakovim slovesom (»Oproštaj«). Junak govori: I ja ipočču sa Hiirvati Sve gradovnia lepim belim Bratjom srodnom jednodušnom I sa čas t ju slave punom. Vojevati za slobodu, Onda <5u ja Tebe prosit Za karst sveti s vojnom družbom. Slavno (?) odvest beli u dvor; Car če mene nagraditi Ondki neie teb' odreči Za junačtvo neutrudno — Meni otac, moja ljubo. ') "»Časopis za zgod.« XXII, 34, 41. '") Na prvi strani pole, ki je na njej ta konieept, so verzi do »____kesom punom«, na drugi strani do »----čeko ja uljudno«, vse ostalo je na 3. strani. Fragment je pisan s tinto na 3 straneh sešitka s 4 lističi v osmerki. Na prvih dveh listih je pesnitev »Postanak Tiharja«, na 3. listu in na 1. strani 4. lističa je naša pesnitev, a na drugI strani tega 4. lista sta »Dve pesnic od Byrona.« Budi stalna, ja ču doči: Neče pasti karv (?) Turjačka Ako padnem na mejdanu Bez osvetc, slave, dušo.11) II zarnom (?) il sabljotn Turskom S Bogom, s Bogom, Rosamundo! Nad temi verzi in med prvimi izmed njih je s svinčnikom napisan odstavek, ki odgovarja »Boju«. Glasi se: Bojak biše idlo dve [silne] vojske Gnjezdo tvardo in oružno. [jedna Kaurska s Kaurinska s silnom Mnogo tamo vojne (?) dike Turška (?)] Za slobodu poginule. Gde se stiče Sava s Kupom A Vidoslav? on se je Vojska Turška i Kristjanska'2) tU je osto il pao] Sve za gnjezido (?) sokolovo Kano soko harvao muško Na strani sta še dva stiha: Ali od njega što se stalo Razaznati je zbiljno Ibaš ie] mučno. K »Boju« spada še to: Čeka tako [krasna] Rosamunda Hrabro slavno da je umro. Leto jedno, leto drugo, Al se kune Rosamunda, Pa i tretje več mastaje Verna [ostat] čekat večnom tugom, Čeka — čeka, al zaludo. Bio [on živ bio] on martav, bio zarobljen Jednu kažu [u Carigrad] da odveden bio neveran sdružen s bulom. [Da odveden robstvu hudom]13) [Stižu čuti prosioci, Carigradskim ko rob drumom") Sa ponosmom snubeč dlružbom] 6) Drugi kažu na mejdanu Potem prihaja odstavek, ki odgovarja »Prosiocem« (Snubačem): [Sedi belom na] Pod kamertskom sedi lipom Vitez s čerkom [Stari vitez] Rosamundom K njim dolaze [svedj prosioci] vitezovi S izabranom [sve Slavni kr. vitezi] svetlom družbom Proseč ruku Rosamunde Slavnim garbom, kesom punom. {Dodje junak iz Harvatskog] Dodju momci1") svetlih kučali Iz Krainskog i Koruškog Dodje banič carnooki. Iz Horvatskog dete [iprosit] mudro. Je tja daljne iz Nemačke [Je iz Nemške i Gorice] Prose garbom kesom punom Belu ruku Rosamunde Prose, prose, al zaludo! ") Štirje verzi: .»Ako . . . dušo« so na robu pripisani, ali s tinto. ") Na kraju je pripisano: Sisak. ") Tu je na strani pripisano: četom. ") Prvotno sta se torej verza glasila: »Jedni kažu u Carigrad — Da odveden robstvu hudom«, a potem ju je pesnik tako-le prenaredil: Jedni kažu da odveden — Carigradskim ko rob drumom. "') Tu stoji na strani števillka: I, a gori pred in nad »Čeka« stotji: II. Mislim, da so to zmaki, ki so jih napravili uredniki Vrazovili »Del« v 60. letih. l6) Tu je s svinčnikom pri/pisano: Dolaze vitezovi. Rosamunda tvardo [svedj tvardo ostaje] s dragim stoji Sadružena dahom drugom [Posestrena svom odiukom (?)1 Broji danke I broji sate vernal jednak verna Vidoslavu [Verna dragom] s telom, dušom. Nato imamo odstavek, ki odgovarja »Poslušnosti«: Pod Kamenskom lipom [varvi] opet Prosiocah [opet] varvi — . Sluge, konji [plemeniti] urešeni Spremaju [glasno bučno] u dvor: A u dvoru belom gradu Napija se vino [bučno] rujno Sve za zdravlje Rosamunde, [Gospodaru i] Krasne licem [glasne krasom] i razumom. Ali deva na tla gledi Divananee se (?) sa svom tugom. Moja nado17) i uteho18), Zlatna cerko Rosamundo, [Jadaw] Gardno sam ti ostario [S veliko] Svedj se brinuč slavom, kučom Al poki starost niti nimam Kuda klonut glavom trudnom Niti [izručitl komu izručiti Bojno koplje s [sabljom vrucoml kučnlm klučem1") Mnogo brigu znov (?) pregoreli I Tebe, čerco ja uljudno20) Danas valja da ti kažem Svoju volju, baš razlučno Nadajuč se da [je sklonil razabrati Vremenom ee |ti] sarce tužno ... Ali sada več nemogu Baš (?) provali i klisuru (?)21) F.to dužda od Mletakali Koj te prosi Rosamundo, Varzi na stran [tugu travnu")] dlanas dušo 1 čekanje sve zaludno | prein nemudno] Podj | AjdJ za dužda, preko mora Gde se gusli lavor s ružoni Bitče kod njeg tebi dobro, Prebolet če sarce ludo, Da osunčim") još [-c] pod starost ") Tu je pripisano s svinčnikom, a zopet prečrtano: Moj angjelc. ls) Pripisano: ma zenice. '") Pripisano: ni ne mogu. Pripisano je nadlalje še nekaj, a se ne da čitati. 2") Tu je konec strani, skoro se zdi, da tu nekaj malega manjka. Prvi stihi sledeče strani so s svinčnikom gori pripisani. S1) Ta dva stiha: »Ali . . . klisuru« sta na robu pripisana. ") Prvotno: travno. a3) čez »osunčim« je pisano nekaj kakor: ciperem. Trudne krilo [oči] ja unukom ... Ako nečeš okani se Očjuh mojih — Rosamundo! Poleg teh zadnjih verzov so s svinčnikom napisani še sledeči stihi: Da se može razgovorit Brižno sarce sa unukom Da bez brige za čast kucc [mogu leči] Mogu leči truden u grob. Potem se nadaljuje rokopis (s svinčnikom): Jadna [Ah ti] jadna krasna verenice [ljubavnice] Strašnji Tvoj list pade, ružo! Zadnji na svet koj te vezo, Puče lanac, Rosamundo! Ko list cveta kada smarzne Obraz deve [Sbledne lice] zablednuo, Kako žuti list jesenski se Sarce rečju (?) propadnulo, Ali sveta ko reč Božja [b.l Detinska je Slavki slušnost: Niti slovca proizneti Nemože si s jada (?) mučnog, Al da oče (poslušati Nikne (Kloma?) glavom, kaža rukom. Tu je konec koncepta, fragmenta. Kar se tiče vsebine, je pred vsem opozoriti, da v konceptu pri slovesu junak še ne pripoveduje zgodovine svojega rodu, kakor jo pripoveduje v tiskani pesnitvi (Bogdan je vnuk starega Jug Bogdana, ki je padel na Kosovem; izmed njegovih sinov je sluga rešil samo najmlajšega, Gojka; ta se je oženil pozneje s Hrvatico in Gojkov sin je baš naš Bogdan. Nadeja se, da on sedaj izvrši proročanstvo starega Jug Bogdana ter osvobodi Kruševac; Zora bo potem šetala »kao gospoja od Kruševca«). Kot »Jugovič« ima junak v tiskani pesnitvi ime Bogdan, dočim je v konceptu Vidoslav.24) Rokopisno svojp »Rosamundo« je Vraz pozneje izpre-menil v Zoro pač zato, ker mu »Rosamunda« ni bila dovolj slovanska. V tiskani pesnitvi se kot devojkin očetnji dom (v »Prosiocih«) izrecno imenuje Turjaški grad; med snubači se posebe omenjajo »banovič od Hrvatske« in vitezi »iz N(V'mačke«. V rokopisni pesnitvi sedi vitez s hčerjo Rosamundo »pod kamenskom lipom«, a snubit prihajajo iz Hrvatske, Kranjske, Koroške, Nemške; pri tem ni jasno, v kateri deželi je vzrastla ona »kamenska lipa« (»Kamen«?). V tiskani pesnitvi se »Slovenki« pripisuje otroška poslušnost kot »reč božja«, a v rokopisu »Slavki«. **) O rokopisni »romanci na način španjolskih starih romanca s priglasi« »Vido-slavu i Rosamundi« gl. razpravo dr. Vladimira Kesterčanka v »Nastavnem Vjesniku«, XXV., str. 578 si. 2. »Staniko in Jelena«. Ernst Železni je Vrazovi duševnosti bil blizu kot junak-zmagovalec nad Turki, in to kot junak, ki da je Turke premagal baš pri Radgoni ' 1.418), torej v Vrazovem »zavičaju«. Ta radgonska zmaga ni bila zadnja v zgodovinskih rodoljubnih mislih naših vzhodnoštajerskih preporoditeljev. Saj jim je »Radgona« bila celo etimološki »Nikopolis«, »mesto zmage«.2'") Krempelj je v »Dogodiv-šinah« radgonsko zmago obširno opisal.3") Vraz sam je bitko pri Radgoni vzel za ozadje dogodku svoje pesnitve »Stanjko in Jelena«. Ohranila se je četrt pole, prepognjena v 2 osmerčna lista. Na eni strani je pesnitev »Apotheosis« (Zcvs ne more poniagati Minervi, ker je Kristus zmagal, le Vile so še ohranile moč), na ostalih treh pa pesnitev »Stanjko in Jelena«. M) .lak. Rajsp je 1. 1833 v Kraškem »Der Aufmerksame« (30. aprila) priobčil članek »Radkersburg«. Pisec se protivi izvajanju imena »Rakersburg« od slovanskega »raka« (često se baje beseda etimološki tako razlaga) ter izhaja v svoji razlagi od oblike »Radguna«. Izvaja, to ime cid1 boga zmage poganskih Slovencev Radigaja, »und eim windisches Malvrchcn erzahlt, dass Radigaj oder Radigajun immer bey ihren Schirmherren gewesen sey, endlich aber sie verlassen liabe, und zu den Slovenzen an die Mur gekommen, die aus Freude rund um ihn herumzufiiessen begann. Hiilt man dies der windischen Benennung gcgeniiber, und bedenkt man, dass Radkersburg auf einer Murinsel liegt, so koinmt man zur Vermuthung, dass der Wiirfel des Krieges auf diesem Platze in dunklen Zeiten, die uns die Geschichte nicht nennt, gliicklich fiir die Slovenzen geworfen ward, und daB der siegende Kleinslave — Rajšp očividino obliko »Slovenec« smatra za pomanjševahio, Slovenec = mali Sloven — diese Wahlstiilte aus Dankbarkeit nach dem Nahmen des giinstigen Gottes Radigajuna nainmte, woraus durch nicht gezwungene Zusammenstellung Radgajuna, Radguna, Nikopolis, Sieges-stadt, gebildiet wurde . . .« 2°) Str. 126/127: ». . . . Turki . . . pervihrijo nad R a d g O n o. Njihov Vikši misli, da toto mesto ino na on kraj stoječi grad dobiti' 'mu je le igrača; ali zabstojn on ze-vso močjo nad Radgono rin-Ura« v LZ 1900, str. 382 (z naslovom »Zunaj noč in burja«); »Ptici« v LZ 1896, str. 221; »Ave Marija« v »Lipici«' 1895/96 je pod naslovom »Zdrava Marija!« izšla pozneje v Kol. 1899, str. 21. Od prispevkov v »Lipici« 1896/97 je »V burji« že prej izšla v LZ 1895, str. 87, »Pevcem« pa pozneje v Kol. 1898, str. 34 (z naslovom »Pesem«). '") Tudi letnika 1905/06 in 1906/7 manjkata v društveni knjižnici. ") Kakor prej društveno delovanje, tako sem sedaj tudi vsebino »Lipice« v zadnjih desetletjih samo v glavnem očrtal. Naj zadostuje! Tudi zadnja leta sem namenoma izpustil. Upam, da bodo ta desetletja našla zgodovinarja v bodočnosti. Našel sem v teh zadnjih letnikih »Lipice« tudi nekatere literarno zanimive zapiske, tako kritiko Župančičeve pesniške zbirke »Samogo-vori«, nekrolog dr. Jan. Ev. Kreku in nekrolog Ivanu Cankarju. V »Lipici« iz 1. 1918/19 je urednik Vek. Skuhala zapisal »Nekaj o Prešernu«. Ob koncu razprave v »Lipici« naj omenim samo še to, da so se med njenimi sotrudniki našli od časa do časa tudi umetniki, ki so z raznimi slikami, ilustracijami, portreti, vinjetami itd., dajali »Lipici« lično zunanjo obliko. Omeniti mi je v tej zvezi predvsem sledeča imena: Anton Pintarič, Avguštin Stegenšek12) in Januš Goleč. Par naslovnili, par vmesnih slik (akvarel, grafit) in par portretov nam priča o umetniških talentih. Izvestja. Slovarsko gradivo. dres, -a, m. diinner Nebel vor Sonnenaufgang; aresen, adj. Pohorski lokalizem za slov. dimica, mrč, čad, Herauch („Hohenrauch"). — Iz nem. *AnruJ3, *anruJ3ig. Besede sicer v tej sestavi nisem mogel odkriti v slovarjih pač pa sinon. Atxrauch, m., feiner die Aussicht in die Ferne storender Nebel (dimica); adj. anrauchig schwach neblig; Steir. Wortsch. 24. Prepo-zicija an pred adj. pomeni „zbližanje na dotično lastnost" : anschiech, angioJ3 pomeni: an das Schieche, Grofie angrenzend, Schopf Tirol. Id. 14. Tudi v slovenskem (štaj. vzhod): nakisel, adj. sauerlich; nakisla žiipa. — Cf. kites, m. s. v. — R. Perušek v Archivu XXXIV, 19 izvaja ares iz stvn. srvn. urruns(t) m. f. tudi irrunst, errunsl AusfluB, Aufgang der Sonne etc.; h glagolu arrinnan; nemogoče. bdkulica, -e, /. košek, canja, ein Korbchen. Na vzhodu; Slov. Glasn. 1858, 197; Let. Mat. Slov. 1894 str. 5. — Nvn. dial. Weike, /. Trog, Steir; Wortsch. 626; švic. zveiggelin, n. runde holzerne Schiissel; strn. bah-weioa, f. lanx, discus etc. Romanic Review III. 23. bagldti, am, vb. impf. zudringlich bitten, betteln (Plet.); dodaj; da-widerreden, plappern; baglavčeh, adj.e\n Biirschchen, das viel zu sprechen hat. baglač, m. zudringlicher Bettler, baglavec (baglavec), m. isto. — Dial. južn. bagern schw. Zeitw. vexare, cruciare; dafi mich das Volk bager t, ihnen eine Oper zu machen (Wieland) pri Grimm, Deutsches Worterbuch. I, 1075. 12) Avguštin Stegenšek ni bil samo umetnostni zgodovinar, bil je tudi sam umet-nik. O njegovih bogoslovskih letih in o njegovem sodelovanju v društvu in »Lipici« bom poročal v posebni razipravi. Iz tega razloga ga v tej razpravi omenjam samo mimogrede. Nemški glagol je menda izpeljan iz stvn. paken, srvn. bagen 'zanken.' Štrekelj izvaja (Archiv XIV, 515, D. S. 3) baglati iz bav. bedl'n 'betteln'; a ta beseda je dala na štaj. vzhodu petlati (peklati), petlariti, peklariti. Zahtevan je torej glagol b a g e I e n sporočen pri Schopf, Id. 26 (baggeln). basulj, m. in basulja, f. porcus alatilis, krmača. (Ak. Rječ.). — Slovar spominja na srvn. vasel, n. das Junge, Geziicht; mogoče je v osnovi oblika vaseline. V slovenskem imamo iz iste srvn. besede fožel, fožla, m. pleme, rod in baza, f.; prim. ČJKZ. III, 39. bezgavka, /. Halsdrusengeschwiilst, Mandelgeschwiir, bezgavke, pi die Skrofeln. — Prim. nem. novejše dobe Bauerzueftjzel — waschel etc. parotitis, Entziindung des Halses, verbunden mit einem Geschwulst der Ohren- und Speicheldriisen (Seuche im 14/15. Jh.). Prim. Grimm DWB. 13, 2592 (Waschelbacker); Slov. beseda je prikrojena ljudsko etimološko- z ozirom na glagol bezgati, herumrennen, „biesen". Semkaj spada menda še beseda: bezelj, (bzelj, bizelj), m. dasi ima samo še pomen Friesel, Zbornik Mat. Slov. II, 28, Dobrava pri Kropi. boginje, fem. pl. tant. Pocken inače kožice, sh. Vzporedna kajk. in vzhodnoštaj. oblika slove: bobinke ali vobinke, f. pl. tantum. Zatem še cigansko : bottingo, Blattern, Miki. Muaa. d. Zigeuner I, 226. — Pač južno-nem. dial. Fagung, f., ki jo beleži Kaltschmidt Ges. Worterb. d. d. Spr. 248 v pomenu Aussatz, Raude, Kratze, Schabigkeit; prvotni pomen besede stvn. fagung (k fagen šibki glagol) je pa Reinigung sc. des Blutes. Kajkavska, vzhodno štaj. in cigan, oblike so ohranile nem. sufiks -ung, v sh. je nadomeščen z domačim sufiksom. Razlaga z nem. Pocken je nemogoča radi prehoda k > g I brfhta, /. Die Munterkeit, Besinnung, Gescheitheit; biihtati, -am, vb. impf. jemand zur Besinnung, Vernunft bringen ; brihten, adj. — Nem. dial, jem. zu Friichten brinqen v pomenu: in besseren Stand setzen, tiichtig oder tauglich machen; will man ein Krankes ross wider zu friichten bringen, so brauch nachfolgende arznei........cit. pri Grimmu DWB. IV, 1, 264. Prim. ČZN. XVII., 102 (fruht in pruht). Krive so razlage *(ob)rihtati iz abrichten (Pleteršnik) in druge. butolenka, potolenka (orm. okolica), butolinka (Konjice), /, Herbstapfel, auf beiden Seiten eingedriickt. Nadalje: butolj, m. mains quaedam, Matzen-auer, Ciz. si. 126; butelj, butlja (teljna), m. Dicke Apfel oder Pflaumen; butec, tea, m. eine Art Apfel. — Nem. dial. štaj. Buterling, m. Pflaume; recte: eine dicke abgeplattete Sache, Frucht, Unger-Khull Steir. Wortsch. 125-6. Buttling, m. Rumpf, Korper, eine runde grofie Pflaumengattung 1. c. 126. H germ, deblu *butt — bott —, glagol *bautan stofien. Rom. besede spadajoče semkaj glej Meyer-Lubke Et. Wb, 1007, o slovanskih razpravlja Štrekelj Lwkunde 49; dodaj poleg naših še potoglav, butoglav ali viitoglav adj.; sh. patuljak, m. Zwerg: bauderlinc, buderlinc, Zwerg etc. Lexer 378, čdma, /., die Narrin, čamež, m. der Narr. čajmiti (čajmati) -am se, vb. impf. 1. zum Bewufitsein kommen, 2. gescheit werden, čemeti -im, vb. impf., hinbriiten, einsam hocken, warten. čumeti, -im, vb. impf., im Halbschlaf liegen, kauern. — čiim, čuma, m. Halbschlaf. sh. Menda spada še semkaj čimiti, -im, vb. impf. Iangsam gehen. — Južnonem. dial, zahm, adj., kar pomeni švicarsko (Stalder 2, 462) Iangsam, počasen; bav. avstr. zamet, zahm, blode, Iangsam, trage (Schmeller BWB. 2 2 1120); prim, sedaj o vseh teh besedah Grimm DWB. XV, 107. Iz nem. dial, oblik zam, zom se da obrazložiti slov. kajk. čam, *čom, čum; oblike čemeti so pa kontaminacije z domačim deblom ščemeti; prickeln; prim, k temu zob čmije (čmeti). Berneker hoče obrazložiti tudi besede čam etc. iz domačega debla, vendar pomen ne ustreza. £6hej, -a, m, Riippel, Št. IIj v Slov. gor; Čeh, Čeha, m. Knabe, Rinderhirt; čehak, -a, m. Bursche. čehelj, -hlja, m. kleiner korpulenter Mann; čehinja, fem. korpulentes Weib. čehast dečko, adj. stammiger Bursche, schrotig Novice X, 381, op. 2. — čehati, -am, vb. impf. abstocken, abhauen; hlode čehati (Slov. Glasnik III, 149.). — Povratna sposojenkal Slov. beseda socha, f. je bila sprejeta v nemški besedni zaklad kot zoche, f. v pomenu Haken-pflug, Kniippel, Gabelholz (Štrekelj, Archiv XXVIII, 488—95). V bav. poleg zoche, zochen f. tudi zoch, m. in sicer v pomenu: 1. Stock, Priigel, Kniippel; 2. Schelte fur Manner, die sich nicht zu benehmen wissen. Glede nem. besed prim, sedaj Grimm DWB. XVI, 14. Slov. oblike čehelj, čehati, češko (»bajeslovno bitje") odgovarjajo nemškemu preglašenemu -o-: zocherl itd. S to besedo si je dal svoj čas mnogo posla D. Trstenjak, ki jo je vezal s plemenskim imenom Čeh; ta trditev se ponavlja i dandanes, a je brez osnove. dobrci, m. pl. tudi zabi'ci, m. pi. Masern, „Urusen" pl. tant. (Steir. Wortsch. 612). — Podlaga teh in sličnih oblik je stvn. urslaht, urslahti pl. varix. V otroškem govoru je nemška beseda preinačena na neverjetne načine : bav.: d' urschlaht'n (slovenska spojenka je ohranila akcent na prvotnem mestu I) die oe'schel, pl. Blattern, Bayr. Wb. I., 1780 (Nachtr.) in II., 449. Švabsko: Trci[w]urschle(n), Treiurschle(n), Tru(w)urschle(n). — Za izhodišče slov. besedi moramo torej nastaviti *d'o\w\ersen, kar je potem naslonjeno na besedo dober. Nejasno je, ali spada semkaj še beseda: gobri, m. pl. Fin-nen im Gesicht; gobrnjav, gobrnjast, gabernat, adj. Let. Mat. Slov. 1892,12,48. dr(n)jezgati, -am, vb. impf. winseln, plarren; dr(n)jezganje, sb. n. Winseln, zudringliches Bitten. dr(n)jezati, -am. vb. impf. v istem pomenu; dr(n)jeza, f. Plarrmaul — Nem. Fischer, Schwab. Worterbuch beleži II. 357 lokalne oblike dre(n)sga, dreCn)s» etc; achzen, crisari k stvn. trensen šib. glag. tudi tre(n)sten, trentschen etc. dular, m. V narodni pesmi Slov. Glasn. IV, 166 'skalni dular'.— Nem. dole, dule, duhlen f. ali n. stvn. dola. Plur. doler Loch, Hohle im Berge oder Felsen, Stalder I, 287. fras, -a, m. 1. Freisen, eine Krankheit; dete je fras dobilo; 2. juridična oseba (zastarelo): fras (v osebnih imenih). — Nvn. /ras(e), srvn. vreise, srvn. vreise, stvn. freisa, Angst, Gegenstand der Angst. Der Landfrass iibt hochnotpeinlich Gericht, cit. Trstenjak, Kres 1884, 156. g-odek, dka, m. das Ferkel, Lauferschwein; prim, še oblike: guda, gujda, /; gudek, gujdek m.; gudin, m. Ak. Rječ. — Nemškega (švabskega?) izvora; prim. švic. gode(n), godi, n.; gode(n) /. Made; gudere'n), gudle(n) vb. sudeln, platschern, Schweiz. Idiotikon II, 123; gode, Kaltschmidt 347. — Iz alemanskih predelov je beseda prešla k Francozom, o čemur prim. Tappo-let, Herrigs Archiv CXXXI, 103 in opazka 1. oz. CXXXVII, 252. Etim. nejasna. Štrekelj je mislil na deblo gQd — (Let. Mat. Slov. 1894), a temu nasprotu— je razširjenost besede. gr&b, -a, adj. sauber, hubseh von Gesicht; gospod so grubi. — Nem. dial. *ge-rubig, adj. Cf. rubig, adj. adv. schicklich, herzig, Unger-Khull. Steir. Wortschatz 511. Besedo, ki je vzhodnoštaj. lokalizem, je ločiti od slov. debla grqb'h massiv, grofi, stattlich. grpa, jirpa, f. in po premetu: prga, parga, f. Residuum von diversen Stoffen, Olkuchen etc. — Nem. Gerbe, Gerben, tudi Garbe, srvn. gerwe f. Bodensatz, Hefe, Grimm DWB. IV, 1, 3586. Ramovš, Slov. 317. hir, m. libido, želja što postaje bez ikakva razloga i bez razložite namjere (Ak. Rj.); ima hire. — Stvn. srvn. hir Heftigkeit. galama, f. vika, buka (Ak. Rječnik). — Srvn. galm, m. Schall, Ton. Larm, Gerausch. kapura, f.: 1. neka suhota za drva; 2. mrtvašnica 3. ein Vorbau bei Kellern (Sv. Miklavž pri Ormožu). — bav. Kdperl, Kaperl, n. kleine, nur fiir 2—3 Holzknechte genugende Salde; Kopper, n., Holzknechthutte, deren einseitiges Dach sich an den Berg lehnt, Schmeller Bayr. Worterb. 1269; Grimm DWB. V, 1768. kecmec, -a, m. Baumharz; arabski kecmec: Gummi. Vzhodnoštaj. — štaj. nem. Kazimaz, n. Harz der Steinobstbaume, Steir. Wortschatz 382. Prvi del besede je pač Katze, a beseda Matz pomeni nekaj tekočega, galerto. Beseda je mogoče slovanskega izvora; prim. štaj. dial, oblike Gematz, Gematzich, Matschach, Matschker < slov. mozg, mozeg; Steir. Wortschatz 283, 346. kfmpež (gorenjsko čimpež), -a m.; tudi kinkež, m. 1. zweiraderiger Karren ohne Kasten. 2. vzhodnoštaj.: Kindbett; baba je v kimpeži(I). — Nem. Kippkarren; z vrinjenim — m. kires (orm. okolica), kindrus (Slov. gorice), m. — nem. Kienrufi, m. Ein Farbmittel. knjast, adj. knjdst sh. (Bern. Et. WB. 526); verstiimmelt, verkriippelt. V Južnoslov. Fil. V, 20 je beležena nadaljna hrv. oblika kljast. — Prim, knast, m. der Knorren, južnonem. knaus Verhartung, Driise; semkaj tudi štaj. dial. Knaus, m. Bursche, St. Wsch. 397; „sufiks" -ast je povzročil prehod besede od substantiva v adjektiv v slov. in sh. Analogno slov. mutast adj. taubstumm in nem. der Mutast sb. — Istega izvora, a narejene z drugačnim sufiksom, so besede: knjakast, adj. verkriippelt, knjakec, -kca, sb. ein an den Handen verstiimmelter Mensch.; hrv. kljakav, adj. glej Maretič v Radu 81, str. 98. — Nem. dial, gnaunkerlet, adj. in adv. zwerghaft, unansehn-lich, verkriippelt, Steir. Wortschatz 297. kn(j)apa, -e, kn(j)apež, -a, m. ein kleiner, untersetzter aber starker Mann; kn(j)apast adj. vzhodnoštaj. (Pleteršnik podaja k besedi kriv pomen „manu mutilus": konfuzija s prejšnjim); knapača, f. knorriger Stock. — Deblo je germ, izvora, prim. Grimm DWB. V, 1370 sub Knaup, Knaupe; kor. nem. Knaip, m. (to je knaupe) kleiner Mann, tudi Knauper 'was nicht recht wachst'; bav. Knauperling, m. Knirps, Schmeller, BWB. II. 374. krčmžiti, -im, vb. impf. act. verzerren (den Mund, das Gesicht); refl. kremžiti se; kremža, /. das Verzerren des Gesichtes. — Prim, k temu grimsen St. Wortschatz 307 in gremassig 306, Kaltschmidt Ges. Wb. 536 gremsig. kounertnica, /. „Tudi o nekšni travi imenovani kounertnica, katera na najvišjih hribih raste, pripovedujejo Po h ore i in pravijo, da kdor jo pri sebi nosi, nikdar ne zboli", Fr. Pohorski (D. Trstenjak), Novice 1859, 86. — Pač nemško 1 Mogoče „Kolmarskraut1', Gauchheil? I6šati, am, vb. impf. mit Glasur iiberziehen; lqš, m. die Glasur; lošana posoda. — nem. lasen, lasauern, vb. (starejši jezik) mit Lasur iiberziehen, lasieren, Steir. Wortsch. 427. Ein paar verguldt geleijSelte Salz-Vafil. ib. 436, mangulica, /., mangulče, n., manqulec, lea, m. vrsta krmka, što se lako tovi, porcus alatilis, Ak. Rječnik. — Prim. Schmeller Bayr. Wb. 268: magalis Barch (prase). Izvor te besede je pač romanski; -m- je vrinjen pred -g-kot nanga (Neige), štenga (Stege) etc. prakol, -a. m. (Plet. prakol) ein abgenutzter Stock oder Stecken ; posebno Weingartstecken. piakolje n. coll. — Nem. dial, das Prackerl, n. ein Stabchen zum Ausklopfen. Ta tujka je naslonjena na slov. besedo kol / prole(n)k, m. štaj. vzhod.; pru^link, m. kor. Frischling, anniculus. pro-letina, f. Fleisch vom prolenk. — Nem. brueling, m. Schwein, welches in den Briihl getrieben wird. — Svn. briiel stm. Aue, nvn. Briihl. Prim. Lessiak P. B. B. XXVIII, 87. rosfti, -im, impf. V pomenu: Flachs rosten. — Iz nem. Imamo zapadno germ, faktitivni glagol *rauttjan »izpostavljati kako stvar gnojenju" (n. pr. lan, konopljo); iz tega oblike: *roetzen in toeszen; prim, glede zadnjega roeszen Bayr. Wb. II2, 153; švab. toosen, rosen. Reutter, Nhd. Beitrage zur wg. Konsonantengemination. Diss. Freiburg 1906, str. 49. rožinja, /. luščina, die Hiilse. Belokr. Biser. I. 299; rožič, -a m. ein entkornter Maiskolben, Slov. Gor. roštati, -am, vb, impf. Koruzo r. Mais-kolben entkornen (nam. roškati); roženkranc roštati. riškat orehe (Otaleže, Go- riško), Let. Mat. Slov. 1892, str. 5. ružiti, ružim, vb. impf. aushiilsen, schalen, entkornen. ružina, f. ružinje n. coll. Hiilsen. ružilnica f. Kukuruzenthiilsungs-maschine. žuriti, žarim, vb. impf., aushiilsen, schalen. — Prim. Weizrosel n. Werkzeug aus Holz zum Herausbrechen der Korner aus dem Weizkolben. Steir. Wortschatz 629. Mogoče roman, izvora. ružiti, ružim, vb. impf. vzhodno štaj. in kajk. rasseln. sedma ne ruži, da se osma ne spruži (Kinderreim); z lanci ružiti mit Ketten rasseln. Knjiž. slov. rožljati. Plet. navaja tožiti, rožim iz vzh. Štaj. v pomenu „rasseln", vendar se govori tukaj ružiti. skočidlo, n. Sb. ohranjen še v krajevnih imenih: Skočidol (Ober Gottes-tal) etc. Prvotni pomen je „vodopad", kakor kaže paralelna nemška beseda: Sprung, m. „Wie die Heimischen (Lechtaleralpen) diese Hochgebirgsquellen nennen." (Zs. d. o, Alpenvereines 1912, str. 150 (švabski dial.). Poleg tega imajo Slov. še besedo skok, m.: „v šentmartinski fari (na Pohorju) je velik slap ali skok, Slov. Glasn. VII, 1861, 117. Glede sufiksa -*llo- prim, močidlo nassender Boden. Ramovš 1. c. 197. šdmer, (šamor), -mra, m. die Mifigeburt, der Kriippel; verkruppelter Baum; šamljati, -am, vb. impf. ungeschickt gehen, hinken; herumstobern (?). Srvn. schamelaer, schemelaere, mask. ein Kriippel, der auf Handen und FiiBen kriecht und zum Schutz der ersteren einen kleinen Schemel (scamellum) ver-wendet; Lexer Mhd. Wortb. II, 698. šamlja, /. ein alberner Mensch, šamljati, -am, vb. impf. albern reden, Spasse treiben; šamljast, adj. albern. — Prim, nemško (švabsko) tschdmafain) vb. zu Gevatter bitten, Possentreiben. Herigs Archiv CXXX pravi, da je to ista beseda kakor zgoraj schamelaere? Srvn. scheme /. Larve? šamprkati, vb. impf. hinken; šamprkav, adj. hinkend. camp'rdati, -am, vb. impf. ungeschickt einhergehen z. B. von Kiihen. — Istotako pač tudi k schamelaere. šleta, f. Gewohnheit, Eigentiimlichkeit. — Srvn. slehte, n. Geschlecht, sexus, natiirliche Eigentiimlichkeit. V skupinah -ht- se je izgovarjal nekoč -h- bolj površno, zato imamo pisavo mesto rehtliche: retliche; mohten: motthen, prim. Braune Ahd. Gramm. § 154, 4. Beseda šleta je prevzeta iz srvn. dobe, ko se je govoril nem. preglašeni a kot odprt e (geslehte iz gis-lahti). V nvn. se govori ta preglasni vokal al &utec, tea, m. der Narr, der Lappische. — Prim. Kluge Et. Wb. sub schoteh der Narr in južno nem. dial, besede Tschaudi, Schaute, Tschauli v pomenu der Narr. taranbalta, /. „Žitalska dolina (Žitale, Žetale, Schiltern pod Halozami) je tudi tisti kraj, kjer se še veliko od (!) taranbalte - sekire povedati ve" A. Rešek, Nov. 1860, 27. Prim. 1. c. 1859, 345 (obl. tara-balta). Pomen: 1. neolitske ali medene sekire; 2. gromski kamni, Blitzsteine. Miki Et. Wb. 347 taranb r. Mauerbrecher. tarnjžti, -am, vb. impf. jammern, klagen, tarnja, f. Jammer, Klage, Gram; tudi: tarnati, -am. — Južnonem. sich darmen, vb. sich gramen, sich betriiben; Kaltschmidt, Ges. Worterb. d. d. Sprache 156. Glede prehoda m > n, nj prim, žima : žinja; italj. tarma Schabe, Motte : slov. tarnja, Štrekelj, Let. 1892, 41. trusn&t, adj. — nastalo iz *trustnat. Istega izvora je beseda hrust, sb. vierschrotiger, robuster Mensch nam. *trust. — Nem. truste, fem. iippig ge-wachsenes aber zugleich schwerfalliges Weib; Steir. Wortschatz 178. Srvn. tiirse m. nvn. Tiirst orjak, Riese; priimek Wodanov, ki hodi kot orjaški lovec po gozdovih. Prim. Zs. f. d. Philol. 40, 105. trutarica (trutorica, triitrica, truta, trutica, trutika), f. 1. Ganseliebchen, MaBliebchen, bellis perennis; drugod Schneeglockchen; 2. Puppe; oblečena kak trutrica (vzhodnoštaj ). — Nem. triutaerinne, fem. Liebhaberin, Geliebte; k trat, adj. traut, lieb. vatel, tla, m. 'die Elle', tudi vata\, tla; na na vatle, ellenweise. — Nemško starejše Watelle, fem. Elle fiir Leinwand, Unger-Khull Steir. Wortschatz 613. wat, stvn. srvn. obleka. Prim, še sestavljenke: KramereWe, WebereWe, Lein-zuandelie. Štrekelj (Archiv) je kazal na furl, vuadiil palica, Levstik je bil bliže istini pokazujoč na srvn. waldellen. voščiti, vb. impf. wiinschen; Miki. Et. Wb. sub vonšči. Od Hrvatov se čuje: uštiti-im! Slovenizem? žlindra (žlintra), /., žlinter,- tra, m. Schlacke von Metallen. — Nem. Sinter, Sinder in Zinter, Zinder, m. Hammerschlacke, d. h. schlackenhaftes Eisen, das beim Schmieden mit dem Hammer von dem gliihenden Eisen abspringt. Sinterbiihel, m. Schutthalde aus Schlackstiicken, Unger-Khull, Steir. Wortschatz 652, 596. V slov. besedo je vrinjen -l-: prim, žlerbati : serf ein; žlobudra : Salbader etc. žugati, -am, vb. impf. 1) drohen, pretiti; 2) fordern, antreiben. — Iz koč. dialekta: žugn "sagen", v pregnantnem pomenu. Mlajše od žugati je belokranj. solati, -am, vb. impf. mit der Faust drohen. — L. Pintar v L. M. SI. 1895, 52 od n. suchen, ansuchen(\)\ a iz te besede imamo že itak slov-žuh etc. J. Kelemina, Ljubljana. Arheološke najdbe v Slov. goricah. Dne 24. marca 1928 so delavci župana g. Senckoviča v Zetarjevi pri Sv. Lenartu v Slov. gor. našli pri podiranju hrastov rimski grob na občinski skupnosti na Kamenščeku v občini Žetarjcvi. Grob leži na vrhu položnega grebena ter je predstavljal na zunaj gomilo, na kateri je stal mogočen hrast. Hrastove korenine so pokrov raz-gnale in ko so hrast izkopali, je bila pokrovska plošča docela uničena. Grob, ki je bil s tem odprt, predstavlja prizmo, ki sestoji iz spodnje ožje in gornje širše prizme. Spodnja meri v višini 29 cm, v širini 67 in v dolžini 73 cm. Zgornja je daljša in globlja (120, 95 cm). Ob straneh so apne-niške plošče, visoke 60, 84, 95, 95 cm, široke po 25 cm in dolge 103, 120, 128, 100 cm; tako da znaša globina groba povprečno VA m. Na dnu groba je v enem kotu stalo dvoje 40 cm širokih in dolgih ter 19 cm visokih korit in to eno na drugem. V vsakem kotu pa je stala glinasta posoda, pri koritih celo dve. V teh posodah in koritih so bili majhni komadi ožganih kosti, med njimi kos človeške lobanje in pepel. Dvoje lončenih svetiljk dokazuje, da je to rimski grob; svetiljki nosita znamko tvrdke CCC. Bakrena fibula nalikuje libenskim fibulam. Posode so vsebovale zopet manjše posode, tako da se je našlo v grobu samem 5 nepoškodovanih in 2 poškodovani glinasti posodi, 2 svetiljki, 1 zapestnica in ogorele kosti. Posode so razen dveh nizkih krožnatih pokončno trebušne, visoke do 25 cm. Dve kažeta geometrične ornamente ostrih linij. 10 m stran je druga gomila, ki pa je ostala nepreiskana. L. 1927., 21. aprila pa je posestnik g. Simon Šnajdcr v Žametni vasi številka 3, pri kopanju gomile pod svojo hišo naletel na peščen kamen. Masivni kamen se v sredini zoži tako, da se oddaleč približa obliki arabske osmice in meri v dolžini 2.15 m, v širino na najbolj trebušastem mestu 1.05 m in v višino 74 cm. Njegova oblika pa je v splošnem amorfna, kljub temu, da je zunanjost gladka. V sredini je v podolžni smeri izdelano korito, dolgo 80, globoko 20 in široko 30—32 cm. V koritu so ležale tri mramornate plošče, ki so bile pa zopet pokrite z apneniško ploščo. Vse štiri plošče so brez vsakega napisa; sedaj jih uporablja g. Šnajder v kadi za pokladanje zelja. Pod debelejšim koncem kamena je bila črna ožgana prst z glinastimi, lončenimi črepinjami. Zal so te ostanke zvozili na cesto, kjer so se popolnoma porazgubili. Tako manjka vsaka podlaga za katerokoli mnenje, iz katere dobe bi kamen bil in kaj kamen predstavlja. Ornamentike ni na kamenu nobene. Samo razrešitev še nerešenih šestih pismenk, ki leže navpično na korito, utegne razjasniti dobo in zmisel najdbe. Zaenkrat bi bilo želeti, da se kamen vzida na primeren način, n. pr. k cerkvi Sv. Ane na Krembergu in tako ohrani bodočnosti. Fr. B a š. Iz mladosti Lenarta Bud(i)ne. O mladih letih Lenarta Budne je malo zanesljivega znano (prim. Kidrič, Slov. bijografski leksikon str. 63). Nekaj novih, avtentičnih podatkov nam daje 4. izdaja Erazma Roterdamskega »Chiliades« (Basileae, Frobenius, 1520) v drž. licejski knjižnici v Ljubljani (sign. 1569 I Pa fo), ki je bila nekdaj njegova last. Pod tiskarjevim posvetilom s slikami Sa- loniona ter grških in latinskih avtorjev stoji namreč rokopisno: »Sum Leonardi Budine«, nad njim pa »Ex officina Frobenii datus est milii is liber Anno MDXXl. In qua cram ad prelum lector« in poznejši dostavek z nekoliko bolj bledim črnilom »eodemque anno paedotriba Rinfeldie creatus«. Ta lastnoročna notica Budine priča, da je bil 1521 korektor (za latinske tiske) v tiskarni znanega »kralja tiskarjev«, Janeza Frobena v Bazlu, in da je odšel še isto leto za učitelja v mestece Rheinfelden v kantonu Aargau. — Na notranji strani platnic stoji rokopisno »BouStvoE 570«, opozorilo na to stran v knjigi sami, kjer beremo: [JouSivoč populi sunt Scythiae, sic appelati, quia a bubus vehantur, utpote <£|xai;6ptot, id est, Plaustris aedium vice utentes«, kar priča, da je o etimologiji svojega imena razmišljal, in dokazuje, odkod je po takratni šegi vzel njegovo »humanistično« obliko. Knjiga je služila Budni kot pomoček pri študiju latinske in grške frazeologije, kar pričajo neštete opazke ob straneh in na privezanih listih; med njimi sem našel samo par nemških glos, a nobene slovenske. Tudi poznejša usoda knjige je znana. Na prvem privezanem listu:, na katerem se začne od Budne sestavljeni register redkejših latinskih besed, stoji notica s poznejšo roko: »Translatus ex Episcopatu Labacensi«. To kaže sledečo pot: najprej je prišla v ljubljansko javno knjižnico, ki so jo obenem s šolo 1563 osnovali kranjski deželni stanovi, in ž njo vred v roke Tomaža Hrena, ki je vse te knjige shranil v Gornjem gradu. 1784 so kranjski deželni stanovi vse te knjige zahtevali kot svojo last od ljubljanskega škofa, ki pa jih je šele 1789 oddal licejski knjižnici (Stefan, Gesch. der k. k. Studienbibliothek in Laibach v Mitt. des Mu-sealver. f. Krain XX, 1907, str. 14, 43). J. A. G1 o n a r. Slovenska prisega iz Hrastovca. Arhiv iz grada Hrastovca je sedaj shranjen in urejen na ptujskem gradu. Poi naročilu grofa Herberstcina ga je uredil graški vseuč. profesor Pirchegger. V knjigi: »Land-Gerichts Prothocoll Bey der Hochgrafl. Herrschaft Gutenhaag« je med »Juraments Sachen« na 4. in 5. strani napisana slovenska prisega, ki slove: Windisches Jurament Jast N: N: oblubim jnu persesehem Gospodi Bogu nebeskemo vsem lubim Svetnikim jnu temo tokai naprei postaulenemo zestitimo Sodniki Da jast na touto povedavainc sa kero sem jast sdai naprei-poglizan otschim to pravo zisto, no verno Resnico povedat, ko jast verno vem. ali se meni vernosdi netsehem jeno Libesen sovrastvo ali mito per tem povedavaini meti, ali misleti, otschem le povedat to zisto pravo Resnizo, kakor se enimo vernemo Kerschniggo jnu postenemo zhloveggo spodobi, jnu jast na sodnem Dni pred Gospodi Bogu Nebeskemo bom mago sgovorit, se tako verno, kako meni pomaga Bogg ti Nebeški ta prezista brefs sega Madescha Spozeta Mati Boschia Maria, jnu vsi lubi Svetniki. Amen. Pod vrstami je napisan nemški prevod, oziroma original, ki se glasi: Ich N. N. gelobe und schwore dem Herr Gott dem Allmachtigen alien lieben Heiligen und dem alhier Vor-gesctzten Hochgeehrten Ricli-ter, dati ich Vor dieser Aussage, wegen welcher ich jetzt Vor-bcrufen, will die wahre, reine und klare Walirheit sagen, wie ich wahr weil.{ oder wahr zu seyn Vermeine, will nicht einige Freundschaft, Feind-schaft, oder Gab bey dieser Aussage ansehn, oder denken, will nur sagen die reine wahre Walirheit, wie es einem wahrhaften Christen und ehrbaren Menschen zu stehen, und ich am jiingsten Tag Vor lierrn Gott dem Allmachtigen werde mussen Verantworten, alles fo wahrhaft, als mir helfe Gott der Allmachtige, die reinste ohne aller Makel emp-fangene Mutter Gottes Maria, und alle liebe Heiligc. Amen. Po vseh znakih je soditi, da je zapis prisege iz druge polovice XVIII. stoletja. Zapisovalcu je bila bohoričica popolnoma neznana. Slov. prevod nemške prisege je slab. Fr. K o t n i k. Iz pisem Josipa Hašnika. Pisma Josipa Hašnika Puffu, omenjena v našem »Časopisu« (XI, 7), niso tako pomembna, da bi jih bilo vredno v celoti ponatisniti. Zato priobčujem tukaj iz njih samo izpiske važnejših stvari in pomembnejših mest, ki nam osvetljujejo to ali ono'stran piščeve osebnosti, ali pa vsaj dajejo nekaj zanimivih pogledov v Puffovo delavnico. Puffu za njegova dela namenjeni Hašnikovi prispevki so pismom deloma še priloženi; drugod je Puff v pismu samem s črnilom označil, kaj mu naj njegov kopist prepiše. Takih prepisov se v Puffovi zapuščini še mnogo nahaja. 28. n o v. 1842. Prvo Hašnikovo pismo Puffu; ves srečen je, da se je ž njim — pred nedavnim — seznanil, in da ga je naprosil, naj mu pomaga pri njegovih znanstvenih publikacijah. Toži o melanholiji, piše zaradi podatkov o glažutah v Rogatcu in o Sevnici, o napisih na zvonovih, poroča, da je na Donatiju našel znamenite razvaline, poroča o življenju v Rogaškem kazinu. Podpis: Haschnigg, kakor vse do zadnjega pisma, kjer se je podpisal Haschnik. 7. f e b r. 1843. Piše zaradi podatkov o Zetalah; o šegah se ne izplača pisati posebe pri vsaki fari, ker so po pokrajinah enake; boljša bi bila cela knjiga, za katero obljublja svojo pomoč; poroča, da se nahaja pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem velika planota, ki jo ljudje imenujejo »ozidje«, z mnogim zidovjem in rimsko opeko z znakom »M«. Kmetje pripovedujejo, da je tam stalo mesto z imenom Troja. Poroča, da dopisuje v graško »Stirio«. 5. apr. 1843. Pošilja notice o podružnici Sv. Trojice, o ustanovitvi podružnice Sv. Primoža in Felicijana v Ljubnem; da je v marcu težko obolel na vnetju možgan; veseli ga, da mu daje Puff poguma do publicističnega delovanja; prosi ga pri tem nasvetov in pomoči. 22. n o v. 1843. Pošilja podatke o fari Sv. Roka in o novih stavbah v Rogaški Slatini; opravičuje se, da je Puffu v njegov album napisal melanholično pesem, toda to je pristen izraz njegove notranjosti, kakor so tudi vse njegove pesmi, posebno slovenske, melanholične, kar mu njegovi prijatelji očitajo kot nasprotje ž njegovo sicer veselo naravo. Kot nov dokaz za to mu pošilja svojo nemško pesem »Der Stein am Herzen«, ki jo je Puff v zadnjih kiticah precej popravil, ker jo je očividno nameraval dati prepisati in poslati v kak nemški list. Podpis: Tribunski. 26. j a n. 1844. »Der Stein am Herzen« je bil res namenjen za »Stirio«, ki ga pa menda ni priobčila; zato se jezi nad orijentalskimi hiper-bolami in patrijotičnimi lažmi, ki jih sicer prinaša, obžaluje, da list slovenstva ne le ne ceni, ampak ga naravnost prezira, kar dokazujejo posebno spisi Drja Schreinerja. Zato se v imenu vseh Slovanov zahvaljuje njemu, da vsaj on ni tak. Ponovno vprašuje, kaj je z Gothovimi prašal-nimi polarni in ali bodo pri delu, ki bo nastalo iz tega, udeleženi samo Nemci; poroča o Slomškovi nameri, ustanoviti družbo za izdajanje dobrih, »i. e. streng moraliseher«, knjig za kmete, pri čemer se misli tudi na slovansko zgodovino. 27. marca 1845. Pravi, da imajo Švicarji pravice se branijo jezuitov; veseli se, da je Wartinger glede slovanstva tako potolkel Schreinerja; nato mu poroča »zur Schandc unseres illuminierten Jahrhunderts« o smrti »somnambule« (gl. ČZN, V. 143—4), ki jo imenuje »arme Schwar-merin«; uradi so po njegovem ob tej priliki uganjali filantropijo samo na papirju. 18. jul. 1845. Iz Sv. Jurija ob Taboru. Puff mu je ponudil, da se naj tikata, kar je Hašnik sprejel z velikanskim navdušenjem; ponudba ga je veselila tembolj, ker je videl v Puffu prvega Nemca, ki je pravično sodil o Slovencih. Rogatec je rad zapustil, ker je rajši pri Sv. Juriju večen kaplan kakor pa župnik v kraju s tlako. »Die Robatli ist die Quelle der moralischen Entartung«. Vprašuje, kaj so dejali Nemci na njegov dopis v »Stirii«: »Aus Untertabor«. Hvali prijetnega soseda župnika Stojana v Gomilskem, ki je znamenit slovenski literal, a samo preskromen, da bi se pod svoje mnoge spise podpisal. Pošilja mu dolgo humoristično pesnitev o konfliktu med logarjem in pastirjem. — »Und nocli ein Schwank. Unlangst kam mir ein Bandchen slav. Erzahlungen, in Udine aufgelegt, vor. Unter anderm enthalt eine Erzahlung, die beleliren und erbauen soli, aber durch und durcli Liige ist, auch ein von mir vor 12 .laliren verfatf-tes, in einer Liedersammlung bereits unter meiticm Nahmen abgedrucktes Lied, welches der Erzahler fiir ein sehr altes, von ihm wieder aufgedeck-tes Gedicht ausgibt. Soil man diese diebische Elster, die schon lange Jahre ihr Unwesen treibt, nicht offentlich zurechtweisen? Wenn H. Tr-stenjak sich damit balgen wollte, ich moclite ihm mehre genaue Daten zum Behufe einer offenen Zurechtweisung mitteilen. Wenn Du ihn zu Gesichte bekommst, bitte ilim nebst meinem herzlichsten GruB, auch diesen meinen Wunsch zu eroffnen.« — Zakaj Matjašič ne piše nič v Novice? Prosi ga, naj prizanaša slovenskim dijakom pri izkušnjah. 10. marca 1847. Zahvaljuje se Puffu za povabilo pri »Heimats-freundu«; 1. letnik mu je ugajal, ker je o Slovencih govoril s spoštovanjem. Nemci slovanstvo prezirajo, ker ga ne poznajo in ne razumejo. Puff je izjema, ker vpraša vedno Slovane za svet. (Sledi dolg ekskurz o razlagi krajevnih imen.) Za »Heimatsfreunda« opisuje narodne običaje po posameznih mesecih, pri čemer pa ga ovirajo mnogi posli, pred vsem šola, ki jo je ustanovil, ki šteje 176 učencev, ki jih mora sam poučevati. Dokler ni šolskega poslopja, tudi ni misliti, da bi se dobil kak učitelj. — »Unlangst wurde ich aufgefordert meine slav. Lieder dem Slaven-verein in Wien mitzutheilen, ein paar habe ich bereits abgeschickt, ich wiirde viel dichten, aber das Feld ist mir fiir den Pegasus zu enge, und ich darf diesen Gottergaul nicht mit dem futtcrn, was er am liebsten hatte.« Podpis: Haschnik. , . J. A. Glotiar. * „Kolomonov žegen" in enake reči pri nas. »Historia annua Collegii S. I. Labaci« (rokopis v ljubljanskem muzeju) poroča o letu 1607 med drugim (str. 53): »Haeretici decern circiter in gremium Ecclesiae Catholicae redierunt, totidem vel concubinarii vel desperati homines suas maculas eluere. In his units magicis usus chartis certo sibi persuaserat, nulla omnino re se laedi posse. Hanc opinionem experientia confirmaverat. Nam in pugna gladii ietibus et punetione scis-sis vestibus nihil vulneratum se asserebat, tametsi acutum et diu duran-tem dolorem senserit. Perdifficile fuit hanc opinionem ex daemonis con-ciliatam illusione, ex obfirmato animo, et characteres magicos ex mani-bus eximere, divina turn id ope demum perfectum est.« K letu 1627 (str. 121): »Alii a schedis superstitiosis collo appcnsis sanitatem nequaquam emendicantes supposito S. Patris [Ignatii] numis-mate adiuti.« K letu 1639 (str. 153): »Amuleta contra vulnera, schedulae, radices, immo et philtra possessoribus erepta ...« »Diarium praefecturae« istega kolegija (rokopis ravnotam) pa poroča k 5. febr. 1700 o nekem dijaku: »Sabbatlio Carolus Rosman suspcc-tus de magicis artibus carcere inclusus fuit, ut liber magicus, quern habere dicebat, extorqucri posset, verum cum constanter negasset, et fri-gus cum diutius retinere non patiebat, emissus est, et... eliminatus est, iussusque Labaco exesse.« , . „. J. A. Q1 o n a r. Kdaj je nastal mariborski minoritski samostan? Dočim Puff (Marburg 1, str. 97) pravi, da je 1282 že obstajal minoritski samostan ter ga je Jožef II. ravno 500 let pozneje ukinil, oziroma preselil v graško predmestje, trdi Orožen, da je 1284 bil ustanovljen (errichtet, Das Bisthum u. die Diocese Lavant, I, 11). Vira za to trditev ne navaja ne eden ne drugi. — Marian (Austria sacra 111, 6, str. 289) se sklicuje na podatke, ki so mu bili priposlani iz provincijalnega arhiva, in pravi, da so se prvi minoriti naselili v Maribor deloma iz Italije, deloma iz gornje Nemčije okoli 1. 1302. Prvim menihom so bojda odkazali za maševanje in pridigovanje podružno cerkev ob Dravi, poleg cerkve so si postavili najprej malo hišo, nekoliko pozneje pravi samostan. Potemtakem bi bila cerkev že prej obstajala. Na kakih podatkih sloni ta trditev, se danes ne da več ugotoviti. Samostanski prostor se popolnoma vjema s tradicijo Frančiškovega reda, ki si je stavil samostane najrajši ob mestnem zidovju, včasi znotraj, včasi zunaj mesta. Prvi gvardijan je po Marianu bil p. Martin iz Gradca. To sklepa iz neke listine 1. 1313, ki jo v latinskem jeziku priobčuje na str. 290. V tej listini potrjuje gvardijan Martin s konventom, da je neki kramar (institor) s priimkom Chazzarius (Kožar?) v čast božjo in Devici Mariji ter sv. Katarini za svojo in svoje žene Dimude dušo določil samostanu pol talenta in tri denarje za vzdrževanje večne luči v kapeli sv. Katarine. Toda v tem pismu se Martin imenuje le »tačasni« gvardijan. Listina ne daje prav nobene opore za trditev, da bi bil to prvi gvardijan ali da bi bil samostan ustanovljen šele leta 1302. Deželni arhiv v Gradcu ima dve listini, v katerih se omenja mariborski minoritski samostan. Listini, žal, nista datirani, vendar so čas njunega nastanka veščaki precej točno določili. Listina št. 1021a z dvema visečima pečatoma je po Z a h n u nastala okoli leta 1274. Njena vsebina je kratko ta: Gertruda, vdova po Ulriku Mariborskem, sporoči mariborskim mi-noritom del nekega dvorca za vsakoletno zadušnico za moža. — Ker še listina ni objavljena, priobčujemo tu doslovno besedilo: Labi solet cum tempore quicquid seriptis vel testibus non fuerit roboratum. Huius rei gratia Ego Qerdrudis relieta domini wlrici de Marchburch tenore pracsencium innotesco tam praesentibus quam futuris, me partem aree, quam a vidua Lev-toldi cognomento Magechrut et liberis eius per manus fratrum Minorum pro III marcis denariorum libere comparaui, ob reme-dium anime mee ac praedicti Mariti mei et omnium liberorum et parentum meorum super ecclesiam fratrum Minorum in Marcliburch delegaui cum edificiis in eadem area collocatis de consensv et attestatione filiorum meorum, quorum sigillis prae-sentem litteram roboraui. Supradictis fratribus minoribus mihi econverso promittentibus, quod singulis annis a fratribus domino ibidem pcrpetuo famulantibus pro me ac marito meo et omnibus liberis meis fiat officium pro defunctis, quod pro fratribus in ordine decedentibus et benefactoribus ordo consueuit facere ter in anno. Huius rei testes sunt Dominus Clionradus de Cholniz, dominus Reinboto, Qebwolfus, dominus wolfhardus de ordine penitentium, Otto, Leupoldus, Eberbardus, Hainricus ysnarius cives de Marclipurcli et alij quam plures. Za točnost prepisa jamči Dr. Maks Doblingcr, p. m. Baš iz imena že mrtvega UIrika in iz prič se da opravičeno sklepati na leto 1274., torej je samostan bil ustanovljen že pred 1274. Listina št. 1181 dež. arli. in 652 (kopija) vsebuje oporoko nekega Wulfinga in ta med drugim določa: »Item vnam Marcam denariorum ad opus barrocliie in Marclipurcli. Item legaui fratribus in marchpurga ad construendum altare annuatim duas vrnas vini et illas dare teneatur, qui vineas meas post me Iia-buerit«. ' I M i nori ti sicer tu niso imenoma navedeni, a jasno je, da se pod »fratri« v Mariboru morejo umevati le minoriti, ker drugih redovnikov takrat v Mariboru sploh ni bilo. Pirchegger in dr. Doblinger stavita ta dokument brezpogojno v 1. 1250.') ') Dopis dež. arhiva v Gradcu z dne 17. V. 1927 g. J. Mravljaku, ki je v Gradcu izposloval avtentičen prepis obeh dokumentov, se glasi: »... Hingegen ist nich.t in dieser Urkunde (namreč prej nav. št. 1021 a), sondern in einem unldatierteu, nacli H. Pirchegger und M. Doblinger unbedingt dem Jahrc 1250 zuzuweisenden Stiicke (L. A. Nr. 652, Kopie, und Nr. 1181, Original) der Marburger Minoritenkonvent zum erstenmal iiberhaupt erwahnt, jedoch nicht ausdriicklich und genau als solcher be-zeichnet«. Potemtakem je mariborski minoritski samostan nastal še pred letom 1250. Fr. K o v a č i č. Slovstvo. Dr. Leonid Pitamic, Država. Založila Družba sv. Mohorja, 1927, 8°, str. 480. S pojmom države se srečujemo neštetokrat v zoianstvu in vsakdanjem življenju. Država odločilno posega v življenje posameznikov, zajednic in cele človeške družbe. Zato je pač potrebno imeti o njej jasen pojem ter ipoznati temeljne zakone in pravila, ki vladajo ali bi naj vladali v razmerju države do lastnih in tujih državljanov, do drugih zajednic in držav. Tem potrebam izvrstno odgovarja Pitamičeva Država. Podobna knjiga je bila že dolgo potrebna ne samo pravnikom, ampak tudi zgodovinarjem in sploh vsem izobražencem. Knjiga podaja na koncu tudi seznam važnejših sistematskih del o državnem pravu. Razen izvrstne knjige S. .lovanoviea »O državi«, ne navaja avtor nobenega slovanskega dela. Ta nedostatek bi se naj v drugi izdaji popravil. Sploh bi trebalo Jugoslovanom bolj segati tudi po slovanski literaturi. Saj so tudi slovanski pravniki in pravni zgodovinarji obogatili pravno znanost z dragocenimi prispevki. Zapadno evropski viri o slovanskem svetu so često nezanesljivi iln ne morejo dobro razumeti slovanskega duha. Nasprotno pa so slovanski znanstveniki napisali mnogo zelo dobrih študij o razvoju slovanskega sveta v najrazličnejših panogah življenja, a neredko osvetlijo dogodke na zapadu tudi s tiste strani, s katere jih ne morejo zapadni strokovnjaki. To velja zlasti za tri svetle zvezde ruske državnopravne znanosti. Boris Nikolajevič Čičerin (1828—1885), Nestor ruske pravne vede, se je razvijal pod Heglovim vplivom. Na izviren način je skušal spojiti Aristotelov in Heglov nauk o državi. Njegova glavna ideja: »Opyty po istorii russkago prava« (Poizkusi zgodovine ruskega prava) z 1. 1858., »Istorija političeskih učenij«, ki je izšla v Moskvi v štirih knjigah od 1. 1869.—1877. ter »Sobstvenost i gosudarstvo« (Osebna lastnina in država) z I. 1883. imajo še dandanes znanstveno vrednost. Če je Cičerin predvsem metafizik, je Aleksander Dmitrijevič Gradovskij (1841— 1884), njegov naslednik na moskovski stolici državnega prava, predvsem zgodovinar in politik. Politika mu ni kabinetna abstrakcija, nego realna resničnost, kjer se bojujejo predvsem živi ljudje. Opozoril je, da je politična zgodovina ž.e gotova praktična politika, a praktična politika pa je še negotova politična zgodovina. Zato na-glaša potrebo, da dobro pozna zgodovino politik, a tudi državoznanec in pravnik, ki študira, registrira in objasnjuje plodove politike, kolikor se javljajo v pravnem področju. Po mnenju G. priznavajo diržavoznanske vede samo to, kar je, a ne tega, kar bi naj bilo. Znamenito je njegovo obširno delo »Načala russkago gosudarstvennago (državnega) prava«. Prvi del je izšel v Moskvi I. 1875. (2. izdaja 1. 1892.), drugi del je sledil 1. 1876., tretji pa 1. 1883. Marsikaj na zapadu se javlja v novi luči v njegovi knjigi »Gosudarstvennoe pravo važnejših evropskih deržav; čast istoričeskaja«, ki je izšla v Moskvi 1. 1886. Še važnejši je Nikolaj Mihajlovič Korkunov (1853—1900). Državo smatra za družabno zvezo svobodnih ljudi. Francozu Duguitu se pripisuje zasluga, da se je prvi uprl nazoru, da je država oseba in subjekt. V resnici gre ta zasluga Korkunovu. Od Korkunova je odvisen Duguit, pa tudi več nemških pravnikov, kakor n. pr. Liinig. K. je prvi povdaril, ida država ni oseba, subjekt, a tudi ne objekt, temveč razmerje. V tem razmerju so subjekti državljani, objekt pa moč, destinator moči pa je družba. Ta nauk ima razen vpliva na državnopravno znanost tudi filozofski in socialen pomen. Zakaj od dobe Korkunova stopa vedno bolj na mesto vede o predmetih in substancah veda o razmerjih. Veda more raziskovati posamezne predmete ali pa razmerja med njimi. V novejšem času se znanost čim dalje bolj bavi z razmerji. Socialni poman Kor-kunovega nauka je v tem, da pravnik n>e stoji več na stališču države kot moči in imperija ter na stališču državljanov kot posameznikov, ampak na stališču družbe in solidarnosti ljudi, ki iprebivajo v družbi. Tako se avtokratična jurisprudenca menja v demokratično. Plodove svojih raziskovanj in študij je vložil K. zlasti v »Russkoe gosudarstvennoc pravo« (2 dela, Moskva 1893) in v »Sravniteljnyj očerk gosudarstvennago prava ino-stranih deržav (Primerjalni pregled drž. prava inostranih držav), ki je izšel 1. 1890. v Moskvi. Iz poljske pravne literature treba v drugi izdaji vpoštevati in navesti v sez,namu vsaj izvrstno delo slavnega poljskega pravnika Stanislava Kutrzebei, ki! je izšlo pod naslovom »Historija ustroju Polski w zarysie« (Pregled ustavne zgodovine Poljske) leta ■ 925. v Krakovu že v šesti izdaji. Važen je v tej knjigi tudi bogat seznam poljske pravne literature. V zapadnem svetu je malo tako dobrih revij o pravnih in državoznanskih vedah, kakor je češki »Sbornfk ved pravnich a statnich«, ki ga urejuje prof. dr. K. Kadlec. Razvoj češke in poljske države oriše zelo dobro Kadlečevo delo »Dejiny verejneho prava ve stredni Evrope«. Praha 1926 ' (Zgodovina javnega prava v srednji Evropi). Kadlec je izvrsten (poznavalec tudi srbskega in hrvatskega prava. Za časa svojih predavanj na zagrebški univerzi je svoje znanje §e poglobil. Del svojega znanja je vložil v obširno razpravo »Statni zrfzemi a statopravni postaven! narodu slovanskych« (Državne ustanove in državnopravni položaj slov. narodov), ki je izšla 1. 1912 v Pragi v obširnem zborniku »Slovanstvo«. Vedno večja je potreba, da se jugosl. pravnik seznani z državoznamistvom, pravom in vsaj najvažnejšimi pravniškimi strokovnimi izrazi slovanskih narodov. To potrebo treba vpoštevati v pravnih učbenikih, kar je do neke mere tuidii Pitamičeva Država. Radi tega }e bilo umestno dodati1 n. pr. na strani 21., ozir. 22., da uporabljajo Čehi za pojem neimperialistične države besedo »stat«, Slovaki »štat«, dočim nazivajo Čehi z izrazom »riše«, Slovaki z besedo »reša« tisto državo, ki jo smatrajo za imperialistično (u. pr. rimska, bizantinska, nemška). V poglavju o suverenosti so nekatere pomote. Z razipadom rimskega cesarstva še ni prenehala .absolutna oblast enega vladarja. Po razi-padu rim. cesarstva na dve polovici (1. 395.) in po zaniku zapadinorimske države (leta 476.), se povzpne absolutna oblast bizantinskega cesarja za Justinijana I. (527—565) na vrhunec, zlasti po vstaji »Nika« 1. 53fc., ko je v krvi zlomil upornost carigrajskega meščanstva. Justinijanu se je posrečilo podjarmiti tudi bizantinsko cerkev. Še bolj je ustvarila tip absolutne monarhije »dedinja« biz. cesarstva, moskovska Rusija, ki je za Ivana Groznega (1533—1584) še silneje kot Justinijan uveljavila svoj absolutizem tudi v cerkvi. K vzniku in razvoju ruske absolutne monarhije je največ pripomogla ideja tretjega Rima, ki jo je prvi razvil ruski menih Filofej in z njo prešinil Ivana Groznega; zato bi ji trebalo posvetiti vsaj nekaj vrstic. V poglavju o stanovski monarhiji bi se naj omenila Jagelonska Poljska (1386— 1572), ki je razvila takorekoč tip stanovske monarhije. Za vlade svobodno izvoljenih kraljev (1587—1795) je bila Poljska nekaka stanovska republika in monarhija obenem. V nobenem slovanskem narodu ni sedanjost tako živ odsvit preteklosti, kakor v poljskem. Brez poznanja državnopravnega položaja nekdanje Poljske ni mogoče razumeti razvoja Poljske po svetovni vojni. V poljsko kulturno, politično in pravno zgodovino ter državnopravne razmiere stare Poljske daje dober vpogled ne preveč obširno delo poljskega pravnika prof. dr. M. Bobrzynskega, ki se peča predvsem ■A zgodovino. Boljši od poljskega originala je dopolnjeni češki prevod od prof. dr. Bidla, ki je izšel pod naslovom »Prehled dojim ipolskycli«. S perzonalno unijo sta bili Poljska in Litva združeni z manjšimi presledki od pogodbe v Krevu 1. 1385., ki se je obnovila 1. 1401. Od pogodbe v Horodlu nad Bugom 1. 1410. je imelo državnopravno razmerje med Poljsko in Litvo bolj značaj realne kot perzonalne unije. Po lublinski uniji 1. 1569. je poljsko-litovska monarhija nekak prehodni tip med realno unijo in enotno državo. Zalo dobro je v Državi poglavje o Zvezi socijalističnih sovjetskih republik. Ker igra ta diržavna zveza v svetu tako važno ulogo, naj bi g. avtor dopolnil ta del svoje knjige z boljševiškimi deli, kakor je ni pr. dobra študija prof. A. L. Malickega »Sov-jetskaja konstitucija« (Moskva 1925) ali pa G. S. Gureviča »Istorija sovjetskoj konsti-tuciji« (Moskva 1923). Dobro dopolnilo ravnokar omenjenih del je ukrajinska knjiga prof. A. Aleksandrenka »Konstitucija USRR i SRSR«, ki je izšla v Harkivu I. 1927. Te opombe ne morejo niti najmanj zmainjšati Pitamičevi Državi njene visoke vrednosti. Brez dvoma bi se lahko z njo ponašal tudi vsak velik zapadni narod. Če se druga izdaja priredi v manjšem tisku, ne bo obseg knjige narastel kljub dopolnilom. Če bo g. prof. dr. Pitamic dopolnil svoje delo s tozadevno slovansko literaturo, bo zavzela druga izdaja eno izmed! najčastnejših mest v znanstveni književnosti. J. S e d i vy. Orožen Janko: Zgodovina Celja I. Prazgodovinska in rimska Celeja z arheološkim vodnikom po muzeju, inestu in okolici. Celje 1927, p. 143. Kakor je prej zbral marljivi Orožen vse vire o srednjeveškem Celju (gl. ČZN. XXiIII, 89), tako je sedaj storil isto glede prazgodovinske in rimske Celeje. S prvim delom smo dobili pregledno sliko tega, kar o stari Celeji sploh vemo. •i Kakor v dlrugem je tudi v prvem delu opisano vse ozemljie, ki geografsko gravitira k Celju, oziroma, ki je spadalo pod celejanski municipij. Po kratkem geografsko-geološkem uvodu nas vodi Orožen po prazgodovinskih najdiščih celjskega ozemlja. V središču prazgodovinskega opazovalnja so najdeni predmeti. Prazgodovinski del ima že takoj v začetku značaj arheološkega vodnika, ki je zelo važen za eksaktnega znanstvenika, ki pa postane lajiku radi opisovanja samega odbijajoč. Lajik bo zaželel pri prazgodovini razvoja človeka od brlogarja do poljedelca s iplugoin, živinorejca, obrtnika in po bronasti dobi stanovske diferencijacije, umetnika in vernika. Saj ravno v naših krajih stopijo ta Idlejstva v razvoju lepo do izraza v kulturnem udejstvovanju ras. Alpska rasa do bronaste kullture, Iliri predstavljajo hallstattsko, Kelti pa latensko, dokler se končno oboji ne zlijejo v eno kulturno in etnografsko enoto. Vzor za tak opis je imel Orožen pri Sdlimidu, katerega je uporabljal. Glede raziskavanja dobroveljskih jam pa se moramo zavedati, da so jame na Dobrovlju mokre, zato ne bo v njih nobenih znakov človeka-brlogarja. Pri Vranskem imamo Črcto in ne Čret. Na poledtiiška usihajoča jezerca v Savinjski dolini, katere omenja Orožen v geografsko-geološkem uvodu, spominja še dames v vsej dolini znana tradicija o nekdanjem jezeru pod diluvijalnimi terasami. Tiskovna napaka, ali kaj, pa mora biti prelomnica Vransko—Vojnik! V ipodajanju rimske dobe stoje v sredini celejanski spomeniki s oclejanskimi osebnostmi. Tako imamo tudS tukaj arheološkega vodnika po rimski Celeji. Lepo je podana uprava mesta, posebno izvrsten pa je ves historično-geografski del. Škoda zato, da ni večina skic in tudi slik bolje izvedenih. Kakor pa manjka pri prazgodovinski Celeji kulturno ozadje, tako manjka tu slika rimske iprovince, Norika, s, čimer bi rim- ska Celeja dobila šele pravi okvir. »Zgodovina Celja« ima poleg znanstvene ambicije tudi poljudno tendenco. Vsled tega in pa, ker predstavlja druga polovica knjige vestno sestavljeni vodnik po celjskem muzeju i. t. d., bo vsak opazovalec spomenikov v muzeju prišel na samostojno razmišljanje in bi nujno rabil pregledni okvir prazgodovinskih kultur ter rimskega imperija v naših krajih. To pa v razvoju, kar bi naj tvorilo okvir, poleg tega pa v karakterističnih slikah, katere je Orožen v pričujoči knjigi dobro podlal. Vzor, po katerem je Orožen delal, je Abramičev »Poetovio«. To pa je strogo znanstveno delo, medtem ko je Zgodovina Celja I. namenjena predvsem provinci »procul negotiis«. Posebno velja to danes, ko se v naših realnih šolah klasična zgodovina skokoma »prode« ali mahoma konča. Za rimsko Celejo bi okvir predstavljal razširjeni odstavek »Celeia« in sodobni dogodki. Propad z nekoliko močnejšim ozadjem, kot ga ima v svojem uvodu Abramič. Na drugi strani pa bi se Orožnova »Rimska doba« združila z »Arheološkim delom« v eno celoto, kar bi bilo za vsestranski (znanstveni kot poljudni) prikaz rimske Celeje mmogo efektnejše in nazornejše. Ker brez ozira na to, komu je namenjena knjiga, obstoji tudi razlika med muzejem v Ptuju in v Celju. Glede ostalega pa kaže avtor sam na asimilacijo Keltov z Iliri, ko pravi, da je zelo verjetno, da je med ipojavi keltskega življa takih, ki so »ilirskega izvora«. Organizacija armade v cesarski dobi ni slonela na legijah, ki imajo garnizije v krajih, odkoder se rekrutirajo, ampak obratno; garnizije so tvorili — kot danes pri nas — rojaki vseh mogočih pokrajin. Podatki, da so rimski grobovi pri Gomilskem »ob vstopu v sotesko«, so napačni, ker pri Gomilskem soteske ni. Cesta iz Celeje na Adrans je šla od Motnika vsaj 4—5 km stran. Ad Medias ne leži na pol poti med Emono in Ce-lejo, ampak na pol poti med Adrantom in Celejo. Za rimsko cesto od Slov. Bistrice v Wagno nimamo nobenih dokazov. Orožnov jezik teče gladko in vabi čitatelja s seboj v globino lepe knjige, za katero moramo biti Slovenci kot Srbohrvati pisatelju zelo hvaležni. Fr. Baš. Kranjec Silvo: Zgodovina Srbov. Izdala Mohorjeva družba. Celje 1927. Str. 254. Mohorjeva družba je obdarila za 1. 1927. svoje člane z »Zgodovino Srbov«, ki jo je spisal Silvo Kranjec. Zamisel odgovarja gotovo dejanskim potrebam, vendar se mi nje uresničenje ne zdi povsem srečno. Kajti navzlic uloženemu trudu in vestnosti knjiga ni v dovoljni meri to, kar bi predvsem morala biti, poljudna knjiga, za najširše plasti našega naroda. Publikacije Mohorjeve družbe predstavljajo za gotove sloje zlasti zunaj na deželi skoraj edino čtivo zabavne in poučne vsebine in vsled tega je dvojno potrebno, da se taki čitatelji privežejo s primernim podajanjem. Zgodovina Srbov v tej obliki je prej pregleden in lahko umljiv repetitorij za višje razrede srednjih šol, kakor pa dobra knjiga za narod. Že pri izbiri iz ogromne tvarine bi moral pisec stre-miti predvsem za tem, da izkleše posamezne pomembnejše epohe in osebnosti, n. pr. Štefana Nemanjo, Štefana Prvovcnčanega, Sv. Savo, Karadordev ustanak i. t. d. Kajti marsikaj, kar je za strogo znanstveno delo oldlika, n. pr. strogo ravnovesje med posameznimi deli in smisel za zgodovinsko kontinuiteto, v tem slučaju ne igra take ulo-ge. Nasprotno pa se morajo tu in tam uporabiti tudi dfctajli, ki ožive sliko in priklenejo fantazijo čitateljev. Da mu pa pri tem obseg preveč ne naraste, bi mirno lahko skrajšal gotove odstavke, predvsem starejše srbske zgodovine, posebno tam, kjer so nam vsled pomanjkljivosti virov ponekod itak znana samo izolirana dejstva in gola imena. Tako bi knjiga ne bila suhoparen izvleček srbske zgodovine, ki postane prav posebno voden in brezizrazen v poslednjih poglavjih iz najnovejše srbske zgodovine. Saj posveti cele tri strani balkanski vojni, ki je vzdramila in navdušila vse plasti slov. naroda, okrepila zavest skupnih interesov južnih Slovanov, prosvetljenemu delu naroda pa utrdila zavest, da vstaja v Srbiji jugoslovanski Piemont. Sarajevski atentat pa je odpravljen kar v enem stavku, četudi še dandanes celo del inteligence gleda na ozadje sarajevskega atentata kakor tudi na osjbe atentatorjev nehote skozi c. kr. avstrijska očala. Če kje, bi bila gotovo tu večja obširinost na mestu. Ravnotako se v enem stavku odpravi avstrijski ultimat, ulogi Srbije v svetovni vojni pa sta odmerjeni dve pičli strani. Pisec je to najbrže sam čutil, ko pravi na str. 250., da so nam ti dogodki še v svežem spominu in da o njih še zgodovina ni izgovorila končne besede. To bi bili načelni pomisleki, ki so, kakor mislim, umestni ipredvsem zato, ker so historične publikacije s popularno tendenco pri nas tako redke, da je tem bolj potrebno, da vsaka v poilni meri odgovarja svojemu namenu. Sicer je zgodovina Srbov pisana gladko in bo tudi v tej obliki našla svoje čitatelje, saj je nje potreba več kot očividna. Pogreškov, celo tiskovnili skoro ni, kar kaže, da se je pisec dane literature posluževal s previdnostjo in spretnostjo. Omenim samo dve, ki jih je našel vsaj deloma že v upotrebljeni literaturi. Tako pravi na str. 24., da nam imena slovanskih plemen v sredi polotoka niso ohranjena, in pozna le Timočane. Vendar vemo za pleme Berzitov v severni Macedomiji, ki se omenja v zvezi z bolgarskim kanom Telerigom (772—777), in za Smolence, ki se omenjajo v dobi kalna Presijana (836—855) v vzhodni Macedoniji. Torej ravno dovolj, da nam potrdi domnevo o prvotnosti iplemenske ureditve južnih Slovanov, katero potem počasi razkrajajo in nadomeščajo nastajajoče slovanske državne tvorbe*. Na str. 83. se trdi, da je bila stara srbska država plemeni-taška in fevdalna država, ki je čisto podobna takratnim državam zapadne Evrope. V resnici se pa ustroj stare srbske države ravno od specifično zapadno-evropskega fevdalizma bistveno razlikuje. Nimamo tu one dbsledno izpeljane hierarhije, ki je na zapadu posledlica posebnih razmer frankovske, oziroma karolinške države. In če je tam viteštvo trdno sklenjen stan, pravi nosilec fevdalne družbe z lastno samoniklo miselnostjo in življenjskim nazorom, ki tvori za vladarje dobrodošel protiutež za višje plemstvo (Konrad II., Štaufi), igra v Srbiji odgovarjajoči družabni sloj (vlasteličič, vojin, vojnik) napram višjemu plemstvu ipovsem podrejeno vlogo. Bogomir S t u p a n. Mravljak Josip: Nadžupnlja in dekanija Vuzenica. Maribor 1928, 8°, str. 90. Pričujoče delo, ki je vzniklo iz lokalnega patriotizma (Predgovor), tvori drugi del obširnejše monografije »Vuzenica«1) ter podaje cerkveno zgodovino vuzeniške nadžupnije in dekanije. Pisatelj razpravlja najprej v splošnem delu o postanku vuzeniške cerkve in njenem gmotnem položaju, na kar navaja vrsto vuzeniških župnikov in za njo vrsto kapelanov, kakor ji je mogel sestaviti po raznih virih; po zanimivem vuzeniškem opravilniku, ki se podaje v 'latinščini in slovenskem prevodu (nokturn — str. 56 — ni peta črna maša, marveč del molitev, imenovanih jutranjice — matutinum —, ki se moli ali poje tudi ob vigilijah), preide pisatelj na podružnice in podrejene župnije ter se na koncu (Dodatek) dotakne vuzeniških mašnih ustainov in današnje nad-župnijske nadarbinske posesti. 1 Delo nudi marsikaj zanimivega; osobito je zanimiv opravilnik iz 1668, ki našteva dolžnosti in dohodke nekdanjih vuzeniških kapelanov. Ravnotako vsebuje marsikaj zanimivega vrsta vuzeniških župnikov, dočiin je vrsta vuzeniških kapelanov kakor ') L. 1927. je pisatelj izdal 42 strani broječo knjižico »Vuzenica v srednjem veku«, ki obsega podatke o vuzeniških gospodih in o trgu Vuzenlci od 1. 1200. (po priliki) do 1456. tudi vrsta župnikov in kapelanov podrejenih župnij suhoparno naštevanje imen in letnic brez vsakih zgodovinskih podatkov. Največ bi pričakovali od Splošnega dela, a prav ta del je mršav; v spisu se pogreša tudi zanesljiva zgodovinska metoda. V tem delu stavi pisatelj početkc vuzeniške nadžupnije v 9. stoletje in se opira pri tem — sicer z vso previdnostjo — {nia odlok Ka-rola Velikega z dne 14. junija 811.; toda taka dedukcija nima najmanjše zgodovinske verjetnosti. Drugo pa je vprašanje, da li je Vuzenica pražupnija. Prof. dr. Kovačič (Zgod. lav. škofije, Maribor 1928, str 107 in 109) je mnenja, da je Vuzenica bila prvotno vikarijat pražupnije Sv. Martina pri Slov. gradcu, ki se je 1254 osamosvojil; samostojna župnija pa da jie1 postala 1265. Listina pri Orožnu (Bistum Lavant, zv. 3, str. 151) teh trditev po našem mnenju ne ovrže; Oglej se je namreč le na ponovne prošnje celjskih grofov (Vovbržanov) »saepe repetita prece« odločil podeliti trajen arhidiako-nat vuzeniškim župnikom. Zato je župnija kot taka prav lahko mlada. Naravnost problem pa tvori ta trajni arhidiakonat, ki je bil po gori imenovani listini 1267 podeljen vuzeniškemu župniku Bernardu Pelasiju in njegovim zakonitim naslednikom »inter Dravae et Savae fluxum«; ravno za tega Pelasija se v gornjegrajskih listinah navaja kot savinjski arhMakon Leopold, župnik v Laškiem (1261; 1263; 1269; 1286), pozneje več konjiških in braslovških župnikov, a tudi drugi (Ponikva, Hoče). Glede jezika in sloga bi bilo treba marsikaj opiliti. Pisatelju čestitamo k izredni marljivosti, s katero je zbral raztresene podatke o svoji rojstni župniji, ter k podjetnosti, ki sc ne ustraši nobenih težav in zaprek. Dr. V. M—k. Dostavek: Ker je pisatelj Zgodovine Lav. škofije slučajno tudi urednik »Časopisa«, uporabi to priliko, da pojasni svoje stališče glede vuzeniškel župnije. —• Ako bi hoteli Vuzenico šteti med prave pražupnije, bi morali imfcti za to vsaj nekoi pozitivno oporo. Te pa ni. Da bi bil patrijarh radi meje tul ustanovil pražupnijo, ne drži, saj je tudi na solnograški strani bfla pražupnija šele v Labodu. Potem bi morala ibiti pražupnija tudi Hajdina, ker je na drugi strani Drave bila solnograška pražupnija v Ptuju. Ako bti; bila Vuzenica pražupnija, bi imela približno obseg sedanje dekanije; ta obseg bi bil sicer dokaj velik, vendar veliko manjši kakor obseg drugih pražupnij. Ako b5 bila tu res že prvotna pražupnija, bi moral biti neki čisto poseben razlog za to. Visoke pohorske planine, ki ločijo vuzeniško župnijo Od Mislinjske ddline, niso zadosten ržzlog. Vzgled: Bra-slovška pražupnija, pod katero so spadale celo Trbovlje onstran visokega gorovja. Ker sc 1. 1146. omenjajo že tri sosedne vsporedne župnije Hoče, Slivnica, Konjice, bi morala pač tudi vuzeniška pražupnija nastati že pred tem letom. Toda o tem ni absolutno nobenega poročila. Edini kažipot v to temno davnino je patronat, ki je od nekdaj pripadal vuzeniškim gospodom Trušnjanom, za njimi celjskim grofom in za temi deželnim vladarjem do danes. Kako so prišli Vuzeniški do tega patronata? Dani sta dve možnosti. Morda je v pradavni idlobi (pred 1146) kak vlastelin postavil vuzeniško cerkev kot samolastno cerkev (Eigenkirche), ki je postala župna cerkev in je patronat ostal graščaku, ali pa so pražupnijo ustanovili patrijarhi, pa so potem vuzeniškim gospodom odstopili patronat. Samolastna graščakova cerkev je pred 13. stoletjem izključena, saj g. Mravljak sam ugotavlja (Vuzenica v srednjem veku str. 8), da je grad vuzeniški nastal šele v prvi polovici 13. veka. Severno pobočje Pohorja je bilo pač veliko slabeje in pozneje naseljeno kakor pa južno. Da bi bil patrijarh kdaj odstopil Vuzeniškim patronat, je prazna trditev brez vsake historične podlage. Najnaravnejše se torej postanek vuzeniške župnije razlaga tako: Ko so Trušnjani uredili tu svojo gospoščino in si postavili grad, so poskrbeli tudi za cerkev in župnijo, oziroma prvotni vikarijat, ki se je kmalu osamosvojil. To pa seveda ne izključuje, da bi ne bila že prej tu kaka cerkvica, saj so tudi pri drugih pražupnijah v najbolj od- daljenih krajih jako zgodaj nastale cerkve in potem vikarijati. Ako its vuzeniški gra-ščak postavil cerkev in ustanovil nadarbino, je celo naravno dobil patronat nad njo. Iz ostankov romanskega sloga pri vuzeniški cerkvi se ne smejo delati presmeli sklepi na starost župnije in cerkve, saj je znano, da se jb romanski slog pri nasi Ohranil še do sredine 13. stoletja. Ako se 1. 1238. omenja »Dietmarus plebanus de Saldenhofen«, tudi iz tega ne sledi, da je takrat Vuzenica že bila popolnoma samosvoja župnija, oziroma pražupnija, ker imamo mnogo vzgledov, kjer se vikarji imenujejo žuipniki, nasprotno pa osamosvojeni župniki kapelani in njih cerkve »kapele«. Nazoren vzgled imamo v laški ipra-župniji, kjer se pri cerkvi Sv. 'Ilja (Zidani most) že v 13. stol. omenja »župnik« Eber-hard, 1297 »Simon, pleibanus s. Egydii«, ki je bil obenem »decanus Sewnie«, pa vendar le vikar laškega nadžupnika. Enako se v Loki pri Zidanem mostu v 15. stol. omenjajo župniki, dlasi je nedvomno, da je tu bil le laški vikarijat. (Orožen, Das Dekanat Tiiffer 422, 449 d.) Nasprotno je Spodnjo Polskavo že 1. 1249. patrijarh izrecno izločil iz slivniške pražupnija, pa se vendar še pozneje polskavski župniki imenujejo »kapelani« in njih cerkev »kapela«, t. j. podružnica. Razmerje med pražupnijo pri Sv. Martinu in Vuzenico je po priliki tako, kakor med rogaško nadžupnijo in svetokrižko pražupnijo. Staviti) si moramo vprašanje: kam so pridelili ozemlje stare vuzeniške nadžupnije-, ko so ustanavljali sosedne pražupmije? Pod Hoče, Slivnico in Konjice gotovo ne, ostane le Sv. Martin pri Slovenjgradcu, ker prej omenjeni razlogi ne dopuščajo v Vuzenici prvotne pražupnije. F. K o v a č i č. Mari'bor, das jugoslavisehe Meran. Maribor 1927. 8°. 112 str. — Prijetno pisan vodič po ozemlju med Celjem in Mariborom, Prevaljami in Ljutomerom. Opisi posameznih krajev in tujskoprometnih točk so kratki, pregledni in jasni, zgodovinska siran pa pogosto slaba, deloma nesistematična (n. pr. zgodovina Maribora), deioina pa ne-zgodovinska (n. pr. 1. 1665. zgradijo Celjski grofi cerkev Sv. Treh Kraljev, p. 92). »In der Briihl« je slovensko Soča, »Schlapfenberg« pa Melje. Slike so dobre. Pri podobnih vodičih bi morala stopiti v osipredje bližnja okolica mesta (manjkajo Vodole, Počeihovski breg, Vražja peč, Studeniško-limbuški gozd, Stražun, Zrkovce in Vinarje), ne pa daljnja! Fr. B a š. Schneeweis Edmund, Die jugoslavisehe Volkskunde in deta Jahren 1914—1924, Toil I. u. 2. Zeitschrift fur slavisehe Philologie. Herausgegeben von Dr. Max Vasmer, ord. Professor an der Universitat Berlin. Band III. 1926, str. 156—184 in 408—437. Marker & Petters Vcrlag, Leipzig. Svetovna vojna je ipretrgala delo na polju jugoslovanskega narodopisja. Šele I. 1921. je izšel 21. zvezek Srpskega etnografskega zbornika m istega leta 5. zvezek Glasnika srpskega geografskega društva. A v drugi polovici omenjenega desetletia pa je delo v Belgrade sijajno napredovalo. Od 1921—1924 je izšlo 11 zvezkov Srpskega etnografskega zbornika, na univerzi sta dve stolici in ena docentura za naro-doslovje in etnografski seminar z 6000 zvezki. Etnografski muzej se po vojni na novo razvija. Iz Beograda so organizirali etnografsko delo tudi v Skoplju, kjer so ustanovili etnografski muzej in osnovali na 1. 1921. ustanovljeni filozofski fakulteti stolico za etnografijo. Zagrebška akademija znanosti je izdala v tem dcceniju 6 zvezkov Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena (zv. 19—25), šele 1925 je dobila univerza stolico za narodopisje. Matasovičeva Narodna Starina, ki izhaja od 1. 1921., pa prinaša lepe narodopisne članke in razprave. Pri nas Slovencih pa delo ni bogvekaj napredovalo. V Ljubljani smo dobili samostojen Etnografski muzej, nimamo pa stolice za etnografijo na univerzi, a po letu 1924. pa je tudi pri nas zanimanje za to stroko naraslo, ker je Časopis za zgodovino in narodopisje dobil sodruga v Etnologu, ki posega večinoma v prastaro dobo, pa prinaša tudi etnografske članke v ožjem pomenu. SchneeweiB pa priznava, da si je naš Časopis stekel za slovensko narodopisje vellikte zasluge. Ob razvrstitvi ogromnega gradiva je poročevalca vodila Hoffmann-Krayerjeva »Volkskundliche Bibliographic«, le da je na prvo mesto še postavil pregled o izdanih etnografskih zemljevidih, in k njim pripadajočih tekstih, ki so večinoma izšli ob mirovnih pogajanjin. Ne bo odveč, če navedem razdelitev po poglavjih: I. Ethnographische Kartcn. Statistiscihes. II. Gesamtvolkskunds. III. Herkunft der Bewohner. IV. Korperliche und geistige Eigcnschaftcn. V. Dorfanlage. VI. Haus und Hausrat. VII. Sachen, Museen umd Ausstellungen. VIII. Technik, Berufe, Volksindustrie und Volkskunst. IX. Traclit. X. Speise und Trank. XI. Sitte, Brauch, Pest und Spiel. XII. Volksrccht. XIII. Volksglau-ben. XIV. Volksmedizin. XV. Volkspoesie. XVI. Sonstige Volksliteratur. XVII. Rede des Volkes. XVIII. Namen. V nekaterih navedenih poglavjih smo Slovenci v desetletju 1914—1924 skoraj popolnoma odpovedali, saj n. pr. v VI. sploh nismo zastopani po naših Ijuddh ampak samo po Gerambu in Haberlandtu, ki odreka tipični alpski dimnici slovanski izvor. Pač pa smo v VIII. poglavju po Siču (narodne vezenine, narodni okraski na pirhih in kožuhih, na orodju in pohištvu) lepo zastopani. S poglavjem o narodnih nošah sc ne moremo ponašati. Razprav ali opisov o narodnih jedieh in pijačah nam popolnoma manjka. Tudi v XI. poglavju je velika praznina, kjer bi bili morali tudi mi sodelovati — pa nismo. In tako še drugod. V koliko je poročevalec o slovenski etnografiji izčrpen, ne morem konstatirati — članke v naših časopisih je navedel, manjkajo pa časniki. Popraviti moram neko netočnost. V spisu »Predigra kostanjske pasionske igre« (ČZN 17, 1922 str. 89—96) nisem dokazal, kakor tridi Schneeweis str. 432, da izvira kostanjska pasionska igra iz nemške »Das Leiden-Christi Spiel aus dem Gurktal in Karnten«, ki jo je izdal A. Schlossar v Halle I. 1891., ampak sem le dognal, da predigra kostanjske pasionske igre sloni na nemški in je deloma Idioslovno prevedena. Bolgarskega narodopisja se to poročilo le mimogrede dotika, to stran deloma nadomešča poročilo: »Die bulgarisehe Sprachwissenschaft« 1914 1924, ki ga je spisal St. Mladenov v II. in III. letniku istega časopisa. Sdineeweisu pa gre zasluga, da je dobro informiral nemški znanstveni svet o etnografskem delu na teritoriju naše države v desetletju 1914—1924. Fr. Kotnik. Steska Viktor: Slovenska umetnost. I. Slikarstvo. Mohorjeva knjižnica 16. Pre-valje 1927. Str. 430. Proučevanje naše domače umetnosti, posebej slikarstva, je v zadnjih dveh desetletjih razveseljivo napredovalo. V ospredju teh študij stoje trije možje z enakimi začetnimi črkami: rajni dr. Stegenšek, konservator dr. Fr. Stele in mons. V. Stcska poleg drugih tudi zelo zaslužnih. Zlasti od prevrata sem se je izvršil pravcati preobrat tudi v poznavanju naše stare umetnosti. Upamo, da bo s. časoma prodrlo timevanje domače umetnosti in zgodovine tudi v širje kroge našega razumništva, ker na žalost priznati moramo, da toplomer historično-umetniškega zanimanja v naših, celo akade-mično izobraženih krogih ne stoji baš visoko, zlasti v Mariboru ne. Na podlagi psihološkega zakona o sugestiji bo morda z opetovanimi spisi in predavanji uspelo, da končno tudi slepci pregledajo in gluhi zaslišijo, da so nad gostilniško in kavarniško politiko še višje kulturne vrednote. V šele razvojnem Stadiju naših umetniško-zgodovinskih raziskav ni lahko podati celotne zgodovinske slike umetniškega udejstvovanja v naših deželah, zato je g. dr. Stele previdno označil svoj »Oris« (19) le kot kulturno-zgodovinski iposkus, dr. Mal je pa v svoji Zgodovini umetnosti pri Slovencih, Hrvatih im Srbih (1924) poda! le suma-ričien pregled arhitekture, pllastike in slikarstva, O. Steska se je v svoji knjigi omejil le na slikarstvo, a je posegel precej na široko; njegova knjiga obsega obilo gradiva, zlasti biografskega, vendar ima razne nedostatke, ki jih pa ni zakrivil g. pisatelj, marveč razmere, v katerih je knjiga nastala im prišla na svetlo. »Slikarstvo« je prvi del nameravanega dela »Slovenska umetnost«, a bolj bi tej knjigi pristojal naslov »Slikarstvo na Kranjskem«. Tu in tam se sicer pisatelj ozira tudi na sosedne dežele, a le kolikor so tam delovali »kranjski« umetniki. Ozira se tudi na »tuje slikarje«, kar je čisto prav, toda z istim pravom bi tre'balo vzeti v poštev tudi »tujce«, ki so slikali na Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Delo je torej geografično okrnjeno. Pa tudi časovno ne podaje celotne zgodovine slikarstva v naših deželah. Začenja kar z gotiškim slikarstvom in še to odpravi prav kratko, ina Štajerskem ne omeni niti ene cerkve z gotskimi freskami, dasi jih je znano že lepo število. Romanskega slikarstva niti ne omenja, dasi imamo nekaj miniatur in tudi prekmurska slikarija, ki jo omeinJa med gotsko, »je izvršena po romanskih ikonografičnih shematih«, kakor se izraža dr. Stele. Popolna zgodovina slikarstva v naših deželah bi se morala kajpada ozirali tudi na ostanke stenske slikarije in na mozaike iz rimske dobe. Knjiga se končuje z Wolfovo šolo, na najnovejše slikarstvo se sploh ne ozira. A tudi stvarno nam knjiga ne podaje celokupne slike naše slikarske umetnosti. Pisateljeva razvrstitev gradiva se drži namreč oseb raznih umetnikov, vsled tega prildlejo v poštev le dela, kjer se je umetnik podpisal, izostala so pa vsa »anonimna« dela, katerih je pa po naših cerkvah, muzejih in zasebnih hišah ogromno število. Ne ve se jim sicer za avtorja, mnogo jilli je za umetnostno zgodovino brez pomena, vendar še ostane mmogokaj, kar je treba vpoštevati ter se da kvalitativno in časovno določiti ter včasi vsaj približno, iz katere slikarske delavnice utegne izvirati. Te »anonimne« slike tvorijo važno poglavje naše umetnostne zgodovine in še čakajo na po-sebite študije. Med razlogi, radi katerih se je pri nas renesansa zelo zakesnila, navaja pisatelj (str. 11) turške napade. Uniljivo je, da so ti napadi zelo škodovali kulturnemu razvoju naših dežel, vendar je z druge strani zgodovinsko ugotovljeno dejstvo, da se je v 15. in v prvi polovici 16. stol. pri nas veliko delalo; po Turkih požgane in oskrunjene cerkve so si ljuldlje hitro popravili in prav v teh časih so bile mnoge poslikane in obokane. Da je k nam dospelo renesansko slikarstvo že pred nastopom luteranstva, dokazuje 1. 1927. odkrita slikarija v laški podružnici Marija Gradec, da pa se ni v večji meri pred 17. stol. pri nas uveljavila renesansa, je glavni vzrok v tem, ker so radi politične napetosti med beneško republiko in patrijarhi pa avstrijskimi vladarji bila vratni proti Italiji skoraj zaprta. Naj sledi še nekaj stvarnih podatkov, ki bodo morda dobrodošli raziskovalcem naše domače umetnosti. Med Ilovškovimi deli na str. 82 bi bila omeniti tudi Sladka gora; na dotično llovškovo slikarijo iz I. 1753. je že I. 1917. v »Glasniku najsv. Src« opozoril Fr. Gomilšek. O očetu Fr. Ilovška pravi pisatelj (str. 58), da je došel iz Maribora v Mengeš za orglavca. Matice stolnomestne župnije mariborske ne poznajo ne Ilovška ne Jelovška, sploh ne sličnega imena, menda je bil kje iz mariborske okolice. Od Josipa Tominca (str. 233—241) ima tudi mariborski muzej dva velika portreta z njegovim podpisom: iz I. 1870. portret Oabriele pl. Burgstaller-Bidiscliini, lastnice vlastelinstva Banni-Trst, iz 1. 1877. pa njenega moža Jožefa pl. Burgstaller-Bidi-schini, bivšega državnega in deželnega iposlanca ter predsednika komisije za pogozdovanje Krasa v Trstu. Iz Slekovčevilh in iz lastnih matičnih izpiskov naj še objavim imena nekaterih spodnještajerskih slikarjev, ki jih ne omenjata ne Wastler v svojem leksiku in ne Zahn v dojdiatkih k temu leksiku. Želeti je, da sc poiščejo imena slikarjev in drugih umetnikov tudi v celjskih in drugih maticah starejših župnij. 1. Cocconi D o m i n i c u s, nobilis et artificiosus dnus, suae professionis Pic-tor Marpurgi copul. 7 Januarii 1743 cum honesat dna dna Maria Chatarina, dfeti nobilis et artificiosi dni, quondam P i c t o r i s Mauritii Holzing c r, relieta vidua, nata Konigspergerin. 2. Egger Janez Pavel, pozlatar v Radgoni. Pri velikem požaru v Radgoni, dne 3. IV. 1713 je zgorelo 27 ljudi, med njimi tudi Egger. 1 Holzinger Mavricij gl. pri Cocconiu. 4. Ki end I Hans Georg, Mailer — umrl 8. sept. 1685. Žena Eva je umrla 9. jan. 1690. 5. K I a u s Josip, rojem Rajhenburžan. L. 1756. je naslikal sliko sv. Petra za veliki oltar župne cerkve v Rajhenburgu. (Rajhenburška kronika). 6. K o I b Frančišku s, artificiosus dnus, pietor, civis et vigiliarum magister, viduus, copulatus 10. Febr. 1744 cum hanesta virginc Maria Theresia, nata Aichmavr dfeti dni Simonis Aichmayr et Mariae Clarae. Ze 1. jan. 1745 mu je umrla žena Marija Terezija. On sam je umrl 10. junija 1748. 7. Mimbl Franciscus Mathias, viduus, Pietor, copulatus 10. April. 1690 cum virginc Maria Theresia Dni Christophori Wasl et Mariae Reginač conjug. filia. — Prvič je bil oženjen z neko Ano Elizabeto, ki mu je umrla 15. dec. 1689. Iz prvega m drugega zakona je imel več otrok. Franc Matija je bil najbrže sin 11. sept. 1674 v Mariboru umrllega Franca Mihaela Mimbla, bivšega učitelja. 8. M i s s e r (Masser?) Matija. Podpisan je v kapeli sv. Barbare na Kalvariji pri Mariboru pod sliko snemanja s križa na evangeljski strani: Misser Matliias in v. et pinx. anmo 1815. Na listni strani je od istega umetnika polaganje v grob, na steni za glavnim oltarjem pa nad! kipom sv. Barbare sv. Trojica. 9. N a g g M a t i j a, pietor in Saldenhofen, poročen 19. X. 1682 z vdovo organista Steinhellerja. (Vuzeniška poročna knjiga.) t 10. Peindling Franciscus, Plictor v Mariboru. Žena Jožefa, roj. Gollncr, sin Janez Nepom. r. 26. IV. 1763, ko je bil oče že mrtev. 11. Rechinger Josephus Antonius defeti Georgii Rechingcr, civis Ju-denburgensis filius legit,, civis et pietor Gonavicii (Konjice) copulat. 15. Junii 1744 cum nobili et honesta virgine Maria Catharina dfeti nobilis dni Georgii Antonii Kuglmair, quondam senatoris Marpurgi et Mariae Caeciliae. 12. R e i s e r Joannes, Pietor, žena Elizabeta, sinček Andrej, r. 12. XII. 1725. 13. Riser Joannes Casparus, Pietor in Aula Marpurgensi, Balthasari Riser et Hcvae conj. mortuorum leg. filius, natus Villaci in superiori Carinthia copulatus 13. Januarii 1887 cum Anna Barbara Joannis Reischl civis Marpurg, dfeti et Bar-barae conj. filia. 14. S e p e r g e r Joannes. Pictor, Michaelis Seperger et Ursulae conjug. mortuorum legit, filius natus Salispurgi copulatus 20. Januarii 1687 cum Catlharina Georgii Millpauer et Magdalenae conj. mortuorum leg. filia nata Leibnicii. Od 10. XI. 168? do 26. II. 1710 sta poslala h krstu v Maribor 11 otrok. Dne 16. IV. 1711 je Janez Seperger umrl. 15. Seperger Joannes G e o r g i u s, pictor, coelebs D. Joannis Scperger ct Catharinae eius uxoris fil. leg., Parochianus Marburgensis copulatus 26. Sept. 1746 cum lionesta virgine Gertruldte Pancratil Lieb et Mariae. 16. Star m on Andrej Jožef, slikar v Konjicah, je imel z ženo Marijo Amo otroke: 12. VIII. 1709 Franca Ludovika, 19. II. 1711 Jožefa, 13.V. 1713 Ivano Fran-čiško, 12. I. 1716 Marijo Julijano. 17. Spanner M e 1 h i o r, slikar v Ptuju, poročen 14. febr. 1689 z vdovo Marijo Suzarno Essenko (Jesenko). Z drugo ženo Ano Barbaro je imiel sina Jožefa Mel-hiorja, rojenega 13. marca 1710, ki je 19.VI. 1734 bil posvečen za duhovnika ter je umrl kot župnik pri Sv. Marjeti nižje Ptuja. Oče slikar je umrl kot ptujski mestni sodnik in bil pokopan 1. febr. 1720, star šele 49 ltet. 18. T o m c c Mihael, pictor pri Sv. Križu pri Rogaški Slatini, je z ženo Marijo 21. jan. 1715 iposlal h krstu sinčka Karola Pavla. Botra sta mu bila kostrivniški župnik Jernej Lercli in Helena Kidrič. (Krstina knjiga pri Sv. Križu vol. I.) 19. Waboy Franciscus Michael nobilis et artificiosus dnus, suae pro-fessionis pictor Marpurgi copulatus 6. Junii 1735 cum lionesta virgiinie Maria Anna dfeti dni Simonis Schlagg, quondam Caesarei tellonarii in Platsch et Annae Mariae uxoris eius 1eg. educata filia Parochiani Marpurgonsi. 20. Z c i t A n t o n, slikar v Krškem, je 1. 1794. naslikal križev pot za župno cerkev v Rajhenburgu. (Rajhenburška kronika.) Knjigo g. Steske bo tudi zgodovinar s koristjo rabil. Dodan »Imenik umetnikov« ipa ne vsebuje vseli v besedilu omenjehih slikarjev. F. K o v a č i č. Carinthia I., Mittellungeu des Geschiehtsverelnes f tir Karnten, 115. Letnik (1925) in 116. letnik (1926). Slično, kakor je Ljubša obdelal župnije na levem bregu Drave v »Časopisu«, letnik 19 in 20, nahajamo v zgornjih dlveli letnikih Carinthie po Dr. Krn-stu Klebelu obdelano vso Koroško v razpravi »Zur Geschichte der Pfarren und Kir-clien Karntons«. Snov je razddil na dva dela, 1. Solnograški del (seveflno od Drave) in 2. Oglejski del (južno od Drave). V prvem delu nahajamo le nekaj malega za naše kraje, kar je pa ravno Ljubša v omenjeni razpravi obdelal temeljiteje. Vuzenico omenja kot župnijo šele leta 1265. Uporabljal je »Monumenta Carinthiae« med glavnimi viri, in ravno tam bi bil lalliko našel, da se v Vuzenlci omenja že 1238 i»Ditmarus p 1 e-b a n u s« (IV. št. 2155). Ravno v tej listini nahajamo Vuzenico prvikrat ipod imenom S a I d e n h o f c n; prvotno krajevno imte je morda bilo slovensko, pa ga ne poznamo, zato ne moremo seveda tudi dobiti poročili o začetkih župnije. Patroiii pa so bili kar po izumrtju gospodov Vuzeniških (13174 ali pa 1376) že Celjski grofje, in ne šele 14... Upamo, kila pri drugih župnijah ne bo takih pomot. Sicer pa se nam zdi celotna razprava, zlasti v splošnem delu, prav dobra. I. M. Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo. Od zadnjega občnega zbora se je vršilo šest odborovih sej, in sicer 17. novembra 1927 ter 4. februarja, 25. februarja, 8. marca, 12. aprila in 5. junija 1928. Važnejši sklepi so se tikali sledečih zadev: 1. O d b o r, C 1 a n s t v o. Dva odbornika (dr. M. Heric in dr. R. Pipuš) sta svoji funkciji odložila, prvi z motivacijo, da kot nezgodovinar prepušča svoje mesto zgodovinarju, drugi zaradi bolezni. Kot namestnika sta se pozvala v odbor dr. Vladimir Travner in prof. Fr. Baš. — Da sc društveni predsednik dr. Fr. Kovačič v uredniškem poslu razbremeni, so se osnovali sledeči odseki: zgodovinski (prof. Prijatelj in dr. Travner), narodopisni (prof. Baš in viš. ravn. Vrabl), literarno-zgodovinski (dr. To-tninšek, dr. Dolar in J. Glaser) ter pravno-zgodovinski (dr. Močnik in viš. ravn. Vrabl). — Novih članov se je priglasilo 19, izstopilo, oziroma umrlo jih je 17. Med umrlimi sta bivša sotrudnika »Časopisa« dr. Fran M o h o r i č (prim. SI. Pravn. 1928, 47), in spiritual Martin Avšič (prim. Kraljestvo Božje 1928, 95; Bogoljub 1928, 118; Glasnik presv. Srca Jezusovega 1928, 147) ter dolgoletni požrtvovalni društveni blagajnik dr. Radoslav P i p u š (prim. Jutro 1928, št. 103; Mariborski večernik 1928, št. 100). 2. Denarne z at d e v e. Državna podpora se je znižala na 10.000 Din. Mariborski oblastni odbor je naklonil društvu 20.000 Din podpore. — Stroški za prvi snopič letošnjega »Časopisa« so znašali 16.309 Din. — Da se društvu ustvari trdna in zanesljiva podlaga, se je na predlog prof. Baša sklenilo ob društveni 251etnici osnovati rezervni fond, od katerega bi se rabile le obresti. Za začetek se je vložilo 2500 Din, in tako vsako leto od raznih podpor. Južnoštajerska ljudska posojilnica v Mariboru je za imenovani sklad darovala 1000 Din. — Starejšim letnikom »Časopisa«, ki deloma že pohajajo, se je zvišala cena na 40 Din (sedanjo naročnino). 3. K n j i ž n i o a, a r h i v, m u z e j. Za knjižnico se je nakupilo 48 starejših letnikov »Carinthic« za 350 avstr. šilingov, za arhiv pa mizarski red iz Vuzenice za 100 Din. — Mestni arhiv je bil prenešen v društvene prostore, vendar še ni inventarnega zapisnika. — Dr. V. Močnik je daroval zapisnik (dhevnik) črnogorskega oficirja iz svetovne vojne, Jos. Mravljak prepis vuzeniškega urbarja, J. Glaser literarno osta-lino Antona Laha in pesmi Jakoba Košarja v prepisu kanonika dr. J. Pajka. — Razne ponudbe (med njimi orig. izdaja Valvazorja) so se iz gmotnih razlogov odklonile. — Prizadevanje, da se pridobi gornjepolskavski arhiv, je ostalo brezuspešno. — V evidenco so se vzele izkopinc iz gomil na Čistinah v Prekmurju, o katerih je društvu obsežno poročala gdč. Franja Schneider, učiteljica v Ivancili pri Dobrovniku, nadalje izkopine v Šetarjevi in Žametni vasi (poročal prof. Baš), ter v Rušah (poročal dr. Fr. Kovačič). 4. Petindvajsctletnica. V proslavo 251etnicc društvenega obstanka se je sklenilo izdati posebno slavnostno številko »Časopisa«. Proslava naj se po možnosti vrši začetkom septembra. Izvolil s^ je v ta namen poseben odsek. Doposlane tiskovine. ■ (Od 26. januarja do 15. junija 1928.) Bogoslovni Vestnik VIII, št 2. Ljubljana 1928. Čas 1927/8. Zv 3, 4. Ljubljana 1928. Cesk.v Časopis Hlstorlck.v. R XXXIV , seš. 1. Praha 1928 Doni In Svet, i. 41., št. 1/2, 3, 4, 5. Ljubljana 1928. Etnolog, 2 Ljubljana 1928. Glasnik Etnografsko«: muzeja u Beogradu. II, 1927. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. L. VII -VIII- 1—4. Ljubljana 1926 1927. Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni I Hercegovini. XXXIX, zv. I—II. Sa Ljubljanski Zvon. 1. 1928, /.v. 1—5 Ljubljana 1928. Lud. V I 4: VI, 1—4. Lwow 1926, 1927. Mentor. Ljubljano 1928, št. 6- 10. Popotnik. Ljubljana 1928, št 6 9. Revue des Etudes Slaves 1927, lase. 1- 2; 3-4. Paris 1927. Slovenski pravnik. XL1I, št. 1—4. Ljubljana f92S. Starolirvatska Prosvjeta. Nova serija I. & 4. Zagreb-Knln 1927. Strani pregled I, 3. Beograd 1927. VJesnlk kr. državnog arhiva u Zagrebu. God. 111. Zagreb 1928. VJesnlk Hrvatskoga Arheološkega druživa. Sveska posvečena Josipu Brunšmidu. Nove ser. sv. XV. Zagreb 1928. Zbornik za umetnostno zgodovino, VII. 2—4. Ljubljana 1927. Zeitschrlft des Illstorischen Verelnes fUr Steiermark, XXIII, H 1-4. Gray. 1927. BulIČ dr. Fran Sv. Venanclje, prvi biskup Sollnski i inučenik Duvanjskj. Ponatis Iz Vjesnlka Hrv. Arheol. dr. u Zagrebu. N. S. XV. Kclemlna Jakob, Krajevna imena iz spodnjepanonske marke. Ponatis Iz Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI. Ljubljana 1927. Kos Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Peta Pavel August, Nyi'lttUzhelyu konyhak a hazai szlovčnokral. (Kuhinje z odprtimi ognjišči pri madjarskih Slovencih onstran Rabe.) Ponatis iz l!rtesltii (Vestnik) 1927. IV. Soinbotelj 1927. Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS. (V Ljublja- Publlkaclje Bolgarske akademije: Sbornik' za narodni umotvorenija I uarodopls'. Kuj. XXXVII B'lgarskoto običajno nakazatelno pravo ot Stefan Bobčcv. Sofija 1927 B'lgarski starini, knj. VII M. G. Poprnženko: Slnodik carja Borila. So- PubllkacIJe kr. Srpske Akademije: Posebna Izdanja knj. LXVII: Letopis popa Dukljatiina. Ured. Ferdo šlšlč. Knj. LXVIII: Gjorgjevlč Vlad.. Srbija i Turška 1894—1897. Beo-Krad-Zagreb 1928. Publikacije Zgodovinskega društva. »Časopis« I I.—XXII. (1904-1927). Vsak letnik po 40 Din: * L, zv. 1., VIII,, XI., XII., zv. 1., XIII., XVI., zv. 1. Kazalo za II. I.—XX. Časopisa 30 Din, Zgodovinska knjižnica I. oddelek, 1. zv.: Krajevne kronike. Din 2. Zgodovinska knjižnica II. oddelek, 1. zv.: Prazgodovinske izkopine. Din 2. * Vrsto v še k dr. K.: Celjski grofje in njih ozemlje. V r s t o v š e k dr. K.: Dr. Matija Prelog. Din 2. K r a g e 1 j J o s i p, Tolminski opravilnik. Din 2. Kovačič Fr.: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Din 10, po pošti Din 13, * Kovačič F r.: Trg Središče. Kovačič F r.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. K o š i r P, - M 5 d e r n d o r f e r V.: Ljudska medicina. Din 10. Dolenc dr. Metod: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. Z zvezdico zaznamovane postavke so razpečanc. Naznanilo cenjenim udom Zg. dr. Za 25hstnlco »Zgodovinskega društva- izide letos proti jeseni še tretja, slavnostna številka »Časopisa«. Uredništvo »Časopisa«.