895
PRIPRAVE ZA NA POT Jean-Charles Lambard:
Jean-Charles Lombard, rojen 1939, v Valence/Drdme v Franciji. Študiral je germanistiko na lionski in greno-belski univerzi- Piše liriko (Tvoj prostor, 1963, Bivališča, 1965), 1966 je izdal ciklus Priprave za na pot v skupni zbirki s Kovičem in Italijanom Morandinijem. Zbirko je izdal Forum Stadtpark v Gradcu, kjer je bil pesnik tedaj direktor Francoskega kulturnega centra. Poleg lirike piše eseje (Gottfried Benn, 1965, Heinrich von Kleist) in kratko prozo. Zdaj je direktor Francoskega kulturnega centra v Ljubljani.
1.
Samo zvonkljajoče cunje:
zvezda — kozmos — konstelacija —
mah — potok.
Venec koral varuje v svoji laguni
zmešnjavo jezikov babilonskega stolpa.
»Odtrgal sem grozd tvojih ust,«
je rekel Salomon,
»in ti si bila moja gazela.«
Sleherna beseda je krogla,
ki ubije vrtnico,
njena barva je bil vonj.
Jean-Charles Lombard
896
Sleherna beseda: jarem — na vratu premaganca, uklenjeno bivanje — zgoščenost zmote
Sleherna beseda: Živi ogenj-dinamit-nagrobni kamen goli, vase usmerjeni, nedotakljivi živec nebeške arhitekture.
Na živo globino
bo treba pognati blatno ladjo,
da očisti morje.
Zemlja ima samo vonj laži z roba gričev, odkoder prihaja dim na perutih ptic.
Zemlja ima samo vonj, ki ji ga zapuščamo, niz očitkov vesti, prazni avtobusi.
Vse tja do ptic, vreščečih
v strmoglavljenem letu, ki se požirajo
v brezkrvni vodi bazenov.
Kaj zemlja,
ko že ena sama cvetica
prežene temo.
Kopati grobove;
jih zasipati s cvetjem,
počivati na sistemih;
odrevenelost besed;
To je preveč za eno samo življenje
in premalo za človeka.
2.
3.
Še tako sklenjene dlani prepuščajo vodo, trenutek pred odhodom. Pesek uhaja med prsti in morje je brez jader
Premalo je za človeka
in preveč za eno samo življenje
le trpkost v kletki,
ki ne ve za rešetke;
le obzorje, za katero ne veš
komaj sluteni horizont,
ki odmika
svoj zaželeni,
posmehljiv obraz.
Odreči se:
nesprejemljivo za živega. Senci zadostuje.
Razpadajoči večer.
Mladi rastoči dan,
list reke.
Ali smo ga znali doživeti?
In peteline, ki se grbijo na robu rdečih streh, jih bomo znali razumeti?
Razbitine src. Na zidu zavetišča še vedno nočna luč. Bodo našla nazaj?
Srca, ki ne verjamejo več tišini.
Priprava za na pot
897
4.
58   Sodobnost
Jean-Charles Lombard
898
5.
Ponavljajoča se večnost
valov:
valeče se steklo
pod tolikerimi slepimi pogledi.
Težki kol za trt je —
sok stiskalnice:
piti sebe.
klada — kamen — pesek.
Tudi jaz: grič.
Ujeti bežeči prostor v varljivem gibanju žic, ki jih opazuješ iz vlaka.
Naposled le potegniti pravo zasilno zavoro; ustaviti brezkončni mimohod.
Nič ne rečeš:
v tej ječi rojenemu
bo pogled, če prideš nekoč iz nje,
zaznamovan s senco rešetk,
ki parajo sonce.
In kaj je življenje v koscih?
Pogum? Pojem iz retorike.
Korenine istega drevesa —
vozli obstajanja,
ponovitve enega samega debla.
V soku in vonju
teža: sovraštvo.
Iz oči v oči — tkivo istega vlakna —
in vendar drugačno — nasprotujoče si v sreči.
6.
Priprava za na pot
Kamen išče v dežju vrata svojim solzam, ' veja v pesmi ptic razlog za gnezdo, hudournik v strmini opravičilo za razdejanje. Dan pozablja nase v pričakovanju zarje.
Ne zahtevajte od ljudi več kot to, da žive. Zamotane štrene njihovih vročih molitev ne sežejo dlje od povešenih rok.
Ne odpirajte src — poštnih uradov nerazvozljivim znakom, ki ne bodo nikoliko potešili žgočega tlaka dneva.
Ne zahtevajte od ljudi več kot to, da žive: prozorna hiša, v kateri prebivajo, ne da bi jo videli.
Prevedel  Ivan  Minatti
58*
7.
899