Dopisu
V Kastvu *) 1. januarja. A. M. — Tudi pri  nas je dnarna zmešnjava velika;   kdaj je bo konec, sam Bog ve.  — iz Gospiča   smo  dobili   ciste,   bele   pšenične  moke; kruh iz nje je pa tamno-rudečkast, neukusen,  in v želodec se spraviti ne da;  tedaj tudi žitna bolezen menda ni deleč od nas. — Kar  krompirja  na   polji   ni   pognjilo,   ga   pa  v hramih trohni;   kmetji   se bojijo,   da   ne   bi   prišli ob seme. Božične praznike pa smo slišali od vseh strani žalostno novico,  da repa v kadeh neobicno berblje, kipi in gnjije, — zuabiti,   da  ste repna in krompirjeva  bolezen prave   sestri, le ena mlajša od druge,   vse   pa   hčere edinega oidia.    Že tri leta na repi od celjka (perja} noter doli v koren rujave proge zapazujem,   pa vselej   le   pri   pozni   repi,   v dolinah, vlažnih   in   mokrotnih   krajih   in   po dolgem dežji.    Zgodnji krompir (hvala slavni ljubljanski kmetijski družbi! da ga imam  že  več sort),   čeravno   zavolj suše reven,  je vendar ves zdrav;   tako tudi zgodnja repa;   čeravno zavolj suše smo je malo pridelali,   je bila   in je še zdaj vsa zdrava.    Zgodnji   krompir,   perve  dni   julija  ali   malega serpana drugikrat  vsajen, je  bil   prav  lep   in   ukusen,   al plesnoba mi ga je malo po malem do zadnjega zerna pokončala; navadni krompir po dolinah in vlažnih krajih sajen ni nič  srečneji;   tako tudi pozna   repa,   na  nizkih   in  vlažnih njivah posejana,  je   po   dolgem deževanji v zadnji polovici novembra hudo zbolela.   Pri nas, kjer zima nikoli nagloma ne pride,   tnajhujši mraz — dobrih 4 stopinj R. je bil 19. decembra), je navada,   da  drobno  repo  na njivah noter do sred zime pustimo,   da se za živino odebeli;   le  ta repa je v mokrotnih  dolinah  že   vsa   strohnela;   na  višjih suhotnih in zračnih zemljiših je pa še danes lepa in zdrava; tako je krompirja,  kterega so manj  terdovratni   kmetje,  zapustivši staro kopito, na zračnih njivah in gričih sadili, tudi še čez polovico zdravega.    Ce je  tedaj,   kakor  se mi zdi,  repna trohljina   krompirjevi   zelo   podobna,   zakaj   bi umni gospodarji kakor  krompir  tudi   repe zgodaj   in na  zračnih  visokih   zemljiščih   ne   sejali?   —   Poskusimo   to   vprihodnje! Kakor pravi kristjani   smo   otroki nebeškega Očeta:   z levo roko   skesani   tolcimo   na   svoje   persa,   s pravo   pa  lovimo očetovo palico,   da se branimo kar je moč njenih udarkov!
v
Iz Cernomlja 3. jan. = Danes opoldne so ustrelili v Loki nekega ptujega ovčarskega psa, ki se je Bog ve od kod pritepel in je, kolikor se je do zdaj zvedilo, v Metliki 4 ljudi popadek Ali je bila merha stekla ali ne, ne vemo za gotovo,   ker   nihče   ne ve,   od kod   se je pri-
*} Starost našega grada (mesta) ni znana; Latini in Lahi so ga vselej C as tu a nazivali; prosti narod, bližnji in daljni, kakor tudi stare horvaške in glagolske listine ga Kasta v — imenujejo; v starih cesarskih pergamenah iz Dunaja se pa bere: „Unsre libe Stodt — Kastauh — Kastenauke zzz ker Kastav je bil sredina kostanjevega, gaja v Primorji, kterega inerzli sever, od kar so gojzdi v Cičarii poderti, čedalje bolj pokon-čuje; vendar lepi kostanji na vse strani — Kastva — po dolinicah ^taro resnico sami dokazujejo. Toliko v prijazen odgovor gosp. J. V. in drugim, ki so že zdavnaj v „Novicah" ime Kastav iz laških besed Castaldo in Castello izpeljevali. Castello — Kastav — Kastavac — Kasta v-ščina ~ je prenapeta izpeljava; Castaldo. ker so tukaj največ Lahi zapovedovali, je laško ime cerkvenega in kapitalskega starešina oskerbnika; kastaldščina je pa pohorva-ščeno ime opravila. Marsikteri starček še danes popraša: „ki derži kastaldščinu ovo leto?"                                        Pis. **)
"**) Hvala lepa! Kaj sladak je m.; ne vemo, s čem bomo povernili.
Vred.
tepla; vselej je pa v takih okoljšinah bolje in varniše, da se popadeni brez pomude podveržejo predpisanemu ozdravljanju in da se tudi vse drugo tako stori kakor postava veleva; bolje je, da v takih zadevah, ko se nič za gotovo ne ve, se stori kaj po nepotrebnem, kakor da se kaj potrebnega zanemari. In tako upamo, da popadeni bojo zdravi ostali. Tisti pa, ki mislijo, da pozimi ne more pes steči, se motijo, ker skušnje uče, da vsaki čas skozi celo leto je to mogoče. Naj tedaj tudi drugi, od kterih se še zdaj ne ve, da jih je omenjeni pes popadel, berž k zdravniku gredo, da se rana ne zanemari. Tudi če je ktero ži-viuo pes popadel, naj povejo to berž zdravniku.
15