Petančlč Davorin: gore. Povest- Zdaj sta molčala in grizla oba isto žalosl. »Pa naj gre k padarju. Ta jo bode gotovo ozdravil,« je mislila Mara po dolgem molku na glas. Lojze je trezno odkimal: »S tem ni nič. česar ji svete Gore ne dajo in Marija, ji tudi človek ne bode dal.« Nad Orlico je bilo nebo svetlo in čisto kakor umito steklo. »Kdo ti bo pa naložil, Lojz?« »Je Miha dol, bo že on! Ti si nikar ne delaj skrbi! K Lenčki pojdi!« Pripregel je vola, sedel na ročico in pognal. Pokal je z bičem, da je odjekalo v hosti. »Ko bi bila Lenčka zdrava, zdaj bi bilo življenje pri nas prijetno!« Stožilo se mu je. Mara pa se je motila okoli Lenčke. »Pa ne bosta mogla sama. Večer bo kmalu. Pot je dolga, preden se bo tje pripeljal.« Pepa je prišla od zidarjev pri cerkvi. »Da jo bodo podrli staro, pravijo. Samo zvonik bodo pustili. Rekla sem jim, naj jo pustijo in kar novo zraven postavijo, pa so se mi smejali.« »Kaj boš zdaj doma, Pepa?« jo je ustavila Mara. »Bom. Kam jpa greš ti?« »Oblači se, pa bosta težko sama naložila. Grem dol, da bomo doma prej, ko se usiplje nevihta.« Ko je letela skozi gozd pod Rožco, je že pogrmevalo za Gorami in nebo je prevlekla težka siva odeja. Pognala se je na strnišče. Grabila je snopje in ga dajala Lojzu v roke, da ie vlagal. Grom se je bližal vedno bolj in nebo se je svetlikalo. »Poženi navkreber, da r.as ne dobi!« Kolovoz se je pnel strmo navzgor čez reber in voli so se pehali in hropli. Dež je padal v težkih škrapljah na redko, ker mu je veter branil. Žitno steblovje v rastavah je šelestelo. Kaplje so plesketale po listju na drevju. »Hajd! K sebi!« je gonil Lojze in vlekel vola za rog. Mara in Miha sta šla nekaj korakov zadaj in gledala naravo, kako se je zgrozila v pričakovanju nečesa strašnega. »Toče ne bo menda. Veter bo pač počesal drevje 32 in sadje stepel,« je menil Miha in podprl z lesenimi vilami voz, da se ne bi prevrnil na obronku. Zabliskalo se je krvavordeče, na dolgo in široko. Zagrmelo je, kakor da bi se zemlja vdirala v neznane prepade. Na Vrhuncah je zagorelo v hipu z visokimi, ostrimi plameni. Mara je kriknila in Mihi se je stožilo. »Nov pod je, pa bo zgorel. Kaka škoda.« Mara pa je klicala Lojzu: »Brž v breg. Gor pa izpreži, da ne bo nesreče. Bežali bomo na Vrhunce gasit.« Mara je napela oko in kriknila: »Joj, hiša je že tudi v plamenih. Ogenj je preskočil.« Zagrizli so se v breg in hiteli... Blisk je sledil blisku in grmelo je venomer... »Mara, ti se bojiš bliska?« Mara ga je debelo pogledala: »Seveda se ga bojim ko vsak.« »Jaz pa se ga ne bojim. Kjerkoli umrjem, ker sem tako zaobljubo naredil. Za Lenčkino zdravje.« V tistem hipu se je zasvetilo in zagnalo kakor ognjena kača nad njima, da sta izgubila vid. Zarsalo je in se razbobnelo v grom ... »Jezug!« je zakričala Mara. Ko je odprla oči, se ni mogla znajti. Taka svetloba kakor v peklu. Voz gori. Junca mučeta in vle- četa vsak:na svojo stran ... Ves breg je ožarjen... Zublji švigajo in sikajo v noč, kakor jeziki velikega zmaja Mara plane k juncem, pa jo Miha pre- hiti. Izpreže živalf. Tedaj se zgane voz in goreča grmada se spusti v dolino. »Kristus!« Mara budi Lojza. Saj mu ni nič. Le zemlja se je dvignila pod njim in ga vrgla. Tako je čutil. Dobrava je zagorela. Plameni prodirajo v smrečino. Vrenje in sikanje. Pokanje in bobnenje.. -. Vsi trije neme brezmočni, da bi kaj naredili proti tej sili. Vola sta se vlegla, hropeta in bela pena jima gre iz gobcev. IzmuČila sta se. »Po krampe skočimo in po ljudi, da zajezimo ogenj v dobravi.« Plameni so lizali vedno višje In dosegli že skoro skalovje, ogenj pa je rastel tudi y širlno ob Dramlji navzdol in navzgor. (Dalje sledl.)