K o m a r j i. Xa sredi vasi je velika luža. Večer je. Xad lužo iiuajo komarji veliki ples. To je živo in veselo. Gosta versta veselih plesavcev se zaganja gori in doli, na desno in na levo, naprej in nazaj, na tanko tako, kakor je navada pri izobraženih plesih. Smuk! in roj se vzdigne nakviško nad zeleni bpzpg, in smuk! je zopet tik nad vodo. Vseh sto in sto plesavcev se suče kakor svitek, če ga lučaš na kviško. Vse živalice so enega duha ; kakor ena hoče, stori hilro druga in vse na enkrat. Tako delajo več časa. Vendar tudi počivajo. Godba potihne in plesavci si poisčejo pripravnega prostora, da bi si nekoliko oddabnili. Zeleni listki so jira mehke blazinicp. V cvptji dobp naj boljših sladčic, s kterimi se hlade in krepčajo. ,,Kako je vendar vpselo v gorkem zraku", pravi naladi komarček, ki se je ta dan še le prerodil iniz vode prišel; ,,tete! kako pa je bilo doli v vodi raerzlo in tamno! Ves ljubi dan snio se mogli loviti sitn ter tje po vodi, in nismo imeli ne nog, ne perut. Le nialokrat nam je priplavala kaka drobtinica in nas kaj nasitila". — ,,To je res !" pravi drugi, ,,in verh tega smo še težko, težko pririli do verha vode, da smo dobili kaj dobrega zraka; tukaj gori pa obilno dihamo čversto sapo, ki je namešana z naj prijetnišim cvetnim duhom". ,,Xaj boljšega pa vendar še ne poznate", pravi npki stari komar, ki je že več belih dni dočakal. ,,Pripoveduj nam, ljubi stari oče", ga prosijo drugi. Stari se odkašlja in pripoveduje: ,,Xeki dan, pa je že dolgo, dolgo, smo veseli plesali kakor danes; privertili smo se do bližnje hiše, na unkraj luže. Tu smo zagledali neizrečeno lepo, svitlo reč — Iuč. XTe veste, kako lepa je luč; še bolj je svilla kot naj svitlejša kresnica! Tej prekrasni stvari si nismo mogli načuditi. Berž pustimo ples, in jo udarimo skozi odperto okno proti luči v hišo. Toda, povedati vammoram, da je to kaj zapeljivo. Veliko naših mladih bratov, ki so šli blizo svitlobe, so si posmodili perute in noge, in so pocepali mertvi na tla. Drugi pa smo šli po izbi sim ter tje ogledovat. Bila je polna izba dobrovoljnih ljudi'. Jaz se usedem nekemu človeku na čelo, mu vtaknem rivček globoko v kožo, in kervi sem se naserkal, da sem bil rudeč kakor rak. Povem vam , to je bila dobra večprja!" Tako kramljajo komarji in pripovedujejo, kako se jim je že na svetu dobro godilo tako dolgo, dase je že jelo daniti. Vsaki si isče tanmega, tihega prostorčka in pravi drugemu: »Zvečer se vidimo zopet!" Pa kako uialo jib je dočakalo večpra ! Xpktpri gredo počivat v lamno bičevje in ne zapazijo nastavljene pajčevine, se vjampjo in gerdi paik jih zadavi. Drugi Iptajo nad vodo, in Iej! žaba jih zasači in požre po dva iii več na enkrat. Eni so šli na bližnje drevo; pa tam je imel šinkovec gnjezdo, in skoro vse polovi s kljunom in jih daje lačnini mladičpm za pervo kosilo. In tako je še deset in deset plempn tičev, ki ves dan brezskerbne komarje love in more. — Začne se že inračiti. Xekteri bolj pogumni komarji jse že prederznpjo in upajo iz skritih kotov in prihajajo k luži. Toda lastovke še niso šle spat; na desni in levi švigajo blisku enako, in vselej, kadar se ktera zasuknp, ji je že komar v kljunu. Xa zadnje šp, ko je solnce že za goranii, prilete topirji in pazijo, koliko komarjev je šp za nje ostalo. Mala, niala tropica komarjpv se pravi vkup na bezgovo cvetjp, in zastonj čakajo svojih drugih bratov. Potem se razidejo in babice gredo doli k vodi, in se usedejo po taukih travicah in koreninicah, ki iz vode mole, ter nesejo jajčica. Jajček se jajcka prime, tpr jih sto in sto plava po vodi kakor niali čolniček. Malo dni potem jih gorki solneni žarki obude; naredi se jim debela glavica s kosinatim repičem. In tako plavajo množica za množico, da jih je vse černo po luži. Nekoliko tednov potem se zopet spremene , in ko se mespc drugič napolni, je po vodi vse polno praznih tankih mešičkov; mladi komarji pa plešejo v večjih mtiožicah visoko po zraku, ter dokončajo ples, ki so ga njih starši začeli.