GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI UREDNIK: CIRIL DEBEVEC « SEZONA 1928/29 20. OKT. 1928 ŠTEVILKA 3 IZHAJA DVAKRAT NA MESEC CENA DIN 3 NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI RAZVRSTITEV SEDEŽEV SEZONA 1928/29 — 20. OKTOBRA 1928 — ŠTEVILKA 3 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja dvakrat na mesec Cena Din 3'— fr. l.: jubileju Avguste Danilove Pomembno in redko proslavo praznujemo z jubilejem gospe Avguste Danilove: jubilej štiridesetletnega odrskega dela, jubilej slovenske igralke. Štiridesetletnico umetniškega dela slovenske žene. V teh besedah je izraženo veliko. Ne povedo nam pa te jubilejno besede ničesar o slavi in bedi slovenskega igralstva polpretekle dobe, o socijalni revščini teh naših prvih pijonirjev, o zaničevanem lovorju tedanje Talije in o vsem drugem, kar so morali doživeti in preživeti takrat naši gledališki ljudje. Ugotoviti bi morali predvsem, da so naši takratni igralci polagali prve temelje Taliji, ki je imela tedaj po drugih deželah že lepe domove, da so nam v par desetletjih iz bornega čitalniškega diletant-stva prenesli v Deželno gledališče že skoraj dovsšeno umetniško obliko, da so morali kot prvi izvidniki priboriti upoštevanja svojemu težkemu poklicu in da nekateri še danes med nami delujejo, tesno naslonjeni na tradicijo, iz katere so zrastli, in neomajno verujoči v lepšo bodočnost slovenske Talije. Posamezni so, kakor ponosni mostovi, ki vežejo dva bregova: včeraj in danes. Vsi, ki se še spominjajo težke prošlosti in vsi, kar nas je na današnjem bregu, moramo z globokim spoštovanjem izgovarjati njihova imena: saj je to spoštovanje častne tradicije, spoštovanje dela, tako težkega dela, kakor ga zahteva slovenski igralski poklic. Pa tudi spoštovanje večuomlade volje po umetnosti, vere vanjo in njeno bodočnost S takim spoštovanjem proslavljamo štiridesetletno delo slovenske igralke Avguste Danilove. ♦ Koliko slavnih imen takratne dobe nam stopa pred oči! Saj ožja domovina niti objeti ni mogla, niti hraniti vseh, kar jih je vzgojila v častitljivi svoji zibelki, v stari Čitalnici! In Jiog ve, koliko jih je odpihnil čas, koliko mladih talentov je zaneslo življenje v tujino in v drugi poklic! Saj so bili takrat v naši Ljubljani igralci, ki jim je postala naša domovina preozka in šli so med Srbe m Hrvate ter delovali tam kot učitelji in prvaki odra. Nigrinovi. Borštniku in mnogim drugim je bila domovina premajhna, čeprav ljubša kot ves /7 ostali svet. Ni rodoljuba rstvo takratne mode, če je Ignacij Borštnik tista leta koval kakor zaljubljeni,študent pesmice, v katerih je milo tožil ])o gorenjskih goiah in rojakih. Kakor ni bil slučaj, da je prišel ta trudni popotnik na domača tla — umret. Močan odsev tiste klasične dobe prvega slovenskega igralstva je svetil na začetni poti mlade Uusti Gostičeve. Žara domovinske ljubezni takratne mladine današnja najmlajša generacija ne more umeti. Saj dandanes hiti čas mimo nas z električno hitrostjo, komaj se še spomnimo, kaj je bilo tik pred nami. Danes gleda smelo na jutri in se spomni na ono, kar je bilo včeraj, le tedaj, kadar ga potrebuje. Kadar zmanjka današnje vsebine, moremo črpati iz preteklosti. Tam bomo našli še velike vzore in vrednote. Saj je bila takratna mladina pravtako vroča, odločna, idealna in pripravljena za dejanje, za takojšen korak — pravtako kot danes. Naravno je, da je tedaj komaj petnajstletna Gusti Gostičeva na tihem nekega večera odšla z doma in zbežala v teater štatirat. Še bolj naravno je, da ji je domovinska ljubezen takratne vrednosti in cene vdihnila v govorico in značaj našo pristno slovensko ženo, vročo in resolutno, ljubečo in trpečo ženo, ženo, ki odpušča, veruje in sanja o lepši l>odočnosti. Mogoče, da je kdaj zašla za trenotek s te poti, toda za nas je ostala in je še vedno Avgusta Danilova glasnica naše žene, kmetice, meščanke in junakinje. Nepozabne so njene vstvaritve naših žensk iz Cankarja, ki jo je večkrat naravnost zahteval za svoje premijere in neštete figure iz drugih naših avtorjev. Zakaj, v tisti dobi je imelo še veliko ceno, postaviti in predočiti na odru našega človeka. Brezdvonmo je tudi temu pripisovati dejstvo, da so bile hiše polne pri manj duhovitih domačih igrah, samo da so hodili po odru naši kmetje in meščani, ter da so bile lokalizacije tujih iger samoposebi umevne. Dandanes pa smo se posplošili, kakor zahteva to čas, posplošili v vseh ostalih strokah; če smo' se tudi poglobili, ne vem, zdi se mi pa, kakor da bi današnji čas tega ne zahteval... Iz dobe takratnega igralstva je pravtako zanimiv patos in poza v klasični drami. Toda to je bil plemeniti patos, ki je žel po monologu aplavz na odprtem odru in poza, katera je zaprla sapo občinstvu. Tudi splošna oblika in vsebina teatra prehaja od meščanskega na novo, ljudsko, delavsko gledališče bodočnosti. Vse te perijode je preživela gospa Danilova, polna moči je med nami in bo šla tudi naprej z razvojem gledališča. Zakaj naši jubilantki je gledališče vsebina in zmisel življenja. Vse drugo nima zanjo privlačnosti, ne pristnosti, ne cene. Kje bi sicer zmogla toliko in tako različnih vlog, vseh strok in vsakovrstnih komadov! Sentimentalka, naivka, ljubimka, junakinja, mati, salonska dama, komična starka, grande-dame i. t. d., v neštetih komadih! Kje bi se sicer mogla ločiti od svoje ljubljanske drame in iti pomagat našim dragim Tržačanom, kjer jim vodi šolo in igra, kaj bi jo sicer moglo prignati nazaj v Ljubljano, odtod na 18 gostovanja po vsej sedanji naši državi, dvakrat v Ameriko, kjer stoji obakrat v središču gledališkega življenja naših Ainerikancev; obakrat jo prikliče domovina nazaj. In končno, kaj drugega kot ljubezen do gledališča jo je moglo ohraniti do danes mladostno-svežo, vedno mislečo in trpečo za oder in njegovo bodočnost. To niso bile gaže, ne lovor, ki se ga drže solze in trpljenje — to je ona velika tajnost, ki jo je bil deležen vsak resnično teaterski človek. * In hi, gospoda, naj govore dokumenti, pisma in ocene, ki Vam bodo vsaj malo ilustrirali življenjsko delo naše jubilantke. (Mate-rijal je razvrščen po časovnem redu.) * Vizitka, na eni strani natisnjeno: -Dr. Josef Stare, k. k. Finanz-prokurators - Adjunkt — na drugi pa napisano s tinto: Nagrada 8 gld. — predplačilo 5 gld. — ostanek 3 gld.« Zraven je napisal svinčnik: Moja prva gaža.c Gled. plakat od 2. aprila 1^88. Dramatično društvo v Ljubljani . Odgovorni vodja Ignacij Borštnik. Na korist igralki Gusti Gostičevi in igralcu Antonu Danilu. (Sodelovali so poleg imenovanih gdčna. Zvonarjeva, gosp. Borštnik, gosp. Kocelj, gosp. Lovšin in gosp. Šturm ml.). Sedeži prve vrste 70 kr. i. t. d. Kasa se odpre ob 7. uri. Kritika: ... Gospiea Gostičeva, ki je prejela krasen šopek, je v kratkem času, odkar se je posvetila gledališču, napredovala sijajno. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je razvijala, kako je prej, še tuja deskam, postala zmagovalka radi svoje izredne nadarjenosti. >Gospo Alving (ll>sen: Strahovi ) je igrala gospa Danilova, naša najboljša igralka... < Nato pridejo vloge kot: Elizabeta (M. Stuart), Kozinsky (Razbojniki), Mrmoljevka (Za nar. blagor, preiuijera) i. t. d. >Gdja Danilo je s svojimi otmenemi kretnjami i finom igrom začarala občinstvo... (Gostovanje v Karlovcu). Vsa čast in naše najodkritosrčneje priznanje gospej Danilovi, ki je brez dvoma najboljša ženska moč naše drame. Med mnogoštevilne lisle svojega gledališkega dnevnika lahko začrta vlogo Marjane v :s Testamentu? kot eno izmed najboljših. Premišljena in delajlirana igra, ločen in nenavadno čist izgovor ter gracijozen nastop gospe Danilove so nas kar presenetili. To je nekaj dovršenega in mislimo, da se ne motimo trdeč, da bi se Ui naša umetnica lahko merila z mnogimi silami, ki delujejo pri večjih gledališčih.; (Gostovanje v Sarajevu.) Nato so gostovanja 1. 1905 (april-maj) v Zagrebu, Osijeku, Vinko vcih, Paneevem in v Srbiji. 19 Teh gostovanj sta se z velikim uspehom udeležila tudi J. Betetto in V. Kočevarjeva. »Hrvatsko kazalište (Zagreb). Drugo gostovanje gdje Guste Danilove. (Vojnovič: Ekvinocijo.) U ulozi Jele prikazala nam se cienjena slovenska gošča na višini svoga umieča. Njezinoj se pri-rodnoj, jednostavnoj i toploj igri nadaje u svakoj sceni prilika, da poluči krepke i duboko čuvstvene efekte. Ona umije zaostriti dra-matski dialog magom uvjerljivosti, kojom se podaje svojim osječa-jima... U ovakim ulogama ona je sigurno najugodniji gost na našoj pozornici.« Slovensko gledališče v Trstu. »V nedeljo bo benefična predstava v prid režiserke gospe Danilove... V prvo bo na našem občinstvu, da izkaže gospe Danilovi priznanje in hvaležnost na velikih zaslugah, ki jih ima kakor umetnica in na trudu kakor režiserka za naše gledališče. V veliki meri je nje zasluga za uspevanje letošnje sezone... Uverjeni smo, da v nedeljo ne bo samo časten večer Danilove, ampak tudi našega gledališča.« * >Vabilo na zabavni večer, katerega priredi »Klub Danilova« v soboto, dne 6. decembra 1913 v »Thalia Hall« 193 Knickerbocker A ve., Cor. Jefferson St., Brooklyn, D. Y. (Vzpored: Predavanje, petje, plesi in kot zadnja točka) Brat Sokol (kjer igra A. Danilova kuharico Nančo).« Glas Naroda, julij 1924.: »Pred šestimi leti je prišla v Ameriko najboljša slovenska igralka, kar jih je imel kdaj slovenski oder — Avgusta Danilova... Da, lakote bi umrla Danilova, če bi se hotela preživljati z umetnostjo med ameriškimi Slovenci. Toda ona je drugačna ženska, ki se v gotovem oziru popolnoma razlikuje od svojih tovarišev in. tovarišic. Ona je praktična. Če mi oder ne da kruha, mi ga bo dala šivanka. Slovenski umetniki žive samo eno življenje — bohemsko, vihravo. Ona je živela v Ameriki dvoje življenj... V nekaki zadregi, z rdečico v licu, se poslavljamo od umetnice. Najbrže za vedno. Pa naj govore usta karkoli hočejo, v srcu nam je ena sama misel, ena sama iskrena prošnja: — Oprosti!« »Cenik slovenskih — kranjskih plošč Columbia — Slovenian (Krainer) Columbia Records — Februarv 1920 Ne\v York« izkazuje 16 plošč z 32 nar. pesmi, ki jih je pela A. Danilova. »Pogodba med dram. dr. »Ivan Cankar« in go. Avgusto Danilovo. 29. dec. 1924. Dram. dr. »Ivan Cankar« angažira gospo Avgusto Danilovo kot učiteljico in režiserko odraslega oddelka in naraščaja za dobo 6 mesecev od 14. okt. 1924 do 15. aprila 1925, zakar jo honorira s svoto... mesečno. Ga. A. Danilova se zavezuje, da bo za zgoraj označeno dobo izvrševala svojo nalogo kot učiteljica dramatike ter naučila po dve predstavi mesečno ter jih tudi režirala. Nadalje, da deluje skupno z upravnim odborom, ki ima popolno kontrolo nad predstavami, v procvit društva »Ivan Cankar«, da povzdignemo dramatiko na mesto, katero zasluži... t Vela Nigrinova, znamenita srpska glumica, umrla dne 31. prosinca 1908. ; Obraz te dame nam je znan, saj je to obraz naše iubilantke Avguste Danilove! Ta pomota je takrat vzbudila v umetniškem svetu mnogo pozornosti. A. Danilo je z debelim svinčnikom napisal nato poleg slike — in mi vsi se pridružujemo njegovi želji —: Draga Glisti! Še dolgo boš živela! Ne boj se smrti!« MIIIIIIVIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIHIIIIIIIIIIIIHI'•Htll IIIIIIIIIIIIIISlilllllllllllllllllllllllttlllllllltllVIIIIIIIMIlllllllllllllllllllllllinill llilll lllllllllllllll IH II MII Ulili Na repertoarju so: v drami: Shakespeare: »Romeo in Julija« (režiser g. prof. Šest). Cankar: »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (rež. g. Milan Skrbinšek). Klabuud: »Krog s kredo« (rež. g. Ciril Debevec), Jaeger-Schmidt: »Kukuli« (rež. prof. Šest), Bergmann »Noblova nagrada« (rež. g. Ciril Debevec), Jerome-Jerome: »Fanny, tete, strici efc.« (rež. g. M. Skrbinšek), K. Capek: »Tajna dolgega življenja« (rež. g. prof. Šest.); v o p e it i : Dvorak: »Dalibor« (kapelnik g. Štritof, rež. g. Polic). Fr. Supee: »Boeeaocio« (opereta, kapelnik g. Balatka, rež. g. Povhe). »Miiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiimmniiimniiiiimiiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiiiimiiimiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiini-imiii Karol Capek: 5|-var Makropulos (Predgovor iz knjige.) Ta nova komedija me je začela zanimati približno pred tremi ali štirimi leti, torej še pred K. U. 1«.; res je, da sem mislil tačas nanjo v obliki romana. Po snovi spada torej k stvarem, ki bi1 jih liotel imeti že za seboj; preostaja mi samo še ena podobnih nalog, da se znebim te stare zaloge. Pobudo za njo mi je dala, če se ne motim, teorija prof. Mečnikova, češ, da je staranje autointoksikacija organizma. Ti dve okolnosti povem vnaprej zategadelj, ker je izšlo letos pozimi novo delo B. Shawa »Nazaj k Metuzalemu«, ki mi je znano doslej samo po izvlečku in ki se — v merah seveda mnogo grandijoznejše — pravtako bavi z vprašanjem dolgega življenja. Ta snovna podobnost je popolnoma slučajna in kakor je videti po izvlečku, tudi samo površna, kajti1 B. Sha\v prihaja k ravno obratnim zaključkom. Kolikor morem soditi, vidi g. Sha\v v možnosti živeti nekaj sto let idealni) položaj ljudstva, neke vrste bodoči raj. Kakor je bralcu znano, pa je dolgo življenje v tej knjižici opisano povsem drugače, namreč kot položaj, ki je zelo malio idealen in končno tudi 22 zelo malo željen. Težko je reci, kaj je pravilnejše; na obeh straneh manjka na žalost lastnih izkušenj. Toda morda se da prerokovati vsaj to, da bo Sha\vova teza veljala za klasični vzorec optimizma, teza te knjižice pa za brezupni primer pesimizma. Se razume, moje osebno življenje seveda ne bo niti srečnejše niti žalostnejše, če me bodo nazivali pesimista ali optimista; vendar je podoba, da vključuje »biti pesimist neko javno odgovornost, nekaj kakor tiho očitanje zaradi slabega ponašanja proti svetu in proti ljudem. Proglašam torej javno, da se v tej smeri nikakor ne čutim krivega; da nisem zagrešil nobenega pesimizma, a če sem ga, tedaj jako nerad. Nasprotno, v tej komediji sem imel namen, povedati ljudem nekaj veselega in optimističnega. Ne vem, ali je optimistična trditev, da je živeti šestdeset let slabo, toda živeti tri sto let dobro; mislim samo, da proglašati šestdesetletno (povprečno) življenje za primerno in dosti dobro ni ravno zločinski pesimizem. Če pravimo, da nekoč v bodočnosti ne bo bolezni niti bede niti1 nečistega pehanja, potem je to gotovo optimizem; toda če pravimo, da to današnje življenje polno bolezni, bede in pehanja ni kar tako slabo in izgubljeno ter da ima nekaj dragocenega, to je — kaj pravzaprav? pesibiizem? Menim, da ne. Mogoče obstaja dvojni optimizem: eden, ki se obrača od slabih stvari k nečemu lepšemu, pa bodisi izmišljenemu; dirugi, ki išče v slabih stvareh samih nekaj vsaj malo lepšega, pa bodfei izmišljenega. Prvi išče naravnost raj: lepše smeri ni za ljudsko dušo. Drugi pa išče tu in tam. vsaj drobec relativno dobrega: mogoče tudi ta poskus ni povsem brezpomemben. Če ni to optimizem, pa izberite za to drugo besedo. S tem ne govorim samo za to igro, ki je ne bi rad še posebej podčrtaval; to je zadeva, h kateri sem se vrnil bolj iz nekega nagiba do reda. Tu mislim posebno na »Življenje žuželk«, ki je prineslo mojemu soavtorju in meni Kajnovo znamenje pesimizma. 'Gotovio, da je zelo pesimistično primerjati človeško družbo z žuželkami; vendar ni uiti najmanj pesimistično primerjati človeka-poedinča s Postopačem; in tisti, ki so očitali avtorjema, da s svojim mrčesom klevetajo človeštvo, so pozabili, da s svojimi Postopačem mislita človeka in da z njim govorita človeku. Verujte, da je samo ea resnični pesimizem, in to je tisti, ld polaga roke v naročje; rekel bi, etični defetizem. Človek, ki dela, išče in realizira, ni in ne more biti pesimist. Vsako močno udejstvovanje pomeni zaupanje, pa četudi brez verbalnega dokazovanja. Kassandra je bila lahko pesimistka, zato, ker ni nič delala; če bi se za Trojo bojevala, bi ne bila pesimistka. Razen tega obstaja izvestna pesimistična literatura; to je tista, v kateri se prikazuje življenje kot nekaj brezupno nezanimivega, človek in družba pa kakor nekaj 'komplicirano in problematično pustega. Ta ubijalski pesimizem pa mirno trpimo. Razno Češka opera iz Olomuca je gostovala z velikim uspehom na dunajskem Raimundovem gledališču. Pela je med dr. opere: »V vodnjaku« (Bloudek), .Trde glave« in »Ruaalka« (Dvorak), Prodana nevesta*:, /Tajnost", »Jt-nufa-, »Vrag in lvatra« ter končala gostovanje 23. sept. s Poljubom . 23 Praški »Osvobojeni teatr« vprizori dramsko pesnitev »Bolna deklica« romanopisca Vlad. Vančure. Nar. gled. r Bratislavi bo letos vprizorilo dela: »Roparji« (K. Capek), > Orlič« (E, Rostand), slovaško dramo »Bačova žena« (Stodola) ter opere »Elektra« (Strauss) in »Libuša« (Smetana) pod Nedbalovirn vodstvom, »Rheingold« (Wagner), >Othello« z gostom Baklanovim ter R. Korzakovega opero »Zlati petelin«. Lešžerba. Po neki neuspeli premijeri v Parizu se je pojavil na koncu igre na odru gledališki ravnatelj z leščerbo v roki. Občinstvo se mu je smejalo in ga izpraševalo: >Ali ste kaj izgubili, gospod ravnatelj?« Gospod direktor pa je žalostno odgovoril publiki: >Nič nisem izgubil. Le avtorja iščem, ki bi mi napisal bolj pametno igro.« TAJNA DOLGEGA ŽIVLJENJA. (STVAR MAKROPULOS.) Komedija v štirih slikali. Spisal Karl Capek. Prevel dr. Fr. Bradač. Režiser: prof. O. Še^. Osebe: Emilija Marty Jaroslav Prus Janko, njegov sin Albert Gregor Hauk-šenkdorf . G. Danilova, Marija Vera . Levar . Jan . Rogoz . Kralj Advokat dr. Kolenaty Solicitator Vitek Skrbinšek Lipah Kristina, njegova hčerka Miira Danilova Sobarica Strojnik Pospravi jalka Slavčeva Potokar Rakarjeva Dekoracije po osnutkih scenografa prof. Vavpotiča izvršila gled. slikaana. BOCCACCIO. Opereta v treh dejanjih. Poslovenil in tekste za kuplete napisal M. Pugelj, vglasbil Pr. Suppee, Dirigent: A. Bulatka. Režiseir: J. Povhe Osebe: Poličeva ga vojvode Kolporter Giovanni Boccaccio Pietro, palermski princ Drenovec Peček Ramšakova Simončič Balatkova Povhe berači . Borsetova i Sekula I Erklavc | Jarc Jelnikar Scalza, brivec Beatrio.e, njegova žena Lotteiinghi, sodar Izabella, njegova žena Lambertuceio, kramar Peronella, njegova žena Španova Fiametta, njuna rejenka....................Ribičeva Leonatto, študent, prijatelj Boccaccia . . Mohorič Neznanec..................Perko Majordomus toskanske- Študentje, sodarski 'pomočniki, meščani meščanke, dvorjani. Godi se v Florenci leta 1331. Plese naštudiral baletni mojster P. Golovin. Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Urednik: Ciril Debeveie. — Tisk tiskarno Mak so Hrovatin v Ljubljani. Danilo J. Rus Strniša Madonna Biancofiere Eliza, njena nečakinja Gerlovičeva Fresco, učenec pri Lotaringhiju Checco . , Giaeometto Anselmo . ( Tita Vana • Filipa I Lambertuccia Strniševa Oretta I dekli v službi Škerjančeva 24 /toV7^ Ttttt CAUAIVKO /TOll/«* NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI RAZVRSTITEV SEDEŽEV OPERA ’ ' • C fA V rr*~r: < i .