Narodopisne študije.
Dr. JOS. MANTUANI.
Nekaj let je, odkar se je naselila med nami strastna navada, nabirati stvari, ki so se ohranile še v posesti preprostega naroda. Premnogo jih je pač izginilo že davno, ne vemo kam. Še več takih predmetov pa so ljudje sami uničili, ker so bili ustrojeni „po starem" in so se jim zdeli nerabni. Tedaj je gledala naša inteligenca brezbrižno pogin narodnega blaga, prav kakor je danes brez umevanja kopiči, največ seve iz modnih ozirov pod pretvezo, da je „narodno blago". Pred seboj imamo tipičen kontrast dveh skrajnosti: kar je zamudila prošla doba, to bi rada popravila sedanja; kar so uničili prejšnji rodovi, hočejo nadomestiti sedaj živeči. Ta pohvalna namera zahteva pa jasnosti pojmovanja, dalekogledne smotrenosti v postopanju, zrele sodbe in v prvi vrsti znanstvene podlage. Ni dosti, da je kdo prečital ta ali oni člančič, morebiti še to ali drugo knjigo katerekoli literature, ampak je treba v prvi vrsti podrobnega dela, samostojnega primerjanja in pregleda tozadevnega slovstva. Še-le na takem podstavu je mogoče razbirati domače od ptujega, pristno od ponarejenega, dobro od slabega, pravilno od nepravilnega. V proizvodih vsake narodne kulture tiče korenine in koreninice, ki so vsrkavale — ako izločimo oddaljene iztočne kulture — redilne sokove iz tal velike in skupne indoarijske prosvete in jih pretvarjale v svoje lokalne potrebe. In prav v tem delu so nam ohranjene nravne vrednote in znaki velikih tvornih sil, dokazi kulturne usposobljenosti. Vsaka kultura, naj bo še tako obsežna in globoka, ni padla izgo-tovljena iz neba v naročje temu ali onemu narodu; vsak izmed njih si jo je moral prikrojiti sam na podstavu občnega svojstva indoarijske skupine. Zato se razlikujejo posamezni narodi le po kakovosti svojega pojmovanja in razumevanja skupne prazasnove.
Te razlike in inačice označujejo potemtakem tudi posamezne narodne kulture. Treba jih je torej poznati, ako jih hočemo pravilno razločevati in da si ne prisvajamo, kar ni naše ter da ne prepuščamo brez ugovora drugim, kar jim ne gre.
To poznavanje je pa doseči samo potom resnega in podrobnega proučevanja zadevnih proizvodov. Zatreti je pri tem delu s trdno voljo vsak drug upliv, osobito pa vse praktične in modne mike ter iskati samo znanstveno resnico. Prej omenjena modna navada nabiranja pomeni vse prej, kakor pospeševanje narodoznanskih študij, ker moti smer in kvari sodbo. Nabiralna strast pozna načelno samo dve skrajnosti, kedar ocenjuje: ali je vse dobro, kar more doseči, ali pa je vse slabo, kar ji ni mogoče spraviti v svojo oblast. V 99% slučajev je stališče nabiralčevo trgovsko. Ako izmed sto le eden nabira iz čiste, nesebične ljubezni do stare kulture, sme se imenovati to razmerje ugodno. Tako je taktično stanje. Vendar temu niso krivi povse nabiralci. Razmere so posledica tistega efemernega slovstva, ki se nakapa iz raznih podjetniških glasil, izhajajočih v inozemstvu. Tega „gradiva" se polaste ljudje, ki prečitajo sem in tam kako podobno razpravico. Ne da bi jo predelali in prebavili, vržejo misli in nezmisli originala, prevedene v slovenščino, med domače ljudi. In to je pri nas najnevarnejša rana.
Neobhodno potrebno je torej, ako nam je res kaj do kulture, da se otresemo teh diletanskih vplivov in spon in si ustvarimo svoje lastno znanstveno in strokovnjaško slovstvo tudi za narodoznanstvo. V slovenskem jeziku dosedaj ni še spisov o psiholoških pojavih na tehničnih in umetno-obrtnih narodnih izdelkih; nismo še resno pro-včevali načel in orodja starih tehnik, ne vemo torej, vkoliko so te uplivale tudi na estetično obliko, ne le na snovno trpežnost in mehanično statiko. Kar so pri nas o tem pisali, ima ponajveč značaj izpodbude ali očrta ').
Pot, ki jo moramo ubrati — vkolikor ni že popolnoma zaraščena — je ta, da si ustanovimo najprej zanesljivo podlago z monogra-f i enim i študijami. Potem še-le bo mogoče misliti na pregledne spise; vsaka druga smer nas odvaja od smotra. Domača strokovna
') Da ne obremenim te razpravice preveč s slovstvom, Id ni v neposredni zvezi s predmetom, omenjam le nastopne preglede. Šlebinger, dr. .1. Bibliographie der slovenischen Volkskunde (1898—1904) v Zeitschrift für osterr. Volkskunde, X (1904) 243—247. — West er, Jos. Slovenske končnice in folklora. Slovan, IV (1905—1906) 22 nsl. — Šlebinger, dr. J. Slovenska bibliografija v Zbornikih Matice Slovenske (narodopisje): 1904, str. 243—245; 1905, str. 205-20(1; 1906, str. 203-200. - Šlebinger, dr. .1. Slovenska bibliografija za 1. 1907—1912. V Ljubljani, 1913, str. 283—295. — Beležim še posebni zvezek revije „The Studio" ; izšel je pod naslovom „Peasent Art in Austria and Hungary. London-Paris-New York, 1911. Iz kranjske prinaša enajst predmetov v podobi (1 hišo, 2 skrinji, 2 roba za avbe, 3 sklepance, 1 pas, 1 zaponko). Besedilo, ki se bavi s Kranjsko, zavzema 13 vrst (Miss l.evetus); v razpravi sami je naša domovina dvakrat imenovana (prof. dr. H a b e r 1 a n d t).
literatura nikakor ne zadošča; tudi nemško in angleško slovstvo nas je zanemarilo ali pa nepravilno zamenjalo in istovetilo z drugimi narodi.
V teku časa sem nabral nekaj rezultatov tozadevnih lastnih in samostojnih študij. Odločil sem se, podati jih javnosti v obliki zaokroženih analiz. Morebiti se zaveseli še kdo drugi tega dela, ki nikakor ni brezpomembno in more ustanoviti na poprišču narodo-znanstva boljše odnošaje, nego jih imamo sedaj. — Študije nameravam priobčevati neprisiljeno, kakor naneseta čas in prilika.
I.
Ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem.
Še pred kakimi štiridesetimi leti so poznali skoraj povsod po Kranjskem tkanje trakov na roko. Tedaj je sejal naš kmet lan in pridelal dovolj vlakna tako za domačo prtenino, kakor tudi za na prodaj. Za svojo potrebo je podelal lan doma. Vsaka kmečka hiša je imela svoj kolovrat ali preslico; celo meščanka si je štela v čast, da je umela presti. Statve so imeli skoraj na vsaki večji vasi, včasih tudi po več. Naša dežela, pretežno poljedelska, ki do najnovejšega časa ni bila zvezana po dobrih občilih z obrtno višje stoječimi kraji, je ostala dalje pri starih tehnikah. Te so bile pač solidne, a nepri-kladne za obrtno izrabo. Ljudem se tedaj ni mudilo; ako je zahtevala izgotovitev predmeta nekaj ur ali tudi nekaj dni več, to niso vpoštevali: častitljivost tradicije je premostila vse. Danes je to bistveno drugače. Ceno tvorniško blago je izpodrinilo domače proizvode, naš obrtnik in kmet nista mogla tekmovati na svojem orodju z vele-produkcijo na strojih ter sta opustila delo, ki jima v trgovskem smislu ni moglo biti več življenska podlaga. Tako je izginilo staro delo, a obrtna veleprodukcija se ni še dala uvesti. Zato smo danes pri nas navezani vsi, meščani in kmetje, na dovoz.
Starejši ljudje pa se spominjajo še časov, ko so stare tehnike živele ali vsaj životarile pri poedincih, ki se jim niso mogli izneveriti. Med te načine izvajanja sodi v prvi vrsti tkanje trakov, ker se je trdovratno držalo v odročnih krajih. Pred pol stoletja je bilo še vsepovsodi znano.
V Gameljnih pri Ljubljani je živela še pred 30 leti ženica, ki je tkala trakove na roko. Skromno pripravo, t. j. „grebljo" in „žabo" je vtaknila v žep in hodila od hiše do hiše izvajat svojo umetnost, ako je bilo treba2).
2) Poročilo g. dvornega-svetnika Frana H ubada, kateremu izrekam tudi na tem mestu najudanejšo zahvalo.
V Kranju in okolici je bilo to tkanje zelo razširjeno, da celö neka stalna obrt, ki je preživljala mnogo družin. Tu — v Kranju, v Naklem, na Pivki in drugih točkah — so se ohranile do danes „monge" na katerih so likali stkane trakove3), dočim se je orodje za tkanje samo poizgubilo ali uničilo, najbrž zato, ker je majhno in neznatno. A dejstvo, da imajo shranjene „monge", dokazuje, da je tu cvela trakarska obrt v večji meri. Kajti napačno bi bilo domnevati, da bi bili tukaj le likali drugodi stkane trakove; tega bi ne bila dopustila podjetnost našega rojaka: kdor je znal trak zmongati, ta ga je umel tudi stkati.
V Beli Krajini pa, na klasičnih tleh starih narodnih svojstev, ohranila se je omenjena tehnika do danes in živi še v posamičnih krajih4), dasi je nastopila z otvoritvijo železnice tudi tu zadnja faza njenega obstoja.
Leta 1912. meseca februarja sem imel priliko opazovati na svoje oči izvrševanje tega dela. Moj spoštovani prijatelj, in priznani izborili poznavalec belokranjskih odnošajev, č. g. župnik Ivan Sašelj v Adlešičih mi jo je nudil.
Delo je izključno ženska domena in pravo tkanje5) na roko. Tehnično izvajanje se sme imenovati navzlic vsej priprostosti vendar
• 3) Deželni muzej je dobil 1. 1911. od trgovca in bivšega deželnega poslanca gosp. C. Pirca v Kranju tako mongo v dar. Navadno je ta priprava tako sestavljena, da sta na štirinogati klopi na enem koncu dve opori, med katerima se vrtita dva valjarja, drug pod drugim. Zgornji ima ročico, s katero ga je moč vrteti. Med oba se udene trak In se znionga skozi. Iz Kranja došli izvod pa ima celö tri valjarje.
4) Le v jugoizhodnem kotu še. Č. g. župnik Iv. Sašelj mi zatrjuje, da poznajo delo samo še tam, kjer so ohranili staro belo nošo, to je najbolj v župnijah ob Kolpi. — (iosp. uadučitelj Kratijo Lovšin in gospodična L. Havdekova, učiteljica, obit v Vinici, pa soglasno poročata, da v Vinici že okoli 40 let ne tkö trakov na roko. Tem vrlim sotrudnikom najiskrenejša hvala!
5) Terminologija za sorodne tehnike je v marsičem še nejasna in zmedena. Tkati se pravi, dve skupini niti, to je podolžne (osnutek) in prečne (votek) na tak način skleniti v trdno celoto, da se križate obe skupini v pravem kotu. Pri tem ne odločuje ustroj tkalske priprave in orodja: tke se na roko, na stal vali, na modernih strojih. — Druga tehnika, ki ludi združuje niti v trdno celoto je pa pletenje. Pri tem pride v poštev samo ena, največ podolžna skupina niti, ki se združijo v celoto brez pomoči prečno niti, torej samo osnutek brez votka. Odločilno za presojanje tekstilij je torej, da določimo, po katerem načelu da je nastala trdna celota, ki jo imamo pred seboj. V to svrho je treba tako blago razrešili in se prepričati, je-li vporabljen votek ali ne. To je včasih zelo zamotana stvar, n. pr. pri tkaninah, narejenih na deščice. — Prim. Renzenberg, P. pl. Ženska ročna dela za pouk na ženskih učiteljiščih. V Ljubljani, Kleininayr & Hamberg, 1897—1903, 111.94 nsl. K i ni a k o w i cz-W i n n ick i, v., Spinn- und Webewerkzeuge. Würzburg, 1911. str. it!!. Götze, A. Rrettchoiiweborei im Altertum, v Zeitschrift für Ethnologie. 40 Jahrg. (1908) str. 181 .wo.
duhovito zasnovano. Tkalka vzame osnutek in ga pritrdi na trdno stoječo oporo, n. pr. na poljubno drevo, ako vreme dopušča delo pod milim nebom. Potem osnuje niti na „brdce" 6). Tako se imenuje lesena ploščica, ki je glede svoje velikosti in oblike različna po kraju in po potrebi. Po merilu so 200—300 mm visoke, 80—120 mm široke in 7—10 mm debele. To velja za naše kraje; drugodi imajo tudi večja in manjša brda. Ta ploščica je podolžno in enakomerno našpranjana. Vsaka špranja je 3—4 mm široka; razdalje med dvema odprtinama pa tvori brvica ali šprikla, 8—12 mm široka. Ta ima na sredi svoje dolžine izvrtano okroglo luknjo. Obeh predrtin, špranj in lukenj, je vkupe toliko, kolikor naj pride osnovnih niti v brdce. Usnujejo se pa tako, da se vtaknejo lihe niti skozi luknje, sode skozi špranje.
Drugi konec osnutka si pritrdi tkalka ob telo okoli pasa. S tem so improvizirane statve, ali, kakor pravijo v Beli krajini, „krosna". Tedaj vzame delavka „drvce" ali „raka" ?), to je mala, 120—150 mm dolga, 30—50 mm široka deščica, na obeh konceh rogovilčasta, ako naj je nit (votek) podolžno navita na-njo, ali pa razširjena, ako se nit navija počrez8).
Tkalka pritrdi votek na točki, kjer začne svoje delo in nadaljuje z rakom. Tke od sebe preč; začne ob pasu in votka naprej v smeri proti drugemu koncu, na naši podobi torej proti drevesu. Tehnično bistveno je, kako dela odpiro. Ako potegne brdce — recimo z desnico — kvišku, dvignejo se vse lihe niti, napeljane skozi luknje, dočini ostanejo tiste, ki so vdete v špranje, v svoji prvotni legi. Tako na-
r
Pod.
Etytogr. -los. Dostnl.
.Brdce" in .rak*
6) Terminologija ni povsod! enaka. V Adlešičih imenujejo to orodje „l>rdo" (poročilo č. g. župnika Iv. Šaselj-na); v Vinici rabijo diminutiv „brdce" (poročilo g. nadučilelja F. l.o vsi na in priznane strokovnjakinje učiteljice gdč. L. Bavde-kove); na Gorenjskem so imenovali brdo „grebljo" (poročilo gosp. dvornega svetnika F. Hubada). Zanimivo je vsekako, da rabijo Romuni na Sedmograškem tudi izraz „grebla" za brdo. (v. Ki makowioz-Winnicki, Spinn- und Webewerkzeuge. Wurzburg, 1910, p. 30).
7) Drvce se imenuje v Vinici in okolici (Lovšin, Bavdek), rak v Adlešičih (Šašelj\ žaba na Gorenjskem (llubad).
"*) Prim. našo podobo št. 1. Tam upodobljen „rak" je iz Adlešičev, v Vinici
ima nekako takole obliko. _s)   Na Adlešičkega raka se navije votek podolžno
stane med lihimi in sodimi nitmi razstop, v kateri tkalka vdene votek z levico. Ko je nit skozi odpiro, spusti brdce, vzame drvce v desnico, zagosti votek, prime brdce z levico in je potisne navzdol* tako, da so sedaj sode niti zgoraj, lihe spodaj ter vdene drvce od nasprotne strani. Tako gre delo naprej, da se izvrši.
Kotogr. Knin Dobovsek, 1. 1012.
Pod. 2. Tkalka pri dolu.
Na ta način narejenemu izdelku pravijo v Vinici „trpötke"; na Gorenjskem se je pač že izgubil pravi terminus technicus. Po nekaterih krajih so mongali ali likali stkane trakove, kakor sem omenil že zgoraj. V Beli Krajini dosedaj nisem našel še mong a tudi poročil nimam o njih; tu bo treba še podrobnejših preiskav; vendar se mi ne zdi neverjetno, da so jih bili poznali, zato, ker so zglajene trpotke v rabi praktičneje in se dajo lažje zadrgnili in zavezati, nego sirove.
Ker je to delo tehnično priprosto a v svojem bistvu vendar duhovito, moramo sklepati, da ima za seboj dolgotrajen razvoj. Vsi-
na Viniško drvce poerez. (^f^) ''elo je rak primernejši j ker ložje
smuka skozi odpiro. Naša podoba št. 1. je narejena po izvirnikih, ki jih je podaril kranjskemu deželnemu muzeju e. g. župnik Ivan Sašelj.
ljuje se nam vprašanje, odkodi da izvira in od kodi da je prišlo v naše kraje, ki so bili po svoji zemljepisni legi izpostavljeni marsika-kemu vplivu. Poglejmo, vkoliko se da to ugotoviti ali dokazati.
Ni dobiti zlahka kulturnotehničnega problema, ki bi se bil v prošlih dobah tako marljivo izpopolnjeval, kakor ravno tkanje. Kolika razlika med preprostim brdcem in rakom ter Jacquardovimi statvami! Med tema skrajnostima je nepregledna vrsta preosnov in zboljšanih ustrojev, posebno od 16. veka sem. A navzlic temu se je ohranila tudi primitivna tehnika v malem obratu celö do naših dni. Ako hočemo dognati izvor in starost tega dela, moramo prodirati nazaj v prošlost. opirajoči se na ohranjene spomenike in na pismena poročila, kolikor jih imamo.
Od spomenikov so nam najbližje lesene statve, ki jih poznamo še skoraj vsi starejši. Njihov ustroj sloni na istem načelu, kakor tkanje trakov, ki je jedro in predmet te razprave: osnutek gre skozi brda, snovalnica vdene votek skozi odpiro, kakor rak ali drvce pri naši tehniki, le da je pri statvah namerjeno na obilnejši in hitrejši izdelek in da točnost funkcije ni odvisna toliko od spretnosti tkalca, kakor od mehaničnih pomožnih priprav. Statve, ki so jih rabili pri nas do naše dobe, se v svojem bistvu ne ločijo od onih, ki so jih rabili še v 16. veku9).
A že tedaj so delali razliko med velikim in drobnim blagom. Za tkanje trakov izumili so — poleg velikih statev — najbrže že v drugi polovici 15., vsekako pa vsaj začetkom 16. veka pripravo, ki odgovarja v svojem bistvu naši tehniki za tkanje trakov; imenovali so jih statvice za trake. Kakor je posneti po ohranjenih izvodih, in po podobah, je bilo delo v prvi polovici 16. veka prav isto, kakor še dandanes v Beli Krajini, samo da je bila priprava zamišljena za sobo. Sestajala je iz podolgastega predala, ki je imel na obeh konceh po dve opori, držeči po en valjar, na kateri so napeli osnutek. Odpiro so tvorili s pomočjo malega brdca, votek so vdevali z rakom 10).
Naša pot po zgodovinskem mraku nas pa vede ob spomenikih dalje. Ustavimo se na točki, nekako 300 let za statvicami za trake. Vseučiliščna knjižnica v Heidelbergu hrani zbirko srednjenemških
') Priti). Amilian Jost, Eigentliche Besehreibung Aller Stande. Frankfurt a. M., Feycrabend 1508. Nova Izdaja (moderni ponatis) München, 1896, s. v. Der Wober. Vsaka podoba je opremljena s stihi Hans Saelis-a. — Feldhaus, F. M. Die Technik der Vorzeit, der geschichtlichen Zeit und der Naturvölker. Leipzig-Herlin, 1914, p. 1806 nsl. s. v. Webstuhl.
10) l'rhn. Feldbaus, F. M I.e. str. 67. nsl. Tu so upodobljene tudi statviee iz I. 1540. DO izvirniku, ki se hrani v obrtnem muzeju v Berlinu (str. 67) in pa tknlka pri delu po bakrorezu Jurija Penez-a iz 1. 1545.
pesni, okrašeno s 140 minijaturami. Znana je pod imenom „Manes-sejev rokopis". Izvršena je bila ta knjiga v Ziirichu ali v Konstanzu okoli 1. 1330. Na listu 285. je naslikan pesnik „Rost Kilchherre ze Sarne" s svojo damo. Ta sedi pod milim nebom ob stojalu, ki nosi brdce, skozi katero so napeljane niti. Za stojalom je na steno pritrjeno vratilo in na-nje je navit dotkan trak. Postopanje sloni torej prav na istem načelu, kakor pri naših brdcih, samo da je morala tkalka dvigati in povešati razbrani osnutek, da je dobila odpiro za votek; kajti brdo je stalo nepremično. Meču podobno orodje, ki je drži dama v desnici, mora pač biti lopatica, s katero zagosti votek
Do 14. veka torej lahko z vso gotovostjo nazaj zasledujemo tkanje na roko s pomočjo brdca. Za dalje nazaj pa nam ne dostaja izvirnih spomenikov in to za daljšo dobo. Tkanin imamo na izbiro skoraj iz vseh vekov, a tehniko določiti je sila težavna stvar. V svrho takega določevanja se mora tkanina razplesti, potem je mogoče določiti, ali spada med prave tkanine, ali med pletenine; s pomočjo katerih priprav pa je nastala, to ostane prav mnogokrat skrivnost. Tudi srednjeveški poročevalci in pisatelji nas puste glede podrobnosti in teh-
Pod. 8. Srednjeveška tarna pri »brdou* na stojalu,   ntänih BVOJstev kaj radi na
cedilu. Nekaj jasneji postanejo odnošaji, ko prodremo v stari vek nazaj. Tu nam je na razpolago
") Kraus, F. X. Die Miniaturen der Manesseschen Bilderhandsohrift. Strasburg, Trübner, 1887. Fol. 94. Istotam tudi o postanku rokopisa, o tehniki, o kulturnozgodovinskem pomenu slik, in dr. — Tudi Kraus, F. X. Geschichte der christl. Kunst, H/1, p. 240 o rokopisu vobče. — O pesniku Kostu prim. von der Hagen, Minnesinger, II, 131—134 (pesni); III, 078 (inačice); IV, 443—445 (biografija). — Allgemeine deutsche Biographie, XXIX., 271 nsl. (zivolopis in novejše slovstvo o pesniku). Naša podoba, št. 3. je posneta po Krausevi knjigi (Miniaturen).
dovolj poročil od pisateljev vseh dob, dasiravno se vedno ne vje-majo. Kar bi se dalo morebiti določiti na podstavu tehnične in stvarne interpretacije, to kaj rada še bolj zamegli in zastre visoka filološka kritika, ker se ne ozira dovolj na tehnično izvedljivost in priročnost svojih kombinacij
Kjer se razpravlja o staroveškem, posebej grškem tkanju, skoraj povsodi dobiš upodobljeno Penelopo s Telemahom ob statvah. Muzej v Chiusi hrani grško posodo (axvq o«), na kateri je naslikan ta prizor12). Risba je estetično dovršena a ne nudi dovolj vsestranske jasnosti v tehničnem pogledu ter pripušča marsikako razlago in domnevo. Zdi se mi pa, da so morale imeti antične statve pripravo, podobno našemu brdu, da so mogle z lahka in točno delati odpiro. Morebiti podpira to domnevo neko mesto v Iliadi13), kjer slika pesnik tekmo v teku med Ajantom in Odisejem:
„......im Ö' WQVVTO öios Odwvsvs
ayyi jiä)., dg ort t4' t£ yvrmxog iv£eivoio mi/O-eoi iirri xavwr, ov t sv fiiXn yenirl tatiffffti mjvlov iiiXxnvnn ttaQhx (ihov, nyynOi a uifsi ctijütoi;- tot,1 'Odvffffl&S ilifv iyyvfttv......"
Pravilno razumevanje in prevajanje teh stihov je v prvi vrsti v pojmovanju izraza „mmv", V kolikor morem presoditi, je najpra-vilnejše, da si mislimo to pripravo podobno našemu brdu, ali po ustroju še prej brdcu; po tem takem bi prevedli:
„za njim je tekel božanski Odisej v taki bližini, kakor je brdo nedriju lepo opasane ženske, kedar je z rokami prav krepko (k sebi) potegne, ko zavotka snovalnico skozi odpiro, brdo pa drži ob prsih: tako blizu (za njim) je tekel Odisej" u).
") Priobčenn je bila slika najprej in najbolje v M on um en t i inediti deli' Inslituto IX. 42. Po tej reprodukciji je posneta in sedaj najložje pristopna v Baumeister, A. Denkmäler des klassischen Altertums, III, 2085, Fig. 2332. — V malem merilu jo podaja Heinach, S Repertoire des Vases peints grecs et etrus-(pies, 1, 101. - Prim. dalje Bltlmner, H. Technologie und Terminologie der Gewerbe und Künste bei den Griechen und Römern, Leipzig, 1875 — 1887, I, 120 nsl. in IV, 520 nsl. — Friedreich, I. B. Die Realien in der Iliade u. Odyssee. Erlangen 1851, 208 - 300. — Buch holz, E. Die homerischen Realien, Leipzig, 1871-1885, II, 185—188. Engelmann, R. Wideratlas zum Homer, Leipzig. 1889, II (Odyssee), Taf. III. Fig. 11.
") XXIII, 759-703.
M) O tem mostu imamo celo literaturo. V kolikor morem soditi, je pravemu razumevanju najbližje dospel Bltlmner, 1. c. I. 129 nsl. S svojim duhovitim tolmačenjem je pokazal pot do pravilne rešitve tozadevnih nejasnosti Njegovi nasveti so tehnično izvedljivi, vendar pa se mi zde še prokomplicirani, ker jih ni
Grške statve so bile še v klasični dobi prav preprosto zgrajene in so stale pokoncu15). V kolikor poznamo risbe starih statev16), ne ugovarja njihova sestava domnevi, da so poznali brda, kakršno je naše. Je pa tudi naravno, da se bližamo vedno bolj prvotno primitivni konstrukciji, čimdalje gremo nazaj. In stara gradnja se je ohranila mnogokrat poleg zboljšanih, to pa posebno iz spoštovanja do pristnih običajev in iz verskih ozirov 17. Blago gotove vrste se je
zlahka spraviti v sklad s Homerjevimi pojmi in z njegovo preprosto govorico. Bliimner misli, da sestaja xavwr iz dveh lahnih palčic od trstenine; na eno so privezane z zankami (,,/ihoi") lihe, na drugo pa sode niti osnutka ((itr\\mr). Tkalka potegne prvo k sebi, vrže snovalnico skozi odpiro in votek zagosti; potem potegne drugo palčico, da se odpira izmenja in votka od druge plati. A po preobilnih mestih in po dokazih leksikografov (prim. Stephanus-Dindorf, Thesaurus graecae Linguae, V, 1101 s. v. fikos) je smatrati ufoQf pri Homerju pač za „osnutek". — Razentega zahteva točni nuni-/, vso pozornost, ne samo iz filoloških, ampak tembolj iz stvarnih ozirov. Kako more potegniti delavka palčico („xuvmv") ob zankah („uhog") ven? Homer stavi oba izraza v ednini. Ako pa si mislimo, da vrže snovalnico ali vitel, na katerem je navit votek, skozi odpiro, to je ob osnutku, in potegne s tem votek ven, tedaj je mesto popolnoma jasno in brez zaprek. In medtem, ko teče snovalnica z volkom skozi odpiro, mora tkalka držati brdo ob prsih, da ostane razstop v osnutku. To je pa najložje doseči z brdom take sestave, kakor je naše brdce. — Nekateri tolmači so smatrali ttrftlo* za orodje, podobno našemu „raku", torej za deščico ali neke vrste vitel, na kateri je navit votek. Bliimner se pa temu proti vi i na omenjenem mestu (I, Kil) pravi v opombi: „eine derartige Form des WeberachUtzens, die weder Nadel noch Schiffchen sein würde, ist gänzlich unbekannt und wohl auch nie im Gebrauch gewesen, da sie einfach unpractisch ist". Naše drvce je pa v resnici snovalnica, ki ni niti igla niti čolnič ter je do danes v rabi. Istotako je pač naše brdce — tam seve znatno širše ali daljše - - vsaj v bistvu isto, kar Homerjev xartäv, Ako še pripomnimo, da so bile stare statve vse pokončne, tedaj nam postaja še jasneje, da je tkalka morala xavwr k sebi potezati, ko je tvorila odpiro. — In konečno bi Bliimnerjevo tolmačenje ne pogodilo jedro Homerjevega primera. Pesnik pravi: Odisej je bil Ajantu vedno tako blizu za petami, kakor brdo nedriju tkalke. Tam sla samo dva, ki se lovita, tu so pa trije: eden ki prebira in dva, med katerima prebira, ker potegne zdaj lega zdaj onega k sebi. Tkalka se je pač nazaj sklonila, ko je potegnila brdo k sebi: torej res drug za drugim, kakor je smisel Homerjeve prispodobe.
") Prim. Homeros, 'OdvtT&Bltt, II, 04: ffn/ffrc/is'n/ uifar lotov, — llesiodos, 'Kaya xnl ijuimti, 777.
16) Prim. Rieb, A. Illustriertes Wörterbuch der röm. Alterthümer (aus dem englischen v ('. Müller), Paris •Leipzig, 1802, p. 00!) nsl. - Blümner, 1. c. I, 138 nsl. — Korrer, R. Urgeschichte des Europäers, Stuttgart, (1008), p. 430. —
17) Tako so tkali v Rimu tunike (tirnica recta, regilla), ki so jih nosili mladeniči, ko so prejeli moško togo, ali pa dekleta na večer pred svatbo. Začetek le togo so pripisovali kraljici Tanaipiil. Sexl. Pomp. Festus poroča v 3. veku po
tkalo po pradavnem egiptskem načinu iz same pietete do posvečene tradicije. Grki in Rimljani so namreč tkali od zgoraj navzdol, Egipčani pa narobe18). In tkanje trakov v Beli Krajini se vrši še dandanes na egiptski način: od sebe preč, to je, ako obrnemo vodoravno položen osnutek za 90u kvišku: od zdolaj navzgor.
Ko smo dognali to dejstvo, nas pač ne bo presenetilo, ako dobimo enačic tej tehniki tudi še v prazgodovini. Za to trditev imamo pač en sam nedvomni dokaz, a ta drži. Pri Sopronju na Ogrskem so izkopali 1. 1891. žaro, na kateri je upodobljeno v ornamentalnem slogu predenje in tkanje. Prva žena prede na preslico, kakor naše Bele Kranjice. Druga stoji ob statvah, na katerih spoznamo tudi brez fantazije dolg osnutek; na gornjem koncu razločimo lahko kos do-tkanega blaga in snovalnico ali vitel z votkom. Delo ima že zapadni
Pod. 4. Tkalke a) ob statvah (na levi) in b) z brdcem v roki (na desni).
značaj: tkalka je pričela zgoraj in nadaljuje navzdol. Poleg te delavke zazremo najmanjšo žensko postavo, torej nedoraslo deklico. Ta drži z obema rokama tako brdce kvišku, kakor se rabi tudi danes še v Beli Krajini. Namen in bistvo tega orodja, upodobljenega na šopronjski žari, arheologi doslej niso še pogodili; Hoernes jo smatra za glasbilo
Kr. (ed. O. Milllor, p. 277, 8): „roetae appellantur vestimenta virilia, quae patres liberis suis conficienda ourant o m in is causa, ita usurpata, quod a stantibus et in a 11 i t ii «I i n e m texuntur". delo še Isidor Hispalensis določa, pač opiraje se na starejše pisatelje (Originum sive Ktyniologiaruin libri 20) lil). XIX, 22, 18: „reota dieitur vestis, quae sursuni versum stantesque texunl". — Prim. tudi Hcsychios s. v. (rnnftator = OQ&QV VfpOf.
I8) Herodotos, Ii, :)f>: ni<pcUvov<n Čl »i ftkv a).h>i Huna dj* xqoxijv d&iovttf, .■tiyvntioi <1l xiiri». — Joh. 10, 211: ,,?/* 91 /itow ittjijiujnj r/. rtov aV(0&SV icpnVTOf tli' hhiv.
(liro)1"). O risbah na imenovani žari so že mnogo pisali20); a pravilni razlagi malega orodja se je po mojem prepričanju najbolj približal Forrer, ki je določa kot „okvir za votkanje" 21). v. Kima-kowicz-Winnicki upodablja pač tkalko s te žare, a ne omenja osebe z brdcem. To je malo presenetljivo, ker so mu brdca znana kot domače orodje sedmograških Romunov in Nemcev22.)
Da je orodje v rokah deklice, upodobljene na imenovani žari, le brdce, o tem ne more biti nobenega dvoma; vse risbe te posode nam uprizarjajo le tekstilno delo: prejo, tkanje na statvah in pa brdce. Glasbilo bi ne imelo na tem mestu nikakega pomena.
Tako smo dospeli izključno po zgodovinskem potu do spoznanja,' da je tkanje trakov po načinu, kakor sem ga zgoraj opisal, res ostanek prazgodovinske tehnike. Šopronjska žara namreč je nedvomno iz hallstattske dobe. Da je mogoče, vsaj nekoliko premeriti in predstavljati si časovno vrzel, ki nas utegne ločiti od dobe, v kateri je bila narejena žara, poizkusimo jo izraziti z letnicami: okoli 700 do 400 pred Kristom. Pri tem se pa moramo zavarovati z vso odločnostjo zoper domnevo, da smo hoteli določiti s temi številkami čas. To je za sedaj še nemogoče23).
A raba našega brdca sega gotovo še dalje nazaj; kajti na žari je upodobljena kot povse znana stvar.
Imamo pa še druge dokaze za starost tega orodja. Nahajamo je namreč še vedno po krajih, ki so bili dosedaj kolikor toliko nedostopni vplivu moderne industrije in veleprodukcije. Na Sedmo-graškem tkö trakove na roko precej tako, kakor pri nas, samo da tkalka sedi pri delu; osnutek zvije v klopčič, ga položi v skrinjo in zapre pokrov, tako, da drži osnutek. Drugi konec, kjer začne tkati, si priveze okoli pasu, se usede na stol ter napenja ali napušča niti s tem, da se sklanja nazaj ali nagiba naprej. To tkanje je znano na Sedniograškem pač le še poedincem, a ti so raztreseni po vsej
'") Urgeschichte der bildenden Kunst in Kuropa Wien,18!l8, p. 611: „die kleinste Figur mit einer Leier in beiden Hunden". Prim. istotam Tai. XXXIX, Fig. 2.
20) Najprvo Hoernes, R. v Mitteilungen d. antropholog. Gesellschaft in Wien, XXI., (Sitz. Mer.,) p 76. Fig. 16, ter Tat. X, Fig. 2 Potem Forrer, I?. 1. c. p. 4i)t, Tal'. 152 — v. Kima ko wie z- Win nick i, I. c p. 64. i. dr.
-'') Forrer, I. c. 481: „W i rk ra h m en".
-) Upodobljena ima (Spinn- und Web 'Werkzeuge, p. 29): podoba 56 -- We-begitler von Kleinschelken; pod. 57. von Stolzenberg; pod. 58: Apparat zum Aufwickeln des Einschlages Ilir das Weben mil Webegitter.
-') Kako netočno in nevarno je za zgodovinsko resničnost, izražati pred- in prazgodovinska razdobja s številkami, je pokazal Otto Piper v svoji knjigi „Hedenken zur Vorgoschichtsl'orschung" (München, 1918) str. 65 nsl.
deželi24). Tudi v Dalmaciji, posebno na otokih, je zelo razširjeno med starejšim ženstvom 25). Pred 50 leti so imeli take priprave še v severni Prusiji, v Stettinu, od koder ima narodni muzej združenih držav v Washingtonu pristne kose2f>). Tudi iz Saalfelda v vzhodnji Prusiji so originali v Washingtonskem muzeju27); dalje iz Helsingforsa na Finskem23) in iz Siene v Italiji29).
Nedvomno bodo nadaljna preiskovanja dognala, da je bila priprava svojčas razširjena po vsej Evropi.
Poznali so jo tudi v novem svetu, in to v civiliziranih krogih. Dokaz za to trditev imamo v treh izvirnikih: eden je bil v rabi v Lancastru v Pe n n sy 1 v a ni j i30, druga dva v Bristol u v Connecticut u 31).
V tej priprosti ali pa v nekoliko bolj komplicirani obliki nahajamo orodje nadalje pri ljudstvih, ki žive še v prirodnem stanu ali v svoji prakulturi. Taki ljudje se dajo primerjati onim, ki so živeli v prazgodovini. Razni Indijanski rodovi severne Amerike, kakor Chippewa32), Masquakie33), Zuhi34) in prebivalstvo v državi Maine35), a tudi Pueblos36) v južni Ameriki rabijo to orodje in tkö na roko še dandanes. V Braziliji37) se poslužujejo prav tistega načela za tkanje, samo da je osnutek pritrjen na primitiven okvir, namesto na drevo
24) v. K i m a ko w i c Z -W i nn i c k i, 1. c p. 29 risi. (s podobami št. 56—59). ;5) Poročilo g. o. kr. deželnega konservatorja za Primorje, prof. dr. Antona (1 n ir s - a.
J6) M as on, Olis Tufton, A primitive Frame for weaving narrow fabrics, v: Anniial Report of the Board of Regents of the Smillisonian Institution. Report of tbe U. S. National Museum  Washington, 1901, p. 497 (dve brdci).
?7) M ason, 1. c. p. 495 in 496. (2 brdci z raki vred).
**) Istotain, p. 493 in 494 (1 brdce samo, drugo /. rakom).
2') Istotam, p. 499. Tu je brdo že v zvezi s podstavkom, ki tvori statvice za tkanje trakov (Bandwebelade). Glej zgoraj, str. 155.
30) Ta je zvezan s podstavkom, kakor Sienski. Prim. opombo št. 28. — Mason, I. c. p. 499.
") Iz Bristola imamo dve brdi, eno ima precej dolg ročaj, drugo pa je na stojalu, kakor v minijaturi Manessejevega rokopisa v Heidelbergu. — Mason, I.e. p. 502.
>2) Mason, 1. c. 488. J3) Istotam, 1. c. 491.
34) Istotam, 1. c. 506-507 in Plate 1. — Weule, K., Leitfaden der Völkerkunde. Leipzig-Wien, 1912, p. 41 in Tat'. 41, Fig. 3. ") Mason, 1. c. 503.
J6) Mason, 1. c. 505 in Plate 6—8; poleg tega še brdo iz Guadalajara po uzoreti od Pueblos.
,7) Heierli, I. Urgeschichte der Schweiz. Zürich, 1901, p. 181, Fig. 150.
in ob pas delavke. Ob Kongu, v Indoneziji in Mikroneziji poznajo tudi še sedaj te vrste delo38).
Ta razširjenost v starem in celo v novem svetu dokazuje pač neizpodbitno, da je tehnika silno stara in da se sme imenovati človeška p raposes t. Pri Indoarijcih je bila največ v rabi; kako da je prodrla tudi v Ameriko, je stvar posebne preiskave. Gotovo pa je prepojila tudi vse izvenarijska ljudstva že v pradavnem času. V to velezanimivo, obsežno in težavno vprašanje se nam tukaj za sedaj ni spuščati. To mora biti nad vsakim dvomom, da so prinesli vsi sedaj v zapadni Evropi živeči narodi brez izjeme to tradicijonelno tehniko s seboj in so jo ponekod ohranili do danes, ako je niso izpodrinila načela tvorniške in strojne industrije. Iz vsega tega smemo izvajati, da je tkanje trakov tudi pri našem narodu pradavna tradicija in dedščina, ker ni bila navezana na kako izvestno plemstveno kulturo, ampak se je ohranila povsodi enaka, navzlic vsakemu vplivu. Pri nas je najbolj pristna v Beli Krajini.
Die dritte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809.
Von der k. k. Bergdirektion Idria. (SohlUSB des II. Teiles).
Sollte der Untertan dieses Bon verlieren, so gelangt er nicht mehr zu seiner Zahlung, endlich, dass die Roboter die sich nicht am bestimmten Tage und Orte einfinden, mit aller Schärfe behandelt lind mit Kinlegung der Exekution hiezu gezwungen werden.
Auf Herstellung und Reparatur der Idria-Oberlaibacher Strasse, dann der Seitenstrassen gegen die Mairien Tschepovan, Schwarzenberg und Tohnein sind vom 1. Jänner bis Oktober 1812 520 Roboter verwendet worden. Bis .lahresschluss glaubte man noch 200 Roboter zu benötigen. Von der Robotleistung zur Konierzialstrasseiireparatiir wurden die Einwohner der [drianer Mairie im Jahre 1812 enthoben.
Kode 1812 war die Regierung denselben noch für 50Vi Zug- und 143'/:- Handrobote mit dem Betrage von 122 Francs im Rückstände.
Nach Einsicht der von verschiedenen Gemeinden wegen noch nicht bezahlten Strassenrobot vorgebrachten Beschwerden  und in Anbetracht,
M) Weule, K. 1. c. p. 118. — Mangin, P. Eugene, l.es Mossi. Essai sur les us et les coutuinos du Mossi au Soudan occidental; v : Anthropos, IX. (Hill) p. posebno podobe za stranjo 712 (tisseraud).
dass es notwendig schien, sowohl die Repartition unter den Gemeinden, als die Bezahlung der Robottage nach einem einförmigen System einzuführen, beschloss der Generalintendant von Krain am 18. März 1813, dass sich der Ingenieur-Chef, Brücken- und Strassendirektor wegen Zuweisung der Roboter unmittelbar an die Intendanz schriftlich zu verwenden habe. Durch die Vidierung seitens des Intendanten wurde die Arbeit exekutorisch gemacht und ein bezüglicher Ausweis unter Beischluss der entsprechenden Anzahl Bons an den bezüglichen Subdelegue oder Maire zur Verteilung an die Verpflichteten übersendet.
Die Arbeitsvorsteher oder Strassen-Kondukteurs mussten die Roboter Früh und Abends verlesen und das Tagwerk auf den in den Händen der Roboter befindlichen Bons verzeichnen. Die zur Robotsleistung nicht erschienenen Verpflichteten wurden mit Exekution belegt. Ein Weg "von 4 Meilen oder ungefähr 12.000 Klafter, welcher bis zur Arbeitsstelle zurückgelegt werden musste, wurde für einen Arbeitstag bezahlt. Gemeinden, deren Roboter wegen ihrer Entfernung sich auf den Arbeitsplätzen nicht ohne grosse Hindernisse einfinden konnten, wurden zur Regulierung der Robot zugelassen. Die Bezahlung der Robotleistung sollte durch den Ingenieur-Chef an die Strassenkonduk-teurs vierteljährig erfolgen. Letztere hatten im Beisein des Maire die Roboter gegen Abnahme der Bons zu befriedigen. Der Preis für eine Handrobot war auf 50 Centimes und 1 Frank für eine Fuhrrobot festgesetzt. Hiernach sollte auch der Rückstand vom .lahre 1812 beglichen werden.
Der Maire von Idria Gallois verwendete sich am 2. April 1813 beim Intendanten und Strassenbaudirektor in Laibach um Abwendung der Strassenrobot von der Mairie Idria, scheint jedoch wenig ausgerichtet zu haben, da die Mairie im Monate Mai 1813 ihren Hubenstand, welcher für die Robot-Repartition zur Grundlage dienen sollte, verfassen musste.
Ausgewiesen wurden 11 Ganzhuben, 44 3U-Huben, 58 '/a-Huben, 54 '/«-Huben, 37 Kaischier = '« Huben.
Einem bezüglichen Auftrage entsprechend, musste die Herrschaft Idria im Mai 1810 ihren Bevölkerimgs- und Viehstand der Kreisintendanz nachweisen. Dieser Nachweis gewinnt für den Vergleich mit dem im .Jahre 1809 gelieferten Nachweise an Interesse, wobei es sich herausstellt, dass der Unterschied sehr geringfügig ist.
Im Bergwerk selbst, wurden 709 Bergarbeiter, 30 Fabriksarbeiter und 324 Forstarbeiter ausgewiesen. Der Preis der Produkte war noch der nämliche wie im November des Jahres 1809.
Die im Idrianer Bezirke liegenden Äcker und Wiesen betrugen 910 Joch 715 Klafter, die Gärten und Wiesen 3807 Joch 407 Klafter, Waldungen und Hutweiden 19.897 Joch 1209 Klafter und die nicht urbaren Gründe Quadratmeilen.
Im August gelangte in Idria eine Verordnung des General-Polizei-kommissärs Touissant zur Verlautbarung, nach welcher eine Reserve-Kompagnie zu Laibach in Aufstellung begriffen war, deren Bestimmung es war, alle gedienten Landeskinder aufzunehmen, welche aus der Aktivität gesetzt, Dienste anzunehmen wünschten. Die Betreffenden hatten sich in der Kanzlei des Generalstabes in Laibach Nr. 237 zu melden.
Dieser Aufruf dürfte in Idria resultatslos verlaufen sein.
Im selben Monate reiste der General-Gouverneur von Laibach ab. Vor der Abreise äusserte er den lebhaften Wunsch, bei der Rückkunft seinen Tiergarten mit 2 bis 300 Hasen belebt zu sehen um im Herbst das Vergnügen einer angenehmen Jagd gemessen zu können.
Die Sorge zur Beschaffung der Hasen überlies er dem General-Polizeikommissär Toussaint, welcher sich diesbezüglich an die Bezirkskommissäre wandte und sie ersuchte, ihm binnen vier Wochen soviel lebende Hasen einzuschicken als jeder Bezirk aufzubringen vermag. Für jedes Stück versprach er 1 fl. und Vergütung der Transportkosten. Ob und wieviel Hasen aus der Idrianer Herrschaft geliefert wurden, ist nicht bekannt.
Aus der Provinz konnte Niemand abreisen, wenn er nicht mit einem Passe versehen war, welchen der General-Polizeikommissär der Provinz nach Bestätigung zweier Zeugen, dass sie den Passwerber gut kennen und nach Vidierung des Arondissements-Kommandanten ausfolgte. Fremde und Bürger kostete dieser Schein einen Gulden, Landleute 20 kr.
Belangend die Bergarbeiter selbst bestand die Anordnung, dass es denselben nicht eher erlaubt sei über die Grenzen Ulyriens zu gehen, als nach Verstreichung einer von der Ortsobrigkeit anzuberaumenden Frist, gewöhnlich einem halben Jahr.
Jedermann, welcher im Inneren der Provinz reisen oder sich in ganz nahe Ortschaften begeben wollte, war gehalten, sich vor den Po-lizeikonunissär seines Bezirkes zu stellen, welcher einen Passierschein oder sogenannten „Laissez passer" ausfolgte, wofür eine Gebühr von 10 kr. festgesetzt war. Diese erlangten ursprünglich jedoch erst nach der Unterschrift des General-Polizei-Kommissariates in Laibach ihre Giltigkeit.
Im Juni 1810 wurden in Idria 25, im .Juli 72 solcher Passierscheine ausgegeben.
Die FranzOsen glaubten in der Ausgabe dieser Sicherheitskartcn eine ergiebige Einnahmsquelle zu finden, doch die Ausgabe derselben war in Innerkrain und besonders in Idria sehr gering, so dass wiederholt Anfragen über die Ursachen des geringen Absatzes einliefen; schliesslich wurde die Taxe für einen solchen Schein vom 1. Jänner 1811 angefangen, von welchem Tage alle derlei Scheine erneuert werden mussten, auf einen Franc, für einen Pass im Inlande und für die Grenzortschaften  Fiume, Triesl und Gör/,  auf 2 Francs und  für einen
Pass in's Ausland 5 Francs festgesetzt. Die Visa der Pässe kosteten je 50 Centimes.
Am 18. Februar 1811 benachrichtigte Intendant Andrian die Herrschaft, dass vom General-Polizeikommissär in Laibach die Beschwerde eingegangen sei, dass die Laissez passer im Adelsberger Kreise fast gänzlich einzugehen anfangen, wodurch der Polizeifond einen beträchtlichen Abgang leidet. Er verfügte, dass von den Kanzeln und mittelst Anschlagzettel verlautbart werde, dass die Gendarmerie den Auftrag hat, alle jene Individuen, die nicht mit einem neuen Laissez passer versehen sind, gefänglich nach Adelsberg zu bringen, und keine im Vorjahre ausgefertigten Laissez passer zu respektieren.
Aber auch diese Weisung fruchtete nichts und das General-Polizeikommissariat in Laibach sah sich am 9. April 1811 veranlasst, diese Verordnung neuestens einzuschärfen.
Als die französische Regierung einsah, dass die Einnahmen aus diesem Titel nicht die gewünschte Höhe erreichen, wurde ab 1. September 1811 die Taxe für die „Laissez passer" wieder auf 10 kr. herabgesetzt, aber noch im selben Monate wieder auf einen halben Frank erhöht.
Der Entfall für diese sollte durch Domizilkarten ausgeglichen werden. Die Taxe für eine solche Karte war mit 75 Centimes festgesetzt.
Im August 1812 wurden nach Adelsberg nur 11 solcher Karten zur Unterschrift Übermacht und bemerkt, dass das Unvermögen der Bewohner die Ursache dieser geringen Anzahl von Karten ist, weil der Berg- als Forstarbeiter ausser seinem Taglohne kein Vermögen besitzt, die Werksadministration aber denselben den Lohn von drei Monaten schulde.
Dieser geringe Absatz brachte dem Intendanten in Adelsberg scharfe Vorwürfe. Er befahl am 30. September 1812, dass die vorhandenen Domizilkarten sofort ausgeteilt werden und ihm der weitere Bedarf angezeigt werde, damit jeder männliche Einwohner damit versehen sei. Gegenvorstellungen lies er nicht zu. Beamte in Uniform sowie Einwohner bis zum 15. Lebensjahre, dann alte und gebrechliche Leute waren frei, doch mussten die letzteren ausgewiesen werden.
Hierauf gelangten 555 solcher Karten zur Ausgabe, ein weiterer Rest von 225 Stück wurde im Dezember abgesetzt und im März 1813 wurden weitere 301 Stück solcher Karten abgegeben, wofür die entfallenden Beträge an die Perzeption nach Oberlaibach abgeführt wurden. Die Srafe für Nichtbesitzer solcher Karten war Arrest.
Am 6. Oktober 1810 erschien der Beschluss des Generalgouverneurs der Illyrischen Provinzen hinsichtlich der neuen Illyrischen Lotterie.
Die Ziehungen fanden monatlich dreimal und zwar am 4., 14. und 24. jeden Monates Vormittag in Laibach im grossen Redoutensaale statt.
Die erste Ziehung war den 14. November 1810 und der kleinste Einsatz mit 35 Centimes festgesetzt. Dagegen wurden alle üblichen Spiele,
besonders das Rollinaspiel, in den Kaffeehäusern und sonst, welche der Lotterie nachteilig waren, verboten.
Die Gewinnste dieser Lotterie, wiesen für „Extrakt" den 15 maligen Betrag des Einsatzes, für „Ambo" den 270 maligen, für „Terno" den 5500 maligen, für „Quaterno" den 75.000 maligen Einsatz aus.
Als der Auftrag zur Bestellung eines Lotterie-Einnehmers in Idria gegen hohe Barkaution kam, fand sich Niemand, welcher das Lotteriegeschäft übernehmen wollte, erst als sich im Jänner 1811 die französische Regierung statt der Barkautionen auch mit Realkautionen zufrieden gab, übernahm dieses Geschäft der frühere Lotterieeinnehmer Kaufmann Johann Emele gegen 6 °/o vom Bruttoertrag.
Wiederholte Überfälle auf einzelne Reisende veranlassten den Intendanten von Innerkrain, Andrian, zur Herstellung der öffentlichen Sicherheit auf den Landstrassen jene Verfügung, welche schon am 23. März 1810 in Hinsicht der von Triest nach Fiume führenden Strasse ergangen war, auch für Ober- und Innnerkrain zu treffen. Dieselbe lautete:
„Die an den Landstrassen in Ober- und Innerkrain liegenden Gemeinden sind über alle gegen die öffentliche Sicherheit vorgekommenen Auftritte verantwortlich, insoweit selbe in ihrem Bezirke verübt werden.
Die Insassen einzeln genommen sind Bürgen für alle den Reisenden entwendeten Sachen, sie haben jedoch den Regress gegen die Verbrecher, im Falle solche eingebracht werden.
Bei jedem Überfalle wird aus der Gemeinde, in deren Umfang eine solche Tat begangen worden wäre, eine Anzahl Geissein gehoben, die zweimal grösser ist als die Anzahl der Ausgeraubten, selbe werden im Triester Schlosse solange in Haft verbleiben, bis die Verbrecher eingefangen werden.
Die Verbrecher werden nach ihrer Hinrichtung an den Grenzen der Gemeinde auf unbestimmte Zeit ausgesetzt. Die Insassen der Gemeinde werden durch wenigstens 6 Monate für den Körper des Misse-thälcrs zu haften haben, und im Falle als derselbe entwendet werden solile, einer Strafe von 1000 Francs unterliegen, welche zum Besten der Wohllätigkeits-Anstalt zu verwenden sein wird.
Bei dieser Beschaffenheit wird es also den Bezirksherrschaften, und besonders den Gemeinden daran liegen, durch untereinander zu verabredende Patrouillen nicht allein die Missethäter von ihren Grenzen zu verscheuchen, sondern auch jeden verdächtigen Menschen, dessen Erwerbszweig nicht hinlänglich bekannt wäre, zu beobachten und mit Beiziehung der allenfalls bei der Hand befindlichen Gendarmerie auf die Spur zu kommen."
Zur Sieherstellung der Strassen für die Reisenden verfügte Andrian eine allgemeine Streifung im ganzen Herrschaftsbezirke Idria auf den 1. November 7 Uhr abends. Die Streifung verlief jedoch resultatlos, wie auch mehrere nachgefolgte solche Streifungen.
Im November 1810 traf der Divisions-General und Flügeladjutant Napoleons, Graf von Lauriston, in Idria ein. Die Herrschaft Idria musste ihm die nötigen Ordonanzen beistellen und die Anstalten zur Herbeischaffung aller seiner Bedürfnisse treffen. Gegen Ende November reiste der General nach Laibach ab.
Nach mehrfachen diesbezüglichen Weisungen verfügte ein Arrete des General-Gouverneurs im November 1810, dass die Wiener - Stadt-Banko - Zettel vom 1. Jänner 1811 an, aus den Illyrischen Provinzen gänzlich verbannt und wo immer sie noch entdeckt werden, der Konfiskation verfallen, die Besitzer derselben überdies einer dreifachen Geld-, und nebstbei einer angemessenen Gefängniss-Strafe unterliegen werden; dass kein Kaufmannsbuch, kein Notariats - Instrument, kein Schuldbrief unter Privaten mehr auf Papiergeld lauten dürfe; zu diesem Ende hatte die Bezirksobrigkeit öftere unvermutete Häuser- und Handlungsvisitationen vorzunehmen, auch durften vom 1. Jänner 1811 an keine Waaren in dieser Geldsorte weder erkauft, noch verkauft werden.
Die österreichischen Kupfermünzen wurden ab September 1811 nur nach dem nachstehend verzeichneten Werte angenomen: Va Kreuzerstück mit 54/ioo Centimes         6 Kreuzerstück mit 2"24 Centimes 1 „ „  1-80      „ 15 3-24 „
3 „ „  2-16      „ 30 4-31 „
Zur Erinnerung an die Krönung Napoleons am 2. Dezember 1805 als auch an den an diesem Tage erfochtenen Sieg bei Austerlitz wurde seitens der Adelsberger Intendanz angeordnet, den 2. Dezember 1810 mit Feierlichkeiten und Vergnügungen zu begehen.
Die Geistlichkeit wurde angewiesen, das Te Deum abzuhalten, Gariboldi musste dem Gottesdienste beiwohnen und das Volk hiezu aneifern, der übrige Teil des Tages war den Lustbarkeiten überlassen.
Der Intendant sprach auch den Wunsch aus, zur Verherrlichung des Festes nächtlicherweile eine Beleuchtung zu veranstalten.
Nachdem die in französische Dienste übergetretenen österreichischen Werksbeamten bereits am 3. Dezember 1809 beeidet worden waren, verfügte der Werks-Administrator Andry am 4. Jänner 1811 auch die Beeidigung der Berg- und Forstarbeiter. Da Andry in Angelegenheiten des Werkes zum General Lauriston nach Laibach verreisen musste, übertrug er die Durchführung der Eidesleistung dem Bezirkskommissär Gariboldi und verfügte weiters, dass zur Eidesabiegung der Stadtpfarrer beigezogen werde um den Arbeitern den Segen zu spenden.
Das Zeremoniel sollte in aller Erhabenheit und möglichsst grossem Aufwand stattfinden; alle anwesenden sollten Amtshut tragen und mit einem ehrfurchtsvollen Stillschweigen zuhören.
Der Wortlaut war vorgeschrieben wie nachstehend: Bergleute und Forstarbeiterl
Es ist euere Pflicht den Eid der Treue und des Gehorsams Sr. Majestät dem Kaiser unserem Herrscher und Herrn zu leisten.
Wenn politische Verhältnisse in euerem Standpunkte und eueren vorgeschriebenen Pflichten eine Veränderung herbeigeführt haben, so seid ihr jetzt in alle vorigen Rechte getreten und habet unter dem Schutze des grossen Kaisers der Franzosen gar nichts zu bedauern.
Seine wohlwollende Sorgfalt habt ihr bereits im Schoose euerer Familien gefühlt. Einer seiner liebsten Offiziere hat euch bereits Hilfe gebracht, welche er mit Herrsehers Güte und Gerechtigkeit allen jenen Anstalten zukommen Iässt, die ihm empfehlungswürdig sind. Die Früchte euerer Arbeit und Anstrengung sind euch bereits bezahlt. Bergleute und Forstarbeiter! ihr müsset folglich erkenntlich sein gegen jenen, welcher alles anwendet, um die Last eueres Unglücks zu erleichtern. Nur durch den Eid der Treue und des Gehorsams kennt ihr euch dieser Gnade würdig machen. Ihr werdet also diesen Eid mit jener Begeisterung und Aufrichtigkeit leisten, welche immer unter euch herrschen muss.
Schwöret also vor Gott und seinem heiligen Bilde, dass ihr verstanden und gefasst habet, was man euch eben sagte, dass ihr Sr. Majestät den Kaiser Napoleon für eueren Beherrscher und Herrn erkennet, dass ihr ihm in allem gehorsam sein wollet, was auch vorzusehreiben ihm gefällig sein wird und dass ihr niemals etwas gegen die gesetzlichen Vorschriften vornehmen wollet, welche euch beleben müssen und nach welchen sich die Bergleute immer so rühmlich betragen haben.
Ihr schwöret, der Gerechtigkeit alle jene anzuzeigen, welche aus Bosheit oder Schwachheit solche Entwürfe machen, welche euch entweder zur Vernachlässigung euerer Pflichten oder Hintansetzung der eueren Vorgesetzten gebührenden Ehrerbietung beiführen könnten; ausgeschlossen soll jeder von dem Stande eines würdigen und ehrenvollen Bergmannes sein, welcher seinem Eide untreu sei oder andere zur Untreue verleiten sollte.
Und ihr jungen Bergleute, welchen die Gesetze die Abschwörung des Eides noch nicht gestatten, ihr seid Zeugen der Eidesleistung die jetzt euere Väter, Verwandte und Freunde beginnen; nehmt euch ein Beispiel hieran und bestrebt euch das Wohlwollen euerer Vorgesetzten, wie sie, zu erwerben und in ihre rühmlichen Fusstapfen zu treten".
Am 81, März 1811 gab Andry einen Ball zur Verherrlichung der glücklichen Geburt des kaiserlichen Erbprinzen.
In diesem Jahre übernahm Gallois die Werksleitung und Andry reiste gegen Ende Juni 1812 nach Baris ab. Mit Gallois sind die Franzosen: Professor Lagerbauer Pierre, Bau- und Zeichenmeister Miller Benedikt, Kassier Pezzet, Werth Alexis, Obry Jean und Brett Jean eingewandert. Die Bestimmung der Letzteren ist jedoch nicht bekannt. Im Jahre 1813 wird auch Inspektor Oberwald gennant.
Am 7. Jänner 1810 erklärte der Laibacher Intendant Fargues, dass ihm die Gewalt der Umstände und die dringenden Bedürfnisse der Armee bisher nicht gestattet haben, den kreisämtlichen Vorstellungen bezüglich der Requisitionen für das französische Militär zu entsprechen.
Er bekannte, dass die letzten Requisitionen Beschwerlichkeiten verursacht haben und er hätte gewünscht, alle Kequsitionen seit der Abtretung der Provinz zu bezahlen, allein die Bewegungen der Armee hätten dies verhindert. Da sich die Lage in wenigen Tagen ändern wird, indem die nach Italien bestimmten letzten Truppen das Land bald räumen
werden, so will er über Weisung des General-Intendanten alle Requisitionen ab 15. Jänner 1810 um den Marktpreis bezahlen. Die Zahlung war an die Bedingung geknüft, dass jeder Untertan sein Kontingent voll und zeitgemäs leiste.
Der Vorspann für das durchmarschierende französische Militär gieng zur Last der Gemeinden. Im Jahre 1810 wurden die Gemeinden dieser Last in natura enthoben und es wurde die Vorspannsreluition mit 12 fl. pro Hube eingeführt, woraus die Vorspannspächter bezahlt wurden.
Allein diese Vorspannsreluition deckte die Forderungen der Vorspannspächter des Adelsberger Kreises, deren Rechnungen sich bis Ende März 1810 über 65.000 fl. beliefen, bei weitem nicht. Da ferner die Istrianer Dominien und der Tibeiner Bezirk vom Adelsberger Kreise ausgeschieden wurden, so schritt die Adelsberger Kreisintendanz zu einer zweiten Vorspannsreluitionsausschreibung mit 15 fl. per Hube.
Wen auch diese Reluition die Idrianer Herrschaftsuntertanen, welche zur Beistellung der Fuhren beim Werke verpflichtet und hiedurch von der Vorspannsbeistellung enthoben waren, nicht traf, so traten andere Schwierigkeiten auf. Die Idrianer Herrschaftsuntertanen Anton Podobnik und Kaspar Erjauc wiesen sich bei der Herrschaft Idria mit ärztlichen Zeugnissen aus, vermöge welchen dieselben total kraftlos und zur Bebauung ihrer Grundstücke gänzlich untauglich waren und baten um Überschreibung ihres Bezitztums auf den Namen ihrer Söhne. Die Herrschaft Idria traute sich jedoch nicht, diese erste Bezitzumschreibung unter der neuen Regierung zu veranlassen und ersuchte das Kreisamt um Auskunft, welches aber die Verantwortung einer Umschreibung für den Fall, dass diese nicht notwendig war, und doch zu Stande gekommen ist, auf die Herrschaft schob.
Das Einheiraten auf steuerbare Realitäten war bis zur Erlassung neuer Vorschriften nach der alten Ordnung erlaubt.
Zur sicheren und schnellen Beförderung der amtlichen Befehle, Zirkularien etz. wurden Boten bestellt, welche mit 10 kr. Konventionsgeld per Meile aus den hiefür von jeder Hube mit 53/4 kr. bemessenen Beiträgen bezahlt wurden. Auf Grund der Kreisintendanz vorgelegten Rezepisse erhielt die Herrschaft diese Auslagen vergütet. In Idria besorgten diesen Dienst Josef Hepar und Stefan Faigel. Der Postbeförderer Josef Häring, welcher die amtlichen Briefschaften zweimal in der Woche nach Laibach und von da zurück zu überbringen hatte, genoss vor der Okkupation einen Gehalt von 250 fl. nebst Getreide für sich und für seine Familie, sowie 17 kr. Schichtenlohn und Getreide für einen Knecht, dann einen Zuschuss für jede Freitagspost und 18 fl. für ein Zimmer in Laibach.
Unter der französischen Herrschaft wurden demselben järlich 400 fl. und die Getreidefassung für sich und seine Familie bewilligt, wobei sich während der Franzosenherrsehaft nie ergeben hat, das dieser Poslbeför-derer von Laibach oder Obcrlaibach jemals Amslgeldcr übcrbrachl hätte.
Zur Handhabung der Polizei in Idria erlies der Polizeidirektor am 1. März 1810 folgenden Auftrag:
„Es wird hiemit dem Polizei - Wachtmeister und seiner unterstehenden Mannschaft aufgetragen: dass er sowohl bei der Schranken, als den übrigen Wachorten keinen Fremden in die Stadt einlasse, bis selber nicht entweder seinen Reisepass oder sonstigen Auftrag: warum er hier erscheint, ausgeliefert habe.
Jeder in Idria ankommende Fremde ohne Reisepass hat sich beim Administrator zu stellen, dem er seinen Namen und Charakter anzeigen wird.
Es wird gleichfalls jedem Polizeisoldaten aufgetragen, sehr genau auf die in Idria ankommenden und abgehenden Wägen zu wachen und sich strenge zu versichern, welche Gattungen Waren oder Lebensmittel sie Uberbringen und abführen; hierüber wird täglich dem Administrator Rapport gemacht.
Alle widerrechtlich und durch die Administration verbotenen Waren und Lebensmittel werden konfisziert und die Konterbandierer zur Strafe gezogen.
Zur Aufrechthaltung der guten Ordnung wird jedem Gastgeber zu Idria verboten, nach 10 Uhr abends Wein auszuschenken; die Übertreter dieses Befehles werden mit wenigstens 25 fl. zum Besten der Armen bestraft.
Der Polizeiwachtmeister ist für die Befolgung dieser Anordnung verantwortlich".
Zur Erhaltung der Strassensicherheit und Handhabung der Polizei im ganzen Adelsberger Kreise ist im April 1810 eine Gendarmerieabteilung nach Adelsberg eingerückt. Für den Notfall war die Herrschaft Idria an dieses Korps angewiesen.
Zur besseren Versorgung des Militärs in Adelsberg mit Lebensmitteln und „um den in weit entfernten Gegenden befindlichen Untertanen Gelegenheit zu verschaffen, ihre NalUralerzeugnisse öffentlich verkaufen zu können" wurde die Abhaltung von Wochenmärkten in Adelsberg verfügt, welche von 7 Uhr Früh bis Mittags abzuhalten waren. Die Verkäufer waren von Polizeitaxen als auch von den Stand-gebüren befreit; der erste Wocheinnarkt fand am 2. April 1810 statt. Den Idrianer Herrschaflsinsassen wurde diese Anordnung durch 2 Sonntage nacheinander verlautbart und die Herrschaft wurde zur Mitwirkung, dass jeder Wochenmarkt durch Idrianer Insassen fleissig besucht werde, angewiesen.
In Idria wurden zwar järlich drei Märkte gehalten, doch waren selbe schwach besucht und das Notwendige musste aus Oheriaibach und Laibach beschafft werden.
Seit der französischen Okkupation wurde der Handel lahmgelegt. War dieser schon früher in Idria nicht bedeutend, so brachten die französischen Requisitionen denselben nahezu gänzlich in's Stocken. Mancher Grundbesitzer, welcher mit seinen Grunderzeugiiissen noch gesegnet war, fand nicht leicht Gelegenheit seine Erzeugnisse um billiges Geld anzubringen, weil es wegen Geldmangel an Käufern gebrach. Geld war auf Borg nicht aufzutreiben.
Napoleon gab (5 Millionen Francs zur Tilgung der Bückstände vom Jahre 1810, es mochten diese in ausständigen Besoldungen der Beamten,
Pfarrern oder in Kreisrenten und Pensionen oder in dem Darlehen, welches der Herzog von Ragusa Marmont erhoben hat, bestehen.
Zur Einbringung dieser 6 Milionen war ein Teil der Dominalgüter bestimmt, welche verkauft werden sollten. Dies wurde im Juni 1811 auch in Idria verlautbart. Aus dem Jahre 1810 hatte die Einnehmerswitwe von Würzen, Katarina Nagler, die Pension vom April bis Ende Dezember 1810 mit 75 fl., sowie die Geistlichkeit der Umgebung die Gehalte von mehreren Monaten zu fordern.
Zu dem von Marschal Marmont ausgeschriebenen Darlehen hat die Herrschaft Idria jedoch nichts beigetragen.
Der Intendant von Innerkrain, Andrian, ist von der Oberkrainer Intendanz von der verheerenden Feuersbrunst, welches Neumarktl am 30. März 1811 traf, in Kenntnis gesetzt und ersucht worden, eine Sammlung in Geld, Kleidungsstücken und Lebensmitteln zu veranstalten. Er lies auch die Idrianer Bezirks-Insassen zur Wohltätigkeit aufmuntern und sollten die eingehenden Beträge mit Beifügung der Namen der Wohltäter ihm in der kürzesten Zeit zugeschickt werden, ein Gleiches hatte in Hinsicht der Kleidungsstücke und Getreidesorten zu geschehen, die Spenden sollten von Adelsberg nach Neumarktl abgesendet werden.
Das Ergebnis der Sammlung, welche zu diesem Behufe der Stadtpfarrer von Rauber in Idria vornahm, waren 217 Francs, 69 Merling Korn und eine bedeutende Menge von Kleidungsstücken; dies wurde am 4. Mai 1811 dem Andrian berichtet und beigefügt, dass nach Versicherung des Stadtpfarrers sich die Geber jede Benennung verbeten haben und dass die eingegangenen Unterstützungen bereits an den Pfarrer in Oberlaibach abgesendet worden sind.
Am 18. Mai 1811 traf dasselbe Schicksal die Stadt Krainburg und es ergieng ein gleicher Aufruf dessen Resultat jedoch nicht bekannt ist.
Diesen beiden Städten wurde eine staatliche Unterstützung von 70.000 resp. 30.000 Francs bewilligt.
Am 13. August 1811 wurde die Ortschaft Lipa ein Raub der Flammen und die von Adelsberg aus angeregte Sammlung ergab ein negatives Resultat.
Aus diesem Anlasse erhielt die Herrschaft Idria nachstehendes Schreiben aus Adelsberg:
„Bereits vor einem Monate habe ich Ihnen das namenlose Unglück eröffnet, welches abermal die Ortschaft Lipa betroffen hat, wo 29 Häuser ein Raub der verheerenden Flammen wurden.
Ich habe Sie ZU mildtätigen Beiträgen für diese Unglücklichen aufgerufen, allein ausser Adelsberg hat Niemand was gethan.
Diese Unempfindlichkeit gegen das Leiden seiner Mitmenschen hat mich — ich muss geradezu sagen — im höchsten Grade beleidigt.
Wollen Sie, dass ich Ihnen diese Beleidigung vergebe, so machen Sie unverzüglich die zweckmässigslcn Anstalten zu ergiebigen Saniin- >
hingen, und senden Sie eine solche längstens binnen 8 Tagen nach Adelsberg ein.
Ich werde es mir zum vorzüglichen Vergnügen machen, Seiner Exzellenz dem Herrn General-Gouverneur den Eifer derjenigen anzunehmen, die es sich werden angelegen sein lassen, sich vor anderen in diesem Geschäfte der Wohltätigkeit auszuzeichnen".
Die sodann eingeleitete Sammlung ergab 5 fl. 19 kr. welcher Betrag am 21. September nach Adelsberg abgesendet wurde.
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONEBŠEK. (Dalje.)
Velika uharica ali vir, bubo bubo (L.).
Pri Kranjski se moramo dalj časa pomuditi in razdeliti snov v dva dela, in sicer na čas do približno 1. 1875, ko se je začela splošno rabiti puška s prednjim nabojem, in v dobo po tem času, to je, odkar je vpeljana lovska statistika z naredbo c. kr. poljedeljskega ministrstva z dne 26. januarja 1876, št. 1083/51. Vprašanje, kako je bila razširjena uharica v onih časih, ko so modrovali in moževali v naši lepi domovini še naši dedje in pradedje, hočemo samo načeti in navesti s prav kratkimi pripombami posamezne vire, ki naj nam posvetijo v temno preteklost.
Da Valvasor40) navaja splošno le skupino sov brez naštevanja posameznih vrst, nas ne sme preveč osupniti. Tačas se pač ni nihče havil z vrstami; morda je ravno velika uharica, kot največja in vsled tega najbolj znana zastopnica te skupine, dala slavnemu kronistu povod, da je ponočni rod sov sploh omenil. Scopoli41) trdi, da živi vir po mr-zlejših kranjskih gozdih „in frigidioribus Carnioliae sylvis" t. j. na Gorenjskem, skoraj celem Notranjskem in v velikem delu Dolenjske. Freyer42) pravi, da živi velika uharica po goratih gozdih. Muzealni kustos K. Desch-mann je daroval nagačcno veliko uharico 43), tudi J. Pogatschnigg v Tržiču je podaril muzeju enako ptico44), oboje brez vsakih drugih podatkov; le toliko je znano, da je dobil muzej prvo imenovanih sov med 1. januarjem  1856 in  koncem oktobra 1858, drugo pa med 1. novein-
•">) l. zvezek: m. knjiga, str. 444. 4I) Str. 18, št. 7. «) Str. 10, SI. 29.
") Zweites Jahrcshofl d. Ver. des Urämischen Landes-Miiseums itd., str. 145. ■") Drittes Jnhreshoft d. Ver. des Urämischen Landes-Museiuns Itd., str. 287.
brom 1858 in koncem aprila 1862. Seidensacher45) je ne omenja. Vsebina predavanja, ki ga je imel H. Schalowv odborovi seji družbe „Deutsche Ornithologische Gesellschaft" v Berolinu dne 1. novembra 1875 o ptičih v okolici Postojne 46), mi ni znana; domnevam pa, da v kratkem času, ki mu je bil na razpolago, ni mogel opaziti te vseskozi ponočne ptice. 20. februarja 1887 so poslali iz Kranja veliko uharico ljubljanskemu muzeju 47). Schulz pravi, da velika uharica na Kranjskem ni posebno redka stalna ptica48). Po Se h o lim ay e r j u 4Q) je veliki čuk stalna ptica na Snežniku (1300 m) in gnezdi vsako leto v Vilovi steni, četrt ure zahodno od Mašuna. L. 1893 je gnezdila velika uharica na višavah Snežnika na starih, že znanih krajih; 18. avgusta 1893 je ustrelil Schollmayer popolnoma odraslo mladico 50). Fr. Orožen51) ne omenja velike uharice med redkimi vrstami, torej jo prišteva vsakdanjim, navadnim kranjskim pticam. Tudi prof. Jakob Zupančič52) ne omenja vira v svojem spisu „Izpre-hodi po Gorjancih", kjer le mimogrede navede dve prav redki vrsti (črno žolno in lešnikarja). Na Notranjskem, kjer najde vir poleg varnih gnezdišč tudi dovolj hrane, je gotovo pogostejši nego drugod na Kranjskem 53). Nekaj podrobnih navedb, kje velika uharica na Kranjskem stalno živi in tudi gnezdi, oziroma kje so jo že zatrli, je raztresenih po Lovcu 54). Iz sicer vestnih ali nepopolnih zapiskov gatilca Ferd. S c h u 1 z a posnemam , da je dobil precejšnje število velikih uharic v nagačenje 55). Tudi iz lovske statistike imamo precej podatkov o veliki uharici na
45) Erscheinungen in der Vogelwelt bei Neustadt] in Krain, vom Monat November 1858 bis zum November 1859. .1. f. 0. 1860, str. 311-319.
46) .1. f. 0. 1876, str. 01. «) Ornis 1889, str. 447. 4S) Schulz, str. 4, St. 31.
49) Beitrüge zur Ornis Krains. O. .1. 1891, str. 81-91.
50) O. J. 1894, str. 136.
") Vojvodina Kranjska. 1901, str. 146—147. «) Planinski vestnik. 1909, str. 109.
") Die Landesjagdausstellung. Von einem Jäger. Laibacher Zeitung z dne 12. decembra 1910, St. 282, str. 2609.
54) Lovec, 1913, str. 168, 183-184; 1914, str. 153-154.
") Iz Schulzevih zapiskov so razvidne te-le uharice": 20. februarja 1887 samec iz Kranja, istega leta, kakor pripoveduje v pripombi, je raztrgala velika uharica pod Tivolijem divjega petelina in divjo kokos; I. 1890 je dobil 7 kosov in sicer 5 samcev 1. februarja z Iga, 15. marca iz Zelimelj, 2. aprila iz Domžal, 26. julija z Bleda in 18. oktobra neznano od kod; 20. januarja samico iz ljubljanske okolice, 20. septembra pa ptico brez natančnejše navedbe spola in drugih okoluosti iz okolici! Dola pri Ljubljani; (Ferd. Schulz: Verzeichniss der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre 1890 1805. M. O. V. W. 1895, str. 83.) — V pravkar navedeni razpravi omenja dalje Schulz, da je prejel I. 1881 šliri velike uharice (3 samce 6. aprila in 23. aprila, ki jih je ujel v oktobru Kosler na Barju, 1 je dobil 13. aprila iz Škofje loke, in 30. aprila od Koslerja brez navedbe spola). Dalje navaja Schulz ravnolam, da je dobil 1. 1802 5, I.1803 3 in 1. 1S84 4 vire v nagačenje, o čemer pa v zapiskih ni nikacih navedb.
Kranjskem, ki pa niso povsem zanesljivi 56.) Če rečemo, da se na Kranjskem postreli in ujame na leto kvečjemu po 10—15 velikih uharic, smo po mojem nemerodajnem mnenju zadeli pravo; vse drugo je bajka.
V kranjskem deželnem muzeju „Rudolfinum" so nagačene štiri velike uharice: ena je brez podatkov; ena samica brez navedbe časa in kraja, kje je bila ustreljena, in mislim, da je to ona samica, ki jo je muzej dobil v dar v času med 1. januarjem 1856 in koncem meseca oktobra 1858, kakor smo že gori57) videli; ena ima napis „a 1861 Neumarktl J. Pogatschnigg", iz česar sklepam, da je tega samca podaril muzeju J. Pogatschnigg v Tržiču med 1. novembrom 1858 in koncem meseca aprila 18 6 2 58); slednjič odrasla samica, ustreljena dne 20. februarja 1914 na Sorskem polju ob železnici, ki jo je muzeju podaril g. Ivan Rakovec, tovarnar v Kranju 59).
Iz teh kratkih podatkov prijatelj narave lahko z veseljem posname, da je „kraljica noči" v naši domovini še pogosta. Iz statističnih izkazov60), razvrščenih po političnih okrajih, razvidimo, da ga ni okrajnega glavarstva, ki bi ne izkazalo to ali ono leto vsaj ene ustreljene velike uharice; da, celo v lovišču deželnega stolnega mesta Ljubljane je bila po izkazu 1. 1896 ustreljena velika uharica. Seveda so izkazi gorenjskih in notranjskih okrajnih glavarstev, vštevši kočevsko glavarstvo, najštevilnejši. Pa tudi Dolenjska s črnomeljskim, krškim, litijskim in novomeškim okrajem izkazuje semtertje nekaj virov. Posebno Gorjanci premorejo še marsikako veliko uharico. C. kr. gozdar Viktor D r a 1 k a v Kostanjevici mi piše dne 3. novembra 1915, da gnezdi v Opatovi gori in tudi v pečinah nad Oiehovico, ter da jo čujejo včasih celo v Kostanjevico. Isti poročevalec še pristavlja, da se nahaja velika uharica tudi v Krakovem pri Kostanjevici. — O veliki uharici na Kranjskem v preteklih stoletjih izprego-vorim obširneje morda enkrat pozneje, ker je treba skrbno preiskati vse vire in pritegniti tudi navedbe pisateljev prirodopiscev sosednih dežel.
,6) M. Mr.: Število divjačine, ustreljene ali ujete 1. 1912. Lovec, 1913, str. 120, in Fr. Kom. st.: Nekaj podatkov i/, kranjsko glavne lovske statistiko /.a loto 1010. Lovec, 1913, str. 157.
") Zweitos .lahreslieft des Vereines des krainischen Landes-Museums, str. 145.
,s) Drittes .lahreslieft des Vereines des krainischen Landes-Museums, str. 237:
"j Dr. O v. Sajovie v „Oarnioli" 1914, str. 107.
00) Kor pa ti podatki vobčo niso znani, mislim, da ne ho odvoč, eo jih tukaj priobčim. Poudariti pa moram izrecno, da moramo zelo oprezno postopati s lomi podatki, ker so sestavljeni v statistične namene na podlagi bolj ali manj zanesljivih poročil lovskih zakupnikov, ki navadno niso posebno dobri poznavalci ptic. Zlasti velja to pri letnikih, zaznamovanih z *. Od 1. 1874. daljo so ustrelili v posameznih lotih na celem Kranjskem to-lo število velikih uharic: 1874: 0; 1875: 28; 1870: 35; 1877: 34; 1878: 23; 1879: 40; 1880: 32; 1881: 31; 1882 : 29; 1883 : 43; 1884*: 49; 1885*: 09; 1880:40; 1887*: 118; 1888:20; 1889:50; 1890:47; 1891: 43; 1892: 31; 1803: 41; 1894: 55; 1895: 30; 1890: 34; 1897: 38; 1808: 01; 1800: 50; 1000 : 4; 1901: 7; 1902: 9; 1903: 21; 1001*: 200; 1905: 37; 1900*: 81; 1907: 7; 100S: 43; 1900: 21; 1010: 10; 1911: II; 1012: 32; 1913: 20 in 1914: 22.
V Istri je velika uharica redka selilka oziroma klatilka pozimi61). Le škoda, da ne omenja rajni J. P1 e s n i č a r 62) v svojem zanimivem spisu „Iz Trnovskega gozda"63) nikjer velike uharice na Goriškem.
Na Hrvaškem in v Slavoniji je še precej pogosta 64), posebno v kraškem delu dežele, kjer najde dovolj pripravnih in varnih gnezdišč, pa tudi v Gorjancih ob hrvaško-kranjski meji, kjer so razmere skoraj enake 65). V narodnem muzeju v Zagrebu je 21 nagačenih velikih uharic obojega spola in vseh starosti66). Mojo domnevo, da namreč velika uharica na Hrvaškem ne pojema, je ovrgel g. prof. dr. Ervin Rössler, ko sem z njim o tem osebno govoril dne 11. in 12. oktobra t. 1. v zagrebškem narodnem muzeju, češ da je tudi na Hrvaškem in v Slavoniji vir od leta do leta redkejši ter da narodni muzej ni dobil od konca 1. 1900 dalje, ko se je bil napravil popis zbirke, niti ene ptice te vrste.
Od Hrvaške in Slavonije preidem neposredno k Dalmaciji, ker imajo te tri dežele prav mnogo skupnega 67). Prof. Juri Kolornbato vič 68) pravi, da je velika uharica mnogoštevilna v Dalmaciji na kopnem in tudi na otokih, [gnezdi pa redkokje. P. Kollibay69) je dobil 13. maja 1902 v Blatih na otoku Korčuli dva puhasta kebčka (Dunenjunge) ter pripoveduje dalje, da je velika uharica po zatrdilu c. in kr. stotnika Gross-manna precej navadna stalna ptica v Boki kotorski70). Gustav Me-nesdorfer jo je slišal ponoči 14. februarja in 12. marca 1912 z dvorišča neke opuščene trdnjavice vzhodno Budue 71). Prof. dr. Gvidon Schiebel, ki se je večkrat dalj časa mudil na istrskih in dalmatinskih otokih, zatrjuje, da gnezdi vir, kakor mu je pravilo več zanesljivih lovcev, v skalnih stenah otoka H vara72) ter da se nahaja tudi na se-verodalmatinskem otoku liabu73).
Prodno izprcgovorimo obširneje o veliki uharici na Balkanskem polotoku, kamor spada vsaj deloma tudi Hrvaška, Slavonija in Dalmacija,
•') J. f. O. 1882, str. 86.
") Rojen 30. decembra 1842 v Lazu (Voglarji) pri Trnovem nad Gorico, umrl 25. aprila 1018 kot c. k. gozdar v Ajdovščini. Lovec, 1913, str. 100. ") Lovec, 1911, št. 3-12; Lovec, 1912, št. 2-7.
64) Gjurašin. Dio drugi, str. 132.
65) Prof. dr. Miroslav Hirtz: Beitrüge zur Kenntniss der Ornilliot'auna croatica. O. J.j 1914, str. 5.
**) Glasnik llrvatskoga naravoslovnega društva. XIV (1902), str. 54. ") Prof. dr. Miroslav 11 i rt z: Kritische Verbesserungen und Zusätze zum „Verzeichniss der Vögel der kroatischen Fauna". O. .1. 1912, str. 16. M) Aquila 1903, str. 85.
"") Beiträge zur Kenntnis der Vogelwelt Dalmatiens. (). .1. 1903, str. 29.
'") IL P. Kollibay: Vogelfauna der Mocche di Catlaro. .1. f. (). 1901, str. 88.
») Aquila 1912, str. 00 in 70.
7-') Dr. G. Schiebel: Ueilriige zur siiddalmatinischen Insel Lesina (nebst anderen Ueisenolizen). O. .1. 1908, sir. 1.
") Dr. G. Schiebel! (Iber die Vögel der Insel Arbo (Norddabnalien). (). .1. 1012, str. 145.
moram splošno pripomniti, da je ptičji svet teh nad vse zanimivih pokrajin tako temeljito obdelan, kakor le malokateri drug kos zemlje. Že v prvi polovici preteklega stoletja, ko je bila omitologija še v povojih, so se začeli zanimati Angleži, Francozi, Italijani in Nemci za ptice teh vzhodnih evropskih dežel74). Njih spisi so zagledali beli dan deloma kot samostojna dela, raztreseni so pa tudi po raznih strokovnih časopisih tedanje dobe. To obširno snov je zbral sedanji kustos in vladni svetnik bosensko-hercegovinskega muzeja v Sarajevu, g. Otomar Reiser, jo popolnil z lastnimi izkušnjami, nabranimi na raznih potovanjih po vsem Balkanu in izdal vse to v celoti, razvrščeni po posameznih deželah, pod naslovom „Materialien zu einer Ornis balcanica" („Slovstvo" št. 41). Mnogo njegovih črtic je prinesel tudi Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, ki izhaja od 1. 1889 v Sarajevu.
Da je velika uharica v Bosni in Hercegovini še prav pogosta, dokazuje šest nagačenih ptic v sarajevskem muzeju 75). Laska 76) pravi, da prebiva posebno rada po razpokanih skalnih stenah obširnih gozdov, kjer tudi najraje gnezdi. Sploh zaklada Balkan, posebno Bosna in Hercegovina, zapadno Evropo, v prvi vrsti Nemčijo, z velikimi uharicami za kolibo. — Da prebiva ravno na Balkanu še v znatnem številu, ni pripisovati samo obširnim pragozdom, temveč tudi kraškemu svetu in pa islamu, ki ne preganja živali, ampak jih ščiti.
V C ni i gor i je po Reiserju 77) velika uharica poleg čuka — athene noctua (Retz.) in skovika — pisorhina scops (L.) — najbolj razširjena sova. Pozimi se zbere v velikem številu v vrhovih goščavah Skader-skega jezera, kjer ima dovolj hrane; sicer pa se drži v bližini gnezda, ki si ga izbere ravnotako pogosto ob skalni obali pri Odsinju (Dulciguu) kakor visoko v gorovju 78). V sosedni Albaniji je vir primeroma enako pogosta püca 7y).
74) Najznamenitejši ornitologi te dobo, ki so se bavili s pticami Balkana, posebno Grške so: Angleži Lord Lilford (Hon. Thomas L. l'owys), W. II. Simpson, H. C. Barkley, Bob. .lameson, llay M. Drum nionil, Henry Soe-l)o bin, W. Thomson; Francozi L F. grof Mars igli, C. .1. Te m ni in ek, A. eointo Allöon, Th. de lleldreich, C. S. Sonnini; Italijani Ornzio mar-ehose Antinori, 1'aolo Savi in Neinei Henrik grof von der Mil lile (11. grof Diimouliiis), dr. A n t o n Lindermayer in še zdaj živi in slovstveno delavni dr. Toobald K ril por, konservalor kr. vseučiliškega muzeja v Atenah.
7') Die Vogelsaminliing des bosniseli-herzegovinisehon Landesiniiseiims in Sarajevo, str. 19—20.
'") Das Waidwork in Bosnien und der 1 lerzegovina und die dortigen landos-ararischen Wild-Sehongebiele. Klagenfurt. Verlag von .loh. Leon sen. 190.r>, str. 51.
77) Ornis balcanica. IV. zv., slr. 91-92.
7") IM. Führer je ustrelil v onem letu, ko je bil v Črni gori, 10 velikih uharic, in sicer vse ob Skadcrskcm jezeru, razen ene, ki jo je dobil na Kakaricki gori.
7°) Klaplocz Adalbert: Ornithologisches aus Nordalbanien. O. .1. 1911, sir. 50   51. -  Pisatelj je bil le avgusta in septembra 1909 v severni Albaniji.
Na Grškem je bila velika uharica po zatrdilu grofa von der Mühle 80) prej pogosta povsod po strmih pečinah in po starih bene-čanskih razpalih trdnjavah. Kdor bi pa mislil, da je tudi še dandanes tako, bi se zelo motil, pravi O. Reiser81). Po njegovih lastnih izkušnjah in opazovanjih je najpogostejša še v Akarnaniji. Na Krfu je po Drum-mondu redka. Lindermayer meni, da je na Kikladah ni; našel jo je pa na Evbeji. V središču Grške ni sicer navadna prikazen, vendar je našel Seebohm, ko je bil na Parnasu, samca, samico in gnezdo z jajci. Se veliko redkejša je pa na Peloponezu.
V Srbiji je sploh povsod dosti pogosta stalna ptica. Reiser je na svojem popotovanju ujel v Jelašnici lepo veliko uharico, ki jo je prinesel živo v Sarajevo; drugo je ujel v okolici Jagodine 82).
V Bolgariji je povsod pogosta stalna ptica83), Reiser jo je našel sicer na svojih treh potovanjih po tej deželi vselej samo enkrat84), ker je bil tam ob času, ko velika uharica že opravi svojo gnezditev in vzgojo mladičev ter se goli; tačas so pa vse ptice manj živahne in se ne ganejo rade z mesta.
V R u m u n i j i je povsod pogosta, najbolj pa ob bregovih Donave in v Dobrudži 85). R. vitez Dombrowski je v 12 letih imel v rokah skupaj 357 v deželi ustreljenih virov 8e).
Po izkazu, ki ga je sestavil Fr. Braun 87) na podlagi raziskavanj Krüperja, Stricklanda in Rieglerja, je velika uharica v Mali Aziji tako-le razširjena : po Kriiperju je povsod stalna ptica, Strickland jo je našel pri Smirni, Riegler 88) jo našteje med pticami v okolici Carigrada; k temu pripomni Braun, da prineso še prav velikokrat veliko uharico v Carigrad na trg, kjer velja živa 20 pijastrov (3'40 mark). — Na Malti in obljudenem sosednem otoku G o z o je vir nestalen gost89).
8") Beiträge zur Ornithologie Griechenlands. Leipzig, 1844, str. 26. Oni. bale., III. zv., str. 320—321.
K3) Izvještaj o uspjehu ornitoloških putovanja u Srbiji godine 1899. i 1900. Prlopčuje Otmar Reiser, kustos bosansko-hercegovačkog zemaljskog muzeja. Str. 18 posebnega odtiska iz Glasnika zemaljskog muzeja u Rosni i Hercegovini. XVI. 1904, str. 125-152.
") Dr. Edvard Klein: NaSi ptici opisani za zemlcdjelci, ljesničei, lovci i ljubitelj na prirodata. Sofija, 1909, str. 91. N<) Om. bale, II. zv., str. 104—105.
") Max Sintenis: Gofangene Uhus. O. C., 1879, str. 15. "') Orn. Romaniae, str. 421—422.
"') Fritz Braun: Unsore Kenntnis der Ornis der Kleinasiatischen Westküste. .1. f. O. 1908, str. 539—020.
w) O. Reiser: Zur Kenntnis der Vogelwelt von Konstantinopel. O. J. 1904, str. 153-156.
"') Prof. Dr. R. Blasius: Ornis von Malta und Gozo und den umliegenden Inseln, mit Beitrügen aus den ornithologisohon Berichten der Leuchllurniwiichtor von Dellimara und Gerdas aus den Jahren 1886—1894. O. 1895, str. 139—211.
V Italiji90) je velika uharica stalna ptica in razširjena povsod po visokih gorah med Alpami in Sicilijo; pozimi se klati okoli, pride pa redkokdaj v ravnino. Nekdaj je bivala v veliki kupoli stolne cerkve v Florenci in v zvoniku Starega gradu v Veroni, kjer so jo videli ponoči zalezovati mačke po strehah. Na Sardiniji 91) in Korziki je ni; včasih se prikaže na otoku Kapri92). V provincijah Catanzaro in Reggio v Kala-hriji je zopet precej navadna; blizu mesta Catanzaro jo je slišal Martone ponoči večkrat na vrtovih okoli svoje hiše 93). Povsod pa se njeno število krči, kakor smo to videli tudi po drugih deželah. Bolj razširjena je po obsežnih alpskih gozdovih Piemonta, Benečije in toskanskega Apenina; zdi se pa, da se opažajo ob času preseljevanja ptice, ki prihajajo z on-stranskih Alp 94).
Na Kitajskem je opazoval Pogge 95) za časa boksarske vstaje v parku ces. lovskega gradu Haize celo zimo samca in samico velike uharice. Na trgu jih je videl večkrat viseti pri prodajalcih divjačine. Opazil ni ni* kakega razločka v barvi med tamošnjimi sovami in našo vrsto.
Kjer živi, je navadno stalna ptica, ki pa potrebuje obširen okoliš, da lahko lovi nemoteno in neoinejeno. Le skrajna sila jo prežene iz njenega bivališča. Če zapazi torej lovec kakega novega gosta te vrste v svojem lovišču, je to gotovo mladica, ki išče prikladnega domovanja; seveda se dandanes kaj takega ne zgodi zelo pogosto. Najbolj ji ugajajo samotni gorati in skalnati gozdi, ravnin se kolikor mogoče ogiblje.
Velika uharica je drzna, srčna ptica, ki se loti celo planinskega orla in ga baje včasih tudi premaga. Njena velikost in moč njenih udov ji daje še poseben pogum. Podnevi je živahnejša kakor druge sove; tudi v jetništvu poseže večkrat podnevi po hrani; — druge vrste pa žde podnevi mirno zaprtih oči in čakajo, da se zmrači. Zato tudi skrbno pazi, kaj se godi okoli nje, in zbeži že pred nevarnostjo. Kako bistro vidi tudi podnevi, opazujemo lahko na lovu v kolibi, kjer zagleda vir ne le bližajočega sovražnika že v velikem razdalja, temveč spozna tudi natanko če mu je roparica nevarna ali ne, in se pripravi za hoj. Da jo je težje
*") Manuale cli Ornitologia Italiana. Klenoo descritlivo (legli ueeelli staziomui o di passagio finora osservati in Italia del conti! d o 11. K. Arrigoni degli O d d i. Con 30 tavole e 401 incisioui nel testo da disegni originali. I Urico lloepli, editore — libraio dellu Real časa. Milano, 1001, str. 82—85.
") .1. f. ()., 1805, str. 120.
M) Dr. A. Koenig: Die Vogelwelt auf der Insel Capri. .1. f. (). 1880, str. 510 in 521.
'■') M. Mar t ono: Die Haubvögel dor Provinzen Catanzaro und Reggio in Calabrien. 0. .1. 180!), str. 281-233.
•*) Conto dott. K. Arrigoni dogli Oddi na omenjenem mestu.
**) Poggo: Beobachtungen aus dem nordöstlichen China, gesammelt wilh-rond des Krieges in China. .1. f. (). 1002, str .300 300.
zapaziti, dene perje posebi, če sedi na veji, se pritisne k deblu ter se naredi zelo vitko tako, da jo prav lahko prezremo. Poišče si zato tudi najgostejša drevesa in se skrije v najbolj košate veje. Potika se najraje po skalnih razpokah ter med razvalinami razpalih gradov in podrtih poslopij, če so v gozdu ali blizu gozda, tudi v velikih prostornih žlamborjih, kjer prebije dan.
Kadar sedi mirno na varnem, ji štrle iz čudno zgužene pernate gruče samo skrajne okončine; bliskave oči so napol zaprte, pernasti ušesni čopki pobešeni. Če pa zapazi kaj nenavadnega, takoj izbuli oči, kima z glavo in se priklanja, da bi videla, kaj jo moti; privzdigne zdaj to zdaj drugo nogo, obrne zunanji prst enkrat naprej pa zopet nazaj, začne se tresti, počasi mežika ter poka s kljunom. Kadar se razsrdi, ji žare oči, trup pripogne naprej, peruti pobesi, se naščeperi, da se zdi še enkrat tolika kakor je v resnici, piha in dleska strahovito s kljunom, pa se zakadi v nasprotnika. Kar je zagrabila ne izpusti zlepa96). Prepo-dena leti neovirano skozi najgostejše vejevje — zopet dokaz, kako izvrstno vidi tudi podnevi — ter si poišče kako drugo skrivališče. Leti lahno, brez šuma in omahljivo, večidel nizko; zvečer se pa včasih povzpne prav visoko v zrak.
Vir je navadno samotar, le ob gnezditvi živi s samico in mladiči. Če jih opazujemo v zgodnji spomladi več skupaj, ki delajo ponoči veliko hrušča in trušča, so to samci, ki se tepo za samico. Z izvoljeno samico živi samec celo svoje življenje skupno tudi izven gnezditve.
Navadni glas velike uharice je votel, zamolkel in zategujem puhu ali puhue, ki se precej daleč sliši in odmeva še strašneje v nočni tišini, tako da človeka včasih zona obhaja, posebno če je več virov skupaj v samotnih goratih gozdovih ali pa v razvalinah zapuščeni gozdnih gradov. Ti glasovi, pomešani s kakim tanje donečim h u, izpreminjani s temi in drugimi nekoliko drugačnimi glasovi, so podobni zdaj zvenečemu posmehovanju, potem zopet pasjemu hevskanju in tuljenju, glasnemu ukanju lovcev, hrzanju in razgetanju konj itd., so nemalo pripomogli in dali snovi za pravljico o divjem lovcu in njegovem spremstvu97). Tanji „ h u " je res podoben človeškemu ukanju in je menda tudi parilni klic velike uharice, ker ga slišijo večkrat pomladi kakor druge letne čase. Glasno vreščanje se sliši o tem času samo od samice. Če je jezna, zapira kljun tako trdo, da je slišati glasno pokanje, združeno v največji jezi s pihajočim „ p u ". — Mladiči čivkajo.  Rusi imajo
"<•) Hoj lisico /. veliko uharico popisuje II. Gadainer: Einiges Uber Strix Bubo v .1. f. O. 1861, str. 890—891.
") O pra/.iioverstvu glede sov razpravlja dr. Kvg. Geschick: Aquila 1911, 111 -2. Primeri: Gloger, Kino zweite Gattung von Urhebern der sogenannten „wilden Jagd". .1- !'• <>. 1857, 72-75. — Eug. v. Homoyer, Über die wilde Jagd. J.f. O. 1858, 11)8-170 in .1. Hocker v .1. f. 0. 1870, 2:il.
veliko uharico za vremenskega preroka in pričakujejo od tam, od koder slišijo njen glas, bližnjo vremensko lzpremembo 98).
Od mladih nog vzgojena postane precej krotka, dobe pa se tudi zlobne ptice. Oton p 1. Riesenthal99 pravi, da so velike uharice, ki niso bile mlade ujete, ali pa ki niso z njimi prej prav ravnali, pozneje navadno hudobne. Kadar jo vzame lovec iz kletke, da gre z njo na lov, mora biti prav posebno previden ter jo mora hitro in odločno prijeti od strani za noge, ne da bi ji prizadejal kake bolečine; če jo prime preveč lahno ali bojazljivo, postane boječa in se rada po robu postavlja. Če jo pa nekateri lovci pretepajo, predno si jo upajo vzeti iz kletke, potem ni čudno, če povrača hudo za hudo ter se loti svojih mučiteljev. Splošno se pa lahko trdi, da je več hudobnih, upornih in krvoločnih, kakor pa pohlevnih in bojazljivih velikih uharic.
Velika uharica se hrani z majhnimi in z mladimi večjimi sesalci, s srednje velikimi pticami, s plazilci in hrošči. Hrčki, veverice, polhi, podgane, miši, krti ji gredo enako v slast, kakor jelenčeta, mlada srnjad, zajci, kunci, divje kure, ruševci, gozdne jerebice, fazani, prepelice, poljske jerebice, vrane, šoje; tudi najmanjših ptičev ne zametuje. Najljubše so ji pa baje vrane; zato se približa pozimi mestom, ki jih obdajajo gozdovi, in lovi tam po strehah speče vrane; za meso ujed pa ne mara. Tudi jež ni varen pred njenimi kremplji. V Veroni je lovila ponoči mačke po strehah; na Tirolskem 10ü) in na Ogrskem lovi postrvi in menda tudi druge ribe 101). Malim živalim stare s svojim močnim kljunom najprej glavo in velike kosti ter jih pogoltne potem s kožo, dlako in z vsim perjem; večjim pticam odtrga glavo, jih nekoliko oskuhe, raztrga meso na male kosce, ki jih požre. Večje in t rje kosti se zavijejo v želodcu večinoma v pogoltnjeno dlako in perje. Uharica jih izmotava v podolgastih kepah kot izbljuvke skoz požiralnik, ostalo pa prebavi 102). Večjih živali ne požre s kožo in dlako vred, temveč jim razpara trebuh, požre samo meso, zloži, če ne more vsega naenkrat použiti, kožo zopet lepo skupaj in porine vse v kak temen kot, od koder privleče zopet na dan, kadar je treba. Ker je zelo močna, nese lahko tudi večje živali, n. pr. zajce, mačke
Rad d o, Pharm.: Boitriigo zur Ornithologie SlHl-Russland's nach Beobachtungen i. J. 1852—53. .1. f. 0 1854, str. 52 -64. ") Naumann, V., 61.
lno) Prof. Dr. K.W. von dalla Torro und Kranz Anzinger: Die Vogel von Tirol und Vorarlberg. M. O. V. W. 1897, 97—140. '"') Aquila, 1898, 299.
103) Z raziskavanjein izbljuvkov ujed se v novejšem času obširno bavi ogrska ornitologična centrala v Budimpešti, ki priobčujo uspehe v svojem strokovnem glasilu „Aquila", in pa tajni vladni svetnik prof. d r. Rftrig na ces. biolog, zavodu za poljedelstvo in gozdarstvo v Dalohmu pri Berlinu, ki mi je tudi preiskal nekaj vsebin želodcev naših ujed.
precej daleč. Pozimi ji je tudi mrhovina dobra. — Zgodaj zvečer, ob meglenem vremenu večkrat še pred večernim mrakom, izleti na lov in se poda pozno zjutraj h počitku. Severni gostje, ki so bolj navajeni solnčne svetlobe kakor naše ptice, pa love in menda tudi potujejo podnevi.
Ujetemu viru dajejo navadno perotnino, v sili tudi meso crknjene živine; da se dobro počuti, zato potrebuje prostorno, ne presvetlo gajbo ali mali hlev s sedili in vsak dan toliko hrane kakor je vrana velika. Preveč živeža ji škoduje in je bolje, če včasih po nekaj dni strada. Použije lahko naenkrat zelo veliko hrane, pa lahko brez škode prebije tudi 4—5 tednov brez vsakega živeža. Ujete velike uharice morajo dobivati ptice s perjem ali sesalce z dlako, kar jim pospešuje prebavljanje, sicer takoj poginejo103). Dajati jim ne smemo s krogljo ali s šibrami ustreljenih živali, ker se s svincem lahko zastrupe. Dajati jim moramo vsak dan sveže vode v široki posodi, da se morejo kopati in si žejo pogasiti. Zelo dobro je tudi, če se del gajbnega stropa prevleče z žičnim omrežjem, da jetnico pošteno namoči dež, ki zamori mrčes v njenem perju. Gajba bodi na takem prostoru, da uharice preveč ne nadlegujemo ter da tudi nas ne nadleguje neprijetni vonj njenih jedilnih ostankov.
Kanibalizem velike uharice svedoči dogodek s Predarlskega, ko je izmed dveh iz gnezda vzetih mladih uharic ena požrla svojo vrstnico v jetništvu 1(M).
Kakor sploh sove prištevamo tudi veliko uharico prvim gnezdilkam v zgodnji spomladi, dasiravno gnezdi samo enkrat na leto. Njen parilni klic, tanki „hutt, se sliši v južnih krajih že proti koncu februarja, pri nas marca in aprila, na severu pa šele meseca maja. Te priprave za gnezditev se začno pri istem paru v raznih letih včasih prej včasih poznej. Svoje zelo veliko gnezdo naredi od zunaj iz krepelcev in suhe brsti, znotraj ga pn izdela iz suhega listja, mahu in stelje. Najraje ga postavi v skalnate razpoke ali pa v zidovje razvalin. Ako ni takih prostorov, pa na štore starih dreves, kaj redko pa na visoka drevesa; tudi v starih kamenoloniih, v drevesnih žlamhorih in v zemeljskih votlinah najdemo njeno gnezdo. V Sirmiji gnezdi po luknjah ilovnatih sten 10,i). Včasih znese svoja jajca tudi v kamnate izdolbine brez vsake podlage, ali pa kar na tla. V Kumuniji gnezdi po ilovnatih stenah, v votlih vrbah,
,0J) Alex, von Homoyer: Beobachtungen (Iber die Vögel des zoologischen Gartons zu Frankfurt a. M. .1. f. ()., 1869, str. 861—876.
IM) I'. Th. A. Umhin. Die Wirbeltiere Vorarlbergs. Fine Aufzählung der bis jetzt bekannten Siiugetiere, Vögel, Amphibien und Fische Vorarlbergs, ein-schlieUlich des Hheinlales und des liodensees. Verhandlungen der zool.-bot. Ge-sellschafl in Wien. XVIII. (1808), 24(1.
"") H. Frhr. Goyr v. Se h w e p p e n b u r g, Ornithologische Beobachtungen im Komitat« Syrinien. .1. f. O. 1015, 70-111.
ki so na dve strani odprte, ob dolenji Donavi v gostem, zahomotanem starem trstju: taka gnezda so vedno zelo obsežna. Po stepah pa gnezdi na tleh za kakim grmom. Prav rada zasede tudi gnezda orla in drugih večjih ujed. Cas, kdaj znese prvo jajce, je za razne pokrajine različen, tudi ne znese vseh jajc v enakih presledkih. L. pl. Führer je obstrelil veliko uharico blizu Skaderskega jezera dne 15. februarja 1894, ki se je kmalu udomačila in začela s parilnimi klici, ki so se vsako noč daleč slišali106). Heiser je kupil v Peruštici mlado uharico, ki so ji začela šele 4. julija 1893 prva peresa rasti. 12. aprila 1866 so našli v gnezdu mladiča in 2 zelo zaleženi jajci, ki sti bili že tako razviti, da je koklja iz njih izvalila v treh dneh še enega mladiča 107). Krilper navede 2. aprila 1861 atenskemu muzeju poslano gnezdo iz Atike; 1 jajce je bilo dne 20. aprila 1898 vzeto iz gnezda in 22. marca 1893 gnezdo z 2 jajci108). P1. Dombrowski je našel najzgodnejše gnezdo z 2 jajci, nekoliko zaleženo, 7. marca 1900, najpoznejše pa dne 10. aprila 1903, sveže s 3 jajci 109). Na Ogrskem so našli v koinitatu Liptö navadno šele okoli 20. aprila prvo popolno gnezdo, dne 20. aprila 1902 so bili pa najdeni mladiči vsled izredno ugodnega vremena meseca februarja že 8 dni stari no); 22. aprila 1872 je bilo gnezdo 2 jajc že precej zaleženo 111) in 28. maja 1912 sta bila 2 mladiča že precej odrasla 112). Zato je popolnoma umljivo, če trdi dr. Kvg. Greschik, da se na Ogrskem dobi prva zalega konec marca in meseca aprila 113). Za Kranjsko pa morem navesti le Scholhnayerjevo opazovanje, da je ustrelil dne 18. avgusta 1893 v Vilovi steni 1H) blizo Mašuna mlado, ali vendar doraslo veliko uharico 11S). — Po predsloječih podatkih se torej začne gnezdilni čas v naši geografski širini konec marca in meseca aprila, kar je tudi v skladu Z Hcichcnovvovo navedbo '"'). V Laponiji se začne gnezdilni čas pozneje, šele v začetku meseca maja.
Samica znese dve, tri, k večjemu štiri jajca. H. pl. Dombrowski je našel v 12 letih 21 gnezd in sicer 2 z 1 jajcem, 7 z 2 jajcema, 8 po 3, 3 po 1 in 1 s 5 jajci "')• Oplojeni sta navadno samo 2 jajci, v krajih, kjer je obilo hrane, I ud i tri ali Štiri. Dombrowski je našel v gornjem času v 38 gnezdih lo-le število mladičev: I gnezda po I mladiča, 12 po 2, 10 po 3 in 2 po 4 mladiče 11H). Jajca so sveža apneno-bele barve, po daljšem valjenju pa vlečejo malo na rumenkasto, blešča so srednjega, precej grampasta ter imajo po dolgem posamezne brazde z malimi ali precej številnimi potnicami. Lupina je ()"39—0"41 ni m debela. Oblike so prav okroglaste, dobijo se pa tudi podolgasta jajca. Uharičina
'"") Orn  balo., IV. /v. sir. 1)1.
Orn. bale, II. zv., str. 1(15.
I") Orn. bale, III. zv., sir. 821.
Iu") Orn. Romaniae, str. 428.
"") Aipiila 1908, sir. 258.
"') A.piila 1001, sir. 105.
"-') Aipiila 1918, sir. 210.
"*) Aipiila 1011, sir. 149. ,u) O. J. 1891, str. 85. '") O. J. 189«, str. 130.
"•) Reiobenov, str. 78.
"7) Orn. Romaniae, str. 428,
IIH) ()rn. Romaniae, itr. 123-424.
jajca so malo večja kakor kurja. 22 jajc, ki jih je meril dr. Eugene Rey, je merilo poprečno 58"14 X 4870 mm; največji 63 X 48"8 mm in 627 X 51 mm; najmanjši pa 533 X 47 mm in 56'3 K 46 mm. Jourdain je izmeril 47 jajc iz Skandinavije, severne Nemčije in Finske, ki so merila poprečno 59"95 X 497 mm, največji: 66 X 50'9 mm in 65 X 52*5 mm; najmanjši 53*2X 48»!»» in 58"3 X 46-3 mm m). 48 jajc, ki jih je našel in izmeril pl. Dombrowski, je merilo povprečno 59"3 X 48"93 mm, največji 63'4 X 48'7 mm in 627 X 51 "4 mm; najmanjši 51*2X46*8 in 55 X 45'4 mm 120). Wendlandt je izmeril pa 57 jajc, ki so merila povprečno 59"0 X 487 »im121). Tehtajo po Reyu povprečno 7"664<7; najtežje 8"07 g, najlažje 7"1 g; po Wendlandtu pa povprečno in sicer neizpihana 70"87 g, prazna 685 g. Jajca severnih vrst so večja kakor ona južnih. H. Schoultz je našel na Finskem 4 jajca, ki imajo te-le izredne dimenzije: 2 po 64 X 52-5 mm, 63"5 X 52 mm in 63 X 52 mm l22). Proti luči obrnjena so rdeče-rumeno prozorna kakor vsa sovina jajca.
Rajni dr. Rey je imel v svoji zbirki pegasto jajce velike uharice, ki je bilo z 2 drugima normalnima jajcema najdeno dne 26. marca 1870 v Španiji, z rjastorjavimi marogami in črtami, ki so značilne jajcem rja-stega škarnjeka (milvus milvus L.); merilo je 57*9 X 49*5 tntn in tehtalo 8'07 g. To jajce je znanstveno zato zelo zanimivo, ker po zakonih vzvrata (Rückschlag) lahko sklepamo, da so sorodne skupine velike uharice, torej tudi ona, prvotno nesle marogasta jajca 123). Ker je bila po njegovi smrti ta bogata zbirka prodana in razkropljena po celem svetu, ne vem, kdo ima zdaj lo jajce, ki je naslikano na tat). 122, si. 3 pod „Slovstvo" št. 54 navedenega Reyevega dela. Tudi O. Kleinschmidt hrani v svoji zbirki marogasto jajce velike uharice, znešeno v jetništvu ,24). Ravno tako ima Robert Lensen 2 marogasti jajci velike uharice, ki jih je znesla v jetništvu, tako da je vsak dvom o njih pristnosti izključen. Maroge so okoli 1 mm velike in rumenkaste barve; vsako jajce ima približno po 10 takih marog125).
Dozdaj se mi še ni posrečilo najti kako gnezdo velike uharice. Tudi v deželnem muzeju ni nikakega gnezda ali posameznega jajca.
Valilna doba, t. j. razdalja med prvim znesenim jajcem in zadnjim izleženim mladičem, znaša pri veliki uharici 28 do 37 dni ,26). Samica vali sama. V jetništvu potrebuje za to le 34 dni 127). Ker začne precej, ko znese prvo jajce, valiti, so mladiči v gnezdu različno veliki.
"■') Hartert, sir. 902.
Orn. Romaniae, str. 424. I«) J. f. O. 1918, str. I It —112.
Z. f. O. u. ()., XIV. letnik, sir. 184.
•») Dr. K. Rey: Bin gefleoktea ühuel. (O. m. b. l8o:t, rrtr. 57—58.)
<") Hartert str. 962. '") 0. M. B. 1894, str. 93-94. Orn. Romaniae, str. 424.
O veliki uharici v jetništvu pise poleg Namnanna, V. zv., str. 05—00 I udi
Izleženi mladiči so od začetka podobni belim volnatim kepam; gosti, umazano beli puh postane pozneje rumenosiv in je z finimi valovitimi črtami temnejše, rjavkaste barve prevlečen. Neprestano glasno sikanje in pa semtertje zveneče žvižganje, kar se prav daleč sliši, izda lovcu njihovo gnezdo. Šele v 6. tednu jim začno rasti pernati čopki. V gnezdu ostanejo tako dolgo, da znajo leteti. Starši jim donašajo vedno toliko hrane, da je okoli gnezda nakopičena taka zaloga, da bi poleg mladičev lahko živela cela družina. — Mlada velika uharica v prvem popolnem perju je enaka starim pticam. Samice so v drugem, samci pa šele v tretjem letu spolno godni.
Starši branijo srčno svoj zarod proti vsakoršnim sovražnikom. Rajni oče mojega prijatelja je pripovedoval, da so morali natekniti vselej žične krinke, kadar so šli pobirat mlade uharice iz gnezd. V sili prenese jajca 128) in mladiče129) iz ogroženega v drugo varno gnezdo. Stara se držita stanovitno enkrat izbranega gnezdišča ter se nikoli ne podasta posebno daleč, temveč se vrneta na staro mesto spomladi, ko se zopet bliža čas gnezditve. Tudi če jim pobereš redno vsako leto jajca ali mladiče, jih ne prepodiš.
Malo je ptic, ki bi imele toliko hudih in nespravljivih sovražnikov, kakor jih ima velika uharica. Še dobro, da so ti sovražniki samo ptice, ki jo res sovražijo iz celega srca; pa med pticami zopet v prvi vrsti le gozdne prebivalke; močvirne in povodne se ne zmenijo veliko zanjo, nekatere pa sploh nič. Preganjajo in dražijo jo neprestano, če jo zapazijo podnevi. Z glasnim vriščanjem jo izdajo celi okolici in kmalu se okoli nje zbere vse kar nosi perje. Drobiž samo zabavlja, šoje, vrane, manjše ujede, celo sove, se pa legolno zaganjajo vanjo ter jo kljujejo in skubejo, kolikor se da. Posebno gorke so ji med vsemi pticami vrane; to je maščevanji« in nekako povračilo, ker velika uharica na svojem ponočnem lOVU tudi najraje zgrabi kako spečo vrano. S svojim izredno tenkim vonjem izsledijo njeno skrivališče, potem pa z neprestanim vpitjem in obletavanjem naznanijo vsi okolici mesto, kjer sedi velika uharica. Najhujši in edini pravi njen sovražnik je pa vendar le človek, ki to sovo neposredno ogroža v njenem obstanku, ker intenzivnejše gozdarjenje in pa vedno pičlejšc število starih, močnih dreves, ugodnih za gnezditev, manjša njeno število in razširjenost. S tem pa nikakor nočemo trditi, da t/Olika uharica beži pred kulturo, ker je n. pr. za Carigrad naravnost
A. Hau: Naturgeschichte der deutschen Vögel, einschließlich der sämtlichen Vogel-arton Europas von C. (1. Kr i dor ich. 5. Aufl. Stuttgart. Verlag fllr Naturkunde Sprösser & Nägele 1905, str. 870—871.
Z. f. 0. u. O. XIV. letnik, str. 184. ■*) Dr. ('. W. I.. (i loger: Einige vorzugsweise bemerkenswert« Heolmchtungen Audubon's .... Kaubvögel, die ihr« .hingen forttragen . . ,1. f. 0. 1855, str. .'14—.HO ozir. „Naumannia" Jahrg. lH5.'t, str. (08.
značilna prikazen in se jih med zidovji tega svetovnega mesta lažje ujame 12 kakor pa en sam krokar130). Njeno nazadovanje razvidimo lahko tudi iz vedno pičlejših poročil v lovskih in strokovnih listih. — Netako resni in nevarni kakor človek, pa vendar dovolj nadležni sovražniki so zaje-dalci, ki se rede v njenem perju, drobu in koži. Poznamo jih dozdaj okoli 14 vrst.
Velika uharica je precej plašna in oprezna, zato jo je prav težko ustreliti; vendar je to edini lovski način, jo dobiti v roke. Lova v skopec pa ne morem priporočati, ker je trpinčenje ujete ptice, posebno če rabimo, kakor je dandanes še menda po celi deželi v navadi, skopce z negumi-ranimi locnji. Nekega tretjega načina lova pa nočem tukaj natančneje opisati, ker nemaram dajati potuhe nikomur, najmanj pa našim lovcem, ter tako očitno pospeševati pokoncevanje te nadvse zanimive ptice.
Ker velika uharica pokončuje brezštevilne miši, podgane, hrčke, krte, veverice, vrane in druge škodljivke, koristi v prvi vrsti poljedelcem. Lovec pa dobi lahko lepe novce za mladiče, ki jih rabijo za lov v kolibah. Dasiravno nisem posebno vnet zagovornik tega lova v splošnem, ker se streljajo druge tudi že precej redke** ujede, ga vendar imam za neobhodno potrebnega v pokrajinah, kjer so fazanarije ali pa tam, ker so cele naselbine nadležnih kavk in škodljivih vran.
Končno bi morali napisati še poglavje o škodi, ki jo povzroča velika uharica, Težavna naloga! Kes je, da potrebuje radi svoje velikosti tudi veliko hrane, posebno ko pita svoje mladiče; tačas pokonča mnogo več živali, kakor jih potrebuje zase in za svoj zarod. Vse to so pa zgolj lovne živali, tako da more samo lovec govoriti o kaki škodi. Če računi in primerja korist s to škodo, potem seveda tehtnica ne bo potegnila na stran naše ptice. To načelo je tudi uveljavljeno v našem deželnem zakonu v zaščito ptic z dne 17. junija 1870 (dež. zak. št. 20), ki proglaša veliko uharico za škodljivo, tako da jo sine vsakdo in ob vsakem času loviti in ubijati. Tudi naš nepozabni Erjavec; je uvrstil veliko uharico med „zivnli, škodljive in sovražne naši živini in divjačini". Od tedaj se je pa marsikaj izpremenilo j merodajna ni samo malerijalna koristnost ali škodljivost, temveč odločuje v prvi vrsti etična in estetična vrednost kake ptičje vrste, da jo uvrsti zakonodajalec v ono skupino, ki bi
l3°) K. Braun: Tiergeographisehe fragen, das proponlische Gebiet betreffend. I. Beitrüge zur Ornis der runiolisehen und bithynisohen Halbinseln. (I. Portzetzung). Wissenschaftliche Beilage zum Programm Ostern 1!>0!) des K'Snigl. Gymnasiums zu (banden/.. Graudonz 11)0!). Sir. 1 in 14-15.
jih moral ščititi zakon. Dozdaj se namreč do tega idealnega stališča ni povzpel niti nemški državni zakon v zaščito ptic z dne 30. maja 1908 in tudi naš kranjski deželni zakon z dne 20. junija 1910 (dež. zak. št. 27) ni tega storil131). V najnovejšem času je tudi misel, da moramo varovati naravne spomenike, to je zelo redke živali in rastline, če jih hočemo oteti pogina, veliko pripomogla, da uživa velika uharica v mnogih loviščih, zlasti na Nemškem, popolno zaščito; imetniki lovišč so ponosni, da jo imajo v svojem lovu in se ne menijo za ono divjačino, ki jo potrebuje za svojo prehrano in za prehrano svojih mladičev. Da bi jih posnemali tudi naši lovci! Če bi se bilo vsled tega bati njene izredne razploditve, bi nikakor ne zagovarjal njenega popolnega varstva; ali to je z ozirom na pičlo število izleglih mladičev in radi izbirčnosti v bivališču in gnezdišču izključeno. Kdor pa hoče po Horaciju združiti prijetno s koristnim, naj opusti popolnoma pokoncevanje starih sov, zato pa naj vzame vsako drugo leto mladiče, ki se prav lahko spravijo v denar! (Dalje prih.)
Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer
Standorte.
' Von Alphons PAULIN.
L Scbluü.
4. Athyriiim alpestre (Hoppe) Kylands.
(Syn. Aspidium alpestre Moppe; l'olj/poditim rhaeticum L. p. p.; Asple-niiini rhaeticum Brügger; Atlu/rium rhaeticum Dalla Tone).
Athj/rium atpestre"), das in Österreich in der subalpinen und Krummholzregion der Alpen- und Sud c ton Iii nd or verbreitet ist10), konnte ich nach P o s p i c h a 111) in meiner die Farne Kraius umfas-
'■") Lovec sir. ioi:t, IS.') 184
") Über die Nomenklatur dieser Ari vgl. Asclierson P., lüpiiselitin liele-oetiaris, maxtmum und Atlu/rinnt al pestre, in <). It. '/,. 1890, p. II ff. und Asclierson u. Graebner, Synopsis der mitteleurop. Flora, ed. L, I, p. II.
'") GL Fritscb K., Kxkursionsll. f. Österr., ed. 2., 11)01), p. 8. — Aus Krain speziell wird Al/i. atpestre weder in Liiersscn Farnpi'l. noch in Aschers, n. Graebn. Synopsis angeführt.
") Pospichal lv, Flora des österr. Küslenl., I, p 15.
senden Darstellung 1. c. p. 10 nur aus dem an der krainisch-küstenlän-dischen Grenze gelegenen Abschnitte des Ternovaner Waldes anführen.
In den in Krain gelegenen Alpenzügen12) der Steiner- und der Raibier-Alpen13) sowie auch der Karawanken 14) habe ich Athyriinn alpestre jahrelang vergeblich gesucht, wiewohl ich auf meinen zahlreichen Exkursionen der Auffindung desselben mein besonderes Augenmerk gewidmet habe. Endlich ist es mir vor zwei Jahren gelungen, das Vorkommen dieser imposanten Farnart auch innerhalb der Grenzen Krains nachzuweisen, u. zw. in den Karawanken auf dem der Bärentaler Koč na im Nordwesten vorgelagerten Lepi Vrh.
Im August 1913 unternahm ich eine Exkursion auf unsere durch ihre prächtigen im Frühlinge mit einer Massenvegetation der schmalblättrigen Narzisse (Narcissus anijustifbliiis) besäten und später an seltenen Arten so reichen Alpenwiesen berühmte Golica. Meine Absicht hiebei war es, von dieser Karawankenalpe aus längs des in OSO-Richtung verlaufenden Grenzkanunes bis zum Kočna Sattel (1560 m) zu gelangen und von da aus die Bären taler Kočna (1940 /71) zu ersteigen, die zu begehen ich bishin noch nicht Gelegenheit hatte. Tatsächlich wurde plangemäß der Weg bis zum Kočna Sattel zurückgelegt, letzterer jedoch schon zu so vorgerückter Tagesstunde erreicht, daß ich die Besteigung der Kočna ausschalten mußte, um den über den Bärensattel (1696 m) projektierten Absteig nach Jauerburg noch vor Einbruch der Nacht vollführen zu können. Um den Bärensattel zeitrecht zu erreichen, schlug ich daher den an den Südwestgehängen des Lepi Vrh und der Kočna dahinziehenden, durch den Alpenverein „Sl o vensko planinsko društvo" regulierten markierten Weg ein.
I3) In der Benennung und Begrenzung unserer Alpenzüge folge ich im wesentlichen der von Böhm gegebenen Einteilung. Vgl. Böhm A., Einteilung der Ostalpen in Penck, Geogr. Abhandlungen, Bd. I, Heft 8, p. 466—471. — Bezüglich der Abgrenzung der Steiner Alpen vgl. auch Seidl F., Kamniške ali Savinjske Alpe, p. 14 u. 15.
I3) Im küslenländisehen Anteil der Raibier Alpen ist unsere Art nach Scholz (im Jahresber. des Gynin. Görz, 1896, p. 11) im Isonzotal bei Klitsch nicht selten.
") Nach v. llayek, Fl. von Steierm. 1. u. Bacher u. Jabornegg, Fl. von Kärnten I, scheint Al/i. alpestre auch in den in Steiermark, bezw. Kiirnten gelegenen Teilen der Sl einer (Sann taler) Alpen und Karawanken zu fehlen, v. llayek führt I. c p. 18 nur in Mittel - u. Obersteiermnrk gelegene Standorte an (Trisselwand, l.oser u. Rölelslein bei Aussee; l'rebichl; Gamstein bei Balfau, llochkor, Bohneealpe, Raxalpe; Grafenalm am Ruprechtseck, bei Oberwöltz, Schiedeck u. Sloinkanrzinken bei Schladming, Iloch-Wildstelle, (iuinpeneck, Unholding; Klackalm bei St. Johann am Tauern, llochschwung, Seetaler Alpen; Wechsel, Koralpe). Bacher u. Jabornegg verzeichnen 1. c. p 85 folgende Fundorte: Hinteres Maltatal, Malnitz am niederen Tauern , l.aschghach ob der Mannhardl-Ibillc, Heil. Mini, Döbernitzer Graben im oberen Gaillal und auch die Koralpe (l'acher, Nachtr. z. Fl. v. Kamt. p. 8).
Der bequem angelegte Weg führt zunächst durch einen hochstämmigen Buchenwald, der gegen 1600 m in einen vorwiegend aus strauchigen Krüppelbuchen (Fagus silvaticä) sowie aus einzelnen Krummholzkiefern (Pinns mughus) und Almrauschbüschen (Rhododendron hirsntnin) bestehenden Buschwald übergeht. Auf dieses Buchengestrüpp folgt ein ausgedehntes Grünerlengebüsch (Alnus viridis), das weiter oben von einem dichten, stellenweise bis an den Kamm reichenden Legföhrengesträuch (Pinns mughus) überhöht wird, welches der nach dem Bärensattel führende Weg in seinem weiteren Verlauf z. T. durchquert.
Athgrium alpesire hat nun seinen Standort in dem genannten Grünerlengebüsch, wo es zahlreich und in sehr üppigen Stöcken vorkommt. Wiewohl dieser Fundort in einer relativ bedeutenden Seehöhe (ca. 1680) gelegen ist, erreichen die Wedel eine Länge von oft über 1*5 /77, wie solche J. Kerner ebenfalls auch unter Grünerlen bei Trins im Tale Gschnitz (Tirol) gesammelt und als „forma urnbrosa"' in A. Kerners „Flora exsicc. Austro-Hungarica" sub Nr. 2702 ausgegeben hat15).
Unsere Art findet sich hier gemeinsam mit der zweiten auch in Kuropa vorkommenden Art der Gattung Athgrium, dem habituell sehr ähnlichen allgemein verbreiteten Ath. fitix f'emina, von der sie sich aber durch das dunklere Kolorit der strafferen Blätter, die stumpferen, breiter und kürzer gezähnten Segmente dritter Ordnung und namentlich durch die kleineren, an entwickelten Wedeln fast kreisrunden (nicht hakenförmigen oder länglichen), infolge des rudiinänteren Indusiums scheinbar nackten Sori unterscheidet.
Wie Ath. filix f'emina variert übrigens auch Ath. alpestre, namentlich in Bezug auf die Teilung der Tertiärsegmente, so daß man, wie hei der erslcrcn auch bei dieser Art als „f. dentatum, f. fissidens und f. multiden-taliiin" beschriebene, allmählich jedoch in einander übergehende Formen unterscheiden kann. Die; von Krieger") aufgestellten Varietäten Ath. alpestre var. depauperatum, Ath. alp. var. naiiiim und Atli. alp. var. fur-ealiim sind wohl  nur als lokal Auftretende Monstrositäten zu bewerten.
Der unseren Farn beherbergende, spärlich mit Legföhren und kümmerlichen Lärchen untermischte und z. T. von Zwerg weiden-, Almrausch- und H e i d e l h e c r ge b ü sc h e n durchsetzte Grünerlen-b(«stand'7) weist folgende Klemente auf.
") Vgl. Kernet A., Schodao ad Floram exsicc. Austro-lliingaricam VII, p. 88 (1898).
"•) K ri eger W., Neue oder interessante l'teridopliytenformon aus Deutschland, namentlich aus Sachsen. (Iledwigia, Bd. XLVI, 11)07, Heft 3/4.)
I7) Die Grün- oder Alpenerle (zelena ali planinska jelša), die auf
Schiefer und Urgestein, namentlich in den Zentralalpen oft im dichten Schlüsse weite Gebiete übersieht, findet sich im Karawankeiuuge Stol-Golioa an den in Kraln gelegenen Abdachungen nirgends in größerer Menge, 10 dafi der Bestand am Lepi
Alnus viridis.
Larix decidua, Pinus mughus. — Salix grandifolia, Sorbus aucuparia, S. chamaemespilus, Ribes alpinum, Rosa pendulina, Daphne mezereum. — Clematis alpina.
Salix arbuscula, S. glabra. — Rhododendron hirsutum. — Vaccinium vitis idaea, V. myrtillus, V. uliginosum.
Athgrium alpestre, Ath. filix femina, Drgopteris phegopteris, D. spinulosa, D. dilatata; Lycopodium annotinum; Calamagrostis arundinacea, Deschampsia caespitosa, D. flexuosa, Poa nemoralis, Luzula silvatica, Tofieldia calgculata, Paris quadrifolia; Urtica dioica, Polggonurn vivi-parum, Rurnex arifolius, Silene vulgaris, Heliosperma alpestre, Stellaria media, St. nemorum, Aconitum vulparia, Ranunculus lanuginosus, R. rnontanus, Saxifraga aizoides, S. rotundifolia, Rubus idaeus, Geum urbanum, G. rivale, Alchernilla crinita, Geranium robertianum, G. silvaticum, Oxalis acetosella, Hgpericurn maculatum, Viola biflora, Epilobium montanum, Chamaenerion angustifolium, Chaerophgllum cicutaria, Soldanella alpina, Myosotis silvatica, Brunella vulgaris, Veronica officinalis, V. urticifolia, Pinguicula alpina, Valeriana tripteris, Campanula Scheuchzeri, Phgteuma spicatum, Adenostgles alliariae, Solidago alpestris, Homoggne silvestris, IL alpina, Senecio cacaliaster, Cirsium palustre, Aposeris foetida, Hiera-cium vulgatum.
Auf einem beschränkten, hauptsächlich von Anthoxanthurn odoratum, Agrosfis vulgaris und Nardus stricta gebildeten Wiesenfleck finden sich in einem kleinen Sumpfe auch noch Glgceria fluitans, Caltha palustris, Pamassia palustris und Cirsium palustre.
Vrh in dem genannten Abschnitte der einzige ist, wo dieser Strauch formationsbildend auftritt. Wo man ihn hier sonst in größerer Indiviuenzahl antrifft, sind es feuchte, schattige Stellen, wie z. B. der am Nordende der Belščica (Bevšica) einfallende tiefe, von steilen Felswänden umrandete Kessel Medvedji (Medji) Dol. Dio aus Kalk aufgebauten gegen Süd und West exponierten trockenen Abhänge sagen der kieselholden niesophilen (irünerle eben nicht zu. Dagegen hält sie aber die kiirntnerscils gelegenen schaltigen, feuchten Nordhänge, wie z. B. im Bereiche der Golica und Maria Elend Kočna in mehr minder dichten Beständen stellenweise bis au den Grat hinauf besetzt. — Interessant ist nebenbei bemerkt das Auftreten der Grünerle weit abseits vom eigentlichen Alpengebiete im Schiefer- und Sandsteingebirge in der Umgebung Kaibachs, so auf der Velika Trata (350 m) nächst St. Veit, am Šiškaberg (ca. 400 nt) und Golovec (ca. 400 m), bei llru-ščica und Bizovik (ca. 350 in) und weiter ostwärts in Bereiche des Jančberges bei Laz.o (ca. 450 in), wo sie, zumeist in nördlicher Exposition, z. T. größere Bestände bildet. Solche vom llauptareal gelrennte Fundorte finden sich übrigens auch anderwärts, so beispielsweise! in der Schweiz, wo die Grünerle nach Schröter (l'flanzouloben (hu- Alpen p. OS) in der Weinzone des Mittellandes (im Kanton Zürich auf dem Irschenberg bei Winlertur, Nußbäumen bei Bulach, Irchel, Buchbeig, Hafz, Weiacherherg, Lagern, Schneissingen usw.; im Kanton Sl (lallen auf dem Buchberg bei Tal und an verschiedenen Stellen im Kanton Aargau) zahlreiche Standorte aufweist, Wie nach Schröter z. T. diese, sind auch unsere Vorkommnisse in der l.aibachor Umgebung wohl als G I a z i a 1 r e 1 i k t o aufzufassen.
Vergleicht man die Zusammensetzung unseres Grii nerlengebüsches mit jener, die diese Formation in den Zentralalpen, beispielsweise im österreichischen Lungau18) (Salzburg) oder im Schweizer Berninageb i e t19) aufweist, so zeigt es sich, daß gewisse in den Beständen der Zentralalpen mehr weniger häufig vorkommende Arten in unserer Formation nicht vertreten sind. Es sind dies eben Typen, die, wie Pinns cernbra, Salix hastata, S. Miel ich hoferi, S helvetica, Carex frigida20), Astrantia minor, Cortusa Matthioli, Sioertia perennis, Gentiana punctata, G. bavarica, Achillea macrophglla, A. moschata, Cirsium heterophgllum, nach den bisherigen Beobachtungen unserer Flora überhaupt fehlen oder die, wie Ribes petraeum, Rhododendrum ferrugineum, Calamagrostis vil-losa, C. tenella, Alliurn sibiricum, Arabis Jacquinii, Peucedanum ostru-thium, Soldanella pusilla, Senecio crispatus, Cirsium spinosissimum in den Karawanken bisher nicht nachgewiesen wurden.
Andere dieser Arten, wie z. B. Lonicera coerulea, Empetrum nigrum, Cgstopteris montana, Lgcopodium selago, Carex ferruginea, Lilium mar-tagon, Veratrum album, Streptopus amplexifolius, Rumex alpinus, Ligu-sticum mutellina, Pedicularis recutita, Petasites albus, Senecio Fuchsii, Willemetia stipitata, Mulgedium alpinum, Crepis aurea, C. paludosa sind in der Karawankenkette wohl verbreitet, ohne sich jedoch in der in Rede stehenden Pflanzengesellschaft angesiedelt zu haben.
Mit Hinblick auf das im Bereiche unserer Alpen, wie es scheint, ganz vereinzelte Vorkommen des Athgrium alpesire am Lepi Vrh, wäre der oben besprochene Grünerlenbestand, wenn nicht schon an und für sich, so doch als Standort der genannten Farnart gewiß mit Recht als ein in seinem gegenwärtigen Zustande zu erhaltender Komplex anzusehen und sonach im Sinne des Naturschutzes alseine Reservation zu fixieren.
5. Ceterach offtctlUUtun Lam. et I)C. (Syn. Asplenium Ceterach L.; Grammiiis Ceterach Sw.)
Von dieser im südlichen Innerkrain verbreiteten mediterranen Art sind zwei weitere isolierte Standorte aus Krain zu verzeichnen.
Der eine dieser Standorte, welcher den Innerkrainer Verbreitungsbezirk dieses Farnes mit  dessen  nördlichstem  in Krain bisher bekannt
IH) Vgl. Vlorhapper Kr., Coniosrlimim tatariciim, neu für die Flora der
Alpen in 0. B. /.. 1911, p. MB und desselben, Zur Kenntnis d Verbreitung der Bergkiefer, ibid. 1914, p. 891.
") Vgl. Bllbel F., l'flanzcngeogr. Monographie d. Berninagobietos p. 108—110, und Brock m an n-.Ie roHch II., Die Flora des Buschlav u. ihre lM'lan/.ongosellsch. p. 27f> u. 270.
-'") Die Angaben Ober das Vorkommen von Carex frigida All. in Krain beruhen nach meinen Beobachtungen auf Verwechslung mit Carex fulit/inoxa Schkr.
(= C. frigida Wahlbg. non All.).
gewesenen Vorkommen bei B i 11 i c h g r a z verbindet, liegt am Fuße der Žalostna Gora ca. 320 m (1. Juvan) unweit der S. B.-Haltestelle Pre-serje (bei Franzdorf). An den hier von Ceterach officinarum besetzten Kalkfelsen selbst sowie auf steinigem Boden der näheren Umgebung finden sich namentlich folgende baltische (mitteleuropäische) und illyrische Typen in einer Art Fels- und Steinheide vergesellschaftet.
Ceterach officinarum, Asplenium trichomanes, A. ruta muraria f. Brunnfelsii; Andropogon i.schaemum, Poa bullosa, Festuca sulcata, Bromus erectus; Allium carinatum, Orchis morio, O. tridentata; Sanguisorba minor, Tunica saxifraga, Ranunculus bulbosus, Lepidium campestre, Sisgmbrium officinale, Draba verna, Sedurn boloniense, Saxifraga tridactglites, Poten-tilla glandulosa, Cgtisus supinus, Ononis spinosa, Medicago falcata, M. lupulina, M. minima, Lotus corniculatus, Hippocrepis comosa, Erodium cicutarium, Euphorbia cgparissias, Helianthemurn obscururn, Viola hirta, Pimpinella saxifraga, Peucedanurn oreoselinum, Erica carnea, Gentiana ciliata, Lithospermum officinale, Teucrium montanum, T. chamaedrgs, Brunella vulgaris, B. laciniata, Stachgs recta, Origanum vulgare, Thymus ovatus, Globularia cordifolia, Plantago media, P. lanceolata, Asperula cg-nanchica, Galium verum, Scabiosa agrestis, Aster amellus, Buphthalmum salicifolium, Achillea millefolium, Arternisia absgnthium, Carduus nutans, C. aiianthoides, Cirsium lanceolatum, Centaurea Fritschii, Hieracium pilo-sella ssp. vulgare. Hiezu gesellen sich noch einzelne größere Sträucher, wie der Sauerdorn (Berberis vulgaris), der Felsen-Kreuzdorn (Rhämnus saxaülis) und auch strauchartige Kornelkirschen (Cornus mas).
Der zweite, neue, vom H. Obergeometer Ritt v. Gspann am linken Saveufer im Gelände zwischen L a i b a c h und Stein nachgewiesene Standort, an dem sich C. officinarum gemeinsam mit Saxifraga petraea findet, ist auf dem Höhenzuge Rašica (Vranšica) unweit des gleichnamigen Dorfes in ca. 6Q0 m Seehöhe gelegen. Ks ist dies nun der am weitesten gegen Norden vorgeschobene bekannte Fundort dieses südlichen Farnes in Krain. In diesem Sinne sind die von mir21) und auch von Beck22) publizierten Verbreitungsdaten zu ergänzen, beziehungsweise zu berichtigen.
Im Rereiche der Rašicagruppe konnte ich auch einen weiteren Standort des in unserer Flora nicht häufigen Schwarzen Streifenfarn es (Asplenium adiantum nigrum) feststellen, u. zw. auf Schiefer am Westfuße des S t raz u i k Hrib (ca. 300 //)) knapp an der Straße zwischen Črnuče und S p. Gaincljne (Unter -Gamliiig).
Jl) „Die Farne Krams" p. 20.
-'-') Bock (i. K. v., Vegetationssludien in (Ion Oslalpeu I. (in Sitzungsber. d. k. Akad. d. VVisseiisch. Wien, nialliein.-nalurw. Kl. lid. CXVI Abt. I. I907) Sep. Abdr. p. 27.
6. Equisetum hiemnle Linne.
Equisetuin hiemale, das von Fritsch23) als in Krain und Küstenland fehlend angegeben wird, war mir bisher nur aus dem an der krainisch-kroatischen Grenze unweit der Ortschaft Velika Dolina (bei Samo bor) gelegenen Breganagraben bekannt24). Im Laufe der drei letztverflossenen Jahre habe ich in Krain selbst gelegene Standorte entdeckt, u. zw. den einen bei Laibach, woselbst die gewöhnliche Form, f. genuinum A. Br. verbreitet ist, die beiden anderen, an denen der f. viride Milde genäherte Formen vorkommen, im Bereiche der Karawanken.
In der Umgebung L a i b a c h s findet sich E. hiemale am rechten Saveufer zwischen Jezica und Tomaževo und gegenüber am linken Ufer von der Jezica brücke flußabwärts in den Kies- und Sandalluvionen der Save, die hier infolge der regulierten Ufer z. T. schon konsolidiertes Schwemmland repräsentieren, das stellenweise mit Weiden-und Kreuzdoriigebüsch (Salix incana, S. purpurea, S. daphnoides, Rhamnus saxatilis) besetzt und an seinen offenen Stellen da und dort mit Bartgras- und Rispengrasrasen (Andropogon ischaemum, Poa compressa) bekleidet ist.
Nebst einzelnen angeschwemmten alpinen Arten finden wir hier illyrische und baltische, insbesondere xerophile Typen mit weit verbreiteten Ruderalpflanzen zu einer Kies- und S a n d f 1 u r25) vereinigt, die namentlich folgende Bestandteile aufweist.
Tortella inelinata, Phgseomitrium puriforme, lirgum argenteum. — Equisetum hiemale, E. arvense. — Selaginella helvetica. — Digitaria sanguinalis, D. filiformis, Andropogon ischaemum, Echinochloa crus galli, Setaria viridis, Anthoxanthum odoratum, Phleum Michelii, Agrostis alba, A. stolonifera, Calamagrostis epigeios, Deschampsia caespitosa, Koeleria montana, Poa compressa, Festuca sulcata, F. rubra, liromus hordaceus, H. erectus, Ii. sterilis, lirachgpodium rupestre, Agropgrum intermedium, A. repens, * Carex ornithopoda, C. nitida, Juncus articulatus, Tofieldia calgculata, Anthericum ramosum, Allium ochroleucum, IJlium bulbiferum, Asparagus tenuifolius, Orchis coriopliora, 0. militaris, 0. tridentata, * Coeloglossum viride, (Igmnadenia conopea, Epipactis palustris. — The-siiim bavarum, Polygonum persicaria, P. aviculare, Rumex crispus, Che-nopodium glaucum, Atriplex patulurn, Amarantus retroflexus, Silene alpina,
■3) Kxkursionsl'l. f. Osten'., ed. 2., p. IT).
24) Vgl. Bau lin A., Die Scliaohtellinlingowilcliso Kraius u. der benachbarten Gebiete Küstenlands (in „Carnioln" 11)11, Hell 1 11.2), Sep. Abdr. p. 25. — In dieser Abhandlung orwllhne ich auch das Vorkommen der in Bodo siebenden Art in Küstenland am linken Isou/.oufer unweit Stra/.ig bei Gör/. (Krašan bei Scholz im Jahresber. St. Gymu. Gör/. 189(1, p. 29).
") Ähnelt in ihrem Bestände z. T. den von Beck (in Flora v. Nieder Österreich, p. 53 U. 55) aus den Domitianen bei Wien geschilderten, als „Wellsand- und Plookgras- oder I sc. h a e m u m f I u r" bezeichneten formal innen.
Melandryum album, Gypsophila repens, Tunica saxifraga, Saponaria offi-cinalis, Cerastium arvense, C. brachypetalum, * Aquilegia nigricans, Clematis recta, Ranunculus acer, R. repens, Thalictrum lucidum, Biscutella laevigata, Aethionema saxatile, * Kernera saxatilis, Sisymbrium officinale, Diplotaxis muralis, Iberis amara26), Barbaraea vulgaris, Roripa silveslris, Capsella bursa pastoris, Arabis arenosa, Algssum calgcinum, Reseda lutea, Sedum bolo-niense, * Saxifraga tenella, Parnassia palustris, Rubus caesius, Potentilla anserina, P. reptans, P. Gaudini, Sanguisorba minor, Genista sagittalis,
* G. januensis, G. tinctoria, Cytisus purpureus, C. supinus, Medicago lu-pulina, M. falcata, Melilotus albus, M. officinalis, M. altissimus21), Trifolium pratense, T. montanum, T. repens, T. campestre, Anthgllis vul-neraria, Dorgcnium germanicum, Lotus siliquosus, L. corniculatus f. ar-vensis ((Schk.) Ser. und f. hirsutus Koch, Astragalus glgcgphgllos, Coro-nilla varia, Hippocrepis comosa, Onobrychis viciaefolia, Vicia cracca, Lutum catharticum, L. ienuifolium, Polggala arnarella, Euphorbia polg-chroma, E. verrucosa, E. esula, E. cgparissias, Hgpericum perforatum, H. veronense, Helianthemum obscurum, Eumana procurnbens, Chamae-nerion palustre, Oenothera biennis, Pimpinella saxifraga, Seseli annuum, Angelica silvestris, A. verticillaris (Tornmasinia v.), Peucedanurn cervaria, P. oreoselinurn, Laserpitium latifolium, Erica carnea, T^ysimachia vulgaris,
* Gentiana cruciata, *G. utriculosa, Convolvulus arvensis, Anchusa officinalis, Lithospermurn officinale, Cerinthe minor, Echium vulgare, Cuscuta epithymum, Verbena officinalis, Teucrium charnaedrgs, T. montanum, Brunella vulgaris, Stachgs recta, Salvia pratensis, S. verticillata, Satureia acinos, S. alpina, S. nepeta, 'Thymus ovatus, Lgcopus europaeus, Ver-bascum phlomoides, Chaenorrhinum minus, Linaria vulgaris, Scrophularia nodosa, Scr. canina28), Veronica charnaedrgs, V. spicata, Euphrasia Rost-koviana, *Pinguicula alpina, Orobanche gracilis, Globularia cordifolia, Plantago lanceolata, Asperula cgnanchica, Galium verum, G. mollugo,
36) Hut sich, offenbar als Gartenflüchtling erst in neuester Zeit in reichlicher Menge angesiedelt.
") Vgl. Kri t seh 1. c. p. 355.
w) Dus so häufige Vorkommen der als ein mediterranes Klemeni gedeuteten Scrophularia canina L. in den Saveauon bei .le/.ica, auf das schon Graf (in Versuch einer godrllngton Zusammenstellung der Vegetationsverhliltnisse Krains 1837, p. 21) aufmerksam gemacht hat, befremdet und es ist begreiflich, daß Beck (in Vogotationsstud. i. d. Ostnlpen II., Sit/.ungsber. d. k. Akad. d. Wissensch. Wien, math.-naturw. KL, Bd. CXV1I. Abt. I. 1808, Sep. Abd. p. 146), der unsere Pflanze aus eigener Anschauung nicht kannte, die Richtigkeit der Grafschen Angabe in Zweifel zog. Ich kann indes konstatieren, daß die Scrophularia aus den genannten Saveauon tatsächlich Scr. canina L. ist und nicht Scr. Hoppii Koch, wie dies Bock vermeinte. Unsere Pflanze hat mit sitzenden oder nur äußerst kurzgestielten Drüsen besetzte Cymon- und Blütenstiele, k u rzgestielto Blüten — die seitliehen und gabelstllndigen sind oft fast sitzend — und eine Überlippe, die dreimal kürzer ist als die Bohre, also lauter Merkmale, durch die sich oben Scr. canina L.
G. cruciata, Scabiosa agrestis, * Campanula caespitosa, Erigeron anmius, E. canadensis, E. acer, E. droebachien.sis, Buphthalmum salicifolium, Galinsoga paruiflora, Achillea millefolium, Chrysanthemum vulgare, Ch. leucanthem m, Artemisia vulgaris, Tussilago farfara, Betasites hgbridus, P. niveus, P. alpestris (= P. Deschmanni), Senecio jacobaea, Carduus nutans, C. acanthoides, Cirsium arvense, C. lanceolatum, Centaurea pan-nonica, C. carniolica, C. rhenana, C. Fritschii, Cichorium intybus, Lap-sana communis, Leontodon danubialis, L. hispidus, Chondrilla chondril-loides, Taraxacum officinale, Crepis rhoeadifolia, C. biennis, Hieracium pilosella ssp. vulgare, H. f'lorentinum ssp. glareicola, *H. porrifolium ssp. porrifolium f. saxicolum, H. glaucum ssp. tephrolepium, * H. stati-cefolium.
Die in vorstehender Liste mit einem *) bezeichneten Arten habe ich wiederholt, jedoch nur vereinzelt beobachtet. Vorübergehend fand ich vor Jahren auch Gladiolus paluster, Anacamptis pyramidalis', Heliosperma quadrifidum, Herniaria glabra und Coronilla vaginalis.
von der sonst habituell ähnlichen Scr. Hoppii Koch unterscheidet. Übrigens finden wir auch bei Klei sc h mann (Übersicht d. Flora Krains, p. 71) die Scropliularia aus den Auen bei Tomačevo (nächst Jezica) unter dem Synonym Scr. chry-sanllienu'folia Robb, (nicht M. B.) richtig gedeutet. Allerdings scheint Kleischmann — nach den konfusen, die drei in Krain vorkommenden Arten der Sektion Tomio-plii/lliirn Benth. betreffenden Verbreitungsangaben zu schließen — unbewußt das Richtige getroffen zu haben. Fleisch mann führt 1. c. au: 1) Scr, canina L. „beim Wocheiner See, Loibl u. Grintove"; nach diesen Standortsangaben ist Kleischmann s „Scr. canina" — Scr. Hoppii Koch (Fl. exsicc. Carn. Nr. 715), denn diese kommt in derWochein, am Loibl in den Karawanken und unter dem Grintavec in den Steiner Alpen vor. 2) Scr. cliii/sanliicniifolia „M. B" (roote Rchb.) „an sandigen Stellen in Ober- u. II. Krain und au der Save b. Tomazhov"; die Angabe bei Tomačevo und in Unterkruin — Scr. canina L findet sich nämlich nicht nur in den Saveauon bei Jezica, sondern stellenweise im ganzen Savetale von Kaibach abwärts über Ratschach bis an die kroatische Grenze, namentlich auch au offenen Stellen der ausgedehnten „Vrbinn" genannten Weiden-und Tamariskengeb Ilse ho zwischen Gurkfeld und M u Ilkendorf (bei Rann) — trifft richtig für Scr. canina L (PI. exsicc. Cnrn. Nr. 714) zu, während jene „in Oberkrain" auf .S'cr. Hoppii Koch zu beziehen ist. 3. Scr. Hoppii Rchb. (rede Koch) „am Nanos, auf der Seleniza und Koroschiza beim Loibl" ; nur die Standorte auf der Zelenica und KoroSica, beide in den Karawanken, gehören zu .S'cr. Hoppii Koch, dagegen der Standort am Nanos in Innerkrain zu Scr. laciniala W. K. (Fl. exsicc. Garn. Nr. 713). — Berücksichtigt man die Verbreitung der .S'cr. canina L. in Krain, Steiermark (cf. llayek, Flora v. Sleierm. 11, p. 135), Kroatien (cf. Schlosser et Farkaft-Vukotinovič, Klora Croatica p. 055) und in den Balldanländern, namentlich auch in Bosnien und in der Hercegovina |cf. Beck, Die Vegotationsverhllllnis.se der illyr. Länder (in Knglor-Drude, Die Vegetation der Knie IV.)|, so wäre es vielleicht natürlicher, .S'cr. canina als ein der illy rischon Klora zugehöriges Klemeni zu betrachten, das abor, wie ja andere illyr i sc h o Arten, auch im Boreicho dor mediterranen Flora weit verbreitet ist.
Vermissen wird man unter den von mir namhaft gemachten Arten zwei Charakterpflanzen der Kiesbettenformation, nämlich den Kleinen Rohrkolben (Tgpha mininä)29) und den Sanddorn (Hippophae rham-noides), die im benachbarten Kärnten und in Untersteiermark verbreitet, in der Flora Krain s jedoch nicht vertreten sind. Dagegen kommt die für die Flußkiesvegetation ebenfalls charakteristische, im Ufergerölle der Save in Oberkrain, namentlich bei Mojstrana und J&uerbarg häufige, aber auch im tiefen Unterkrain zwischen Gifrk-fe 1 d und Munkendorf verbreitete Porstbirtze oder Deutsche Tamariske (Mgricaria germanica) nicht weit von Jezica, nämlich im Savegerölle bei L u s 11 a 1 nächst L a i b a c h vor.
Andere für die Gehölzflora der Uferformationen bezeichnende Arten, wie z. B. die Silber- und Sc h war z-Pappel (Populus alba, P. nigra), die Silber-, Mandel- und Bruch-Weide (Salix alba, S. triandra, S. fragilis), die Grau- und Schwarz-Erle (Alnus incana, A. rotundi-folia) u. a., finden sich allgemein auch in den Saveauen bei Jezica, wo sie aber den wesentlichen Bestandteil der mit mannigfaltigem Unterholz und reichartigem Niederwuchs besetzten, an unsere Formation anschließenden Uferbusch- und Auenwälder bilden.
In den K ara wanken kommt E. hiemale in dem bei Moste (nächst der St. B.-Haltestelle Žirovnica) ausmündenden Završnica-tale und am Fuße der Golica nordöstlich von Planina (Alpen) vor.
Der Standort im Z a vršnicatale liegt am Südfuße des Srnji Hrib in ungefähr 730 m Seehöhe, wo die das Završnicatal begrenzenden Höhen, nämlich die die rechte Talseite bildenden Vorberge des Stol und der zwischen Moste und Vigaun sich erstreckende Rücken „Na Pečeh"30), dessen Nordhänge das Tal zur Linken begrenzen, am engsten aneinander herantreten.
E. hiemale steht hier in einem Mischwalde, dessen Oberholz von Rotbuchen (Eagus silvatica), Fichten (Picea excelsa), einzelnen
•■") Vgl. Kr i t sch I. c. p 27.
3°) Der Höhenzug „Na Pečeh", der bei Vigaun mit seiner höchsten Erhebung „Na Plečeh", 1188 m (Pleča der Spezialkarte) an die durch den Begunjščica-baeh getrennte Doluca angrenzt, wird von Böhm l. c. p. 470 den Karawankeil zugerechnet, dagegen die von der Križka (Jora, resp. von der S t o rži čgr u p pe durch das bei Neumarktl ausmündende Sl. Anuatal getrennte Dobrča samt der Storžičgruppe zu den Steiner (Sanntaler) Alpen gezogen. Wie dies Seidl in seiner die „Steiner Alpen" behandelnden Darstellung I.e. p. 14 erörtert, ist der Bücken „Na Peče h", der die geradlinige Verlängerung der Križka (Jora und der Doluca bildet dem orographischen Aufbau und der geologischen Zusammensetzung nach auch den Steiner Alpen anzugliedern. Durch diesen Höhenzug treten die Sl einer Alpen mit dem anderen Abschnitte der J u 1 i schon Alpen, nämlich mit den Bai hier Alpen, soweit dies eben möglich ist, erst in Kontakt Wir haben daher bei Mösle ein Tril'inium, wo sich die Karawunken und die beiden Abschnitte der Julischen Alpen, die Steiner Alpen und die B a i b 1 er A 1 pe n berühren.
Tannen (Abies alba), ferner von Rotföhren (Pinus silvestris) und den beiden typischen Karstgehölzen, nämlich von der Hopfenbuche (Ostrga carpinifoliä) und der Mannaesche (Fraxinus ormis) gebildet wird.
Im Unterholz sind Juniperus communis, Salix grandifolia, S. caprea, Corylus avellana, Berberis vulgaris, Prunus spinosa, Crataegus monoggna, Rubus plicatus, Rosa arvensis, Laburnum alpinurn, Rhamnus cathartica, Daphne mezereum und Viburnum lantana vertreten, während sich dem Waldrande gegenüber am Ufer des Završn icabaches Salix purpurea, S. incana, S. daphnoides, Alnus incana, Quercus sessiliflora, Clematis vitalba, Ligustrum vulgare sowie Vicia dumetorum, Gentiana asclepiadea, Symphgtum tuberosum, Carlina acaulis, Cirsium oleraceurn und C. arvense finden.
Nebst der Frühlingsheide, Erica carnea, sind im Niederwuchse dem Equisetum hiemale beigesellt Pteridium aquilinum, Carex alba, Polggonatum officinale, Ggmnadenia conopea, Epipactis latifolia, Helle-borus niger, Hepatica triloba, Ranunculus nemorosus, Fragaria vesca, Oxalis acetosella, Euphorbia amggdaloides, Genista germanica, Primula acaulis, Cyclamen europaeum, Vinca minor, Satureia calamintha, Salvia glutinosa, Solidago virga aurea, Senecio Fuchsii, Aposeris foetida.
In unmittelbarer Nähe dieses Mischwaldes, am Fuße des Höhenzuges „Na Pečeh", überrascht eine kleine, nahezu senkrecht ansteigende Felswand, die mit einer Reihe von (z. T. alpinen) Felsenpflanzen, als Dryopteris Robertiana, Asplenium viride, Sesleria varia, Carex mucro-nala, Tofieldia calyculata, Möhringia muscosa, lieliosperma alpestre. Stielte Hayehiana, Biscutella laevigata, Kernera saxatilis, Saxifraga aizoon, S. cuneifolia, Potentilla caulescens, Rhamnus pumila, Rhodothamnus cha-mnecistus, Primula auric.ula, Stachys Jacquini, Veronica lutea, Pinguicula alpina, Valeriana saxatilis, Campanula caespitosa und Aster bellidiastrum besetzt ist, während den steinigen Roden um die Felssohle seihst schöne Büsche von Rhododendron hirsutum und Erica carnea im Vereine mit Hellcborus niger, Cardamine trifolia, Rubus saxatilis, Mercurialis perennis, Hypericum mnculntutn, Peucedanum austriacum, Laserpitium siler, L. latifolium, Cyclamen europaeum, Primula vulgaris, Veronica urticifolia, (ialium silvaticum (?), Valeriana tripteris, Adenostgles glibra, llomogyne silvestris, Cirsium erisithalcs, Aposeris foetida und Lactuca muralis bekleiden31). Am Uehänge über der Felswand (ca. 750 ttl) aber stehen wieder
3I) Im Oogonsat/. zu dem p. 192 ff. crwllhnten Vorkommnis einzelner alpiner (iowllohse in den Saveauon bei .lo/.icn, die ihre Ansiodlung immer wieder sieb wiederholender rezenter Anschwemmung ihrer Samen verdanken, haben wir diese Kolonie als ein Relikt aus einer früheren Zeitperiodo anzusehen. Im Hinblick auf die gewaltige Ausdehnung des Saveglolschors, der zur W (1 rmeiszoit seine Kndmoriinen über Radmannsdorl vorgeschoben hatte, konnton hier diese (iowtichso naturgemäß erst in einer kühleren Periode der postglazialen Zoitopoche, nach dem auf das Kühlstadium stnltgefundonon Rückzüge der Savetalgletscher,
Ostrga carpinifolia und Fraxinus orniis mit Pinus silvestris, Salix yran-difolia, Sorbus aria, Amelanchier ovalis, Evonymus verrucosa, Rhamnus frangilla und zwischen diesen nebst üppigen Stöcken von Dryopteris filix mas var. deorsi - lobata und Athgrium filix f'emina auch kleine Bestände von Salix c/labra und Rhododendron hirsutum.
Ich möchte hier noch erwähnen, daß der bei Moste knapp an der Straße in senkrecht abfallenden, mit Elfengras {Sesleria varia), Potentilla caulescens und Cglisus nigricans sowie mit Rhododendron- und lihodotlianinusbüschen und Hopfenb uchen- und Mannaeschengesträuch besetzten Felswänden auslaufende Bücken „Na Pečeh" an den Nordhängen bis zu einer Höhe von ca. 800 m im seiner ganzen Ausdehnung die beiden letztgenannten Karstgeliölze aufweist, die auch noch auf die benachbarte Begunjščica übergreifen, woselbst sie, in das Herz der krain i sehen Kara wanken eindringend, auf der am Westfuße der westlichsten Kuppe dieser Alpe bei ca. 1000 m mündenden Schutthalde, ein aus Purpur- und G ran weiden bestehendes Gebüsch überhöhend, vorkommen.
Desgleichen finden sich die Hopf enb uche und die Mannaesche auch auf den Süd- und Südwestgehängen der Vorberge des Stol und der Belščica, teils in nahezu reinen Beständen, wie z. B. am Srnji Hrib auf der ausgedehnten Schutthalde „Na Policah", teils unter Rotföhren, Kichten und Buchen mit Juniperus communis, Carpinus betuius, Cotoneuster tomentosa, Pirna piraster, Sorbus aria, Amelanchier ovalis u. a. Ich konnte hier die Mannaesche bei 900 m und die II o pf c nb u ch e noch bei 980 in Seehöhe feststellen.
Bei 900 //) tritt übrigens hier, begleitet von Galium purpureum, von Lasi-agrostis ealamagroslis und Polggala carniolica („Pol. forojulensis" K rasa n in K er n e rs Sehed. ad Fl. exsicc. Austro-Hung. III. p. 65, No. 873, II) ferner von Cala-magroslis varia, Mclica nulans, Anllierieum ramosuin, Cep/ialanl/iera rubra, Epi-paclis atropurpurca, Silene vulgaris, Hcllcborus niger, Ergsinium Silvestre, Sedtim album, Potentilla crecta, Sanguisorba minor, Cglisus purpttreiis, C. nigricans, C. stipinus, Cliamaebtixiis alpeslris, Euphorbia amggi/aloiiles, Heliantliemum ob-seiirum, Erica carnea, Aretostaphgllos uva Ural, Cyclamen europaeuni, Ajuga alpina, Tcticriiini montanum, T. cliamacdrgs, Urunella grandiflora, Stacht/s recta, Silvia gliilinosa, Salureia nepeloides, Veronica officinalis, Euphrasia cuspidata, Asperula aristala, Knaulia drgineia, Campamda eaespitosa, Erigcron acer, liuphlhalmum salieifolium, Carlina alpina auch die S c h w a r z fö h re (Pinus nigra) auf, die indes geschlossen nur einen größeren, bei ca. 900 m beginnenden und bis etwa 1050 m ansteigenden Bestand am Ostabhang des Smolnik bildet, dessen Bezeichnung vielleicht mit der Harz (slovenisch „smola") liefernden Seh warzföhre in Zu-
also ersl im Gschnilz- oder Daunstadium festen Kuß fassen, wogegen die An-siedlung an ge wisse.i Lokalitäten südlich von R ad m a u n s d o r f, wie beispielsweise am steilen rechten Ufer der Save von Renke (gegenüber von Sava) abwärts und in den hier mündenden Scilcnschluchteii sowie auch in einigen weit abseits gelegenen Schluchten, Wie in der Iškaschlucht am Fuße des Krim bei Iggdorf und in der Pokelseh lucht bei Franzdorf wohl schon zur Wil rmeiszeit ermöglicht war. (Vgl. Brückner K., Der Saveglelschor in Penck u. Brückner, Die Alpen in Kiszeilaller 3. Bd. p. 1014 ff, ferner Bock, Vegetationsstud. i. d. Ostalpen II. p. 147 und Paulin, Beltr. zur Kennt, d. Vegetalionsverh. Krains, 1. Heft, p. 80.)
") Vgl. Ghodat U., Monogr. P o I y g a I a ce a r u m in Meni. d. I. Soc. d. 1'hvs. el dllisl. Natur, de Genove, vol. suppl., 1898, Nr. 7, p. 466.
samnienhang steht33). Die Schwarzföhre ist in diesem Gebiete zweifellos indigen, wie ja auch das Vorkommen bei Stenge (B.- Haltestelle Stiege) im Wocheinertal sicher von einer ursprünglichen Ansiedlung herrührt.
Der zweite Standort deB Equisetum hiemale in den Kar a wanken am Fuße der Alpe Golica soll an anderer Stelle näher besprochen werden.
7. Danthonia calgcina (Vill.) Rchb. X Sieglingia decumbens (L.) Beruh. Vierhapper in Ö. B. Z. [LH. (1902) p. 466] LUX (1903) p. 255.
(Syn. Danthonia provincialis ß- breviaristata Beck, Flora v. Nieder-österr. I, p. 65 (1890); Pospichal, Flora d. österr. Küstenl. I, p. 88 (1897); Bau lin, Beitr. z. Kenntnis d. Vegetationsverhältnisse Krains II, p. 119, Nr. 226 (1902). — D. calgcina B. breviaristata Ascherson u. Gräbner, Syn. d. mitteleurop. Flora II, 1. p. 306 (1900). — D. breviaristata Vier-h a p p e r 1. c.)
Aus einer größeren, für die „Flora exsicc ata Carniolica" bei Ohonica nächst Franzdorf gesammelten Menge von Danthonia calgcina (Vill.) Rchb. (= D. provincialis DC.) konnte ich seinerzeit eine Anzahl durch die kurzen Grannen der Deckspelzen auffälliger Kxemplare ausscheiden, die sich mit der von Beck 1. c. beschriebenen D. provincialis ß. breviaristata identisch erwiesen und die ich daher auch unter dieser Bezeichnung in dem genannten Kxsikkatenwerke suh Nr. 226 ausgegeben habe. Von typischer D. calgcina ( = D. provincialis «■ tgpica Beck 1. c.) sind diese kurzgrannigen Formen leicht zu unterscheiden. Während nämlich bei ersterer die Granne 1 bis 11/2 mal so lang ist als ihre Spelze, sind bei letzteren die Grannen kaum halb so lang als die Spelzen.
Auf Grund eingehenden Studiums der morphologischen und biologischen Verhältnisse dieser kurzgrannigen Formen hat Vierhapper34) nachgewiesen, daß dieselben nicht Varietäten der I). calgcina, sondern Hybriden zwischen Danthonia calgcina und Sieglingia decumbens sind und die demnach wohl nur dort anzutreffen sein werden, wo beide Slamm-meltern gemeinsam vorkommen)**.
33) So mag vielleicht auch die Bezeichnung des mit Schwurzföhrenhainen besetzten Smolin bei Žepčo in Bosnien (cf. Beck, Vogelationsverh. d. Illyr. Länder p. 232 ff), einem berühmten Standorte unserer daselbst unter dem Namen Borica oder .lagljika bekannten Königshlumc (l)apline lilatjaiiana) mit der Harz ausscheidendem Schwarzführe in Verbindung sein. Auch bei Konjiča (Ko-nitza) im südlichen Albanien findet sich angrenzend an das Gebiet der „Vlahi" ein Schwarzführenwlilder tragender Gebirgsslock, der den stammverwandten Namen „Smolikn" führt
3<) Vierhapper F., Neue Pflanzen-Hybriden in O. B. /,. 1 DO.-), p. 220- 231 und 275—280.
J*) Hieben isl jedoch der auch von Vierhapper hervorgehobene Umstand zu berücksichtigen! dati Sieulinaia decumbens zuinoisl nur kleislogamo Blüten
Tatsächlich konnte ich nachträglich an beiden mir zur Zeit der Ausgabe aus eigener Anschauung bekannt gewesenen Standorten der kurzgrannigen Formen, nämlich bei Ohonica und bei Tomačevo nächst Laib ach, nebst Danthonia calgcina auch Sieglingia decumbens konstatieren.
Vor zwei Jahren habe ich einen weiteren gemeinsamen Standort von Danthonia calgcina und Sieglingia decumbens, an dem sich auch der Bastard zwischen ihnen findet, kennen gelernt, u. zw. am Zakrajni Vrh (ca. 800 »«) östlich von Adelsberg, in jenem interessanten Gebiete, wo sich die Grenzen der p o n t i s ch - illyrischen und der baltischsubalpinen Flora berühren und deren Elemente in ihrem Vorkommen hier so vielfach ineinander greifen. Um zu diesem Standort zu gelangen, schlägt man den ersten linker Hand vom Javornikwege sich abzweigenden Pfad ein, der in seinem weiteren östlichen Verlaufe bis an den Fuß des Zak rajni Vrh führt.
Nebst aufgeforsteter Schwärzt'Öhre {Pinns nigra) finden sich zerstreut an den Händern dieser beiden über karstiges Terrain führenden Wege Juniperus communis, Salix caprea, Ostrga carpinifolia, Corglus avellana, Clematis uitalba, Crataegus monoggna, Rubus ulmifolius, Rosa lutetiana, Prunus mahaleb, P. spinosa, Rhamnus cathartica, Rh. saxatilis, Rh. I'allax (— Rh. carniolica), Rh. rupestris, Daphne alpina, Cornus mas, Fraxinus ornus, Viburnum lantana nebst Allium carinatum, Asarutn europaeum, Thalictrum aquitegifolium, Euphorbia angulata, Ori-ganum vulgare, Satureia vulgaris, ferner Pteridium aquilinum, Drgopteris rigida (forma ad var. meridionalim vergens), Andropogon ischaemum, Poa annua, Festuca capillata, Bromus commutatus, Rumex crispus, R. ace-tosella, Silene vulgaris, Tunica saxifraga, Paeonia officinalis, Helteborus multifidus?, Tlialictrum galioides, Sisgmbrium officinale, Roripa silvestris, Sedum lioloniense, Sanguisorba minor, Ononis spinosa, Medicago lupulina, M. falcata, Trifolium campestre, T. repens, Dorgcnium germanicum, Linum tenuifolium, Euphorbia cgparissias, Hypericum perforatum, Ergn-gium ametligstinum, Pimpinella saxifraga, Daucus carota, Satureia acinos, S. subspicata, Plantago carinata, Asperula cynanchica, Erigeron acer, lnula hirta, Matricaria inodora, Centaurea rupestris und in Hitzen der aus Karstkalk aufgeführten Einfriedungen Asplenium trichomanes, A. ruta muraria sowie Moehringia muscosa, während man auf den bald zu Heginn des Anstieges an den Weg angrenzenden Wiesen unter anderen I'hleum pratense, Agrostis alba, Trisetum flavescens, Dactglis glomerata, Cgno-surus crislatus, l.olium perenne, Trifolium medium, Tr. montanum, Lotus
aufweist und daß infolgedessen der Mastard auch auf manchem, beiden Stammelten] gemeinsamen Standorte nicht zu finden sein wird. Denn nalurgemiiß kann es zur Mildung von Mastarden nur dort kommen, wo Siei/liiu/ia decumbens c Ii a sin o-ga m i s cli auftritt, was erwiesenermaßen, wenn auch, wie es scheint, ziemlich selten der Fall ist. Vgl. Hacke! E, Über das Mlilhen von Triodia decumbens Meauv. in ("). M. /.. 1(102, p. 171 IT. und Vierhapper 1. c. p. 279.
corniculatiis, Onobrychis arenaria, Heliantheinuin obscurum, Saloia pratensis, Alectorolophus Freynii, Galium verum, Campanula persicifolia, Buphthalmum salicifolium, Chrysanthemum leucanthemum und Centaurea jacea beobachtet.
Verläßt man höher oben den Pfad, um den Fundort zu erreichen, so gelangt man zunächst in einen aus Juniperus communis, Populus tremula, Carpinus betulus, Ostrya carpinifolia, Corylus avellana, Quercus sessiliflora, Sorbus aria, S. aucuparia, Prunus avium, Rhamnus fallax, Rh. cathartica, Fraxinus ornus und Clematis vitalba bestehenden Zwergwald, der sich an den Hängen des Zakrajni Vrh immer mehr lockert, um schließlich größeren, stellenweise mit Felsblöcken besetzten Bergwiesen den Platz zu räumen, in denen sich eben der in Hede stehende Bastard mit den Stammeltern findet.
An anderen Bestandteilen weisen diese Wiesen Briza media, Koe-leria pyramidata, Festuca rubra, Bromus erectus, Brachy/iodium rupestre, Carex montana, C. pilulifera, C. Hallerlana, Polyyonatum officinale, Hel-leborus multifidus?, Thalictrum minus, Thlaspi praecox, Potentilla alba, Anthyllis vulneraria, Dorycnium yermanicum, (leranium sanyuineum, Linum catharticum, Heliantheinuin obscurum, Centuurium minus, Gentinnu utriculosn, Brunella laciniala, Ii. vulgaris, Salvia pratensis, Satureia sub-spicata, Alectorolophus crista gulli, A. Freynii, Gtobuluiia WlUkommii, Galium molluyo, Valeriana anyustifolia, Scabiosa ayrestis, Knautia Flcisch-mannl, Campanula ylomerata, C. persicifolia, liuphthalmum salicifolium und zahlreich Centaurea rupestris auf, während auf Steinigen Stellen Laserpitium siler, Ci/nanchum vincetoxicum, Teucrium montanum, T. chamnedrys und Verbascum austriueum gedeihen.
Die Exkursion auf den Zakrajni Vrh bietet auch Gelegenheit, die bekannten Fundorte der Centaurea sordida (= C. Fritschii X rupestris) am Fuße der Berge .lav orn i k und Haha zu besichtigen. Man braucht nur den Abstieg über den Südabhang des Herges zu wählen und dann quer über eine Hui weide in südlicher Richtung fortzuschreiten, um den mittleren Abschnitt des .1 a v o r n i k w e ge s zu erreichen, an dessen von Huschgehölz begrenzten Händern sich Centaurea sordida in all ihren mannigfaltigen Formen36) in Menge findet, während die beiden Slammarten C. Fritschii und C. rupestris hier nur spärlich vertreten sind.
Der an den Seilen des .lavornikweges gelegene, vielfach durch prächtige Wiesenbestände zerstückelte! und gegen den Fuß des .lavornik an den hauptsächlich aus Tannen und Fielt ton bestehenden Hochwald anschließende Zwergwald gleicht in seiner Zusammensetzung jenem im Bereiche des Zakrajni Vrli, nur linden sich hier als weitere Bestand teile  noch  Rosa rubrifolia,  Acer pseudoplntanus und  Tills yrandifolia.
36) Vgl. Tau I in A.,  Boitr. /.. Kenntnis der Vegelalionsverh. Krains .'!. Heft, p, 287—289.
gegen Adelsberg zu aber auch Quercus lanuginosa, Q. cerris und Staphylea pinnata.
Um diese Gehölze gedeihen üppig Lilium martagon, Asparagus te-nuifolius, Convallaria majalis, Ggmnadenia conopea, Thalictrum flexuosum, Potentilla alba, Aremonia agrimonioides, Cgtisus nigricans, Trifolium alpestre, T. rubens, Vicia cracca, Euphorbia angulata, Geranium nodosum, Astrantia major, Peucedanum austriacum, Chaerophgllurn aureum, Hlad-nikia golaka (— Malabaila Hacquetii), Pimpinella magna, Pulmonaria angustifolia, Lamium orvala, Melittis rnelissophgllum, Melampyrum pra-tense, Galium Vernum, Campanula rapunculoides und Cirsium erisithales, die Wiesen, in denen wieder Danthonia calgcina vorherrscht, aber weisen unter anderen Festuca rubra, Bromus erectus, Veratrum Lobelianum, As-phodelus albus, Anthericum ramosum, Gladiolus paluster, Silene nutans, Paeonia officinalis, Anemone montana, Thalictrum minus, Potentilla alba, P. erecta, Filipendula hexapetala, Genista silvestris, Coronilla coronata, Mercurialis ovata, Euphorbia verrucosa, Bupleurum Sibthorpianum (— B. gramineum), Ferutago galbanifera, Gentiana tergestina, G. sgrnphgandra ( = G. lutea ssp. sgrnphgandra), Cerinthe minor, Brunella grandiflora, Alectorolophus subalpinus, Galium lucidum, Knautia purpurea, Campanula persicifolia, C. rapunculus, Inula hirta, Antennaria dioica, Buphthalmum salicifolium, Senecio jacobaea, Cirsium pannonicum, C. I/iti/cicintun (— C. erisithales X pannonicum), Hgpochoeris rnaculata und mehr vereinzelt auch Centaurea rupestris, C. Fritschii und C. sordida auf.
Unter diesen Wiesenbeständen sind insbesondere jene Abschnitte bemerkenswert, in denen die Grasnarbe nahezu ausschließlich von Danthonia calgcina gebildet wird, deren nickende Blütenhahne dann so dicht aneinander stehen, daß man ein wogendes Getreidefeld vor sich zu sehen wähnt Diese Danthonia-Wieden gehören nebst der Goldbart-und Fed ergrasf lu r (Chrgsopogon grgllus und Stipa pennata) unstreitig ZU den bezeichnendsten und schönsten unter den Grasformationen unseres lnnerkrainer Karstgebietes.
8. Poa hghrida Gaud.
Poa hghrida, nach Fritsch37) in allen österreichischen Alpcn-ländern verbreitet und in Ascherson und Gr aebner Synopsis38) ausdrücklich aus Krain erwähnt, war mir bis zum Jahre 1907 von keinem Fundorte aus Krain bekannt. F 1 e i s c h in a n n verzeichnet diese auch im Herbarium Carniolicum des krain. Landesinuseiiins fehlende Art überhaupt nicht und auch sonst findet sich meines Wissens in der Literatur kein spezieller kra i nischer Standort angegeben. Genannten .lahres bin ich nun auf diese Grasart in den Ha i hier Alpen gestoßen,
") Kxkursionfl. ed. 2, p. (iT.
M) A. u. (J., Synopsis d. iniltelourop. Flora 2. lid. 1. Abt. p. 424.
wogegen ich dieselbe in den Steiner Alpen39) und K ara wanken40) auch bisher nicht nachweisen konnte.
P. hgbrida findet sich im Tri gl a vge b i e t e des erwähnten Alpenabschnittes, u. zw. im Siebenseentale (ca. 1700 m) in dem westlich des Ticarcarückens, beziehungsweise der K o p i ca gegen die krainisch-küstenländische Grenze zu gelegenen Lärchenwalde.
Dieser in seinein unteren südlichen Abschnitte mit Fichten untermischte, in seiner oberen nördlichen über die Siebenseenhütte reichenden Partie aber reine, hier die letzte Waldformation bildende Lärche nb es tand , einer der umfangreichsten unserer Alpen, ist durch die große Mannigfaltigkeit seines Unterwuchses besonders ausgezeichnet.
Vogelbeer bäum, Kreuzdorn und Traubenhollunder, strähliger Ginster, Seidelbast und Heckenkirschen, Griin-er 1 e n-, Al pen wei den -, Zwergmispel- und Legföhren geh tische sowie Z wergwa cli h old er-, Er i c a c e e n- und Steinröselgest rauche bevölkern unter anderen den lockeren, lichten Bestand und Grasformationen nebst vielen Elementen der benachbarten Kar-, Quell-und Gesteinsfluren bedecken den felsigen, vielfach zerklüfteten Boden.
Der Artenreichtum dieses Bestandes und seiner nächsten Umgehung mag folgende, wenn auch nicht erschöpfende Liste dartun.
tiarix decidua in alten mächtigen, mit U.sneu- und Eoemia - Arten besetzten Stämmen; (Picea excelsa).
Salix grandifblia, Sorbus uucu/>uria, S. aria, Rhamnus fallax, Sam-bueus racemosa, Ribes alpinum, Amelunchier ovalis, Rosa pendulina, Genista radiata, Daphne mezereum, Lonicera nigra, L. caerulea, L. alpi-gena. — Ciemafis alpina.
Alnus viridis. — Salix glabra, S. urbusculn. — Sorbus chnmuemes-
pilns.
Pinns mughus; .luniperus nana. — Rhododendron hirsutum, Rho-dolhamnus chamaecisfus, Arctostaphgllos alpina, Erica carnea. — Vaccinium vilis idaea, V. mgrlillus, V. uliginosum. — Daphne striata.
Salix retusa, S. Jaquinii, Drgas octopetala, Rhamnus pumilu.
Cladonia gracilis, C. coeeifera, C. rangiferina, Cetraria islandica. — Cgstopteris alpina, V. f'rugilis, Drgopteris Robertiana, Dr. rigida, Dr. spinulosa, Polgstichum lonchitis, P. lohalum, Athgrium filix femiua, Asple-
'") Scheint in den Steiner Alpen (Iberhaupt nicht vorzukommen (vgl. II u yek u. I'a u 1 i n, Klora der Sanutaler Alpen in v. II a y o k, Die Sanntaler (Steiner) Alpen (Abhnndl. der k It. Z. Ii. <i. in Wien Bd. IV, Heft 2.) — Für Steiermark wird diese. Art von Maly (Flora v Steiermark, p. 2!>) nur aus dein Oherlande (Kalbling bei Admont, (lailer Alpen) angegeben.
*") Fehlt nach S c h a r l'e I I e r auch in den Karawanken Kärntens und findet sich in diesem N'achbarlaude nur in den (iurk laier Alpen und in den Ta u e r u (cf. S c h a r f o t ter, I lic Verbreitung der Alpenpflanzen Kärntens in i). IV Z. 11)07, p. 8400
niiim viride; Botrychium lumiria; Lycopodium selago, L. annotinum, Selaginella selaginoides.
Antho.xanthum odoratnm, Phleum alpinurn, Agrostis alpina, Cala-magroslis varia, Deschampsia caespifosa, D. flexuosa, Sesleria uaria, Koeleria eriostachga, Melica nutan.s, Daclglis glomerata, Poa hgbrida, P. nemoralis, P. alpina f. uivipara, Festuca stenantha, Festuca rubra var. ge-nuina subvar. tgpica f. antocganica Belli (ad subvar. junceam vergens41),
F. rubra var. genuina subvar. flaccida Belli (ad subvar. junceam vergens41,) Nardus sfricla, Elymus europaeus; Carex muricala, C. atrata, C. parviflora, C. capillaris, C. ornithopoda, C. sempervirens; Juncus monanthos, Luzulu nemorosa, L. Sieben; Veratrum Lobelianum, Tofieldia calgculata, Lilium carniolicum, Majanthemum bifolium, Polggonatum verficillatum, P. officinale; Nigritella nigra, Ggmnadenia conopea, Epipactis atropurpurea.
Urtica dioica; Thesium alpinum; Rumex arifolius, R. alpinus, Polg-gonum viviparum; Heliosperma alpestre, Silene alpina, S. Uvida, Melan-drgum Silvestre, Ggpsophila repens, Cerastium strictum; Troltius europaeus, Helleborus niger, Aquilegia nigricans, Aconitum ranunculifolium, A. paniculatum, A. albicans, Anemone alpina, Ranunculus platanifolius; Biscutella laevigata, Cardamine enneaphgllos; Sedum roseutn, S. atratum; Saxifraga incrustata, S. Hostii, S. aizoon, S. cuneifolia, S. rotundifolia; Rubus saxatilis, R. idaeus, Fragaria vesea, Potentilla erecta, P. aurea, P. Crantzii, Geum rivale, Alchemilla alpigena, A. silvestris; Trifolium pra-tense, Tr. repens, Tr. pallescens, Anthyllis alpestris, Lotus corniculalus; Geranium roberlianum, G. silvaticum; Linum caiharticum; Polggala alpestris; Hypericum maculatum; lleliantliemum grandiflorum; Viola biflora; Epilobium montanum, E. alpestre, Cliamaenerion angustifolium; Astrantia liavarica, Cliaeropligllum cicutaria, Pimpinella saxifraga, Ligusticum Se-guieri, /'eucedanum ostrutluum (= Imperaioria ostrutliium), P. Schottii, P. rablense, Heracleum siifolium, Laserpitium latifolium, L. siler, L. peuce-danoides; Pirola rotundifolia, P. secunda; Primula elatior, P. auricula, Soldanella alpina,  Cgclamen europaeum; Genliana lutea, G. pannonica,
G. Clusii, G. asclepiadea, G. pumila, G. utriculosa, G. nivalis, G. aniso-donta; Cgnanclium laxum; Myosofis silvatica; Ajuga pyramidalis, Teucrium montanum, Brunella grandiflora, (ialeopsis speciosa, Lamium luteum, Stacligs Jaquinii, Satureia alpina, Thymus charnaedrgs; Veronica lutea, V. urticifolia, V. officinalis, V. aphglla, Digitalis ambigua, Melampyruiu silvaticum, Euphrasia salisburgensis, E. cuspidata, Alectorolophus angusti-folius; Orobanche gracilis, O. flava; Globularia cordifolia; Asperula ari-stata, Galium anisophyllum; Valeriana montana, V. saxatilis, V. tripteris; Knautin longifolia, Scabiosa lucida; Campanula Scheuchzeri, C. trachelium, Phgleuma orbiculare, Ph. betonieifolium; Adenostyles glabra, A. alliariae, Solidago alpestris, Krigeron glabratus, Aster bellidiastrum, Anlennaria dioica, Leontopodium alpinum, Gnaphalium lloppeanum, liuphlhalmum
■") Die Revision der Fextucanrlan verdanke ich II. Univ.-I'rof. Dr. S. Belli.
salicifolium, Achillea Clauenae, Chrysanthemum montanum, Homoyyne alpina, H. silvestris, Senecio ahrotanifolius, S. cacaliaster, S. Fuchsii, S. doronicum, Carlina alpina, Carduus carduelis, C. defloratus, Cirsium palustre, C. erisithales, Aposeris foetida, Leontodon pyrenaicus, L. hispidus, Lactuca rnuralis, Crepis aurea, C. paludosa, Prenanthes purpurea, Hiera-cium auricula ssp. melaneilema, Hieraciurn villosum, H. villosiceps, H. ylabratum, H. silvaticum, //. jurassiciforme ssp. jurassici forme Murr (= H. valdepillosum-bifidum Zahn)42).
In einer ziemlich grossen mitten im Walde gelegenen feuchten Mulde und an deren Rändern finden sich schließlich maßenhaft Allium sibiricurn, ferner Polygonum bistorta, Parnassia palustris, Alchemilla alpestris, Sibbaldia procumbens, Trifolium badium, Pinguicula alpina und Gnaphalium supinum.
9. Duvaljouvea serotina. P a 11 a in Koch Synopsis, 3. Aufl., 3. Bd., p. 2555.
(Syn. Cyperus serotinus Rottb.; C. Monti L. fil.; Plemel. — Pgcreus Monti Rchb.; Fleisclnnann. — Juncellus serotinus C. B. Clarke. — Chlorocy peius serotinus Palla in Allg. Bot Zeitg. VI, 1900, p. 201).
Duvaljouvea serotina wird in der neueren Literatur43) allgemein für Österreich nur aus dem Küstenland, aus Dalmatien und Südtirol verzeichnet, wiewohl Plemel schon im .lahre 1802 diese Art aus Krain publiziert hatte44).
Plemel entdeckte nach Belegexemplaren, die im Herbarium Carniolicum des krainischen Landesmuseunis erliegen, D. serotina bei St. Kanzian in Unter krain, u. zw. auf sumpfigen Stellen „Pod Hribom" bei Zagrad und in einer Pfütze vor der Mühle in Vrh (Auental) gleich neben der Straße. An letzterer Lokalität scheint D. serotina allerdings nicht mehr vorzukommen, H. Dr. II. Högler wenigstens hat sie in letzterer Zeit dort nicht wieder gefunden.
Vor kurzem wurde durch H. R. v. G spann ein neuer Standort dieser Art in Unter krain, nämlich in Wassergräben an der Save bei Rann, jedoch auf krainischem Boden in der sogenannten „Vrbina"4*) nachgewiesen. An diesem Fundorte von IL Dr. II ö gier gesammelte Exemplare besitze ich in meinem Herbare.
Auch in Kroatien kommt unsere Art an der Save hei A g ram vor.
'■') Det. K. H. Zahn.
") Vgl. Aschers, u. Gräbn, Synopsis 2. Bd. p. 270; Ha 11 i e r-B ra n d, Kochs Synopsis 3. Aufl. 3. Bd. p. 2556; Fritsch K., F.xkursionsfl. 2. Aull p. 80.
*') IM ein ei V., Hoitrllgo /.. Flora Krams im 3. .lahrosh. d. Vor. d. krain. Land. Mus. (1862) p. 121. Die von F1 o i s c Ii m a n n in Ubers, d. Flora Krains p. 19 zitierten Standorte bei MonfalOOne u. Dnino sind richtig, liegen jedoch im österr. Küstenland.
4') Vgl. Note Nr. 28.
10. Chlorocypenis longus. Pa II a in Allg. Bot. Zeitg. VI, 1901, p. 201.
(Syn. Cyperus longus L.; C. procerus M. B.)
Chlorocypenis longus wird von Fleisclnnann 1. c. p. 19 in Sümpfen und Gräben bei Pölland, Tschernembl und Gottschee in Un-terkrain, bei Wippach in Innerkrain und bei Monfalcone im Küstenland angegeben. Bei Monfalcone kommt Chi. longus tatsächlich vor und dürfte vielleicht auch bei Wippach zu finden sein. Inwieweit aber die aus Unterkrain gemachten Standortsangaben zutreffen, vermag ich nicht zu entscheiden, da ich die Umgebungen der genannten Örtlichkeiten leider bisher nicht näher durchforscht habe. Die bekannte Unzuverlässigkeit der Fl eisch m a n n sehen Angaben dürfte der Grund sein, daß neuere Autoren dieselben nicht berücksichtigen (cf. Note 43) und Krain als Verbreitungsbezirk nicht verzeichnen46).
Indes kann ich einen Standort angeben, dessen Richtigkeit nicht anzuzweifeln ist. Nach einein im Herbarium Ca m i o licu m (Land.-Mus.) vorfindlichen Exemplar sammelte seinerzeit Janša47) unsere Art in Unterkrain bei Žejno (ca. 370 in) nächst Pijavško (zwischen Gurkfeld und Veliki Trn).
Übrigens liegt vielleicht auch der für Steiermark zitierte Standort, an dem 1' r e i s s m a n n 1891 Chi. longus als neu für „dieses Kronland" nachgewiesen hat4S), nämlich „auf den Wiesen zwischen der Stadt Rann und der S a v e" nicht in S te i e r in a rk, sondern in Krain, denn das zwischen Rann und der Save liegende Alluvialterrain, die sog. Vrbina (cf. Note 28) wenigstens, gehört nach der Spezialkarte (Zone 22 Col. XIII.) zu Krain und nicht zu Steiermark.
//. 1% iophortim SchewhXCI'l Hoppe.
(Syn. Eriophorum capltatum Host).
Auch Eriophorum Scheuchzeri wird in der neueren Literatur1'') für Krain nicht angegeben, wiewohl diese W o 11 g r a s a r t auch in unserer Flora vertreten ist.
4b) Fr i t seli nennt 1. c. p. K7 nur N i e d e rö s t e rre i e h, (O be r ö s t err e i c h?), 11 n t e r s I e i e r in u r k und K (i s I e u 1 a n d
") Clemens Jania, Kooperator in Veliki Trn (Großdorn) bei Qurk-
leld, spil ter in seinem Geburtsorte he nge n fei d, wo er im Jahre 1H54 slarb,
beteiligte sieb lebhaft au dem von Opitz gegründeten Tausohverein und stand
auch mit dem hochverdienten kralnischen Floristen V. Plemel in Verbindung. 4M) P re i I s m a n F., Beitr. z. Flora v. Steiermark in Milt. des nalurw. Ver.
f. Steiermark, Jahrg, 1895, Sep. Abdr. p. 27. 4") Cf. Note Nr. 48.
In den Karawanken und Steineralpen, wo E. Scheuchzeri in Kärnten und Steiermark vorkommt, wurde es in Krain allerdings bisher nicht nachgewiesen, wohl aber in den Raibier Alpen, u. zw. in der Trenta Gruppe südlich vom Triglav. Der Standort hier liegt in dem umfangreichen, vom Triglav, Misel j Vrh, Tolstec (Tose) und Vrnar umrandeten Kesseltal, dessen oberer größerer „Velopolje" genannter Teil gegenwärtig ein sumpfiges, vielfach schon versandetes Weideterrain bietet, während der südliche tiefer gelegene, als „M a lopo l.je14 bezeichnete Abschnitt (ca. 1650 /;;) ein kleineres Alpenmoor50) „Eriophoretum" 51) darstellt, das eben der Standort von E. Scheuchzeri ist.
Außer den nur von Glowacki52) beobachteten, in der folgenden Liste mit (Gl.) bezeichneten Moosen, finden sich hier nach meinen Aufzeichnungen teils an den versumpften Rändern der wenigen noch vorhandenen Lachen, teils auf den Maulwurfshügeln gleichenden Bülten folgende Arten:
Gymnocolea inflata. Ceratodon purpureus, Dicranella Schreberi var. lenta (Gl), Eissidens osmundoides var. microcarpus, Dissodon .splachnoide.s (Gl.), Tayloria serratasi), Splachnum sphaericum, Pöhlia iiutans (Gl.), Bryum affine, Bryum carniolicum Gtow. (Gt.), Aulacomnium palustre, Amblyodon dealhatus (Gl.), Clirnaciuin dendroides, Callieryon Richardsoni, Stereodon callichrous (Gl.).
Equisetutn palustre f. nanutn. — Eriophorum Scheuchzeri, E. an-f/ustifolium, Trichophorum austriacum, lleleocharis pauciflora, Carex pu-licaris, C. grypos, C. Goodenouyhii, C. Oederi; ,/uncus alpinus var. mucroni-florus et f. pyymaeus, .1. filiformis.
Polyyonum viviparum, Caltha sp., Saxifraqa stellaris, i'amassia palustris, Potentilla erecta, Sihbaldia procumbens, Liyustic.um mutellina, Epilobium palustre, E. alsinefolium, Soldanella minima, Gnaphalium su-pinurn.
12. Schoenoplectu.s triqueter. Balla in Bot. Jahrb. f. Syst. X, 1889, p. 299.
(Syn. Scirpus triqueter L.; S. Iriyonus Roth; S. Pollichii Grcn. et Godr. — Heleoyiton triquetrum Rchb; Kleischm.)
Schoenoptectus triqueter, dessen Verbreitung in Krain allgemein ver-
50) Cf. Vierhapper I'". u. llnndel-Mnz/.otti 11. Frli. v., Exkursion i d. Ostalpen p. 72 in Führer /.. d. wissenseh. Exkurs, d. II. internat, hol. Kongr. Wien 1905, III.
") Cf. Brookmann*Jerosoh, Flora d. PuBchlav p, .'162.
") (ilowaeki .1., Die Moosflora der .lulischon Alpen in Ahhandl. d. '/.. B. (J. Wien, Bd. V. Nr. 2.
*■') Konuni auch auf Velopolje vor, welcher Standort in Li in p rieh t (J. K., Die Laubmoose Deutsch!., österr. u. d. Schwei/ II. p, 119 (Bahenhorsl's Kryplo-
zeichnet wird, soll nach Fleischmann M) bei Möttling, Ts che r-n e in b 1 und Gottschee in Unterkrain und bei Wi ppach in Innerkrain vorkommen,
In den Sammlungen des hiesigen Landesmuseums sind jedoch keine Belege vorhanden, so daß der einzige sicher bekannte Standort dermalen nur der am rechten Saveufer bei der Überfuhr in Čatež (nächst Rann) in Unterkrain ist, woselbst H. R. v. G s p a n n diese im allgemeinen sehr zerstreut vorkommende Art in letzterer Zeit nachgewiesen hat. Hier von H. Dr. Högler im Jahre 1913 gesammelte Exemplare besitze ich in meiner Sammlung.
Falls der für Kroatien bei Ozajl55) (Wosail) zitierte Standort zutrifft, käme Seli. triqueter in unserer Flora auch am linken Kulpa-ufer vor, denn Ozajl (zwischen Osilnica und Kuželj bei Brod a. K.) liegt zwar an der krainisch-kroatischen Grenze, jedoch in Krain und nicht in Kroatien. Da es mir gelegentlich meiner Exkursionen in dies entfernte Gebiet vor allein darum zu tun war, die Flora der gegen das linke Ufer der K u lpa abfallenden Morowitzer Berge kennen zu lernen, habe ich mich im Tale selbst zu flüchtig umgesehen, um das Vorkommen unserer Art hier bestätigen oder negieren zu können.
Der von Plemel56) angegebene Standort „in Gräben des Lai-baeher Stadtwaldes" ist irrig und tieruht auf Konfundierung mit Schoe-noplectua mučronatus (L.) Palla.
13. Cladium mariscus (L.) R. Br.
(Syn. Schoehua Mariscus L. — Cladium germanicum Schrad.; Cl. lepto-
stächyum Nees).
Cladium mariscus publizierte der leider für die Wissenschaft zu früh verstorbene Dr. phil. Fritz Altmann57) im Jahre 1907 als eine für Krain neue Art, die er in einem kleinen Wiesensunipfe am Süd-abhange des Gole k Hrib ober Log bei B i 11 i oh gr a z (ca. 700 m) entdeckt halte. Die Pflanze komm t in diesem Sumpfe geineinsam mit Drt/o/i-teris tlieli/plcris und Juncusartew vor und bildet daselbst einen größeren Bestand.
ginnen Fl. I. Bd.) als „Belpol.je auf dem Terglou" in das Osten*. Küstenland versotzt erscheint.
") Obers, der Flora Krams, p. '2(1.
") S e Ii I osse r - K 1 oko vsk i et Far kaS - V u k o I i n o v ič, Flora (Voatic.n p. 1172.
56) Beitrüge z. Flora v. Krain 1. c. p. 157.
") All mann F., /.ur Flora Krains in Milleilg. d. nalurw. Ver a d. Universum Wien, V  Jahrg., 1007, Nr. I    I, p. 50.
Tatsächlich wurde Cl. mariscus aber schon lange vorher in Krain nachgewiesen, jedoch nicht veröffentlicht. Schon Hladni k erwähnt in einem die Flora Krains behandelnden Manuskripte das Vorkommen dieser Art bei Idria und im landschaftl. Herbarium Carniolicum erliegen von Dolliner in Gräben ober Idrijska Bela, einem südwestlich von Ober-idria gegen Zadlog zu am rechten Ufer des Id r i j ca flusses gelegenen Terrainabschnitte, gesammelte Exemplare. Darnach dürfte diese Art auch im Bereiche des Z ad 1 o g plateaus selbst zu finden sein, wiewohl loh sie dort nicht beobachtet habe.
14. Carex paucifiora Lightf.
Die Arm blutige Segge, Carex paucifiora, ist in unserer Flora nur aus dem Gebiete der Raibier Alpen bekannt, wo sie in den beiden auf dem Gebirgsrücken Ribsica (westlich von Veldes und Wocheiner Vellach) bei 1200m Seehöhe gelegenen Hochmooren58) vorkommt und daselbst seinerzeit (1857) von Deschmann59) als eine für Krain neue Seggenart aufgefunden wurde.
Von diesen Moorbeständen, die sich beide in geringer Entfernung vom Forsthause Mrzli Studenec südwärts finden und von da aus auch am bequemsten zu erreichen sind, liegt der nördlichere kleinere, mehr langgedehnte knapp bei der Sennenalpe Grajska Planina (Veldeser Alpe), der andere südlichere größere, eine runde Mulde füllende am Nordwestfuße des Goli Vrh (1365 m).
Diese ringsum von prächtigem Fichtenwald umgebenen Lokalitäten sind uns von besonderem Interesse, weil sie gegenwärtig in Krain die einzigen größeren mit der Legföhre, Pinns miujhus, besetzten Moore sind und uns auch veranschaulichen, wie das ausgedehnte La ibacher Moorbecken in jener Zeitperiode beschaffen war, als es ein mit Legföhren60) bewachsenes Moosmoor (Sphagnetuin pihiferum) repräsentierte.
Wie in Moosmooren Uberhaupt sind auch in den beiden Ribšica-mooren als untere Schichte im allgemeinen tonangebend die Torfmoose (Sphagna)'''), die hier in einem bunten Gemisch von Arten und Formen vertreten sind. Unsere in Rede stehende Segge findet sich da zumeist
M) Hochmoor    Heidemoor    Moosmoor    Sphagnumnioor Sphagnetuin.
") Ct Deschmann C, Beitr. z. Nnturg. Leiblicher Morastes im 2. .laliresh. d. Ver. d. krain. band.-Mus., 1K5H, p. 85.
*") Am I, a i lin Oh er Moor wlichsl die Legföhre jetzt nicht mehr. Dali dieses jedoch einst mit begl'öhrenbestllndeii besetzt war, beweisen die zahlreichen in tieferen Torfsehiehton vorfindlichon Stumme, die Ettingshausen als zu l'iims imighus gehörig erkannt hat.
*') Die auf den R i bs ion inooreu vorkommenden Sphai/nn und sonstigen Moose hat (itowacki (cf. Note Nr 52) publiziert und sind dieselben, insofern sie nur von ihm beobachtet wurden, in der Heslandlisle mil ((II) bezeichnet
nicht einzeln in Torfmoosen eingestreut, sondern kommt gesellig in großen Rasen und in solcher Menge vor, daß sie stellenweise eine geschlossene obere Schichte bildet.
Nebst Legföhren und vereinzelten Individuen der Blauen Heckenkirsche (Lonicera caerulea) weist die Vegetationsdecke dieser Hochmoore folgende Bestandteile auf.
Gymnocolea inflata, Mylia Taylori (Gl.), Cephalozia connivens, Odon-toschisma sphayni.
Sphagnum cymbifolium62), Sph. cymbifolium var. papillosum (Gl.) Sph. cymbifolium var. imbricatum f. compactum subf. flauescens (Gl.), Sph. medium (Gl.), Sph. medium f. congestum subf. glaucescens, subf. purpurascens et subf. oersicolor (Gl.), Sph. Girgensohnii, Sph. Girgensohnii var. speciosum (Gl.), Sph. Girgensohnii var. speciosum f. squarrosulum (Gl.), Sph. Girgensohnii var. strictum, Sph. rubellum (Gl.), Sph. fuscum (Gl.), Sph. acutifolium, Sph. acutifolium var. congestum (Gt.), Sph. quinquefa-rium (Gl.), Sph. subnitens (Gl.), Sp/i. parvifolium (Gl.), Sp/i. molluscum, Sph. molluscum f. laxifolium (Gl.), -Syu/i. contortum (Gl.), S/;/-. inundatum (Gl.).
Bryum bimum, Mnium punctatum, Aulacomniurn palustre, A. palustre var. polgcephalum (Gt.), Polgtrichum qracile, P. strictum, Clima-cium dendroides, Drepanocladus aduncus (Gl.), Z?r. trifarius (Gl.), Z?r. vernicosus (Gl.), Acrocladium cuspidatum (Gt.), Campglium stellatum, Stereodon pratensis (Gl.) und auf dem kleineren, von weidendem Rinde oft durchstreiften Moore auch Splachnum sphaericum, Spl. ampullaceum (Desehm.) und Bryum carnioltcum Glow. (Gl.).
Kquisetum palustre, K. limosum; Lgcopodium selago, L. inundatum.
Scheuchzeria palustris; Trichophorum alpinum, Eriophorum Vagi-natum, E. latifollum, Rhgnchospora alba, Carex paucifiora, C. echinata, C. Goodenoughii, C. limosa, C. rostrata; Juncus bufonius, J. alpinus var. fusci-ater, .1. articulutus; Orchis laxiflora; Caltha sp., Hanunculus repens, Drosera rotundifolia, Parnassia palustris, Potentilla erecta.
Andromeda polifolia, Calluna vulgaris, Vaccinium oxycoccos, V. Vitts idaea, V. myrtillus, V. uliginosum.
Iliemit schließe ich die Besprechung der ersten Serie für Krain neuer oder seltener Pflanzen und der Verhältnisse ihres Vorkommens.
Ks sei mir hier noch gestattet, dem Herrn Direktor des krainischen Landcsnuiseiuns Prof. Dr. .1. Mantuani sowie seiner Hilfskraft Herrn Prof. Dr. Gv. Saj o vi c für das liebenswürdige Entgegenkommen , das ich bei Benutzung der landschaftlichen Sammlungen jederzeit finde, meinen ergebensten Dank auszusprechen.
") Nomenklatur der Sphsgna nach Kavi na K., Češke raselinniky. Mono-gral'icka studio in SitZUngtber. d k. IKlhni. (iesellsch. d. Wissensch , matli.-naturw. Kl., 1912, p. 1-219.
Slovstvo.
Referati.
Gruden, dr. Josip. Starine železnih in salajskih Slouenov Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev. Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor, XI. letnik (1914) str. 98—154.
V podstrešju gornjelendovske cerkve je našel rajni tišenski župnik, dr. Fran [vanoczy rokopis gori označene vsebine. Dal ga je na uporabo in publikacijo dr. Grudnu, ki ga priobčuje „v istem jeziku in pravopisu, kakor je izvirnik". Pred seboj imamo torej droben zgodovinski vir v diplomatičnem prepisu. To je tem va-žueje, ker je ta spis edini, ki nam poroča o zgodovini 1'rekmurcev. Pisatelj je bil — po domnevi dr. Grudna — najbrže /.upnik Jakob S a bar (t 18831. Pozneje se je spis redigiral in popravil — po soglasni sodbi dr. Ivanoczy-ja in dr. Grudna — župnik Jožef Košič (* v Melotineih, 1788, f v Gornjem Siniku, 1867). Ta poljudni obris zastavi s preseljevanjem narodov. Srednjemu veku je odmerjen pičel prostor (10 Strani), (ločim zavzema zgodovina protestantstva 22 strani; prvi in osmi list sta se izgubila Rokopis je iz tretjega ali četrtega desetletja 10. veka. V prilog razumevanju besedila je opremil dr. Gruden ves spis z nizom opomb pod črto in je s tem izvirnik bistveno poglobil in popravil. Vrzel za izgubljeno besedilo 8. lista, ki je obsegal del vlade Rudolfa II (od 1. 1570 do 1008), je izdajatelj izpopolnil /. opombo pod črlo (str. 120-121). Tako smo dobili v javnost o Prekmurcili pač skromen zgodovinski vir, a vir je vendar, ker nam tolmači in pripoveduje marsikak lokalen dogodek, ki ga sicer v preglednih in obsežnih zgodovinah ne nahajamo. Dr. Gruden si je pridobil novo zaslugo s tem, da nam je s trudapolno izdajo omogočil uporabljati ta vir, ki utegne razjasniti marsikako točko v lokalni zgodovini protestantstva med Prekmurci. —
Prav posebno hvaležni bi bili znanslveniki izdajatelju, ako bi bil poročal tudi o ustroju rokopisa. Nejasno je n. pr. da-li ima spis izvirni naslov ali ne. Na sli-. 0.1. se imenuje v začetku »rokopis z gornjim naslovom", II vrsl nižje pa „ro-kopis, ki je bil brez naslova". Moderna edicijska tehnika stremi za označbo meril, papirja in drugih nkcidcncij, ki zvišajo sličnosl in porabnost izdaje na mestu izvirnika. V modernih opombah bi bilo prav, pisali mngyarska imena v njihovem pravopisju : ManITy (mesto llanfvl, Matthyani (m. Mattyanyl, Hin» (m. Miro), Moczkay Im. Močkaj) itd., kakor i mi zahtevamo pravilne oblike za svoje besede.
Muntuuni.
Jahrbuch des hydrographischen Zentralbureaus im k. k. Ministerium für öffentliche Arbeiten. XVIII. Jhgg. 1910. Das Sanq/ebiet. A. Niederschlagsbeobachtungen 4", HO S. It. Wasserstandsbeobach-tungen. 48 S. Beilage: Hydrographische Übersichtskarte des Save-gebletea 1 :750.000 mit isohyeten für (las Jahr 1910 . . . Wien 1018. In Kommission bei W. MraumOllor.
In beiden vorliegenden Hellen bieten sich die Ergebnisse der in bewtlhrtor Weise zielbewußt in groüein Stil«; angelegten und beharrlich fortgesetzten hydrographischen Durchforschung des Savegebielos bis zur krainisch - sleirischen l.audes-grenze bei Hann in ihrem XVIII, Jahrgang,
Im oinbromolrischen  Meobachlungsnelze waren im Merichlsjahre 1010 nicht
weniger ids oo Stationen tätig, hlevon 60 Im krainlschen, 29 im ttelrisohen, i im
kärntnischen Anteil des Savegebietes. Von 46 Ombrometer-, 1 Sommer- und 2 üinbro-graphenstationen sind die Messungsergebnisse in diesem Jalirbuche vollinhaltlich veröffentlicht. Der Schneebeobachtungsdienst wurde an 55 Orten sowie an 2 selbständigen Hochgebirgsschneepegelstellen (Baba und Triglav) versehen. Von den Ergebnissen der täglichen Temperaturmessungen, welche an 44 Stationen vorgenommen wurden, sind jene von 4 Stationen vollinhaltlich abgedruckt. Selbstregistrierende Regenmesser waren an 2 Orten (Kanker und Ledine) in Tätigkeit. Der Wasserstand der Flüsse wurde an 81 Orten (71 in Krain, 10 in Steiermark) beobachtet. Mit .selbstregistrierenden Wasserstandszeigern waren 4 Stationen (Littai, Gurkfeld, Cilli, Kloster Nazaret) ausgerüstet. Die Erhebungen der Wassertemperaturen wurden an 9 Stationen fortgesetzt. Die Beobachter, welche sich der Aufgabe widmeten, die sich darbietenden Daten mit ausdauernder Sorgfalt zu vermerken, gehören den verschiedensten Standen an (Lehrer, Geistliche, Beamte, Besitzer etc). Es gebürt ihnen für ihre opferwillig aufgewendete Mühewaltung zugunsten heimatkundlicher wissenschaftlicher und tehnischpraktischer Interessen wärmster und anerkennendster Dank.
Die mitgeteilten, zweckmäßig eingerichteten Tabellen sind geeignet, eine Vorstellung von dem ganzen großen Umfange der gesammelten Beobachtungen zu erwecken. Die nächstliegenden statistischen Ergebnisse erscheinen in Schlußabschnitten in willkommener Weise zu „allgemeinen Übersichten" zusammengefaßt. Man vermißt hiebei den Namen ihres verdienten Verfassers, vermutlich zugleich des Leiters und der Seele des ganzen Beobachtungsdienstes und Redakteurs der vorliegenden Publikation. Bie und da den Zahlen der Tabellen beigesetzte Fragezeichen weisen darauf hin, daß die Leitung mit dem klärenden Blick der Kritik geführt wird, und auf die etwa erwünschte Vervollkommnung der Beobachtungen bedacht ist. Ein guter Maßstab für die Beurteilung der Sorgfalt der Niederschlagsmessung ist wohl die Anzahl der Tage mit Niederschlag unter PO RUR. Diese Anzahl erscheint dementsprechend in den Tabellen hervorgehoben.
Aus der „Übersicht" der Niederschlagsverhältnisse erfahren wir, daß die .lahressumme des Niederschlages im Beobachtungsgebiet während des Berichtsjahres I160/o des mehrjährigen Mittelwertes betrug, also beträchtlich übernormal war. Die höchste .lahressumme weist Leskova dolina (auf der Nordostseite des Inner-krainer Schneeberges) mit 3087 nun auf, als die kleinste Summe tritt jene von St. Marein (östlich von Cilli) mil 1086 nun entgegen. Die geographische Verteilung des Niederschlages schmiegt sich in der .lahressumme. im allgemeinen an die Ober-flüchcugcstnltuiig des Landes an, ist jedoch im besondern eigenartig ausgeprägt. Die Gebirge; erscheinen als Gebiete vermehrten, die Niederungen als solche wesentlich geringeren Niederschlages. Die Eigenart zeigt sich aber dadurch, daß der Schneeberg (1700 in) entsprechend der Nähe des Meeres von der (allerdings interpolierten) lsohyoto von 4000 nun umschlungen erscheint, der mehr landeinwärts gelegene obwohl höhere Gipfel des Triglav (2801 m) jedoch von der 3200 «im-Linie, und die Gipfel der Grlntaveo - Gruppe in den Steiner Alpen von der 2400 ■;•//■-Isohyetc umzogen werden. Anderseits erhielten das Savetal bei Lichtenwald und das obere Sollatal nur rund 1200 nun an Niederschlag Weitern Einzelheiten über den Niederschlag im allgemeinen folgen Angaben über die Schneedecke. Besonders beachtenswert isl die Tabelle über die Niederschlagsmengen und Niederschlagshöhen für die Jahre 1806 bis 1010. Darnach fallen im Savegebiel bis zur Landesgrenze bei Rann (0017 Inn') jährlich im Durchschnitt 1574 km3 meteorischen Wassers; das Gebiet würde damit 1583 nun hoch mil Wasser bedeckt sein.
Die Jahresmittel der Temperatur waren durchschnittlich um 0'7°C Ubernormal.
Die größte positive Abweichung wurde in Gurkfeld und in RohilschSniierbrunn mit 21 °C erreicht.
In der Übersieht der hydrologischen Verhältnisse, werden nach einer allgemeinen Kennzeichnung des Berichtsjahres mancherlei Einzelheiten hervorgehoben und durch lehrreiche graphische Darstellungen veranschaulicht. Die Besprechung der Wassertemperaturen des Veldeser Sees, der Steiner Keistritz, der Save bei Littai und bei Gurkfeld, der Sann bei Cilli sowie der Unz und der Laibach stützt sich bereits auf 10 jährige Mittel 1000 -1909. Die Temperatur des Veldeser Sees zeigt eine große Jahresschwankung (Jänner 2*4, Juli 22'2°C) entsprehend der starken winterlichen Ausstrahlung und der ausgiebigen sommerlichen Einstrahlung auf das stehende Wasser des Seebeckens. Die Karstflüße hingegen zeigen eine geringe Jahresschwankung (Unz bei Planina Jänner 4 5, Juni 14'1°C) infolge der gleichmäßigen Wärme der unterirdisch durehflossenen Gesteinsmassen. — Eine ausführliche Tabelle am Schlüsse bietet eine beträchtliche Anzahl sorgfältiger fachmännischer hydrometrischer Erhebungen. F. S.
Dvorsky Dr. V. Studie ku geografu, slovansfujch sidel. i Trenta. — Sbornik češke společnosti zeinevedne r. XX. 1914. Praha 1914. Geograficky ustav češke university.
Občina Trenta se prostira ob izvirišču Soče v treh dolinah, ki so izredno globoko (do pod 000 m nadmorske višine) zarezane v ogromno gmoto središča .lulskih alp. Visoki alpski vrhovi jo stra/.ijo okoli in okoli: na vzhodu Triglav (2898 m), Konjavec (2508 m), Križ (2410 m), Pihalec (2414 m), Stenar (2501 m) in Razor (2001 ;;;); na severu Prisojnik (2547 m) in Velika Dnina (2879 '") s Travnikom (2148 m) in Mojstrovko (2882 Al); na zapadu .lalovec (2848 m), Veliki Ozebnik (2488 /;;), Belec (2337 m), Bovški Grintavec (2344 m) in Srebmjak (2009 m), in naposled na jugu Velika Tičarica (1891 ;;;) ter Ozebnik (2084 m). Edini dolinski izhod iz tega oblastnega venca gorskih velikanov nudi dolina Soče in sicer v smeri proti Bovcu. Ta veličastna alpska krajina napravlja na gledalca silen vlisk. — (lospo-darskih virov nudi hi malo. Vendar je prebivalstvo v Trenti iskreno vdano svoji domačiji, čvrsto je in spričo odročnega, nasamuega bivališča originalno.
Ni čuda, da je la prekrasni kos slovenske zemlje pohajal pesniško domišljijo že izdavna, v novejši dobi pa je postal priljubljeno shodišče turistov Prijatelji alpskega sveta so ponovno opisovali krajino in njeno prebivalstvo, zgodovinarji so proučevali počelek in doživljaje te osamljene naselbine. In sedaj nas je prijetno iznenadil s posebno autropogeografsko študijo o Trenti češki znanstvenik, dr. V. Dvorsky, docent zemljepisja na vseučilišču v Pragi.1) Razprava o Trenti obsega 50 strani velike osmerke, ima 7 cinkolipij v besedilu, ua posebnih prilogah pa 14 krajinskih slik po fotografijah večidel pisateljevih ter .1 zemljepisne načrte. Poglavitno autropogeografsko delo in nekaj uzornih monografij je uslvaril francoski znanstvenik J. Brun bes (UHO), več uspešnih lakih študij so podali italijanski znanstveniki. Spričo tega ponavlja Dvorsky vsebino svoje razprave skrajšano v italijanskem jeziku (na straneh 51—04).
') Glej istega pisatelja razpravo: Ilospodarske vvužilv vysokych  bor |v .lul-skycll B Kanin Alpach], 1908, dalje: Die Ilandelsplillze in den Gobirgsrogioncu der
Grafschaft Görs, 1907 in Wirtschaft! geographische Studien von Montenegro, ioo7,
v istem zborniku zemljepisnega zavoda na praškem vseučilišču in lurislovske članke v češkem Alpskem Veslniku.
Uvod razpravi kaže, da je pisatelj zasnoval svoje proučevanje na široki podlagi novodobnega biološkega naziranja. Naloga mu je namreč: zasledovati boj človeka s prirodnimi silami in z drugimi živimi bitji, zlasti kako oblika in snovna svojstva tal in podnebja vplivajo na nastanek in obliko stanovališč. Antropogeo-graf ne sme odlašati. Spričo novodobnega gospodarskega razvoja namreč brzo gi-nejo iz naselbin oblike tistih dob, ko človek še ni tako premagoval ovir kakor sedaj, in ni še toliko jemal v službo prirodnih sil.
I. Pisatelj začenja svojo nalogo s tem, da riše v poglavju I. zemljepisni položaj Trente. Zemljepisne enote v Trenti (8988 ha) so: 1. Zadnja Trenta, široko ledenodobno korito s polukrožnim sklepom (cirkus) in okrešljem (Kar), 2. dolina Soče do pritoka Zadnjice, ozka dolina z naplavljenimi policami (terasami) s stranskima doloma ob Lomarici in Mlinarici, 3. dolina Zadnjice s polukrožnim sklepom in stranskim dolom Belega potoka, 4. dolina Soče od pritoka Zadnjice nizdol, še dokaj široka dolina s policami.
II. Geološko gradivo tlom (poglavje II.) je skoro vseskozi daehsteinski apnenec. Vzraslo golo skalovje, balvani in mel zavzemajo več nego '/3 površja. Ledniki diluvialue ledeniške dobe so poglobili in razširili doline v Zadnji Trenti, ob Soči in Zadnjici. Ustvarili so mnogo grušča (mela). Ta hitreje prepereva, nego vzraslo skalovje, in daje rodovitno prst, ki tvori podlago rastlinstvu in gospodarskemu življenju človekovemu. Gospodarsko življenje v Trenti se je razvilo v istini zlasti na prodovju ledenodobnih vodotokov in na starih meliščih. Tudi tla nekaterih okrešljev so porabna za pastirslvo (okrešelj Zapotok, pod Vršičem, pod Trbiščino).
Kraške vrtače in škrapi so se izobrazili v višinah 1700—2000 in po planotah in zložnih obronkih (na Kriških podih, pod Belcem in Ozebnikom, nad Zadnjo Trento). Na kraškem površju se drži rdeča kraška prst.
Pri treh glavnih Trentskih planinah (Kranjska pl., Zapotok in Trbiščina) se nahaja labora, iz nje izvirajo studenci.
III. Trontsko vodovje. Trenta ima prisolnčno lego in zatorej primeroma milo podnebje, sicer pa obilo padavine. Trontsko vodovje se razdeljuje po višinah takole: 2140- 1000 m Kriška jezera, 1880-1000 m visoki izvirki, 1500-1200 m srednji izvirki, 1000—700 in glavni iztok spodnjih vod. Med višinsko razdelitvijo izvirkov in človeških naselbin biva zanimiva zveza: 1. gorenja meja izvirkov ob dnu dolin (000-1000 111) jo tudi gorenja meja travnikov, senikov in stalnih bivališč, 2. vse Trontsko planine (izvzemši Kranjsko pl.) ležijo blizu višinske črte 1400 in, kjer je VeČina srednjih izvirkov. Povečini izvirajo vode globoko doli v erozijskih dolinah. Človeška bivališča so zatorej vezana na dolinsko dno, na bližnje police in na visoke stopnje stranskih dolov.
IV. Rastlinska odeja. Pisatelj razločuje z gospodarskega stališča te-le pasove rastlinske rasli: nad 2300 m so neplodna tla, od 1050—2300 in so visoki (alpski) pašniki, od 100(1 1050 hi so gozdovi in gozdni pašniki, od 500 -1000 in so travniki in gozdovi. Polja je v Trenti le 15 //,7, na njem gojijo ponajveč krompir in nekoliko ajde, žitnega pasa v Trenti ni.
V. Prebivalstvo in njega gospodarjenje. V dolinah .lulskih alp je človek prebival že v bronovi dobi. Gradišči! pri Baveljniku blizo Bovca je bržkone isle starosti kakor grobišče pri Sv. Luciji pod Tolminom. Bilo je torej naseljeno okoli I. 000 pr. Kr. Bržkone so prebivalci v Baveljniku (llirci?) tudi že poznali Trento, ki jo pripravna za obrambo iu je pristopna le od soške strani. Ni izključeno, da so v Trenti poznali nahajališče železa, kakor drugod v alpah, že od ilirske (prod-
keltske) dobe. Ko so došli Kelti, so se naselili po vsej Soški dolini; čudno bi bilo, da bi se ne bili tudi v njenem najvarnejšem zavetju.
Zgodovina pozna Trento še le izza 16. stoletja. Takrat bi bila dobila prve prebivalce in sicer rudarje, ki so došli od daleč (Rutar, Zgodovina Tolmina str. 162). To mnenje smatra Dvorsky za napačno. Tisti, ki so našli železno rudo v visokih in oddaljenih pobočjih na Srednjici in pri planini Trenti, so utegnili biti le domačini — ali lovci ali pastirji —, ki so dobro poznali tamošnje kraje. Trentsko ozemlje je bilo tudi že v 11. stoletju podložno nekemu samostanu pri Vidmu (Udine). Zatorej meni Dvorsky, da so dali Trenti ime laški pastirji, ne pa rudarji 16. stoletja. Od predzgodovinskih časov (vsaj od 1. 600 pr. Kr.) do 16. stoletja so bivali v Trenti pastirji in lovci, posečali so jo tudi pribežniki. Rudarji so le pomnožili ondišnje prebivalstvo. To se vidi tudi iz tega, da so vse trentske hiše zgrajene v alpskem slogu; italijanske stavbe so pogostne v Bovški kotlini, v Trenti jih ni. Skoro edino le ime Trenta je tuje, ožji krajevni nazivi so slovenski. Prebivalstvo je slovensko; kar je med rodbinskimi imeni tujih, so večjidel nemška, ni pa italijanskih. Dvestoletno rudarstvo (od 16.—18. stoletja) v Trenti ni zapustilo znatnih sledov v naselbi sami; pač pa je ostala vožnja pot (sedaj cesta) do Bovca, nekaj potov do rudarskih rovov in pa cerkev so takrat prenovili.
Sedanji gospodarski položaj v Trenti se znači s tem, da je veliko občinskih tal v tuji posesti (256 ha ima država, 1378 ha ima Kranjska gora). Skoro vse današnje prebivalstvo se bavi s pastirstvom. Toda razmerje med travniki (200 ha) in gorskimi pašniki (2604 /i;t) ni ugodno. Trentarji ne morejo preživiti čez zimo toliko živine, kolikor je morejo redili pašniki. Zatorej so od 8 planin 3 opuščene, 3 prodane (Kranjskogorcem), le 2 imajo Trentarji sami. Mnogi prebivalci iščejo zaslužka izven doma (v Trstu, v Gorici, na Vestfalskem in v Ameriki), toda večinoma se vračajo domov vsako leto. I.Judje so zdravi, bistrega duha, dobri. Degenerovanih med njimi ni. Ženske so neprimerno manjše od moških in se hitro starajo. Svoje pridelke (sir, volno, jagnjeta itd.) prodajajo v Bovec, potrebščine pa kupujejo v BOVCU in v Kranjski gori. V novejšem času je luristika odprla nekaj novih dohodkov. L 1900 je štela Trenta 3:!0 prebivalcev v 86 hišah, I. 1910 le 317 prebivalcev v 60 hišah.
VI. Višinska razvrstitev stanovališč se oklepa višinskih pasov rastlinstva in določajo pastirsko življenje prebivalcev. Stanovalilca so: I, „biso", stalno naseljeni
domovi, 2. planšarske koče, li. začasno naseljeni domovi (hiše) in Seniki Poleg teh sta dve luristovski koči: Baumbachova koča (622 m) in Planinski dom na Vršen (1030 hi) in nekaj drvarskih in lovskih stavb, skromnih mlinov in žag. Vsa staim-vališča ležijo v gozdnem pasu. Ločimo torej 4 pasove: 1650 2863 /« gorenji nenaseljeni pas, 1200 — 1050 m pas pastirskih planin in stavb za izkoriščanje gozdov, KHK)—1200 m spodnji nenaseljeni pas, 500   1000 m pas stalno naseljenih stanovališč.
VII. Položaj in značaj stanovališč. Hiše stojijo večidel na dolinskem dnu, planšarske koče na pobočjih in na policah, seniki pa v dolinah in po bregovih.
1. Hiše stojijo večinoma ua ledenodobnih, nekatere na sedanjih reških naplavinah. Nekatere so postavljene ob stoku dveh vodotokov (Mlinarica in Soča, Lomarica in Soča) očitno na kraju, ki je zelo pripraven za obrambo proli jugu, ker jo sovražnik mogel prihajali le. od le strani. Dvorsky misli, da so na lakih krajih slala prva zgrajena človeška bivališča. Osrednja skupina hiš, imenovana „Log" ob pritoku Zadnjice v Sočo nima obrambnega značaja Ondi so se hiše nabrale, ker se lam stekajo poglavilne prometne črte. Sedanje hiše seveda niso sline, nobena nima nad 100 let Vse so postavljene raztreseno, le v trgovskem središču Trente, v Logu, si stojijo nekoliko bliže, lako da ima Log vaški značaj. Ozir na
obrambo velja morda za vso Zadnjo Trento. Skupino 4 hiš pod izvirkom Soče je privabil prav ta izvirek.
V sosednjih dolinah niso hiše tako raztresene — izvzemši gorenjo dolino Koritniee. Pač pa so hiše podobno porazstavljene na Jezerskem v Kamniških (Savinjskih) alpah. Ondi se držijo istotako trat, ki spadajo k domovom. Razlika je le v velikosti. Na Jezerskem je precej veliko rodovitnih skrilavih tal, ondi so nastali dvorci, v Trenti na dachsteinskem apnencu le skromni domovi. Dvorsky meni, da so raztresena bivališča v Trenti, v Koritnici in na Jezerskem ostanki prvotne oblike slovanskih naselbin. Ti ostanki so se ohranili, ker so strani od važnejših prometnih črt.
Stalno naseljena trenska hiša je urejena po vzorcu, ki je splošno razširjen ob gorenji Soči in ob Koritnici. Glavni znaki gorenjesoške hiše so: visoka, strma streha, s skodljami krita; odprte stopnjice vodijo od zunaj do prvega nadstropja na hodnik, ki ga krije previseča streha; stanovanjski prostori so v prvem nadstropju, v pritličju pa hlevi. Do novejše dobe so bile vse hiše „dimniee" z odprtini ognjiščem brez dimnika. Hiše so zidane, streha je iz lesa. Soška hiša se izborno prikroja priroduiin pogojem. Strma streha ne dopušča, da bi se nabralo na njej preobilo snega, napuščena streha krije tudi hodnik in nekaj prostora pred hišo, ker je padavina v Trenti obilna. Sobe v I. nadstropju so svetle; to je važno v kraju, kjer se sobice rado skriva za visokimi gorami, in tla pokriva obilo snega.
Trenlska hiša je v prvotni obliki enoizbena hiša. Trajno naseljena hiša (trentska in gornjesoška) ima v prvem nadstropju kuhinjo, sobo in „kamro", dostikrat tudi vežo Skozi hišna vrata se vstopa naravnost v kuhinjo — Trentar, ki prihaja domov, gre najprej k ognju, da bi se osušil. Hiša stoji navadno na ograjeni trati. Posebnega dvorišča ni. Večje hiše imajo po 2 sobi in 2 kamri.
Trentska hiša je nastala iz nekdanje dimnice, ki jo Murko ima za prvotni slovenski vzorec, izpopolnjuje jo soba s pečjo po alpskem nemškem zgledu.
2 Hlev, senik, pristaja ima prostor za živino, shrambo za seno in za orodje in sloji ali sam na ograjeni trati, ali pa blizu hiše.
.'!. Začasno naseljene hiše so preprosto urejene.
■1. Planšarske koče na planinah. Planina Zapotok stoji na dnu ogromnega ledniškega okrešlja pod Movškim Grinlavceni. „Volikn planina" islotako v manjšem razrovanoin okrešlju pod Vršičem, planina Trenta in Kranjska planina stojita na visokih policah, planina Trbiščina stoji na gorskem pobočju. Vse te planine stoje v gozdnem pasu, prisojno in blizu studenca. Kjer napravljajo sir, ima koča prostor, kjer izdelujejo sir, v drugem ga hranijo; pred kočo pa je lesen pristavek, kjer molzejo živino; pastirji spijo pod streho. Kjer gojijo le govejo živino, ima koča dve sobi za pastirje.
VIII. Trentske poli 1. Dolinske poli vedejo vseskozi po naplavljenih policah. Kjer ni polic, stopajo na pobočja visoko nad vodni lok. 2. Drugi morfološki razred potov so okrešeljske poli (pot čez okrešelj v Lomeh itd.); te vodijo iz doline do planin in do še višjih pašnikov. .'1. Tretje vrsto so pobočne poti; vodijo do senikov in segajo do gorskih grebenov, tudi od planine do planine, od pašnika do pašnika.
Po nastanku so poli ali prirodne ali umetne. Večinoma so prirodne poti živali (gamsov, nedavno še medvedov, goved, ovac, koz), ki si jih je človek prisvojil.
V rudarski dobi so izboljšali nekatera pota, ki sedaj služijo pastirjem, takrat so izboljšali tudi vožnjo pol do Bovca, v novejšem času so jo pa presnovah v cesto.
V zadnjem času so lurislovska društva priredila nekaj umetnih potov.
Steze med travniki so vse ograjene s plotom Mostov je mnogo (le čez Sočo 13), preprosti so. Ob potih stojijo značilni spomeniki v spomin oseb, ki jih je zadela nagla smrt.
Po tem, čemu poti služijo, so lovske, pastirske, planinske, drvarske, hišne, prohodne in turistovske poti.
IX. Izpremembe na površju, ki jih je povzročil človek, se tikajo poglavitno rastlinske odeje. Človek je pokončeval gozd za gospodarske namene, vendar dostikrat v poznejšo škodo. Pragozdov v Trenti ni. Kar vzraste iznova, vzrase iz rodilne moči gozda samega. Največ lesa so potrebovali v rudarski dobi. Mnogo je škodila gozdu zlasti kozoreja. Sklenjene dolinske trate in nasamne trate v gozdovih so človeško delo, domi in seniki, ki na njih stoje kamene ograje in leseni plotovi, so poglavitni autropogeografski pojav v Trenti. Kamor pogledamo, zaznamo sled človeško ali pa sled živali, ki jih je človek privedel. Na sneženem polju nahajamo sledove ovčjih nog, na skalah rdeče znake, v kupe zloženo kamenje, vrv in železne kline
Opuščene planine, upadajoče število domače živine in prebivalstva kažejo, da gospodarski razvoj nazaduje. Mode li vodna sila Trentskih vodA pobudila obrat na bolje, to ne zavisi od domačega prebivalstva, nego od tujega kapitala in od državne pomoči.
Priloge. V prilogah se nam predočujejo: 1. Oospodarskorastlinski pasovi v Trenti, 2. Tuja last na Trentskih tleh, 3. Log v Trenti, 4. Sv. Marija v Trenti, 5. Spodnji oddelek Zadnje Trente, 6. Trentski travnik, 7. Začasno naseljeni domovi v Zadnjici, 8. Trentski most, !). Planina Trenta (kranjskogorski način stavbe), 10. Planina Zapotok (trentski način stavbe), 11. Kraški pašnik ob gorenji višinski moji (pod Za Gradom), 12. Planina Zapotok, 13. Hiša nad stokom Soče in Lomariee, 14. CudlOV dom, uzoree večjega doma, 15. Sedlo Vršeč v snegu, 10. Spomenik za nagle smrti umrlem, 17. Občina Trenta, zemljepisni načrt, merilo 1 :00.000.
Sklepajo poročilo o Dvorskega monografiji, si dovolimo poudarjati, da smo smatrali za primerno, seznaniti naše čitatolje z lepo študijo v večjem obsegu, nego je sicer navada. Vpoštevati smo hoteli s tem najprej njeno splošno zanimivo domo-znanstveno vsebino, ki podaje nove nazore zlasti o izvoru in starosti Trontsko naselbine ter je bogata dejstev, opaženih z bistrim vidom. Nadalje pa smatramo monografijo za dovršimo v metodi ter želimo, da bi naši domači zeinljepisci sledili odličnemu vzorcu s sličnimi uspešnimi študijami z drugih oddelkov naše ožje slovenske domovino. F, S.
Seidl Ferd. Die in Krain und Görz-Gradixcu 1912 u. 1013 beobachteten lieben. Allgem. Beliebt und Chronik der in den Jahren 15)12 u. 191.'5 in Österreich beobachteten Erdbeben, Olli/.. Publikation der k. k. Zentralanstalt für Meteorologie u. üeodjnamik,  Wien, Nr. IX. und
X. 191.r), S. 87—52 und 107 — 128.
Leta 1912 se je pojavilo v avstrijskih deželah skupno 131 potresov, kar znači njih izdalen upadek napram letu 1011, ko so jih našteli 107. Mrez potresov so bile dežele: Solnograško, Vorarlberško, češki del kraljestva Češkega iu Sleško. Tudi v tržaškem okraju niso čutili nikakega makroseismlenega pojava, v Galiciji pa samo enega. Poročilo iz Mukovine je izostalo vsled izrednih razmer.
Na Kranjskem so sporočili leta 1012 opazovalci 25 potresov, ki so se pojavili v 20 dneh. Poročila opazovalcev, med katerimi jo zlasti častno zastopan učiteljski slan, je obdelal d e ž e I n i poverjenik prof. Se i dl po svojem običajnem izkušenem načinu. G. poverjenik je skrbel, da jo prejel o vsakem potresu kolikor
moči pozitivnih poročil o učinkih potresnega pojava, in tako dobil pregled čez vse potresno ozemlje, in pa negativnih, ki to ozemlje točneje omejujejo. Poročila, ki se nanašajo na isti potresni dogodek, je združeval pod primernim naslovom, ki označa potresno ozemlje ali z geološkega ali z geografskega stališča. Potem podaja g. poverjenik vsakokrat »pregled" o obsegu in obliki potresnega ozemlja, o izvo-rišču in o jakosti potresa, tako da se označajo pri obsežnejših pojavih središče in pasovi pojemajoče jakosti Naposled je sestavil poverjenik pregled dogodkov vsega leta in jih premotruje tudi po statističnih vidikih.
Izmed 25 naznanjenih potresov so jih čutili 14 le v enem, 11 v dveh ali več krajih. Med temi obsežnejšimi je imel 1 izvorišče v sosednji Hrvatski, 10 je pa bilo domačih (avtohtonih) z naslednjimi potresnimi izvorišči:
Ljubljanska barska kotlina, .   17. februarja; premer potresnega okrožja 15 km. Potresno izvorišče Mokronoga, 12. marca; „ „ „      10   „ ?
» »       19- aprila; » „ „     15 B
.. » » ■ .     20.    » »    .     » »     1.6 »
25. maja 1830';  , „ ,      15 ,
25.   ,   22h30-;   „ „ „     10   „ ?
» n »        3. julija; » ,    • .    .»     10 „
Krška dolina pri Žužemberku, 16.    „ „ „ „      12 „
Polica, Žaljna......24. novembra;     „ „ „      10 „
Savinjske alpe......28. februarja;      „ „ „      60   „ ?
V primeri z letom 1911 je bilo leta 1912 v deželi več izvorišč delavnih, vendar ni bilo nobenega močnejšega potresa. Najobsežnejši je bil potres z dne 28. februarja, ki je imel izvorišče izven dežele, menda ob meji med Savinjskimi alpami in Karavankami. Mokronoško izvorišče se je sicer opetovano javilo, toda vedno le slabotno, istotako so bili slabotni tudi vsi drugi potresi.
Brez potresa so potekli meseci junij, oktober in december. Precej potresov se je izprožilo v popoldanskem času, tako, da jih pripada na dnevno polovico 14, na nočno le 11, kar je proli običajnemu razmerju. Z ozironi na letni čas so bili potresni pojavi kakor po navadi pozimi pogostnejši.
Leta 1913 so opazovali v vsi C i s 1 i t v a n i j i le 117 potresov, kar nam zopet priča, da so ponehavala potresna ognjišča s svojim delovanjem. Brez potresa so bile naslednje dežele: Galicija, Moravsko, Sleško in češko okrožje kraljestva Češkega. Drugod je bilo živahnejše gibanje na Kranjskem, v Dalmaciji in v nemškem tirolskem in vorarlberškein okrožju. Bukovinsko poročilo tudi to pot ni izšlo.
Potresna kronika za Kranjsko izkazuje; za leto 1913 le 18 dni z 21 potresi, med temi je 20 domačih. Polovico teh so poročali le iz enega kraja, ostale pa so Čutili v dveh ali več krajih.
Ta-le seznam kaže, v katerem oddelku Kranjske dožele so se izprožali obsežnejši potresi, kedaj in koliko je bilo potresno ozemlje, (kjer je bilo pač možno to določiti):
Savinjsko Alpo  ;......15. aprila;   premer potresnega okrožja ? km
Savska kotlina pri Kranju .   .   . 28. februarja; „ v „ 90 „
p        » » • ... 7. aprila; „ „ 50 „
Gričevje severovzhodno od Litije, 3. januarja; „ „ „ 20 „
n U « » 3.         ff n „ „(*„
. » „ „ 12. junija; „ „ 15 „
t » » ■ 6. avgusta; „ „ „ ? „
„ B 22. decembra; „ „ 30 „ ?
Gorjanci.........23. mejnika; premer potresnega okrožja 10 km
»        .......... 28. junija;      „■.'■» „     35 „
jugozap. podnožje Snežnika.   .   .   20. majnika;    „ „ „     240 „
Najživahnejše je bilo to leto potresanje v gričevju severovzhodno od Litije kjer se je sprožilo 5 potresov, ki so pa bili vsi lahki. Najobsežnejši in najjačji je bil potres z dne 20. majnika. Ta potres so čutili na Kranjskem, v Istri, na Reki, v Hrvatski in na Koroškem. Izvorišče mu je bilo ob jugozapadnem znožju Notranjskega Snežnika, bržkone v najbližji okolici kraja Podgraje v Istri, kjer se je pojavil najsilneje. Ondi so padale celö podobe raz sten in so se pokazale v zidovju razpoke. Od podgrajske okolice se je razširil v severni smeri še preko Karavank do Vetrinja pri Celovcu, ki je 120 km od Podgraj oddaljen. Ako vzamemo, da se je razširil iz središča potres na vse strani enako, tedaj znaša premer potresnega okoliša 240 km. Izvorišče leži ob znameniti dinarski ali periadriatski prelomnici. V mokronoškeni potresnem okrožju, ki je bilo v predidočem letu izredno živahno, sta se izprožila leta 1913 le dva slabotna sunka. Obsežnejša sta bila potresa v Savski kotlini s površinskim središčem med Ljubljano, Škofjo Loko in Vodicami. Čutila jih je večina prebivalstva, povzročila sta pa le tresenje in ropotanje raznih predmetov in žvenketanje steklene posode. Enakega značaja sta bila potresna pojava v Gorjancih.
Najpogostnejši so bili leta 1913 potresni sunki v zimskih mesecih ; jesenski meseci september, oktober in november so bili brez potresov. Z ozirom na dnevni čas se je pojavila zopet v nočni polovici dneva večina potresov (15) in v svetli manjšina (6).
Vsakoletno poročilo ima ob sklepu dve razpredelnici, ki nam kažeta razdelitev potresov na Kranjskem z ozirom na kraj in čas.
Na Goriško-Gradiščanskem so čutili leta 1912 en sam potres (28. avgusta) in leta 1913 dva (7. junija in 31. julija). Vsi trije so bili le slabotni.
Dr. (!v. Sajovic.
Regen J.t Untersuchungen über die Stfidulation und das Gehör von Thamnotrizon apterus Fab. </. Glej Carniola 1915, str. 127.
V poročilo v navedebi razpravi se je vrinil neljub tiskarski pogrešek pri znanstvenem nazivu poizkusilo živali. Ta so mora glasili Thamnotrizon apterus Kab. f, ne pa Thainnotrigon apterus Kab. <£.
Bibliografija.
Sestavil dr. Janko Šlebinger.
I. Zgodovina. Zemljepisje. Narodopisje. Barle Janko, Bratovščina sv. Barbare v Brdovou. Garn. VI, 72—74.
r
Branky Franz Dr., Karst und K Oslo. Beitrage zu einer landeskundlichen Monographie;. XVIII. Jahresbericht des k. k. Staats-Realgymn. in Ginunden am Traunsoe. 1914. V. 8°. 30 str. S slikami.
Capuder K aro I dr., Zgodovina C in k r. pe š polka š I. 17. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1015, V. S". 170 sir. S slikami
Dvorsky U. dr., Studie ku geografu slovanskih sidel. f. Trenta. Sbornik češke společnosti zemevedne v. XX. Praga 1914.
Poroča Ferd. Seidl v Carnioli VI, sir. 212—216.
Evropa. (Zemljevid.) Merilo 1 : 4,000 000 Katoliška bukvama v Ljubljani. Cena 2 K 40 v.
Grivec Franc dr., Ruski problem. Čas IX, 121 — 137.
Gruden Josip dr., Šola pri sv Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi. Kulturno zgodovinska študija po arbivalnili virih. Cam. VI, 1 -21.
— Zgodovina slovenskega naroda. V. zvezek. Izdala in založila Družba
sv. Mohorja v Celovcu. 1915. str. 689-872.
Poročilo: L], /.von 11115, 571—572. .los. Breznik.
0 4. zvezku so poročali: Carn. VI, 66—66 Dr. Fr. Kos. — Cas IX, 228—280. I'"r. K o m a t a r.
— Časopis /.a Bgod. in narodopisje XII, 70—73. Dr. Fr. K o v a č i č. — Lj. zvon 11115, 114. .1. Breznik.
(Idria). Die d r i 11 e O k k u p a t i o n I d ri a s durch die Franzosen i m J a h r e
1 809. Von der k. k. Bergdirektion Idria. (Fortsetzung.) Carn. VI, 21—30, 162-172.
Knific Ivan dr., V ruskem Turkestanu. Dom in svet 1915, 181—182, 215—219. Koblar Anton, Farovška Loka pod Kranjem. Gorenjec 1915, št. 32.
— Iz Letopisov ljubljanskih jezuitov. Gorenjec, št. 22-26.
— Pred 100 leti. („Osnnnilo cesarskiga kraljeviga časniga Poglavarstva na Krajn-
skim in Hlaškim zavol tistih, ki se soldaškimu stanu skrivajo", 20. jun. 1815). Gorenjec, št. 27—30.
(Vsi trije zgodovinski sestavki so ponatisnjeni v III. zvezka ..Izobraževalne knjižnice", Kranj 1915).
(Kolera.) Kako so se zdravili bolniki za kolero pred 80 leti. (Pismo župnika Janeza Morvaja v Mabolui na Ogrskem, 3. avg. 1831.) Dolenjske novice 1915, št. 13, 14.
Kos Fr. dr., Topografične drobtine. (Hospitale s. Marie de Pecniz. Wrslich prope Gylani. Predhun Ternbereh. Losiza, Cosiza. Kraj „Priu". Kraj „Wissich".) Časopis za zgod. iu narodopisje. XII, 62—64.
Koštial Ivan, Narodoznanstvo in starožitnosti. Veda V, 125—127.
Poročilo o K. It h a m ni o v i študiji „'['ulken  und (ieislitz (russisch tolokuö und kiselj), zwei alle slawische Hnferneriehtc".
— Zeitschrift für österreichische Volkskunde" in slovansko na-
rodoznanstvo. üb dvajsetletnici. Veda V, 57—62. Kotnik Fr., Iz Rohrmoistrovih zapiskov. Carn. VI, 71—72.
Posnetek Štel. Si likerje ve razprave v „Mira" 1914, st. ti—15.
Kovačič Fr. dr., Rosna v prazgodovinski dobi. Časopis . . . XII, 05—69.
Poročilo o 25. letniku .(itasnika z.cinaljsknj; muzeja" v Sarajevu.
— Posestvo „Cozt" v listini 1. 1141  in njega lastniki. Časopis . . .
XII, 12-39.
Lah Ivan, dr., Mecon Schollenbu rg. Slovan XIII, 22.1. Lavtižar Josip, Na Ruskem. Potopis. Mentor VII, štev. 1—4, 6—9. Lukman Fr. K. dr., Prispevki k zgodovini slivniške župnije pri Mariboru. Voditelj 1915, 104-117.
1. Odpustek zu stlvnisko cerkev Iz I. 1525. — II. Slivniski opraviinik iz 1. 1703. Mal Josip Dr. Aus schweren Tagen  unserer Vergangenheit. Laib. Zeitung 1915, Nr. 11H 121
Auf authentischem, meist arhivatischem Material beruhende Abhandlung zeig! uns, „daß alle Mittel, die heute zur Bekämpfung der großen Teuerung und zur Sicherung der notwendigsten Nahrungsmittel angewendet werden, schon zur Zeil des großen Dreißigjährigen Krieges bekannt waren . .
— Iz dobe Tomaža Hrena. Čas IX, 337—340.
— Na ljubljanskem trgu pred poldrugsto leti. Slovenec 1815, št. 154,155.
— Nov jezikovni zemljevid naše italijanske meje. Čas IX, 325—328. Naseljevanje, Nemško — po slovenskih krajih. Gorenjec 1815, št. 39—41.
Posnetek predavanja Dielricha Schliferja v Dra/.danah ti. febr. 1(115.
Mantuani Jos. dr., Narodopisne študije. I. Ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem. Carniola VI, str. 149—162. S slikami.
Ob belokranjski železnici. Zgodovinske in orfografične (!) črtice. Dolenjske novice 1915, št. 3—6.
Pirnat Makso, Slavnostni govor ob šestinšestdesetletnici vladanja presvetlega cesarja Franca Jožefa I. dne 2. decembra 1. 1914. Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainbiirg, 1915, 3-7.
Preobraženskij N. F., Razvoj unievanja in perijodizacije ruske zgodovine. (Po rokopisu poslovenil dr. Jos. A. G 1 o na r). Lj. zvon 1915, štev. 5—8.
Selimid Walter Dr., Emona. Erster Teil. Mit 18 Tafeln und 93 Abbildungen. Mit einem Beitrag von Otto Cuntz: Römische Inschriften aus Emona. Mit 26 Abbildungen. Sonderabdruck aus dein Jahrbuch für Altertumskunde VII, 1913. S. 61—217. Wien 1914. In Kommission bei Ig. von Kleininayr und Fed. Bamberg
in Lelbach. 4°.
— Die Festungzone des römischen Reiches im Karstgebiet. Urania
VIII (Wien, 1915), 320—321.
Pregledni člančič podaja kratek seznam rimskih utrdi), ki so v pretežni večini tla naših tleli. Omenja najprej pomen Ogleja kol vojaškega opiralisča, nato navaja utrdbe, zgrajene zoper sovražnike, ki Iii prodirali proti Italiji od Panonije sem. Prim. o predmetu tudi : Premerstein-llular, Die römischen Straßen und Befestigungen in Krain. Wien 1H1HI.
— Die Ringwillle des Bac h o r n ge b i e t es. Erster Teil. Mit 107 Abbildungen
im Texte. Sonderabdruck aus den Mitteilungen der praehistorischen Kommission der kais. Akademie der Wissenschaften, Band II, Nr. 3. S. 229—305. Wien 1915. Druck von Rudolf M. Bohrer in Brünn. 4".
Referat: l.aih. Zeitung 11)15, Nr. 150, 151. Dr. Jos. Tomlnsck.
Sirk P., Argentini j a. Slov. narod 1915, Stev. 258 -200. Spomin na leto 1800. Slov. narod 1915, Stev. 161-165.
Steklasa Ivan, Še eden do zdaj ne pozna t i župnik še n I r u p e rs k i. (Viljem Gympler). Dol. novice 1915, št. 19.
— Veležupnik šentruperški potrjuje in ustoličuje župnika (vikarjal
v Polšniku so posle u temelj on ja novomeškega k upi tel j na. Dol. novice 1915, šl. 21.
— Zgodo v i n sk o-k r a j e p i sn a imena. 1. Sen t Rupert. Dol. novice 1915, št. 22.
— 2. Vesela gora (št. 23). — .'t. Žalostna gora (št. 24). — 4. V Tronu (št. 28).
— 5. Ukenborg (ftt. 28).
Steska Viktor, O La m borg i h. Garn. VI, 81—80.
Popis slike, ki jo hrani l.amhergov kanoulkat pri ljubljanski stolnici in na kateri se nahaja deset portretov lamhcrskc rodbine.
— Sv. Ilieronini in najstarejše drevo na Kranjskem. (Starodavna lisa
v Straneh pod Nanosom). Carn. VI, 145 -117.
Šarabon Vinko dr., Svetovna vojska. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto
1916, 24—54 S slikami. Sašelj Ivan, Doneski k vremenoslovju v Beli Krajini. II. Kako je v
zadnjih 27. letih delala toča škodo po Beli Krajini, zlasti v adleški župniji.
Dol. novice 1915, štev. 13—18. — III. Kdaj je v zadnjih 28. letih v Beli
Krajini, zlasti na Gorjancih, vsako leto prvikrat sneg zapal (štev. 27).
— Iz žalostnih zapiskov belokranjske župne kronike. Ponesrečenci
adleške župnije v Ameriki. Dol. nov. 1915, štev. 5. 6.
— O nekaterih večjih požarih v Beli Krajini v zadnjih 27. letih.
Dol. nov. 1915, štev. 9.
Šlosar Vaclav. .lan Vit o v e c, h u s i t s k y v ä 1 e č n i k, v s 1 o v i n s k e m h i s t o -rickini a 1 i do vem podani. Ctvrta vyrocni zpräva stät. jubil. realky . . . v Pfibrami, 1914, 24-29.
Črti CA pojasnujc Vltovfiev pomen za zgodovino celjskih grofov, za našo narodno pesem in dr. De tele povest J'< ".mi in Lamhergar*.
Štefan P., Doneski k zgodovini lavantinskih škofov. Rudolf Riidesheim-
ski (1463 -1468). Voditelj 1915, 51—55. Tušar Ivan, Major du M on teto v oklic leta 1809. Carn. VI, 74—76. Ušeničnik Aleš dr., Italija. Čas IX, 233-251.
Vojska, Svetovna —. Izhaja dvakrat na mesec. Urejuje Iv. P o d 1 e s n i k. Založila
Katoliška bukvama V Ljubljani, 1914-1915. M. 4°. Izšlo 18 snopičev. Zabukovec Janez, Prisilna delavnica v Ljubljani. Zgodovinska črtica.
Gorenjec 1915, štev. 33, 86. Zois Michelangelo Baron, Neue Funde von R 8 in er m Unzen in Krain. Carn. VI, 89-100.
— Bin G old in e da i 1 lo n des Kais. Domitian. Carn. VI., 236.
II. Umetnost.
Dornik Ivan, Pomen etičnih vrednot v umetnosti. Čas IX, 272—279. Dostal Jos., »Apokaliptični jezdeci" (Slike Dllrerja, Comelija, Arn. Biicklina).
Dom in svet 1915, 270—272. Mantuani Jos. dr., Pozabijo n rojak. (Slikar Jan. Karel Schütz). Carn. VI, 140—145.
Umetnost in vojna. II. Čas IX, 186—195. Pečjak Greg. dr., Cerkvena pesem. Ljubljanski škofijski list 1015, štev. 8
(str. 91—98). Ponatisnil Cerkveni glasbenik 1915, štev. 9, 10. Posebni natis:
O cerkveni pesmi. Ljubljana 1915. Založil kn. šk. ordinariat v Ljubljani.
8°. 29 str.
C.M-kvcna pesem naj ho lepa, naj ho molitev in primerna za petje.
Porenta G., Najnovejši pojavi v obrazovalni umetnosti. Mentor Vil,
zvez. 3 —5, 7.
Res Alojzij, Giovanni Sega nt i ni. Dom in svet 1915, 149—155 (s slikami).
— Iz S ega n t i n i j e v i h pisem. Bavnotain, 207.
— Umetniki o umetnosti. Ravnotam, 176, 207—208.
Sattner Ilugolin p., Die Malerei in d er Wa Itscher Kirch e. Laib. Ztg. 1915, Nr. 197.
„Die im Jahre UKW fertig ^enteilte neue St. Anlnniunkirehr in Wuilwh ml in den lel/len drei Jahren vom Ht'mi .Inwf K 1e 1 n n r I , ukiid Main in Wim, fi^unil und mich nelner Ansähe auch dekorativ aiiH^eHlattel worden".
Stanič Stanko, Dominik Frane Kalin. Čas IX, 280-283.
.Bil je plodovit kot pisatelj, skladatelj in risar. Pisal je zgodovinske knjige, ustvarjal lepe risbe in stike ter uglasbil tudi muzikalno dramo".
Stegenšek Avguštin dr., »Ljubitelj krščanske umetnosti", ki ga izdaja Spomeniški svet Lavantinske škofije v Mariboru, prinaša v I. letniku (1914), 3. in 4. zvez. sledeče Stegenškove razprave z mnogimi slikami: Petindvajset let cerkvene umetnosti v Lavantinski škofiji (1889 — 1914), str. 85—89.
- Nove župnijske cerkve (90—173). — Povečane župnijske cerkve (174—188). — Nove podružnice (189—197). — Prenovljene cerkve (198—221). — Cerkvenostavbna statistika (222—253). — Lavantinski škofijski muzej (254—264).
— Kritika A. Rieglove teorije o kultu spomenikov. Voditelj 1915,
197-208, 253—261.
— Vojni spomeniki. Straža (Maribor, 1915), štev. 40.
Zupan Ant. dr., M i c h el a ngelo va Poslednja sodba. Voditelj 1915, 171—187, 225-246.
Žigon Avgust dr., Študija (o deeimi in glosi). II. del. Dom in svet 1915: I. Problem (str. 26—30, 64-66) - II. Princip in zistem njegov (str. 171—173, 201—202, 263-266, 358—361).
III. Slovstvena zgodovina. Nekrologi.
(Aškerc Anton). Ob tretji obletnici smrti njegovega telesa. Spisal
Ksaver Meško. Slovan XIII, 189 -192. f Berce Josip, (profesor na ljublj. dekliškem liceju). Nekrolog v Nastavnem
vjesniku XXIV (U Zagrebu, 1915), 69-72. (Dr. Fr. Ilešič). Bratina Janko dr., Harnabit Janez M. Žbogar iz Solkana. Voditelj 1915,
161—171.
Bogoslovni pisatelj 1664 —1711.
- Goriško slovensko časopisje. Bibliografična črtica. Čas IX, 340—344. Bučar Franjo dr., Ivan Ungnad i j u gosi a venska tiskarn u Tilbingenu.
Carniola VI., 231—236. Česnik Ivo dr., Silvio Pellico. Življenjepisna črtica. Čas IX, 202—213. t Dobovšek Franc. Carniola VI, 241- 244. (Ma n t u a n i - S a jo v i c). Glonar Jos. A. dr., Literarni odnošaji med štajerskimi Slovenci in
Nemci v predmarčni dobi. II. (Nadaljevanje). Časopis . . . XII, 40—61.
Iz pisem v literarni zapuščini U. (1. Puff a: Pisma Leopolda Kordeš a; pismo Aniona Krempla; pisan S r e z n j e v s k e g a ; pismo V. Preisa; pismo Vrazovo; pismi P. Dajnka; pisma Goste starejšega; pisma V. K. Kluna; pismo Andreja V o d u s k u.
t Gtowacki Julij, Učit. tovariš 1915, šl. 11. — Carn. VI, 225—231. (Dr. Gv. S a j o v i c).
(Gregorčič Simon). „Soči" ponatisnili: Dom in svet 1915, 220; Slovenec 1915, štev. 116; jiriobčili so jo tudi hrvaški listi (prim. Slovenec, štev. 154). — Nemški prevod Ant. Fun tka: „An die Soča". Laib. Zeitung 1915, Nr. 161.
— Dostavek Simona Gregorčiča „Soči" Lj. zvon 1915, 334. Iv. Poboljšal-.
— K zgodovini Gregorčičeve „Soči". Domin svet, 268-270. Prof. J. Puntar in dr. Avg. Žigon. — Prim. dr. Jos. Lovrenčiča prošnjo za objavo Gregorčičeve korespondenco in življenje|)isiiega gradiva. Dom in svet, 207.
— Pesnik S. Gregorčič in naša hramba. Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda
za I. 1910, 25   33. (Iv. Poboljšal').
— Orumeneli listi S. Gregorčiču. Lj. zvon 1915, 476-478. (Dr. Z ober).
Pesnikovo razmerje do Dragojile Milekove (prim. Lj. zvon 1SIK), 572); objava pesmi .Šola, naš
vrtec".
Ilešič Fran dr., Benjamin Franklin v naši književnosti. Lj. zvon 1915, 469-475.
— „Matica Dalmatinska". Lj. zvon, 517—521.
— Stenograf Franjo Magdič. Lj. zvon, 279—284.
— „Vladimir in Košara". (Povest Luke S vet ca in njen vir v jugoslov. zgodo-
vini in literaturi.) Lj. zvon, 564—571.
f Kavčič Jakob, (kanonik v Mariboru.) Voditelj 1915, 280.  Dr. Fr. Lukman. Lah Ivan dr., Žiga baron Herberstein. Slovan XIII, 167-172, 195—200 (s slikami).
f Lavtar Luka. (Brini zgoraj str. 69.) Še nekaj o Lavtarjeveni delovanju (kot učitelj slovenščine V 7. razredu ljubljanske realke 1. 1873) Učit. tov. 1915, št. 9. (Jos. Bezlaj.) — Življenjepis v Popotniku 1915, 173-188. (M. Pire).
(Leban Janko). Sedemdesetletnica. Učit. tov. 1915, št. 7, 9.
(Leveč Franc). (Prim. zgoraj str. 69.) Sedemdesetletnica: Pop. 1915, 153-154. — Sava II (1915), štev. 27. (Makso P i mat.) — Fr. Leveč, častni meščan Ljubljane. Utemeljeval dr. Karel Triller v seji občinskega sveta dne ^3. junija 1915 (Leveč — pedagog, jezikoslovec, literarni zgodovinar, estetik, kritik, biograf in urednik.) Slov. narod, štev. 142. Ponatisnil Učit. tov. štev. 12.
t Lichtenwallner Franz. Učil. lov. 1915, štev. 14.
(Majar-Ziljski Matija). Dr. Jos. K a rase k: „Pocätky literarnih stiku česko-slo-vinskyeh". Vlčkova Osvčta 1915, čis. 11, str. 799—807.
Dopis M. Majarja soprogu Ho/.. N e m c o v e dne Iii. jul. 1857 z obširnim komentarjem.
Mantuanl Josip dr., Hrvatska cerkvena pjesmarica iz god. 1635 (Pre-tiskano iz „Sv. Cecilije"). U Zagrebu, 1915. V. 8" 21 str.
Bibliografski opis pesmarice, življcnjcpisni podatki pesnika in skladatelja  lieorgicca in ponatis pesmarice.
t Marčinko Dragotin. Lj.zvon 1915, 388,  384. J. B. Glaser.
t Merhar Ivan dr. Edinost 1915, štev. 197. Vinko Engel m an. — Lj. zvon, 383.
— Učil. tov. štev. 13. - Slovan XIII, 255. Murko Matthias Dr., H erio h t über eine Reise z u m Studium der Vol ks-
epik in Bosnien und Herzegowina im Jahre 1913. Sitzungsberichte
der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philos   — hislor. Klasse.
176. Band, 2. Abhandlung. Wien, 1915.  In Kommission bei Alfred Holder.
V. 8". 50 slr.
PofOpttOl Carn. VI, 125—127. Dr. .los. D e b e v e c.
— Bericht   Ober   phonogr a p h i seh o   Aufnahmen   epischer Volks-
lieder i m mittleren Bosnien und in der II e z e g o w i n a i m S o 111-m o r 1913. XXXVII- Mitteilung der Phonogramm - Archivs - Kommission der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. 1915, V. 8". 23 str.
Pirnat Makso. Iz domačije .1 urijn barona Vege. Slov. narod 1915, štev, 197.
t Podboj Štefan. Junaku-prijatelju v spomin zapisal dr. V. Božič v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1916, 61—64. (Ponatis: Celovec 1915, M, 8". 15 sli.) S sliko. — Nastavni vjeslnik XXIV (U Zagrebu 1915), 64-68. Dr. Kr. Ilešič.
K. A. Rudolf llans Itarlsch in njegov najnovejši roman „Gos|>a Ulla in lovec". Dom in ivel 1915, 171-175.
!(>♦
t Schiffrer Ana dr. Carn. VI., Dr. Jos. Mantuani.
Slavit Matija, dr., K novi izdaji slovenskega sv. pisma. Voditelj, 1915, 85—104.
Stanič St., Staro slovenska akademija na Krku. Čas IX, 222—224. Steska Viktor, Franz Anton pl. Steinberg, preiskovalec Cerkniškega
jezera. Ob 150 letnici njegove smrti (1684—1765). Dom in svet 1915, 261—355. Vrhovnik Ivan. Dva novomašna govora pred sto leti. (1. Govor pri novi maši
Frančiška Metelka; 2. Metelkov govor pri novi maši Janeza Z a loka rja.)
Duh. pastir 1915, 467-483.
PprOCal dr. Fr. 11 e s i č v L], zvonu, sir, 480.
Zupan Vinko dr., Verski problem pri Aškercu, Macharju in Kranjce v iču. Slovan XIII, 304, 352—354.
f Zupan Vinko dr. Nekrologi: Lj. zvon 1915, 239 - 240. Dr. J. Šlebinger. - Slovan XIII, 192. — Veda V, 128, Dr. Lončar.
t Zupančič Anton msgr. Nekrologi: Dom in svet 1915,267. Dr. J. Debevec. — Ilustrirani glasnik U, štev. 5, str. 45 (s sliko). — Duhovni pastir, 551—556. Alojzij Stroj. - Slovenec, štev. 205. — Voditelj, 281-282. Dr. Fr. Uše-n i č n i k.
Žigon Avgust dr., K zgodovini G oetheje vega Fa u s ta v slo ve n s kern
prevodu. Slovan 1915, 265-273, 310—315. — Levstikovo delo za Prešerna. Slovan XIII, 252—254  (Nadaljevanje iz
Slovana XIII, 285 in 317).   - Levstikovo delo za Prešerna do 1.1870.
I. Delo za komentar o poezijah. (1. lllyrisehes Blatt in Novice. 2. Kranjska
Čbeliea in Carniola. 3. Netiskani viri Levstikovi za izdajo iz 1. 1866). Slovan
XIII, 300-303, 342 -352.
IV. Jezikoslovje. Slovarji.
Dokler Anton, G rško-slo venski slovar. S sodelovanjem dr. A. Breznika in dr. Fr. Jereta sesbivil . . . Ljubljana 1915. Založil knezoškofijski zavod sv. Stanislava. Leks. 8°. XIII -f- 848 str.
Nachtigall Rajko dr., Freisingensia. Doneski k razlagi jezika brižinskih spomenikov. I. V uzmazi — v uzmaztue. Časopis . . . XII, 1—12.
Novak Pavel, Nemščina brez učitelja. I. del. Nemška slovnica za samouke. Tretja, predelana izdaja. V Ljubljani, 1915. Založila Katoliška bukvama. M. 8". 91 str.
Plntar Luka, O k rajnih imenih. (Nadaljevanje.) Lj. zvon. 1915, 319—324.
Razlaga kriiJm'KU initini« Vidikov«« in podobnih na — ovo«.
Škrabec Stan. p., 0 pisavi Imena Mojzos. Voditelj 1915, 160. Tuma Henrik dr., Opazke k pravni terminologiji. Slovenski pravnik 1915, 97-108, 129-B19.
V. Prirodoznanstvo.
Čadež Fran dr., Naravoslovje, tehnika in vojna. Veda V, 1—4, 65—60.
Dolar Simon dr., Sestero sintetičnih (progresivnih) dokazov kombiniranega Boy le - M a r i o 11 e-G a y - Lu 88IICO vega zakona. Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz -Joseph -Gymnasiums in Krauihurg 1015, Mu,
str. 8-12.
Paulin Alphons, Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte. Carn. VI, 117—125,186-200.
I. del: 1. Dryopteris eristata (L.) Gray. — 2. Dryopteris uliginosa (Newm.) — 3. Dryopteris rcmola (AI. Braun). — 4. Athyrium alpestre (Hoppe) Rylands. — 5. Ceterach officinarum Lam. et D C.
— ß. Equisetum hiemale Linne. — 7. Danthonia calycina (Vill.) Rchb. X Sieglingia decumbens (L.) Beruh. — 8. Poa hybrida Gaud. — 9. Duvaljouvea serotina. — 10. Chlorocypenis longus. — 11. Eriophorum Scheuchzeri Hoppe. — 12. Schoenopleclus triqueter. — 13. Cladium mariscus (L.) R. Br. — 14. Curex paucifiora Lightf.
Pengov Fr., V Mentorju VII: Smotre n ost v rastlinstvu. 44—55. — Barve.
83-89. — Preobrazba v rastlinstvu. 123-125. Ponebšek Janko dr., Naše ujede. Carn. VI, 31-54, 100-116, 172-186. Sajovic Gv. dr., Prirodopisni sestavki v letnih izveš tj i h naših
srednjih šol. Carn. VI, 131-140.
— Podor skalovja v Kokrski debri pri Kranju. Carniola VI, 236—241.
S slikami.
Seidl Ferd., Die in Krain und Görz-Gradisca 1912 und 1913 beobachteten Beben. Allg. Bericht und Chronik, der in Österreich 1912 und 1913 beobachteten Beben. Nr. IX. und X. 1915, 37-52 in 107-128.
Zarnlk Boris dr., Biologija. Veda V, 110—118.
Drohne prirodostovne beležke 0 akomodaciji oči pri črvih-koloharnikih ; o vplivu pomanjkanja zob na obliko lobanje; o ravnovesnem čutu raka; o infekciji z jelrnim motiljem; o umetnem proizvajanju teratoidov; o regeneruciji očesne leče pri pupku ; o ploditvi močelk; o f Arn. Langu, prof. zoologije in primerjajoče anatomije na vseučilišču v Curihu.
— In memoria m A. Weis mann. Veda V, 34—39, 78 - 102.
Opis življenja in delovanja znamenitega prirodopisca A. Weismanna, ki je posvetil svojo pozornost predvsem načelu naravnega izbora; proučeval je pojave podedovanja in njih odnošaje z ruz-vojem in ustrojem spolnih stanic.
— O bojih v živalstvu. Lj. zvon 1915, štev. 7—12.
(V LJubljani, dne 80. novembra 1916).
Zapiski.
f Julij Glovvacki.
V lanskem letniku „Mitteilungen des Naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark" je objavil botanik Gtowacki življenjepis svojega so-strokovnjaka, znamenitega briologa J. Breidlera (t 24. VII. 1913). Pač ni mislil takrat, da mu bo sledil v tako kratkem razdobju. Niti dve leti nisla minuli, ko je došla s Štajerske vest, da je umrl 18. maja 1915 c. kr. vladni svetnik in upokojeni gimnazijski ravnatelj Julij Glowaclu v Gradcu, kjer je tudi preminul predvsem za raziskavanje goriškega in štajerskega rastlinstva zaslužni znanstvenik prof. France Krasan, naš rojak,  doma v Šempasu  na  Goriškem  (* 2. X. 1840; f 12. V. 1907) ').
Gtowacki je bil rodom s Kranjskega. Narodil se je 18. junija 1. 184B v Idriji. Iz ljudske šole je prestopil 1. 1857 na c. kr. državno gimnazijo
') Dr. Fridolin Kr nss er, Franz Krasim. Mittelig. des naturw. Vereines für Steiermark. Bd. 43 (Jahrg. 1900), Graz 1907, str. 150—166. Mit Portrat.
v Ljubljani, ki jo je dovršil leta 1865. Nato je študiral na modroslovni fakulteti dunajskega in graškega vseučilišča, kjer se je pripravljal za učiteljski poklic iz prirodopisne skupine. Leta 1875 je napravil strokovne izpite iz prirodopisja kot glavnega, fizike in matematike kot stranskih učnih predmetov; pozneje je napravil izpit tudi iz slovenskega učnega jezika.
Poučevati pa je začel Gtowacki še pred dovršenimi strokovnimi študiji. Kot namestni učitelj je poučeval 1. 1870/71 na c. kr. realki v Gorici in v isti lastnosti naslednji dve leti istotam na c. kr. učiteljišču. L. 1873 je prišel kot suplent na c. kr. I. državno gimnazijo v Gradec, kjer je ostal do leta 1875. Tega leta je bil imenovan za pravega srednješolskega učitelja na deželno gimnazijo v Ptuj, kjer je deloval celo desetletje. Od tam je bil premeščen na lastno prošnjo v Ljubno na Štajerskem, kjer je poučeval do leta 1895, ko je bil nastavljen za profesorja in voditelja samostojnih slov.-nem. oddelkov celjske gimnazije. Štiri leta pozneje je postal ravnatelj c. kr. državne gimnazije v Mariboru, ki jo je uspešno vodil celih dvanajst let. S končanim šolskim letom 1910/11 je stopil v pokoj in je bil ob tej priliki za svoje zaslužno delovanje odlikovan z redom železne krone III. razreda Se isto leto se je preselil v Gradec, kjer mu vendar ni bilo usojeno vživati dolgo časa svoj pokoj.
V šolskih krogih je bil na glasu kot stvaren in strokovno visoko naobražen šolnik. S svojo živahno razlago je skušal vzbuditi pri učencih zanimanje za prirodopisno vedo; prilično je rad opozarjal na posebnosti domače zemlje. Nasproti učencem je bil resen, toda pravičen učitelj, ki so ga vsi visoko spoštovali. O tem nam pričajo spominske vrstice, ki mu jih je posvetil eden njegovih učencev ob priliki smili3):
„Pokojnik je deloval kot profesor v vseh naših spodnješlajerskih gimnazijskih mestih, in malo bo naše mlajše in tudi starejše inteligence, ki bi ga kot učitelja ne bi Spoznala — in kar je glavno, ki bi mu tudi ne ohranila ljubega spomina. V Ptuju in Celju je učil Gtowacki realne predmete, v Mariboru sem ga slišal učili psihologijo. Ni se vezal nikoli na mrtvo črko, predaval je prosto, lupalam celo dovlipuo. Znal je biti strog, a v lisli strogosti ni bilo čutili kake malenkostne in sovražne odurnosti.....".
V šolskem izvestju gimnazije v Ptuju je Gtowacki leta 1881 napisal zanimivo metodično razpravo o pouku mineralogije na srednjih šolali s posebnim ozirom na gimnazije.
Gtowacki pa ni bil samo priznan šolnik, temveč prav tako važen in neumorno delujoč znanstvenik. Za rastlinstvo se je zanimal že v dijaških letih. To zanimanje mu je s svojimi predavanji še povečal in spremenil v ljubezen do  botaničnega  raziskovanja  vseučiliški profesor
3) Knapp Friedrich, Direktor Julius Gtowacki. Jahresbericht des k. k. Staats - Gymnasiums in Marburg a/D. 1012, str. 8—5. Mil Porträt,
') Ravnatelj Julij Gtowacki. Učileljski lovariš, Ljubljana 1915, štev. II.
botanik H. W. Reichardt, bivši kustos na botaničnem oddelku c. kr. pri-rodopisnega dvornega muzeja in kustos c. kr. botaničnega vrta na Dunaju. Izmed rastlinstva si je Gtowacki izbral skupino brezcvetnih rastlin (cryptogamae) za predmet svojega proučevanja. Zbiral in preiskoval je zlasti lišaje (lichenes) posebno pa mahove (bryophyta). Tudi njegov vse-učiliški učitelj se je mnogo pečal z briologijo, v študij mahov pa je vpeljal Gtowackega predvsem znameniti dunajski briolog arhitekt Johann Breidler, s katerim sta v znanstvenih zadevah mnogo občevala in skupno delala. Med drugimi je bil Gtowacki tudi znanec briologa Friderika Krupičke in lihenologa Arnolda.
Gtowacki je preiskoval ožja pokrajinska okrožja svojih službenih mest in letovišč, v katerih se je mudil za časa počitnic. Obhodil je pa tudi obsežnejše okraje v svrho znanstvenega zbiranja in raziskovanja.
Kot visokošolec je proučeval in preiskal vso idrijsko okolico in Črno prst z ozirom na ondi rastoče lišaje, ki mu jih je določeval lihenolog Arnold, s katerim jih je 1. 1870 tudi skupno objavil. Prišedši na svoje prvo službeno mesto v Gorico 1. 1870 je pričel takoj oktobra meseca zbirati lišaje goriške okolice in do poletja naslednjega leta je njegovo delo že toliko uspelo, da je mogel objaviti v letnem poročilu goriške realke seznani v okolici Gorice se nahajajočih lišajev. Leta 1873 in 1874 je določil dvornemu svetniku M. vitezu Tonnnasiniju herbarsko zbirko lišajev iz Pri morja. Od leta 1874 dalje je zbiral neprenehoma do svojih zadnjih let na Štajerskem, tako v letih 1874 do 1885 v ptujski okolici, v času 1885 —1892 v okolici Ljubna. V letih 1896 do 1908 je preiskal briološko vegetacijo Pohorja. Na Koroškem se je mudil v poletnih mesecih leta 1901, 1902 in 1903 v Gmiindu, kjer je prehodil vso bližnjo in daljno okolico. Leta 1906 je bival kratko časa na letovišču v Dellachu in v poletju 1909 v Hirschenau, odkoder je delal izlete k Sv. Jakobu, proti Velikovcu i. dr. Na Kranjsko je prišel od lela 1892 večkrat nabiral v Savinjske alpe in od leta 1900 v Julijske alpe. Kras je obiskal lela 1896, 1904 in 1910. Za razprave o Kranjski sla mu služila poleg Breidlerjeoega herbarija zlasti Robieev in Saferjen lierbarij mahov, katerih vrste sla določila Breidler in Juratzka. Leta 1896 se je mudil v Islriji, Dalmaciji in Cmi gori; 1. 1904 je napravil znanstveno potovanje po Bosni in Hercegovini.
Julij Gtowacki.
Na svojih znanstvenih ekskurzih je imel Gtowacki srečno roko. Zbral ni le veliko množico novih nahajališč že poznanih vrst v posameznih okrajih, ugotovil je tudi za posamezne kraje mnogo novih vrst in vrhtega odkril več sploh še neznanih gliv, lišajev in zlasti mahov, ki so dobili po njem svoje avtorsko ime. V življenjepisu Gtowackega bo vsekakor zanimivo navesti te nove vrste, ki so pač zanj spomenik „aere perennius". Na posamezne razrede se razdele ti originali4) takole:
a). Glive — Fungi.
Ustilaf/o ceparum Gtow. na Čebulah navadne čebule (alliuni eepa) pri Polen-šaku V Ptujski okolici. M. N. V. f. St. 1891 (ersch. 1892) str. 283.
Puccinia norica Gtow. na gornji strani listov prave špajke (Valeriana celtica). Havnotam, str. LXXXVIII/IX.
b). Lišaji — Lichenes.
(Naštete lišaje je nabral Gtowacki, določil jih je pa kot nove vrste Arnold, zato imajo tudi po njeni avtorsko ime).
Lecothecitim pluriseptatum Arn. na apnenčevih skalah v Idrijskem logu pri Idriji. Verh. z. B. G. Wien 1870, str. 440.
Aspicilla calcarea (B.) var. microspora Arn. na jurskem apnencu v Otelci in na Cavnu. Pri determinaciji je dostavljeno „vel species propria". Kavnotam, sir 150.
liialora carniolica Ani. na bukovem štoru na Hudem polju. Kavnotam, sir. 453.
Caliilaria intermixta Nyl. var. dispersa Arn. na bukovem lubju na Oudnem vrhu. Bavnotani, str. 455.
Tliclidiani dacli/loiitcum Arn. na apnenčevem skalovju pri Divjem jezeru. Bavnotani, str. 401.
c). Mahovi — Bryophyta.
Sphagnmn oc/iraccuni Gtow. na vlažnih tleh po kolih na polu na Slubeck (1550 m), .loch. N. M. f. K., 1905, II. XXVII., str. 0(1.
Distic/iium capiliacciini (Sw.) Br. cur. var. </ibha Glow.ua potu na 1'redil med Ober- in Mittelbreth do 900 m, Somdogma-Alpe (1450—1500 ni). Abh. z. B. G. 1910, Bd. V., H. 2, str. 12.
F.ucladiutn roniniiilaliun Gtow. pri slapu Plive v okolici Jajca v Bosni. ("). B. z. 1900, Nr. 2 str. 53 (= Kucladiuiti angustifolium [Jur.j Glow. Verh. z B. G. 1900, str. 194).
Ijiclailium sli/riacum (ilow. v kamnolomih pri Allenz v okolici  Upnice na
Štajerskem. 6. b. z. 1009, Nr. o.
Tric/ioslonuini inficxiim var. datum Glow. v soteski Doljauki pri .lablanici v Bosni. Verh. z. B. G., Wien 1907, str. 225.
Didi/modon bosniaais (Ilow pri slapu Plive v okolici Jajca v Bosni. Verh. z. B. G., Wien 1900, str. 190.
Haibula conuoluta Hedw. var. propauulifcra (ilow. pri Kanalu. Abb. z B. G. Wien, 1910, Bd. V. II. 2, str. 18.
Bwbtllt acuta (Brill.) Brid. var. patens (Ilow. Istra: v gozdu Siaua in Valldi-
beeeo pri Pulju (80 m). Carn. 1918, sir. 127.
*) Pri naštevanju originalnih visi in razprav je označeno slovstvo s kraticami, ki so razvidne na strani 230.
Tortula aciphylla (Br. ein.) Hartm. var. compacla Gtow. Na Böse Plaue pri Heiligenbild. Jbch. N. M. f. K. 1908, Bd. XXVIII., str. 172.
Tortute subulata (L) var. inframarginata Gtow. na Plaši-planini v Bosni (Verh. Z. B. G. Wien 1907, str. 226) in pozneje v Studenih pri Klani v Istri (Carn. 1913, str. 130).
Orthotrichum tomentosum Gtow. na Rdeči steni na Mangartu. Abh. Z. B. G. Wien, 1910, Bd. V., H. 2., str. 23.
Orthotrichum rupestre Schleich, var. carinthiacum Gtow. na kremenjakovi labori v Bistriški dolini nad Hudičevim mostom pri Tržiču na Gorenjskem (650). Car. U. 1912, str. 45 (= Orth, carinthiacum Gtow. v .Ibch. N. M. f. K. 1905. Bd. XXVII., str. 110.)
Bryum viviparum Glow. na robu Kleinelendgletscherja na Ankogel (2900 m), .Ibch. N. M. f. K. 1905, Bd. XXVII., str. 114.
Bryum Maleteinorum Gtow. na istem nahajališču kakor Br. viviparum Gtow. .Ibch. N. M. f. K. 1905, Bd. XXVII., str. 115.
Bryum carniolicum Gtow. v Triglavskem pogorju (Kredarica, Konjska planina, Malo polje). Abh. Z. B. G. Wien 1910, Bd. V., H. 2, str. 28.
Bryum vcrsicolor A. Br. var. blastospeirum Gtow. na peščeninah ob Savinji pri Braslovčah (300 m). Car. II. 1912, str. 133.
Aulacomnium palustre (b.) Sohwiigr. var. tenue Gtow. na barju pri Sv. Petru pod Wallenbergom. Car. II. 1910, str. 160.
l'olytriclium formosum (Hedw.) var. minus Gtow. v dolini Velike Usore v Bosni (320—370 m). Verh. Z. B. G. Wien, 1906, str. 191,
Orthotheotum intricatum (Hartm.) Br. eur. var. subsulcatum Glow. v Mrzlem kotu pri Sv. Pavlu na Koroškem. .Ibch. N. M. f. K. 1908, Bd. XXVIII., str. 182.
Orthothecium rufescens (l)icks.) Br. eur. var. minor Glow., Mooswald pri Kočevju. Carn. 1913, str. 139.
Pseudolcskea Ulyrica Gtow. na Plaši planini v Hercegovini (Verh. Z. B. G. Wien 1907, str. 227) in na Kranjskem Snežniku pri Ložu. Carn. 1913, str. 140.
Thuidium hygroplülum Gtow. pri slapu Golenitz v okolici Gmiinda na Koroškem. .Ibch. N. M. f. K. 1908, XXVIII., str. 181.
Ctenidium distingucndum Glow. na Komu na otoku Curzola v Dalmaciji in pri Lipici na Krasu (("). B. Z. 1900, Nr. 2 u. Nr. 3); pozneje tudi na Dolenjskem in Notranjskem. Carn, 1913, str. 144.
Brachuthecium rtoulare Hr. eur. var. striatum Glow. na Višarjah, Abh. Z. B. G. Wien 1910, Bd. V., H.2, str. 45.
Camptothcciiim lutcscens (lluds.) Br. eur. var. robustuin Gtow. Ponikve na otoku Krku, Carn. 1913, str. 146.
Sclcropodium Japygum Gtow. na Kranjskem Snežniku. Carn. 1913, str. 147.
(Wowackega razprave imajo pretežno sistematsko obliko; pri nekaterih najdemo v uvodnem delu ali pa tudi med razpravo samo označbo rastlinskih formacij preiskanega okraja. Ti sestavki so posebno važni in zanimivi, ker kažejo kako velika mnogoličnost vlada na primeroma majhnem prostoru, kako so vse poedinkc le mnogolične družbe zavisne od menjajočih se fizikalnih in kemičnih pogojev tal in kake važnosti so listnati mahovi za vegetacijski značaj posameznih pokrajin. Originalnim vrstam je posvetil Gtowacki v svojih razpravah vedno natančen opis. Na podlagi obsežnega poznanja rastlinstva naših krajev, ki si ga je pridobil
na svojih mnogih izletili in pri pregledovanju raznih herbarijev, je zasnoval Gtowacki po vzorcu dr. K. Fritscha „Exeursionsflora für Österreich" v slovenskem jeziku določilni ključ flore slovenskih dežel, katere sta izšla šele dva snopiča. Poleg botaničnih del je izdal Gtowacki tudi dve zoološki razpravi riboslovne vsebine, ki obsegata seznani v Dravi, Savi in Soči ter v njih porečjih živečih rib.
Svoje razprave je priobčeval Gtowacki v izvestjih zavodov5), na katerih je služboval, in v glasilih raznih znanstvenih družb in sicer v Abhandlungen in Verhandlungen der k. k. zoologisch - botanischen Gesellschaft in Wien (Abh. Z. B. G. in Verh. Z. B. G); österreichische Botanische Zeitschrift in Wien (Ö. B. Z.); Jahrbuch in Mitteilungen Carinthia II. des naturhistorischen Museunis für Kärnten in Klagenfurt (.Ibch. N. M. f. K. in Car. Ii.); Carniola nova vrsta, Izvestja „Muzejskega društva za Kranjsko" v Ljubljani (Carn.); Poljudno znanstvena knjižnica Slovenske šolske matice v Ljubljani in Mitteilungen des naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark in Graz (M. N. V. f. St.).
Najvažnejše Gtowackega razprave v časovnem redu so sledeče:
Beschreibung eines neuen Bastardes Anemone l'ittonii (trifolia X iiemorosa). Verb. z. B. (i. Wien 1869, str. 901—902.
Gtowacki - Arnold, Flechten aus Krain und Küstenland. Verh. Z. B. (L, Wien 1870, str. 431—466, Tab. VIII.
Die Flechten '/es- Tommasinlschen Herbars, ein Beitrag zur Flechten flora des Küstenlandes. Verb. z. B. 0., Wien 1871. str. 539 552.
I'rodromus einer Ftechtenflora von (Hirz. ok. (idr/. 1871, str. 3—32
Übersicht Uber den heutigen Stand der Franc com Wesen der l.ichcnen. ho. l'ettau 1877, str. 3-24.
Über die Stelluni/ des Unterrichtes in der Mineralogie an unseren Mittelschulen und insbesondere an den (igmnasien. 11(1. I'eltau 1881, str. 3 — 12.
Die Fische der Drau und ihres (lebietes. Kin Beilrag zur Kenntnis der l'isch-fauna der Steiermark. IMi. Bettau, 1885, str. 3—20.
Ein neuer RoStptlx. M. N. V. f. St. 1801 (erschienen 1892), Str. LXXXVIII/IX.
Iie.itrüge zur Kenntnis der Krgptogamen-Flora der Steiermark, Bavnotani, str. 279-293.
Verteilung der Laubmoose im l.eohncr Bezirke. <)<!. Leoben 1892, 27. str Systematische Übersicht der Lautunoose des Leolmer Bezirkes. <)<!. Leoben, 1898, 31 str.
Die fische der Sace und des Isonzo. IK1. Cilli, 1896, 37 slr. lieilrag zur Laubmoosflora der österreichischen Küstenlandes. ()(i. Marburg, 1902, str. 3—15.
Bettrag zur Laubmoosflora von Gmünd in Kärnten, .ibch. N. M. f. K., 1905,
II. XXVII., slr. 98 128.
*) uG. Cilli     Jahresbericht des Untergymnaslumi In Cilli. — ob. Görz Jahresbericht der Oberrealsohule In Gört.    0G. Leoben    Jahresbericht dos Obergymnasiumi in Leoben     0G< Marburg   Jahresbericht des Obergymnasiumi
in Marburg — U(J. l'ettau      Jahresbericht des Unlergv innasiuins in I'ettau.
Bryologische Beiträge aus dem Okkupationsgebiete. I. Verh. Z B. G. Wien. 1906, slr. 186-207. — II. 1907, str. 19—34. — III., 1907. str. 223—244.
Ein Beitrag zur Kenntnis der Laubmoosflora von Karinen. Jbch. N. M. f. K., 1908, H. XXVI11., str. 165—186.
Die Moosflora des Bachergebirges. ÜG. Marburg, 1908, str. 1—30.
Ein Beilrag zur Moosflora von Bosnien. Ö. B. Z. 1909, Nr. 2, str. 51—53.
Über Ctenidium distinguendum mihi. Ö. B. Z. 1909, Nr. 3, str. 91—92.
Eine neue Art von Eucladium Br. eur. Ö. B. Z. 1909, Nr. 6, str. 222—224.
Beitrag zur Kenntnis der Moosflora von Kärnten. Car. II, 1910, str. 147—103.
Die Moosflora der Jütischen Alpen. Abh. Z. B. G. Wien, 1910, Bd. V., H. 2, str. 1—48.
Moosflora der Steiner Alpen. Car. IL, 1012, 13—47 in 130—156.
Flora slovenskih dežel. 1. snopič. Poljudno- znanstvena knjižnica Slovenske šolske matice v Ljubljani. 1912, zv. III. Uredil dr. Leopold Poljanec, 128 str. — 2. snopič 1913, str. 129-288.
Fin Beitrag zur Kenntnis der Moosflora der Karstländer. Carn. 1913, str. 114 — 151, dve tabeli (pseudoleskea illyrica Gtow. in Scleropodium .lapygum (Bow.)
Johann Breidler. M. N. V. f. St., 1913 (erschienen 1914), str. 3-7. S sliko.
Gtowacki je živel v krogu svoje obitelji mirno, toda delapolno življenje. Deloval je neumorno na šolskem in znanstvenem polju, a tega ni razglašal in tudi ni ljubil besedikavih in blestečih nastopov. V vseh znanstvenih krogih je bil visoko čislan in njegovo delovanje je zlasti važno za spoznavanje cvetane brezcvetnih rastlin Kranjske, Goriške, Koroške in Štajerske.  Časten spomin našemu zaslužnemu rojaku - znanstveniku!
Dr. Gv. Sajouic.
Ivan Ungnad i jugoslavenska tiskara u Tiibingenu. Kad je
bila nastojanjein baruna Ungnada utemeljena jugoslavenska protestantska tiskara u Urnchu-Tiibingenu, trebalo je znatnih žrtava, da se je ista mogla uzdržati. II to ime obratio se je Ungnad posebnim pismom na mnoge velikaše u Njemačkoj, te gradske magistrate, da podupru to krščansko poduzeče. No pomoč je stizala pomalo in polagano, te je Ungnad bio prisiljen, da od svoga predujmi znatnu svotu, da se je tiskara mogla uzdržati.
Meilju mnogim spisima, koji su se sačuvali o hrvatskoj protestant-skoj tiskali u Uradni, nalazimo i sljedeči sastavak, koji se nam je na taj način sačuvao, jer je Ungnad polagao sve račune pred sveučilištem u Tiibingeiui. Iz loga se računa vidi, da je Ungnad u to ime god. 1563. predujmio svotu od B22 lorinta, 7 pacena in B 1'eniga. Račun se nalazi u sveučilišnoj knjižnici pod rubrikoin: Slavischer Biicherdruck, fascikul lil. Nr. 1/2, fol. 4.   Iz računa vidimo što je sve Ungnad  predujmio za
početne radnje i izdatke oko gjagolske tiskare, za koju je Stjepan Konzul moiao najprije poči u Nilrenberg po glagolska slova. Spoininju se mnogo-brojni izdaci za razne glasnike, za nabavil papira za tiskarn, te troškovi za dobavu hrvatskih svečenika prevodioca sa juga, napose pak Anlunn Dalmatina. Točno se nnpnminju izdaci za razne mešlre i polreboče za tiskani
1 za saradnike, pak je taj dokuinenat i važni kulturnohistorijski akt iz one dobe.
Verza ich nus, was der Wolgeborn Herr Herr Hanns Vngnad Freyherr zu Sonnegg etc. zue Christliche werckh deß windischen, Chrabatischn vnd Ciru-lischn Truckhs, ehe dann die hochloblichstn Christlichn Künig, Chur vnd Fürstn Ihrs darzue geraicht, neben dern darzue gehörigen personnen mit grossen Costen vnderhaltung, fürgestreckht vnd dargelihen:
Nr. 1. Erstlich den 14 Nouember anno 1560ten hat wolgedachter Herr Vngnad Herrn Stefano Consuli Inn Blaupeuern gelichn zur Zerung, vnd das er die Craba-tischen Huechstabn von Nürenberg gen Regenspurg vnd von dann gen Tübingen khündt pringen, wie das genanter Herr Steffan sonderbar verehent, laut Bekhandt-nus hiebei Nr. 1...................65 fl. 5 pazn.
Item das F'uerlohn von gemeltn Crabatischen Buechstabn von Vlm gen Vrach bezalt.....................1 fl. 9 pazn.
Item von dem Roß, welche Herr Steffan damals von Vlm gen Vrach geritten, bezalt.......................11 pazn 1 kr.
Item Hansen Fingerlin Burgern in Vlm ein Schaidt für Herrn Steffan bezalt 2 fl.
Item den 28. Februarii anno 1561 für 20 Rill geschreibpapir, so zue dem Crabatischn triickh gen Tübingen geschickht wordn, 1 per 17 pazn, bezahlt 22 fl. 10 pazn.
Item mehr .'1 buech papir zum muster gen Tübingen geschickht, für eins bezalt 10 kr......................2 pazn 8 kr.
Item das fuerlohn von vorstehenden 20 Rill papir gen Tübingn zu Bieren bezalt.........................11 pazn.
Item den Bollen, der das muster defl Papirs gen Tübingen tragen, bezalt. 3 pazn.
Item Zwen Pötten, die Herr Steffan von Tübingen gen Vrach geschikht, deß truckhs halben bezalt....................3 pazn.
Ad 5. Martii zwen Pölten, die von wegn des truckhs nacheinander von Vrach gen Tübingn geschickht wordn, bezali...........5 pazn.
Kodein Thoman Reiman Pollen, der gen Kemptn zue Herrn Primusen Trüber geschickht wordn, bezalt für 15 meil, 1 per 5 kr.......1 fl. 3 pz. 2 kr.
Ad 7. Martii abermals zwen Polten, die von Tübingen gen Vrach del! truckhs halbn geschickht wordn, bezalt...............2 pz. 2 kr.
Kodein hat man Barll Busch polten gen l.abach geschickht in Crain, vinb Crabatiseh Priester zum Truckh, ist von Vrach gen Waldenstein 72 meil, vnd noch 6 meil hiuder Labach hinaus gen Seysenberg, diesen Polln von Waldenstein gen Labach Bieren müssen, dieweil es windisch daselbst, vnd disen auch 20 meil gerait, seind alles 118 meil, vnd hat 3'/a Tag niuessen wartn, ist ime von einer moil 6 kr. vnd 1 tag zuwarln auch 6 kr. bezalt......12 fl. 2 pz. 1 kr.
Ad 12. Martii einem Polten llanuseu Kugler, der zum llerlzog zuo Würlem-berg gen Stuelgarl del! Truckhs halbn geschickht wordn, bezalt I meil vnd 1 Vi tag zuewaiiu.......................6 pz. 2 kr.
Ad 29. Martii hat Herr Hanufl Vngnad einen Pollen gen Nürnberg vmli die Clrulisohen B nee Iis In hon sc Im cid er vnd giesser geschickht, diesen bezalt 21 meil, 1 per 5 kr., vnd .'i lag zuwarten, 1 per 2 pz., thuot -   2 fl. 2 pz. 1 kr.
Die ultimo May Joachim Linckh l'uerman von Reutlingen  bezali, das er
2 Centn der punlzenschneider vnd giesser werk h zeug von Nürnberg bis gen Vrach gofüorl, von Centn 13 palzu, Ihuet...........1 fl- 11 pz.
Ad 3. Juni Hansen Kugler pellen bezalt, den er gen Vlm vom wegen eins Punlzeuschnoidors geschickht wordn, als man gefurcht, der von Nürnberg wurdt
nit khomen, seindt 5 meil, 1 per 5 kr., vnd hat '/a tag gewart, per 1 pz thuet 7 pz. 1 kr.
Eodem Thomas Reimann I'otten, der gen Tübingen zue Herrn Steffan geschickht wordn, bezalt..................2 pz. 2 kr.
Ad 4. Juni hat Herr Hannß Vngnad dem Puntzenschneider von Vlm für sein Mühe, das er hieher gen Vrach geritten, verehrt zwen guldn, vnd bei dem Kurlin wird alhie die Zerung für inie bezalt sambt sein Roß ain guldn sechs patzn
zween kreuzer, thuet.................3 fl. 6 pz. 2 kr.
Item abermals ein Potten, der gen Tübingen zue Herrn Steffan geschickht, vnd im zuwissen gethan wordn, das die Meister von Nürnberg khomen, bezalt 2 pz. 2 kr. Item Hänslin Bader pottn, der gen Nürnberg vmb die Puntzenschneider vnd
giesser geschickht wordn, bezalt von 20 meilen 1 per 5 kr.....1 fl. 20 pz.
Nr. 2. — Item als die benante Meister noch nit koinmenn wollen, hat herr Hanns Vngnad ein aigen Beitknecht nach Inen geschickht, der hat sy mit einen Karrenman gepracht, für sy auch vnderwegen verzert vnd außgebn laut seiner
Raitung hiebey Nr. 2................14 fl. 1 pz. 10 kr.
Item Lienhartn Vespmayr fuerman, der die vorbenannten Meister mit ainem Roß vnd Karren von Weissenburg gen Aurach gefüert, bezalt deß tags 15 kr. sanipt fueter vnd mal. Ist hin vnd wider 8 tag gefarn, thuet 2 fl. die Zerung her hat der Reutknecht, wie ob steet, bezalt, die Zerung wider hinein ist im auf 3 tag
2 fl. bezalt wordn, thuet...................4 fl.
Item dem Rentier vnd Burger von Labach, der Beim Anthonium Da 1 ni a t a in heraus gefüert glichen, als er wider hinein gezogn zur Zerung .   .   .   2 fl. 4 pz.
Item Hanns Kugler Pott von Vrach. Ist gen Wien vmb den Anthoni Wasser-man Setzer vnd buechtruekher geschickht wordn, seind von Vrach bis gen Wien 89 meil, von ainer 5 kr., vnd hat 8 tag müessen wartn, 1 per 4 kr., thuet alles 7 fl. 57 kr. Nr. 3. — Item 12. Juli (ieorgen GruepenpHcher Buchtrueckher zue Tübingen
auf Rechnung geben, laut seiner Bekhandtnuß hiebei Nr. 3......50 11.
Item dem Schriftgiesseru vmb ain Blech zum giessen......5 kr.
Item Inen vmb ain Plaßbalg.............7 pz. 2 kr.
Vmb Leinöl......................1 pz. 7 kr.
Vmb 6 I'fundl Plech zum zeugleutern, 1 per 3 kr.    .   .'.....4 pz. 2 kr.
Vmb ein grossen Schleifstein.................5 pz.
Nr. 4. — Ad 17. Juli Meister Pauln Keringer Schriftgiesser auff Besoldung
gebn laut quittung Nr. 4....................3 fl.
Kodom Jacob Salb Maler von Beutlingn von 00 grossen Cirulischen Buchstaben auf Holtz zureissn bezalt 2 per 1 kr., thuet.......7 pz. 2 kr.
Ad 12. Augusti Vlrichen Moroharln Buechtruekher, den man erstlich zue den
werckh prauchon wüllon, im abor abgekhündt wordn, verert......2 fl.
Kodein bahn Horm Steffan Consul vnd .Birg (Jruepenbttcher buechtruekher zue Tübingen,als Sybey Herrn Bansen Vngnaden zue Pl'ullnig gewesen, verzert l()pz.2kr. Nr. 5. — Ad 15. Augusti Paulen Keringer Schrifftgiosser auf besoldung gebn,
laut quittung Nr. 5......................2 fl.
Nr. 0. — Item moister Micchel Holderiod niaurer von Neyl'fen hat den Ruoch-
Btabenschneidern gemacht, laut einor zodl hiebei Nr. 0......1 fl. 12 pz.
Hein Meistor Michel Locker Zimerman hat 1 tag vor der Bueehstnbensehneider
Stuben versrhlngn, vnd ein Zaun darfür gemacht, per........3 pz.
Item Bartl Busch Poll  isl  mit den Crabatischn Catechismis gen Labach geschickht wordn, sein von Vrach hinein 80 meil, von jeder 0 kr., thuet       8 II. 9 pz.
Darauf! in Herr Primus Trüber 6 fl. gebn, die er verrait, vnd in herr Hannß Vngnad völlig aullzalt..................2 fl. 9 pz.
Item auf dise vnd die Wiener Post hat man zu gewixten tuech kaufft 4 Klln rupffn, 1 per 2 kr. vnd 2 Pfundt wax 1 per 4 pz., thuet.......10 pz.
Ad 17. Augusti dem Gorj Karrer von einem feßlin Trueckher fürneß von Vlm gen Vrach zufüren, bezalt.................5 pz.
Ad 20. dito für 9 hültzene büchsen zue dem Cirulischen Puntzen bezalt 5 pz.
Ad 5. Septembri einen Pottn von Augspurg Hannsen Spengler, der brief von Herren Primusen vnd andern aus Labach gepracht, zalt.....4 pz. 1 kr.
Ad 6. dito dem Kuerman, der die Truckherpreß von Tübingen gen Vrach gefüert, bezalt    .  .  ......... ......  .  .  .  .  .  .  3 fl.
Nr. 7. Ad 8. dito ist Meister Simon Auer Schrifftgiesser von Nürnberg aller seiner Arbeit ausgezalt wordn, hat in allen zue Nürnberg vnd hie zue Urach ein-pfangu, vermög der abrechnung vnd seiner quittung hiel>ey Nr. 7. ainhundert fünffzehen guldn vierzehn Creutzer, dartzue im Herr II.-muli Vngnad auch ein kleidt geschenckht, Weichs dis orts nit eingestellt, thuet   .   .   .   .   115 fl. 14 kr.
Item den 11. Oetobris ist aus Nürnberg geschribu wordn, das Ime Meister Simon von Herrn Hannsn Vngnadn wegn Hannß Haspel vncostn zalt, so auf das fuerlohn der eisen Winden auch seines truchlins vnd deß roß Zerung gangen vnd angeloffen......................,  4 fl. 5 pz.
Item deß (iießzeugs in Nürnberg erkliauffl ist gewesen 8 Centn 30 Pfundt, den Centen pro 10 fl., thuet 83 II. 0 kr., darüber ist vncost gaugn bis auf dito für 54 kr. Thuet...... ... . ..............84 filtern Herrn Steffan (Jonsuli zu bezalung deß fuerlohns hieuorslehenden zeugs 8 Centn, vnd von der eisen windn 1 Centn von Nürnberg gen Vrach, von jeden Cent 13 pz. gebn, thuet.................7 fl. 12 pz.
Item die Kupferin /.ain in Nürnberg crkhaiiffl, bahn gewogn 10 Pfundt, den Centn per 17 fl. gerait, thuet.............0 fl. 50 pz. 2 kr.
Nr. 8. Ad 10. September Herrn Steifano Consuli auf Außgab vnd bezalung allerlay Truckhnotlurft gebn, laut seiner Kaytung hiebey Nr. 8.   .   11 fl. 5 pz. 3 kr.
Item den Pölten Theiß genannt, der das roß Weichs Meister Simon Auer Schrifftgiesser von Vrach hinweg geritten, von Nördling wider bioher gepraihl, poltenlohn zalt von 12 Meiln, 1 per 5 kr., vnd den Holl 2 neue Kisen aufzuschlagen per 0 kr., fneit.....................1 fl. 0 kr.
Nr. 0. — Item den 13 Septenibris Pauln Keringer schilTIgiessor auf sein Be-soldug gebn laut quittung hiebej Nr. 9..........2 fl. 7 pz. 2 kr.
Ad 17. Septombris Herrn Steffan Consul Kuerlohn von W feßlen mit Craba-tischen büochlen gen Hegenspurg zalt..........1 fl. 7 pz. 2 kr.
Nr. 10. — Ad 10. Septombris Pauln Keringer auf Besoldung gebn, laut Ite-khandtnus Nr. 10.......................« II.
Nr. 11. Ad 20. Septombris ist Meister Hannß Hartwach Puntzonschneider von Nürnberg aller seiner Arbeit außzalt wordn, hat inu allem zue Nürnberg vnd hie zu Vrach empfangn, vermög seiner abrechnung hiebey Nr. 11 . 79 fl. 12 pz. Kodein Herrn Steffan bezalt für Kell zue den Pallen zum Kürneß auftragt!  3 II 15 pz.
Ad 25. Septombris Meister Hannsen lleinlzehnan Papirer zu Vrach auf!' Papir zum Crabatischn vnd Cirulischn truckli geben auf Hechnung.....:tt> fl.
Nr. 99. — Ad. 29. Septenibris Herrn Steffan Consul von seinem llanUralh vrni Tübingen hioher gen Vrach zufüercu bezali. Nr. 09........5 fl.
Nr. 81. — Ad 4. Octobris Maister Hansen Hartwach l'untzensehneider bezalt für 17 gemachte Cirulische Puntzen vnd 7 Matrices zu justieren, vnd 14 Pfundt gießzeug zum Truckh außzuleutern, Nr. 81........2 fl. 11 pz. 2 kr.
Item mehrwohlgedachtcr Herr Hannß Vngnad hat Herrn Stephan Consul zue Abzalung der Buchtruckherin zue Tübingen gebn 32 thaler, thun in Müntz laut seiner eingelegten Raytung................36 fl. 4 pz.
Nr. 12. — Item Herr Hannß Vngnad hat weiter genannten Herrn Stetfan zur Zerung, das er sein Weib vnd kindt von Regenspurg gen Tübingen gepracht, geben laut seiner eingelegten Raytung vnd quitung hiebej Nr. 12 ....   50 fl.
Item Herr Hannß Vngnad hat Herrn Primusen Trüber, laut seiner eingelegten Raytung geben vnd zugestelt............158 fl. 5 pz.
Ad 11. Oetobris einen fuerman von Nürnberg Jochim Kinckher bezalt, so man ime noch an zeug zum truckh gehörig fuerlohn schuldig beliben vnd ime verehrt    .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  ,   .  ...  .  .  .  .  .  .  .   1 fl. 10 pz. 3 kr.
Ad 12. Octobris ist Thomas Keinman pott mit denen auf holt/, gerissennen buechstaben gen Nürnberg geschickht worden, daselbst er 2 tag indessen wartn, 1 per 2 pz., vnd von der meil 5 kr., seind 22 meil, thuet .   .   .   .   .   2 fl. 6 kr.
Nr. 48. — Ad 17. Octobris Hannßen Heintzelman l'apirer zue Vrach zue völliger Abzalung 53 Ris Papir zum truckh deß cirulischen Catechismi, darauff er zuuor 30 fl. empfangn, das Pallen per 9 fl. 45 kr. bezalt, Nr. 48, thuet 21 fl. 11 pz. 1 kr.
Ad 21. Octobris ist Thoman Keinman pott wieder gen Nürnberg der neuen Preß halber gesehiekht wordn, hat '/2 tag indessen wartn, per 1 pz. vnd von der meil 5 kr., seind 22 meil, thuet.............1 fl. 13 pz. 2 kr.
Kodein ist mit Bartl Buschn potlen von Vrach abgerechent wordn, das er in Crain gewesen, hat Herr Hannß Vngnad ime anfänglich 6 fl. vnd zue völliger außzalung 1 II. 13 pz. 1 kr, auch ime seinem abwesen seiner trauen 14 pz. gebn lassen, das ander wie es weiter angeloffn, hat ime Herr Primus bezalt, wie in seiner Raitung zufinden, thuet............8 fl. 12. pz. 1 kr.
Item Hannß Kingerlin Burger in Vlm hal von Herrn Hannsen Vngnad wegen auf dises worckh außgebn, erstlich vmb 140 Pfundt Truckherlürneß 21 II. 50 kr.
Item Fuerlohn von den Truchen mit der Crabatisch bueehstabn von Augs-purg gen Vlm..................... 2 fl. 40 kr.
Item für 5 Messing Platt zue der dreyer Herrn Dolmetscher Pildlnussen 1 fl. 18 kr.
Hein für die 2 Käß auff dein Wasser per Regenspurg mit Crabatischen
büechern gesanndt ........... 1 fl. 47 kr.
vnd von denen Wasserzoll gebn indessen ... .   •..........7 kr.
Hein Hannß Raspel der Manlichischen Krben Kactor zue Nürnberg hat über ilie hessischen 200 Thaler mehr ausgebn 15 fl. 13 pz. 2 kr. 3 helor, die Herr Vngnad bezalt, laul genanln Raspeis eingelegter Roylung   .   .   15 fl. 13 pz. 2 kr. 3 heler.
Nr. 13. Item Meister Heinrich Beckh Schreiner hat inn die Truckherey Arbeit gemacht, was man darinnen bedörffl, laut einor verzaiehnuß hibey Nr. 13., welche arbeit im Herr Hannß Vngnad bezalt, per.....16 II. 9 pz. 2 kr.
Suma aller diser Ausgab lliuet Neunhundert Zwaintzig zwen guldn siben patzen, neun Pfenigg.
Inn diser Raytung seind inn denn leisten Katere au Ahls, Hlnff guldn münlz zuuil gelegt vnd derhalbn in der 61. islen .lars Raylung wider inn Kmpl'ang sollen genonien wordn, odor in Beschluß der 63. islen Raytung abgezogn.
Hannß Vngnad Kroicherr zu Sonnogg m. p.
Primus Trüber manu mea subscripsi.
Antonius Dalmata manu propria subscripsit. Stephanus Consul manu mea subscripsi.
Iz vana. 1561. Herren Hannsen Vngunden etc. Ray 1 ung, was S. G. zue dem Crabatisohen vnd Clrulisohen Truckh dargeliehen. Nr. l.
Tübingen, Slaviseher Büch er druck, Eascikul III. Nr. 1./2. fol. 4. 1560—1561.
Zagreb. Dr. Franjo Bučar.
Ein Goldmedaillon des Kaisers Domitian. — Beider bin ich nicht in der Lage über die Auffindung eines solchen Stückes zu berichten. Ich kann nur auf ein solches aufmerksam machen, das einstmals vorhanden war, und vielleicht noch irgendwo vorhanden ist.
In der Registratur der Landesregierung findet sich nämlich ein Faszikel betreffend die im Jahre 1782 erfolgte Aufhebung mehrerer Klöster in Krain, das verschiedene interessante Daten enthält, auf die ich gelegentlich zurückkommen werde. Derzeit will ich bloss auf eine numismatisch interessante Notiz aufmerksam machen, auf Grund der es vielleicht möglich sein wird, das anscheinend verschollene Medaillon in irgend einer Sammlung zu Stande zu bringen.
Am 4. April 1782 fragt sich nämlich die Landesstelle bei der Hofkanzlei in mehreren Belangen an. Funkt 5 lautet: „Kommt bei dem Inventario der Laibacher Klarissinnen vor, dass unter anderen auch ein 12 Dukaten schweres Goldstück Domitiano Imperatore vorfindig sei. Es ersuche daher auf höchste Begcnehmigung, ob selbes dahin Übermacht werden soll". Auf diese Anfrage erging im Hofkanzleidekret vom 18. April 1782.: „Hat die Hofcoon das 12 Dukaten schwere Goldstück des Kaisers Domitiani einstweilen, bis auf weitere Verordnung aufzubewahren."
Was mit dem Stücke dann weiter geschehen ist, konnte ich aus den Akten bis nun nicht entnehmen. Vielleicht findet sich noch in späteren Akten ein brauchbarer Hinweis. In das k. u. k. Münzkabinett scheint es nicht gelangt zu sein, wenigstens erhielt ich über eine Anfrage keine Auskunft.
Da der Grund, auf dem sich das Klarissinnenkloster in Laibach erhob (später Verpflegsinagazin), reich an Münzfunden war, ist es nicht ausgeschlossen, dass das Medaillon in Laibach gefunden wurde. (In einem Grabe?)
Bemerken möchte ich noch, das die Form „Domitiano imperatore" in der Anfrage vom 4. April 1782 darauf hinzuweisen scheint, dass damit wenigstens ein Teil der Inschrift genau wiedergegeben ist.
M. A. Baron Zola.
Podor skalovja v Kokrski debri pri Kranju. Divje romantična dolina reke Kokre je med najzanimivejšimi in nujkrnsnejšhni dolinami našega alpskega ozemlja. Kokra izvira v Karavankah in sicer na pobočjih Velikega vrha, Stegovnika in Virnikovega Grintavca. Takoj v začetku leka je prodrla glavno sleme Kamniških nlp med Kokrsko Kočno in med
skupino Kranjskega Storžiča in je zarezala pri tem svojo globoko strugo v orjaško gorsko gmoto. Svoj prod, pesek in glineni mot pa je odnašala v diluvijalni dobi in ga odlagala ali naplavljala sklad na sklad v dolenjem teku in ga je ob izlivu v Savo pridruževala Savskemu produ. V tisočletjih so se sprijele ogromne množine naplavine v obsežne skladove labore (konglomerata), ki tvorijo sedaj ravnino v okolici Kranja.
Sčasoma pa je izjedla Kokra v dolenjem teku sedanjo strugo v svojo nekdanjo naplavino in zarezala vanjo mestoma približno 25 do 30 m globok jarek. V strmih jarkovih stenah pa so se krušili vsled preperevanja in izpodmivanja manjši in večji kosi labore in se kotalili in padali v strugo, odkoder jih je tirala reka naprej, ali pa so obležali
Kologr. g. Kr. Ivane, šolski vodja v Kranju.
Kokrska deber V 1'er.eli poleg Kranja.
v njej. Jarek se je vsled odkrhavanja polagoma širil in skalne stene so se mu obrasle z grmičevjem in drevjem. Tak jarek zovemo deber. Tako Je nastala romantična Kokrska deber, ki jo štejemo med najznamenitejše naravne krasote v okolici Kranja.
Oblikovanje Kokrske debli pa s tem še ni končano. Neprestano so na delu razni pretvarjajoči činitelji. Tisoč- in tisočletja, pronica dan za dnem voda v razpoke strmega skalovja Kokrskega obrežja. Voda rahlja lepilo V labori s tem, da izlužava iz njega predvsem apnenčevo snov. Na njenem ineslii ostajajo luknjice. Uspeli izlužavanja je, da je labora luknjičava kakor goba. Cim bolj luknjičava je labora, leni več vode sprejema vase in tem uspešneje se vrši izlužavanje. Obenem z njim se vrši v labornih plasteh še druga kemična preosnova, namreč okisavanje (oksidacija) že-
17
lezovih spojin. Uspeh tega pojava prav lahko opazujemo v obrežnem skalovju Kokrske struge; belo lepilo labore namreč porjavi. Ker obliva rečna voda znožje sten naravnost, zato izlužava tam voda laboro najhitreje in izpodmiva in gloje steno zlasti ob povodnjih tako, da nastajajo ob gladini vode pod steno segajoči prazni prostori. Taka izpodjedena mesta ob znožju obrežnega skalovja vidimo ob Kokrski strugi na več krajih. Tisti del stene, ki leži nad praznino, nima več podlage in zaradi tega ga izkuša teža odtrgati. Kadar je od izlužavanja in preperevanja labora zrahljana, tedaj poči naposled previseči kos stene, in čestokrat zadostuje teža prevese same, da se utrga in zgrmi v strugo. Take podore navadno pospešuje še zmrzal. Po luknjicah in razpokah labore zaostajajoča voda v zimskem času zamrzne. Zmr-zujoča voda se razteza, in sicer s toliko silo, da razganja laboro. Seveda se pokaže pri prevešali, kjer jc važen činitelj podora teža previ-seče gmote same, učinek zmrzali hitreje, kakor pa V iicizpodmilih stenah. Prav zaradi tega, ker zmrzal povzroča navadno neposredno krušitev in razpadanje skalovja, so skalni plazovi in po-dori v zimskem in spomladanskem času najpogostnejši.
V skalnatem bregovju Kokre lahko opazujemo, da deluje mehansko in kemično preperevanje neprenehoma. Leto za letom padajo po strmih stenah, zlasti v zimskem in spomladanskem času, majhni odkruški, in zdaj pa zdaj tudi večji kosi skalovja. Manjše odkruške komaj opazimo, čeprav jih je mnogo; bolj nas zanimajo veliki, ki nas po težkem padcu in po obsežnosti opozarjajo nase. Manjše odkruške reka takoj ali pa ob visoki vodi odnaša sproti in jih odlaga drugod; zaostajajo pa večje iu težje skale, ki obleže na bregu ali pa v strugi. Izmed mnogih lakih skal v Kokrski debli pri Kranju naj navedem n. pr. dve, ki sla v Kokri se ko-pajočim meščanom dobro znani,  in sicer sla  lo „Svetinova skala" ') v
') Svetlriovo skalo jo Kokra v poslednjih idili do polovice zasula s prodom
iu sipo.
Sheinatni prerez Kokrske dobri v Pečeh poleg Kranja.
I>i> erte ABCE J«1 segala laliorii (I) prvotno. Vanjo je /.uro/.alu Kokra sedanjo debel- I) pod HC in na njenem dnu sedanjo strugo S. V tej strugi odlaga prod p. stene dobri pa i/podmiva  n. pr. pri in. Oh višji
vodi je i/.podinila v desnem bregu prevesi) V. - K od le preves.....tkrusoni
kosi labore, ki so oblo/ali v Kokrini strugi in so votlo na tem kraju odrivali na nasprotni breg. Pod preveso V in v prostoru med njo iu sedanjo Kokro je stala hiša /. gospodarskimi poslopji. Preveša V se je utrgala 1H. II. l!llf> ob s pikieami o/.naeeui erti MN in podrla hišo popolnoma.
strugi na desnem bregu Kokrskega dola pod Kranjem pod cerkvijo sosednje vasi Huje, in pa „Svecarjeva skala" na levem bregu, nekoliko na desno pod tovarno milarja Focka („Pri Svečarju") v Kranju.
Kolikor pomni sedanji rod, so se odtrgali 1. februarja 1881 ogromni kosi Iaborne stene v Lajhu na levem bregu pred izlivom Kokre v Savo ob Čirčiškem mostu2). Od navpičnega 30 do 35 m visokega skalnatega
5 V2 UI"i tistega dne sprednji deli stene 70 do 80 metrov in so zgrmeli navzdol
brega so se ločili zjutraj ob nad „Podskalovcem" v dolžini s takšno silo, da se je treslo v hišah po mestu pohištvo in so žvenketala okna kakor ob potresu. Odtrgano skalovje je pokopalo pod seboj bajto „Pri Podskalovcu", ki je bila takrat že zapuščena, nekdaj pa so v njej stanovali lončarji. Velikanske in mnoge skale in manjši odkruški so zasuli in zajezili Kokri strugo tako močno, da je voda le a deloma odtekala po mlinskem jarku nasproti ležečega tedanjega Ažmanovega mlina. V strugi pa so se navrhovatili odkruški tako visoko, da so zajezili Kokro in je zaustavljena rečna voda napravila malo jezero, ki se je pro-sliralo od skalnatega jezu navzgor tja do kraja pod Kranjskim župniščem.Okrajni most, Ažmanov mlin in Mally-jeva tovarna so bili v nevarnosti, zato so odprli zasuto strugo, kolikor se je dalo, takoj v prvih dneh. Pri leni delu jim je mnogo pomagala  reka   sama,   ki je
odnašala vrhnje odkruške. Velike spodnje odtrgane Iaborne skale pa so tvorile še vedno do 5 m visok jez. Preko njega si je napravila reka zopet pot, jez pa je še dandanes glavna podlaga umetno napravljenemu jezu nad sedanjim Pavšlarjevim mlinom. Za jezom nastalo kotlino je zasula Kokra sčasoma z obilnim prodom in tako izdatno zvišala svojo strugo.
2) Poročilo V ,Slovenskem narodu" 1881, stev. 28, v „Novieah" 1881, štev. (i. str. 47 in v „l.aibacher Wochenblatt" 1881, Nr. 26.
8|>. j.
Del 1. febr
PotOgi*. K- Botff Pirb, OimoSolOO V Kranju.
L 1HK1 porušenega skalovja v Lajhu na levem bregu Kokre, pred nje izlivom v Savo pri Kranju.
'ti 11..U zgornji rob Htrum\ v levom kolu pri up. j. spodnji de) Kt'danjcjfji jezu nad mlinom.
Na levem bregu leži še sedaj več velikih tabornih skal, ki so se takrat odkrušile.
Od tedaj nismo culi o kaki obsežnejši krušitvi v Kokrskem bre-govju. Letošnje leto (1915) pa so se javili že omenjeni razdirajoči činitelji zopet z večjimi učinki. Na severnovzhodni strani Kranja se je 18. februarja ob 21/2 uri ponoči utrgala od visokega desnega brega Kokre v Pečeh globoko izpodmita in vrhutega še od človeške roke izpodkopana skala in z njo so se odkrušili tudi iz neposredne soseščine precejšnji kosi
labore4). Skala je pod seboj nahajajočo se hišo, v kateri je prebival poljedelec Jurij Sire s svojo družino, popolnoma porušila in jo deloma potisnila prav do vode. Pri tem je ubilo tri osebe. Skala se je razdrobila' pri padcu na več kosov. Odkru-šeno skalovje je zapustilo na skalni steni do 20 m visoko in do 15 tu široko sled. Velika skala je Štrlela nad hišo 5 m iz obrežne stene. Sosednji oddelki labore so sc odkrušili različno, mestoma
do 1 tn, drugod le 0*2 m globoko. Na desni strani odtrganih skal je še ostala srednja velika  preveša. Med  njo in
materno gmoto reži že do
20 cm široka iu nad 150 en. dolga razpoka, ki je bila 00 času podora napolnjena z ledom in po kateri razžene '.....P■«•     ivmic, AoiHki vodja v.-Ki-iiiiju.       v bližnjem času zmrzal ludi
Podor skalovja v Kokrski dobri v Pečeh pri       B6   le,  že   ilak  močno pre-Kranju is. ii 11)1"). perele Iaborne  kOBC in jih
vrže v Kokrino strugo. V obeh  slučajih,  namreč  lela   IK8I   iu   1915, so  nam okoliščine skalnega podora v Kokrskem obrežju popolnoma jasne.   Obakrat  so se podrli globoko izpodmili in previseči deli stene.
Teden dni za tem, dne 24. februarja zjutraj, se je utrgal v Kokrski
3) Poročila o tem dogodku so prinesli: .Slovenski narod" 1915, si. 40 — .Slovenec" 1015, si. 30 in 40 „l.aibacher Zeitung* 1916, Nr. 18 u. 11 — .Sava" 1015, si. s. .Gorenjec" 1015, štev. s. - „ii u s i r i r a ni glasnik" 1015, si. 28, str. 88 (s sliko).
dolini med Tupaličami in vasjo Kokro nad državno cesto v Polajnerjevem bregu del skalovja 4). Večje skale gorenje triadnega apnenca so se sko-talile preko ceste in se ustavile na travniku ob reki. Blizu tega mesta pri 14'5 km se je pogreznil del državne ceste. Na nasprotnem bregu Kokre pa je spolzela navzdol zemlja pri Mengerjevem posestvu. Pri tem se je premaknila večja ilovnata gruda. Dr. Gv. Sajovic.
Društveni vestnik.
t Fran Dobovšek.
Padel je mož! Obramba domovine si je poiskala težko žrtev, zahtevala je delavca, ki je bil na svojem mestu, kjer ga je rabila kultura: [•'rana D o bovška. Kdo ne ve, kaj je povedano s temi besedami? Obiielj pogreša ljubečega soproga in skrbnega očeta, za njim žaluje vojaška uprava, njegovo izgubo čuti za obiteljo najbolj naš muzej in ž njim vsi, ki so imeli priliko, priti ž njim v stik.
Fran Dobovšek se je rodil dne 14. aprila 1. 1876 v Boštanju na Dolenjskem. Ljudsko šolo je posečal doma; v Budolfovem je dovršil dva gimnazijska razreda, a se je zaradi pomanjkanja sredstev vrnil na dom, kjer je delal, kar mu je prišlo na vrsto. L. 1896 je vstopil v finančno službo kot paznik, 5. oktobra I. 1897 pa v c. kr. domobranski pešpolk št. 4 kot računski podčastnik II. razreda. Tu je ostal do 6. septembra 1900. Odlod je šel zopet k finančni straži kot paznik in služil do 30. septembra 1901. Tedaj je ostavil službo in bil sprejet s 1. oktobrom 1901 v c. kr. domobr. pešpolk št. 27 kot računski podčastnik I. razreda. Tu je ostal do vstopa v deželno službo dne 1. maja 1909. Kot vojak je porabil polletni dopust in prestal 1. 1908 v e. in kr. dvornem muzeju na Dunaju praktikom za preparalorsko službo.
V deželnem muzeju je bil na svojem mestu. Pozitivno znanje je obvladal kakor malokateri le stroke; bil pa je tudi nenavadno nadarjen in spreten. Vsaka stvar njegovega delokroga ga je zanimala, vsake se je poprijel, kedar je zahtevala služba. Ker je bil vedno in povsod vesten, ni popustil niti za las, ampak je podvojil prizadevnost pri zamotanih slučajih, da je dosegel smoter, iskreno vnet za stvar ni poznal večjega veselja, nego ako je uspešno pogodil rešitev stavljene mu naloge. Njegova stvarna požrtvovalnost ni poznala nikakih zaprek; predpisanih uradnih ur zanj ni bilo. Ako je delo naneslo, je delal da je završil. Pri tem pa ni bil čmeren ali nevoljen, ampak vedrega obraza, kakor da je to samo ob sebi umevno. Njegova ideal nost je zahtevala v vsaki panogi njegove stroke vedno najvišje smotre. A navzlic temu je bil pri delu skrajno šledljiv, dosegal je z malimi sredstvi
*) Poročilo v „Gore njen" 1915, št. 9.
velike uspehe iu prihranil s tem deželni upravi lepe vsote. Nase mislili mu ni dopuščala njegova izredno požrtvovalna nesebičnost. S tre mil je nevzdržno naprej; razvil se je v strokovnjaka, ki ga je bilo prištevati med najbolj naobražene in m n o g o s t ra n s ke te stroke. Obvladal je moderno derinatoplastiko, konserviranje kovinskih predmetov, sestavljanje razbitih posod, izpopolnjevanje porcelanskih predmetov. Za steklo, les in kost je iskal vedno najboljša in neškodljiva spojila. Odlivke iz sadre je delal tako izvrstno, da jih je bilo na oko težko ločiti od izvirnika, ako jih je pobarval po predlogi. Za nove podstavke in podobno delal je po dani mu risbi kalupe sam. Naj je čistil, desinficiral,  kaširal, spajal
ali karkoli, vse je izvršil z enako spretnostjo in dovršenostjo. Pri arheoloških izkopavanjih je kazal visoko razumnost in preudarnost. Bil je izboren fotograf, bodisi za razglede ali posamezne predmete, za umetniške snimke ali podrobnosti po meri; obvladal je tudi autohromno fotografiranje, pomanjšave in povečave ter izdelovanje diapozitivov. Kodne je bil pri skiopliku, ni bilo nikdar zaprek pri predavanjih.
1'ičli prost i čas je porabil v svojo nadaljno izobrazbo. Na dobre knjige je bil ves mrlev. Dasi ni imel akademične na-obrazbe, je vendar mogel sledili možem z vseučiliščnimi študijami, kajti bilje izredno t Bran Dobovšek. bistrega uma. In baš možje
z akademično omiko so ga privabili v svoje kroge: lam je skoraj izključno občeval in užival iskreno spoštovanje. Bil je izvrsten opazovalec; ko je šel z oprtano puško na lov za muzej, ni videl samo potrebnega plena, ampak premotril je tudi vse njegovo obližje. Dri vsem tem pa je bil prost vsake domišljavosti, takten, skromen brez licemeisl va, hvaležen za vsako pobudo, plemenitega mišljenja in značajen, v velikem in v malem nepodkupljiv, napram vsakomur uljudcu iu poslrežljiv. Te vrline so ga odlikovale kol preparatorja in uradnika.
Dobovšek je bil tudi važen znanstveni delavec. V p r i r o d o p i s j u že splošno izredno naobražen, se je bavil posebno z metulji. V lo stroko ga je uvedel lepidoplerolog, g. sodni svetnik Anion Bulovec. Pozneje je nabiral in delal največ skupno s poštnim nadkonlrolorjein le-
pidopterologom g. Iv. Hafnerjem, ki je posredoval tudi zvezo z dunajskim Bpecijalistom prof. Fr. H e bi o m. Ta je po kranjskih lepidopterologih tekom leta nalovljene nove pojave metuljske faune revidiral in zaključno determiniral. Dobovšek je bil tu zelo porabita moč; pečal se je z nabiranjem domačih metuljev in z rejo eksotov. Na svojih uradnih, še mnogo več pa na privatnih ekskurzijah je prepotoval vso Kranjsko, važneje točke je obiskal ponovno. Nabiral je vselej — sistematično — samo to, kar je rabil. Na ta način je ugotovil mnogo novih nahajališč za posamezne vrste, a tudi dognal več. novih vrst za Kranjsko in celo doslej še sploh neznanih aberacij.
Za Kranjsko nove vrste, dognane po Dobovšku so nastopne.
• Agrotis castanea Esp. (Carniola 1912, p. 69). — Agrotis cos Hb. (Carniola 1912, p. 56). — Anunoconia senex Hg. (Carniola 1912, p. 57). — Hgdroecga mica-cea Bsp. (Carniola 1912, p. 57). — Anaitis simpliciata Tr. (Carniola 1912, p. 57).— Calocala conversa Esp Edini kranjski eksemplar, ki ga je ujel Dob. na južnem obronku Grmade julija 1913. Nahaja se v njegovi privatni zbirki. Ta forma, se dobi le v južni Evropi; v naših krajih le var. agamos Hb. - Cheiinatobia boreata Hb. Na Veliki gori pri Ribnici) novembra 1913. Doslej ta pedic iz Kranjske ni bil še znan; sicer živi v gozdovih na severnem pasu srednje Evrope in njenem severnem delu; pri nas živi le sorodna vrsta bnunata L.
Splošne nove aberacije, ki jih jo zasledil so: Colias ligale L. ab. omnimar-gtnata Rbl. (Carniola 1912, str. 59. lab. VIII, 41). — Melitaea athalia Rott. ab. ob-solela Tutt. (Carniola 1912, slr. 60, lab. VI, 7). — Melitaea athalia Rott. ab. corg-tlialia Hb (Carn. 1012, str. 00, tab. VI, 13). — Satgrus actaea Esp. ab. V ma-erophthalma Rbl. (Carn. 1912, str. 60, tab. VIII, 45). — Agrotis castanea Esp. ab. xanthe Woodforde (Carn. 1912, str. 63); sličen eksemplar je znan samo še iz Anglije. — Calocala eleeta Bkh. ah. latefasciala Rbl. (Carn. 1912, str. 63, tab. VII., 30). -Zggaena pur/mraUs BrOnnich ab. plulo O. Nekoliko aberativen, na Zggaena bri-zae Bsp. spominjnjoč eksemplar, ujet na Ravniku, na južnem pobočju Sv. Katarine, 17. VI. 1012.
Navedene aberacije so bile determinirane od dunajskega lepidopte-rologa prof. H c I>1 a po Dobovškovih originalnih ekseinplarih; nahajajo se v njegovi zasebni zbirki. — Poleg te je nabral tudi veliko muzejsko razstavno in magazinirano zbirko. Zelo dragoceno izbero eksotičnih metuljev, ki jih je bil sam vzgojil, je 1. 1912 velikodušno podaril deželnemu muzeju.
Tudi v vojni službi je še znanstveno deloval, kolikor je mogel. Meseca maja in junija je letos lovil v Bosni pri Višegradu ter pošiljal nalovljene vrste tukajšneinu lepidopterologu g. Iv. H a f n e r j u. Med temi metulji je nekaj znamenitih vrst.
Ilesperia armoricanus Obthr., nova vrsta za Bosno. — Lycaena cgllarus Rott. ah. blaclueri Mili. — Lgcaena eseheri Hb. trans, ad v. ilalinaticani Spr. — Ilesperia carlluuni IIb. ah. nalesiaca Kühl, za Bosno nova aberacija.
Na ekskurzih in izprehodih ga pa niso zanimali samo metulji, ampak vse. Na podstavu svojega temeljitega poznavanja navadnih vrst, opazil  je  lakoj vsako  posebnost  tudi  pri drugih živalih.  Ker sam ni
slovstveno obdelaval takih stvari, je opozarjal svoje znanstveno delujoče znance na vse nenavadne pojave ter jim prepuščal najdene izredne vrste v priobčitev. Še predno je bil muzejski preparator, prinesel je (1. 1908) v deželni muzej progasto belouško, tropidonotus natri.v L. var. persa Pall, (Carniola 1909, str. 19, 109, 165.), ki je bila na ta način za Kranjsko prvič znanstveno ugotovljena. Dalje je prvi našel na Kranjskem n a -brezno kuščarico (lacerta fiumana Werner) v Vipavi 1. 1910; ta vrsta je značilna za fauno avstrijskega Priinorja. (Carniola 1911, str. 144 in 1913, str. 33—34.) — Izmed domačih prirodopiscev je v Vipavskem gričevju 6. VI. 1911 prvi izsledil črnopikčasto gaščerico (algiroides nigropunctatus D. B.), Carniola 1913, str. 30—32; Poročilo deželnega muzeja Rudolfinum v Ljubljani za 1. 1911 in 1912, str. 20.
Vsi ti važni eksemplari so v prirodopisni zbirki deželnega muzeja v Ljubljani, ki jo je sploh vsako leto pomnožil z mnogoterimi in zanimivimi darovi, nabranimi na svojih privatnih ekskurzih.
Zanimale so ga tudi ptice; rezultate svojih opazovanj je prepustil drugim v uporabo. (Carniola 1910 — 1912, 1914.) — Ni pa prinesel s seboj le nabranih stvari, ampak si je vedno zabeležil tudi vse podatke, potrebne za znanstveno delo in ugotovitev nabranih živali.
Da je bil splošno znan kot izboren fotograf, smo že omenili; imel je izredno spretnost pri fotografiranju živih živali v prosti prirodi, o čemer nam pričajo n. pr. podobe v razpravi „Herpetoloski zapiski za Kranjsko" v Carnioli 1913. O teh ilustracijah pravi koroški herpetolog dr. R. Puschnig (Carinthia II, 1914 str. 75): „In der slowenischen Arbeil sind besonders auch vortreffliche Freilichtaufnahmen von Dobovšek zu erwähnen".
Tako bi mogli navesti dalje še dela, z razumom pričeta in zavržena. A brani nam pičli prostor. Vendar pa je posneti že iz teh podatkov, kako živahno, delavno in bogato življenje da je z ranjkini prenehalo. Takoj v začetku vojne je Dobovšek odrinil pod orožje. Po oseinnajslme-sečni prezenčni službi se je na veliko bol njegove koinpanije in predstojnikov smrtno ponesrečil pri padcu s konja; dne 2. oktobra 1915 je izdihnil svojo preblago dušo. Z njegovo ločitvijo od nas je nastala v kulturnih vrstah široka in občutna vrzel. Navzlic temu, da veli moderno, birokratsko načelo, češ, vsakdo je nadoinestljiv, moramo v leni slučaju reči: Dobovška pa žal ni nadomestiti in ga še dolgo, dolgo ne bo. S tem nesebičnim delom si je sani ustanovil trajen spomin, ne samo v srcih vseh, ki so ga poznali, ampak tudi na znanstvenem in kulturnem poprišču. — Ilave, pia anima! Maiduaid — Sajonic.
Dr. Ana Schiffrer f. Po dolgotrajnem bolehanju in osemmesečni bolezni je preminula na Dunaju dne 23. julija, 1915 asistentka dež. muzeja dr. Ana Schiffrer. Rodila se je v Lukovici, dne 17. junija 1867. Vzgojena je bila na Dunaju v zavodu Sucre Coeur. Srednješolskih študij se je poprijela znatno pozneje in zasebno. Maturo je naredila na I. drž.
gimnaziji v Gradcu. Nameravala je najprej študirati zdravilstvo; a po njeni lastni izjavi je uvidela po dveh mesecih, da „nec patiens corpus nec mens f nit apta labori". Zapustila je akademiškn tla ter sklenila v njej lastnem idealizmu posvetiti se bolniški postrežbi. Prestala je komaj težavni kurz; njena šibka konstitucija ni bila kos naporu. Obolela je resno, a prestala je bolezen. V tej krizi ji je naklonila prijazna usoda družico in prijateljico, ki ji je ostala v vseh menjajočih se položajih zvesta opora do smrti. — Ko je okrevala, zastavila je s filozofskimi študijami in jih zaključila z doktoratom. Tedaj se ji je zahotelo po rojstni domovini, kateri so jo bili odnošaji njene usode skoraj odtujili. Meseca maja 1. 1912. je vstopila v dež. muzej kot volonlerka, 1. 1913. je postala asistentka. Z njej lastno prekipečo vnemo je izkušala svoje sile ob raznih panogah: v knjižnici, v arhivu, v umetnostnih in epigrafičnih zbirkah. Literarno stopiti v javnost ji ni bilo usojeno. — Sama bolehna, se je vendar zavzemala za strežništvo pri naših junaških ranjencih, dokler ji Previdnost božja ni ustavila dela usmiljenja. Že 1. 1912. so se jela pojavljati prva znamenja smrtnokalne bolezni, ki se je nevzdržno razvijala in konečno tudi ugonobila to po primernem delu hrepeneče življenje. Molliter ossa cubent!
Društvenim udom. Z izdajo pričujočega zvezka je odbor kljub izredno težkim razmeram častno zaključil letnik 1915 in tako vzdržal kulturno delovanje tudi v tej resni dobi. Požrtvovalno so vztrajali društveni udje, ki jih je vsled izrednih razmer odpadlo le pičlo številce. Odbor je pripravljen nadaljevati svoje znanstveno delovanje tudi v prihodnjem letu in ima na razpolago že mnogovrstne prispevke priznanih naših znanstvenikov. S tega stališča je izdajanje Carniole 1910 zasigurano, ne pa tako z gmotnega. Zato so obrača odbor do vseh udov s prošnjo, da ostanejo zvesti Muzejskemu društvu tudi v bodočo in da skušajo pridobiti še novih društ-venikov. Udnino za 1910 naj blagovolijo poslati v prvem četrtletju, zaostalo pa čimprej. Ako store vsi udje svojo dolžnost, bo možno odboru redno izdajati Car-niolo tudi v letu 1910 v prospeh našemu znanstvu.
Sotrudnikom „Carniolc". Odbor je v svoji VI. redni seji 18. novembra 1915 honorarno lestvico, ki jo je sprejel na predlog t prof. M. Pajka dne 24. aprila 1908, nanovo pregledal in jo z malimi spremembami zopel potrdil. Po ti lestvici, ki stopi takoj za vso od 18. novembra 1015 sprejete rokopise v veljavo, je odmerjen honorar (za tiskano polo a 10 strani) takole:
1. ) K 50.— za samostojne razprave ali zapiske, ki temelje na izvirnih raziskavah sotrudnikov; dalje važnejše razprave, ako jim uredništvo prisodi to stopinjo.
2. ) K 36.— za razprave in zapiske, pri katerih se opirajo sotruduiki v prvi vrsti na dela drugih avtorjev, vendar imajo spisi še značaj samostojnosti, ali pa so prilagodeni našim razmeram. Sem sodijo tudi težavni arhivalni prepisi in še neobjavljeno važno gradivo.
3. ) K 24,— za kompilirano razprave iu zapiske ter za prevode, dalje za lažje arhivalne prepise in vobče znanstveno gradivo.
4. ) Za eno stran: K 4.— pri važnih referatih, sicer K 3-50 iu 3*—. Višje honorarji! more priznali pisateljem v izrednih slučajih samo odbor.
— Izračuna se honorar po lestvicah, ako pola ni polna, po straneh. Pri nepopolnih straneh se računa '/«, '/j> '/2 in 2;3 strani; ako jo več tiska, nego so posamezni do-
ločeni deli, zaračuni se nastopni večji del. — Avtorji razprav dobe po 25 iztisov svojega prispevka brezplačno, od referatov in zapiskov pil le na izrecno željo pri oddaji rokopisa. — Honorar se izplača, ko je ves spis natisnjen. Le pri daljših razpravah se more izplačati tudi v obrokih, ki odpadejo na žo natisnjene dele razprave, a le tedaj, ako ima uredništvo v rokah ves za prihodnjo številko namenjeni del rokopisa.
Z ozirom na vojno dobo in na gmotno stanje društva se potrdi v smislu sklepa z dne 15. januarja 1913 začasno še nadalje znižanje honorarja I. in II. stopinje in sicer: I. stop. od 50 na 40 K, II. stop. od 36 na 32 K.
Mnoge izkušnje glede rokopisov, namenjenih za „Carniolo", so povzročile, da je sklenil odbor v svoji V. redni seji, dne 15. oktobra 1915 naslednje:
1. ) Rokopisi naj bodo pravočasno v rokah uredništva, ker more uredništvo upoštevati le izročene rokopise;
2. ) naj bodo dovršeni po vsebini in obliki. Bistvenega naj se pozneje ne dostavlja in ne črta; oblikovno naj se ne popravlja tako, da bi bilo potreba obsežnejših tiskarskih korektur ali celo novega lomljenja.
3). Prispevki naj bodo pisani čitljivo, da se ogne društvo višjih tarifov stavka. 4.) Od g g. pisateljev na katerikoli način p r o v z r o č. e n i izredni tiskarski stroški se zaračunajo avtorjem samim. Odbor.
Glede oddaje rokopisov za 1. 1916 določa uredništvo nastopne termine: za
1. zvezek do 30. januarja; za H. zvezek do 30. aprila; za III. zvezek do 30. julija
in za IV. zvezek do 30. oktobre 1916. ,.   , ,,.
Uredništvo.
Dijaška čitalnica. Muzejsko društvo za Kranjsko je otvorilo v svoji društvom sobi z letošnjim šolskim letom posebne čitalne ure za dijašlvo onih srednješolskih zavodov, ki so udje društva. Deželni šolski svet za Kranjsko je temu ukrepu pritrdil z odlokom z dno 10. oktobra 1915, št. 4710. Dijaške čitalne ure so trikrat na teden. Čitalnica za dijašlvo se je otvorila 17. novembra 1915. Obisk prvih tednov je zelo povoljen.
Novi udje. G. dr. Viktor Sehwegel, e. kr. ininislerijalni tajnik na Dunaju. — G. Mirko Pleiweiss, e. i kr. pomorski kadet v Kotorju.
Umrl je dno 20. novembra 1915 v Ljubljani g. prof. Friderik Žakelj, c. kr. šolski svetnik. Pokojni je služboval polnili 30 let kol profesor klasičnih jezikov na I. državni gimnaziji v Ljubljani in jo bil na glasu odličnega šolnika. Dno 7. decembra 1015 je umrl ravnatelj c. kr. študijske knjižnico, g. Luka Pinlar. Življenjepis lega odličnega slovenskega znanstvenika priobčimo prihodnjič. — Na laškem bojišču je padel 19. decembra 1015 kot c. kr. nadporočnik delavske kom-panijo Izidor Modic, c. kr. glavni učitelj na ženskem učiteljišču v Ljubljani. Zadel od granate je kljub takojšni pomoči izkrvavel. S pokojnikom smo izgubili zelo marljivega znanstvenika, ki jo gojil slavistični iu germanistični študij. V krogu svojih tovarišev je bil visoko čislan, pri svojih učencih nadvse priljubljen šolnik. Časten jim spomin!
Izdaja in zalaga „Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk .1. Blasnika nasl.