List št. 56.
O živinozdravniških rečeh.
Človek, ki na deželi živi, ima dokajkrat priložnost mnogo napčniga viditi, kadar živina zboli in jo konjederci ali drugi mojstri skazi „cajtajo". Nič bolji kakor ti, so pa tudi tisti gospodarji, ki imajo kakošne stare živinozdravniške bukve, iz kterih so se zdraviteljske modrosti napili, ki ni pi-škoviga oreha vredna; zakaj če že stare bukve nične veljajo, ktereuče človeške bolezni ozdrav-Ijati, so veliko manj vredne stare živinozdravniške, ker tisto, kar so stare bukve o živinskih boleznih učile, je po skušnjah novih časov že večidel kot napčno zaverženo. Naši stari so imeli malo pravi ga umenja o natori in lastnostih bole-zin, tedaj je tudi njih ozdravljanje malo veljalo.
Taka napčna misel iz starih časov —na priliko — je še dandanašnji zlo razširjena med ljudmi, ktere sim se te dni sopet prepričati priložnost imel. Povem jo gospodarjem v poduk in v svaritev, da ne dovolijo neumnost vganjati s svojo živino, kadar na to vižo zboli.
Kadar konja po čevih kolje in grize, je eno poglavitnih znaminj, da se pogostama priprav-
—    222   —
Ija scati, pa ne more. To vidši zažend nevedni hlapci ali mazači berž hrup, da se je konju voda zaperla in da mu bo mehur počil, če se mu voda ne odpre. Sedaj počenjajo berž vse sorte neumnosti, stolčejo popra in hrena in ga vtakujejo ubogi živini v scalo (šrot), ali nekteri išejo celo po ker-šelu ali klešču, ktere nečedni vozniki sami na sebi redijo, da imajo domišljevano zdravilo berž pri rokah. Ko te dostikrat škodljive neumnosti počenjajo, pa zamudijo pravo pomoč.
Zapomnite si gospodarji! Ce konja kolje ali grize, se večidel le zato scati pripravlja, ker se je kerč, ki kolje poglavitno le če va, razširil do scav-niga mehurja; konja po tem le tisi, da bi imel scati, čeravno je mehur prazen ali le malo napolnjen. Berž ko bo kerč ali koljika v če vi h nehala, ho samo po sebi tudi nehalo tišanje k scanju.
Na ceva tedaj se ima gledati pri ti bolezni, čeva se imajo ozdravljati, ne pa scavni mehur! So one ozdravljene, je konj ozdravljen; bo gnoj od njega šel, se bo brez vsiga druziga početja tudi vscal.
Je napadel kerč čeva po prehlajenji, postavite konja, v hlev, dergnite ga krepko po celim životu s slamo, da se spoti, in odenite ga s kočam: vidili boste, da bo že samo to dostikrat pomagalo, zlasti, če se mu še gorke kamilčne vode v gobec vlije.
So čeva nabasane gnoja, je pervo, da se strebijo s podljeno roko, s ktero se vritnikseže, ali z brizglo (klištiro), s ktero se muosoljena voda ali žajfnica v ritnik brizglja; noter naj se mu pa daje čistiga laškiga ali ianeniga olja, po maslicu na enkrat.
Če žila naglo bije (60—70—80krat ali še večkrat vi minuti), naj se mu berž izpusti 8 ali 10 funtov kervi. Kakor bi odrezal, bo jenjala dostikrat po tem vsa bolezin.
Nedolžno scalo in scavni mehur pa pusti pri miru. Ko boš skozi ritnik v čevo segel, boš že čutil, da ni napet;  in če bi se redkokterikrat
Erimerilo,   da je napet,  pritisni na-nj skozi  čevo, jer imaš roko, da ga sprazneš.
Pri ti priliki tudi naznanim, kaj sejeunidan v Prestraniku primerilo. Neki kmet pripelje svo-jiga scer zdraviga in močniga vola k ondašnjimu živinozdravniku: naj ga ogleda; včeraj je bil še popolnama zdrav, danes se pa neprenehoma napenja, pa ne gre celo nič od njega. Zdravnik seže š podljeno roko v ritnik in potegne poldrugi sežinj dolgo, mehko, z gnojem napolnjeno tanjko čevo iz njega! Zdravnik vmije najdeno čevo in vidi, da je bilo suho prešičje čevo, ki ga je vol s pičo vred kadaj požerl.
Mahoma je bil vol zdrav.                     H -r.