STNINA PLAČANA PRI POSTI 2380 SLOVENJ GRADEC / CENA 230 TOLARJEV LETO XXX/ OKTO , rHI ■ •••': IIP . W*rM Ir: ' * /1 L *'/* mam ■■ ■ >• • j «->v HUBERT DOLINŠEK, dipl. inž. gozdarstva GOZDNO GOSPODARSTVO -DELNIŠKA DRUŽBA Zaključili smo lastninsko preoblikovanje Gozdnega gospodarstva iz družbenega podjetja v delniško družbo. Podjetje e v lasti 430 delničarjev. Notranji astniki podjetja t.j. zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci imajo delnice, ki pokrivajo 60 % premoženja, 10 % delnic je v lasti slovenskega odškodninskega sklada, 10 % delnic pa ima kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do sedaj je imela Slovenska razvojna družba 20 % naših delnic. Te pa sta na dražbi kupili pooblaščeni investicijski družbi Probanke Maribor in to Zlata moneta d.d. 10 % in Zlata moneta II. 10 %. S tem je lastninjenje premoženja Gozdnega gospodarstva končano. Delnice z oznako „D" so prav tako navadne delnice, ki se glasijo na ime in predstavljajo 40 % premoženja, ki smo ga odkupili s 50 % popustom s presežkom vrednosti certifikatov. Obe vrsti navedenih delnic se bosta preimenovali v delnice z oznako „G" in take bomo delničarji konec leta 2000 dobili od Klirinško depotne družbe iz Ljubljane. Po tem bo možno prosto trgovanje v skladu s statutom podjetja. Gozdno gospodarstvo pripravlja tudi prvo skupščino naše delniške družbe. Na delnih zborih delničarjev bomo decembra predstavili gradivo za skupščino. Izbrali bomo pooblaščene zastopnike, ki bodo na podlagi pooblastila na skupščini zastopali posamezne delničarje. Seveda pa se bodo skupščine na podlagi predhodne prijave lahko udeležili vsi, ki bodo to želeli. Trženje z našimi delnicami je do donca leta 2000 omejeno samo na udeležence notranjega odkupa. Na podjetju bomo odprli delniško knjigo, kjer bomo spremljali lastništvo delnic. Vsi udeleženci notranjega odkupa so dobili računalniško izpisano potrdilo o lastništvu delnic. To vsebuje podatke o vrsti, številu in serijskih številkah delnic. Delnice z oznako „B" so navadne delnice, ki se glasijo na ime in izvirajo iz notranje razdelitve 20 % premoženja podjetja. Skupščina bo obravnavala poslovanje delniške družbe od 1.1. 1 993 do 31.1 2. 1997, potrdila bo statut podjetja in izvolila tri člane nadzornega sveta, dva člana tega sveta pa izvolijo preko sveta delavcev vsi zaposleni. Skupščina bo obravnavala še strateške cilje in usmeritve gospodarjenja in s tem postavila temelje bodočega delovanja in poslovanja Gozdnega gospodarstva. GOZDARSTVO fi POSLOVNA ENOTA GRADNJE GG GRADNJE - GRADI ZA PRIHODNJE RODOVE! ALEKSANDER ČELAN, ing. Najpomembnejši objekt visoke gradnje v letu 1998, ki je tudi zelo pomemben za krajane naselij Sele in Vme, je adaptacija podružnične osnovne šole SELE - VRHE. Objekt smo pričeli prenavljati 15. 6. 1998 in ga predali v uporabo pred začetkom novega šolskega leta. Objekt je bil po obsegu del in predvsem po času izgradnje zelo zahteven. V pičlih dveh mesecih in 10 dnevih smo objekt povsem prenovili. Porušili smo lesene tramovne stropove nad pritličjem in jih nadomestili z armirano betonsko ploščo. Odstranili smo vse omete znotraj objekta in na fasadi, zamenjali ter preuredili okna ter notranje prostore ter zamenjali celotne instalacije, pode in stropove. Fasada in zunanja ureditev objekta sta povsem nova. S tem so otroci podružnične osnovne šole SELE - VRHE dobili sodobne učilnice, nove sanitarije, kuhinjo ter prepotrebno telovadnico znotraj šole. Najpomembnejše za nas kot izvajalce pa je dejstvo, da so bila dela dobro opravljena ter v zahtevanem roku. Ostali objekti visoke gradnje - izgradnja individualnih stanovanjskih hiš v Slovenski Bistrici, v Slovenj Gradcu, na Holmecu, rekonstrukcija poslovnih prostorov Preventa v Mislinji, izgradnja stanovanjsko poslovnega objekta v 1. Na začetku gradnje 2. Faza rušenja 3. in 4. Sola danes 5. Nov žerjav na gradbišču 6. Ze postavljen žerjav na gradbišču stanovanjsko - poslovnega objekta v Sloven j Gradcu Foto: Edo Kotnik in Aleksander Čelan Mariboru, izgradnja stanovanjsko poslovnega centra v Slovenj Gradcu. Nizka gradnja: rekonstrukcija cest kapelca - Breznik - Klinčman, Vič - Vra-jenk, Dolič Završe, Potoški jarek, Vodenik - Paka, Matavunder - Korešnik, most Šolarček v Slovenj Gradcu, škarpa Remšnik, tekoča dela v gozdarstvu. Nova pridobitev za PE Gradnje: Za izgradnjo novega poslovno - stanovanjskega objekta v Slovenj Gradcu, Glavni trg 51, smo kupili nov gradbeni žerjav italijanskega proizvajalca Cattaneo, s katerim smo zelo zadovoljni in smo zelo ponosni nanj. mm OHRANIMO KULTURNO KRAJINO NA POHORJU IDA ROBNIK Prizadevanja direktorja invalidskega podjetja GG INPO Draga Jumarja za pridobitev primernih del za invalide se uresničujejo. V programu, ki je bil predstavljen tudi Ministrstvu za okolje in prostor je med drugim predlagal tudi čiščenje zaraščenih površin na grebenu slovenjegraškega Pohorja. Po večmesečnih aktivnostih za pridobitev ustreznih partnerjev za sofinaciranje in dovoljenj za dela je GG INPO podpisal pogodbo za začetek del. Stroške ael, ki bodo nastali v letošnjem letu, bosta pokrila mislinjska občina in Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za gozdove , Območna enota Slovenj Gradec pa prispeva strokovni nadzor. Občina Mislinja je ta dela financirala kot javna dela za štiri delavce, vendar pa do sedaj ni bilo možno vključiti več kot dva brezposelna iz Zavoda za zaposlovanje, ker se jih več ni odzvalo na poziv zavoda za delo. V skupini, ki je pričela z deli v ponedeljek, 11 oktobra delajo še trije delavci Gozdnega gospodarstva, vse skupaj pa vodi revirni gozdar Jože Ogriz, ki je pove- „ Interes gozdarjev in tudi drugih uporabnikov tega prostora je, da pokrajino ohranimo takšno, kot so jo za svoje potrebe prilagodili predniki tukaj na Pohorju. Pred 30 oz. 40 leti so te planjave kosili takrtni gozdni delavci in seno (volčič oz baloh) spravljali v dolino za svoje vole, ki jih je imel vsak delavec par ali dva. V dolini je bilo krme premalo, pohorska trava pa je bila zelo bogata z vitamini. Teren smo si najprej temeljito ogledali strokovni delavci Zavoda za gozdove, Območne enote Slovenj Gradec: Drago Zagorc, Mika Medved, Tone Pridigar ter Mirko Cehner in se dogovorili za čiščenje po etapah. Z deli smo pričeli na Črnem vrhu v smeri proti Otišu in bomo nadaljevali naprej proti Pungartu. Te planjave so v privatni lasti Ka-vdekovih, Trampoževih in Rutni-kovih, ki so jih dobili nazaj kot dediči bivših Časovih in Ložniko-vih gozdov. Za omenjena dela bodo vsi dali soglasje. ' V okolici Črnega vrha bomo Z leve proti desni: g. Pogorevc, župan Mirko Grešovnik, A Drago Zagorc in Tone Strgar ▼ Strokovni posvet Foto: Ida Robnik počistili ca 15 do 20 ha, na Otiševem ca 10 ha, proti Grmovškovemu domu pa še 5ha, seveda odvisno od razpoložljivih sredstev. Čistimo predvsem smreko nižje rasti, večje skupine pa puščamo, absolutno pa puščamo jerebiko, cemprin, bukev in brinje. Na tem predelu želimo ohraniti tudi gozdne sadeže kot so: borovnica, brusnica in zaščitene rastline: arniko in encijan. Posekano drevje bomo delno zvoozili s traktorji v gozd, nekaj pa ga bomo pustili in se spomladi odločili, ali ga bomo pustili segniti ali pa ga bomo pokurili. To bi morali narediti zdodaj spomladi in v grmadah kuriti od zgoraj navzdol. Pri tem bi morali organizirati dežurno službo zaradi nevarnosti vžiga trave, kar pa bi predstavljalo precej visok strošek. Se dražje pa bi bilo nabaviti stroj za mletje lesnih odpadkov, ki ga pri nas ni možno dobiti. Vsekakor se bomo dokončno odločili o spravilu posekanega drevja do začetka pomladi." V dneh 15. in 1 6. oktobra so si potek del ogledali tudi: predstavnika občine Mislinja g. Pogorevc in g. župan Mirko Grešovnik ter predstavnik Zavoda za narstvo naravne in kulturne dediščine Maribor mag. M. Jež. Ugotavljali so, da je za razvoj turizma in pohodništva na Pohorju ohranitev planj in odprtost prostora izrednega pomena. Želijo, da bi temu prisluhnili tudi drugi zainteresirani, kot so taborniki, planinci, lovci in drugi. GOZDARJI NA MONT BLANCU (4807m) PRIMOŽ AREH, ing. gozd. tf: Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Slovenj Gradec Dne 20. 8. 1998 je Planinsko društvo Slovenj Gradec organiziralo visokogorsko ledeniško turo na vrh Mont Blanca v Francoskih alpah. Ture smo se udeležili tudi trije gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije OE Slovenj Gradec in sicer Mirko Ceh-ner, Hinko Andrejc in moja malenkost Primož Areh.Celotno organizacijo ture ob skromni pomoči ostalih vodnikov je na svoja pleča prevzel Ivan Hartman - Vanč, ki je tudi vodja vodniškega odseka pri omenjenem društvu, tehnično svetovanje in pomoč je prevzel Franc Tamše. Ture se je udeležilo 61 planincev iz različnih društev širom Slovenije, zaradi tega je bilo potrebno organizirati tri skupine. Prvi dve skupini sta v Chamonix prispeli že v petek zjutraj. Pričakalo nas je hladno in deževno jutro. Tako smo bili obsojeni na celodnevno čakanje na lepše vreme.Naslednji dan, v soboto, so se že zgodaj zjutraj v vsej svoji lepoti prikazali okoliški vrhovi z biserom Mont Blancom.Odločitev je padla, prva skupina pod vodstvom Tamšeta in Hartmana je napadla. Vanč je opisal traso poti: z zobato železnico do višine 2200 m nadmorske višine, nadaljevanje mimo koče Tete Rousse in prenočitev v koči Refuge de Gou-ter, naslednji dan bivak Vallo in končno naskok na vrh. Vančeva skupina je prvi dan vzpona nemoteno prispela že v popoldanskih urah do koče Refuge de Gouter, tam so se oddahnili in tudi prenočili. Ob 3 uri zjutraj so krenili proti vrhu. Celotno pot prve skupine smo budno spremljali v baznem taboru in kasneje na poti proti koči preko UKV radijskih vez. Vse tri skupine so bile opremljene tudi z GSM telefoni. Isti dan smo namreč na pot krenili tudi udeleženci druge skupine pod Rotovnikovim in mojim vodstvom. V tej skupini sta bila tudi ostala gozdarja. Jutro je bilo zelo jasno in vrhovi so se,odeti v nov sneg, bleščeče svetili. Vsa družba je bila prešerno razigrana in polna optimizma. _Ze v vagonih obate žefeznice smo izvedeli najnovejšo vremensko napoved dežurnega vremenarja v Chamonixu, oplazila naj bi nas manjša hladna fronta, vendar je bilo nebo še zmeraj kristalno čisto. Ta čas so se naveze prve skupine gibale od bivaka proti vrhu. Vseskozi smo imeli med skupinami UKV radijsko vezo. V zgodnjih dopoldanskih urah smo z vlakom prispeli do končne postaje, uro kasneje smo zaslišali preko vez zmagoslavne vzklike, Vančnova naveza je osvojila vrh. V krajšem pogovoru je povedal, da se večina navez že vrača proti koči, tri naveze so z njim še na vrhu, vendar bodo tudi zvezdna,zvezdna noči! In res je bila prečudovita zvezdna noč, še veter se je na trenutke spočil, preden je nadaljeval s svojo igro. Iz otopelosti me je predramil strupen mraz, ki se je zarezal vse do kosti. Prisluhnil sem pesmi rožljanja vponk, cepinov in derez. Tu in tam se je začula kakšna kletvica v esperantu. Tudi sam sem se zače[ intenzivno pripravljati na vzpon. Se zadnja kontrola vrvi, pasov in vponk in že je koča iz-gledala kot svečka nekje daleč spodaj.Z vsakim metrom višine je posta- jal korak počasnejši, dihanje hitrejše. Vedno pogosteje se je napenjala vrv, znak za počitek. oni hitro sestopili, kajti obeta se neurje. Opozoril nas je na orkanski veter in povečano oblačnost, ki se je pripodila nekje od vzhoda. Tudi mi smo opazili črne oblake nad nami. Nekje nad kočo Tete Rousse nas je pri hoji začel ovirati močan veter in sneg, skale so začele dobivati leden oklep, vreme se je slabšalo iz minute v minuto, tu smo se srečali tudi z navezami prve skupine, ki so pravočasno pobegnile z gore, Vanč in ostale naveze so bile zelo pozne. Vsi premraženi in premočeni smo vendarle v popoldanskih urah ugledali kovinsko konstrukcijo koče Refuge de Gouter. V dnevnem prostoru koče nas je pričakal Franc in povedal, da je Vanč s tremi navezami ujet v bivaku Vallo.Hvala bogu, da ni ostal na prostem. Obsojeni so bili preživeti noč v bivaku brez hrane, vode (tekočina namreč ob nizkih temperaturah zmrzne) in spalnih vreč. Takrat je bil sestop že nemogoč, začel se je namreč divji ples snežink ob orkanskem vetru. Šele doma smo izvedeli, da je tisto noč ora zahtevala davek, zmrznilo je evet alpinistov nedaleč od bivaka. Naša skupina je ta čas preživljala v varnem zavetju koče. K počitku smo se odpravili okoli 18 ure, takrat so se začele tudi prve zdravstvene tegobe, ki so jih posamezniki čutili zaradi neustrezne aklimatizacije. Vrsta pred sanitarijami se je občutno povečala, »srečneži" so opravljali izločanje iz nekaj odprtin hkrati. Nekateri smo ta čas porabili za spanje pravičnega. Ob 2 uri zjutraj je prišla spodbudna novica iz Cha-monixa, dežurna vremenarska služba je odprla zeleno luč za vzpon na vrh. Viharja je bilo konec. Kakor je nenadoma prišel, tako je hitro izginil. Ko sem stopil na kovinsko ploščat pred kočo, sem se uzrl v nebo in zagledal na milijone svetlih zvezd, ki so bile tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil. Nekje v moji bližini je nekdo zapel: Osebno sem se počutil enkratno,kot da bi mi ta neskončnost beline dajala novih moči. Okoli 6 ure zjutraj smo zagledali bivak Vallo. _Ze na vhodu sem zaklical: „Vanč, ti si naš najboljši prijatelj!" Za trenutek je zavladala tišina, potem se je le zaslišal glas iz notranjosti: „Vanč tukaj!" Stisk rok je bil zares iskren, na prijateljevem obrazu pa sem v soju čelne svetilke opazil izraz, ki je povedal, da si je pridobil nekaj novih izkušenj. Zelo sem bil vesel, da sem svojega gorniškega tovariša našel živega in zdravega. Počasi se je začela tajati tudi njegova žilica za humor. Še par besea in že smo se zagrizli v strmino nad bivakom. Počasi so zvezde začele ugašati, črni žamet noči se je redčil. Grebenov in sedel ni in ni hotelo biti konec.Za pestrost poti so poskrbeli kupčki raznih človeških izločkov, ki so se vrstili ob poti. Kaj vse lahko nadaljevanje na strani 6 Vrh Mont Blanca viha nadaljevanje s strani 5 človek spravi vase? Prehiteli smo angleško navezo. Dva člana sta namreč opravljala jutranje obredno bruhanje. Kratek dvig roke, pet vdihov in naprej. Na obzorju nekje desno od _Zeneve so se počasi začele prve igre svetlobe ob rojstvu novega dne. Za nekaj minut smo obstali. Rojevajoča svetloba in z njo toplota sta nas prikovali na mestu, čas se je ustavil. Ob takšnih trenutkih ni težko razumeti, zakaj so starodavna ljudstva častila sonce kot božanstvo. Vrh je bil še zmeraj nad nami. Hoja se je skrčila na deset korakov, dvajset vdihov. Se sto korakov, dvajset in že smo na vrhu. Zadnji metri so bili za nami kot bi poleteli. Ko smo si čestitali za osvojen vrh, sem v Boštjanovih očeh opazil solze. Tudi moje oči so postale rosne, kajti gora je dovolila. Nekje globoko v svoji notranjosti sem se ji na skrivaj zahvalil. Po obredu trofejnega fotografiranja smo se dogovorili za vrstni red sestopa. Se vedno smo bili na višini 4807 metrov nad morjem, dolina pa še daleč. Na srečo je ob prvih manjših zapletih z derezami evforični duh ostal za nami. Pazljivost je bila na istem nivoju kot ob vzponu. Tako smo srečni in polni novih vtisov že čez nekaj ur sproščeno klepetali in delili nasvete tretji skupini, ki smo jo srečali nad zgornjo postajo zobate železnice. Tudi najbolj izčrpani člani naše skupine so dobili novih moči in prelevili so se v prave gorniške mačke. Svoje zgodbe so opremili s številnimi pridevniki. V Chamonbc smo prispeli v popoldanskih urah in se še isti dan odpravili proti deželi na sončni strani alp. Gora ni bila premagana, ne osvojen njen vrh, le dovolila je vzpon. Devet tujih alpinistov je plačalo davek tudi za nas. Vsi smo pustili delček svojih spominov nekje v snežni brezkončnosti. mmmm Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 0602/43-332 Direktor: Hubert Dolinšek Uredniški odbor: Ida Robnik, Majda Klemenšek in Gorazd Mlinšek Glavna urednica: Ida Robnik Lektorica: Majda Klemenšek Oblikovalska realizacija: Umetniška delavnica IDEA, Maribor Likovna urednica: Marlena Humek Tehnični urednik: Robert Strmšek Računalniška postavitev, priprava za tisk in fotoliti: Repro Studio Lesjak, Maribor Tisk: Odtis, Ravne Naklada: 1650 Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 1998. Na podlagi mnenja Ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 je VIHARNIK proizvod informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za kar se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Foto na naslovnici: Tomo Jeseničnik EKSKURZIJA MISLINJSKIH GOZDARJEV V NEMČIJI ZDRAVKO MIKLASIC, ing. gozd. © Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Slovenj Gradec Pogled na 300 ha veliko površino mrtvih dreves kot posledica emisij in lubadarja (v ozadju]. m-i i Od nekdanje ceste je vidna le še trasa. V času med 23. 9. in 26. 9. 1998 smo bili delavci Zavoda za gozdove Slovenije, KE Mislinja na strokovni ekskurziji na Spodnjem Saškem v Nemčiji. V 1100 kilometrov oddaljenem nacionalnem parku Harz nas je v dveh dneh dipl.inž.gozdarstva Walter Hennecke seznanil z značilnostmi in problemi pri gospodarjenju z gozdovi v nacionalnem parku Harz in izven njega. Pogorje Harz se razprostira na površini 250000 ha, od katerih je 60000 ha izločenih kot nacionalni park. Geološka podlaga je tu podobna Pohorju, saj prevladujejo kisle nepropustne kamenine kot so diabaz, gabro, granit in podobne. Pogorje s svojimi 1000 metri nadmorske višine predstavlja prvo ba-riero zračnim masam, ki se od Atlantika gibljejo proti vzhodu, zato so značilne dolge, ne ekstremno mrzle zime in kratka, razmeroma hladna poletja z obilico padavin ter povprečno letno temperaturo 5,5 stopinj celzija. Zato predstavlja to področje rezervat za pitno vodo velikih mest severne Nemčije, kamor jo po cevovodih črpajo do 300 km daleč. Za Harz je značilna močna spre-menjenost naravne drevesne sestave, saj sta podobno kot pri nas na Pohorju potreba po lesu in način gospodarjenja v preteklosti pripo-nadaljevanje na strani 7 nadaljevanje s strani 6 mogla do nastanka velikih površin smrekovih monokultur. Zaradi tega imajo tamkajšnji gozdarji pri gospodarjenju z gozdovi podobne probleme, kot jih imamo na Pohorju in to je bil tudi glavni razlog, da smo se podali na tako dolgo pot. Mesto St. Andreasberg, Kjer smo bili nastanjeni, je znano staro rudarsko mesto s približno 2500 prebivalci in vzorno urejenim rudarskim muzejem, ki ga obišče do 70000 obiskovalcev na leto. Prebivalstvo St. Andreasberga živi danes v glavnem od turizma. Lepote nacionalnega parka, urejene in označene sprehajalne poti, urejene proge za tek na smučeh, kulturne in zabavne prireditve, informacijski objekti in sama urejenost mesta so garant za dober obisk in dobro počutje obiskovalcev. Prvo rudo (srebro, cink, baker) so tu kopali že v začetku 16. stoletja. Mesto se ponaša z 810 m globokim rudarskim jaškom, ki je bil do leta 1900 najgloblji tovrstni objekt na svetu in s številnimi rudarskimi stroji (28), ki so svojevrstni izumi in neprecenljiva zgodovinska vrednost. Za pogon rudarskih strojev je bil v 18. stoletju zgrajen velik jez (Oberteich), ki je bil takrat največji v Evropi in preko 40 km vodnih jarkov. Radi se pohvalijo, da so ravno tu prvi spletli žično vrv (zajlo), da so pred Nobelovim patentiranjem dinamita že znali razstreljevati v rudnikih z nitroglicerinom ter da so prvi izdelovali vžigalice. Rudarstvo je skozi stoletja porabljalo velike količine lesa, zato so za zadovoljevanje teh potreb nastajale velike gole površine - frate. Te so pred 200 leti pričeli pogozdovati s smreko, predvsem zaradi potreb po jamskem lesu in dobrih uspehov sadnje. Nekoč je bilo v naravni zgradbi gozdov 80% listavcev in 20% iglavcev, danes pa je stanje obratno. Sajena smreka ni ustrezne provenience in je iz nižjih leg, zato imajo velike probleme s stabilnostjo teh sestojev (snegolomi, vetrolomi, lubadar...). Leta 1972 je to področje zajel velik vihar, ki je podrl 30% smrek, nakar so zaradi podlubnikov v naslednih letih sečnje še povečali. Tudi škode zaradi kislega dežja tem sestojem niso prizanesle, zato so postajali iz leta v leto bolj presvetljeni. Pred približno dvajsetimi leti je bil gospod Hennecke na strokovni ekskurziji v Sloveniji in je v Mislinji videl možen način stabilizacije teh sestojev z listavci. Izdelali so program obnove gozdov Harza, prepovedali golosečen način gospodarjenja in zato namenili 30 milijonov DM. V sedmih letih so posadili na 6000 hektarjih pod zastorom starih dreves 20 milijonov sadik bukve, javorja in jerebike. fcsliSIft *i* narasli#?# #11 i- iiflfo ? 6- " ■ HfMHB te&iž ti J Hilli mm Površine z mrtvim drevjem na posameznih mestih v parku namerno puščajo, da obiskovalci na lastne oči vidijo posledice in sami presodijo o potrebi gozdarske stroke. V parku napadeno drevje od podlubnikov strojno olupijo in pustijo. Sprehajalne poti so lepo in smiselno označene. Ker je bil program podkrepljen z zadostnimi finančnimi sredstvi, so razvili način sadnje, ki se od našega precej razlikuje. Najprej odstranijo zeliščno plast, nato pa zemljo strojno premešajo z dolomitno moko (pol kilograma na sadiko zaradi kisle reakcije tal) do globine 40 cm. V tako pripravljeno zemljo posadijo 50 do 80 cm velike sadike, katerim skrbno razporedijo korenine. S takim načinom sadnje si zagotovijo 90% uspeh sadnje in hitrejšo rast sadike tako, da obžetev praktično odpade. Prakticirajo predvsem jesensko sadnjo v novembru, saj jim vremenske razmere to dopuščajo. Zgodaj zapadli sneg nam na Pohorju jesenske sadnje ne dopušča. Za podsaditev 1 ha smrekovega gozda z listavci porabijo 10000 do 20000 DM. Zaradi problemov z divjadjo, predvsem jelenjadjo, uporabljajo najrazličnejše načine zaščite sadik bukve od individualne do kolektivne. V zadnjem času se že kažejo uspehi pri reduciranju parkljaste divjadi, saj se je številčnost te divjadi zmanjšala na mejo, ko zaščite skoraj ne potrebujejo več. Zanimivo je, da se s komercialnim lovom v nacionalnem parku Harz sploh ne ukvarjajo. Ker predstavlja tudi pri premeni mislinjskih monokultur smreke divjad zelo velik problem, smo njihove izkušnje in rešitve pozorno poslušali, saj jih bomo vsekakor lahko uporabili pri našem delu. Po mnenju večine udeležencev ekskurzije predstavljajo podlubniki velik in težko rešljiv problem gozdarjev tega področja. Snegolomi, vetrolomi, kisli dež in emisije so te nadaljevanje na strani 8 Mimm 37 nadaljevanje s strani 7 gozdove tako oslabili, da si niti v sanjah nismo mogli zamišljati, da lahko lubadarji uničijo v kratkem času tako velike površine gozda. V samo šestih letih so lubadarji na tem področju popolnoma uničili 300 hektarski kompleks gozda. Posamezne lubadarke in manjša jedra pa je moč videti na vsakem koraku. Proti lubadarju se borijo na klasičen način tako v gospodarskih gozdovih kot v parku. Osebno menim, da bi bil pogled nekaterih naših lastnikov gozdov, pa tudi nekaterih ostalih porabnikov prostora na 300 hektarsko površino, kjer stojijo samo mrtva drevesa dovolj, da bi se o svojem ravnanju in mnenju o gozdarski stroki nasploh globoko zamislili. Po tej izkušnji sem trdno prepričan, da na vprašanja, kako je z lubadarjem na Pohorju, ne bom odgovoril z „ni večjih problemov", ampak do sedaj smo ga uspešno obvladovali". Kot zanimivost naj povem tudi to, da se proti lubadarju v parku borijo tako, da vse napadeno drevje posekajo, ga strojno olupijo (motorna žaga) ter les pustijo tako, kot je drevo padlo. Tista drevesa, ki jih je pa lubadar že zapustil, pa pustijo stati. Nacionalni park Harz se razprostira na površini 15800 ha, vendar ga nameravajo v naslednjih letih še razširiti. Samo financiranje dejavnosti parka poteka 80% preko ministrstva za okolje, 20% sredstev pa zagotavljajo upravljalci parka s prodajo gozdnih sortimentov sami. Po parku so na mestih, kjer je koncentracija obiskovalcev največja, postavili informacijske objekte. To so tehnično zelo dobro opremljene pisarne, kjer obiskovalci dobijo vse potrebne informacije. Vendar ti informacijski centri nudijo obiskovalcem precej več, kot smo navajeni pri nas, saj je njihova prvenstvena naloga tudi izobraževanje o okolju, naravi, gozdu ter vedenju v takem prostoru. Informacijski center, katerega smo obiskali mi, na leto obišče 30000 obiskovalcev. Celoten park je opremljen z lesenimi tablami in kažipoti, ki so zelo izvirno in enostavno izdelani. Poudariti moram, da je večina cest v parku zaprtih za ves promet. Po označenih cestah in poteh je možna samo hoja in na nekaterih vožnja s kolesi ter pozimi tudi hoja na smučeh. Zanimivo je, da na cestah ne potrebujejo nobenih ramp, ampak zadošča le znak prepovedi vožnje z motornimi vozili. Večina obiskovalcev parka so pohodniki iz večjih mestnih središč severne Nemčije, saj je Harz s 1000 metri nadmorske višine najvišje hribovje tega dela Nemčije. Ljudje, ki živijo v mestih okoli parka, se preživljajo v glavnem od turizma. Zelo je razvit na tem po- dročju zimski turizem, predvsem tek na smučeh. V parku lahko vidimo na relativno majhni površini štiri značilne višinske tipe gozda: • najnižje se razprostirajo bukovi in hrastovi gozdovi, • na nadmorski višini 400 - 700 m so bukovi gorski gozdovi, • na nadmorski višini 700 - 800 m so mešani bukovo smrekovi gozdovi, • nad 800 m nadmorske višine so smrekovi gozdovi, • nad 1000 m nadmorske višine je zgornja gozdna meja. Na vrhnjih področjih Harza se razprostirajo velika visoka barja (podobna na Pohorju - Lovrenška), katera pa so v preteklosti zaradi potreb po lesu poskušali izsuševati. Danes poskušajo v teh barjih vzpostaviti nekdanje naravno stanje in imajo zastavljenih več projektov. Tudi ceste, za katere so se odločili, da jih ne bodo potrebovali več, strojno prekopajo tako, da se njihove trase v kratkem času zasujejo in se skoraj ne vidijo več. Podobne projekte imajo zastavljene za regulirane struge potokov in hudournikov, katere bodo poskušali v čim krajšem času vrniti v prejšnje naravno stanje. Menim, da smo na opisani ekskurziji izmenjali s tamkajšnjimi gozdarji veliko izkušenj in pridobili nova spoznanja, katera nam bodo pri našem delu še kako pomagala. Tak način izobraževanja je še posebej za revirne gozdarje zelo primeren, saj lahko spoznanja gozdarskih kolegov iz različnih okolij in naravnih pogojev osebno izmenjujemo in primerjamo ter jih pri svojem delu tudi uporabimo. Od leve proti desni: Walter Hennecke, Drago Zagorc, Primož Areh, Jože Praininger, Anton Strgar, Mirko Cehner, Matjaž Konečnik, Jože Ogriz. Pred fotoaparatom je bil Zdravko Miklošič. AJV a -isf- ' JŠ l|f\ m v..j m 8B HMNIK KMETIJSTVO PRAZNOVANJE 50-LETNICE „ v ORGANIZIRANEGA ZADRUŽNIŠTVA NA KOROŠKEM MIRKO TOVSAK, ing.agr. Specializirane in splošne kmetijsko - gozdarske zadruge iz območja Koroške so skupaj z območnimi zavodi za veterino in živinorejo ter predstavniki javne svetovalne službe pripravili praznovanje 50 -letnice organiziranega zadružništva na Koroškem. Prireditev je bila na prireditvenem prostoru med skladišči STC in Korošico v Dravogradu. V ta namen je bila organizirana tudi razstava najboljših primerkov goveje živine tren pasem: rjave, lisaste in črno - bele. Predhodni izbor so pripravili delavci selekcijske službe, končno ocenjevanje pa je bilo na prireditvenem prostoru na dan praznovanja. Rejci najboljših živali so prejeli posebna priznanja, za šampionko razstave pa je bila proglašena krava Reka, last rejca Jožeta Libnika iz Jamnice. Konjerejci so na razstavi predstavili izbor konj in žrebic pasme haflinger, še posebej pa je po svoji markantnosti izstopal plemenski žrebec rejca Mirka Zajca iz Šentilja pri Mislinji. Na proslavi je sodeloval tudi podpredsednik vlade Slovenije g. Marjan Podobnik, ki je v svojem nagovoru izrazil posebno zadovoljstvo nad razvojem govedoreje na našem področju. Povedal je tudi, da se bo skupaj s poslanko Mravljakovo zavzemal za dokončno rešitev problema financiranja gozdnih cest, kar predstavlja še poseben problem koroške krajine. V kulturnem programu so sodelovali pevski zbor iz Šmartnega, Postavkova dekleta iz Podgorja, folkloristi in dramska skupina s skečem, ki je bil posebej napisan za to prireditev. Peter Vrisk, predsednik Zadružne zveze Slovenije, je ob tej priliki podelil vsem zadrugam iz našega področja zadružna priznanja za njihovo dolgoletno in uspešno delo. Vsaka zadruga je priznanja podelila tudi svojim najzaslužnejšim članom tako, da je bilo posameznikom podeljenih kar 36 priznanj. KGZ „Ledina" iz Slovenj Gradca je praznovanje 50 - letnice zadružništva združila tudi z že tradicionalno prireditvijo ocenjevanja najboljših žganj domačih žganjek-uharjev. To tekmovanje je pred leti uvedel sedaj že pokojni Andrej Šertel, ki je izdal posebno knjigo o žganjekuhi. To tekmovanje je prerastlo v tradicionalno priredi- tev, saj so Korošci znani žganjeku-harji daleč naokoli. Letošnji naziv šampiona med žganji si je priboril borovničevec, ki ga je skuhal žganjar Jože Kotnik iz Slovenj Gradca, na drugem mestu je bilo bezgovo žganje žganjarja Damjana Smolaka iz Šentanela, tretje mesto pa sta dosegla žganjarja Viktor Ošlovnik iz Otiškega vrha za češpljevo žganje in Franjo Prevolnik iz Mislinjske Dobrave za hruškovo žganje. V nadaljevanju je bila zabava ob zvokih ansambla Rosa, ki pa jo je,žal, zmotil jesenski dež, ki je odgnal marsikaterega obiskovalca. 1. Kravi šampionki je pripel častni zvonec predsednik Zadružne zveze Slovenije g. Peter Vrisk. 2. Prireditve so se udeležili številni pomembni gostje, med katerimi je bil tudi podpredsednik vlade g. Marjan Podobnik. 3. Nagrajenci KGZ „Ledine" iz Slovenj Gradca. 4. Predstavniki veterinarskih zavodov iz Maribora in Celja so poskrbeli za pošteno ocenjevanja najboljših živali. 5. Plemenski žrebec rejca Zaica iz Šentilja pri Mislinji je vzbujal največ pozornosti obiskovalcev. Foto: Mirko Tovšak 9 VIHARNIK V tem sestavku predstavljam našega najstarejšega občana perniške fare, Gašperja SEKOLOVNIKA, kmeta, ki bo kmalu dopolnil 88 let. Dolga leta je bil tudi gozdni delavec. Je naročnik ter zvesti bralec Viharnika, ki ga rada prebira tudi njegova deset let mlajša žena, ki jo po domače kličemo Čičkova Micka. Tu sem se je Micka primožila pred skoraj petdesetimi leti ter rodilav tri otroke: Geliko, Kristino in Petra. Zal, je prva punčka v otroštvu umrla. Gašper kar brž pove, da so na to najemniško kmetijo, ki leži 1150 m visoko in je skoraj najvišja v naši fari, privandrali leta 1933, skupaj z njegovimi starši ter še dvema bratoma Andrejem in Valentinom. Kmetija je bila last veleposestnika Preglova iz Radelj. Vsi hramovi so bili kar precej v slabem stanju in tudi precej strma polja slabo pregnoiena. Skupaj z brati so se zaposlili v lastnikovih gozdovih in drugod, kolikor jim je čas dopuščal, saj so tu gori poletja zelo kratka. Komaj so za silo spravili poslopja in polja v red, že je nastopila druga svetovna vojna. „Tudi med vojno ni bilo lahko. Tam nekje sredi vojne so me na silo mobilizirali v nemško vojsko, a sem se kmalu srečno vrnil domov, ker sta bila oče in mati precej stara. Kmalu za tem so se začeli oglašati tudi partizani in strahu je bilo l {§5 Husqvarna ' pagjcp«j| » • \mamm