280
Spitignjev: Kaj veš . . .
„Hotel sem samo videti," je govoril hitro in jecljaje, „samo videti sem hotel, če bi bilo mogoče, da bi s tabo — da bi s tabo uvaževal praktične razmere. Morda se bo dalo napraviti. Nocoj te nisem vprašal o ljubezni, o vseh teh lepih rečeh; pozneje, Matilda, pozneje. Zdaj sem, glej, precej slabo oblečen in tudi druge praktične razmere — ne bilo bi praktično, da bi zdaj govoril o ljubezni. Pozdravi teto! Kje pa je teta? No, Bog s tabo !"
„Tako se poslavljaš?"
Tedaj pa je padel Štefanu Poljancu klobuk iz roke, stopil je k njej, da sam ni vedel kako, in jo je poljubljal s pekočimi ustnicami.
Ko je hitel   po  temni  ulici v noč, se je bil s pestjo po čelu.
„Kaj ni mogoče ubežati?"
V svitu  svetiljke je ugledal svojo  senco na  zidu in zdelo se
mu je,  da je  švignil mimo  gospod Valentin in da se je pritajeno
zasmejal.
(Dalje prihodnjič.)
Kaj veš
jivaj veš, kako se razplače vihar nad velim jesenskim lesom? Za bliskom blisk, za udarom udar — in vrhi se klanjajo mračnim nebesom . . .
Kaj veš, kako morje vzkipi
in v dnu spodkopuje bregove? . . .
Stoletne skale v prah razdrobi
in dalje nad njimi vali valove . . .
Ah, da vihar sem uničujoč, zaplakal bi v gozdnem šumenju, vso žalost zakril bi v črno noč, potopil v polnočnem tuljenju . . .
In da sem peneč se morski val, vzkipel bi v viharnem hrumenju, ves svet in sebe bi v grob dejal, izginil v brezmejnem pozabljenju . . .
Spitignjev,