LJUBIMKI ČASNIK.
M 10.
Vpetih Vethiga travna

^^Tlr^t 'ZhajVSak.lte/en d-,krat' in S!CCr Vt0,rikJn Petik- PredP'«č«je se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold , za četert
S ipoIJ g- L- kraJC- - fa r l 7 P°n'JaAJe/a ll0'" X, LjublJani se odrajta šc 15 kraJ"- Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold za pol eta ^^.^^^^a^U^/plS ~ VSaka	- pismo zapiše, de so" naročil denarji (PrLlera-
Vradne naznanila*
Na predlog ministra uka in bogočastja, grofa L. Thuna v zadevi očitnih učenikov keršan-skiga nauka je njegovo veličanstvo sledeče določilo :
§. 1. Nobeden ne more na nižjih in višjih javnih učilnicah učenik katolškiga nauka, ali profesor bogoslovja biti, brez de bi bil od tistiga škofa pooblastenje za to dobil, v kteriga škofiji se znajde.
§. 2. škof je v stanu vsakimu to pooblastenje spet vzeti; pa zguba tega pooblastenja še ne vzame v pokoj djanim učenikam pravice postavniga plačila.
§. 3. Vladarstvu pristoji može, ktere je škof za bogoslovske učenike pooblastil, za take učenike izvoliti ali jim privatno učenje dovoliti, ki imajo svojo službo po akademiških postavah opravljati.
§• 4. škofu je na voljo dano, bogoslovcam predmete, ktere imajo na vsCučelišu obiskati, in versto , po kteri se imajo obiskati predpi sati, in jih v seminarjih v tem izpraševati.
§. 5. Za zadnje ojslre izpraševanja v dosego dohtarstva sv. pisma izvoli škof po svoji volji polovico izpraševavcev izmed takih mož, ki so sami dohtarji sv. pisma.
§. 6. Nikdo ne more doktor sv. pisma postati, ki ni pred škofam ali njegovim poobla-stencam na izpoved vere Tridentinskiga zbora presegel.
To vpeljati smo ministru uka in bogočastja naročili. Dunaj 23. aprila 1850.
Franc Jožef.
Pri povišanju podfajmošlra J ur j a Križaj a spraznjena in pod patronatam krajnske vero-zak<yiske zakladnice stoječa podfara Marobic, je kaplanu in beneficiatu v Nemški Loki Janezu Križetu podeljena bila.
Od c. k. poglavarstva v Ljubljani 22. mal. Travna 1850.	Cliorinsky 1. r.
Polltiške naznanila.
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. Kriminalna statistika ministra Schmerlinga, zavolj ktere se nam toliko zabavlja , ne dela sramote Slovencam (govorimo od Slovencov, ker per koroških in štajerskih Slovencih se le zato druge številke pokažejo, ker so z % Nemeov v razsojo vzeti), ampak časi. Zakaj minister reče kakor pervi stavek: Nar manj hudodelstev se stori na Slovenskem (Krajnskem, ilir. primorju); vendar čisti an-geljci tudi Slovenci niso, tudi pri njih so kake hudodelstva, ali med temi je več tacih, ki iz hudiga affekta izvirajo, kakor iz pohlepnosti dobička, kar je pri družili deželah ravno nasproti. Ali ne kaže to, de imajo Slovencimenj pokaženo serce? sosebno če se še premisli, de minister sam pove, de pri Slovencih hudodelci več del brati in pisati ne znajo (in kdo je
kriv?). Iz teh besedi ne sledi torej, de se na Krajnskem nar več vbojov primeri, ampak samo
med hudodelstvi, ki se na Krajnskem sploh prigode, in kterih je skupej manj, kakor drugod, med temi je več tacih, ki iz nagle jeze izvirajo, kakor tacih, ki iz latovske žile. Ali je to madež za Krajnce, kakor p. v LIoydu terdi! Daljej še prida gospod minister, de pri Slovencih je manj nepoboljšljivih hudodelni kov, kakor drugod, de med njimi ženske in mladenči niso k hudodelstvam toliko nagnjeni kakor na Nemškem itd. Ali niso to lepe reči
Ljubljana. Na poklic gospoda ministra no-trajnih zadev je ljubljanska mestna srenja Dr. Kaučiča in Dr. Burgarja na Dunaj v posveto vanje začasne srenjske postave za Ljubljano poslala.
Od S a vi ne se piše v „Grazer Ztg.": Brali smo posledne dni v zunajnih in notrajnih časopisih (tudi Grazer Ztg. je to opomnila) , de SI ovenci v slovenskem jeziku izdanih postav ne razumejo , de jih tu in tam celo nazaj pošiljajo in nemške hočejo. Ako bi to poslednje prav resnično bilo, bi to vendar še ne bil do kaz, de je izdaja postav v slovenskem jeziku nepraktična in nepotrebna reč, ker jasno je, de poslavodajevec ne govori ravno tako, kakor se v kaki nizki koči govori, de se včasih mora tudi takih besedi poslužiti, ki niso vsakimu prostimu človeku znane. Kolikor bolj se bo pa slovenski jezik izobražil, toliko bolj se bodo te težave odvračale, ki so se zdaj pokazale. Zlo zlo dvomimo, de bi nemški prosti kmet ministerske razglase in postave v nemškem jeziku dobro zastopil, in vendar še nobe-nimu v glavo padlo ni tirjati, de bi se ti razglasi in postave tiskale v narečju, kteriga „Castelli" ali „Hans Jtirgel" piše. Prav dobro vem, kako je pri nas mnogo birokratov, ko so razglas gospoda ministra Bacha „iiber die Verfiigbarkeit der politisehen Beamten" brali, z glavo majajo in prašalo kaj je to ,,Verfiigbarkeit", ktera beseda je bila vendar razložena. Seje tedaj čuditi, ako Slovenci kako besedo , ki je iz nemškiga prestavljena , tudi ne zastopijo in z glavo odmajajo? To je le en izgled, na kteriga smo se ravno spomnili; lahko bi sto in sto takih in enakih povedali, ki so vse take baže, de je sicer mnogo pa ne ne-presežljivih težav postave v slovenskem jeziku ljudstvu razumljive storiti. Nasproti moramo zasluge vlade, de je to pot nastopila, z hvaležnostjo spoznati. Zares je, de se pri tem vselej s potrebno previdnostjo neravna, n. pr. prišla je postava v ilirskem jeziku na Štajersko; torej se ni čuditi, de jo ljudstvo ni razumeti moglo, in jo grajalo. Znabiti še danes visi v zgornji Radgoni na černi tabli pred pi-sarnico en iztis deržavne vstave 4. marca 1849 v ilirskem jeziku, kteriga smo sami vidili; in take napake so zares zlo pripravne, neleka-kiga k mnenju pripraviti, de so postave v slovenskem jeziku nepraktične, ampak tudi pro-stiga deželana zmotiti, de je z njimi nezadovoljen.
Celjovec 25. aprila. De bi višji deželno sodništvo za koroško in krajnsko kronovino v
življenje vpeljal, jc prišel c. k. minister pravice gospod Schmcrling 23. aprila ob 8 zve-
čer v Celjovec, in je bil sprejet od predsednika višjiga deželniga sodništva od Buffa, c. k. general-prokuratorja Dr. Ulepiča in predsednika deželnih sodništev Jakopa Stockl. 24. aprila ob 11. je v hiši stanov vpričo mnogih vradnikov sodništva slovesno vpeljal.
Na krasni govor gospoda ministra, se je oglasil predsednik višjiga deželniga sodništva in potem gospod general prokurator ravno tako krasno kakor serčno.
Potem je gospod minister pregledal hišo višjiga deželniga sodništva in bolniga deželniga poglavarja obiskal.
Opoldne je bila pri predsedniku višjiga deželniga sodništva miza za 31 oseb pogernjena. O pol enajstih po noči je pa minister Celjovec zapustil in se na Dunaj podal.
Šlajarska. Od Save se v „Grazer Ztg." piše od 26. aprila od železnice, ki se bo od Zidaniga mosta na Horvaško in Slavonsko naredila. Od Zidaniga mosta do Reichenburga štir mile dalječ se bo že do konca junija naredila, potem se bo naglo naprej delala, in zraven tudi do Zagreba, in od tod bo šla na dvojni poti vKarlovce in Brod. Šla bo vedno po ravnem; torej ne bo veliko težav jo napraviti.
Za kupčijo bo ta železnica gotovo zlo imenitna , ker je Brod žitnica rodovitniga Banata, skoz kteriga tudi cesta bosniške kupčije pelje. Ječmen in rež sta letaš v Banatu že v sredi mesca aprila klasje imela.
*	28. aprila so prišle graške srejnske postave od ministerstva v Gradec.
Austrijanska. Minister pravice je predsedniku višjiga deželniga sodništva na Štajerskem sledeče pismo poslal.
Pri prihodu na Dunaj za svojo dolžnost spoznam, Vaši prevzvišenosti in vsim gospodam sodniškiga stanu in deržavniga zastopništva za prijazno sprejembo se očitno zahvaliti.
Spoznal sim, de bodo umni možje pridno in z veseljem novih naprav se poprijeli. V tem je poroštvo, de se bo sodništvo dobro vedlo, ker je vodstvu Vaše prevzvišenosti izročeno.
S prošnjo, de bi te moje občute gospodam sodnikam in deržavnim zastopnikam naznanili, ponovim zagotovljenje visokiga spoštovanja. Dunaj 28. aprila 1850. Šmerling m. p.
*	Poštne pogodbe z Prusijo, ki so bile 28. aprila na Dunaju razglašene, prinesejo bistvene koristi. Pisma bodo hitreje in bolj ceno na odločeno mesto prišle. Tedaj bo od pisma iz Dunaja v Hamburg, od kteriga je bilo do-zdaj 20 kr. plačati, le 9 kr. odrajlati. Pismo iz Berlina v Athen ne bo več stalo kakor v Terst. Ta poštna pogodba se bo pa tudi na Mod eno in Parmo raztegnila*
$ Civilne častne svetinje se bodo kakor se sliši v civilne častne križe premenile.
** C. k. vradnija denarne kovačnice je vse začasne rokodelce (je jih 400) iz službe spustila , ker se sreberni denar zdaj ne kuje. Zdaj se samo bakreni denar kuje. Delavcev
je 60, ki imajo redno službo, kterim se ne
sme slovesa dati.
*	Iz verjetniga vira zvemo, de se bo obsedni stan poleti nehal, čez 3 mesce ne bo več terpel.
*	Iz vsih kronovin se čuje, de komisije za odvezo zemljiš verlo napredujejo.
, * 30. aprila je bilo pri cesarju posvetovanje v banknih zadevah, h kterimu so bili kupci iz avstrijanskih kronovin poklicani. Cesar je z nekterimi kupci v deželnem jeziku govoril, kar jim je zlo ustreglo. Opoldne so vsi pri cesarski mizi južnali.
Horvaška. Njegovo veličanstvo je po sklepu od 30. marca dijakovarskiga škofa, Jožefa Strossmayer za častniga dvorniga kaplana izvolilo.
*	Krožni inženir Ježeh, kteriga naloga je, telegrafa od Zidaniga mosta v Zagreb napraviti , je že v Zagreb prišel.
Serbska. Iz Semuna se piše: Sreberni in bakrani denar je pri nas popolnama zginil. V podonavskih knezovinah se vse z srebernim denarjem plačuje. Tamošnji kupčevavci naše blago le z banknoti plačujejo. Kar pa mi od njih kupimo, moramo vse v srebru plačati ali pa pri 100 gld. po 16—20 zgubiti. Žito v Sremu in Banatu prav lepo kaže, zavolj tega je že tudi žitna cena padla. Tudi vina se ljudje veliko obetajo in ga že ceno prodajajo.
*	Iz Pešte se 22. aprila v „Lloyd" piše: Vojvodina ni bila nikdar popolnama zaperta, ampak vsak, ki je hotel čez meje iti, je mogel poten list imeti, kar popred ni bilo treba. Za vzrok se to derži, ker Serbi, ker so bili zvesti, svojiga orožja niso oddali, karpavla-darstvo zdaj želi. Zatorej se vsaka hiša na tanjko preiše, in kjer se kako orožje najde, jim je vzeto. Pri tej okoljšini so tudi tu in tam Košutove bankovce našli, in tiste, ki so jih shranili, kaznovali.
** Iz Temesvara se v „narodne novine" piše, de so meje serbske vojvodinc že odločene. Vojvodina bo obsegla: Srem (iloški in rumski okrog), celo Bačko, torontalsko in modoško okrožje, kjer tudi nekoliko Romanov stanuje, in od temeške županije veršečki okrog. Nem-škiga okrožja ne bo v vojvodini in temešvar-skem banatu nobeniga, kar se je spoznalo, de nikjer ni toliko Nemcev, de bi se zamoglo nemško okrožje vstanoviti; vstanovili se pa bodo nemški kantoni, kakor tudi madjarski, ki bodo serbskim in romanskim gosposkam pod-verženi. Slišimo, de ministerstvo rado vidi, de vstava vojvodine in trojniga kraljestva na enkrat na svitlo pride, in de se bo to kmalozgodilo, se iz tega vidi, ker so bili že vsi c. komisarji v Temešvar poklicani. Temešvarsko višji deželno sodništvo je že svoje dela pri-pričelo. Patrijarh je v Karlovce prišel.
Ceska. Havliček, vrednik prepovedaniga časopisa „Narodny Noviny" je dobil od c. k. de-želniga vojaškiga poveljstva sledeče naznanje: „Vredniku časopisa „Narodny Noviny" gospodu Dragotinu Havličku v Pragi.
Praga 20. aprila 1850.
Po naložbi visokiga c. k. českiga deželniga vojaškiga poveljstva od 13. aprila 1850, št. 1407, se vam naznani, de se bo celo preiskovanje zavolj nekih sostavkov v „Nar. Nov." opustilo.
** Ker se prostovoljci več ne potrebujejo se bo tisti denar, ki se je zanje nabral v zaklad za češke ranjene vojake dal.
*	Khevenhiiller je 23. aprila iz Prage se v Galicio podal.
Ogerska. Na Ogerskem se vse pripravlja za preštetev ljudstva. Ne bo se od hiše do hiše hodilo, ampak od vasi do vasi. V vsaki vasi bo fajmošter, krajni sodnik in en častnik to nalogo doveršil. Hiše bodo številke dobile in pri vsaki vasi se bo steber postavil, na kterem bo vasno ime zapisano, kar se še do zdaj nikdar ni zgodilo.
*	V Budapestu se terdnjava naglo popravlja , pravijo ( de bo delo konec oktobra dokončano.
*	Spet so bile komisije poslane v Oršovo, Lugos in Karansebes ogersko krono iskat.
*	„Const. BI." prinese novico iz Stolniga Beligrada, de se bodo višji uradniki zlo pre-menili. Pooblasten c. k. civilni komisar, baron Geringer pravijo, de bo na Dunaj prišel, in njegovo sedajno mesto bo prazno ostalo. Namesti mnogo krajnih nadžupanov bodo c. k. ministerjalni komisarji vodstvo civilne administracije prevzeli in neposredno pod minister-stvarn stali.
*	24. aprila je prišla v Pest deputacia iz Szegedina in je barona Geringerja prosila, de bi prosil, de bi se železnica od Czegleda čez Kecskemet in Szegedin naredila. Ta deputacia se je tudi na Dunaj podala, in pri visokem ministerstvu za to reč prosila.
Lombardo - beneško kraljestvo. G. di Man-tova prinese 20. aprila sledeče:
Ker nekoliko časa roparji po deželi zlo gospodarijo, sim primoran, 4. stavek razglasa od 10. augusta 1849 njegove prevzvišenosti, grofa vojskovodja Badeckiga, spet naznaniti, po kterem vsak, kdor roparja vradi izroči 600 lir plačila dobi.
Mantua, 20. aprila 1850.
C. k. poveljnik terdnjave: G o r z k o w s k i.
*	Luigi Gualazzi iz San Martina, oženjen kmet in oče čvetero otrok, je bil zavolj skriv-niga orožja po nagli sodbi k smerti obsojen, ker je pa z skesanim sercam sam obstal, mu je general Gorzkowski prizanesil.
Tuje dežele.
Rusovska. „Const. Corresp." naznani: Kar zbiranje ruske armade na prusko-poljski meji zadene, stoji od C/enstoliau-a do Lenczyc-a in Ivališa 180,000 za vojsko pripravljenih vojakov. Dobili so pa povelje se pri Lenczycu zbrati. Po zimi jili je bilo razun posadk le 30 do 40,000.
Gerška. Telegrafiško naznanilo pove, de je na Gerškem še vedno pri starem. Na otoku Samos se je punt zoper turškiga poglavarja unel; turški parobrod se je z vojaki tje podal , punt zadušiti. Gerki so 9 roparskih bark vjeli.
Nemška. Prusija od badenske vlade dvami-liona tolarjev tirja, Baden pa po vsi pravici temu tirjanju noče zadostiti. Prusija tudi tirja, de bi badenska vlada pruske vojake, kolikor jih je v Badnu preskerbela, zato pa hoče tudi Prusija badenške preskerbeti, ki so na Pruskem, samo de so 6 mescev že v deželi. Potem takim bi imela badenska vlada za svoje vojake doma in na Pruskem še za Pruske skerbeti.
*	Deržavni zbor v Erfurtu je odložen. Ba-dovic in Karlovic sta obe zbornici zaperla in zboru v imenu vlade za dozdajno gorečost hvalo izrekla.
Laška. Naznanila iz Neapla pravijo, de je kralj obeh Sicilij od papeža prislov „Rex pi-issimus (prav pobožen kralj) z pravico dobil, se pri volitvi za papeža vdeležiti, na kar so zdaj samo tri vlade, avstrijanska, španska in francoska pravico imele. Vsaka teh treh vlad ima namreč pravico enimu kardinalu papeže-viga prestola ne dopustiti.
*	Sardinsko ministerstvo je razglas velkiga škofa, v kterem se sikardiški postavi opera, zaterlo. General Ehrzanowski je odstopil.
*	Upanje, de se bo rimska vlada koj pri prihodu papeža zlo spremenila, se še nispol-nilo. Sicer več lalijanskih časopisov govori, de sveti Oče misli kardinalno svetovavstvo poklicati: in mu celo versto organskih postav predložiti. Papež je sicer zadovoljen s prejemam
v Rimu, pa na prihodnost se le malo zanese, in jo pripusti božji prividnosti. De zavolj tega sveti Oče ne bo ojstro na noge stopil je gotovo. Kardinal Antonelli še sicer ni zaministra izbran, al, ker je on tako rekoč vsemogočen, ker vživa naj večjo čast pri diplomatih in papežu, je gotovo, de mu ne bo spodletelo.
*	Časopis „Riforma" je bil prepovedan, ker je pastirski list turinskiga velkiga škofa hvalil.
*	Diplomatiški poslanci, ki so na papeževem dvoru, so se 15. aprila v Vatikan podali, svetiga Očeta pozdravit. Španski poslanec gosp. Marlinez de la Rosa je pri tej priložnosti takole govoril:
Sveti Oče! Diplomatiški poslanci so tako srečni, Vam pri tej spomina vredni dogodbi svoje ponižno počešenje in odkritoserčne želje razodeti.
Ker smo bili priča evangelskih čednosti, s kterimi ste se v času stisk in nadlog oborožili, ker smo čast zadobili, Vas v gostoljubno deželo spremiti, v kteri ne bo spomin na tako visokiga gosta nikdar ugasnil; moramo za posebno milost božje previdnosti spoznati, pri slavju naj svetejši reči zraven biti, ktero je ona tako vidno varovala.
Z veseljem gleda spet Rim v svojem zidovju svojiga vladarja in očeta, ker ko njega ni bilo, je bilo vse narobe. Vse vlade spoznajo prihod Vaše svetosti za dobro znamenje, de se bo mir in družbeni red spet uterdil, ktera sta tako potrebna za blagostanje narodov; katoliki svet, ki je že tako davno navajen svoje oči na grob svetiga Petra operati, in njegoviga naslednika, naj višjiga cerkveniga kneza na njegovem prestolu častiti, bo božjo roko hvalil, ki je Vaše molitve uslišala in Vaše upe spolnila.
Sveti Oče je potem takole odgovoril:
Vi, gospodje, ki ste mi bili tovarši in to-lažniki v dnevih skušnje in nadloge, Vi ste mi danes več kakor so mi bili kdaj moji pri-jatli. Ker Vam hvalo dam za sočutje, kteriga ste v sreči in nesreči do mene imeli, kteri ste se tako hitro spremenovale, sim Vam posebno hvaležen za sočutje, kteriga mi sedaj poka-žete, in terdno upam, de mi tudi zanaprej svojiga varstva ne boste odrekli.
Naznanite svojim vladarjem in vladam, kako hvaležen sim za vse, kar so oni za sveti prestol z besedo in djanjem storili, in zagotovite jih, de neprehama za mir Evrope in celiga sveta Roga prosim. Želim, de bi se božji blagoslov na vsakiga med Vami in od Vas za-stopljeniga naroda, v obilnosti razlil, de jim ta nebeški dar zmago svete vere nad ditliam nevere, miru in reda nad duham zmotnjav in brezpostavnosti prinese.
*	15. aprila je papež iz visokiga nalaš za to napravljeniga odra celi francoski armadi, ki se je z generalam Baraguay d1 Hillers na vatikanskem tergu postavila, apostolski blagoslov podelil.
Turška. Dva mlada Serba, ki sta dalj časa v Carigradu v šolo hodila, namreč Aleksander šterič in Konstantin Štefanovič sta v Carigradu bila za prestavljavca zvoljena.
*	Sultan se je angleški kraljici z lastnoročnim pismam zahvalil, ker mu je v zadevah begunov na strani stala.
Švajcarsko. „Constitutionel" prinese sledeče pismo iz Genfa: Sedaj, ko se je papež, kteriga je revolucijska stranka iz mesta spodila, spet v večni Rim vernil, bo marsikoga mikalo zvediti, kaj revolucijska vlada dela, ktera hoče z enim maham katolško cerkev vničiti in papežev prestol podreti. Dobro vemo, de ta vlada akoravno zmagana in zaterana še ni obupala. Pobegnila je v Švajco, in vCenfu, v glavnem mestu protestantizma, se sedaj Mazzini, ki se za glavarja rimske republike derži, pod varst-vam tamošne vlade v zborih posvetuje. Od tod pošilja okrog pisma v imenu triumvirata. ■—
„Rim", pravi, „ni več v Rimu, ampak tam, kjer sini jez". — Od tod protestira zoper papeža, le truimvire za pravične vladavce Rima derži, in v njih imenu se oberne nakozmopo-litiške prostovoljce z besedami: „Vaš zbor ni razpušen, ampak le razliran. Vaši triumviri, kteri so svojo moč zgubili, bodo o pravem času vas spet poklicali".	V imenu triumvirata
Mazzini.
Francoska. Na Francoskem so vedno veči homatije, že je prepovedano orožje in smodnik prodajati.
Angleška. Angleški in irski proletarjat seje zjedinil. To zjedinenje je storitba Chartistov, nasledki tega pa so silno važni. Irski časopisi naznanijo sklepe irskiga proletarjata; so sledeči: 1. irski proletarjat se popolnama z angleškim sklene; 2. temeljne postave irskiga ljudstva so: mi ne spoznamo nobene pravice, ne človeške ne božje, ki se tako raztolmačiti da, de nekterim ljudem pravico podeli druge ljudi stiskati in tlačiti, ki nekterim pravico podeli v neizmerni obilnosti uboge žuliti, med tem ko naši bratje glada umirajo in kmetje tega ne smejo vživati kar z znojem na čelu pridelajo.
* Časopis „Morning Herald" naznani verjetno novico, de je lord Palmerston berzoteka v Aten poslal, ki gospodu Wysetu naročila nese, ki so primerne razpertije med Angličani in Gerki poravnati.
Podonavske knezovine. Knez iz Bukarešta je zavolj primerne lege mestice Kalaraš na Donavi, nasproti Silistrije, polepšati in dozidati ukazal. Inženir Dragotin Popovič je dobil povelje, njegov ukaz doveršiti. Kalaraš bo zanaprej gotovo imenitno tergovsko mesto, ker krog in krog naj rodovitniši polje leži.
Hazne naznanila.
— Gosp. Henrik Freyer, varhLjubljan-skiga muzeuma, se bo po sporočilu nadvojvoda Ivana, vodja zemljoznanske družbe, že pervi dni tega mesca na pot podal, zaporedama celo Krajnsko deželo, hribe in doline, obhodit in preiskat mnogotere razpole kamnja, persti in rudnine, iz kterili zemlja Krajnske dežele obstoji, de se bo natanjko vedilo: v tem kraju se te kamnja, persti i. t. d. najdejo, v unim pa te. Gosp. Freyer, ki je za letaš noter do konca avgusta dovoljenje dobil, v tem poslanstvu po deželi hoditi, bo začel z Gorensko stranjo. Kakor je gosp. Freyer za Krajnsko deželo poslan, so poslani tudi za druge dežele No-trajno-Avstrijanskiga drugi natoroslovci. V tem preiskovanju se ne bo nobena sorta kamnja in rudstva sploh, če je še tako navadna in malovredna, v nemar pustila, ampak od vsake sorte bojo gospodje preiskovavci nar manj 2 kosa v svojo torbico vzeli, de se bo en kos v izgled shranil v domačim muzeumu, drugi kos pa se bo poslal vodstvu zemljoznanske družbe v Gradec. Namen tega zemeljniga preiskovanja ni po dragih kamnjih ali biserih slediti, ampak zvediti: ktere kamnja, persti i. t. d. se sploh najdejo v ti, ktere v uni deželi. Iz tega natanjčniga zemljoznanstva bojo izvirale mnogoverstne koristne vednosti tudi za kmetijstvo, gojzdorejo i. t. d., ker se bo po tem na tanjko lahko razsodilo: ta hrib je za to drevje, uni za drugo pripraven i. t. d. Kakor se spodobi vsacimu omikanimu človeku, de ve, ktere živali in ktere zeliša in rastljine i. t. d. so v njegovi domovini doma, tako bo tudi lepo vediti, ktere kamnja, persti, rude se tukaj najdejo. — Med tem časam, ko gosp. Freyerja ne bo doma, bo vunder muzeum vsak četertek in vsako nedeljo po navadi vsacimu odpert, ki ga obiskat hoče. (Novice.)
— Včeraj ob 10. je bil vclki zbor slovenskiga družtva v Ljubljani.
—	Na avstrijanskem je zdaj 16 katolških družtev, in sicer: katolško družtvo na Dunaju, katolško in družtvo sv. Vincenca v Lincu, katolško družtvo v Bernu, slovansko in nemško središno družtvo v Bernu, pervo z 44, poslednjo z 20 podružnicami, dva družtva sv. Vincenca in trije družtva za device, nemško in češko katolško družtvo v Pragi, družtvo sv. Pavla v Gradcu, družtvo sv. Vincenca in sv. Elisabete v Inšpruku, družtvo sv. Ruperta v Solnogradu.
—	Pismo iz Angers sledečo zgodbo pripoveduje. En strugar je imel ediniga sina pri 11. pešnem polku. Ko se ta domu približuje, mu gre oče nasproti in ga objame predenj je na most stopil. Sin mu je obljubil, de bo o .pol ure doma. „Tvojamati te težko pričakuje," mu reče, ko od sina gre. Komej je pa te besede izrekel, ko njegov sin z mostam vred v vodo pade. Oče skoči za njim v vodo in pet vojakov reši; njegoviga sina pa ni med njimi bilo, in še le drugi dan so ga najdli, ki je zastavnika v naročju imel.
—	Na Jugu Mednali v Algiru se je naenkrat neizrečeno kobile na zemljo verglo. Čuden prigodek je pa to, de je koj zakobilcami strašna truma vrabcev priletela, ki je vseko-bilce pojedla in setvo rešila. Zadnja živinska kuga je enimu samimu rodu v Algiru 100,000 ovac vzela.
—	Kdaj bo cesar v Ljubljano prišel, se še za gotovo ne ve, neko naznanilo pravi, de se misli 5. t. m. iz Dunaja podati.
—	Znani češki pisavec Tomicek izdeluje češko gramatiko za Nemce. Eno prav izver-stno gramatiko je on že popred izdal.
—	V Brodu je ena judinja 22. aprila svojiga lastniga 10 let stariga sina umorila. Pravijo, de ga je z lastnimi rokami zadavila. In ko si ji zlo močen fant opre, ga je z vso močjo na steno vurgia, de ;>i ga <iila popred ubila. Drugi pa pravijo, de ga je le tako dolgo bila, de ga je ubila.
—	Cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana se bosta 4. maja v Ploškovic blizo Leitmerica podala, in se potem spet v Prago vernila; v fnšpruck, kjer bosta po letu ostala, bosta še le v sredi junija šla.
—	Za moravske ranjene vojake se je o kratkem 40,000 gld. nabralo.
—	Dr. August Smetana, duhoven knežkiga križanskiga reda, je bil iz vsili prižnic glav-niga mesto Prage v prekletstvo djan, iz družbe pravovernih odločen, in duhovnam je bilo naloženo čuti, de imenovani ne bo sv. zakramentov delil in ne prejemal. Temu naznanju se je pristavil popis njegoviga življenja in njegoviga odpada od katolške cerkve.
Na zadnje so bili pravoverni opominjani, za-peljivcam se ojstro zoperstaviti, in ne dvomiti, de bi cerkev ne zmagala. Naj valovi časa buče, čolnič se ne bo razbil, ker njegov jambor je križ, kteriga je Jezus postavil, Bog sam je veslar, in sveti Duh jadra razpenja.
—	Iz Pariza se piše, de je nek človek Worms po imenu novo tiskarno mašino znaj-del, ki vsako uro 15,000 iztisov natisne; in ako se sopar rabi, se število še zlo pomnožiti zamore. Pet oseb, od kterili samo dve odra-šeni morate biti, store toliko kakor jih je popred petnajst.
—	V Pohlehradcu je hotel en premožen pa svojoglaven mlinar, ko je bil pijan z puško nekiga memogredočiga moža ustreliti, ker je rekel, de ga obljuba veže to storiti; domači so mu to vendar obranili. Potem se vleže kakor de bi spal, de je domače golufal, de so se preč podali; pa kmalo potem je svojo mlado nosečo ženo ustrelil, in poleni tudi sa-miga sebe.
—	Pripovedujejo, de bodo vsi tisti častniki, ki so na papeževi zemlji bili, rede dobili.
—	Gospod Juri Pejko je dobil dovolenje časopis za kmetijstvo v slovaškem jeziku izdajati.
—	V Sorci na Gorenskem napravljajo slovensko bukvarnico. Te dni gre cel zaboj za to napravo nakupljenih bukev v Sorco. Sorčani so to napravo z veseljem pozdravili in sami denarji zanjo zlagajo. Hvala pa tudi ondašnjim duhovnim gospodam, ki se tako lepo trudijo za omiko in izobraženost ljudstva!
Nasledki potresa v Stagni v Dalmacii so strašni. Potem ko so že 4 hiše na kup padle, se jih je še 25 večidel poderlo, 27 pa je tako hudo poškodvanih, de se bodo mogle podreti, 85 jih je sicer tudi veliko škode terpelo, vendar se bodo dale še popraviti. Samo 10 hiš je še, v kterili zamorejo ljudje stanovati. Sko-rej vsi prebivavci so mesto zapustili in se v druge kraje podali ali pa blizo mesta koče napravili, v kterih stanujejo. Tudi politiške in druge gosposke so mogle poderto mesto zapustiti, ker je zlo nevarno v hišah stanovati, ker se zemlja še vedno trese, vender ne več zlo. Znamenito je to, de na morskem bregu od potresa, kolikor smo da zdaj zvedili, nič ne vedo.
—	V Smirni je bil velik potres; v Carigradu se je novica raznesla, de je bila 22. aprila ena cela vas podsuta.
—	Pražkimu kamnoseku, Jožefu Maksu, so Pražani naročili, spominek za umerliga predsednika češke komisije za odvezo zemljiš in ministerjalniga svetovavca Klecanskiga narediti.
—	Havvliček v časopis „Union" naznani iz Kolina, da ni res, kar „Pražky Noviny" naznanijo , de bi mu bil mestni poglavar v Kru-dimu dovolil politišk časopis izdajati, srenjsko svetovavstvo pa stanovanje prepovedalo. Uzrok, ki ga je primoral, drugo mesto za izdajo svojiga časopisa poiskati, leži samo v tiskarnih zadevah.
—	V Malti je 124 ogerskih begunov barko najelo, de se bodo na Belgiško in Angleško preselili.
—	Ker jih na Dunaju mnogo ob pamet pride, sta se dva angleška zdravnika tje podala, de se bosta tam učila in svoje skušnje pomnožila.
—	Zlata in srebra je v naj novejšem času iz Angleškiga v druge kraje prišlo, v pred-pretečenem mescu je šlo 20,000 unc zlata v Rotterdam in Diinkirchen, potem 1,600,000 unc srebra na Francosko, v Holland, Belgijo in na jonske otoke.
* Narodno družtvo sv. Cirila in Metoda je imelo v Bernu na Moravskein 18. aprila letno veliko sejo, v kteri je nove odbornike zvolilo, 20 v Bernu stanujočih in 20 zunajnih. K temu velkimu zboru se je zlo veliko udov zbralo iz cele moravske dežele, tako de se moramo čuditi, kako zlo se je to družtvo v tako kratkem času razširilo. Vstanovilo se je v letu 1849, in za svojo nalogo postavilo z izdajo koristnih bukev in lastniga časopisa ljudstvo izobraževati.
Ko so družtvene postave pretečeno leto na svitlo prišle, je tačasni deželni poglavar družtvo za politiško izrekel; družtvo pa je svoje postave ministerstvu poslalo , ktero ga je za ne-politiškiga spoznalo.
—	Čujemo, de pražko umetniško družtvo misli vojskovodju grofu Badeckimu v Pragi spominek postaviti. Ako pomislimo , de to ni edini spominek, kteriga Pražani postaviti mislijo, ako velike nabere prevdarimo, dobro vidimo, kako verli Čehi slavne može časte. Tudi pri nas na Slovenskem se nabira za spominek neumerliga pesnika Prešerna. Slovenci, pokažimo pred obličjem Evrope , de nismo sirovi, de učenosti ne zametujemo.
Popravek.
V 8. listu v drugem vradnem naznanilu, v 30. versti se je po pomoti besedica „bo" namest „Ie" natisnila, kar s tem popravimo.
Beriog tigre.
(Dalje in konec.)
Stuart popade svojo dvocevno puško inLin-koln samokres. Pervi položi konec cevi samo nekaj palcev od tigre in ravno tako Linkoln. Na besedo Whartona oba na enkrat sprožita, pa puška in samokres se ne zasmodita.
Zver, ki je gotovo zapazila, da jo mislimo napasti, strašno zatuli in preč skoči; pa se hitro spet verne na poprejšno mesto. Smodnik se je v puški in samokresu zmočil, Stuart in Linkoln ga vun vsujeta,med tem ko Whar-ton z mano rog iše, v kterem je bil smodnik. Tako tamno je bilo, da sva morala po berlo ■gu z rokami tipati, ko sva k mladičama doti pala, čujeva, da nejkaj zvoni, bil je smodni ški rog, s kterim sto se igrala. Po nesreči sta ga mladiča odmasila in ves smodnik na mokro zemljo stresla, tako da ni bil več za rabo. To je nas z velikim strahom napolnilo.
„Zdaj smo zgubljeni — reče Wharton — samo to je nam na voljo dano zbrati, ali ho četno glada umreti, ali pa kamen kervožejni zveri odvaliti."
Ko to reče, se tik skale vsede, ki je nas varovala, in neplaho tigri v žareče očesa pogleda.
Linkoln kolne in divja; Stuart pa vzame verv in globokeje v beriog gre. Kmalo potem zaslišimo zmolklo stokanje, in zver, ki je tudi slišala, postane zlo nemirna, skače divjo okrog berloga, potem obstoji in strašno zarjove. Indijanska vodja sta pa iz drevesa pušice na zver spušala; večkrat sta jo zadela, pa pu-šica se ni kože prijela. Samo blizo očesa ena pušica v koži ostane. Zatorej se v divji zlobi na drevo zažene in ga poskuša pretergati.
Ko se pušice znebi, se mirno pred beriog vleže.
Stuart pride zdaj iz globokiga herloga; koj smo vedli, kaj je storil — mladiča je zadavil in ju skoz odpertijo k tigri vergel. Komej zagleda zver svoja mlada, ju debelo pogleda in previdno obrača. Ko vidi, da sta mertva, tako strašno zarjove, da smo si mogli ušesa tišati.
Ko mojega Stuarta zavolj neprevidnosti in terdoserčnosti posvarim, spoznam, da rešitve več ne upa, in mi je zavolj tega tudi pokor-šino odrekel, ktero je služabnik gospodu dolžan.
Grometi je zdaj nehalo in po strašni vihri je lahek veter potegnul; slišali smo v gojzdu tiče prepevati, in sonce je spet jasno skoz drevje sijalo. Tega pa zdaj nam nič več mar ni bilo. Zver se zraven svojih mertvitTmladičev vleže.
Na enkrat se iz delj rjovenje začuje. Zver naglo na noge skoči in z tugovavnem rjovenjem odgovori. Zdaj zavpijeta Indijana, ki sta bila na drevesu, in nam novo nevarnost naznanita; in kmalo smo vidili drugo tigro pri-dreti.
„Ti sovražnik bo hujši od pervega — reče Wharton—ker to je mati, ki milosti do tistih ne pozna, ki ji mlade vzamejo."
Tulenje matere, ko svoja mlada mertva vidi, vse strašno preseže, kar si mora človek le misliti. Jame votlo stokati, glavo raztegne in nosnice napne in krog gleda, kakor da bi morivce svojih mladičev iskala; naenkrat zagleda nas, in na skok se vdere in hoče skalo odmaknuti. Večkrat poskusi, in gotovo bi jo bila okmaknila, ako bi mi ne bili z vso močjo skale tišali. Ko vidi, da je vse zastonj, zatuli in se pervi tigri bliža, ki z njo strašno tuliti začne; čez nekoliko časa obe od berloga letete. Zdaj se spet pogum v nas zbudi, al "VVharton z glavo odmaja in reče:
„Ne veselite se in ne upajte, da boste nas te zveri pustile zbežati, dokler se ne mašujete. Ure našega življenje so štete."
Vendar je nam sijal žark upa, čudili smo se, da sta oba Indijana k berlogu prišla in nas opominala naglo pobegnuti. To je še edino upanje naše rešitve bilo, ker ste tigri okrog berloga letele, da bi kje v beriog zamogle priti.
Hitro tedaj skalo odmaknemo in pobegnemo iz kraja, kterega smo za svoj grob deržali. VVharton je zadnji beriog zapustil, in se je še nekaj časa mudil svojo dvocevno puško,
I ktero je pozabil, poiskati, nam drugim pa ni bilo druziga mar kakor beg. Še enkrat smo začuti tigri zarjoveti, ko srno jo na stransko pot, kakor so nam indijanska vodja sovetvala, udarli. Bežali smo počasi in težko zavolj mnogih korenin, silne gošave in spolzle poti.
Prišli smo četert ure od berloga, ko nas pot na strašni prepad pripelje, in ravno smo hotli čez se podati, ko naša Indijanca žalosten glas povzdvigneta , ki je nas prepričal, da ste tigri za nami. Brez upa se vderemo čez prepad po terstju. Globoko pod nami je derla šumeča reka, in stermo pečovje je na obeh straneh v sinji zrak molelo. Linkoln, Stuart in jez smo srečno čez prišli; Wharton pa je bil še na slabem mostu, ko ste tigri iz gošave skočile in ko ste nas zagledale, z strašnem tulenjem na nas skočile. Med tem je "VVharton z mosta prišel in splezali smo na visoko skalo razun Linkolna, ki je pri mostu ostal, in svo' jemu prijatlu pomagal.
Akoravno ste bile divji zveri že blizo Wliar tona, vendar ni poguma zgubil. Ko je na rob skalovja prišel, jc pokleknili in z mečem pre-
sekel vezi, za ktere je bi most privezan, upajoč, da bo stem divjima zverinama pot zape-rel; on se je pa zmotil, ker komej je to storil, ko tigra čez strašni prepad skoči; vendar ni mogla takrajnega roba doseči, ampak padla je v strašno globino in se na tisuč kosov razletela. Taka osoda pa ni nje spremljavca ostra-šila, strašno se zaleti, in s pervimi nogami skalo doseže v neskončni prepad viseč. Ko si prizadeva na skalo skočiti Indijana spet zavpijeta, ker menita , da ni več pomoči, Whar-ton pa, ki je blizo zverine, pristopi in ji svoj meč v persi porine.
Zlobna zver se opre z zadnimi nogami na skalo in popade Wharthona okrog kvoka. Pa tudi še zdaj junaški mož poguma ne zgubi; z eno roko zagrabi močno vejo, z drugo pa meč tigri še globokeje porine. To vse se je naenkrat zgodilo. Indijana, Stuart in jez mu hitimo na pomoč;Linkoln pa, ki je že zraven njega stal, popade puško VVhartona, ki je na tleh ležala , in z batom tako močno tigro na glavo udari, da se omotena v prepad zverne. Al nesrečni Linkoln se spodtakne in pade v omotlivo globočino, iz ktere ga nikdar več ni bilo.
To je bilo strašno viditi, bili smo tiho kot v grobu. Ko se spet zavemo, vidimo "VVhartona na robu prepada ležati. Pregledamo njegove rane in vidimo, da je strašno ranjen. Indijana poišeta neke želiša, ki so kri ustavile, in potem mu rane zavežeta.
Med tem večer postane, in mi sklenemo v skalovju prenočiti. Indijana ogenj naredeta, da bi divje zveri plašila, pa celo noč nisim očesa stisnul; na strani Whartona siin bil in trepetaje njegovo težko sapo poslušal, kije bila vedno globekeje in težje; celo noč se ni zavedel.
Drugo jutro nam Indijana svetovata, ranje nega prijatla v vas nazaj nesti, ktero smo po prejšni dan zapustili. Spletejo močne veje skupej in most narede čez stermi prepad. To je bil žalosten dan.
Na poti odpre Wharton naenkrat svoje oči, pa jih koj spet zapre in nezaveden leži kakor popred.
Na večer pridemo v vas,in ko Indijani našo nesrečo vidijo, so silno žalostni; vsi nas ob-stopijo, in njih tužni glasi v zrak done, ko osodo nesrečnega Linkolna zvedo. Jani se solze vderejo, in nje bratje spremljeni od ne-kterih Indijanov, grejo truplo Linkolna poiskat.
Jez ostanem pri ranjenem prijatlu, ki še ni vedil, kaj se je zgodilo; na zadnje zaspi. Na večer me žalostno petje in tugovanje zbudi. Bili so Indijani, ki so mertvega Linkolna prinesli. Jez jim nasprot letim, pa se naglo spet vernem, ko vidim strašno razbitega Linkolna.
Indijani so ga na kožo tigre položili, ktero so z zelenimi vejami pokrili, in ga na pokopališče nesli.
Jana mu poda na grob naj lepši kinč, ki ga je imela, dolge, černe lase, sej je bil on tisti, ki je pervi v njenem sercu plamen ljubezni vžgal.
Ko tretji dan na postlji pri Whartonu sedim, se po koncu skluči, odpre oči in debelo v kot koče pogleda; barva se mu je v obrazu preminovala; bil je bled kot smert in podoben, marmelnovem kipu. Med tem spregovori: „Preč je preč, — tu stoji —" pade in umerje.
Zmes.
Od kod je tabak v Evropo prinesen.
Tabak je bil pervikrat v Evropo prinešen iz zapadne Indije (iz Amerike) v petnajstem veku , in takrat so ga samo za zdravila prodajali. Španjol lloman a Pano, ki je šel z Kolumbam v Ameriko, je naj pervi v letu'1496 od tobaka pisal in od cevi, na kteri so ga prebivavci St. Dominga pili, ktere so tabak imenovali; Evropejci so pa zeliše samo tabak imenovali. Ivan Ni k o t, francoski poslanec pri portugalskem kralju je prinesel leta 1560 na Francosko tobak in seme, in ga je kakor kako redko reč ondašnji francoski kraljici Katarini od Medici poklonil. Zato so na kraljevem dvoru dolgo časa tobak kralj i čin o travo imenovali, travoznanci pa so ga zvali in ga še dandanašnji Nikotova trava (herba ni-kotiana) od imenovaniga Nikota zovejc.
Okrog leta 1600 so začeli ljudje po Evropi tobak piti, in sicer najpred ljudje nizkiga stanu; ker bolj premedeni ljudje so se mu dolgo
protili, ker so menili, de je strupen, in vladarji so ojstro prepovedali, ga puhati. Angleški kralj Jakop I. je zlo ojstro kazen tistim napovedal, ki so ga pili. V neki kraljevi naredbi on piše: „ Nekdaj so to zeliše učeni ljudje za zdravilo dajali, in zdaj se mnogo prostih ljudi njega tako posluži, de je zdravje mojih podložnih v nevarnosti." Na ŠvajGiuvskem so tobakarje kakor hudodelce očitno kaznovali. Sveti Oče papež Urban VIII. je v letu 1620 vse tiste preklel, ki so v cerkev saboj tobak nosili. Turški car je tobakarje zapovedal gibati, jim nos prevertati in jih po Carigradskih ulicah goniti. Mihael Fe-dorovič je v letu 1634 pod smertno kaznijo prepovedal tobak piti, in ta zapoved je dolgo na Ruskem terpela. Pa zavolj velike koristi, ktero je tabak javnim denarnicam prinašal, so se te kazni vedno bolj zlajševale.
*	Avstrijanskim Slavjanam Nemci radi očitajo, de se med sabo ne razumejo. Tudi Nemcam se včasih taka primeri. Tako beremo v listu 108 nčene Augsburgarce, de tiste besede „selben ist aber schon reeht" (ako je tako, je pa že prav) desniga razbojnika pri igri Kristusovega terpljenja na Koroškem , od kterega je „Siidsl. Zeitung" in po nji tudi naš „Časnik" povedal, tako razume, kakor de bi bil desni razbojnik s temi besedami na leviga tovarša mislil, ker Augsbur-garca te besede piše: „selbem ist aber schon reeht" (temu se pa že prav godi).
*	Mlad česk obrazar, gospod Jaroslav Cer-mak iz Prage je pervo slavo na kraljevi akademiji v Antverpnu zadobil.
*	Naj veči sovražnik tobaka je angleški admiral Parker, ki je zavolj razpertij angleške in gerške vlade dobro znan. Ne le, de bi sam ne pil tobaka, ampak on clo ne sterpi, de bi kdo drugi na njegovam brodu ali brodovju to delal. Enkrat se pa primeri, de je z svojimi častniki dardanelskiga obiskal, in po turški navadi je moral tobak piti; on tedaj trikrat potegne iz pipe pašata, in je po tem rekel, de bi zagotovo umreti moral, ako bi le enkrat še potegnul. To pa je na tem naj bolj čudno tako rekoč vsi mornarji šrez izjeme tobak pijejo.
Nevednost.
(Po Herderju.) Nevednost je pred smertjo smert. Nevedneži so živi grobi; Ki z ukotn nc zbudi duha Ne ve nič od zbujenja z spanja.
Telegratiško kurzno naznanilo deržavnih pisem i. Velkiga travna 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 939/,,
4 '/, » 3 » 2 ■/, »
81 "L
Obligacioni avstrijanskih pod n nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih, štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Dnarna cena 30. Mal. travna 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 253/4 gld. Srebra	» » » » 17 '/4 »
po	3 od ion"	i - gld.
»	2 '4 » » j	- »
»	2 '/, » »	> ~ »
»	2 » » i	40 »
»	1 % » » J	) ~ »