Tanja Košir
Grahovo
Jutro je tipalo izza rolet: pegasta prepelica je zastala v hiši. Cvetje v posodah se je osipalo: nakodrane lističe sva pobirali, romali so na mesto, ki jim gre. Kako nihajo steblike, vrvra reka? Plaho rjave so govorile o barvi tvojih prsnih bradavičk. Nekje sem založila note.
Ne bom pisala o žerjavu na strehi. So biseri krhki, skozi prste se točijo. Nemirni smrčki živali, njihovi hrbti od samotne lune. Niso pozabljene vrtnice stare v škatlah preteklosti. Tvoja svilasta glava, obla, ozka ramena, mehkoba ovnove žene, ogrinjalo lešnikovo. Blago in še tiše, blago in še tiše.
To sliko že zasipa listje. In ni izrečena. Ni razprla svojega krila. V gubah tkanin, skozi koščke ražlomljenega stekla, na drobnih bokih kot polžki zvito cvetje, kot da je Amor plah in šele bo položil dlan na njene prsi.
24 LITERATURA
Kot v zapuščenem vrtu, skozi dolge trave, skozi krpe sonca, obledele: svetle čeveljce, obleka na trakove, v zraku jo vrti, v zraku jo raznaša. O, Lahkonoga, iz stare pravljice, še oko narišem: tja se postavi z divjim slakom zarasla lopa: prav je, ravno prav. In znova: razdelijo se stvari, kapljo za kapljo, v svoje samote odtekajo. Niti žalostne niti spokojne: platnena suknja pregrne okvir.
Veliki hrasti, praprot do pasu. Dovolj odmaknjen, dovolj sam stari gozd. Ves od trave in osata, raznaša mi klobuk na vse strani. Od vetra vznemirjene sence, razprostrte, plahuta popoldan. Divji mož, sta z veverico sipala, sta z lisico točila, z zajcem razlivala? Skoči žogica, skoči! Sipko streže divji mož: pogrinjek je med nama: tako nekoč, tako danes.
LITERATURA 25