Stev. 236. 'Smmmmm 11 im—— Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. url zjutraj; v ponedeljldh pa ob 8. uri zjutraj. Naročnina znaSa: v Ljubljani v upravništvu meseSto K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20'~, poUetno K 10'—, četrtletno K 5’—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 80’—- Naročnina se :a pošilja upravništvu. :s V Ljubljani, sobota dne 24. avgusta 1912. Leto I. mm* Teleton Številka 118. ••• ••• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Posamezna številka 6 vinarjev. tt Uredništvo in npravniStvot « Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska nlica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefr&nkirana pisma •e ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase »e plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in »ulivale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po* e pust. — Za odgovor Je priložiti znamko. ~ a Telefon Številka 118. n K».«aKXi Še en mesec. Jfn mesec še loči ljubljanske volilce pred nadomestnimi volitvami za deželni zbor. Kakor bi se hotela vlada norčevati iz ljubljanskih volilcev, jih bega in jim razveljavlja mandate in razpisuje nove volitve. Kakor bi se ne verjelo njih naprednemu mišljenju ali pa hotelo prisiliti z nasiljem volilce, da ne volijo po svojem prepričanju. Drugače si ne moremo razlagati komedije, ki je bila doigrana z razveljavljenimi mandati naprednih poslancev v kranjskem deželnem zboru. Glede ljubljanskih volilcev veljajo izjemna pravila, da se jih ne mara upoštevati v korporacijah in se jim pri odmeri deželnih bremen odmerja krivični delež. Ljubljana mora plačevati stvari, od katerih nima in ne bode imela nobenih koristi. To je krivica! Oropana je bila avtonomnih pravic in sedaj se izvršuje nov rop na avtonomno edino slovensko mesto s samoupravo: da slovenski klerikalci s pomočjo Nemcev in vlade jemljejo Ljubljani mestno policijo, ter sramote slovenski narod, da še tega ne zna sam opravljati. Čez en mesec napoči torej dan obračuna. Dobro pa je, da si ogledamo ob tej priliki še klerikalno stranko, kaj se je z njo zgodilo med tem časom, ko so bili ljubljanski volilci brez zastopnikov v deželnem zboru; da si ogledamo stranko, ki je oskrunila samoslovenski značaj Ljubljane. Nesoglasje v klerikalni stranki stopa vedno bolj in bolj na dan. Danes klerikalna stranka medsebojnih sporov in prepirov ne more vzdrževati niti več za kulisami in so prenesli že skoro vsa medsebojna nasprotja v javnost, z medsebojnim zabavljanjem drug čez drugega. Bivši klerikalni poslanec Mandelj, je po poročilih klerikalnih poslancev odstopil z£olj iz »osebnih razlogov«. Pripovedujejo, da je odstopil le vsled tega, ker mu ni klerikalna stranka zaupala mesta deželnega odbornika, ki ga je dobil dr. Zajc ali pa mesta državnega poslanca, ki ga je dobil prof. .larc. Mandelj je pa odgovoril trikrat na vsa klerikalna podtikanja njemu, kot zvestemu pristašu S. L. S. Z vso vehimenco je kritiziral zavoženo klerikalno deželno gospodarstvo in zavoženo politiko klerikalne stranke. Kritika bivšega klerikalnega dež. poslanca je torej najboljša luč volilcem v volilnem boju. ’ A s tem še ni bilo konca prepirov v kleri- Odstopil je tudi bivši klerikalni deželni glavar pl. Šuklje, kakor so poročali klerikalni listi »tud iz osebnih razlogov«. Pl. Šuklje je pa nato temeljito poučil klerikalno stranko slepiti ljudstvo z osebnimi razlogi. --------- Pl. Šuklje je posegel klerikalni stranki v gnilobi do dna; osvetljil jo je v nagoti in danes mora biti vsakega poštenega človeka sram, še ostati pripadnik te stranke. Pa o tem še sedaj dovolj govore volilci. Nas interesira, da ima odstop pl. Šukljeta tudi stika z razveljavljenima ljubljanskima mandatoma. Klerikalni klub je namreč hotel razveljaviti prvotno štiri napredne mandate. Pl. Šuklje je pa bil za to, da se razveljavita le mandata ljubljanskih volilcev; odločno se je pa protivil razveljavljenju mandatov poslancev Lenarčiča in Višnikarja, ki jih je hotela kler. stranka tudi razveljaviti. . Klerikalna stranka pa nikakor m hotela odstopiti od svoje zahteve, da se razveljavijo vsi štirje napredni mandati. Vsled tega je prišlo do ostrega konflikta med dr. Šušteršičem in pl. Šukljetom; ker pa tedanji glavar pl. Šuklje nikakor ni hotel odstopiti od svojega stališča, zato se klerikalni deželnozborski klub ni več zmenil za njegove želje in je vstrajal pri svoji zahtevi. To je povzročilo močen konflikt med de-želnozborsko večino in glavarjem pl. Šukljetom in konečno njegov odstop in padec. Klerikalni stranki je bilo torej na tem, kakor so upali, da dobe mandata poslancev Lenarčiča in Višnikarja v roke; to so pa dobro že tedaj vedeli, da če tudi razveljavijo mandate ljubljanskih volilcev, da jih ne dobe nikdar v roke. Vendar se vlada ni udala klerikalni zahtevi in je ugodila, da edino v slučaju razveljavljenja ljubljanskih mandatov ugodi klerikalni stranki, da ne razpusti deželnega zbora temveč razpiše nove volitve po par zasedanjih deželnega zbora. In klerikalna stranka je potem razveljavila le mandate ljubljanskih volilcev. da jih je oropala zopet za nekaj pravic in da je bila Ljubljana pri dveh zasedanjih deželnega zbora brez zastopnikov. Smrt taki »ljudski« stranki, ki oropa ljudstvo pravic! Ti razlogi dovolj jasno govore, da ljubljanski volilci čez mesec dni ne bodo imeli stopiti na volišče proti osebi klerikalnega kandidata, temveč proti klerikalni stranki, ki je oropala ljubljanske volilce avtonomnih pravic mesta in Liubljano, prestolico Slovenije, samosloven skega značaja. Parola je: Pasti mora klerikalna stranka Pozor!! Pozor!! Te dni začne hbainti v „Oppvu‘‘ „V senci jezuita* velezanimiv roman, v katerem se nadaljuje io usode glavnih oseb v „Otroci papeža"! • Solun. V zadnjih turških prekucijah, v macedon-skih bojih in v albanski vstaji — se pogosto omenja Solun. Iz tega se vidi, da je to zelo važno mesto. Velikega pomena pa je posebno v trgovskem oziru in v trgovski politiki sc bije hud boj za Solun. Tako je Solun politično in trgovsko važno mesto. Solun ima to svojo važnost že od samega začetka, saj je bilo mesto ustanovljeno zato, da bi ukrepilo gospodarsko in politično silo starega macedonskega kraljestva. Solun je ustanovil 1. 315. pr. Kr. Kosander, zet kralja Filipa Macedonskega in ga je imenoval po sestri Aleksandra Velikega. Mesto leži v t. zv. saloniškem zalivu, v katerega se steka Vardar in Bistrica, in je dobro zavarovan z naravno lego. Ker ima mesto na vse strani ugodno zvezo je tu važno trgovsko križišče pri prometu med Črnim in Sredozem- skim morjem. Ker leže okoli mesta velika močvirja, ni bilo mesto nikdar popolnoma zdravo; pogosto razsaja mrzlica in mnogo prebivalcev trpi na tuberkulozi — posebno priseljeni Evropejci čutijo neugodnost pod- nC^ Mesto je nastalo ob času bojev macedon-skih kraljev proti malim grškim državam in je imelo očiten namen obrniti trgovino na severno stran, da bi bila s tem prizadeta južna grška mesta, posebno ponosne Atene, ki se niso hotele udati macedonskim kraljem, Grki pa so takrat imeli vso trgovino med Evropo in malo Azijo. Zanimivo je, da je danes zopet hud hoj med Solunom in Atenami in da izgube Atene, kar pridobi Solun. Kot trgovsko mesto se je Solun lepo razvil in je izgubil svoj pomen šele pozneje, ko je Konstantin Veliki povzdignil Carigrad v stolno mesto. Ob času propadanja starega grškega in rimskega sveta so prišli na Balkan Slovani in so bili hude boje proti vzhodnorimskem cesarjem Po dolgih bojih je konečno ostal slovanski bolgarski rod okoli Soluna. Dasi so Slovani posedli le notranje ozemlje in so ostala primorska mesta v rokah Grkov, se je vendar kmalu tudi v mestih poznal vpliv bližnjih so-sedov-Slovanov, in tudi v Solunu so bile slovanske rodbine. Znano je, da sta bila tudi slovanska apostola Ciril in Metod iz Soluna. Ko ie velikomoravski knez prosil v Carigradu, da nai bi poslali na Moravo duhovnike, ki znajo slovansko, so v Carigradu našli dva brata iz Soluna ki sta potem preložila sveto pismo in sta nesla med zapadne Slovane slovansko bogoslužje. V 9. stoletju je bila torej v Solunu velika slovanska kolonija. Boji bolgarskih carjev proti Carigradu so okrepili slovansko silo ob morju. Po teh bojih ua je prišel v 14. stoletju napad Turkov. Tudi Turki so najprej podjarmili notranjo deželo, potem šele primorska mesta, med njimi tudi Solun. V tej dobi pa se je začelo v Evropi veliko preganjanje Židov. Posebno na Španskem in Portugalskem so jih mnogo izgnali. Izgnani Židje so se obrnili proti svoji domovini, toda ta je bila v sovražnih rokah. Zato so se naselili po raznih primorskih mestih, kjer so počasi dobili v roke trgovino. Kakor v vsakem primorskem trgovskem mestu, je nastala tudi v Solunu velika mešanica: živeli so tam Grki, Židi. Turki. Bolgari in Srbi, Benečani in razni drugi narodi, kakor jih je prinesla pot od vseh strani. Dandanes dobiva Solun vedno več pomena v politiki in trgovini. Mesto je narastlo sedaj na 150.000 prebivalcev. Zaradi pomanjkanja podatkov se sodi njih število različno od 100—170.000. Bolgarski konzul je podal sledeče številke narodnosti. Židov (t. zv. španiolov) 64.000 (torej nekako polovica vsega prebivalstva) Turkov 25.000, Grkov 22.000, Bolgarov 10.000, raznih drugih narodnosti 7000. Solun je torej do polovice židovsko mesto, da, židovski pesnik Samuel .lusk ga imenuje celo »rodno mesto Izraelcev«. Koncem 15. stoletja se je naselilo v mestu 20.000 Židov, ki so dobili kmalu gospodarsko moč v roke in imajo danes v rokah večino tovaren in bank. Gospodujejo, ker imajo kapital. Židje imajo 38 židovskih šol, ki jih obiskuje okoli 10.000 židovskih otrok. Obiskujejo pa tudi francoske italijanske in grške šole. Tako skušajo ohraniti svojo moč. Turki so gospodarji v Solonu — pa le na videz. V trgovini ne morejo konkurirati z Židi. Tudi Turki imajo 34 svojih šol in kakih 6000 učencev. Imajo svojo juridično šolo, obrtno in trgovsko šolo, in celo srednjo šolo za deklice. Grki so v kupčiji pogosto dobri tekmeci Židom; sploh je Grk drugi Zid. Solun je od starih dob grško mesto in je ohranilo na sebi mnogo grškega. Grki imajo 10 svojih šol. Tudi Bolgari skušajo počasi priti do veljave. Zato skušajo dati svojim ljudem izobrazbe. Za Bolgare je Solun nekaj takega kakor za nas Trst. Okolica je bolgarska in zdravo bolgarsko pleme si lahko pribori tu stalno pot do morja. Na Solun! Ta klic se danes sliši jako pogosto. Solun je danes cilj nemške in avstrijske politike na Balkanu. Solun je zavetišče mlado-turškim spletkam, Solun je parola albanskih vstašev, ki bi si s tem priborili važno točko in bi še bolj strahovali turško vlado, Solun je tudi geslo italijanske vojne politike. Tako igra Solun v vseh dogodkih zadnjih časov važno ulogo in se bodo morebiti v njem kmalu godili veliki dogodki. POLITIŠKA KRONIKA. Potovanje nemškega cesarja v Švico In socijalni demokratje. Vsled^predstoječega prihoda nemškega cesarja v Švico postaja vprašanje, ali se bodo socijalni demokratje udeležili cesarjevega pozdrava ali ne. vedno bolj akutno. Zmernejši socijalistični listi sicer na-glaŠajo, da pripadnost k socijalistični stranki še ne pomeni, da je treba bojkotirati tuje vladarje. toda vse kaže, da ima ekstremna smer v švici premoč in da bodo socijalisti nemškega cesarja popolnoma ignorirali. Tako je socijalistični vladni predsednik dr. Blocher v Baslu, kjer bo stopil nemški cesar na avstrijska tla, iziavil, da se nikakor ne. bo udeležil sprejema, ampak se bo dal raje zastopati, sam pa bo od-potova1 iz Švice. Nastop dr. Blocherja je zbudil po vsej Švici veliko senzacijo. Časopisi ga silno napadajo in povdarjajo, da bi nikakor ne smel sprejeti izvolitve vladnim predsednikom, ako se hoče odtegovati svojim reprezentacij-skim dolžnostim. V splošnem sc pa Švicarji čisto nič ne navdušujejo za obisk nemškega ce-sarja-absolutista in bi bili veliko bolj veseli, ako bi se nikdar ne pokazal v svobodni Svict. Crozler o balkanski politiki naše države. Bivši francoski poslanik na dunajskem dvoru Crozier je objavil v pariškem listu »Temps« zanimiv članek, v katerem se peča z balkansko politiko Avstro-ogrske. Crozier pravi: »Čisto gotovo, da hoče Avstrija pri svoji balkanski politiki ostati popolnoma na evropskem stališču. To ni čisto nič novega. Že začetkom italijansko turške vojne mi je bivši avstrijski zunanji minister grof Aehrenthal rekel: »Italija je govorila. ves svet govori; toda kedaj bo prišla vrsta na Evropo, staro Evropo?« Trdno sem prepričan, da bodo evropske nevojskujoče se ve-levlasti imele dovolj avtoritete, da pospešijo mir v Tripolisu. Grof Aehrenthal se je trudil, da bi se vršila glede Balkana posebna konferenca. kar se mu pa ni posrečilo. V drugi fazi aneksijske krize je bila ravno Nemčija ona, ki se je tako branila predlogu lzvolskega, da se skliče balkanska konferenca. c Bolgarija in Turčija. Razburjenje radi po-kolja v Kočanih postaja vedno večje. Danza-dnem se vrše po deželi velikanski protestni shodi. Vse resolucije zahtevajo vojno s 1 ur-čijo. Za nedeljo je sklical izvrševalni odbor macedonskih bolgarskih organizacij velikanski LISTEK. CONAN DOYLE: Zgodbe napoleonskega huzarja (Dalje.) To rekši, se je napotil pred nama po dolgi, visoki veži. Tla so bila obložena s kamenitimi ploščami, kože so ležale razprostrte ponekod, in glave divjih zveri so pokrivale stene. Na skrajnjem koncu hodnika je vodnik otvoril vrata; vstopila sva. Mala soba je bila opremljena siromašno in kazala vsepovsod sledi zanemarjenja in propada. Stene so bile prevlečene z obledelo tapeto, ki se je bila odlepila marsikje, tako da je gledal izza nje goli zid. Sebi nasproti sva zagledala druga vrata, zagrnjena z zaveso; pred nama je stala štirivogelna miza z rabljeno posodo. par steklenicami in neapetitnimi ostanki večerje. In na koncu mize je sedel obrnjen proti nama orjaški mož z velikim, surovim obrazom, kuštravimi lasmi, rumenimi kakor slama, in z nepočesario brado enake barve, ki je bila še najbolj podobna konjski grivi. Dovolj čudnih obrazov sem videl v svojem življenju, a tako divjega, da ne rečem živalskega, nisem videl nikoli, kakor je bil ta s svojimi hudobnimi modrimi očesci, bledimi, gobastimi lici in debelo spodnjo ustnico, ki je padala na brado. Glava se mu je majala negotovo semintja ter pričala s kalnim buljenjem oči, da je mož, ki ga imava pred sabo, pijan. Vendar pa je imel še dovoli razuma, da je spoznal pomen.najine uniforme; zajecljal je s težkim jezikom: »No, draga fanta, kaj je novega na Francoskem? Ali ste se dali res vsi podjarmiti ari- stokratu v sivi suknji in trivogelnem klobuku? In. kakor slišim, ni zdaj pri vas nobenih poštenih državljanov več: sami monsieurji in ma-dame? Bogme! Res bo treba, da se zvali še par glav po tleh.« Duroc pa stopi molče naprej in se približa divjaku. »Jean Carabin!« Baron se zdrzne, in oči se mu odpro široko. »Jean Carabin!« ponovi Duroc. Zdaj se lopov zravna in se oklene z rokami svojega naslanjača. »Dolgo sem vas iskal, Jean Carabin!« »In če sem kdaj nosil to ime, kaj vas to briga, mladi mož? Takrat ste morali biti še majhno dete.« »Ime mi je Duroc.« »Menda niste sin —« »Sin moža. ki ste ga vi umorili!« Baron se je izkušal smejati, dasi je govorila groza iz njegovih oči. »Kar l^okopljimo preteklost!« je vzkliknil. »Tiste dni je šlo vsem za kožo, aristokratom in ljudstvu. Vaš oče je izgubil življenje, ker je bil žironst, in večini mojih tovarišev se je zgodila enaka, ker so bili jakobinci. Takšna ie usoda v boju, kaj se hoče... Dajmo, pozabimo vse in bodimo bratje!« S temi besedami iztegne rdečo, drhtečo roko. »Pustite to,« odgovori mladi mož. »če bi vas na mestu prebodel s sabljo, kakor sedite v naslanjaču, bi bilo samo po zaslugi in pravici. Toda vi ste Francoz, da, služili ste nekoč pod istim praporom kakor zdaj jaz sam: pokoncu tori! Branite se!« »Počasi, počasi,« vzklikne baron. »Mlada kri lahko govori!« Zdajci pa mine Duroca potrpežljivost. Dlan mu švigne po zraku kakor blisk in se ustavi z glasnim ploskom sredi velike, rumene brade. Videl sem krvavo ustnico in dvoje zlobno sc iskrečih oči. »Ta udarec boste plačali s življenjem!« »Tako je prav!« se odreže Duroc. »Mojo sabljo! Ne bo treba vama dolgo čakati name!« vikne baron preteče ter odhiti iz sobe. Tisti hip zapaziva, da se zastor, ki je zakrival druga vratai, rahlo premice; krasna, mlada ženska vstopi in pride naglo in neslišno proti nama. Sklone se k roki mojega tovariša in jo poljubi večkrat, preden se mu jo posreči umekniti. »Videla sem vse!« zakliče. »O gospod, kako vrlo ste ravnali!« »Toda. madame, s čim sem zaslužil, da mi poljubljate roko?« vpraša Duroc v precejšnji zadregi. »Ker je ta roka udarila ona zla in lažnpva usta, in ker bo ravno ta roka morebiti maščevala mojo ubogo mater, ki ji je strl srce. Moj očem je. Oh. kako ga sovražim, kako se ga bojim! Pst! Vrača se!« In naglo, kakor je prišla, je tudi izginila. Trcnotek nato se vrne baron z golo sabljo v roki, v spremstvu moža. ki naju je bil spustil v grad. »To je moj tajnik,« pravi, ozrši se na spremljevalca, *in bo moj sekundant pri tem opravilu. Toda zdi se, da imamo tukaj pre-, malo prostora; izvolita mi slediti v prostornejšo sobo!« Mož je imel očividno prav, kajti velika miza je zavzemala že itak majhni prostor docela. Sla sva torej za njim v skopo razsvetljeno vežo. Na drugem koncu je padala vanjo svetla luč izza napol odprtih vrat. »Tu bo udobneje!« Zagledala sva pred sabo velik,v prazen prostor, kjer so bili ob stenah nakopičeni sodi in zaboji, v kotu pa je stala na desni okoi na svetiljka. Tla so bila jako trdna in ravna in ustvarjena kakor nalašč za dvoboj. Duroc je potegnil sabljo in stopil noter, baron pa se je naklonil in odstopil, vabeč me z roko, da naj sledim tovarišu. Ali komaj je moja noga prestopila prag, že se gromko zaloputnejo za nama težka vrata, in ključ se zavrti v ključa-nici. Bila sva ujeta. Stala sva kakor okamenela. Takšna nezaslišana zlobnost naju še ni bila doletela v življenju. Vendar pa sva morala nazadnje sama priznati, da je bilo jako neumno, zaupati človeku, kakršen je baron, le za tieno-tek; slepa besnost naju je popadla nad njegovo lopovščino in nad najino lastno nerodnostjo. Planila sva k vratom in jih začela ob-delavati na vso moč s pestmi in s težkimi jahalnimi škornji. Najkrepkejše psovke, ki sva se jih spomnila, so spremljale najin — ah — tako onemogli trud. Kajti vrata, napravljena iz debelih tramov, skovanih z železnimi vezmi, so bila strahovito močna — vrata, kakršna nahajate običajno po starih srednjeveških gradovih. Bilo je. kakor da bi poizkušal razbiti našo staro gardo. In najino klicanje in kričanje se je zdelo prav tako zaman kakor tisto butanje, kajti odgovarjal nama je samo odmev izpod visokih obokov. Toda vojak, ki se je udeležil že marsikatere vojske, se zna vdati v neizogibnost, in jaz kot takšen sem zadobil prvi spet duševno ravnotežje ter pregovoril Duroca, da sva preiskala prostor, ki je bil postal "ali"a ieCa' (DalleJ \ nngres v Sofiji, na katerega bodo poslale vse občine svoje zastopnike. Na kongrpsu bo še enkrat sklenjena resolucija, v kateri bolgarski narod energično zali leva, da vlada napove Turčiji vojno. Resoluuja bo takoj odposlana na kralja Ferdinanda. Bolgarski listi prinašajo obširne telegrame iz Cetinja, v katerih poživljajo Črnogorci Bolgare, naj radi krvoprelitja v Be-ranah in Kočanih nastopijo skupno s Črnogorci proti Turkom. Bolgarski kralj Ferdinand se nahala radi nastopa naroda v zelo neprijetnem položaju, posebno ker so tudi višji vojaški krogi za vojno. Kralj hoče še počakati na razvoj dogodkov v Turčiji sami in je odločno proti temu, da bi se Bolgarska prenaglila in tako zgubila simpatije med velesilami. Rekonstrukcija avstrijskega kabineta. V parlamentarnih krogih se je razširilo mnenje, da bi se v slučaju, ako se posreči rešiti ugodno češko-nemški spor, izvršila takoj rekonstrukcija kabineta, v katerega bi stopilo več parlamentarcev. O vprašanju rekonstrukcije kabineta se je sedaj neki odlični poljski parlamentarec izrazil sledeče: »Cisto na napačnem potu je oni. ki misli, da bi eeško-nemška sprava sama že dala povod za sestavo parlamentarnega kabineta. V kratkem bo morala zbornica rešiti več zelo važnih vprašanj, na čelu finančni načr!, ki je v najožji zvezi z novimi dobavami za armado. Novi parlamentarni kabinet je mogoč šele tedaj, ko se bodo razjasnile strankarske razmere v zbornici, kajti parlamentarna vlada si mora pri strankah vedno dobiti garancije. da bodo podpirale vladni delovni program. Do konsolidacije strank v zbornici pa je še jako daleč. V kabinetu bo treba spopol-niti še Brafovo mesto in tu prideta v prvi vrsti v poštev češki vseučiliški profesor dr. Bo-raček in poslanec Viškovsky. DOPISI. Iz Šmarja. Šmarski politiki iščejo dlako v jajcu. Pretečeno nedeljo, 18. t. m. namreč, je priredilo prostovoljno gasilno društvo v Šmarji slavnost v proslavo 30 letnice svojega obstanka. Pri tej priliki je govorilo razen slavnostnega govornika, ustanovitelja društva in njegovega častnega člana gosp. Ogorelca iz Škofljice tudi več drugih govornikov. Vsi pa so se strogo varovali, da bi na kak način žalili čut tega ali onega političnega prepričanja. Da, še celo povdar-jali so, da se naj člani kot društveniki vedno izogibljejo viharja, pogubonosne politike. Toda gospodje govornici delali ste račun brez krčmarja! Našla se je brihtna glavica, učena seveda je tudi morala zelo, zelo biti, kajti našla je dlako v jajcu. Ne vemo s kako strogimi navodili je prišlo dotično človeče k slavnosti, to pa lahko sklepamo, da je dobilo mig od zgoraj posebno strogo paziti na slavnostnega govornika. Dobila je ta oseba v besedah: »Omeniti moram tudi, da je bil dekan Andrej Dobrič zelo naklonjen društvu, ga veliko podpiral in-bodril, kar pa pozneje, ko je on odšel ni bilo več od njegovih naslednikov,« (rokopis govora in ves-verodostojne priče so ha razpolago) nekaj tako žaljivega in tako vmazanega, da si je v svoji skrofulozni fantaziji kombinirala grozna žalitev na sedanjega gosp. dekana in mu je svoje-sanje še gorke nesla na uho. Gosp. dekan pa, častni član društva, ne da bi slišal oba zvona in dotično verodostojno pričo radi laži malo potegnil za ušesa, pošlje v razburjenosti češ, da noče biti častni član društva, ki pusti svoje častne člane blatiti, svojo diplomo nazaj. Zdela se nam je, ker smo imeli popolnoma mirno vest cela stvar otročarija; toda »qui tacet consentiri videtur« in pa, da ne bode dotična verodostojna priča preveč triumfirala nad svojimi lažmi, zato se nam je zdelo potrebno celo stvar spraviti v javnost. Ne res, kako smo malenkostni! Iz Mokronoga. Malo več narodnega ponosa in časti pri tržanih bi človek lahko pričakoval, ako ga nemila pota zanesejo v sicer lepi trg Mokronog. In kdor bi smatral to kot samoobsebi umevno, bi se precej zmotil. V trgu obstoji že dalje časa edinole po zaslugi gg. uradnikov, v takih razmerah zelo agilno bralno društvo. Če pa prideš v čitalniško sobo lahko ' čakaš vsak dan celih 24 ur, pa ne bodeš videl mokronoškega »purgerja« priti, da bi s čita-njem časnikov ali knjig razširil svoje duševno obzorje. Najdejo se še celo taki, ki rečejo »kaj pa je treba nam bralnega društva«, s katerim nazorom pa imajo za se popolnoma prav, kajti kakor rečeno, se čtiva bojijo in ne poslužujejo. Ako bi pa bilo čitateljem na razpolago zastonjsko pivo ali vino. bi pa bila bralna soba trikrat premala. Pa' še dalje gre njihov srd proti sicer naprednemu bralnemu društvu. Pred kratkim se je od zadnje navedenega sklicalo pevke in pevce k pevskim vajam, pa vslcd infamne, narodno čutečega nevredne linjskarije' nekaterih »purgarsko« mislečih, izostali so vsi »pravi Mo-kronajzarji«, in mimogrede omenjeno, ob enem »Sokoli«. Pa tega se jim ne more pripisovati v zlo, kajti v svoji domišljiji bi s petjem »koristili« samo »osebam« ki slučajno niso tržani, ne sprevidijo pa, da se ravno s petjem blaži čut in vpliva ob enem zelo podučevalno na maso, ki ravno na Dolenjskem tava še res v egiptovski temi. Po drugi strani pa se bojijo zopet nekateri »kaj bi gospod župnik rekli, ko bi zvedeli da sodelujemo tam«. Ali res nimate toliko razvidnosti, da bi vedeli, da je petje vzvišeno nad strankarstvom? Čeravno ni »pobožna« želja, vendar bi bilo popolnoma na mestu, da bi imeli tržani med sabo nekaj, po svojih nazorih delujočih nemškutarjev. Zlato se čisti v ognju, kamen se zgladi v tekoči vodi. Mokronajznrii bi se pa spametovali v res narodnostnem, a ne kakor dosedaj v osebnem boju. Netržan, Iz Cerknice. Pri nas se pričenja sedaj vojska. Ponoči, ko navadni zemljani mirno počivajo, se klatijo ubogi vojaki po gozdih, hribih in vaseh, zalezujejo sovražnika. V bližini Cerk-nic se bo razvila glavna bitka letošnjih vojaških vaj. Prve dni septembra se bo končala. Pri izidu dobite natančnejše poročilo. Vojaki sami sedaj prav ničesar ne vedo od katere strani se približa sovražnik. Kakor v vojskinem času prežijo noč in dan nanj. Sedaj so tu, jutri drugod, lačni, trudni in radi deževnega vremena tudi mokri, to je slast vojaškega življenja! Slabo vreme je! tožijo ubogi vojaki. Ravno tako zdihuje ubogi kmetovalec. Že 14 dni imamo deževno in pravo mrzlo jesensko vreme sedaj v avgustu, ko bi moralo biti najbolj vroče. Otava gnije, krompir je začel črneti, in ako se ne obrne vreme kmalu na boljše, bodo pridelki prav slabi, čeprav je obetalo doslej vse dobro. Čebelarji tarnajo o slabi paši in jih skrbi, kako bodo_ prezimili uboge muhe. Kakor kaže sedaj, draginje in slabih časov ne bo še konca. Iz Spodnjega Mestinja pri Šmarju. Tu se je vršil minulo nedeljo gospodarski shod. Prišlo je nad 30 posetnikov iz štirih bližnjih občin, ki so prosili okrajni zastop šmarski, naj kakor Jutro mogoče začne zidati cesto iz Pristave in Zibike na Belo: dalje se je podpisala tudi pritožba radi skrajno zanemarjene Uste, katere občinski odbor noče popravljati. Na shod so prišli tudi ljudje, ki nimajo niti pedi lastne zemlje, z golim namenom, ’ lati zgig - da bi se posestniki ne mogli zediniti glede svojih želja. Pa vsa nakana se jim je ponesrečila Shode nadzirati morejo pač samo ljudje, ki so že sami kaj storili. Novacerkev pri Celju. Jeza in stud se polasti še tako navadnega človeka, ko vidi. k a- 1 ko se tujec in poturica šopirita v čisto slovenskem kraju, da ustrežeta željam nemških napadalnih društev. Na cesarjev rojstni dan je plapolala razven cesarske in štajerske tudi slovenska zastava na občinski hiši. Ker je pa tisti dan imela nemčurska požarna hramba v Novicerkvi svojo veselico, kar so naznanjali v nemški tiskarni naročeni plakati, zato so narodni nestrpneži, Schauperl, Teusch in Dečman skušali doseči odstranitev zastave, kar se jim pa ni posrečilo in so s sklonjenimi glavami lezli nenieurji iz drugih krajev na vrt gostilne Kriveč. Ko se je pa zmračilo, pokazali so toliko hvaljeno nemčursko kulturo s prav divjaškim hajlanjem. Poznamo in si bomo dobro zapomnili tulečo svojat. Celo noč ni bilo miru; prosimo torej merodajne faktorje, da storijo v prihodnje konec takim izzivanjem, in bi bili odgovorni za nastale izgrede, ker podivjajo naše ljudstvo; saj se je še drugi dan v omenjeni gostilni slišalo hripave glasove: »Heil, Heil und Sieg itd.« Nismo še tako daleč, da bi nas s svojim »fajerverem« par od slovenskega ljudstva odvisnih obrtnikov na tako barabski način žalilo. Dosedaj še miren slovenski človek zna vzrojiti in se bode z gnjevom obrnil od svojih zaničevalcev. Občani si pa naj dobro premislijo, če je treba še nadalje pomagati taki požarni brambi, ki si dosedaj ni pripravila še naj- manjšega gasilnega orodja in ki ima le uniformo. da dela štafažo pri raznih nemčurskih prireditvah sebi v zasmeh, Novocerkovčanom pa v sramoto. Volilski imenik 'La dopoliilliie dežehiozbi rske volitve je le Toda enajbrže je atmosfera v teh krajih tako vlažna, da se prilepi del dnevne svetlobe nanjo, in s pomočjo tega dela svetlobe nam je bilo mogoče, solnce tudi v temi zagledati.« To je bilo zelo povoljna razlaga te prikazni in zato so jo tudi zapisali V vsa jx>ročila ter knjige. nju vsako udeležbo. Dunajsko društvo > die Flamme« bo preskrbelo udeležnikom vse potrebno. jugoslovanski glasbeni kongres se obeta za leto 1913 v Belemgradu. Mladi srbski komponist Hristič, ki je dosegel že več uspehov, hoče uglasbiti Vojnovičevo dramo. Gospa s solnčnico kot opero. Opera bi se uprizorila na pomlad I. 1913. v Belemgradu ob priliki jugoslovanskega glasbenega kongresa. Slovani in kongres za umetniško vzgojo v Draždanih. Povodom mednarodnega kongresa za umetniško vzgojo je prišlo začetkom tega meseca v Dražclane veliko število slovanskih učiteljev risanja z vseh šol. Imeli so dva sestanka v restavraciji Palmengarten, katerima je prisostvovalo okoli 200 oseb iz vseh krajev slovanske domovine. Nadzornik Hladnik jc po-zuiavil v imenu Cehov zastopnike vseh narodnosti. V imenu Slovencev je odzdravil g. prof. • - antel, ki je častital Čehom na njih krasnih uspehih na razstavi in opravičeval Slovence, ki se kongresa in razstave niso udeležili, ker niso organizirani. Na drugem sestanku, ki ga je priredil Draždanski »Sokol« in ki jc bil še bolje obiskan od prvega, se je izvolil skupen odbor zastopnikov vseh slovanskih narodnosti. Ta odbor je naložil posamičnim zastopnikom nalogo v ožji domovini združevati vse sile, da bo mogoče Slovanom pri prihodnjem kongresu, ki no po štirih letih v Parizu, nastopiti v skupnem oddelku. Sklenilo se je nadalje groglasiti kot glasilo slovanskih učiteljev risanja bogato ilu-ptrovar/ mesečnik »Naš smer« (letnik 10 K), ki ■ izhaja v Brnu in kateri bo odslej prinašal članke v vseh slovanskih jezikih. Eventualne bližje informacije je nasloviti na adreso: Prof. I. Vy-dra, redaktor mesečnika: »Naš smer« ali pa Prof. S. Šantel, Pazin (Istra). 8. september. Prijatelj! Se še spominjaš veselili uric, ki si jih kdaj preživel v prijaznem Grosupljem? Lepa prilika! Lepa prilika! Dne 8. septembra lahko še enkrat preživiš dni pretekle se še enkrat naslajaš — nc ob spominih — na lepoti kraja, krasoti jesensko barvanih poljan in gozdov in gostoljubju naših deklet Zraven pa še izpolniš dolžnost naši majki Ciril-Me-todovi Družbi! Nje podružnica v Grosupliem priredi ta dan veselico. — Kako bi pač ne šel v lep jesenski popoldan? Zatorej nasvidenje! Nadležna beraška malha. Hud in nepoboljšljiv berač in potepuh je že neštetokrat radi .vlačugarstva predkaznovani berač iz Radovljice Franc Balant. Dne 17. junija t. 1. je prišel v hišo Jožeta Peternelja v Boli. Beli in je prosil »vbogajme«. Dali so mu kruha, ki ga je pa Ba-lant kljubovalno zalučil nazaj in zahteval de-narja. Ker tega ni dobil, je začel s kamenjem bombardirati hišna vrata. Na sličen način je nastopil tudi proti učiteljicama Josipini Arh in Heleni Keržič in drugim ženskam, iz česar je razvidno, da Balant ni posebno velik kavalir in prijatelj ženskega spola. Nič manj nevaren pa tudi ni nedorasli šolski mladini. Zasačili so ga opeto- S ]6 Pred °tr?ci llganjal Pohujšljiva demo A'l, nn\S^Vrazmk. ne,žnega S150la in javne lorale pa tudi m prijatelj oborožene sile, obeliskih redarjev in orožnikov, Ko ga je 15. julija aretiral blejski stražar Janez Zupančič, se mu je berač uprl in mu sunivši ga s čevljem zadal lahko telesno poškodbo, za vse te nespodobnosti in nepostavnosti, so ga njegovi »sovražniki« ženske, otroci in orožniki pri tir ali pred tukajšnjo deželno sodnijo, ki se je reveža usmilila in ga vzela za 18 mesecev pod svojo streho, pozneje ga pa izroči v nadzorstvo in oskrbo prisilni delavnici, kajti mož je še močan in sposoben za delo. Ko mu je sodnik prečital to obsodbo, se je odrezal Balant kratko: »De-nite me kamor hočete« in je resignirano odkorakal v deželne zapore. Dva junaka s Pokluke. Friderik Hanzlov- r-kr; *?ozda^ Mrzlem Studencu je naletel Ul t * na F okIuki na Gorenjskem na dva lovska tatova. Leta sta se opazivši neljubega gozdnega tovariša hitro umaknila vsak za eno smreko in pomerila s cevmi na gozdarja, ki se ie-sp.retno skril medtem za kakih 100 metrov oddaljeno drevo in ustrelil na divja lovca Ta dva sta mu odvrnila z dvema streloma in se nato spustila v beg. Ranjen ni bil nihče. Takoj Po,tem dogodku so se začele poizvedbe in so Pnjeli orožniki kot osumljena dva glasovita ta- Strašn? r« V * X1 tre,notku se je zopet začul oni Očesi 7 niJ0-’ enkrat sta švignili dve svetli Učen- repom mimo ekspedicije. Vali so iz?akfP sta,i.pred ueank«. Premišlje-zopet gomili mnen,a’ Z°Pet premiš|jeva,i in BonoŽepdnjiČ^a se.jzrazi Profesor dr. pl. Dol-Dotpni k' ’^ovarišl; Povejte svoja mnenja, 0nLlaz P°vfedal svoje — mislim, da sem "& "Toda^si^™6^™1' V deli pomladansko jednakos? dne™ memm. da je to bila jesenska.« nočl’ fcvaim01 Oh0' PoWite $pa1'*se mu roeaio Uboga Bolha se je osramočena skrila v svoje pribežališče. Debata se je nadaljevala; končno je bil profesor dr. pl. Dolgonožec jednoglasno pozvan, nai izreče svoje mnenje. Ta je torej pričel: »Gospoda! Tovariši v znanosti! Jaz sem mnenja. da smo bili priča dogodka, ki se je, kakor daleč sega znanost dogodil samo enkrat, il o je odkritje neizmerne važnosti, naj jo ogledamo, od katere strani jo hočemo. Ta čudež je bil meni zmanjka skoraj sape — prehod Venere!« (Dalje.) mošnja divja lovca Jožeta in Janeza Korošca. Ona dva sta se mudila po izpovedbi prič dotič.-nega dne na planini v namenu krasti po državnem lovišču divjačino. Vjela nista na nesrečo nič, pač pa sta s puškama pomerila na c. kr. gozdarja in zagrešila s tem zločin javne sile, za kar sta bila včeraj obsojena pred deželno sodnijo: Janez Korošec na 8, a Jože Korošec na 6 mesecev težke ječe poostrene z postom in enim trdim ležiščem vsakih 14 dni. Okraden hlapec. Hlapcu Lojzetu Naglost v Prevalju je bilo ukradeno pred kratkim iz kov-čeka 10 kron prihranjenega denarja, ostali denar je ostal nedotaknjen v kovčeku. Da obvaruje ostali denar v znesku 46 kron pred uzmo-vičem, je spravil hlapec denar na dnu kovčeka. Ali tudi dno ni bilo za uzmoviča pregloboko in je že čez par dni iztegnil dolge prste na dno in odnesel tamkaj skriti denar. Očeta okradel. lGletni sin Franc Bobnar od Sv. Jurija pri Kranju je malopriden, brezskrben postopač in ie bil radi faznih tatvin že štirikrat kaznovan. Pred kratkim je izmaknil svojemu očetu iz omare 120 kron, od katerih je 60 kron prinesel nazaj položivši jih skrivaj za sobna vrata, a drugo polovico je v par dneh zabil po raznih krčmah. Požar v Radomljah. Dne 16. t. m. je izbruhnil požar v kozolcu posestnika Franca Žubni-karja v Radomljah pri Kamniku. Kozolec natlačen z žitom je do tal pogorel. Škodo cenijo na 1800 K. Sumi se, da je bil ogenj podneten in so prijeli nekega opekarskega delavca tamošnje okolice ter ga izročili okrajni sodniji v Kamniku. Z motiko ga težko ranil. Cerkovnik Anton Jarc v Dvoru pri Polhovem Gradcu je udaril 19. t. m. z motiko posestnika Franca Kozjeka po levi roki in mu prizadejal težko poškodbo. Ranjenca so prepeljali v tukajšnjo deželno bolnico. Krvava tragedija radi zemljišča. Gašper Mance ima v Kosinju blizu Senja v hrvaškem Primorju posestvo, ki ga je upravljal njegov stric Josip Mance. Ta dva sta si zemljišče razdelila in sklenila pogodbo, da Josip Mance upravlja tudi Gašperjevo zemljišče. Zato mu je moral Josip vsako leto izplačati izgovorjeni del denarja in pridelkov. Staremu Josipu to ni bilo po volji in je vedno tuhtal, kako se bi rešil pred Gašperjevimi terjatvami. Pred nekaterimi dnevi je prišla Gašperjeva žena Marija s tremi malimi sinčki k stricu Josipu po svoj del. Medtem, ko se je mudila v Josipovi hiši, se je naenkrat zaslišal iz hiše obupen krik in vpitje. Prihiteli so sosedje, ki so zapazili pred seboj grozen prizor. Na tleh je ležala v mlaki krvi Marija, a okoli nje so kričali na ves glas njeni otroci. V kotu je stal stari Josip s krvavim nožem v roki in je s široko odprtimi očmi blazno buljil predse^ na zaklano žensko. Nož, od katerega se je se cedila kri, je bil krvav do ročaja Zadal je Mariji dve smrtonosni rani skozi prsa v pluča. Nasilnega starca so odpeljali orožniki v Senj v ječo, a otroke sirote njihovemu očetu v Reko. Od svojega moža umorjena. Trgovec z mešanim blagom v Linču, Alojzij Jaroš, jc že večkrat jjoskusil umoriti svojo ženo, a vselej mu jc izpodletelo. Včeraj je bil pa ves dan sila nervozen. Zena je bila mnenja, da ga popade zopet blaznost, kateri je bil podvržen. Vendar se je r;a večer umiril. Žena nič hudega sluteč, je šla spat. V spanju pa mož natiho vstane in ustreli ženo. Ko je hotel ustreliti nato še sebe, so preprečili to ljudje, ki so prihiteli na lice mesta. Zdravnik je konštatiral, da je žena mrtva, mož pa blazen. Kaj se vso godi v pasjih dneh. Iz Španije se poroča: V Pontevedra je te dni uničil požar velik del tovarne za rakete in umetne ognjene preparate. Vzrok temu požaru je bil domači tovarnarjev pes, ki se je igral z neko raketo toliko časa, da se je vnela in eksplodirala. Od rakete se je vnela soba, od nje pa se je vžgala cela tovarna. Stroj za pretepanje. Pred njujorško poroto se je pred kratkim zagovarjal ljubeznjiv mož vseučiliški profesor Andre\v vsled grdega ravnanja s svojo boljšo polovico. Profesor se je pečal z izumi strojev, s katerimi bi si človek prihranil čas in denar. Njegov zadnji izum je bil stroj iz aluminija in bambusovih paličic-, ki so bile omotane, da so tako ublaževale udarce. S tem strojem se je moglo pritisniti v eni minuti do 35 udarcev. Iznajdljivi učenjak se ni zadovoljil s tem, da je svoj izum najprej praktično uporabil pri svojih otrocih, ampak je delal strokovne poskuse tudi po nežnem hrbtišču svoje žene. Ljubeznjiv mož je bil za to svojo nevljudnost obsojen na 50 kron denarne kazni. Zakonski par v ženskih krilih. Na nekem berolinskem kolodvoru so prijeli v žensko obleko preoblečenega moža, ki je hodil s svojo ženo po mestu. Policija misli, da ima v rokah poneveritelja v draždanski banki, Briiningat Žalost po veselju. Neki pariški inženir se je seznanil v Saint Cloudu z dvema zabavnima lahkoživkama. Ker je bila njegova obiteij v morskem kopališču, je mladi gospod porabil to redko udobnost in je povabil Evini hčerki v svojo hišo. Za prijetnim dnevom je prišel še prijetnejši večer s čajem in šampanjcem. Ko se je srečen mož drugo jutro prebudil, ni bilo več poleg njega lepih deklet. Ušle sta ponoči in z njima vred je izginilo 49.000 frankov v zlatu m bankovcih. »Maček« je bil potemtakem iz-vanredno hud. Smrt hribolazca na Ortlerju. Preteklo srena nr*u poJzpeli,!riie hribolazci brez vodnika na Ortler. Ko so ljudje opazili, da se nahajajo nikTKo^'^0 iim>P,°S,ali na POI110Č d"a vod' hrihniS. • vračal' s planine sta padla en SokMno V0