— 70  —
pravne zahteve rešijo ob enem v kazenskej pravdi, ter da tudi svoje zaliteve naznani, t, j. poškodovani mora določeno izreči se, kaj zahteva.
S tem pa je le priznano, da velja za zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi dispozicijska maksima, t. j. nemo judex sine actore, ne eat judex ultra petita partium.
Kako naj se pridruženje kazenskej pravdi vrši, je quaestio facti. Naše pravno življenje ne pozna več formalizma rimskega prava. Če poškodovani zahteva, naj se rešijo njegove zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi ter on določeno naznani^te zahteve, se je po našem mnenji s tem tudi pridružil kazenskej pravdi ter je postal zasebni udeleženec in zadobil vse pravice, katere pristujejo zasebnemu udeležencu.
Naše mnenje je toraj to:
1. adhaesivni postopek za zasebnopravne zahteve pri-stoja le zasebnemu udeležencu;
2. poškodovani, kateremu se je s hudodelstvom ali uradoma preganjanim pregreškom ali prestopkom (§ 4-i'J. k p. r., ukratila pravica, postane zasebni udeleženec le tedaj, če se pridruži kazenskej pravdi;
3. pridružiti se mora do začetka glavne razprave;
4. za pridruženje ni treba, da se vrši v določenej obliki, da le ni dvomno, ka zahteva poškodovani, naj se njegova določeno izražena odškodninska zahteva reši v kazenskej pravdi.
___^•
Nekoliko besed o mojem novem prevodu občnega grajanskega zakonika.
Prvi, po znanih' dveh rodoljubnih možeh spisani, leta .1853 pod mojim uredništvom uradno izdani prevod tega zakonika pošel je menda povsem, in ako bi ga državna ti-skarnica tudi še kaj imela v zalogi, zarad prestarelosti nikakor ne ugaja zdanjim potrebam, ker je — da molčim o nekih slovniško nemožnih oblikah, n. pr. posestvati, pripo-sestvati — izgotovljen v drugačnem jeziku, nego se dan današnji rabi v slovenskem slovstvu in novinarstvu. Takrat
— 71 —
smo se namreč, kakor priča ta prevod in tudi juridično-po-litična terminologija od 1. 1851, — ne sluteč poznejšega razvoja slovenščine — vse preveč bali hrvatiti, ker nam je uprav to očitanje neslovenske pisave z vseh strani bilo na uho.
Ker torej stari prevod več ne ustreza, za to sem jaz lansko zimo vnovič predelal ga, držeč se — kar je neogibno potrebno — terminologije državnega zakonika, ter napisal prav v oni slovenščini, kakeršna služi današnjim noviuam in časopisom ter — recimo — izdatkom Slovenske Matice, tako, da kdor razume te, razumeti mora tudi moj prevod.
Poslovenil sem sam zakonik in pa cesarski patent, s katerirn se vvaja v življenje, ter menim, da je to poglavitna reč in za zdaj zadosti; dodatnih zakonov in ukazov ne utegnem. Zdaj velja potegniti se za to, da se napravi uradno izda nje po državni tiskarnici morebiti s pomočjo visokega ministerstva za pravosodje.
Nad izrazom: grajanski za biirgerlich utegne se ta ali oni spotikati, ali resnica je 'enkrat, da v slovanskih jezikih na katere je vplivala staroslovenščina, možen je samo ta izraz, in jaz bi se prej nego pridevnika: državljanski (staatsbiirgerlich) poprijel — češkega: občanski.
Najtežje mi je bilo pristati na besedo: zakon za Gesetz, dasi je — vsaj za južne Slovane — res edino prava in najbolja, ker nisem imel ustrezne besede za: Ehe. Ali ker dan današnji vsi mlajši (in njihovo je kraljestvo itd.) za Gesetz pišejo zakon, ker celo tudi kranjski deželni zakonik pozna samo zakone in ne več postav, ter vidim zdaj, da se tudi novi Pravnik drži te besede, bilo mi je — hočeš nočeš — udati se, da ne bi prevod nosil na sebi žiga zastarelosti, še predno pride na dan.
Vendar mi vsak — ne porečem pravnik, nego samo — blagorazumnik mora pritrditi, da nikakor ne gre rabiti „zakon" za oba pojmova, (da bi, se n. pr. za: Die Gesetze bestimmen, wie Ehen geschlossen werden, moglo reči: zakoni določajo, kako se sklepajo zakoni), razven ko bi se jima dajal v zakonikih nenavaden pristavek: „v širjem, v ožjem
— 72 —
zmislu". — Jaz mislim zdaj, da bi se po hrvatskem zgledu moglo izhajati z besedo : ženitba ali ž e n i t e v in dotičnim glagolom „0 ž eni ti se" (sich verehelichen); ako bi se n. pr, namesto: „stopiti v zakon, skleniti zakon" reklo: oženiti se itd. Tudi če se „ ženite v" misli in čita za nemški: Ver-ehlichung, vendar je posledica ženitve vsegdar: oženjenost, stan oženjenih, oženjenstvo = Ehestand.
Ali vsekakor bi jaz jako želel, da bi naši rodoljubni pravniki nekaj časa posvetili temu vprašanju, in posvetovali se med sabo, ali pa eden za drugim po Pravniku razodeli, kako bi bilo po zdaj sloveniti nemško: Ehe. Pokojni g. Raič je rabil: ,,hišni zakon", ali to je: Hausgesetz, izraz, ki se tudi ne more pogrešati; kdo drug utegne po katekizmu misliti na „sveti zakon", ali to se mi zdi malo priležno zakoniku, če ne včasih celo smešno. Starosl. b r a k je čudna beseda za nas; rusinski: sopružestvo = soproštvo je lepši ali —
Da častiti čitalci teh vrstic lahko sami sodijo, v kaki slovenščini je spisan ta prevod, naj se tu pridoda iz njega naslednjih 16 paragrafov:
§• 1-
Kaj je grajansko pravo. Zakoni, ki ustanovljujejo zasobnc (privatiiel pravice in dolžnosti stanovalcev neke države med sabo, vsi  skup so grajansko pravo v ti državi.
§. 102.
Ako se iz pravdne razprave o veljavnosti ženitve pokaž(>, da je ženitevski zadržek eni strani, ali da je obema bil prtj znan, in da sta ga nalašč zamolčali; naj se krivcema naloži kazen, določena v kazenskem zakonu o težkih policijskih prestopkih. Ako je ena stran nekriva, na voljo ji je, zahtevati odškodovanje. Ako sta naposled tak() oženjena zarodila otrok, mora se za-nje skrbeti po onih načelih, katera so ustanovljena v poglavji o dolžnostih roditeljev.
§ 202.
Odgovornost varuha in sodišča v oziru na to reč. Kdor svojo nepripravnost za varniia zamolči, kakor tudi sodišče, katero vedoma imenuje varuha po zakonu nepripravnega, odgovaija
— 73 —
za vso skoflo, ki jo laaloletiiik ima iz toga, in za korist, katera mu je odšla.
§ 302.
Skupnost Cvscstjreči funiver-aitas r-er-umj. Vee posebnih reči skup, katere je navada smatrati za ono reč, ter zaznamenovati z vkupnim imenom, sestavlja skupnost reči, in se smatra za celotino.
§ 402. 3. O plenu.
(iflede pravice plena iu reči nazaj otetih sovražniku obseženi so prepisi v vojnih zakonih.
§ 502. O meri vizitka.
Užitek pašne pravice ne rasteza se na nobeno drugo koijst. Upravičenec ne sme ni ti-ave kositi, ni praviloma braniti lastniku zemljišča, da bi se tudi njegova živina skup ne pasla, a najmanj sme kvariti podstat (bitnost. sulj.stuucijo), Kadar se je bati kake škode, mora postaviti pastirja, da mu pazi na živino.
§ 602.
Dedinske pogodbe so veljavne samo mel možem in žene.
Dedinske pogodbe o celi ostalini, ali o kakem glede celote določenem delu njenem, smejo se samo med soprogoma veljavno sklepati. Propisi o tem so obseženi v poglavji o ženitvenih dogovorili.
§ 702.
Jeli uvet raztegniti tudi na namestne pozvance.
Uvet, pristavljen dediču ali volilojemniku, naj se, brez izrecnega naročila zapustnikovega, ne razteza na dediča ali volilojemuika, katerega je zapustnik namestnu pozval.
§ 802.
Iz uvetr.ega dediskega izrecila. Kadar se dediua nastopa s pridržkom pravne dobrote popisa (inventarja), ima sodišče dolžnost, precej o trošku mase storiti popis. Takšen dedič je upnikom in volilojemnikom zavezan samo toliko, kolikor ostalina zaleže za njiiiove, in tudi za njegove iskovine, katere mu pristoje razven dedinske pravice.
— .74 — § 902.
3. Čas, kraj in način izpolnjenja. l*ogodbe se morajo zvršiti v ta cas, na tem meštii in" tako, kakor so se stranke dogovorile. Po zakonu se šteje 24 ur za en dan, 30 dni za en mesee in 365 dni za eno leto.
§ 1002. Pcoblastna pogodba. Pogodba, s katero kdo prevzema naložen mu posel, da ga oskrbuje v imenu drugega, imenuje se pooblastna pogodba.
§ 1102.
Eaboprodavec sme sicer pogoditi si, da mu se rabokupnina naprej plačuje. A če je rabokupec*) naprej plačal več nego en rok, sme on to plačilo pozneje vpisanim upnikom samo tedaj nasproti postaviti, kadar je vpisano v javne knjige.
§ 1202.
Ud, kateri je samo z enim delom svojega imenja v družbi, more imeti kako od vkupnega odločeno imenje, s katerim sme po svoji volji razpolagati. Treba je torej pravice in zaveznosti, ki jih kdo tretji ima proti družbi, razločevati od pravic in zaveznosti proti posamičnim udom.
§ 1302.
V takem slučaji, ako poškodba izhaja iz nepažnje, ter se deleži dado določiti, odgovarja vsak samo za škodo, ki je vzrokovana po njegovi krivnji. A kadar je škoda storjena nalašč, ali kadar se ne da določiti, koliko se je vsak posamič udeležil poškodbe, tedaj so odgo-, vorni vsi za enega in eden za vse; ali onemu, kateri je povrnil škodo, pridržana je proti ostalim pravica, vzvratno prijeti jih za povračilo.
§ 1402. Nepopolna nakaznica. Dokler ni tega trojnega privoljenja, ostaja nakaz nepopoln, ter ima moč samo za one strani, katere so se med sabo porazumele.
§ 1502.
Olpoved zaatare ali nje podaljšanje. Zastarelosti ne more se nikdo naprej odpovedati, niti si more kdo pogoditi daljšega roka zastarelosti, nego je določen po zakonih __ Cigale.
*) Izraz: rabokupec, raboprodavec opira se na § 1094, kjer stoji: der Gebrauch der Sache ist fiir gekauft anzusehen.
— 75 —
(Opomba m-edništva.) Z ozirom na željo, izraženo od častitega gospoda pisatelja tega članka, poživljamo slovenske pravnike, naj se oglašajo glede vprašanja, katero je sprožil, ter sploh glede dvomljivih izrazov v naši pravni terminologiji. Namenjeni smo odkazati temu predmetu poseben oddelek v listu. Da otvorimo diskusijo, naj povemo koj svoje mnenje o nekaterih izrazih, katere rabi častiti gospod pisatelj.
Po našem mnenji ne bi bilo umestno, nadomestiti „držav-Ijanski" z „grajanski". ..Biirgerlich" v naslovu našega zakonika ne pomeni toliko ius civile nego ius proprium državljanov naše države. Zarad tega se mi nad dosedaj rabljenim izrazom ne bi spodtikah. „Grajanski" izvestno ne bode povsod razumljiv.
Glede rabe besede „zakon" za ,,Gesetz" pa povsem pritrjujemo gospodu pisatelju. Ta izraz je tudi zgodovinski vtemeljen. Že Konstantin Porphyrogeneta pravi o Jugoslovanih, da žive ^«7« t« i'(r/.ur,'..
VgovarjaU pa bi radi besede „zastarelost" za „"Ver-jahrung" mesto vdomačene „zastaranje". Jezikoslovci nam menda poreko, da oblika zastaran in substantiv zastaranje slovniško ni opravičena, da ima že part. perf. act. zastarel trpevni pomen. Vkljub temu zagovarjam o. to obliko, ker potrebujemo besedo zastarel za drug izraz. O zadnjem stavku ;5 406. o. s. r. glede aktorične kavcije bomo rekli, da je zastarel (in abusum desiit), zastaran pa ni. Prvo rabi slovenski praksi za veraltet, drugo za verjahrt. To je, rekli bi, communis opinio jurisconsultum, katera legis vicem obtinet. K temu pride še to, da rabi kazenski zakonik v slovenski izdaji za Verjahrung konsekventno zastaranje, ravno tako menjiški zakon. Ker pa je slovenska izdaja vseh od 1. 1848. do 1852. izšlih zakonov ravno tako avtentična kot nemška, mora sodnik njihove besede uporabljati, kadar obravnava v njih urejene predmete. Ali bi bilo umestno, rabiti za tisti poj m enkrat zastaranje, drugokrat zastarelost?
Namesto rabokup na.svetujemo zakup, ki se nahaja v kranjskih deželnih zakonih za Pacht. Slovenski tekst kranjskih deželnih zakonov je avtentičen mimo nemškega.
— TeTi zakoni pa rabijo n. pr. pri nakladah na žgane opojne tekočine, pri lovskej pravici i. t. d. izraze: zakupnik, zakupna doba i. t. d. Nastali bi toraj isti nedostatki kot smo jih prej omenili, da za tisti pojm rabijo različnim zakonom tudi različni izrazi.   To se nam ne zdi primerno.