Naslovna stran:	Novi
kraji, novi obrazi, nova doživetja. .. Tudi tujina ima svoje zanimivosti in lepote. Naša slika kaže domačina-Argentinca, ki na konju brede reko. Fotografija je bila razstavljena na več mednarodnih razstavah umetniške fotografije. (Foto Ivo Bricelj, Buenos Aires.)
*
Levo: Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?
☆
Spodalj: Sava Dolinka
•> f ) 1
L. XXIII.	MAREC	ŠTEV. 3
V vseh stoletjih je človek skušal uitrditi svoj odnos do Boga potom daritev. Toda šele krščanstvo je to željo dokončno uresničilo s Kristusovim duhovništvom.
POMEN DARITVE V ČEŠČENJU BOGA
POJEM DARITVE
1.	Daritev je bistveni del bogočastja skoraj vseh verstev. Izjema so le stari budizem, mohamedanstvo, protestanti-zem in pa današnja judovska vera, v kateri je prenehala daritev s porušenem jeruzalemskega templa leta 70 po Kristusu.
Zveza med vero in daritvijo je res Povsem naravna. Kajti ako pod vero razumemo človekovo spoznanje in za-vest odvisnosti od osebnega, neskončno svetega Boga, ki ga veren, človek pri-znava kot svojega brezpogojnega gospodarja in največjo dobroto, potem je najbolj naravno, da svojo odvisnost in hrepenenje svoje duše po največji dobroti izrazi na nek verski način,: z molitvijo, s češčenjem, z izpolnjevanjem "nravstvenih zapovedi, z bogoslužnimi opravili in zlasti z daritvijo.
Z daritvijo hoče človek svojemu Bo-
gu in Stvarniku izraziti, da ima vse le iz njegovih rok in da je le Bog pravi in resnični gospodar vsega. Kakor daleč siega poznanje zgodovine človeškega rodu, je zato človek Bogu prinašal darila v znamenje svoje odvisnosti in zahvalnosti, Daritve, ki jih najdemo pri primitivnih narodih, obstojajo navadno v stvareh, ki so človeku potrebne za življenje: del hrane, pijače, prvine lova in podobno. Darovanje se izvrši na tak način, da človek dar uniči: pridelke polja sežge, tekočino razlije, žival usmrti, kar je navadno združeno z zahvalnimi in p rešilnimi molitvami. Z uničenjem daru hoče človek izraziti, da je dotična stvar bila Bogu popolnoma in brez pridržka darovana. A ne samo to. Z uničenjem daru hoče človek izraziti, da on,, darovalec, ni nič, da j,e vse božja last in da je le Bog edini vse in lastnik vsega.
DARITEV PRI PRIMITIVNIH NARODIH
2.	Religija primitivnih rodov z najstarejšo nam dosedaj poznano kulturo pozna že daritve Naj višjemu bitju. Obstojajo iz prvin lova in sadežev zemlje, kakor tudi nekaterih majhnih delov hrane predno jo užijejo. To darujejo Stvarniku in gospodarju življenja, ki človeku daje sredstva za življenje. Očitni so ti daritveni obredi pri Pigmejcih v Južni Afriki in Oceaniji ter pri Indijancih v Severni Ameriki.
Pri lovskih plemenih Srednje Azije je ponekod opazovati posebno obliko nekrvave daritve. Živalskih prvencev ne zakoljejo, ampak jih posvete božanstvu na ta način, da jih spuste na svobodo. To so živali izredno lepe rasti, največkrat bele barve. Nihče ne sme tako darovane živali ubiti ali ujeti. Končati mora naravne smrti, nakar jo nadome-ste z drugo živaljo iste vrste.
Darovanje človeških žrtev se pojavi v mnogo kasnejših dobah, ko je pojem o Najvišjem bitju obledel in se je čista vera pričela močno mešati z magijo, to je čarovništvom. Posebno je to pri rodovih s tako imenovano agrarno ma-triarhalno kulturo, ki so se pomešali s totemizmom (verovanje nekaterih rodov v sorodstvo družin in rodov z gotovimi živalmi). Ko so pričeli verovati, da je kri izvor in nosilka novega življenja, so začeli uporabljati svežo živalsko in tudi človeško kri za obrede, s katerimi so prosili rodovitnost za svoja polja. Porodili so se krvavi čarovniški obredi in krvave daritve, kjer so darovali moške (zlasti ujetnike), ženske, božanstvom posvečene device in otroke. Žrtev so privezali na kamnit žrtvenik, ji odprli prša, iztrgali še utripajoče srce in ga darovali bogovom. Posebno so bile slovite krvave človeške daritve pri indijanskih Inka rodovih in zlasti pri mehikanskih Aztekih, kjer je vsako leto
na žrtveniku izdihnilo na tisoče človeških žrtev. Darovanje človeških žrtev pa zasledimo tudi pri nekaterih drugih rodovih v Avstraliji, Oceaniji in v Afriki, tudi pri starih Germanih itd. Toda velimo se to dogaja pri časovno veliko mlajših rodovih, pri katerih se je pojem prvotne čiste religije pokvaril in pomešal z mnogimi drugotnimi primesmi, vzetimi zlasti iz čarovanja in malikovanja.
POMEN DARITVE PRI IZRAELCIH
3.	Pri starih Izraelcih, katerim je Bog sam razodel in izročil pravo religijo, so bile daritve v središču vsega njihovega bogočastja. Tempel in oltar, na katerem so darovali krvave živalske daritve, so bile izraz in poroštvo zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim izvoljenim ljudstvom. Ob najbolj pomembnih dogodkih izraelske zgodovine se je ob posebno slovesnih daritvah, katerim je prisostvovalo vse ljudstvo, ta zveza med Bogom in njegovim ljudstvom obnavljala. O tem nam na mnogih mestih govori pet Mojzesovih knjig stare zaveze.
Krvave živalske daritve pri izvoljenem ljudstvu pa so bile le priprava in podoba na novo zavezo, v kateri se je druga božja Oseba, Jezus Kristus, daroval Bogu v spravo za grehe za padlo človeštvo. In vendar bi bilo pogrešno misliti, da so starozavezne daritve bile le gola obrednost. Kajti Bog jte zahteval daritvenega duha od tistih, ki so mu prinašali darove. „Očistite se, čisti bodite, odstranite zlobo v vaših mislih izpred mojih oči! Prenehajte s hudobnimi dejanji, navadite se dobrO delati! Bodite pravični, pomagajte zatiranim, sodite pravično tistim, ki se braniti ne morejo, zaščitite vdove! Potem pa pridite in darujte! In če bi bili vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo P0-stali beli ko sneg...“ (Iz 1, 16—18)-Torej tudi starozavezna daritev naj bi bila po božji volji najprej daritev po-
D V 'J b i
Diižne.ga in spokornega srca, s katerim človek priznava pred vsemogočnim in vsevednim Bogom svojo odvisnost, svojo grešnost in zadolženost in v simboličnem darovanju živali v resnici daruje samega sebe Stvarniku.
SVEčENIšTVO V PREDKRŠČANSKI DOBI
4.	Že v prvotnih družabnih oblikah, ko dejansko še ne najdemo drugega ko družino, nastopa reliigijia kot svojski Pojav. Vendar so pretekle dolge dobe, P redno se verstvo osamosvoji povezanosti z družino, z rodom, narodom in državo in nastopa v obliki neodvisne in samostojne družabne organizacije. Prav 2a prav se je zgodilo to popolnoma šele s krščanstvom, kjer se je verska družba organizirala kot Cerkev. S krščanstvom dobi religija tudi od svojega Ustanovitelj a postavljeno s v e č e n i š t v o, ki je utemeljeno in udeleženo na duhovništvu samega Jezusa Kristusa.
V davnih dobah pa verstva pogosto sploh niso imela posebnih lastnih služabnikov, ampak so religiozna opravila izvrševali najvidnejši predstavniki družbe. Dokler je bila le še družina organizirana kot socialna tvorba, jie bil družinski glavar istočasno tudi svečenik, kakor je še sedaj pri mnogih primitivnih rodovih. Kasneje je to vlogo prevzel rodovni poglavar in v zgodovinski dobi, ko so nastale države, kralj ali cesar, ki je bil prvi in najvišji svečenik. Vendar si je na vzhodu v teku1 dob mogla religija priboriti uglednejše mesto kakor na zapadu. Njeni služabniki so Poleg daritvene službe izvrševali tudi razne blagoslove in zarotovanja, bili so učitelji in duhovni voditelji ljudstva. Zaradi svoje odlične službe in večje izobrazbe so imeli v družbi višji, spoštovan položaj in posebne pravice. Večkrat je v določenih družinah bila sveč eniška služba dedna, tako da je prehajala od očeta na sina. Toda pravo
Pregnani in zaprti duhovniki v prisilnih taboriščih svobodoljubnih držav tvegajo tudi življenje — samo, da inasitijo duše s kruhom močnih
svečeništvo v predkrščanski dobi je bilo le med Izraelci, ki so imeli od Boga razodeto vero. A tudi v judovskem narodu je bilo svečeništvo od Mojzesovih časov dedno v eni, namreč v Aaronovi družini.
JEZUS KRISTUS — DUHOVNIK IN DARITEV NOVE ZAVEZE
5.	Vsa predkrščanska doba pa ni imela daritve, ki bi ustrezala božjemu veličastvu in ne duhovnika, ki bi bil vreden posrednik med Bogom in človeštvom. šele z učlovečenjem Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, je dobilo človeštvo svojega bistvenega posrednika z Bogom. Kristus, ki je ma-
ziljtsnec božji in veliki duhovnik nove zaveze, je z darovanjem svojega lastnega življenja s svojo krvavo smrtjo na križu doprinesel Bogu Očetu najpopolnejšo in najbolj vzvišeno daritev in z njo popolnoma odrešil človeški rod. Kristusova daritev je neskončne vrednosti, to pa zaradi vzvišenosti darovalca, ki je učlovečeni božji veliki duhovnik; zaradi neprekosljive dobrote darovane žrtve, ki je Kristusovo telo in življenje in pa zaradi najbolj popolnega daritvenega duha, ki ga je zmožen le učlovečeni božji Odrešenik. Daritev na križu je brezpogojno najpopolmejša daritev, ki je bila kdaj na zemlji Bogu darovana in Jezus Kristus je nad vse vzvišen najpopolnejši veliki duhovnik in posrednik med Bogom in. človeštvom.
VEČNO DUHOVNIŠTVO IN VEČNA
DARITEV JEZUSA KRISTUSA
6.	Kristusovo duhovništvo pa ni za vedno zaključeno z njegovo (enkratno daritvijo na križu. Kristus je neminljiv večen duhovnik ne le po svojem veliko duhovniškem dostojanstvu, ampak tudi po svojem neprestanem, odrešilnem posredniškem delovanju med Bogom in človeštvom. Poveličani Gospod kaže v svojem z ranami zaznamovanem telesu1 neprestano nebeškemu Očetu ceno našega odrešenja. S kraljevsko božjo močjo neprestano posreduje pri Očetu za nas. Bogate sadove svoje odrešilne daritve pa daruje tudi neprestano človeštvu v svojem mističnem telesu, v sv. Cerkvi. Posebno z daritvijo sv. maše.
Sv. maša je nekrvava daritev nove zaveze. Pod podobama kruha in vina se po mašnikovih rokah daruje Kristus svojemu nebeškemu Očetu. Ni torej le spomin na Kristusovo trpljenje na križu, pa tudi ne ponovitev ali dopolnitev daritve na križu. Kajti „z eno samo enkratno daritvijo je Kristus enkrat za vselej povedel h popolnosti tiste, ki se
puste posvetiti“ (Hebr 10, 14). Pač pa je pri sv. maši isti glavni darovalec, kakor je bil na križu, le način darovanja je različen. Na križu je bila krvava daritev, pri sv. maši pa je nekrvava.
Sv. maša, ki se daruje samemu Bogu, je častilna, zahvalna, spravna in prosilna daritev. S to daritvijo more Cerkev v Kristusu in s Kristusom vredno častiti Boga in sprositi ljudem potrebnih rešilnih milosti.
DUHOVNIŠTVO NOVE ZAVEZE
7.	Kristus, vzvišeni Veliki duhovnik nove zaveze, je izročil apostolom, ki jih je poklical, oblast darovati najsvetejšo daritev. Od apostolov je prešla ta ob’ast na škofe in njihove pomočnike, duhovnike. Le oni morejo po Kristusovem naročilu in kot njegovo orodje darovati evharistično daritev, ki jie nadaljevanje Kristusovega učlovečenja in njegovega odrešilnega dela za naše posvečenje. Po daritvi sv. maše in po sv. zakramentih nam dotekajo milosti, ki jih je Kristus zaslužil s svojo daritvijo na križu. Za daritev sv. maše in za delitev zakramentov je 'Kristus v svoji Cerkvi ustanovil duhovništvo.
Duhovništvo je res velik dar božjega Odrešenika človeškemu rodu. Z njim je hotel Kristus, da bo njisgova Cerkev soudeležena na njegovem edinem in večnem duhovništvu in da se bo njegovo odrešilno delo, ki ga je za človeštvo dovršil na križu, nadaljevalo do konca sveta. Duhovnik je „drugi Kristus“. Kajti zaznamovan je z neizbrisnim znamenjem, po katerem je istočasno živa podoba našega Odrešenika. Duhovnik predstavlja Kristusa, ki je rekel: „Kakor je Oče mene poslal, tako vas jaz pošljem“ (Jan 20, 21). „Kdor vas posluša, mene posluša“ (Lk 10, 16). Od Boga poklican in posvtsčen za svojo vzvišeno službo, je duhovnik postavljen za ljudi v njihovih odnošajih z Bogom, da prinaša darove in žrtve za grehe“
(Hebr 5, 1). Na duhovnika se mora obrniti, kdor hoče živeti Kristusovo živ-1 jen j e in sprejeti duhovno hrano, moč in tolažbo. Za vsakega duhovnika velja, kar je trdil sv. Pavel o sietoi: „Božji Pomočniki smo“ (1 Kor 3, 9). Duhovništvo v Cerkvi resnično ni poleg Kristusovega duhovništva neka samostojna služba, ampak je vključeno in podrejeno Kristusovemu večnemu duhovništvu.
SV. MAŠA — SRCE KATOLICIZMA
Sv maša kot daritev nove zaveže postane vedno sveto in nad vse drago središče krščanskega življenja povsod tam, kjer jo verna srca pojmujejo kot srečanje z živim božjim Sinom in njegovo daritvijo nebeškemu Očetu.
Velike vrednosti za duhovnost krščanskega ljudstva more postati razumevanje za sodar o vanj e pri sv. maši. Sv. maša je tudi daritev Cerkve. S Kristusom, ki je glava Cerkve, se daruje tudi Cerkev, ki je Njegovo telo. Verniki, ki so udje cerkvenega občestva, so soudeleženi pri mašni daritvi, čeprav na različen način. „Nekrvava daritev, pri kateri po mašnikovih po-svetilnih besedah pride Kristus na oltar kot daritev, je dalo duhovnika, v kolikor zastopa osebo Kristusa. Toda na tej daritvi so tudi verniki udeleženi na dvojni Pačin: Darujejo Bogu dar ne le po mašnikdvih rokah, ampak v gotovem smislu istočasno z njim. S to udeležbo je daritev ljudstva vključena v samo liturgično bogočastno opravilo“ (Okr. Mediator Dei, 20. 11. 1947, t. 91).
Toda, če je Bog v stari zavezi od darovalcev zahteval daritvenega duha, tembolj daritev nove zaveze zahteva darovanje nas samih. Najgloblji smisel svoje lastne daritve je Povedal Jezus Kristus, ko je o svojem odrešilnem darovanju rekel: ,,Ako resnično zrno ne umrje, ne rodi nobenega sadu“ (Jan 1, 24). Z daritvijo se člo-V2k, ki je božja stvar, vrača k Bogu, iz
Kakor smo ob vznožju oltarja skupno z ‘mašnikom molili: „Sodi me, o Bog...“, tako moramo z njim vred moliti svoj „Spovm se...“ — V tem delu maše pomislimo na svoje prestopke med tednom, .na zagrešena dejanja in opustitve. Poizkusimo si izprašati vest o svojem praktičnem krščanstvu: Kaj smo storili za Kristusa, kaj za svojega bližnjega?
čigar rok je izšel. Pri tem je potrebno, da odstrani in zatre v sebi vse tisto, kar bi njegovo daritev, — to je njega samega —, napravilo neprijetno v božjih o&h. Krščanskega duha darovanja in odpovedi je treba postaviti proti sodobnemu duhu brezbaštva, mehkužnosti in uživanjaželjnosti (ki ne pozna ne odpovedi, ne žrtev). Pripravljenost za daritev in odpoved je merilo in preizkušnja pristnosti našega krščanstva.
DR. IVAN AHČIN
■AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
«öcrnv
IGNACIJ KUNSTELJ, ANGLIJA
▼▼▼▼TTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTVTTTTTTTTTTTTT)
„Kot bi bil doma, se mi zdi,“ je dejal fant, ko je obiskal prijatelja iz mladih dni, ki si je kupil in uredil v teh letih skromen lasten dom. Tujina je marsikoga naučila ljubiti domačnost svoje domovine in doma.
Število naših domov se je v zadnjem letu spet dvignilo. Hiše so skromne in ne predrage, a vendar je v njih ona domačnost, ki jo drugod pogrešamo. Takole pred prazniki in počitnicami pove gospodar: „Imeli bomo obiske.“ Pomeni pa: prišli bodo od blizu in daleč prijatelji in znanci, da se bodo pogovorili in tudi poveselili.
Po svoji zunanjosti so naši domovi tako kot povsod med izseljenci: kar skrijejo se med drugimi, le roža na oknu priča, da živi v njih nekdo, ki je s seboj prinesel drugo navado in misel. V njih ni bogastva in ga najbrž nikdar ne bo, saj mora v prvih letih gospodar paziti na vsak peso, da hišo plača in opremi s primernim pohištvom. Velik delež dodasta pridnost in varčnost, ki sta edini doti, ki smo jih prinesli s seboj. V malo letih so se mnogi postavili na svoj e noge- S polnim ponosom razkažejo svojo domačijo.
Niso pa stene in moderno pohištvo, ki napravijo prijeten dom. Zaradi tega ne bo obiskov, pač pa zaradi ljudi. Hvala Bogu, da je ostala med nami tista gostoljubnost, ki ceni prijazno besedo bolj kot kos belega kruha. Tako ni nikomur pretežek korak preko praga, dasi slovo nikdar ni tako lahko ko spet kliče vsakdanje življenje na delo.
Domovi v tujini ohraniajo tudi misel na dom. ki smo ga zapustili. Pokojni dr. Odar je v Koledarju za leto 1953 zapisal nekaj lenih misli o tem. Naj j ih navedem: „Dom je najprej ocetna hiša.
Za Slovence je bila do našega stoletja značilna in odločilna le kmetiška hiša. Njej na čast je zapel Gregorčič 1. 1884 znano pesem Kmetski hiši. V njej pravi: „Mogočna nisi, ne prostorna, in stavil te umetnik ni, bolj kot bogata si uborna, preprosta selska hiša ti!“ Pa vendar je značilna, zakaj „kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov — vse mati kmetska je zibala, iz kmetskih so izšli domov.“ Miselni zarodki te Gregorčičeve pesmi pa segajo v leto 1882, ko se je Gregorčič udeležil Jurčičeve slavnosti na Muljavi in je takrat močan vtis napravila nanj skromna Jurčičeva rojstna hiša. Danes ni več tako značilna le kmetska hiša. Mnogo Slovencev je že bilo rojenih po delavskih naseljih in v mestnih četrtih. Mnogi pa tudi ne poznajo očet-ne hiše. Za marsikaterega človeka je treba namreč pojem doma zožiti le na sožitje staršev z otroki, pri katerem kraj bivanja ne igra vloge. Dom pa jemljemo tudi v širšem pomenu. Pomeni nam bližnjo okolico očetne hiše ali stanovanja,_ torej domači kraj. Vsak nosi ta kraj v svoji duši. Posebna čuvstva se ti zbude, kadar se spomniš nanj. Tisoč spominov te veže nanj. Kako bi jih mogel vse povedati? Na poseben način si povezan s tem krajem. Posebnost te povezanosti je podobna tisti, ki je med tabo in tvoiimi starši. Ta povezanost ostane tudi, če se iz kraja odseliš. Nič je ne more pretrgati. V tej posebni povezanosti z domačim krajem je utemeljeno domoljubje, to je, kot pove beseda sama, ljubezen do doma in domačega kraja. Ta ljubezen obsega ljudi v tistem k ralu in 'pokrajino samo. Oboje je za vsakega edinstveno. V takem razmerju nisi do nobenega drugega kraja na svetu.
Domači kraj pa ne obstoji sam zase, tudi njegovi ljudje niso sami zase. Ta kraj je del domače dežele in ti ljudje so del njenega ljudstva. Ta domača dežela s svojim ljudstvom pa je domovina. V tej domači zemlji žive ljudje, ki imaio iste navade, isto mišljenje in isti način življenja. Navadno tudi isti jezik. Zemlja jim je vtisnila isti pečat. Pa če tudi kdaj ne govore istega jezika, kot n. pr. v Švici ali Banatu ali če tudi niso vsi iste vere kot n. pr. v Bosni ali Prekmurju, so vendarle vsi isto ljudstvo v
isti domovini. Pripadnost k istemu jeziku torej še danes ni odločilen znak za isto domovino.
Domovina vpliva na svoje sinove in. hčere, podobno kot domača hiša ali domači kraj, samo da v bolj splošnih, zato Pa tudi v bolj značilnih potezah. Domovina ti posreduje duhovne dobrine, ki ti jih domača hiša ali domači kraj ne moreta. Oblikuje ti dušo. Naravno je torej, da človekova ljubezen zraste čez domači kraj. Iz domoljubja nastane ljubezen do domovine, če kdo te ljubezni nima, ni normalen. Saj nekateri tudi ljubezni do staršev me čutijo. ..“
Bolj globoko bi bilo težko podati razlago. kai je ljubezen do doma in domovine in kaj pomeni oboje.
Malo nas je našlo to zemljo kot novo domovino, zato je toliko bolj pomemben dom. Naravni glas v srcu kliče po družini. Tako rastejo nove družine v novih domovih.
„Zdi se mi. da sem začel novo življenje,“ je kmalu po poroki priznal fant. „Sedaj šele vem. za kaj in za koga delam.“ Ni razmišljal odkod in čemu taka želja. So skrbi in težave, a jih z vese-
ljem prenaša. Ni mu težko kupiti zi-beljke, saj se mu bo kmalu iz nje nasmehnil majhen, obrazek. Ni milijonov na svetu, ki bi odtehtali materino ljubezen do otroka. Res je, da rojstvo prvenca zbudi največ zanimanja in tudi veselja, a je prav tako resničen pregovor, ki pravi, „da kruha in otrok ni nikdar preveč pri hiši“. Z vsakim otrokom pridejo nove skrbi, a tudi radosti, ki odtehtajo težave.
Skoraj ne moremo ločiti med domom in družino, saj sta po najbolj intimnih naravnih vezeh povezana med seboj. Družina v tuji hiši Se počuti tuje in dom brez družine ni pravi dom. Bolj učeno so to povedali tako, da je družina osnovna celica človeške družbe in dom najbistvenejši del domovine.
Da je družina res celota zase, ni potrebno povdarjati in da ima svoj namen sama v sebi, je kar razumljivo. V družini se ohranjajo navade in družinska skupnost posredufe tudi verska izročila. Marsikatero mlado mater ja že začudilo, bo je otrok tako hitro razumel in pokazal v nebo ob vprašanju, kie je Bog. Kot je priroden nasmeh materi in očetu, tako
‘	JAZ PA ŠE VEDNO — NE LJUBIM
Na starem razpelu umira še vedno Gospod, že davno odšlo je deževje z meglami na vzhod. V soncu poti se kadijo.
Lastovke gledajo k nebu.
Na polju trobentica z zvončki o marcu kramlja. Gospodu pa kaplja za kapljo iz rane curlja.
Na prsih udarci in trnje okoli glave.
Počasi, ah, strašno počasi umira srce.
Jaz pa še zmeraj — ne
tli iskrica vere, dasi še skrita in nepoznana, a Vendar kot zaprt cvet, ki se bo pod toplim soncem domačega krova razvil v vsej lepoti.
Poleg družine pa imamo še dolgo vrsto drugih družb, med katerimi sta država in Cerkev najvažnejša. Pa tudi društva so človeški naravi zelo pri srcu, nam Slovencem še posebej, saj pravijo, da naš narod ne more živeti brez njih. Res je preteklost pokazala, da je misel na organizacijo globoko ukoreninjena med nami.
Za nami je vihar, ki je v domovini uničil društva, a je razdejal le zunanje oblike, saj duha ni mogel streti. Vsak, kdor je bil v šoli, ki mu jo je nudila organizacija, je ohranil zavest skupnosti, čeprav danes morda ne najdemo njegovega imena v spisku tega ali onega društva.
Družba zahteva zrelih ljudi, ne samo telesno, da bodo lahko nadaljevali rod, ampak tudi duhovno. Kjer koli so naša društva dopolnila vzgojo, ki so io nudili dom, šola in Cerkev, so izpolnila svoje naloge.
Človek po maturi zapusti šolo. Tako je tudi naravno, da družba človeka zanosil. Izšel je iz družine in kot dozorel človek hoče ustvariti novo družbo — družino, ki je od vseh najbolj naravna in nudi pravi dom. Ni čuda, da njegova delavnost v društvih peša in da kar ne more najti časa za tako delo. Mnogo je bilo o tem že pisanega in veliko različnih sodb se je o tem izreklo. A se mi me
ljubim.
Vladimir Kos,
zdi prav, da bi to komu zamerili. Saj se življenje obnavlja prav po družinah in brez njih tudi društva ne bodo uspevala.
Da bomo še lažje znali presoditi in najti pravo mero za vse naše delo v domu in izven njega, se spomnimo na vrednote, na katerih sloni naše življenje. Vemo, da je med njimi neko sorazmerje. Ako bi jih razporedili, bi sezidali visoko piramido, kjer bi bil na vrhu Bog in pod njim bi našle vrednote vsaka svoje mesto. Na častnih mestih bi bile: domovina, dom in družina. Tudi društva bi našla svoje mesto, a vendar ne bi bila na istih kot višje vrednote. Kadar bo za nas vprašanje, kje in kako naj zastavimo svojo delavnost, se skušajmo ravnati po tej lestvici vrednot.
Zapisal sem te misli, ker sem si že pogosto zastavil vprašanje, kako naj se uredi življenje izseljencev v tujini, da bo mogoč napredek v vsakem oziru-Vem, da se da o tem še mnogo razpravljati in da teh nekaj vrstic ne more izčrpati vprašanja, ki globoko posega v naše življenje. Zapisal pa sem te misli predvsem onim, ki 'bi iradi Idlelali v društvih in organizacijah, a jih družina „ovira“, da tega ne morejo storiti, kot žele. Sami moramo presoditi svoje moči, a n'e bodimo žalostni, ako ostane marsikaj samo želja.
Prosim pa vsak dan Boga, naj razlije svoj blagoslov tako nad naše organizacije kot nad naše družine, da bi vsi in vsak po svoje hodili k Njemu.
Na daritev se moramo pripraviti. K temu nas razpoloži
Kesanje in hrepenenje po Bogu
Zunanji potek maše bi mogli primerjati stari krščanski baziliki-cerkvi. Skozi prostorno vežo je vodila pot v svetišče. Ta veža je bila potrebna: županj i šum se je v njej izgubil, da ni segal v molitveni prostor; ko je vernik stopil v vežo, ga je objelo novo vzdušje: puisti tukaj s via tue misli in želje, vsaj tiste, ki so neurejene, da boš mogel dostojno darovati.
Kar je bila veža za baziliko, to je brvi del maše, ki sega do darovanja: Priprava na daritev. Ta Priprava obsega dvoje: molimo in poslušamo božjo besedo; govorimo z Kogom in Bog govori z Parni. Oboje nas očiščuje m pripravlja na pravo daritev: ta je kakor svetišče s tremi deli: darovanje, spremen enje in obhajilo.
Molitev v prvem delu maša obsega štiri osnov-Pa razpoloženja, ki naj Prevevajo naše duše pred Kogom: kesanje zavoljo grehov, hrepenenje po Kogu, češčenje in hvala ter prošnja za Njegove darove.
V svesti si svoje nevrednosti, ker nič nečistega ne more obstati Pred Bogom, se najprej kesamo svojih grehov.
Vemo, da je vsako kesa-Pje zveličavno: „skesa-
Okraski na mašnih plaščih okrog L 1700
nega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ“ (ps. 50, 19). Mašnik stoji pod stopnjicami; strežnik kot zastopnik vernikov kleči poleg njega in poglavitna imolitev, ki jo oba globoko sklonjena molita, je Confiteor: Spovem se. Morda bi kdo dejal: to ni pravo kesanje, saj ne navaja nobenega razloga, zakaj se kesamo. In vendar je to kesanje živo in nazorno. Postavimo se v navzočnost božjo in njegovega nebeškega dvora (le nekaj glavnih predstavnikov imenujemo) ; čutimo, kako smo majhni, kako izginjamo v nič in se trkamo na prša: veliko sem grešil v mislih, besedah in dejanju: po svoji krivdi, po svoji veliki krivdi. Trkanjie na prša naj pretrese naša srca, zakaj prvi korak na potu k po-boljšanju je priznanje grehov. Če se mi postavimo na božjo stran, s tem da obsojamo, kar je v nas slabega, bomo takoj imeli na svoji strani Boga, da nas bo opravičil. Pa ne samo Bog, tudi njegovi svetniki postanejo takoj .naši zagovorniki. Drugi del kesanja ima prav to v mislih: svetniki božji, ki so pravkar obtoževali, postanejo naši zagovorniki pred Bogom, če se iskreno kesamo. Veliko moč ima do srca božjega pravo kesanje, zakaj v pravem kosanju je vključena ljubezen do
Boga in te si Bog sam želi. On, ki je Ljubezen sama si želi naše človeške ljubezni. On bi namreč hoteli razkošno deliti od bogastva svojih milosti, mi pa mu z grehom zastavljamo dušo. Božja ljubezen gre tako daleč, da dovoli grešniku zlorabo svobode; zakaj Bog vedno upa, da se grešnik skesa in vrne in „večje bo veselje v nebesih nad enim grešnikom, ki se spokori...“ (Lk 15, 7). To uči zgodba o izgubljenem sinu, ki se ponavlja v našem življenju. Tako je kot s tisto redovnico, ki je v cerkvi •snažila in ji je majhen kip Jezusov zdrknil iz rok; pobere ga, še je cel, poljubi ga ter pravi: „Veš, ko bi se ono ne bilo zgodilo, bi tega ne bil dobil.“
Predno gre mašnik na listno stran poljubi oltar, ki pomeni Kristusa, ter v njem nahajajoče se svetinj e (kosti) svetih mučencev
Bog ne mara greha, dopusti pa ga, ker upa, da ga bomo po resničnem kesanju bolj iskreno in vztrajno ljubili. Zakaj ne mogli bi klicati Boga kot Odrešenika, če bi nas ne bil odrešil, ko* nam je greh odpustil.
S kesanjem pa se meša v teh pristopnih molitvah tudi hrepenenje po Bogu: psalm 42 in „Kyrie eleison — Gospod, usmili se“ ga izražata. Psalma 41. in 42. sta v hebrejskem izvirniku združena v en psalm. Njegova vsebina je hrepenenje po Bogu in njegovem svetem templju. Psalmist, ki je služil v svetišču, je bil po krivičnih zvijačah pregnan v tujino in sedaj hrepeni po templju, se v bridki žalosti spominja slovesnosti v templju ter vzbuja v sebi upanje. Sovražnik, ki stiska in zvijačen in krivičen človek, katerega naj me Bog reši, sem jaz sam po svojih grehih. Psalm izzveni v zaupanju, da se bo to zgodilo.
Posebno ganljiv izraz hrepenenja po Bogu je „Kyrie eleison“. To je grška beseda za „Gospod, usmili se.“ V prvih stoletjih se je liturgija tudi v Rimu opravljala v grškem jeziku. Iz tega časa so se ohranili nekateri vzkliki, ki so se ljudem naravnost prirastli k srcu (tako na veliki petek). Nekdo je dejal: „Kyrie eleison“ je adventni spev, tako kot je „Slava Bogu na višavah“ božični. To je trkanje n a zaprta vrata raja, naj Bog odpre: v tem je izraz večnega hrepenenja po Bogu, ki naj se usmili človeka. Je klic, ki se ponavlja in kaže, kako je nujna ta prošnja: trikrat se obračamo na Boga Očeta, trikrat na Boga Sina:	„Kristus
usmili se“ in še trikrat na Svetega Duha.
V prvih krščanskih stoletjih so se verniki zbirali v določeni cerkvi v Rimu in od tam šli v sprevodu v drugo cerkev, kjer so opravili daritev. V litanijah, ki so jih spotoma peli je bil
►
►
>
t
E
►
E
►
►
►
E
►
t
►
►
►
►
t
►
►
►
►
►
E
►
t
►
►
E
►
►
►
►
►
Postni čas s svojimi odpovedmi je vsako leto iza nas to, kar so orožne vaje za ivojake. V teh vajah si obnove gibčnost, hitrost, spretnost v rabi vsakovrsteiega orožja, da ostanejo vedno polno sposobni za resnično borbo, kadar koli postane potrebna. Postni čas je za nas doba, v kateri urimo svoje duševne moči, si pod vržemo nižje sile narave, si pri svetih zakramentih utrdimo nadnaravno življenje milosti, se tesneje združimo z Jezusom, da bo On vse leto v nas varno in nemoteno vladal. Neka resnost leži nad štiridesetimi dnevi posta; resna je tudi krščanska dolžnost vaditi se v premagovanju, da zatremo v sebi grešna nagnjenja in zavrnemo v prave meje strasti svojega temperamenta. Himna jutranjic v postnem času čisto stvarno našteva, v čem naj se premagujemo: bo^-dimo (zmernejši v govorjenju, jedi in pijači, v spanju in šaljivosti ter skrbne j e se varujmo hudega. Vsa ta premagovanja naj bodo zadoščenje za grehe, s katerimi smo žalili Gospoda.
škof Gregorij Rožman, Dž 1.XIX, str. 133
◄
i
◄
3
3
AAAAAAAAAAAAAAAAA.AAAAAAA^.AAAAAA.AAA4.AAAAAAAAAAAAAAAAi.A^AAAi
tudi Kyrie eleison; ko so kasneje ta sprevod opustili so vsaj Kyrie ohranili v začetku maše. Kakšen pomen ima Kyrie eleison v zgradbi mašne daritve? V molitvah pod stopnicami smo si umili duše v kesanju kot včasih verniki v cerkveni veži roke; v Vstopnem spevu (Introit) smo se približali vratom v svetišče. Sedaj trkamo z desetkratno prošnjo na vrata božja, naj se nam odpro. Kot revni berači vztrajamo zaupajoč na usmiljenje troedinega Boga. Le pomislimo za kako velik dar prosimo: za Kristusa samega v zakramentu. On je naša daritev in naša hrana. Vredno je vztrajno in ponižno prositi, saj vemo, da taka prošnja ne bo zaman.
Romarji in popotniki smo na tem svetu. Kyrie eleison je pesem romarjev in izgnancev. Adam v raju ni prepeval Kyrie, pač pa le Alelujo. Zdaj pa potujemo skoz dolino solz kot so prvi verniki šli v procesiji v cerkev, zato Se gLaßi pri vsaki maši v začetku Kyrie. Gotovo je, da se v vsaki maši obnovi božič in velika noč; Kyrie pa je v podobi advent, ki spada pred božič in nas spominja na čase pričakovanja .in trkanja na zaprta vrata raja. Kyrie je spev domotožja in hrepenenja; vemo, da bo utihnil, ko se nam odpro vrata Očetove hiše, kjer se bo glasila večna gloria in aleluja.
Jože Vovk, U. S. A.
ZA OČETOM
ZORA PIŠČANČEVA
Božične praznike so preživeli v miru. Zračnih napadov ni bilo, memške patrulje so le v velikih ovinkih šle mimo vasi. Moški, ki so se pred njimi skrivali, so preživeli praznike pri domačih. Tudi Matija se je vrnil domov k svoji osameli hčerki Anki. Bleda lica so ji zažarela od radosti, ko ga je zagledala. Kot bi bilo že odraslo dekle, in že davno gospodinja pri hiši, se je naglo kretala po kuhinji, čistila in pripravljala, da bi bili prazniki čim lepši. Tudi jaslice je postavila v kotu sobe.
V sveti noči zvonovi niso zvonili, nobena lučka ni zasvetila po hribih naokrog, temne gruče ljudi so se nemo pomikale skozi noč proti cerkvi. A Anki je kljub temu v srcu vriskalo in pelo, svetonočni zvonovi so odmevali v njem, žarna svetloba je razsvetlila vse globine njenega srca. Svojo drobno, zdelano roko je tiščala v očetovi močni roki in prijetna toplina se ji je razlivala po vseh udih.
Kar zaščemele so jo oči, ko je iz teme stopila v razsvetljeno cerkev. Tam, kjer je stal Marijin oltar, so bile postavljene jaslice, tiste ljube, drage jaslice z Marijo in Jožefom in ljubkim Detetom na slami. „Moje Detece,“ ga je ljubeče pozdravila in se spomnila na tisti dogodek pred leti, ki je pokojni mami vedno privabil nasmeh na ustnice. Z mamico sta ogledovali jaslice in Anko je najbolj zanimalo sveto Detece. Ni se mogla več premagovati. Dvignila ga je iz jaslic in si ga pritisnila na srce: „Mamica, domov ga nesem, za punčko mi bo!“
Nasmehnila se je Anka tem spominom, kakor da so že davno, davno za njo. Trpljenje zadnjih let ji je vtisnilo prezgodnji pečat zrelosti.
Božične pesmi so napolnile cerkev,
še nikdar se niso zdele ljudem tako Lepe kot v tej sveti noči, ko so za hip utihnili topovi in je blaženi mir počival vse naokrog po valovitih gričih. Ženske in dekleta so se ozirale na moško stran, kjer so v strnjenih vrstah klečali njihovi dragi. Nič niso skrivale teh pogledov kakor druge krati. Kot odprte kamrice so bila ta večer vsa srca.
Anka se je prerila prav pred jaslice in od tam opazovala očeta, ki je s sklonjeno glavo klečal v prvi klopi.
„Božje Dete, daj da bi...“ pa si ni upala povedati svoje misli do konca, prevelika se ji je zdela, skoro drzna. Mogoče že jutri, mogoče že nocoj bo pridrvel v vas sel s poročilom;, da so Nemci blizu. In moški se bodo spet razbežali v hrib in le strahotna samota bo za vsakim njenim korakom odmevala po hiši.
„Ne, ne.. . !“je skoro glasno vzdihnila. Že sama misel jo je prestrašila. Potem so se spet tiho vračali proti domu, le zvezde so jim drugovale na jasnem nebu.
Takoj po božiču je začelo snežiti. O, kako se je Anka prejšnja leta veselila snega! Sediaj pa jo |je zamrazalo do dna srca. Ni prijetno bežati v hrib v snegu, skrivati se po duplinah in trepetati ob misli, da bodo po njihovih sledeh prišli Nemci in jih zasačili.
Vse te misli so rojile Anki po glavi, ko je nepremično zrla skozi ono v zasneženi breg. Že davno bi se moral oče Vrniti. Skupai sta odšla popoldne v vas, ona v cerkev k spovedi za jutršnji prvi petek, oče pa po zadnje novice k Blažu. Na njen proseči pogled je skoro nejevoljno zamahnil z roko: „Le pojdi, Anka, na hitro opravi, tudi jaz bom kmalu doma!“
Odkar je mama umrla, na pomlad bo že dve leti, ni več pristopil k zakramentom. V cerkev je sicer šel, a več od njega ni mogla pričakovati.
Zato so Anki trepetale solze v očeh, ko je po sveti spovedi klečala pred Križanim in je neskončna vdanost in spokojnost objela njeno srce. Vedela je, da je oče za vso to srečo prikrajšan.
Mrak je že legel na zemljo in počasi prihajal v noč. Anka ni prižgala luči, le snežna odeja se je svetila v siju zvezd. Mrtva tišina je grabila za njeno srce.
Nenadoma jo je zagomazelo po vseh udih. Pritisnila si je roko na srce, krik groze ji je zamrl na trepetajočih ustnicah... Že zopet... Streli so strahotno odmevali v noč. Potem je za hip vse utihnilo. Kot bi po njenem srcu topotala konjska kopita, so se iz nasprotnega konca vasi naglo približevali jezdeci. Švignili so mimo nje, da se je prestrašeno umaknila v temo. Potem je zaslišala vpitje in težke korake oboroženih ljudi. Srce ji je tako močno 'bilo, da je glasno ječala. Že je zagledala temno gručo ljudi, razločila iz teme trde obraze gestapovcev. Sredi med njimi so se opotekali znani ljudje: krčmar Blaž, Tone iz Podkraja in za njima... Anka je kriknila, da je njen krik prodrl skozi zaprta okna do prihajajočih. Videla, kako jie oče sunkoma dvignil Sflavo in se opotekel proti hiši. A že ga je puškino kopita pahnilo nazaj na Prejišnje mesto. Potem je Anki vse izginilo izpred oči, le tema je vse okrog pje in v njej sami globila blazni strah in tesnobne občutke smrtnih slutenj.
Trepetala je po vsem životu, čelo se ji je orosilo od potu. Skozi vso onemoglo grozo je podzavestno slutila... neka! mora narediti, pa četudi bo tudi nje krogla prebodla srce. Za očetom mora. Toda kako? Noge so ji bile težke, kot svinčene. Opotekla se je do jaslic y kotu sobe. in kot nekoč, ko je bila se čisto otrok, vzela v svoje trepetajoče roke božje Detetece. Obsula ga je s poljubi in v joku zahlipala: ,.Božje Dete, daj da ga rešim, ali pa daj, da z njim umrjem, sai sem pripravljena.“ čudno pomirjena je vstala, si ogrnila temno
mamino ruto in se prekrižala z blagoslovljeno vodo. Stopila je v noč, še vrat ni zaklenila za seboj.
Tišina kot v grobu. Spodaj v dolini je mirno ždela vas, komaj jo je izluščila iz teme. Nekje je zateglo zalajal pes, v<(ter se je zagnal v zasnežene veje dreves, da so zaječale. Naglo je stopala po poti izven vasi. Bele tišine so valovile vse naokrog, svtetlo so sijale zvezde na jasnem nebu. V snegu je razločila konjska kopita in težke stopinje oboroženih Nemcev. Sled je peljala vedno više v hrib. Preveč sle je zaletela, srce ji je začelo utripati, da je z odprtimi usti komaj lovila sapo. Morala je počivati. Potem se je spet pognala dalje, v strahu in bojazni, da zgreši sled. Ko bi snežilo, bi zašla, je hvaležno pomislila na svetle zvezde, ki so nemo zrle iz nebeških višin na opotekajočega se otroka. Vedno bolj se ji je udiralo pod nogami, snežena brozga ji je zašla v čevlje, da nog skoro več ni čutila. „Ne bom jih dohitela, odpeljali mi bodo očeta,“ ji je smrtna groza stiskala srce in glasno sopeč se je zaganjala v hrib. Nad njo je glasno zaskovikala sova. Prestrašeno je kriknila in se prekrižal. Vse naokrog je odmevalo zateglo skovikanje. „Marija, pomagaj mi ti...“ je ječala v drgetajoči grozi in stiskala v svojih premrlih rokah križec rožnega venca.
Zopet je bil mir vse okrog nje, da j“ razločno slišala šumenje Soče, ki je daleč snodaj mimo tekla proti Gorici. Samo slutila je:	tu prav nasnrciti ije
Števerian. za njim valoviti griči. Kozana. Medana, Oerovo, kakor niz jagod na rožnem vencu... — ...Velikonočna nrocesija se pomika skozi sončna Brda. V razkošnem cvetju stojijo ob poti češnje, božajoči veter sipa bele cvete na nabožne vernike, poigra se s svilnatimi banderi, kuštra svetle glave otrok. Ona ie med njimi, vsa vriskajoča radost velikonočnega jutra ji sije iz svetlih oči, odmeva v veličastnih zvokih v njenem srčecu. Od vsepovsod se oglašajo zvonovi, drugujejo veličastni pesmi pevcev, škriančku, ki žgoli visoko pod nebom. . Stresla se je Anka iz razmišljanja. Skoro grešna se ji je zazdela mi-
sel, ki jo je obšla. — O veliki noči sanjam, pred menoj pa je šel1 očka po svoji najtežji križevi poti.
„Sveta Marija, Mati božja... ki je za nas krvavi pot potil...“ so njena sopeča usta molila, kakor da gre na božjo pot.
Sled je peljala do vrh hriba. Tu je Anka obstala v tesnobni negotovosti.
Veter se je srdito zagnal v njo, ru^ ta ji je zdrknila na ramena, lasje so se ji v skuštranih kodrih usuli na čelo. Onemogla utrujenost ji je hromila ude. Za hip samo bi sedla v sneg in se odpočila. A ne sme, za očetom mora, da ga reši... Na vse strani so vodile stopinje v snegu. Kateri naj sledi?
Nenadoma, kakor da bi vstala iz tal, se je pred njo pojavila temna postava. Anki se je zdelo, da sega do neba in da je še svetle zvezde zakrila. Še kriknila ni od strahu, le težko sopenje je prihajalo iz odprtih ust.
„Vohunka si, za menoj!“ je razumela nekoliko nemščine, kar se je je naučila v teh letih vojne.
„Nisem, za očetom sem prišla, vrnite mi očeta,“ je s s sklenjenimi rokami zaprosila.
Nemški vojak se je zasmejal in jo trdo prijel za roko.
„'Premajhna si za nas, le pojdi se cmerit k očetu.“ Šla je za njim pohlevno kot ovčka.
Pod nizkim zidom so sedeli na tleh, tesno drug poleg drugega. Veliko jih je bilo, verjetno še iz drugih vasi, ki ®ot jih tisto noč Nemci polovili. Mrzlično' je Anka med njimi iskala očeta. Tam, prav na koncu vrste ga -je našla. Strgala se je vojaku iz rok in planila proti njemu. Krčevito ge ga je oklenila okrog vratu in pritisnila svoje premrlo lice k njegovemu:
„Očka, očka moj!“ je hlipala, ga božala in poljubljala.
„Anka. ti si. kako si vendar prišla za menoj?“ Miatija kar ni mogel verjeti svojim očem. „O, ti libogi moj otrok, saj si vsa trda od mraza,“ je huškal v njene nremrle ročice, po licih pa sta mu zdrknili dve solzi.
„Dovoli je te komedie. deklica mora z menoj!“ je ukazal vojak.
„Pustite jo, otrok je še, s svojim življenjem jamčim za njeno nedolžnost.“
Nekaj se je zganilo v trdem vojakovem obrazu, morda spomin na dom, na otroke, Bog ve, zamahnil je z roko in odšel na nasprotni konec vrste ujetnikov.
Anka je vsa srečna kmalu zaspala v očetovem naročju.
☆
Zvezde so bledele na nebu, ko so oboroženi nemški vojaki stopili znova pred ujetnike. Puškine cevi so se bli-ščale v bledem zimskem jutru in ujetnikom je ledena groza napolnila srca do roba.
Umreti. . . kaj bo z bolno ženo in otroki?
Umreti. . . ko sem se komaj dokopal do hiše in polja?
Umreti. . . in pustiti otroka samega na svetu?
Umreti...? Vsem je ista strašna misel vrtinčila po možganih, nihče se je ni upal glasno izgovoriti.
T.adaj se je tudi Anka prebudila. Trda vojakova roka jo je prijela za ramo.
„Domov pojdi, če ti je drago življenje. Tu te ne potrebujemo. Škoda svinca za tako zgarano telesce.“
Samo na pol je Anka razumela. Samo to ji je bilo jasno, da jo hočejo odtrgati od očeta. Krčevito se je oklenila očeta in zavpila, da je šlo vsem skozi mozeg: „Očka, očka, ti ne smeš od mene.“ Skuštrani lasje so ji padli čez obraz, v očeh ji je zagorela blazna groza.
„Ne, ne pustite mi očeta, samo njega imam še na svetu!!“ se je vsa njena bit upirala strašnemu ukazu.
Okrog nje so stali nemški vojaki, nihče se je ni upal dotakniti.
Ledena groza je ovijala srce ujetnikov. brezkončni so se zdeli trenutki moreče tesnobe in negotovosti.
Tedaj je naglo prijahal na konju povelinik Gestapovcev. Srdito je pogledal svoje vojake:
„Kai oklevate, postrelite že enkrat te pse.“
„Neki otrok je med njimi, to noč
Je pribežal za očetom, nimamo za njo še nobenega ukaza.“
Tedaj šele je poveljnik zagledal Anko. Otrok še po telesu, po potezah °braza pa že odraslo dekle...
„Gospod, pustite mi očeta!“ se je tedaj Anka naglo kot puščica zagnala Proti njemu in se oklenila njegovih nog.
V njenih očeh je lebdela groza na smrt ranjene živali. Poveljnika je zbodlo, da je odmaknil pogled.
„Domov pojdi, očeta bomo zaslišali, Potem ga izpustimo!“
„Ne, ne, ustrelili ga boste kakor vse ostale, usmilite se me, nimam več ma-me!“ je ječala.
Poveljnik jo je mrko pogledal izpod čela. če bi mu kdo globlje pogledal v °či, bi videl, da se je v njih nekaj zganilo, mogoče solza, mogoče usmiljenje, sočutje...
„Vzemi si očeta in pojdita domov, Pa naglo,“ je ukazal, ne da bi jo več Pogledal.
Tedaj šele so se Anki. usule solze rz oči.
„O, hvala Bog naj vam tisočkrat Povrne!“ je dahnila.
Njen pogled je obstal na starem Blažu in na Tonetu, ki sta jo prstenih obrazov gledala.
„Gospod, še onadva iz naše vasi izpustite, Blaž je star in Tone ima doma bolno ženo in kup otrok.“
.jDovolj! Pojldi dekle, pri mas) ni Navada, da bi izpuščali jetnike!“
Anki so roke trudno omahnile, povesila je glavo, kakor pod težo krivde.
„Bodite pogumni, pa kesanje izmolite, predno...“ Ni skončala, krčevit jok ji je stresel drobno telo.
„Zbogom, Anka, moli za nas, pa naše doma vse pozdravi,“ so ji naročali od vseh strani.
Razcapana gruča se je premaknila, sneg je zaškripal pod njihovimi nogami. Na obzorju je zažarelo nebo.
„Sonca ne bodo več videli,“ je s strašno muko izdavila Anka in se oklenila očetove roke.
„Pridi, Anka, preveč gorja si videla to noč.“
Molče sta se napotila navzdol proti vasi. Ko sta bila na pol pota, sta za-
slišala za seboj oddaljene strele. Oba sta se stresla, oba sta brez besed isto zaslutila. Potem se je oče ustavil, se odkril in prekrižal1:
„Za večni pokoj njih, ki so dotrpeli. Oče naš...“
Takrat je sonce pozlatilo zasnežene griče in zledenela drevesa.
Spodaj v vasi se je prebujalo življenje. Izza streh se je dvigal tenak steber dima, ljudje so pravkar prihajali od zgodnje maše. Pa čudno, vsi so namenjeni v hrib, še gospod župnik je med njimi. Nemara me bo okregal, ker :sem šla sama ponoči na tako nevarno pot, — še je Anka v strahu stresla.
„Anka, Anka!“ je zaslišala že od daleč radostne klice.
Anka z očetom je obstala, ni mogla razumeti, kaj se je 'zgddilo. šele, ko ji je stari gospod župnik položil na glavo svojo tresočo roko, se je zavedla:
„Anka, Bog naj ti povrne, očetu si rešila žiiviljenje. vfei v cerkvi smo to jutro zate molili.“
„Kako ste vedeli?...“
„Našli smo prazno hišo in, otroške stopinje, ki so vodile v hrib, in smo razumeli.“
„Zamudila sem sv. mašo in sv. obhajilo,“ se jo Anka tedai spomnila.
,„Ne, nisi zamudila, Jezusa ti takoj dam, saj je bila vsa noč ena sama priprava zanj.“
„Tudi meni ga dajte, gospod!“ se je še Matija pridružil Anki.
Po sveti snovedi, je pokleknil poleg Anke k obhajilni miz’. Solze neizmerne hvaležnosti so mu tekle po licih. Anka mu je vrnila dvojno življenje."
Vsi, ki pri oltarju vsak dan uporabljate misal, veste koliko bogastva svetega besedila; in svetih vzvišenih misli je v njem,, koliko čustev češčenja in hv.ale ter koprnečih vzdihov k Bogu drami in vzbuja, s kako mogočno silo giblje in dviga k večnim stvarem in koliko zakladov ter zveličavnih opominov nudi za osebno versko življenje.
Papež Pij XII.
DVA ČUDEŽA
Takoj za govorom na gori nam Luka poroča o dveh zelo pomembnih čudežih. Prvega je storil Jezus v Kafarnaumu, kjer je ozdravil stotnikovega služabnika, drugega pa v Naimu, kjer je nekega mladeniča obudil od mrtvih. Oglejmo si vsakega posebej:
Ko je končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarfnaum. Pri .nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovskih starešin s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil. Ti so prišli k Jezusu in g,a lepo prosili, govoreč: „Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.“ Jezus je šel z njimi. Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijateljev in mu sporočil: „Gospod ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake vod seboj, pravim temu: „Pojdi,“ in gre; in drugemu: „Pridi,“ in pride; in svojemu služabniku: „Stori to,“ in stori.“ Ko je Jezus slišal, se je začudil; in obrnil se je ter množici, ki ga je spremljala, rqkel: „Resnično,
povem ivam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.“ In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika, ki je bil bolan, našli zdravega (Lk 7, 1—10; prim. Mt 8, 5—13).
V Kafarnaumu je bil stotnik, to se pravi, vojaški poveljnik, ki je imel sto vojakov pod svojo oblastjo. Zelo verjetno je, da ni pripadal rimski vojski, temveč najemniškim četam Heroda An-tipa, ki je bil „četrtni oblastnik v Galileji“ in Pereji (Lk 3, 1; prim. DŽ XXI, str. 753). Stotnik je bil pogan, vendar je bil zelo naklonjen Judom, saj jim je v Kafarnaumu na lastne stroške sezidal shodnico, v kateri je tudi Jezus molil in pridigal. Da j/e bil stotnik dobrega srca, se vidi tudi iz tega, ker je zelo rad imel svojega sulžabnika, ali bolje rečeno, sužnja, če pomislimo, kako nečloveško so v tistih časih delali s sužnji, je ta ljubezen poganskega častnika toliko bolj vredna občudovanja. Ko mu je suženj na smrt zbolel, ga je na vsak način hotel rešiti. Brez dvoma je poskusil z vsemi mogočimi zdravili, pa ni nič pomagalo. Tedaj mu je ostalo samo še eno upanje. Spomnil se je na velikega čudodelnika, na Jezusa. Toliko je že slišal o njem in o njegovih čudežih. In prav tisti dan se je v mestu še posebno veliko govorilo o Jezusu. Številne množice, ki so se po končanem go-
Voru na gori razhajaLe na svoje domove, so živahno razlagale, kaj so videle in slišale. Ko je stotnik zvedel, da se je Jezus vrnil v Kafarnaum, ga je sklenil prositi za pomoč. Vendar iz velike ponižnosti si ni upal sam osebno k Jezusu. Zato se jfi obrnil na vplivne judovske starešine, s katerimi se je dobro poznal, da bi zanj posredovali. Judje so mu z veseljem, ustregli. Ko so prišli k Jezusu s prošnjo., da bi ozdravil bolnega sužnja, so mu stotnika lepo predstavili in priporočili: „Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.“
Jezus je bil takoj pripravljen pomagati. Skupaj s posredovalci se je napotil proti stotnikovi hiši. Ko so bili že blizu in je stotnik vidlal, da ga Jezus misli osebno obiskati na domu, je dobrega moža zbegalo. On je prosil samo-za ozdravljanje, Judje pa so na svojo roko prošnji dodali, naj bi Jezus tudi šel na njegov dom. Zato je brž poslal nekaj prijateljev Jezuisu naproti, ki so mu v njegovem imenu sporočili: „Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nišam imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen.“ Živa vera, globoka ponižnost in veliko spoštovanje diha iz teh stotnikovih besed. Zato jih Cerkev polaga na jezik svojim vernikom tik pred prejemom svetega obhajila: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša.“ In vendar je v tej molitvi smisel stotnikovih besed še nekoliko spremenjen. Mi se namreč nočemo odpovedati Jezusovemu obisku kakor stotnik, temveč ravno nasprotno, močno hrepenimo po njem. Zato ne mislimo, da bi Jezus z besedo nadomestil svoj prihod, ampak da bi nas z njo pripravil' na vreden in resničen sprejem njegove osebe v svetem obhajilu. Stotnik pa je prosil, da bi mu Je-
zus ozdravil bolnega sužnja kar z besedo ravno. 'zato, da mu n,e bi bilo treba osebno na njegov dom.
Svojo prošnjo je stotnik podprl s temle razlogom: „Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam. vojake pod seboj, pravim temu: „Pojdi,“ in gre; in drugemu: „Pridi,“ in pride; in svojemu služabniku: „Stori to,“ in stori.“ Ta stotnikova utemeljitev je psihološko zelo zanimiva. Kot vojak si je čisto po vojaško predstavljal Jezusovo oblast nad boleznimi. Hotel je reči: še celo jaz, čeprav sem podložen Herodu in tribunu in drugim vojaškim poveljnikom, imam pod svojo oblastjo vojake, ki moje ukaze na prvo besedo izpolnijo. Toliko bolj gotovo lahko ukažeš boleznim ti, Gospod, ki nisi pod oblastjo nikogar. Zato ni treba, da hodiš na moj dom. Dovolj je, da zapoveš, in naravne sile boto takoj izpolnile tvoj ukaz in moj služabnik bo rešen. Priznati moramo, da je v stotnikovih besedah izražena vera v Jezusovo božanstvo. Ko primerja svojo oblast z Jezusovo, dovolj jasno pove da Jezus nima nobene višje oblasti nad seboj, kot jo ima stotnik. Zato mu je tudi vse mogoče, ker vsemu gospoduje ir, zato tudi bolezni lahko izganja.
„Ko je Jezus to slišal, se je začudil.“ In sicer se ni samo na zunaj tako delal, kot da se čudi, temveč je dejansko lahko občutil zadoščenje, ki je bilo posledica tako zvanega pridobljenega ali izkustvenega znanja (o vrstah znanja v Jezusu glej razlago k Lk 2, 52 v DŽ XXI—687). Nadnaravno znanje v Kristusu r.i prav nič oviralo naravnega delovanja njegovega razuma, ki je bilo, kot v vsakem človeku, povezano z delovanjem domišljije in čutov in ki je čisto samohotno našlo odmev v čustvenih zmožnostih. Ko se je torej izreden pojav stotnikove vere predstavil Jezusovim čutom, po čutih domišljiji in razumu, je bilo popolnoma naravno, da je izzval v njem čustvo začudenja.
-Potem pa je Jezus stotnika javno pohvalil: „Resnično, povem vam, še v Izraelu nisem r^šel tolike vere.“ Te besede se nanašajo na čas Jezusovega javnega delovanja. Pa ne misli Gospod tu čisto na vse Izraelce, temveč le na one, ki so se mu približali in so ga prišli prosit čudežev. Primerjajmo stotnikovo vero z vero tistih, ki so Jezusa prosili, naj se dotakne bolnikov, ali z vero kraljevega uradnika, ki j,e mislil, da je Jezusova osebna navzočnost potrebna za ozdravljenje (prim. Jan 4, 49). Celo Marta, sestra Lazarjeva, je kljub dolgotrajnemu občevanju z Jezusom zaupala bolj v Jezusovo molitev kot pa v njegovo moč (prim. Jan 11, 21 sl).
Ni težko uganiti, kakšen je bil konec vsega. Jezus je dokazal, da je njegova oblast zares neomejena. Ko so se stotnikovi poslanci vrnili domov, so bolnega služabnika našli zdravega.
Poročilo o tem čudežu nam podaja tudi evangelist Matej, v.endar nekoliko drugače (prim. Mt 8, 5—13). Nič ne govori o posrednikih, temveč kratko pravi, da je stotnik prosil Jezusa za ozdravljenje. In to, kar pri Luku govore Judje in prijatelji, Matej polaga na usta stotniku. Kl-jub temu med obema poročiloma dejansko ni nobenega nasprotovanja. Matej nam pač bolj na kratko pove, kar nam Luka podrobno opiše. S tem se pa seveda Matej tudi ni nič pregrešil proti zgodovinski resničnosti. Ker so posredovalci šli k Jezusu v stotnikovem imenu, je Matej, sledeč običajnemu načinu izražanja, lahko zapisal, da je stotnik šel k Jezusu prosit za svojega sužnja. S tem je torej hotel samo reči, da se je stotnik obrnil na Jezusa za pomoč, ne da bi bolj določno povedal, ali je to storil osebno ali po drugih.
Sedaj, ko poznamo potek dogodka, se še za trenutek ustavimo ob njem in primerjajmo stotnika z njegovimi judovskimi prijatelji (prim. Dillers-
berger 110—113; 117). Naravnost ganljivo je, kako stotnik v vsem svojem ravnanju in v vseh svojih besedah pokaže globoko razumevanje za božjo ljubezen, ki deli dobrote iz gole milosti, ne pa zaradi našega zasluženja in naših del, kot je Jezus poudaril v svojem govoru na gori. Samo na to milosti polno moč Jezusovo naslavlja stotnik svojo prošnjo, ne da bi kakor koli pričakoval zase le najmanjšega priznanja.
V nenavadnem nasprotju z njim pa šteje njegovi posredovalci pri J ezusu. Nastopili so res kot pristni Judje. Iz načina, kako Jezusu predlože stotnikovo prošnjo, se vidi, da niso razumeli stotnikovega duševnega razpoloženja in mišljenja. Izjavili so namreč, da je stotnik „vreden“, da mu Jezus ozdravi sužnja. Stotnik se niti ni imel za vrednega, da bi šel osebno k Jezusu, zavedal se je, da nj vreden, da bi Jezus prišel na njegov dom, Judje pa so pred Jezusom govorili, da je vreden čudeža, za katerega prosi. Naj je Luka že storil namenoma ali ne, ostreje ne bi mogel poudariti razlike med obojnim duševnim razpoloženjem. Besedo „vreden“ uporabljajo oboji, vendar kakšna razlika je med njimi. Pri Judih gre koncem koncev le za neke vrste, kupčijo: Sezidal nam je shodnico, zato naj mu Jezus ozdravi sužnja. Poganski stotnik pa misli čisto drugače. V prošnji jasno pokaže, da dobro ve, da ne gre za plačilo ali povrnitev, ki bi je bil vreden, temveč zgolj za milost, ki je ni vreden.
Tudi Judje so zaupali v Jezusovo čudežno moč, sicer bi si ne mogli razložiti njihove prošnje. Teda iz njihovega ravnanja govori osnovno razpoloženje izraelskega ljudstva, ki je videlo svoje razmerje do Boga kot neko kupno pogodbo, kot zadevo pravičnosti, kjer obe strani nekaj prispevata, kjer se odmeri ir, izplača, kot da bi šlo za blago in ceno, za delo in plačilo. Stotnik pa je
odkril nekaj višjega, namreč milost božje ljubezni.
Ker je stotnikova vera nekaka podoba in začetek vere poganov, Jezus uporabi priliko, da napove poklic poganov in zavrženje Judov:	„Povem
vam pa, da jih bo veiko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za '"nizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi“ (Mt
11 sl). Sreča pravičnih v nebesih se v sv. pismu pogosto primerja z gostijo (prim. Iz 25, 6—8; Ps 35, 6). Jezus je torej hotel reči, da bodo pogani prišli »od vzhoda in zahoda“, to se pravi, od vseh strani sveta in bodo v nebesih de-ežni iste sreče kot najbolj slavni možje star? zaveze. „Otroci kraljestva“, to se Pravi Judje, ki so k:t božje izvoljeno ljudstvo imeli posebno pravico na nebeško kraljestvo, „pa bodo vrženi v temo“. Zvečer so se pojedine prirejale v močno razsvetljenih prostorih. Tisti, ki niso imeli dostopa na s'avje,- so pač Piorali ostati zunaj v temi. Biti vržen v temo, pomeni isto, kot biti izključen °d pojedine, ki pomeni nebeško veselje. Biti vržen v temo je torej isto, kot biti Pogubljen. Jok in škripanje z zebmi pa Pomeni različno trpljenje, ki bo v peklu Piuci'o pogubljene.
To Jezusovo napoved omenja v tej Zvezi samo Matej, dočim jo Luka na svoj način tudi naznači. Pri njem govore dogodki sami. Opiše način ravnala Judov in način ravnanja poganskega stotnika, in vsak, ki je pred täm dcbi'o pr bral govor na gori, lahko Precej jasno spozna, kakšna bo v bodoče Rodovina odrešenja:	božje odrešilno
'telo in niegova milost bosta prešla na Pogane, Jezusovi čudeži njim pripadajo Prav zato, ker se imajo za nevredne, da bi k njim prišli.
Kaj pa Izraelci? Ali bodo v resnici Popolnoma izključeni cd božje milosti?
Tihi tede.n je zlasti na Koroškem zelo upoštevan. Tam namreč v ponedeljek Po tihi nedelji slovesna praznujejo „Božjo slavo“, t. j. praznik trnove krone Kristusove. Vse cerkve v škofiji izpostavijo za ta praznik posnetek stolne podobe „Božje slaive“, ki jo je po legendi naslikal neki reven slikar, kakor Sg mu je pokazal s trnjem ovenčani Jezus. „Božjo slavo“ — kot j0 vidimo na sliki — izpostavijo v češčenje devet dni
če je na koncu vsega milost, če je milost res milost, potem tudi za Izraelce to ne more biti zadnja beseda. Zdi se namreč, da nam Luka v naslednjem dogodku, kjer opisuje obujenje mrtvega mladeniča, hoče označiti čudež milosti tudi za Izraelce. Luka je bil namreč učenec Pavlov. Pavel pa je učil, da bodo Izraelci po svoji lastni krivdi zavrženi, ven-
dar bo pred koncem sveta tudi zanje prišel čas božjega usmiljenja in z njim čas spreobrnjenja. In ko razlaga, kako se bo to njihovo končno spreobrnjenje izvršilo, pravi: „Kaj bo njih pridobitev, če n-e življenje od mrtvih?“ (Rimi j 11, 15). Ali je torej Pavlov učenec v obujanju mrtvega mladeniča v Naimu vidri naznačeno to skrivnost, c kateri govori Pavel? Če dobro premislimo vso miselno zvezo obeh čudežev, je to čisto možno. Ozdravljenje stotnikovega sužnja je naznanjalo poklic poganov v božje kraljestvo. Zakaj ne bi obujenje mrtvega mladeniča pokazalo, da tudi popolna skvarjenost Izraelcev ne more kor.čno-veljavno preprečiti delovanje božje milosti? Kajti tudi mrtvi zopet vstajajo, ker jih milost božje ljubezni obuja k življenju. Čeprav so Izraelci kot mrtvi za Jezusov evangelij in bodo zato izključeni iz božjega kraljestva in na njih mesto bodo prišli pogani, vendar koncem koncev bo tudi zanje prišla ura vstajenja iz duhovne smrti. Vendar poglejmo si še ta dogodek sam:
Nato je šd v mesto, z imenom Naim, in šli so z njim njegovi učenci in mnogo ljudstva. K0 se je pa približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z nje je bilo mnogo ljudi iz m"-sta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: „Ne jokaj!“ I.n pristopil je ter se dotaknil nosil — nosivci pa so obstali — in je rek-1: „Mladenič, rečem ti: Vstani!“ In mrtvi je sedel in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. In strah je obšel vse, in hvalili so Boga ter govorili:	„Velik prerok je
vstal med nami,“ in „Bog je obiskal svoje ljudstvo.“ In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji i.n po vsej okolici (Lk 7, 11—17).
Ta čudoviti dogodek nam je od vseh evangelistov samo Luka zapisal. Ko je
Jezus ozdravil stotnikovega služabnika, je šel v mesto Naim, ali bolje rečeno, Nain, kot beremo v grškem besedilu. Do tja je bilo iz Kafarnauma kakih deset ur pešhoda. Naselje je ležalo na vznožju Malega Hermona, kjer ss začenja Ez-drelonska planjava, kakih 12 km jugovzhodno od Nazareta in 7 km južno od gore Tabor. Še danes je na istem kraju nekaj hiš v zelo slabem stanju, v katerih živi kakih 200 muslimanov. V Kri stusovem času je moralo biti naselje v precej boljšem stanju. Kot skoraj vsa palestinska mesta je tudi Naim bil obdan z obzidjem, v katerem so bila, kakor se zdi, ena sama vrata, ki so vodila v mesto.
Nekega dne se je torej Jezus približal Naimu v spremstvu svojih učencev in mnogo ljudstva je bilo z njim. In ravno pri mestnih vratih je naletel na pogrebni sprevod, ki je šel proti pokopališču, čigar ostanki so še danes vidni prav v bližini mesta. Nesli so v grob mrtvega mladeniča. V sprevodu je bila tudi pokojnikova mati, ki je bila vdova in je imela samo tega sina. Ostala je sama na svetu. Njen položaj je bil torej izredno žalosten. Vzbudil je veliko sočutja pri ljudeh, ki so se prav zato v velikem številu udeležili pogreba.
Na tej nesrečni vdovi je obstal tudi Jezusov pogled. In „ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zamislila in ji je rekel: „Ne jokaj.“ Na tem mestu evangelist Luka prvič da Jezusu naslov Gospod. Dosedaj ga je nazval s tem imenom samo, če je navajal besede drugih (prim. gobavec 5, 12; stotnik 7, 6). Ker je bil v stari zavezi ta naslov pridržan izključno le Bogu, imamo v tem ;;n dokaz več za vero v Jezusovo božanstvo. Jezus je torej skušal potolažiti vdovo, ki je jokala in tarnala. Pa ni ostal samo pri besedah. Pristopil je k nosilom in se jih dotaknil, kot bi hotel nosilcem dati znak, naj počakajo. Nosilci so res obstali. Truplo mrtvega
toladeniča je bilo po takratni navadi zavito v povoje, pokrito z belim prtom in kar tako položeno na nosila. Jezus je rekel: „Mladenič, nečem ti: Vstani!“ In mrtvi je sedel in začel govoriti in Jezus ga je dal njegovi materi.
Jezus je s samo besedo oživil mrt-veca. S tem je dokazal, da je neomejen gospodar narave. Tudi preroka Elija in ®lizej sta v stari zavezi obudila mrtve-Ca (prim. 3 Kr 17, 20 sl; 4 Kr 4, 33 sl). Vendar je velika razlika med njima in Jezusom v načinu izvršenega čudeža. Preroka sta molila in prosila Boga, naj stori čudež, Jezus pa je mrtvemu mladeniču v svojem imenu uazal, naj Vstane, in je vstal.
Čudež je na vse navzoče napravil ^očen vtis. Obšel jih je strah in istočasno so zaradi čudeža hvalili Boga. Vendar pa kljub temu še niso spoznali, da je Jezus obljubljeni Mesija, temveč 80 ga imeli samo za preroka, ki je bil eelo večji od Elija in Elizeja. Ker pri Izraelcih že nekaj let niso imeli prerokov, so Jezusov prihod pozdravili kot Poseben znak božje ljubezni do izvolje-nega ljudstva, čudež se je sicer zgodil v Galileji, vendar se je glas o njem razširil ne samo po tej provinci, temveč Prdi „po vsej Judeji in po vsej okolici“.
Neverne bralce, ki nočejo priznati Jozusovega božanstva in zato tajiš zgo-
dovinsko resničnost njegovih čudežev, ta dogodek zelo bode v oči. Zakaj že samo to Lukovo pripovedovanje bi bilo zadosti, da z njim dokažemo in opravičimo vero v pristnost evangelija in vero v Kristusa. Najrazličnejše podrobnosti o kraju in času, o navadah in osebah, o dejanjih in gibih; ton živega realizma in prodirljive zaupnosti; pri-rodnost in preprostost vsega, kar se govori in dela; preprostost in treznost celega poročila: vse to skupaj je neovrgljiv pečat zgodovinske resnice. Kaj takega si je nemogoče izmisliti. In ko enkrat priznamo zgodovinsko resničnost pripovedovanja, je nujno, da priznamo resničnost nenavadnega čudeža, ki je kot sklepnik, brez katerega bi se podrla cela zgradba. Če poleg tega primerjamo to poročilo s poročilom o ostalih dveh obujenjih od mrtvih, namreč Jairove hčere (prim. Lk 9, 40—56) in Lazarja (prim. Jan 11, 1—44), se takoj vidi velika razlika tako v literarni zgradbi kot v načinu opisovanja. Ne gre torej za tri poročila, ki bi bila narejena po enem in istem kopitu. To je novo znamenje pristnosti in zgodovinske resničnosti. Posledica je nujna: ali je treba nasilno zapreti oči pred stvarnostjo, ali pa je treba priznati, da je dobrotni čudodelnik Mesija in pravi Bog (prim. Bover).
UVOZ Dt LAJÜA&QUIA (A10LKA
Por el Gardena! E. Suhard En el momento presente la ense-aanza de la Iglesia puede referirse a la trip]e mision que las actas de la Santa Sede o las declaraciones episcopales han •"ecordado sin cesar.
Como representantes de la caridad de Cristo, el Papa y el Episcopado no han dejado de clamar en favor de la *)az> previniend® contra la guerra civil
o internacional; y en caso de conflicto, han tratado de impedir, em la me-dida de lo posible, que no se agravaran los actos de hostilidad y aün ocupändose de hacer mas humana la suerte de los humildes.
Como r:presentantes de la justicia se han esforzado, al pašo de los acon-tecimiemtos, por iluminar las concien-cias acerca de 'los medios colectivos e
individuales que se impanen para fundar la sociedad futura sobre los prlncipios morales, sin los que ella en ningiin mo-mento pueda existir.
Finalmente, conto representantes de la Gracia sobrenatural de Cristo, re-cuerdan infatigablemente el misterio cristiano y su sobrenatural trascende.n-tiia mäs alla de las exigencias humanas, morales, sociales y politicas.
No puedem srr considerados en su conjunto los actos del Magisterio, — Papa y Obispos del mundo entere — sin
admirar en ellos una unidad y fidelidad de doctrina que no admiten parangön mäs que con isu .actualidad. S:i se aiiade a esta acciön doctrinal los innume-rables servicios — socorros materiales, contribuoidn cultural, etc. — hechos por la Jerarquia catölica tanto a.1 bien puhlico, como a los individuos, a la fa-milia, como ,a la profesiön o al Estado, uno qurda autoirizado para ver en ello un sig.no de la vitalidad de una Iglesia tan claramente adoctrinada y gobernada por Cristo.
Skrivnostno vprašanje, ki so ga že mnogi skušali razložiti
Čemu trpljenje otrok?
Dostojevskij se v svojih romanih dotika mnogih vprašanj,, ki o njih govori filozofija, in celo perečih življenjskih skrivnosti, ki o njih morda v filozofiji ne najdeš ničesar. Bil je duh, ki je res ,mislil, in imel toplo srce, ki je res čutilo. Ena takih skrivnosti, ki so ga mučile in ki o njih v njegovih spisih večkrat naletiš, je trpljenje otrok.
Malo govorimo o tem. V svoji površnosti in lagodju radi gremo mimo tega in celo namenoma zapiramo oči, da ne bi videli in trpeli ob pogledu. A kdor misli in ima srce, ne mone mimo tega. Njemu se trpljenje otrok predstavlja kot skrivnost in uganka, ki ga muči in ob njej trpi.
TRPLJENJE NEDOLŽNIH BITIJ
Otroke imamo radi in jih tako lahko imamo radi. Ne vemo, zakaj. Morda zato, ker so tako slabotni in nebogljeni in, potrebujejo naše pomoči. Morda zato, ker smo tudi sami nekdaj bili otroci, in so nam ta bitja prijeten spomin na zlato dobo našega otroštva.
Ali zato, ker čutimo, da v njih ni hudobijo, s katero nam rad prihaja nasproti odrasli človek. Gotovo pa ni ves in ne glavni razlog te naše ljubezni zgolj telesna ljubkost otroka. Saj jih imamo radi, tudi če so umazani, grdi. Tedaj se nam zapuščeni smilijo, ker jih pač imamo radi. „Jaz mislim, da otroci nikdar niso grdi“ (Dostojevskij, Bratje Karamazovi). Našemu srcu so vedno lepi, ker so nedolžni. Ker je svet tako grd, se zde otroci, kot da ne bi bili ljudje, kot da bi bili druga, boljše vrste bitja. Zato jih imajo radi celo propadli ljudje, zločinci, okrutneži, ki so pripravljeni brezobzirno teptati človeško življenje; do otrok pa znajo biti tako dobri in ljubeznivi.
In vendar tudi med temi bitji, ki jih vse nosi na rokah, nekatera veliko trpe-Ni to le telesno trpljenje bolezni in nesreč, v katerem ječi po bolnišnicah toliko teh nedolžnih bitij. Če pomislimo globlje, je tudi že otrok zmožen mnogega in težkega duševnega trpljenja-Kako bolečo praznoto in zapuščenost
Morajo v srcu čutiti uboge sirote brez očeta in matere, ko vsa nežna otroška duševnost po naravi žeja po opori in nežnem objemu materine ljubezni. Med grozotami zadnje vojne moreš videti v filmih tudi pretresljive prizore zapuščenih otrok. Sam med množico beguncev, s svojo culo na trdi cesti, v strahu pred negotovim v bodočnosti in s pokopanimi sanjami preteklosti, sam v mrzlem in hudobnem svetu. Poglej mu v obraz •— saj ne preneseš pogleda, ki reže v srce, obraz zapuščene sirote v hudobnem svetu, polnem sovraštva. Kaj mora biti v tem nežnem srcu, ki vse upije po dobroti in ljubeznivi dobroti?
Ker jih ljubimo, se nam smilijo ta trpeča bitja. Prav to usmiljenje je tako boleče in plemenitemu človeku stiska grl0 in sili solze v oči. Tako iskreno in boleče je v njem kesanje, če je morda sam nedolžnem otroku s trdo besedo in odurnim nastopom zadel v srce, da se je ustrašil, se morda stresel, se razočaran umaknil in se zaprl vase s svojo bolečino, ki je ne moreš več .odvzeti.
Rekel sem, da celo zločinci ljubijo otroke. So pa izjeme, ki niso več zmožne tega nežnega čustva, ki v jezi morejo pretepati in mučiti otroke, dokler se jim ne poleže jeza in nebrzdana strast, To so zločinci med zločinci, ki bi jim pošten zločinec moral pljuniti v obraz, pa naj se tudi na zunaj zde dostojni ljudje. Dostojevski j pogleda še globlje v duševnost teh protinaravnih spak, ki so krive trpljenja otrok: „Pa Je še hujše. Je to deklica petih let, ki so jo zamrzili njeni starši. To vidiš cesto. Družina je ena tistih „boljših“; on j>e državni uradnik, izobražen — in dobro vzgojen. Nagnenje do mučenja otrok je dovolj pogostno med ljudmi. Morda je to način, kot kak druig, ljubezni do otrok. Otroci so bitja brez obrambe. To je tisto, kar zapeljuje Mnoge. Nimajo koga prositi pomoči, koga klicati, in prav to vzbuja kri pokvarjencev. V globini vsakega človeka je divja zver. v enem tiger, v drugem hijena. Zver hoče krvi; človek pa si to Poskrbi umetno. . . Dobro; sem dejal, da so starši tiste petletne deklice, ubo-žici, prizadeli velike bolečine. Telesce
otroka jie bilo polno znakov pretepanja. Ledene zimske noči so jo pustili zaprto na stranišču, ker da ni za to pravočasno prosila... In mati, lastna matijlastna mati, je mirno spala, ko je deklica vzdihovala, umiraje od mraza... Razumeš? Si misliš to nedolžno bitje, ki še niti ne zna misliti? Jo vidiš, ko si bije z ročicami po hropečih prsih, prelivajoč krvave sdlze, kako* kliče Boga na pomoč? Razumeš tega Boga, ti, novic in brat moj? Razumeš smisel vsega tega? Pravijo, da je to potrebno, da se uveljavi v uimu človeka razločevanje mied dobrim in slabim. Toda, pravim jaz, čemu to hudičevo razločevanje, ki toliko stane ? Vsa človeška znanost ni vredna solz enega otroka. Pomisli, da ne govorim o trpljenju edraslih, ampak o trpljenju otrok...“ (Bratje Kara-mazovi).
KDO NAJ RAZUME?
Celo slabi, pokvarjeni ljudje otroke imajo radi. Ob pogledu na njih bolečino se jim smilijo in tudi nje same boli srce. Kako tedaj Bog more hoteti trpljenje teh nedolžnih bitij ? Ali je Bog še dober, ali ni neusmiljeni in krut?
Že zlo in trpljenje v svetu sploh je vprašanje, ki nas vznemirja in na videz zadeva ob božjo previdnost, usmiljenje in dobroto in pravičnost. A naj bo! Trpljenje odraslih bi nazadnje laže umeli. Zakaj ti „so krivi; dan jim je bil raj, pa so si rajši izbrali jezo neba; ne zaslužijo torej nobenega usmiljenja; morajo biti kaznovani že tu, na tem svetu, pred očmi vseh. Toda otroci! Nerešljiva uganka! Kakšen smisel naj ima, da trpe nedolžni otroci, ki nimajo greha?“ (Dostojlevskij, Bratje Kara-mazovi).
Dejal bi kdo-: Otroci še nimajo greha, pa ga bodo imeli. Bog vidi vse njihovo bodoče življenje, da bodo grešniki, in s trpljenjem že v nežnih letih kaznuje njihove bodoče grehe. — Če preizkusimo to sklepanje, vodi k naslednjemu: Trpe tudi otroci, ki že kot otroci umro in nikdar niso storili nikakega greha. Torej tudi te otroke Bog kaznuje s trpljenjem za grehe, ki jih nikdar
ne bo, ki bi bili le, ko bi otroci dorasli. Tako bi Bog kaznoval grehe, ki jih nikdar ni, ampak bi le bili, in plačeval morda v drugih umrlih otrocih zasluge, ki jih nikdar ni, ampak bi le bile, ko bi otroci dorasli. Kakšen pomen bi tedaj še imela za človekovo večno usodo njegova dejanska dobra in slaba dejanja v dejanskem življenju? Vseeno bi bilo, ali živiš polno življenje osemdeset let ali pa že kot otrok v najnežnej-ši mladosti umrješ. Prav tako bi namreč prejel plačilo ali kazen v večnosti za dejanja, tudi ko bi jih ne storil, ko bi predčasno umrl. Tako so res o tem govorili semipelagijanci v začetku 5. stoletja, a j’e že takrat sv. Avguštin to njihovo sklepanje ogorčeno zavračal kot zmotno filozofiranje. Na poskus tega reševanja spomni tudi Dostojevski j, ko ob govoru o trpljenju otrok upornemu Ivanu Karamazovu daje ogorčene besede: „A otroci bodo zrasli, bi dejal kak ničvrednež, in bodo mogli grešiti. Dobro, pravim jaz, naj trpe ibedajj! A prej, prej ne!“
Morda bi drugi skušal reševati vprašanje tako, da bi zmanjševal ali celo tajil trpljenje otrok. Dejal bi: Otrok, ki ni še pri pameti, tudi ne trpi kot odrasli človek. Zakaj specifično človeško trpljenje in najgloblja bolečina je prav v tem, da se z vso duševnostjo zavedam bolečine, mislim nanjo; tedaj je nred njo strah, preden me zadene, in ko že peče, res prava bolečina. Če je nozornost stran obrnjena, celo ni bolečine, kot vojak ob napeti, drugam usmerjenj nozornosti ne čuti rane, ki jo je prejel. Tako bi to otroško, vsaj telesno trpljenje, bilo bolj neko živalsko trpljenje brez prave vsebine človeškega trpljenja. In trpljenje otrok, bi dejal, je predvsem telesno. Zakaj za višje duševno trpljenje je potrebna polna psihična zavest. To bi bil ugovor iz psihične analize trpljenja, ki pa na naše vprašanje ne odgovori. Ta razlaga bi kvečjemu zmanjševala trpljenje otrok: a vprašanje tedai še vedno ostane: Zakaj to trpljenje? A ta razlaga trpljenja otrok tudi sicer ni zadovoljiva. Da ie trpljenje n. pr. lakote, žeje v dojenčku nižjega psihičnega značaja
in vse njegovo trpljenje zato predvsem „telesno“, bodi. A vzemimo nekaj let starega otroka. Kako živa je v njem zavest trpljenja in strah pred njim! Ali bi mogli trditi, da je to v njem manjše ko v odraslem? Ali ne bi kdo prav tako upravičeno morda trdil obratno? In žalost zapuščene vojne sirote z begunsko culico sredi ceste, ali je to zgolj telesno trpljenje? Kdo bi sprotno izmeril bolečine ranjenega srca? Ali nima vendar neko resnično vsebino Dostojevskega beseda:	„Vsa človeška
znanost ni vredna solz enega otroka.“
Če odrasli trpi in si mislimo, da ne trpi za svoj greh, pa more vendar biti trpljier.je njemu samemu v korist. S trpljenjem si more pripravljati preobilno posmrtno plačilo. Rešitev bi bila to tudi za trpljenje nedolžnih otrok, ko bi mogli to o njih z gotovostjo trditi. Res bodo krščeni otroci, če umro, zveličani; a to bo, naj trpe ali ne. Vprašanje je, ali jim je trpljenje v kako korist ali popolnoma prazno. Nekrščeni otroci pa po smrti niso zveličani. Ali jim tedaj trpljenje sploh more biti v kako posmrtno korist?
V LUČI RAZODETJA
Po nauku razodetja je vse trpljenje v svetu zaradi greha. Tudi otroci, ki nimajo osebnega greha, tedaj trpe po krivdi prvih prastaršev, ki so jedli sad „spoznanja dobrega in slabega“. Tudi trpljenje otrok je priča usodnosti prvega greha za človeštvo in obenem priča skrivnostne povezanosti vse človeške družine v eno skupnost pod glavo prvega očeta Adama. Po tej povezanosti je prva krivda in tudi neka kazen prešla na vse. Tudi nedolžni otroci spadajo v to družino, pod to krivdo in pod splošno kazen nekega trpljenja, ki mu nihče ne uide. Tudi nad otroke, ki nimajo nobene osebne krivde, prihaja mnogo trpljenje, ki je de^ž slabotne človeške narave, in drugo ki ga kopiči nadnje ponavljani človeški greh. Tudi otroci so žrtve greha današnjega sovraštva med ljudmi.
Vse trpljenje človeštva ima tudi r.ek
odrešilni pomen, ker kliče nadse božjie usmiljenje. Tako ni brez smisla tudi ne trpljenje nedolžnih otrok, ker zlasti to kliče nad grešno človeško družino božje usmiljenje. Zato tudi zaupno kažemo Bogu na to trpljenje nedolžnih naših najmanjših bratov in ga prosimo usmiljenja: „Naj te ganejo... tolike bolečine, tako velike bridkosti. . . nedolžnih otrok; naj te gane toliko v cvetu uničenih življenj... toliko duš v mukah in smrtni grozi...“ (iPija XII. posve-tilna molitev brezmadežnemu Marijinemu Srcu).
A otrokom samim, ali ni tudi njim v korist njih trpljenje, ne le človeški družini splošno?? Ali ne bi mogli ti otroci v svojem trpljenju govoriti z Ivanom Karamazovim: „Nočem biti le Snoj v zemlji za boljšo žetev v bodočnosti,“ hočem, da je trpljenje tudi meni v odrešenje, meni v korist.
Da Bog more tudi njim samim na različne načine poplačati trpljenje, vemo. Kako j:e v resnici, ne vemo. Krščeni otroci, ki so umrli, bi za svoje trpljenje v nebesih mogli prejeti posebno dodano blaženstvo podobnosti Kristusu v trpljenju. Saj za „nedolžne otroke“, ki so zaradi Jezusa umrli pod Herodovim nasiljem, Gerkev veruje, da je njihova smrt zaradi Kristusa imela celo vrednost krsta in so tako prejeli „krst krvi“ in so, čeprav otroci, mučenci za ■-Kristusa. Za poganske otroke, ki umr-jejo sicer v izvirnem grehu in se ne morejo zveličati, a osebnega greha tudi nimajo, krščansko čutenje uči, da se ne Pogubijo v tem smislu, da bi prišli v Pekel. Pekel je večna kazen za osebno veliko krivdo. Ti otroci po smrti pridejo na poseben kraj, kjer uživajo neko naravno blaženost. To bi jim Bog tudi mogel- odmeriti morda večjo po meri njihovega trpljenja. Otrokom, ki dorastejo, bi njih trpljenje moglo biti v ko-rist in bj jim ga Bog mogel v kasnejšem življenju poplačati na najrazličnejše načine, če bi mlademu človeku Bog dal milost, da bi n. pr. zaradi prestanega tpl.ierjja bolj hrepenel po nadsvetni sreči, bi to bilo neprecenljivo plačilo, Vredno vsakega trpljenja.
Tpljenje nedolžnih otrok ima velik
pomen, tudi če ga gledamo zgolj v okviru človeške skupnosti same. Nagiba namreč k usmiljenju ne le plemenita, ampak celo sicer za dobro in plemenito otopela človeška srca. K -mnogim dobrim delom usmiljena nagiba to trpljenje nedolžnih bitij, zlasti v krščanski dobrodelnosti. Celo v divjanju vojnih strasti odvrača od marsi-kakega nasilja im-isel n,a nedolžne otroke in to upoštevajo 'celo predpisi mednarodnega vojnega prava. A žal na to trpljenje še premalo mislimo in ga še premalo upoštevamo. Boga prosimo, naj pogleda na to trpljenje in bo usmiljen. A Bog hočo, da na to trpljenje najprej sami mislimo in smo usmiljeni in ga ne povzročamo, ker smo v resnici mnogega sami krivi, ampak to trpljenje -lajšamo in ga preprečimo. Otroci so bitja, ki se ne morejo sama braniti. Brani jih božji zakon in jih po naravi morajo braniti odrasli, naj prosijo za pomoč ali ne. Zlasti tu velja kot klic narave: „Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske- solze, sirotam olajšuj gorje... “
Kakor koli obračamo, je zlasti trpljenje otrok kakor trda resničnost in za plemenita srca boleča rana tako za misleči um nazadnje temno vprašanje. Zadnji odgovor, ki sicer ne odpravi skrivnosti, pa skrivnost napravi polno upanja, je trpljenje Kristusovo. Ob vsej nežni materinski Marijini skrbnosti je tudi Jezus-otrok okusil trpljenje, delež vseh človeških otrok, če Kristusovo trpljenje v našiem slabotnem spoznanju ne rešuje vse skrivnostnosti otroškega trpljenja, pa je gotovo to trpljenje v življenju posvetilo in mu prin-e-slo upanje in tolažbo-, če je Kristus vzel nase tudi to trpljenje, ne more biti - prazno in so- ta nedolžna. nežna človeška bitja v svojem trpljenju na nek način njemu podobna in z njim trpe.
In to je najvišja rešitev tudi te skrivnosti trpljenja, ki nam jo daje Bog sam; rešitev, ki ni v bes-edah, ampak v dejanju in zgledu, v trpljenju učlovečenega Boga samega.
Dr. Franc Gnidovec
PRI JAS N OVI D K I
Čelnica bi šla rada kar naravnost k jasnovidki, a tajnica jo je zadržala in ji pojasnila, da gospa doktor še ni vstala, ker je prejšnji «lan uradovala pozno v noč. Sploh pa ni bilo govora, da bi bila že prvi dan sprejeta pri gospej.
..Sem s Slemenice. Saj menda veste, gospodična, kako visoko gori v hribih je ta kraj. Imam grunt in pet otrok. Sem sama za «vise delo. Ne bi mogla iti drugič na pot,“ je moledovala kmetica.
„Tudi ako bi bili iz Gradca ali Salzburga, 'ne bi mogli danes .govoriti z gospo. Včeraj je bil tu neki .advokat z Dunaja. Se bo moral vrniti čez en mesec, ker je gospa doktor za več tednov naprej popolnoma zasedena.“
čelnica Se ni dala kar tako odpraviti: „Imam za gospa kuhano maslo, kokoš, gosko... “
Tajnica ie napraivila prijaznejši obraz: „Od kod, pravite, da ste?“
„S Slemenice nad Bistrico.“
„A, to je pa druga stvar. Preje vas nisem prav razumela. Priti s Slemenice v Beljak je pa veliko težie kot sesti v Gradcu na vlak in se pripeljati semkaj. V takem slučaju gospa doktor rada napravi izjemo. Bom govorila z .njo.“ Čelnica je zmagoslavria sedla k vratom.
Jasnovidka je ravno jemala zajtrk v postelji, ko ji je prišla tajnica pravit: ,,Tu je n-ka kmetica s Slemenice nad Bistrico. Bi poravnala deloma v živilih, ki jih ima s iseboj. Zlasti goska bi zelo Prav prišla za martinovo. Drugič bi kmetica težko napravila to pot. Pokličem gospo Elzo?“
GREGOR HRIBAR
Jasnovidka je prosila tajnico, naj ji da kartoteko. Nekaj podatkov o ŠTe-menici je našla v njej, a veliko premalo, da bi mogla. Čelnici kaj pametnega povedati. Zato je privolila, da se pokliče gospa Elza.
Tajnica je naznanila Čelnici, da bo izjemoma imogla govoriti Iz. gospo še pred poldnem. Nato ji je brž odvzela vse, kar je prinesla s seboj in odšla skozi .stranska vrata, |a 6e 6 prazno korbo kmalu spet vrnila.
Ne dolgo za tem je vstopila z ulice v čakalnico (gospa 'Elza, jasnovidki na gospodinja in pomočnica za izredne primere. Prišla je jasnovidki na pomoč, kadar ni bilo vrč mogoče iskati podatkov preko zaupnic, ki jih je imela jasnovidka po deželi.
Gospa Elza se je delala, kakor da je prišla k jasnovidki. Bila je „naročena“ za enajsto uro, tako da je mogla še po* ure čakati. Sedla je k Čelnici in ženski sta se hitro spoprijateljili.
Gospa Elza je pravila, da je prišla iz Celovca, kjer so ljudje silno navdušeni nad gospo jasnovidko, ki j0 je Bog oblagodaril s tako izrednimi sposobnostmi. Prigovarjala je kmetici, naj ima vanjo polno zaupanje. Njej — Elzi — je £e pre meseci povedala, da se bo njen sin vrnil in je pred nekaj dnevi res prišel živ in zdrav domov. Sedaj se je prišla zahvalit in vprašat še za nečaka.
Hkrati je gospa Elza žel?la vedeti nešteto podrobnosti o Slemenici, o Čel* niku in o drugih ljudeh.
Čelnica ji ie pripovedovala z ženskam lastno zgovornostjo in zaupljivostjo še več kot si je gospa Elza mogla žrleti*
Notranjščina nekdanje stolna cerkve v Kirki na Koroškem
Povedala ji je, da pride na Slemenico Pismonoša iz Bistrice le trikrat na teden in da se za tisti dan z gotovostjo nadeja kakega pisma, ker se od petka do pondeljka vselej kaj nabere na pošti. Pravila ji je o Sršenki in o Lačenbergu. Pripovedovala ji je tudi o župniku, ki je doma doli .nekje s Kranjskega, a se je ,že čisto uživel v koroške razmere, le to mu ni prav, da ljudje hodijo v Beljak k jasnovidki.
Gospa Elza se je pri tem razhudila, češ da je slemeniški župnik gotovo kak Prena.petež, saj vendar hodijo celo duhovni k jasnovidki po .nasvete.
Končno sta obe skupaj hvalili Boga, da je v teh težkih in negotovih časih, ko je Avstrija ponižana kot še nikoli in Koroška v nevarnosti, ida jo razdelijo, poslal deželi tako iveliko osebnost, ki je že toliko ljudi rešila dvomov, jih osrečila ali vsej potolažila.
Do enajstih je gospa Elza poznala čelničino zadevo in vso slemeniško faro tako kot bi živela na Slemenici. Zato ji je tajnica naznanila, da je gospa doktor že pripravljena, da jo sprejme.
Le kakih sedem minut se je gospa Elza zamudila pri jasnovidki. Gčispa doktor si je hitro zapisala in zapom-
mila glavne podatke o Slemenici in Čolnikovih. In že se je gospa Elza nasmejana ivrnila v čakalnico:
„Krasno mi je povedala. Nečak je že na poti domov. Tudi vam želim veliko sreče. Le to pazite, da ne boste gospe žalili s tem, da bi ji dajali kake podatke ali ji stavili kaka vprašanja. Boste videli, da res vse ve, in vam bo poivedala vse, kar morate vedeti.“
Talko se Ije (gospa 'Elza v naglici poslavljala od čelnice. Je morala hiteti, da oskubi in pripravi čelničino kokoš že iza kosilo. ,
Tajnica je čelnici namignila, da je sedaj ona na vrsti.
S svetim strahom je kmetica vstopila. Jasnovidka ji je brez besede ponudila stol. Čelnica ni odprla ust.
Nenadoepa je jasnovidka dala roko nad oči, zapičila v kmetico svoj ostri pogled in čez nekaj časa vzkliknila:
„Vi ste pa Čolnikova s Slemenice. St'e prišli vprašat glede moža.“
Jasnovidkine besede so Čelnico nad vse prijetno presenetile. Uvidela je, da jo je jasnovidka spoznala, ne da bi se ji ; bilo treba predstaviti. Spoštljivo je prikimala in jasnovidka je z ividitim zadovoljstvom mogla ugotoviti:
; „Vidite. Jaz vem vse. Berem vaše misli in želje, kakor berete vi iz mašnih bukvic.“
Čelnici je postalo -toplo pri srcu. Le zakaj ni šla že preje v Beljak. Zakaj je poslušala župnika. Kako velika je vendar razlika med njim in jasnovidko, župniku je treba do zadnje podrobnosti vse povedati, pa naj gre za podatke v pisarni ali pa za grehe pri spovedi. Nasprotno vidi jasnovidka človeku v srce in v obisti in pozna njegove najbolj skrite misli.
Tudi za čelničine grehe je vedela jasnovidka. Takoj v začetku ji je vrgla enega v obrez:
„Vi st? večkrat omahovali v svoji odločitvi, da bi prišli k meni.“
Čelnica je sramežljivo povesila oči. Saj ni mogla tajiti, ko pa je bilo res. Da le ne bi prišla jasnovidka še s kakim večjim grehom na dan!
„Že radi Lačenberga, ki tako preži na posestvo, bi morali preje priti! Vendar vam tega ne štejem rr zlo, ker ima glavno krivdo za to vaš mladi in neizkušeni župnik.“
Kmetici je odleglo. Spet si je upala pogledati gospej doktorici v oči.
„Povejt? slemeniškemu župniku, naj ne govori toliko proti meni! Saj on se vendar ne razume na jasnovidenje.“ Čelnica je prikimala v znamenje, da bo jas.ncividkino naročilo izvršila.
„Čeravno je bil brez razloga tako zelo proti meni, jse mi 'gospod smili. Hočem mu dobro in zato vas prosim, da mu strogo zaupno poveste, naj se pazi, ker je njegovo življenje v nevarnosti, v zelo veliki nevarnosti.“
Kmetica je bila v Beljaku v začetku novembra. Beguncem na Koroškem od vsega začetka ni bilo postlano z rožicami. A v tistih jesenskih dneh so bili kot na trnju. Med kladivom in .nakovalom. Angleži so hoteli svoji ljubljenki, Avstriji, rešiti Koroško za vsako ceno, tudi za icenioi slovenskih (beguncev. Ni bilo treba biti torej jasnovidec, da. je človek mogel katerega koli jugoslovanskega begunca opozoriti na nevarnosti, ki so zanje nastale v zvezi s pogajanji zmagovitih velikih štirih držav glede jugoslovanskih zahtev po slovenski Koroški. Jasnovidka je nadaljevala:
„Tudi Zopprrnigbäuerin naj se pazi. Vedeževanje nima z jasnovidenjem prav nobene zveze. Recite ji, da Jo bo še pred birmo zadela manjša nesreča, ako ne bo bolj pazila n?, svoj jezik.“
Čelnica je spet pokimala. Bila je že vsa trda od silnega vtisa, ki ga je nanje. napravila jasnovidkina .vsevednost. Kaj vs? ve gospa doktor! Pozna vse ljudi v fari in celo to ji je znano, da bo birma na Slemenici.
Vendar bi kmetica rajši že kaj o možu slišala. Saj je vendar radi .njega napravila to pot. Kaj jo končno brigata župnik in Zoppernigbäuerin. Sam.a naj ■Peseta v Beljak kokoši, če hočeta kaj izvedeti od jasnovidke!
Gospa doktor je brž uganila njene Piisli. Z nekoliko močnejšim glasom in v presledkih je govorila kmetici:
„Vendar vse to ni glavno. Vi ste Prišli vprašat po usodi svojega moža. Gospa Čelni k, lahko ste zadovoljni, da ste prišli k meni. Povedati vam morem Veselo novico. Vaš mož je živ in zdrav.“
Zadnje besede je jasnovidka izgovorila posebno slovesno in zmagoslavno. Vtis njenih besed na Čelnico je bil silen.
Kmetica je zaprla oči, odprla usta in globoko vdihnila. Vse okrog nje je izginilo. Za trenutek je pozabila, da sedi Prod jasnovidko. Nato jo je navdalo Pepopisnia veselje. Zakrila si je obraz z rokami, se naslonila na mizo in od ganotja zajokala.
Jasnovidka je mogla razločno čuti •Pie njenega moža, ki ji doslej ni bilo
znano:
„Franc! Moj ljubi Franc!“
Slovesno in sočutno je jasnovidka nadaljevala:
„Da, vaš Franc je živ in zdrav in — in g,o bo vrnil!!!“
Čelnica je dvignila h gospei doktorici svoje objokane oči in jo z globoko hvaležnostjo pogledala.
„Vaš Franc se bo vrnil, še predno — govorim s polno zavestjo odgovornosti za svoje besede — š? predno bo zagorela četrta sveča na adventnem vencu.“
Kmetici je srce razbijalo kot še nikoli. Tolike sr-če bi skoraj ne prenesla, čez šest tednov bo njen mož doma. Ne ho prišel le na kratek dopust. Prišel bo domov in bo ostal doma. Pri njej in pri
°trokih.
Čelnica ni prav nič pomislila, da ji iaisnovidka mi rekla, da se b0 mož vrnil že isto 1-t-o in da bi gospe doktorice ne
mogla prijeti za besedo, a ko bi moža ne bilo domov še isti ad/vent, temveč bi ga videla morda šele čez eno ali dve leti ali celo šele na zadnji advent (prihod) Sina božjega, ko bo prišel sodit žive in mrtve.
čelnica je bila prepričana, da bo njen mož doma še isto leto. Uvidela je tudi, da je gospa doktor globoka verna koroška žena, saj pozna adventni venec in ve, da na njem zagori vsako adventno nedeljo ena svečka več. Vjsie to je izključevalo vsak dvom tv poštenost go-spe jasnovidke. Ak0, bi bila v zvezi s hudobnim duhom, kot meni župnik, bi ne govorila o adventnem ve.ncu. Spričo tega tudi župnik me bo mogel drugega kot molčati. Tako bo njen povratek .na Sle-menico prsivo zmagoslavje in predokus sreče ob skorajšnji moževi vrnitvi.
V črtice Gregorja Hribarja se je vrinilo več tiskovnih napak. Nekaj od njih jih tu omenjamo. (Prva številka pomeni stran, druga številka pomeni stolpič, tretja številka pomeni vrsto):
L. 1953, str. 680, 2, 19 prav: megle namesto: teme. — Leto 1954, str. 5, 2, 20 prav: hčer namesto hči. — Str. 100, 1, 49 prav: na.sršenila namesto: našemila. — Str. 278, 2, 4 prav: sprejemala namesto: spremljala. —• Str. 574, 2, 3 prav: župnijski namesto župnikov. — Str. 645, 1, 27 prav: spravili .namesto: pripraviti. — Str. 646, 1, 32 prav: življa namesto življenja. — Str. 704, 2, 12 prav: dve družini namesto tri družine. — Str. 644, 1, 5 se glasi: „— sla njenih zadnjih besed, čeprav je opazil, da so“. — Nadalje . je izpadlo, več besed in se mora glasiti: 98, 2, 24 nihče ni nič videl; 100, 2, 25 lepo ime, a ni več moderno; 576, 2, 45 sin in snaha; 643, 2, 14 vseh hiš; 644, 1, 1, za grob svojega moža;; 645, 1, 27 za moža mašo še posebej; 227, 1, je za tretjo vrsto izpadel odstavek: Prišel je najvažnejši trenutek. Slemeniški dušni pastir je v imenu krškega škofa odvezal Jožefa Wumii-tzerja od izobčenja iz katoliške Cerkve. 225, 2, 19: tu sta. .se oba nasmehnile.
äs zdaleka niso bila vsa dekleta, ki so se poročila, klicana v zakon. In tudi niso vsa, ki ostanejo sama, klicana v samoto. O vsaki od nas ima Bog svoje načrte, ki jih pa včasih zgrešimo. Premisli ob teh nekaj besedah svoj položaj!
Onikrat sem zapisala, da je bistvo ženskega poslanstva biti mati. Ob tem nastane vpralšanje: kaj potem tiste, ki ostanejo same? Ali so izjalovile načrte narave? Ali se je dovoljeno odtegniti materinstvu?
Poskušajve razvozlati navidezno precej zamotan vozel.
Materinstvo obstoja v dvojem: v telesni rodnji otroka in pa v vzgoji njegove notranjosti. Ni samo v prvem materinstvo, kot se tolikokrat napačno misli. (Ko bi dojenčka odtegnili človeški družbi in bi ga dali v krog živali, da se razvije med njimi, bi se v svojem žitju le malo ločil od njih. Vsaj poizkusi tako kažejo.) če se dekle odpove telesnemu materinstvu, se s tem še ni odpovedala vsemu materinstvu: ostaja še neizmerno področje dela, kjer bo lahko s pridom uveljavila plemenite poteze svoje duše, s katerimi jo je Bog obdaril. In kolikor bolj surov je svet, toliko več takih
„mater“ potrebuje, da ga plemenitijo s svojo žrtvijo in materinsko skrbjo.
Tudi Jezus-Bog, začetnik naravie in njenih zakonov, je v ravnanju in besedi pokazal, da se je dovoljeno odpovedati telesnemu materinstvu in očetovstvu. Apostoli so bili po večini družinski očetje, pa jih je Jezus iztrgal njih družinam in jih postavil v svojo službo. Iz Jezusovih besed ,,če kdo pride k meni in ne sovraži svoje... žene in otrok.. .< ne more biti moj učenec" so rastle v vseh časih legije devic.
Materinstvu se je torej dovoljeno odpovedati, a vselej — tako uči Cerkev — le iz tehtnega razloga. Če bi se mu kaka dekle odpovedala dz komodnosti, egoizma, bi to ne bilo v skladu s krščansko moralo. Drži pa ob vsem tem seveda še vedno trditev, da je večina deklet poklicana v zakon in da bodo vedno izjeme tiste, ki se ne poroče, in ne tiste, ki se poroče.
Vsa dekleta, ki se ne poroče, razde-live v dve skupini: tiste, ki ostajajo same po svoji volji, in tiste, ki ostajajo neporočene proti svoji volji. O vsaki skupini nekaj besed.
Roke, te skrbne Materinske roke, ki so nikdar ne utrudijo in jih samo smrt lahko umiri. (Foto Ivo Bricelj, Buenos Aires)
SAME PO SVOJI VOLJI
To so najprej redovnice vseh vrst, * najrazličnejšimi nalogami. Srečuješ Jih v dolge čme obleke zavite, dostikrat z nerodnimi oglavnicami, a veš, da se za vsem tem skriva plemenito srce: tudi ta sestra je imela iste želje, da bi bila lepa in ljubljena kakor Ti, Pa se je na božji klic temu odpovedala, zatajila sebe, da 'lahko v polnosti izkaže materinsko ljubezen trpečim in pevnim. Ko sem bila še prav mlada, 8em v svoji objestnosti trdila, da redovnice res nimajo pravega smisla. Danes spoznavam vso nezrelost tista trditve in neštetokrat sem si že očitala tiste besede.
Si že bila v malem Cottolengu, ki Ca je ustanovil Don Orione? Ne še? Pojdi kdaj tja, pa Ti bo naenkrat vse jasno. Tja se zatekajo najbednejša človeška bitja: pokvečeni, polomljeni, starikavi otroci, napol blazni starci... Te je težko ljubiti, zato (jih niti lastn» matere ne trpijo v družini; ampak jih pošiljajo tja. A tudi ti so ljudje in tudi ti potrebujejo materinske skrbi in nege,
mogoče še bolj kot drugi. To materinsko ljubezen jim izkazujejo sestre, ti angeli varuhi, ki nimajo lastnih otrok.
Če si bila kdaj sama v bolnišnici, si to dobro občutila. Nikdar Ti ni bolničarka tako stregla kot usmiljenka. Kajti pusti na pragu neznane hiše, slama pa ne: imela ga je vsega za te „svoje otroke“, betežne in nadležne.
Kolikokrat se zgodi, da ta ali ona brezvestna mati da svetu otroka, pa ga pusti na pragu1 neznane hiše; sama pa se spet izgubi v vrtinec življenja. Kdo naj bi prevzel skrb nad temi črvički in naredil iz njih vredne člane človeške družbe, če ne sestre, 'bitja z materinskimi darovi?
Koliko je mater, ki ne znajo vzgajati ali nimajo časa za to! Pa pošljejo svoje otroke redovnicam v vzgojo. Otroški vrtci, šole, igrišča... kaj vse bi vedeli povedati o ljubezni teh skritih duš. Tudi so matere, ki morajo zaradi revnih socialnih razmer na delo, pa sle jim ponudijo sestre, da v času njihove odsotnosti varujeio otroke in uredijo vse potrebno v hiši.
In. končno redovnice v klavzuri. Tudi te vrše svojo materinsko funkcijo, čeprav nimajo direktnega stika s svetom. S prezebanjem in stradanjem po vlažnih celicah pripeljejo nešteto izgubljenih „otrok“ spet nazaj k Bogu'.
Redovnice se odpovedo svoji fiziološki funkciji, a materinske lastnosti svoje notranjosti do konca uveljavijo. Niso telesne matere, nimajo lastnih otrok, a vendar ostajajo na nek način matere. Nadomestujejo matere bitjem, ki jih nimajo, pa so jim najbolj potrebne.
Je še druga vrsta deklet, ki ostanejo same po lastni volji: so tiste, ki ne vstopijo v nikak red, ampak ostanejo v svetu. Tudi te imajo svoje poslanstvo, svoj smisel in svoj blagoslov.
Lansko leto je svetovno časopisje pisalo o „angelu Dien Bien Phuja“. Gre za neko francosko gospodično, ki j,e ob dolgotrajnem komunističnem napadanju francoske trdnjave v Indokini z ogromno žrtvijo stregla ranjencem v dotični trdnjavi. Mati z lastno družino bi se težko tako do konca odpovedala vsemu, ker bi jo bila pač skrb za družino. Ali Ivana Arška! Dekle z velikim poslanstvom in velikimi dejanji.
Sviet dekleta, ki ostajajo sama, nekoliko zasmehljivo imenuje „tete“. Pa ravno ob teh dveh primerih vidimo, kako krivično je tako imenovanje. Ostale so same, da. a so ostale take. ne ker bi se ustrašile materinstva, ampak prav zato, ker se niso ustrašile še večjih žrtev.
Te „tete“ boš srečala v najrazličnejših položajih. Ena od njih je videla v svoji družini celo vrsto sestric in bratcev za seboj, pa je ostala sama, da je materi pomagala pri vzgoji teh. Ko so družinske težave že minile, je minila že tudi njena mladost. Drugo tako boš srečala, kako spremlja svojega betežnega' očeta po ulici. Umrla mu jie žena, prav ko je bil ljubezni in nege najbolj notreben. In žrtvovala se je hčerka. Vedela je, da se ji bo tako približala že njena druga mladost, pa je vseeno vztrajala. In tista, ki se je že v prvih letih posvetila apostolatu: ni čutila redovniškega poklica, smilile so se ji pa duše. Tudi
njej se je ljubezian smehljala, pa je prezrla njen nasmeh v nadnaravni ljuu bezni. Koliko so v Cerkvi storile prav take duše. Bog jim povrni!
Vsa do sedaj omenjena dekleta kažejo veliko plemenitost in imajo svoje visoko poslanstvo v življenju ter zato polno pravico za svojo samskost. Ne pa tako druge, ki tudi svojevoljno ostanejo same, a jz nevrednih ciljev: zaradi komodnosti, egoizma. Za te je pač škoda vsake besede, vsakega koščka papirja. Toliko torej 0 samih po svoji volji. Sedaj pa
SAME PROTI SVOJI VOLJI
V to drugo skupino deklet gredo tiste, ki ostajajo neporočene proti lastni volji. To je pa dosti težak problem.
Tudi takih je nekaj. Hotele so si ustvariti lastno ognjišče, sanjale so o lastnih otrokih, pa se jim sreča ni nasmehnila, ampak le smejala. Za te vedno prosim Boga, da bi jih naredil dovolj globoke, da bi se znale sprijazniti s svojo usodo in kljub „porazu“ v življenju izpolniti svojo nalogo. Pred nekaj meseci sem brala v časopisju, da se je v Italiji dvajsetletnica usmrtila, ker je zaradi neke operacije na obrazu, ki ji je pustila brazgotino, izgubila ženina. Dekle ni bila globoka, ni znala misliti, ni bila kristjana, vsaj praktično ne.
Recimo, da ostaneš sama. V tam primeru se najprej zavedaj, da se nič na svetu ne zgodi, ,ne da bi tisto Bog hotel ali. vsaj .dopustil. Nisi številka, za katero Boga ne bi bilo skrb. Niti'las ne pade z naše glave brez božje volje. Če torej ostajaš sama, ostajaš po božji volji ali vsaj po njegovem pripuščenju. In star slovenski pregovor „božja volja je najbolja“ še vedno drži.
Vprašuješ, me, zakaj Bog to dopusti: v srce položi silno hrepenenje po materinstvu, potem Ti pa ne da v življenju izpolnjenja tega hrepenenja. Ne vem, zakaj Bog tako ravna. Spomnim pa se nekega francoskega diakona, ki je silno hrepenel po duhovništvu, da bi delal, za dušie. Pa ga je Bog za 22 let z boleznijo, privezal na posteljo, da je trpel in-molil. Zöt-«,	tako ukrenil? Ne
Vem- Stavim pa, da je za duše več na-redil kot toliko in toliko njegovih tovarišev, ki delajo, delajo. Božje globine s° neizmerljive, njegove misli niso naše misli, njegova pota niso naša pota. Nek Pater nam je nekoč dejal1, da se često Primeri, da Bog da nekomu talente za JJpko stvar, ne da mu pa možnosti, da "i v življenju tiste talente udejstvil. ra Je še dodal, da je taka igra Bogu siho po godu.
Na drugi strani pa bi tudi vse »krivde“ ne pripisovala Bogu. So primeri, ko je bila nj'egova volja drugač-pa so jo grešni ljudje izkazili. čudežev pa Bog ne dela vsak dan. Pre-aiislive. Zakaj se ta in ta ni poročila? imela je vse pogoje za to. Imöla je fanta, govorila sta toliko let, potem jo Je pustil na cedilu. Ona se je pa med tern že postaralia. Tu vmes ije človeška 2loba ali vsaj človeška kaprica. Spet dru-Sa bi z lahkoto pridobila to ali ono fantovsko srce, ko bi dala vsaj malo na ®v°jo zunanjost. Tako pa ni bilo nič. — Najprej je treba vsa poštena sredstva uPorabiti, potem šele čakati blagoslova z neba.
če si torej prišla v tak položaj, kaj naJ storiš? Edino pametno je, da se
sprijazniš s svojo usodo, potem pa premisliš, kako bi koristno uporabila svoje materinske talente. Mogoče boš na župniji v apostolatu desna roka vsega dela, mogoče te ti in ti zapuščeni otroci čakajo, da si jim „mati“, mogoče bo pri bolnikih Tvojle mesto. Vsekakor lahko plodno naložiš kapital svojih zmožnosti. Nekoč v večnosti boš spoznala, da je tudi Tvoje življenje imelo svoj veliki smisel. Ne bori se proti svoji usodi! Ne po poti kapric, ampak po poti najsvetejše volje božje je treba hoditi. Gorje tistim, ki se ne sprijaznijo s tem: grenijo življenje sebi in drugim.
Pa še ene spadajo v to skupino deklet. Ostale so same po nekem čudnem naključju: ne da bi one to hotele, a so le imele tudi same krivdo za to. So to tiste, katerim na usta polaga Prešeren tožbo: „Stara sem samičica, zarjavela dviSica“ in še navaja vzrok tega položaja:	„Čakala sem gonšega,
čakala sem boljšega, dokler me pozabil je, se drugod pohabil je“. Morda se bom tudi tega problema kdaj dotaknila. Za dam es naj bo dovolj.
Pozdrav! Pa brez zamere!
Teta Katja
VZGOJA V DRUŽINI
DR. IVAN AHČIN
Stamšj morajo znati vzgajati . Bilj so časi, ko so starši mogli vzgajati svoje otroke brez posebne priprave ln Pouka. Vzgojni čut je bil bolj živ in ne izmaličen, kakor je dandanes pri mnogih starših, če ne kar naravnost zamorjen. V družinah je živela živa vzgojim tradicija prejšnjih rodov, ki je skr-oela za ugled in dostojnost rodbine. Jakrat se je reklo: „Naša hiša je po-stena,“ kar je veljalo za domače in’ za občane kot nepisan zakon. Za družine, kl so bile presajene na tuje, je dan-
danes včasih težko ohraniti svetlo rodbinsko preteklost. Časi se prehitro menjajo, pa tudi razmere, ki vplivajo na novi rod. Biti potomec te in take ugledne rodbine za mnoge mlade ljudi ne pomen j a ničesar. Nekoč je tudi okolje vzgojno vplivalo na mladino, kar je bilo nravstveno dobro. Danes vprav okolje velikokrat podira delo dobrih staršev, Končno ne smemo prezreti, da so izredno težavni časi zadnjih 20 let, združeni z velikim telesnim in duševnim trpljenjem zapustili gotove sledov" tako na
roditeljih kakor njihovih otrocih. Sorazmerno j>e posebno po vojskah bilo vedno precej nervoznih, nevrasteničnih in. psi-hopatičnih otrok, kar tudi sedaj opazujemo. In takšni otroci so potrebni posebne vzgojpe mege in oskrbe.
V naprednih evropskih deželah, kakor na Nizozemskem, v Belgiji, na Francoskem, v Nemčiji in drugod so v povojnih letih ustanovili številne tečaje, ki naj mlade ljudi pripravijo na zakonsko življenje. Skoraj povsod imajo pobudo v rokah katoliške ustanove ob moralni in materialni podpori pristojnih oblasti. Predavatelji so duhovniki, sociologi, zdravniki, učitelji in psihologi, ki vzgajajo bodoče zakonce, da bodo od svoje strani znali vzgajati svoje otroke. Ti tečaji so dobro obiskani in rode zadovoljive uspehe. Tudi v času vojaške službe že ponekod mladi možje dobivajo primeren pouk o zakonu. Važno je seveda. kdo in kako poučuje o teh živ-ljensko važnih problemih. Primerne so le takšne osebe, ki so nravstveno in strokovno usposobljene.
Bistveni vzgojni činitelii
Mnogi mislijo, da je vzgoja v dajanju navodil, nasvetov, opominov, ukazov, v kaznih in nagradah, v nekih zaščitnih ukrepih in podobnem. Pa ni tako. Bistven vzgojni či.nitelj so starši in zgled, ki ga dajejo otrokom z vsem svojim življenjem. Vse drugo se po pomenu in vrednosti s tem osnovnim vzgojnim činiteljem ne more primerjati.
1.	Pomislimo na svojo lastno nežno mladost! Kaj je najbolj vplivalo na nas? Gotovo besede očeta in matere, njihove spodbudne besede, opomini in tudi kazni. A to, kar je trajno ostalo v naši duši in nas oblikovalo skozi vsa mladostna leta in nam je še tudi v kasnejšem življenju ostala svetla luč vodnica, — to je bil zgled in. življenje naših staršev. S pojmom matere je za otroka združen' nojem nad vse dobrega in sladkega bitja, ki se v neprestanih žrtvah daruje za svojega otroka in družino. S pojmom očeta podoba moža, ki je trdnega značaja, prežet mciške verP in zaupanja v Boga in v samega sebe. Zato so najboljši
vzgojitelji tisti starši, ki so sami dobro vzgojeni in' se trajno prizadevajo za lastno izpopolnitev. Vsaka prava vzgoja se torej prične pri samem sebi.
Dobri starši ustvarijo v družini takšno ozračje, v katerem more otrok ugodno uspevati. Mati kot srce družine in oče kot njena glava vtisneta družin' skemu življenju posebno mišljenje, hotenje in delovanje, ki ga neopazno vsrkajo vase tudi otroci. Kjer starši žive versko življenje, vplivajo v religioznem smislu tudi na otroke. Kjer pa so starši vsi zavzeti le za tostranske skrbi in cilje, tam pa bodo tudi otroci usmerjeni pretežno le v tostranost. Starši vzgajajo otroke veliko bolj z ozračjem in' mišljenjem, ki ga v družini ustvarjajo, kakor pa s svojimi nauki in opomini. Njihov osebni odnos, ki ga imajo do nadnaravnih in do tostranskih stvarnosti bo največkrat odločilen za kasnejšo otrokovo usmeritev.
2.	S tem pa ni rečeno, da bi tudi namerna vzgoja v družini ,ne bila brez velikega pomena. Otroka je mogoče vzgojiti, zato ga je treba vzgajati. Kdo naj se briga za otroka? Edinole mati?
Moderni pedagogi opozarjajo na škodo, ki jo trpi otroška vzgoja, ako je prepuščena le materinemu skrbstvu. Otroku, ki je le v rokah matere jn v njenem naročju, se pozna neka izrazita ženska poteza v njegovem značaju. Nje^ gova verska vzgoja n. pr. ima na sebi nekaj čustveno ženskega, kar ima kasneje rado zo posledico, da v gotovi dobi posebno fant sploh opusti vsako praktično versko življenje. Oče je za vzgojo otrok prav tako odgovoren kakor mati. Res pa je, da je očetovo vzgojno delo združeno z večjimi žrtvami posebno zaradi modernega gospodarskega življenja. pogoste 'odsotnosti z doma, itd. Sociologi zaradi tega tudi opozarjajo, da se težišče družinske avtoritete posebno v industrijskih pokrajinah vedno bolj premika od očeta na mater. Po tem razvoju utegnemo morda sčasoma dobiti neko novo obliko matriarhata, ali kaj-
3.	Gotovo ni pametno, ako starši ne navadijo že zgodaj otroka na odpovedi, ki jih bo moral v življenju toliko spre-
•)6ti nase. Potrebno je, da se otrok vadi v premagovanju svojih neurejenih žeji3. jaze, trme, zamere, maščevalnosti, kujavosti. Ko dorašča, naj ga starši ne razvajajo z dajanjem denarja, z igra-^arni, sladkarijami, obiskom kinogleda-ali da bi se pajdašil s pocestnimi zlikovci.
4.	Vzgojitelji, kj imajo opravka z mladino, pogosto tožijo, da nima nobc-neKa spoštovanja do starih ljudi, do oblasti, do duhovnikov. Drzno vse kritizira in se norčuje iz vseh vrednot.
Proti temu zlu je samo eno .zdravilo: Vzgojitelji morajo spoštovati mlar dino j.n morajo spoštovatj sami sebe.
Težišče naloge je na odraslih. Odrasli morajo tako delati in živeti, da jih bo mladina mogla spoštovati. Saj ima ctrok že naravno nagnjenje, da občuduje, spoštuje in se čudi temu, kar je yeliko, močno, kar ga presega po znanju in moči. Seveda otrok sčasoma odkrije, da njegovi starši in vzgojitelji niso ne vsevedni, ne vsemogočni. Pa jih bo zato vseeno spoštoval, ako bo videl, da se Prizadevajo za svojo izpopolnitev.
„ Ko pravimo, da je treba otroka spoštovati ,mislimo to v krščanskem smislu, prav tako, kakor je zapisano v sv. Pismu: „Glejte, da ne bodete nobenega °d teh malih prezirali. Kajti povem vam, da njihovi angeli neprestano gledajo obličje mojega nebeškega Očeta.“ Ni pa tega dolžnega spoštovanja do otrok, kjer starši pred otroci govore vse mogoče reči, ki so morda primerne za odrasle, a zelo neprimerne in pohujšuj! ve za otroke. Ali kjer starši in odrasli sploh vpričo otrok kritizirajo in zabavljajo čez oblast, čez vzgojitelje in duhovnike in sploh čez vse ustanove, ki hi jih otrok moral imeti v spoštovanju.
Otroka pa je treba spoštovati tudi v njegovi osebi, ki bo sčasoma postal človek z razvitim razumom in svobodno voljo. Kljub vsem vzgojnim ukrepom, ki s° potrebni, da se v otroku zatro slaba nagnjenja, mora otrok vedno čutiti, da ne gre za nek vzgojni mehanizem, za dosego gotovega cilja, pa naj stane kar hoče, — marveč da gre za njega samega, njegovo usodo in njegovo srečo.
Kjer starši v otroku zro božji dar, tam tudi otroci navadno gledajo v starših božje namestnike in jih spoštujejo. Kjer pa s® z otrokom postopa kot z vsi-ljencem, ki po „hišnem gospodarskem načrtu“ pravzaprav ni bil zaželen ne predviden, tam od otroka tudi ni pričakovati, da bi gojil posebno spoštovanje do teh, ki so mu posredovali življenje.
Starši bodo k spoštovanju vzgojili oitroke, ako bodo sami kazali spoštovanje do tega, kar je nad nami: Bog, lepota, resnica, dobrota, zakon in .njegovi branitelji. In spoštovanje do tega, kar je pod nami: to so slabotni, bolni, revni in otroci. In končno spoštovanje do sebe, to je da ceniš .na sebi svoj® časit in dostojanstvo. Kajti človek, ki izgubi zavest lastne časti, ostane le še barbar.
5.	Proti telesni kaizni so danes skoraj vsi vzgojitelji. Izkušnja kaže, pravijo. da starši, ki otroke pretepajo, ne mislijo na to, da bi popravili otrokovo mišljenje, zaradi katerega je napako storil, — kar bi moralo biti glavno vzgojno delo, — ampak se udajajo svoji razburjenosti in jezi, ubijejo v otroku čut občutljivosti in sramu, ponižajo njegovo dostojanstvo in večkrat groše tudi proti pravičnosti.
Izvedenci v vzgojnih vprašanjih, ki se pečajo s pokvarjeno mladino, zatrjujejo. da večji del mladih pokvarjencev, ki jih dobe v ponovno vzgojo, v otroških letih ni bilo premalo, ampak največkrat preveč telesne kaznovanih. Brez telesnih kazni dosegajo v vzgojnih zavodih izvrstne rezultate. Ako je to mogoče v zavodih, je še lažje izvedljivo v družinah. Zanimivo je, da so ljudje z levice manj naklonjen; telesnim kaznim kakor oni z desnice, ki včasih svoje stališče opravičujejo z navajanjem sv. pisma.
6.	Končno krščanski starši sami živo čutijo, da jim je potreben' stik z Bogom, da bodo mogli otroka, ki jim je od Boga zaupan, tako usmeriti v življenje, da bo dosegel svojo časno in večno srečo in s tem namen, ki mu ga je dal Stvarnik. V molitvi bodo iskali razsvetljenja za svoje vzgojno delo in bodo z molitvijo prosili božjega blagoslova na svoje trofee.
O SPOZNAVANJU
SAMEGA SEBE
DR. FR. W. FÖRSTER
1.	KOLIKO JE VREDNO SPOZNAVA.
NJE SAMEGA SEBE
Ali veste, dragi fantje, kateri del sveta je najbolj nepoznan? Morda Afrika? Kaj še, tudi Afriko so že ne vse strani raziskali smeli potniki. Samo oglejta si .novi zemljevid Afrike! Skoraj dvomim, da bi še dobili kaj praznega. Vsepovsod so začrtali jezera, gore in reke, poznana so jim ljudstva — in v načrtu imajo tudi že veliko železnico po vsej celini.
Ne, najbolj neraziskan prostor je človeško srca. Laglje je priti reki Nilu do izvirka — čeprav so za to potrebovali nad tisoč let —, kakor prav do zadnjega dognati, kie je izvor človeškemu dejanju. Kako to? Pravzaprav bi si morali misliti, da jie narobe. Da namreč spoznamo, kaj je bil vzrok kakemu dejanju, je vendar dovolj, ča vprašamo sami sebe. čemu neki bi se borili še z divjimi plemeni ali tvegali naporne pohode v žareči sončni pripeki? Kakšne Pa :so pravzaprav neprehodni» ovire pri raziskovanju človekove notranjosti? če vas zalotijo, recimo, pri neresnici in vas vnrašajo, zakaj ste lagali, ali boste vedeli za pravi vzrok? Zakai ne? Vidite,
kako malo poznate svojo temno zemljino, drugače bi lahko takoj po vlad ali. Kajne, bojimo se odkritij sami pri sebi, srečali ne bi radi grdih lastnosti in zato se nismo nikoli resno lotili raziskovanja. Celo najsmelejšega odkritelja, ki se ne straši leva in ne Ijudožroev, navdaja čudna bojazen, da bo nekoč prodrl do virov svojega dela. Kako zelo rad bi verjel, da dela vse zgolj iz ljubezni do človeštva in da mu še malo ni mar sebe, — če bi pa natanko opazoval, bi morda lahko odkril, da večino njegovih dejanj rodi slavohlepje, in da jie prava ljubezen morda samo neznaten studenček, ki mimogrede curlja v glavne vrelce in v njih izgine. Ali pa ni čisto vseeno, kaj daje pobudo njegovemu delu? Glavno j® menda vendar, da stori kaj velikega in koristnega. Kaj mislite? Ali ni prav vseeno, kdo žene lokomotivo, para ali elektrika — samo da gre? Res, vsieeno je, naj bo para ali elektrika, toda pomislite malo, ko bi šlo za kako drugo gonilno silo, ki ji še niso kos in bi lahko spotoma povzročila eksplozijo in raznesla ves vlak, — ali je takrat tudi vseeno, kakšno silo izberemo? Isto pa je, ča človeka žene slavohlepje in pusto-
lovstvo. Nekaj časa vrši morda velike in koristne reči. Nikoli pa ne veš za trdno, kdaj bo uničil sebe im vse, ki so se mu zaupali. Hrepenenje po slavi in pustolovščinah jie namreč čedalje bolj nenasitno, čim več dobi hrane in le prehitro zavlada nad človeško vestjo in ljubeznijo do resnice — im takrat je vsega konec. Prav zato je tako zelo važno, da spoznaš sam sebe, da o pravem času odkriješ, kar bi se res rado vgnezdilo in te zasužnjilo. Saj veste, da strupene gobe uspevajo v gozdu najbolje na krajih, kamor ne prodre sončna svetloba. Tako je tudi s strupenimi gobami v našem srcu. Bujno uspevajo, kamor nikoli ne Posveti luč spoznanja. Starši opazijo slaba nagnj'emja, ko so sie večidel že tako razrastim, da jih skoraj ni mogoče več iztrebiti, — vi sami pa lahko spoznate rastlinice, kakor hitro se pokažejo Prve drobno kali.
Največja ovira za spoznanje samega sebe -je pač v želji, da se z nečim varajo in to š>e verjamemo. Vsak bi rad cenil sam sebe in se boji svoje slabosti označiti s pravim imlenom. „Oh, saj ta stori vse le iz nečimemosti,“ brž zinemo o kom, — če pa sami kaj storimo iz Sole nečimemosti in želje po slavi in Priznanju, si kaj radi dopovedujemo, da smo storili vse le iz plemenitih nagibov. Kakor so rastline na poseben način zavarovane pred požrešnostjo polžev in. Sosenic, tako se človek sam umetno sle-Pi, da svoja dejanja nekako olepša in upraviči. Če kdaj kaj pozabi ali pa ni ustrežljiv, pravi: „Nisem utegnil,“ in verjame še sam sebi. Če mlajši sestri iz gole požrešnosti poje potico, ki jo je dobila za rojstni dan, se izgovarja: „Nisem maral, da bi si pokvarila želodec."
„Napuh spravlja v nesrečo,“ pravi pregovor. Še zanesljivejše bi lahko rekli: Laž ima kratke noge. Čs si narod ali Posameznik zakrivata napake, je kar gotovo, da sta blizu prepada, — kakor je v nevarnosti tudi ladja, če kapitan ne zna res natanko preračunati, kako da-leč j.e v vetru in neurju krenil od prave smeri, če nalažs potnike, vsaj ladji ne škoduje nič, če pa v kajuti slepi še samega sebe, &'š da je na pravi poti, —
gre gotovo vse po zlu. Morje namreč pa vetrovi in pečine se ne dajo nikoli podkupiti, — drže se samo resnice.
2.	GORSKO SVETIŠČE
Gotovo ste že brali o slavnem Apolonovem svetišču v Delfih, kjer je ve-deževalka v vročem dimu sedela na trinožniku in prerokovala bodočnost. Svetišč:1 je imelo napis: „Spoznavaj sam sebe“. To je bilo poglavitno in prvo, na kar je bog opozoril slehernega, ki ga je hotel vprašati za bodočnost. Utegnil bi kdo reči: „Kaj ni dosti stvari, ki so še veliko važnejše in za pročelje svetišča veliko bolj primerne?“ Na primer:	„Ljubi svojega bližnjega“ ali
„Obvladaj sam sebe“? Zakaj neki se jim je spoznanje samega sebe zdelo najvažnejše in najmodrejše?“ Pač zato, k:r raa moreš res ljubiti svojega bližnjega niti se ne obvladati, če ne poznaš sam sebe. Kdor n. pr. niti ne ve, da je nagle jeze ali lakomen ali opravljiv, mu še mar ne bo, da bi as pazil in. krotil. Živi kratko in malo v veri, da se nima v čem poboljšati. Da je fant, ki mu mi primere.
O ljudeh, ki ne poznajo svoje notranjosti, pravijo, ,da so naduti: podobni so uram, ki so se ustavile: ker mislijo, da so popolni, seveda ne vidijo svojih napak, as n.e menijo zanje in v svoji rasti nekako zastanejo, Ali ste že videli moža z deškim glasom? Tako čudno je, da kar ne moremo verjeti. Prav tako nenavadno je, če se kdo telesno če vedno razvija, po duševnosti pa ostane nedorasel fante, skratka r,ečimeren in neolikan cepec. Ds če sebe poznaš, se lahko obvladaš — saj tudi vlakovodja lahko vodi lokomotivo, samo če natanko pozna vse sestavine in ve, koliko sme podkuriti kotel, katere zaklopke mora odpreti in zapreti in katere dele mora zlasti previdno oljiti.
Z ljubeznijo do bližnjega je prav tako. če ne poznaš sam sebe, ni nič z njo. Kar mislite si, da bi se s kom sprli, recimo s sestro ali z bratom. Morda zato, ker sta v svojih besedah nekoliko zadirčni in razdražljivi ali celo oholi. Vi se pa tega ne zavedate in iščete krivdo sa-
mo pri drugih. Dosti je ljudi, ki sčasoma popolnoma zagrene in se umaknejo v amoto, ker opazijo, da jih nihče nima rad, da se jih vsak ogiblje in da zanjia n kjer ni pomoči in, sočutja. Če bi o prav,:m času šli pogledat v svojo notranjost, bi nemara videli vse vrste grdih in odurnih lastnosti, ki so krive njih osamelosti. Zato je velikega pomena, če ima preročišče napis1: „Spoznaj sam sebe“. Ö2 namreč kdo spozna sam sebe, je skoraj že gospodar svoje prihodnosti, ker še vedno lahko krene na drugo pot, predem je prepozno. In ker ve za svoje napake in zmote, se jih lahko drugič ogne, zaslepljenemu pa ne pomaga nobena šola, ker išče vzroke svoji usodi vedno le v napakah drugih.
Mislite si n. pr. tovarnarja, ki svojim delavcem nakloni razne dobrodelne naprave, pa se pritožuje, kako so ljudje nehvaležni. Gotovo dobiš nehvaležne ljudi povsod — ampak tovarnar bi se moral vprašati, ali ni morda sam kriv, da se delavci ne vese'e njegovih dobrot ali se je mogoči? delal preveč milostnega in je premalo pomislil, kako velika umetnost je darovanje, Ali pomislite, recimo, da komu ne uspeva podjetje. Po nravici bi se moral najprej vprašati: kaj sem zagrešil? Ali nisem bil točen, dovclj delaven, ali sem bil premalo pozoren in vljuden do odjemalcev? Morda pa za to stroko nimam dovolj sposobnosti in, znanja? če si iskreno odgovori na vsa ta vprašanja, bo nemara lahko n? sr?xen. če pa vso krivdo zvrača na hude čase in podobne stvari, ne bo nikoli dosegel kaj prida, ker za človeka, ki ne spozna sam sebe, so vsi časi hudi.
3.	PREIZKUŠNJA SAMEGA SERE
Če stojiš takole proti polnoči na kateri izmed velikih ladij, ki plovejo čez ocean, naenkrat kakor iz neba slišiš dolg zategnjen glas: „V re-du!“ Mornar v najvišjem jambornem kolu se je še enkrat ozrl na vse strani. Potnikom, ki se
odpravljajo, spat, doni pomirjevalno kakor blagoslov od zgoraj. Predan gre leč kapitan, še enkrat natanko pregleda s pomočjo zemljevidov in kompasa, kje je ladja, da ni morda krenila od začrtane smeri.
Kar sta mornar v jambornem košu in kapitan za ladjo, sta za človeka razum in vest. Obadva bi morala sleherni v.čer, preden zaspita, dobro pogledati, ali m uuša tudi nekouko krenila vstran od poti, ki ji jo kaže notranji glas in je ,-i z njo vse „v redu“. Nikar se ne bojte, aa bi rad napravil iz vas prena-peteze, ki ves dan tuhtajo samo o sebi .n brskajo vsepovsod, da bi staknili kaj slabega. Ne, ampak da bi zaspal kar tako kakor, recimo kanarček ali pa krava, ne da bi se količkaj menil za glas vesti, se mi vendar zdi preveč mečlo-v.ško in neumno. Če na tihem nikoli ne pu-mišljaš o raznih ljudeh, ki z njimi živiš ali imaš opravka, in, nikoli ne podvomiš, aii prav ravnaš z njimi in jih presojaš — in če si nikoli ne ogledaš nagonov in žeija, ki rasto in snujejo v tebi, — kako boš pa vodil sam sebe in si določal pravo smer? Kdor nikoli ne premišlja o sebi in drugih, je podobsm pravljični ladji strahov, ladji ki jo z lazdrapanimi jadri brez krmarja podi vihar in zanjo nihč? ne ve, kam bo šla .1 kje se bo razbila.
„Ali sem svojeglav in trmast, malomaren in nepremišljen v ljubezni, pre-isalo obziren v svojih zahtevah, osoren in prevzetnega vedenja, ali pneveč govorim o sebi in preveč mislim na stvari, ki so mi zlasti pri srcu, — ali sem nereden in morda sam kriv nezgode in nesreče, ki je doletela mene in moje domače,“ — o vsem tem bi se moral1 človek povprašati in pošteno odgovoriti. Fant, ki se navadi tako delati, je krmar in vodja in bo drugim opora v življenju, — kdor pa ne bo, b0 vedno igrača valov in ne bo nikoli ve del, kje- je in kani ga bo zaneslo.
Kar si sklenil, po pameti seveda, to ti bodi kakor zakon. Kaj bo kdo o tebi govoril,, za to ne mara j!
Epiktet
14*AaaAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
“T/eafct ^attlccuva
^▼TVTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTtTTTTTt'
I. PISMA SVETEGA OČETA
Okrožnica papeža Pija XII. o, položaju Cerkve na Kitajskem.
7.	oktobra, na praznik Kraljice presv. fožnega venca 1954 je papež Pij XII. izdal okrožnico o stanju katoliška Cerkve ra Kitajskem. Že pred tremi leti je kitajskemu ljudstvu pisal apostolsko Pismo, ki ni biki Ig dokaz njegovega sočutja z njimi, ampak tud; opomin, naj cdločno in zvesto spolnjujejo vse dolžnosti krščanske vere in jo, če bi bilo Potrebno, tudi s heroično srčnostjo branijo. Zdaj papež znova dviga z njiho-v-mi molitvami svojo prošnjo k Bogu, (ia bi po preganjanju v njihovi cerkvi sP:t zažarela zai-ja miru in svobode.
V zadnjih letih so se razmere katoliške Cerk v: na Kitajskem zelo poslabšale, pomnožila pa obrekovanja in cb-tpžbe prot; Sveti stolici in proti vsem, ki so ji zvesti. Izgnan je bil aposto’ski nuncij, ki je na Kitajskem zastopal papeža in podvojile so se zvijače, s kate-rtm,; varajo manj nadarjene osebe. Prvo papeževo pismo ni moglo priti do njih. Zato jim piše drugič.
1.	Preganjalci očitajo katoličanom -— i-ako, kakor nekdaj, tudi zdaj —, da izdajajo svojo domovino in da niso dobri državljani. Papež na ta očitek odgo-yarja, da se katoliški Kitajci odlikujejo pred vsemi drugimi v goreči ljubezni in zvestob' do domovine. Kitajci 83 že davno nrej prekašali vse druge Azijce po svoji visoki kulturi.
. __ Luč evangelija jih je s svojimi ne-'zčrpnimi duhovnimi zakladi še bolj obogati'a. Krščanske kreposti namreč spopoilnjujejo in utrjujejo državljanske, fapež pohvali katoliške Kitajce, ker javno oblast vsdno spoštljivo ubogajo, kadar jim ukazuje kaj takega, kar spada pod njeno območje in vestno spolnjujejo vse državljanske dolžnosti. Nočejo
pa pod nobenim pogojem prelamljati zapovedi katoliške vere in zatajiti Odrešenika, za katerega jih mnogo izmed njih trpi muke in ječo.
2.	Cerkev je posebno v zadnjem času zelo skrbela za čim večje število dobro vzgojenih domačih, kitajskih duhovnikov in škofov. Papež Pij XI. je v baziliki sv. Petra sam posvetil prvih šest kitajskih škofov. Sedanji sveti oče je uredil cerkveno načelstvo in prvič v zgodovini podelil kardinalsko čast kitajskemu cerkvenemu dostojanstveniku. Zato prosi Boga, da bi dal toliko duhovnikov in škofov, da bi mogli sami brez tujih misiionarjev, vladati katoliško Cerkev na Kitajskem. Vendar tudi te-dai. ko Kitajska ne bo več potrebovala tujih misijonarjev, ne bo mogla Kristusove Cerkve na Kitajskem vladati ,.samostojna državna oblast“, kakor navadno pravijo. Tudi tedaj se bo morala krščanska občina na Kitajskem nujno nodrediti popo'noma papežu, če bo hotela biti del iste družbe, ki jo je ustanovil božji Odrešenik. Po volji Kristusovi morajo biti škofje, duhovniki in verniki v pokorščini in edinosti podrejen papežu. Navadni ljudje in civilna (državna) oblast nimajo pravice posegati v delokrog cerkvenega načelstva. Papež zelo želi da bi se katoliška Cerkev na Kitajskem vzdrževala samo s prispevki kitajskih katoličanov. Darovi. ki so jih doslej drugi narodi zbirali za Kitajsko so sad krščanske ljubezni, no kateri smo vsi, ki smo odrešeni s Kristusovo krvjo, združeni med seboj. Ti darovi torej nimajo političnega namena, ampak izvirajo iz medsebojne krščanske ljubezni, ki jo j:e Kristus
kazal in je znak pravih njegovih učencev.
3.	Nekateri hočejo, da bi bila kitajska Cerkev tudi popolnoma neodvisna v oznanjevanju evangelija. Služba oznanjevanja evangelija, ki so jo najprej vršili Jezus in njegovi apostoli, je zdaj poverjena škofom in duhovnikom. Sveta stolica in škofje so skozi vsa stoletja do danes ohranili Kristusov nauk nepokvarjen. Papež in škofje, združeni s papežem, pa morajo govoriti: „Moj nauk ni moj, ampak Njega, ki me je
poslal1.“ Nismo učitelji človeškega, ampak Kristusovega nauka.
Ne more biti dober katoličan, ki odobrava ali uči nevarna načela gibanja o treh avtonomijah:	avtonomiji
vladanja, gospodarstva in pouka. Voditelji tega nevarnega gibanja hočejo prepričati posebno preproste in boječe vernike, da so le tisti pravi domoljubi (patrioti), ki se pridružijo cerkvi ki so si jo oni zamislili. V resnici ni to nič drugega ko narodna cerkev, ki pa ne more biti katoliška, ker upošteva samo en narod. Katoliška Cerkev ljubi vsa narode, vse rodove z nadnaravno Kristusovo ljubeznijo in jih združuje v bratski ljubezni.
Sveti oče potem opominja vernike, ki so zašli, naj se vrnejo na pot kesanja in zveličanja. Naj se zavedajo, da ni dovolj, dajati cesarju, kar je cesarjevega, ampak morajo dajati tudi Bogu, kar je božjega. Kadar ljudje zapovedujejo kaj takega, kar nasprotuje božji volji, se je nujno treba držati načela apostola Petra:	„Boga je treba
bolj poslušati ko ljudi.“ Ker dvema gospodoma ni mogoče služiti, naj se tedaj, kadar svetna oblast nasprotuje božji, vedno odločijo za Boga in, kadar je to potrebno, raje izberejo tudi mučeniško Smrt, kakor bi se izneverili božjemu Odrešeniku.
(Papež zahvaljuje Boga za vse tiste, k; so bili vredni trpeti za Gospodovo ime, se od’ikovali v zvestobi do Boga in Cerkve in prenašali vdano izredno trpljenje. Še naprej maj vztrajajo na pravi poti. Ni lahek boi. ki ga od njih zahteva božja postava. Vendar Kristus blagruje tiste, ki trpe preganjanje zaradi pravice in jim obeta vekko plačilo v nebesih. Kraljica Kitajske jih bo podpirala in branila, da bodo vztrajali do konca, podpirala tudi prošnja kitajskih mučencev.
Zveza italijamskih katoliških pravnikov je imela v začetku decembra v Rimu VI. študijski kongres. Ker jim sveti oče zaradli bolezni ni mogel govoriti, jim je 5. decembra poslal pisan govor. Misli, ki jih boste brali, so vzete iz prvih dveh delov njegovega govora.
V	uvodu povdarja važno misel, da mora imeti vsaka pravna kazen namen, rešiti človeka, ki je storil krivico, in ga poboljšati. V prvem delu govora govori papež, kako pride človek na pot krivičnega dejanja. Nanjo pride tedaj, ko se premišljeno, svobodno odloči za slabo, dobro pa zavrže-. Pri pravičnem presojanju obtoženčeve krivde je treba poleg zunanjega dejanja upoštevati tudi vse notranje in zunanje vplive, ki so krivca privedli do tega, da se je odločil za slabo. Ti vplivi so prirojena ali pridobljena razpoloženja, slaba nagnjenja. način vzgoje, druižba, v kateri živi. Krivično dejanje je predrzna žalitev oblasti, k; varujejo red. Ker je vsaka pravna človeška oblast od Boga, je krivično dejanie tudi žalitev neskončno pravičnega Boga. Vsako krivično dejanie krši in ruši red. Dolžnost oblasti je, da porušeni red spravi v prvotno stanje. To stori oblast, stori tako. da krivca kaznuje. S kaznijo hoče doseči, da bo spet izvrševal svoj,» dolžnosti in se varoval kršitve pravnega reda.
V	drugem delu svojega govora pa nanež govori o stanju krivde in kazni. Potem, ko je človek storil krivično delanje. živi v stanju krivde in kazni. Kazen nalaga pristojna oblast no pra; vomočnem kazenskem zakonu. Zakoniti zastopnik te oblasti pa se mora najprej, puzden naloži kazen, trdno prepričati o dejanski in osebni krivdi obtoženca. Popolno gotovost, ki izključuje vsako zmoto, ima o človeku samo Bog. Samo On natančno pozna vrednost njegovih dejanj, ker ie vs-eveden in povsod pričujoč. Človeški sodnik pa si mo; ra, preden izreče obsodbo, pridobiti vsaj mora’no gotovost. Če ne more priti do te gotovosti, naj se posvetuje z izvedenci in upošteva izsledke moderne znanosti (psihologije, psihiatrije, ka* rakteriologije). če kljub temu upravičen dvom o obtoženčevi krivdi ostane, sodnik ne sme izreči obsodbe, posebno ne smrtne.
Zdravnik odstrani tvore, ki škodujejo človeškemu telesu, z operacijo. Tud> naložena kazen ima namen, odstranit1 od s'abega človeka vse, kar povzroča škodo njemu in človeški družbi. Pripi"a'
V1ti mora kaznjenca do tega, da spozna ?-o, ki mu je povzročilo kazen, obsodi in opusti slabo dejanje, sklene, da se bo Poboljšal in za krivico, ki jo je storil, zadostil. Trpljenje, ki je združeno s kaznijo, zadolženca večkrat pripelje do tega, da spozna, da je delal napačno in zaslužil kazen, ki mu je naložena. Zato jo vdano sprejme in potrpežljivo prenaša.
Vsaka kršitev človeškega zakona je tudi kršitev božje postave, žalitev Boga. Sveti Pavel pravi, da je človeška oblast „božja služabnica, ki se maščuje v strahovanje tistega, ki dela hudo“ (Rim 13, 4). če se torej kaznjenec poniža pred božjo roko, ki kaznuje po človeški roki in kazen sprejme v zadoščenje svojega dolga pred Bogom, mu je kazen v blagoslov. Tako je sprejel kazen desni razbojnik na križu, ki je rekel, da po pravici trpi to, kar je zaslužil. '
Stoletnica posvečenja bazilike sv. Pavla v Rimu.
Papež Pij IX. je dva dni po proglasitvi Marijinega brezmadežnega spočetja za versko resnico posvetil cerkev sv. Pavla v Rimu. To stoletnico so slovesno Praznovali. Sveti oče je s posebnim pismom (1. decembra 1,954) to slovesnost še povečal. Slovesna stoletnica — pravi Papež — bo zelo poživila in utrdila pobožno ljudsko češčenje sv. Pavla. Tudi sv- oče sam, ki je bil poleg tega rojen v Rimu, sv. Pavla že od mladih list zelo časti. — Apostol Pavel je bil izvoljena Posoda, ki je nesla Jezusovo ime pred Pogane in kralje. Skupno s Petrom je siril in utrjeval Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Zato je Pavlov grob dragocen zaklad katoliške Cerkve, rimskega mesta in zaželeni cilj vernih src.
Konstantin je porušeno cerkev sv. Pavla znova sezidal. Krščanska stoletja So jo okrasila z odličnimi umetniškimi 'jeli in obogatila z bogatimi darovi. Tudi Papeži so jo poveličevali z govori, io obdarili z dragocenimi darovi in predpravicami. Pobožni romarii pa so prihajali iz najbolj oddaljenih krajev častit sv. Pavla in se mu priporočat za
varstvo in pomoč v nadlogah, nevarnostih in stiskah.
Ko je v noči med 15. in 16. junijem 1823 cerkev uničil požar, je papež Leon XII. pozval 25. januarja 1825 ves katoliški svet, naj pomaga pri zidavi nove cerkve. Darovi katoličanov so presegli upanje papežev. Tako se je v nekaj letih postavilo svetišče, ki je neprecenljiv spomenik krščanske umetnosti in pobožnosti.
Glavni namen stoletnice naj bo skrb, da bo veličastna podoba sv. Pavla spet zažarela v vsem sijaju v dušah katoličanov: njegova goreča ljubezen, nepremagljiva duhovna moč, želja izčrpati se do smrti pri apostolskem delu in duh njegovega slavnega mučeništva.
Ž nska mladima Katoliške akcije v Rimu je imela 8. decembra 1954 otvoritev in blagoslov svojega doma. Imenuje se Domus Mariae (Marijin dom). Papež bi se rad osebno udeležil slovesnosti, pa mu bolezen ni dopustila. Zato ženski mladini Katoliške akcije piše.
Papež najprej omeni, da se je treba za to, da Marijin dom stoji, zahvaliti krožkom, ki so z veliko vnemo in požrtvovalnostjo zbirali denar in druge dragocene darove. Dom obsega cerkev, vrt, sobe za sestanke in zborovanja in igrišče. Potem izjavlja sveti oče, da je s članicami Katoliške akcije zelo zadovoljen. S posebno ljubeznijo misli na Jezusove izvoljenke, na najmlajše med njimi, ki so tudi največja skrb Cerkve; misli na aspirantinje, cvetove, ki se odpirajo luči in soncu. Pred očmi so mu tudi vse delavne članice, močne v blesteči mladosti.
Kadar se spomni na žensko mladino Katoliške akcije, se mu zdi, da gleda pred seboj cvetoč travnik. Tedaj zahvaljuje Boga, ki krasi Cerkev s takim skajem in tako blagodejno pomočjo. Zahvaljuje pa se tudi ö'anicam samim, ker dobro ve, koliko velikodušnosti, vztrajnosti in molčečega mučeništva je treba, da ohranijo duhovno svežost in pripravljenost za apostolsko delo, ko jim preti toliko zalezovanj in nevarnosti na ulicah, v tovarnah,šolah in prodajalnah časopisov.
Ženska mladina Katoliške akcije ima čudovito lepo poslanstvo pomirjevanja in očiščevanja. Mladenke Katoliške akcije naj bodo kakor angeli: Duše poleta, zlmožne svetu pokazati vzor resnično svobodne, odkritosrčne, neustrašene mladine in mu dokazati, da je čistost mogoča in da vedno zmagujejo tisti, ki iih vodi luč krščanskih načel. Ta vzor bo še lepši in uspešnejši, če bodo na neporaženem temelju zgradile v sebi stavbo duhovnega življenja, ki bo segala do najvišjih vrhov krščanske popolnosti. To bodo dosegle,če se bodo z vsemi svojimi zmožnostmi izročile Kristusu tako, da bo samo on vladal nad njimi. S tem se pa nikakor ne bodo odpovedale življenju in zdravemu veselju. Z odkritosrčnim hrepenenjem po božjem in človeškem življenju bodo med ljudmi širile smeh in veselje, ki ju svet več ne pozna.
Končno jih papež spomni na skrb, ki jo ima kot vidni poglavar Cerkve za ves svet, na izredne čase, ki jih preživljamo, na socialno in duhovno bedo, ki kriči po oznanjevanju evangelija. Zato je papež s svojim ,,budilnim klicem“ vso Cerkev poklical na veliko delo. Mnogo dušnih pastirjev in vernikov v Italiji, pa tudi v mnogih drugih krajih sveta, se je temu klicu že odzvalo. Papež je prepričan, da se more zlo zadržati in zagotoviti zmaga dobremu. Bog je pripravljen dati svojo pomoč. Manjka duš, ki bi velikodušno sodelovale z božjo milostjo. Sveti oče poziva Vse italijanske mladenke, da se še bolj strnejo v vrste, •uporabijo vse zmožnosti in se čim bolj prilagode razmeram. Le tako bodo mogle uspešno apostolsko delati.
V Kolumbiji sq imeli tretji narodni Marijanski kongres. Papež jim je ob sklepu pošlal posebno pismo, v katerem najprej omenja izreden blagoslov, ki ga je prineslo Marijino leto, potem, pa izraža svoje veselje nad Marijinimi proslavami v Kolumbiji, ki so jih pripravili z ljudskimi misijoni. Višek teh prioslav je tretji narodni Marijanski kongres. Marija je mati Kolumbije. Dala ji je sinove, ki so prišli iz gozdov, jim ustvarila kulturna središča, obli-
kovala civilizacijo. Iz svojega naročja ji je Marija dala vse, kar ima velikega. Kolumbija s svojimi visokimi gorami, neizmernimi planjavami, rodovitnimi ravninami, s svežimi obrežji, s svojo staro kulturo, umetniki in odličnimi pesniki, je na kolenih pred svojo Materjo in Gospo, jo časti in prosi pomoči. Papež Kolumbijcem priporoča, naj imajo svoje oči vedno uprte v Kraljico nebes in zemlje, da bodo hodili po pravi poti k Njemu, ki je pot, resnica in življenje. Prosijo naj jo za mladino, da bo ostala čista, za odrasle, da bodo odločni, za stare ljudi, da bodo modri in trezni. Mariji naj se priporočajo za trdno, globoko vero in zmago božjega kraljestva na zemlji.
II. IZ VATIKANA
Papeževa poslanica ob sklepu Marijinega leta (8. decembra 1954). Ob pogledu na ves katoliški svet, ki danes kleči kot ena družina pred nogami brezmadežne Device, zahvaljujemo Gospoda, ki je kot pečat tolikih molitev in dobrih del v tem letu milosti želel od Nas dejanj ljubezni, trpljenja in žrtev.
In Mi z bolečino v udih, z žrtvijo v srcu zaključujemo Marijino leto in z vsemi sinovi, razkropljenimi po zemlji ponavljamo: „Zdrava, Marija... Sveta Marija...“ Nato je dal iz bolniške postelje svoj blagoslov.
Škofovsko posvečenje mons. Janeza Krstnika Montinija (12. decembra 1954). Sveti oče se zaradi bolezni ni mogel osebno udeležiti škofovskega posvečenja svojega zvestega pomočnika in sodelavca mons. Montinija, ki ga je imenoval za milanskega nadškofa. Zato mu je poslal posebno pismo:
„V duhu smo v starodavni baziliki pri obredu škofovskega posvečenja, ki smo ga iz posebne naklonjenosti do po-svečenoa Sebi pridržali, pa je božja Previdnost odločila tako, da nam bega ni mogoče storiti. Vendar pa je za svetega očeta zelo tolažilno, da more v tem trenutku dvigniti svoje roke in dati vsaj blagoslov svojemu zvestemu sodelavcu, danes bratu po škofovskem po-
žvečenju, ko jih ni mogel nanj polo-2|ti in klicati Svetega Duha.
. Blagoslov, ki ga napolnjujejo spo-mini na dolgotrajno službo, v kateri so ?e 'Menjavale radosti in bridkosti, ožarita tudi vera in upanje za bodočnost novega pastirja, ki je poklican, da bo 'jadal z ambrozijanske stolice velik del Uubljenega lombardskega ljudstva.
Temu ljudstvu, ki ga pri slovesnem obredu zastopajo najvišji uradniki, cenjene oblasti, zastopniki svetnih duhovnikov, .redov in kongregacij, Katoliške nkcijie in vseh družabnih stanov, izra-zamo občudovanje nad enodušno pripravljenostjo, s katero hoče sprejeti in nbogati pastirja svojih duš. Razumemo rudi ganljivo hvaležnost tega ljudstva Za dar. k; smo ga z novim nadškofom Poklonili milanski cerkvi. Zato nadpa-stirju in njegovi zvesti čredi iz vsega Srya podeljujemo naš očetovski aposto!-ski blagoslov.
Božično voščilo svetega očeta vsem Vernikom na svetu. „Pripravimo se, da bomo z otroško preprostostjo sprejeli v srca čar božične skrivnosti in uživali njeno veselje. Veselite se v Gospodu! Gospod je blizu.
V nekaj urah bodo že naznanjali bogoslužni obredi, da «e je Jezus že rodil v skrivnostnem, polnočnem molku, Po zemlji pa bo odmeval langelški spev niiru. Sprejmite tudi vi, ljubljeni sino-yi in hčere krščanskega sveta, prisrčno ln čisto božično veselje, polno svetih navdihov, sladkih doživetij in nežnih Upov. če bi znali vsi ljudje živeti vedno v duhu veselja, dobrote in miru, ki jih razširja sveta noč, koliko srečnejša bi bila zemlja.“
Zaradi bolezni papež ne more imeti daljšega božičnega nagovora po radiu, kakor je bila navada druga leta, vendar jih noče prekiniti. V objremu trpljenja se zahvaljuje katoliškemu svetu za molitve, s katerimi ga vedno tolaži, in v duhu obiskuje vse sinove, razkropljene Po svetu, vso človeško družino z voščili niiru: v prvi vrsti kardinalski zbor, svoje spremstvo, prelate, rimsko kurijo, člane svoje družine, pastirje božje črede: škofe in duhovnike, redove in kon-
gregacije, vojsko Katoliške akcije, vse družabne sloje in poklice, da bi se veselili upanja, da bo Odrešenik njihov mir na zemlji in njihovo veselje v večnosti.
S posebno ljubeznijo želi papež vedrosti in tolažbe onim, ki jih je Jezus napravil deležne svojega križa, ki so bolni telesno ali duševno, ki v žalosti in uboštvu zapuščeni jokajo na zemlji kot žrtve ljudi ali usode. S krvavečim srcem prosi nebeške tolažbe in junaiške srčnosti za vse tiste sinove, ki so nasilno vrženi v ječe, koncentracijska taborišča in so vredni, da trpe zaradi vere, resnice in pravice.
9. decembra 1954 je sprejel sveti oče v privatni avdijenci m<*ns, Janeza Krst. Mo.ntinija, novega milanskega nadškofa. To, da ga je sprejel1 pred škofovskim posvečenjem, je dokaz njegove izredne naklonjenosti do nadškofa. Navadno se to zgodi šele po posvečenju. V pogovoru z njim je sveti oče poveličeval vestno službo, ki jo je mons. Mon-tini opravljal 20 let najprej kot namestnik državnega tafjništva, posmeje pa kot državni podtajnik.
12. decembra 1954 je v vatikanski baziliki kardinal Evgenij Tisserant, dekan svetega kardinalskega zbora, podelil namesto bolnega svetega očeta škofovsko posvečenje monis. Janezu Krst. Martiniju, novemu milanskemu nadškofu. Asistirala sta mu mons. Predeči, škof iz Brescije in mons. Bernareggi, naslovni škof in kapitularni vikali’ v Milanu. Posvečenja se je udekžlilo 10 kardinalov, 50 nadškofov in škofov, tajniki kongregacij, prelati državnega tajništva in drugi zastopniki rimske kurije, zbor diplomatov pri Sveti stolici, predsednik italijanskega senata, več ministrov, državnih ta :nik"v in dragih diplomatov. Iz Milana je prišlo več ko 2000 romarjev v Rim k posvečenju nadškofa, med njimi poslanec in zastopnik župana, opat sv. Ambrozija, ves kapitel, profesorji semenišč, rektor katoliške univerze presv. Sragi, izasbapniki Katoliške akcije in večja skupina iz nadškofove rojstne vasi z županom na čelu.
ARGENTINA
Mesec januar v slovenski skupnosti na prostoru Vel. Buenos Airesa na dogodkih ravno ni bil bogat. Ta mesec je v Argr.ntini čas splošnih počitnic. Kdor le more, bsži iz razbeljenih mestnih ulic na deželo, k morju in proti goram. Tudi slovenski rojaki so v velikem številu izrabili počitnic« za oddih. Omeniti moramo tri večje izlete, ki so jih Sl«v:nci v januarjtu organizirali: 16. januis-nja so dekleta, članice SDO, 59 po štEvilu, pohitela na neko pristavo blizu mesta Gral. Rodriguez, kjer so imele ves dan priliko za kopanje in sončenje. Nič čudnega, da so naslednje dni mnoge čutile posledice premočnega sonca in si celile opekline. — Isti dan je Slovenska kulturna akcija organizirala izlet v mesto Lujän in njega okolico. Udeležencev je bilo 43. — V nedeljo 30. januarja so se pa odločili še fantje: priredili so izlet na otoke reke Rio 'Parana blizu kraja Tigre, kjer so se mogli ves dan hladiti v prijetni vodi.
Že tradicionalna misijonska tombola v korist slovenskih misijonarjev je tudi letos privabila veliko rojakov na slovensko Pristavo v Moronu. Da take vrste prireditev vedno pritegne, je naj-kpši dokaz dejstvo, da so ljudje šli od doma kljub silni vročini. V Buenos Airesu je bilo 39,7 C, v Moronu celo 429 C. Jasno je, da je šla pri taki temperaturi pijača vseh vrst hitro v promet in da je bila žeja udeležencev skoro -neugasljiva, kar pa je blagajniku kar prav prišlo. Glavni dobitek je bilo motorno kolo znamke Lambreta Siam, ki so trenutno v Argentini zelo moderna in jih sam predsednik republike mladini toplo priporoča.
Takoj po misijonski tomboli pa se je začelo z nabiranjem dobitkov za veliki
srečelov revije „Duhovno življenje“, ki vsako leto priredi družabno prireditev z namenom, da okrepi tiskovni sklad in poveže svoje naročnike med seboj. Letos je bila prireditev določena za 6. februar. Glavni dobitek pri srečolovu je bilo kolo. Poleg tega je bilo v programu še žrebanje 20 dobitkov, do katerih so imeli pravico vsi, ki so do 6. februarja poravnali celoletno naročnino za revijo. O samem poteku prireditve bomo pa poročali v aprilski številki „Duhovnega življenja“.
Direktor slovenskih dušnih pastirjev preč. g. Anton Orrhar je tekom meseca januarja obiskal Slovence v notranjosti Argentine. Dne 9. januarja se j« mudil v Cordobi, 16. januarja je bil v San Luisu. 23. januarja je imel slovensko službo božjo v Mendozi, 30. januarja pa v Rosariu. V tem mestu jie tudi prisostvoval svečanostim večnih zaobljub, k' jih je napravila s. Avguština Dolinar iz reda slov. šolskih sester, ki imajo v Argentini več lepih postojank.
Za slovenskega izseljenskega duhovnika v Holandiji odhaja na mesto č. g. Nandeta Babnika dosedanji kaplan v San Fern an du pri Buienos Airesu č. g. Vinko Flek. Dne 6. januarja se je pri slovanski sv. maši poslovil od svojih rojakov, katere je na svoji fari uspešno pred nekaj časa versko in narodno povezal. Idealnemu gospodu Fleku želimo obilo božjiega blagoslova na novem delovnem področju z željo, da se večkrat oglasi in nam kaj poroča o življenju naših rojakov v Belgiji in Holandiji. Obenem se mu naša revija zahvaljuje za vse plodovito sodelovanje, ko je prečastiti gospod skozi dve leti pisal za „Duhovno življenje“ članke in ocene filmov ter nas seznanjal s problemi iz delavsko-socialnega področja.
Bo končani duhovni obnovi v Miramaru (glej poročilo v februarski številki DŽ) 80 se slovenski rojaki slikali s svojim duhovnikom č. g. Jože Jurakom pred župno cerkvijo v Miramaru. V prvi vrsti stojita tudi oba p,rvonhhajanca, Jelencev Gregor
in Matjaž
Združene države
Slovenska fara Sv. Vida v Clevelandu je doživela, .na zadnjo adventno hedeljo pred božičem 19. decembra 1954 lepo slovesnost slovenske nove maši?. Daroval jo je Rev.Francis M. Pajk, že v Ameriki rojen sin slovenskih staršev. ^ slovenščini je g. novomašniku pridigal župnik fare sv. Vida Rev. Louis B. Baznik, v angleščini pa Rev. Andrew Andrey. bivši kaplan pri sv. V.idu, Pri hovomašni pojedini, ki jo je vodil č. g. D. Baraga, kaplan pri sv. Lovrencu, je slovesno pozdravil g. novomašnika župnik od Marije Vnebovzete, č. g. M. Ja-tor. Poudaril je, da je kljub odmiranju slovenske besede slovensko govoreči duhovnik v Ameriki še vedno potreben, kajti še vedno je v Ameriki veliko ljudi, ki želijo duhovniku v spovednici in izven nj"e potožiti svoje težave v svoji materni govorici. Govornik je svetoval mlademu duhovniku, naj govorico svojih staršev, kolikor mu ne teče gladko, izpopolni ter mu želel, da bi prišel na en»
izmed slovenskih far. — Med gosti je bil tudi sam guverner države Ohio g. Frank Lausche: Ta je v svojem nagovoru- po-vdaril, da vsi javni delavci običajno dob'jo za svoje delo priznanje in zahvalo, duhovnikovo požrtvovalno delovanje pa ji o največkrat poplačano z nehvaležnostjo ali celo obrekovanjem.
V mesecu decembru sita kar dva člana slovenskega frančiškanskega komisariata v Sev. Ameriki obhajala osemdesetletnico življenja. Prvi je brat Bonifacij Dimnik, -ki je bil rojien 17. decembra 1874 v Mostah pri Ljubljani. Leta 1902 je vstopil k frančiškanom in leta 1907 naredil slovesne obljube. Sedaj služi kot kuhar na frančiškanski fari v New Yorku. — Drugi jubilant je brat Humil Šavel j. Rodil se je 26. decembra 1874 v Kamniku. Slovesne obljube je položil 30. decembra 1907. V samostanu je služil Bogu zlasti z delom svojih rok kot spreten mizar in kuhar. Zdaj je v Lemontu, na ameriških Brezjah, kjier še vedno nridno pomaga v kuhinji, v mesariji ali na vrtu.
ŠPANIJA
Te dni smo dobili iz Španije izvirno poročilo o veličastnem verskem slavju, ki ga je priredila španska katoliška mladina pod imenom „Dia del. Joven“ — „Dan mladine“ dne 10. oktobra 1954 v Zaragozi, mestu, kjer španski narod časti svojo Mater božjo Pilarsko (Nuestra Seriora del Pilar). Te venske manifestacije so se udeležili tudi Slovenci. Eden izmed njih, zdravnik dr. Srečko Pregelj nam je poslal obširno poročilo, iz katerega povzemamo sledeče:
Ob pol deseti uri je pričela sv. maša. Ob vznožju oltarja so stali predstavniki mladine izza „železnega zasto-rja“. V rokah so držali napise in zastave svojega naroda. Vsa mladina je pri sv. maši glasno pela.
Ko je bila maša končana, j'e prišel najbolj ganljivi trenutek vse verske svečanosti: poklonitev španske mladine katoliški Cerkvi za železno zaveso. Vsi so se globoko presunjeni spominjali treh zaprtih kardinalov, mnogih škofov in duhovnikov ter brezštevilnih vernikov obeh spolov, ki ječe po zaporih in koncentracijskih taboriščih. Da bi španski katoličani še lagljja doumeli veličino trpljenja preganjanih bratov, so prireditelji po trgu Pilar in okoliških ulicah izobesili podobe tistih Marij, ki jih po-posamezni narodi pod knuto komunizma vneto častš. Navzoče so bile podobe iz Bele Rusije, Romunije, Slovaške, Poljske, Ogrske, Ukrajine, Hrvatske, Slovenije, Srbije in Kitajske. Zastopniki preganjane Cerkve so se postavili na oder, kjiET je bil oltar in, tam je po en član zasužnjenih narodov prebral v svojem jeziku prošnjo k Materi božji. Takoj nato, je don Miguel Monserrat prebral špansko prestavo pravkar izgovorjene molitve. Pri vsakem zastopniku je tudi godba zaigrala kako'značilno pesem tistega naroda, nakar so vsi navzoči zmolili posebno molitev za narod, katerega predstavnik je pravkar počastil Marijo.
Medtem, ko so mladi ljudjie brali posvetitev svojega naroda Materi božji, je pa španska mladina korakala v mimohodu in pozdravljala preganjane brate
v Kristusu. Bilo je videti napise kot: Vaša bolečina napolnjuje z žalostjo naša srca; Ne bomo klonili nikdar!; Naši preganjani bratje so nam preljubi gostje. Končno so še zastopniki preganjane Cerkve šli mimo kipa Matere bož-ja Pilarske, kar je dalo španski mladini priliko, da jih je bučno pozdravila.
V Imenu slovenskega naroda je prebral molitev k Mariji Pomagaj dr. Srečko Pregelj Zore. Takole se glasi:
O Marija, Mati božja, Mati in Kraljica Slovencev!
Naš narod, ki sle je posvetil Tvojemu Brezmadežnemu Srcu, danes, zelo trpi, kot trpi toliko narodov sveta, ker hočejo ostati zvesti Tebi in Tvojemu božjemu Sinu. Tako jie tudi slovenski narod soudeležen pri velikem trpljenju, ki je zadelo skrivnostno Kristusovo telo; drži se junaško prav zaradi Tvoje materinske pomoči.
O naša milostljiva Mati in Kraljica, prosimo Te, pripomori, da bo prispevek, ki Ti ga naš narod vsak dan nudi, čeprav majhen, vendarle uspešen, ko pričakuje izpolnitev Tvojih obljub' ter novo dobo miru in krščanske ljubezni.
Mati mučencev! Mnogo krvi je prelil naš narod v obrambo vere in zvestobe Kristusu, našemu Bogu in Gospodu.
O sladka zavetnica naša! Spremeni to kri v seme novega rodu, ki bo po-popolnoma posvečen Tebi in posluišen zapovedim Tvojega Sina; ki bo pogumen pri uresničevanju velike naloge krščanske prereditve.
O Mati žalostna! Sprejmi naš narod v svoje naročje! Varuj ga v preganjanjih, poživi ga v veri, potrdi ga v upanju, okrepi ga v zvestobi do svete Cerkve. In to stori, o Mati Prečista, da skr venska mladina ne zaide s poti čistosti in svetosti.
Tudi za nas Slovence v begunstvu, prosi, o sveta Begunka, naj nas povsod, kjerkoli že bomo raztreseni po širnein svetu spremlja božji blagoslov. Naj bomo z zglednim življenjem všeč Bogu, da bi postali tako vredni povrniti se v našo razbičano domovino in tam z veliko vnemo delovati v Tvojo čast in. večjo slavo božjo. Amen.
E. WILLIAM — Ilustriral Hotimir Gorazd
SKOK V SVOBODO
Umirajoči misijonar je ležal na ozki in trdi postelji, ki je že dolgo služila vsem tistim gostom, katere je Mieh Yang sprejemal iz razlogov gostoljubja in zanj niso predstavljali nobene važne osebnosti. Soba, v kateri je stala postelja, ni imela na sebi nič zanimivega ali privlačnega.
Ranjeni misijonar je bil pri kraju s svojimi silami. Ni več dihal, temveč samo še hropel. Oči je imel zaprte in z eno izmed rok je krčevito grabil rob odeje, s katero je bil prekrit. Edina oljnata svetilka, ki je bila pritrjena na steno v enem sobinih kotov, je metala Pošastno senco na njegove nemirne roke. Tudi obnaz mu je pokrivala senca.
Strežnik Jan Teng je stal v poltemi, izven svetlobe, ki jo je razširjala svetilka in nepremično motril svojega bolnika.
Jim Carmody je poznal to sobo in posteljo v njej prav dobro. Ko se je pred tremi leti boril s smrtjo za življenje, je ležal na istem kraju. Tudi takrat mu je stregel Jan Teng, budistični menih. On je Carmodyju zložil zlomljene kosti, mu sešil raztrgano kožo in ga ozdravil s čaji zdravilnih rastlin.
Canmody je prekoračil sobo in se ustavil pred umirajočim. Ranjenec je bil kot on visoke postave, toda bolj suh in slabotnega izraza. Lične kosti so mu močno izstopale iz obraza; spodnja čeljust je bila ozka in usta široka. Prsi je imel trdo povezane. Na mizici poleg postelje je stal kozarec z neko zeleno tekočino. Ob kozarcu je ležala kakor grah velika svinčenka.
Carmodyjev pogled se je ustavil na krogli. V znak pozdrava se je priklonil pred Jan Tengom, ki ga je po duhovniško pozdravil, nato pa je vprašal budističnega meniha:
„Kje ga je zadela krogla?“
Menih nj odgovoril, temveč pokazal s prstom na lastnem telesu. Jim Carmody je tako; razumel, kje je krogla prodrla misijonarjevo telo. Vstopila je skozi hrbet in raztrgala pljuča. Dokaz temu ji e bila krvava pena, ki se je misijonarju nabirala na ustih. Jan Teng se je sklonil nadenj in mu jo očistil.
„Čez eno uro bo mrlič,“ je kakor za sebe dejal.
Carmody mu je verjel. Iz izkušnje je vedel, da se Jan Teng nikdar ne zmoti, kadar razsoja o življenju ali smrti svojih bolnikov. Ko so njega primes li k Tengu, so bili vsi prepričani, da so mu ure štete. Vsi razen Tenga. Carmody je ostal pri življenju. Ker Teng ni znal angleško, je prosil Carmodyja, da se je le-ta naučil mandarinske kitajščine in si osvojil tri glavna narečja tamoSnjih gora. Takrat Carmody še ni slutil, kolikega pomena bo pozneje vse to za njega.
Carmodyjev pogled je spet obstal na umirajočem misijonarju. Bil je to prvi Amerikanec, ki ga je mogel videti po treh letih. Toda to že ni bil več Amerikanec; bil je človek, ki se z zadnjimi silami zaman bori, da si ohrani življenje.
Jan Teng se ni ganil. Nosil je rumeno sotano budističnega meniha s kapuco, ki mu je padala po hrbtu. Z ramen. so mu viseli dolgi trakovi. Nje-
govi posušeni prsti so neprenehoma prebirali jagode budističnega rožnega venca. Bil je že zelo star in skoro popolnoma plešast. Oči, polne dobrote in miline, so ležale globoko v očesnih votlinah. Njegove molitve so ustvarile neko skrivnostno ozračje, ki je zahtevalo tihote. Tudi Carmody je obmolknil.
Vsa prtljaga ranjenega misijonarja je bila na mestu. Bil je to nov dokaz poštenosti Mieh Yanga, ki ni hotel nikdar izrabiti tega, kar ni odobraval. Carmody se je sklonil k tlom, da bi pregledal misijonarjevo zapuščino:	majhna
denarnica, molitvenik, zavojček igralnih kart, ameriški potni list, rožni venec in križec, beležni koledarček in zganjena zemljepisna karta.
Iz dokumentov je sedaj Carmody zvedel kdo umira pred njim. Imenoval sie je Peter John 0’Shea, iz Worcester v državi Massachusetts, katoliški duhovnik, star 29 let. Eno leto je deloval na neki misijonski postaji ob morju kitajske dežele; sedaj pa je bil na potu, da prodre do najbolj osamljenega misijona sredi kitajskih gora. S seboj je oče 0’Shea nosil pisma svoje matere in. v obnošeni denarnici je bilo 21 dolarjev.
Carmody se je dvignil. Ranjenec je pravkar strahotno zakašljal. Jan Tene ga je podprl od zadaj in mu obrisal rdečo sokrvico, ki mu je silila skozi usta. Vsakič, ko je oče 0’Shea zakašljal, so se zamajale jagode na menihovem rožnem vencu. Ko je napad prenehal, je misijonar z lahnim vzdihom spet omahnil na posteljo. Znova se je dalo čut; njegovo hropenje, ostro in obup vzbujajoče. Jan Teng je dvignil oči. Ni več molil. Carmody je spregovoril :
„Prečastiti, ta človek je Kristusov duhovnik.“
„Dobro vem to. Tudi ti si katoličan!“
Carmody se je vznemiril. „Odkod veš to?“
„Ni važno,“ se jte menih nasmehnil.
Carmody se je zamislil. Seveda, skozi dolge mesece je blodil. Ne bi bilo nič čudnega, da bi bil tedaj razkril' najbolj globoke skrivnosti svojega srca.
„Vera je za otroke,“ je suh0 pribil Carmody.
Jan Teng ni odgovoril. To je Car-modyja še bolj razdražilo. Sam je čutil neskladje v svojih besedah, če je vera le za otroke, zakaj jo je on izpovedoval takrat, ko je bil na robu življenja? Znova je skušal začeti pogovor z Jan Ten.gom, toda o drugi stvari.
„Ta človek je iz Massachusettsa,“ je dejal. „Ali veš, kjie je to?“
Jan Teng se je nasmehnil in gube na njegovem obrazu so zaradi nasmeha zgubi'e svoj strogi značaj.
„Mora biti zelo daleč.“
„Da, prav imaš, zelo daleč. In ta človek je bil redovnik, jie bil duhovnik. Le Bogu se je posvetil, ker ga je doumel v niegovi veličini. Prišel je semkaj, da bi delal dobro, samo dobro. In skoro na kdncu te poti ga je neki nepridiprav, ki dosedai ni storil drugega kot služil svojemu telesu, umoril. Ali ima žrtev tega misijonarja še kako vrednost po vsem telm, kar se je zgodilo?“
„Da, v vsem tem je smoternost,“ je mirno odvrnil menih.
„Le kakšna?“, je radovedno vprašal Carmody.
„Poslušaj, sin moj, in vsedi se k meni!“
Carmody ga je ubogal. Že večkrat je to storil, zlasti takrat, ko so se mu po nesreč; vračale sile. Stari menih si je še bol; zategnil rumeno sotano k telesu in nato mimo začel.
„Poznaš zgodbo o čaplji?“
Carmody je nehote pogledal proti kotu sobe, kjer je bila poleg peči upodobljena ta ptica. Stala je na oklepu želve, ki se je zaman branila, da se je otrese. Carmody je zmajal z glavo.
„Ne, čapljine zgodbe ne poznam!“ Jan Teng se je zagledal v praznino sobe. Njegov glas je pozvanjal v klasični mardarinščini, ko je pripovedoval.
„Lakota je prišla na kitajske ravnine. Ljudstvo, ki je v svojem izobilju kaj rado pozabljalo na svoje bogove, se je nenadno spomnilo, da bi mu ravno ti zaničevan; bogovi mogli pomagati. Dvignile so se torej molitve proti bivališču bogov in, ti so molitev uslišali. Ker pa so bili tako daleč od ljudstva,
Budistični menih Ja.n Teng je pravkar obrisal ranje-nemu misijonarju O’Shea krvavi ustnici
ki jih je zapustilo, so sklenili poslati kot svojo odposlanko čapljo na kitajsko zemljo. V kljun so ji dali zeleno vejico s tremi listi in to naj bi bilo za ljudi znamenje, da so bogovi uslišali njihovo molitev in da bodo polja spet rodila obilne žetve.“
Jan Teng je prekinil svoje pripovedovanje. Umirajoči je zopet izpljunil fiekaj krvave pene. Nežno mu je menih obrisal usta in nato nadaljeval:
„Čaplja je hitra in močna ptica. Dolga časa je letela brez prestanka; končno se je utrudila tudi ona. Rada bi kam usedla in odpočila. Toda vode razdivjanih rek so pokrivale vso pokrajino. Peroti je niso nosile več. Omahnila je in padla v vodo. Toda ni utonila. Pod seboj je začutila trdo stvar. Bil je oklep želve, najbolj počasnega bitja, ki 80 ga kdaj ustvarili bogovi. Na njej je srečno prispela do ljudi in jim sporočila poslanico bogov.“
Menih je umolknil. Carmody je na-sršil obrv: in dejal:
„Jan Teng, čisto čedna zgodba, toda brez smisla!“
„Ni tako, Carmody. Zgodba nam pove, da molitve vedno rodijo svoj sad. Bogovi stalno pošiljajo svoje hitre odposlance. Le ijudje so včasi tako daleč Proč od njih!“
Starec se je dvignil. Pobral je s tal svečo, ki je bila zavita v papir, jo
odvil in nato prižgal. Gorela naj bi misijonarju v zadnjih trenutkih njegovega življenja. Ranjenec je zakašljal, poizkusil zajeti več zraka in nato odprl oči. Jan Teng se je neslišno umaknil v mrak sobe. Carmody sie je dvignil in roke so se mu tresle od vznemirjenja. Ranjien-čeve oči so ga zasledile in v njih se je odraža'o začudenje.
„SvEti Jožef?“, je vprašal. „Amerikanec sem, častiti oče, in Jim Carmody mi je ime. To vam moram povedati, da ste težko ranjeni!“
Carmody.ieve besede so misijonarja razočarale. Za hip je zaprl oči, pa jih nato znova odprl. Zdelo se je, da je preplašen.
„Na vsak način moram priti na misijonsko postajo! Nujno me potrebujejo. So že dalje časa brez duhovnika!“
Poizkusil se je dvigniti. Kri mu je udarila iz ust. Carmody je pokleknil k njemu, d3, mu pove najtežjo resnico.
„Oče O’Shea, tega vi ne morete več storiti, kajti čez nekaj trenutkov boste umrli!“
Misijonarjeve oči so ga gledale začudeno. Nato je iz njih izginila vsaka luč.
,;Pravit-?. da bom umrl1, ih to sedaj, prav sedaj?“
„Da, prav sedaj!“
Zagledal se je v strop in mrmral: „Ljudje na misijonski postaji morajo o tem zvedeti! Prosim, obvestite jih in
poskrbite, da moje stvari pridejo do njih. Hostije še niso posvečene. In molite zame!“
Nato ga Carmody ni več razumel. S komaj slišnim glasom je izgovarjal latinske besede. Carmody je vzel njegovo roko y svojo. Utripanje žile je čez čas prenehalo. Ne da bi opazil in vedel zakaj, je Carmody naredil nad mrličem znamenje križa in z ustnic mu je privrela molitev: „Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti!“
Jan Ter.g se je spet prikazal iz območja teme. Rahlo je stisnil veke umrlemu in za hip so njegove roke obstale iztegnjen« nad truplom. Carmody je bil ves iz sebe. Pravzaprav je bil slabe volje, ker ga je jezilo, da ga je ta smrt tako pretresla, ko je vendarle v življenju že videl toliko mrtvih.
„Umrl je božji odposlanec,“ je dejal zagrenjeno, „a na svoj cilj ni prišel.“
Jan, Teng je ugasnil svečo in jo zino-va zavil v papir. Spet se je soba pogreznila v mrak, ki ga jia rahlo prekinjalo le žarenje žerjavice v peči.
„Carmody, tega ne pozabi, da je na svetu vse smoter no uravnano! Ljudje morejo umreti, a njih namere se vedno uresničijo.“
Carmody je nestrpno odvrnil: „Le kakšna smoternost! Večina nas smo se rodili slučajno, ne da bi bili želeli in živimo, ne da bi vedeli zakaj; in ko se kakemu bedaku vzljubi, da pritisne na puškinega petelina, umremo, ne da bi vedeli, po čemu!“
„Samo telo more umreti. Carmody, duša nikdar! Samo kadar človek hoče umoriti dušo, duša v resnici umre za bogove.“
„Duša? Le kaj je duša?“
„Povej mi, Carmody, ali ti res samo to želiš, kar zahteva tvoje telo?“
Carmody se je za trenutek zamislil. Spomnil se je, kolikokrat je v sebi začutil borbo med dvema svetovoma. Bilo je nekaj v njem, ki se je večkrat uprlo zahtevam njegovega telesa.
„V človeku je tudi razum,“ je priznal Carmody.
„Dn ta razum, od kod je? če je v službi telesa, zakaj mu ne izpolni vseh njegovih že’ja?“
Jan Teng je govoril brez strasti ali razburjenja. Stal je pred Carmodyjem kot da bi bil kip im ne človek. Njegovo orožje je bila potrpežljivost. Carmody je šel z roko preko las in dejal: „Nisi mi še povedal, kaj je to duša!“
.JOdpovej se željam svojega mesa kot ta pravkar umrli misijonar, pa boš odkril svojo dušo in duše drugih ljudi!“ Carmody se je nehote sklonil nad mrliča. V njem so zaživeli spomini njegove mladosti: živo je veroval v Boga, globoko je spoštoval njegove duhovnike, rad je molil... Kasneje se mu je vse to zazdelo zmota, nekaj brez smisla, neka zunanjost, ki ni mogla kljubovati resničnosti življenja... Sedaj pa mu je duhovnik budistovske vere, ki jo beli ljudje označujejo kot pogansko, spet zbudil vero preteklih dni. Res, kako ne' kaj čudnega je bilo vse to: ob mrtvem katoliškem ,duhovniku prebira jagode svojega rožnega venca budistični misnih.
Jam Teng je spregovoril znova, in to pot je bila v njegovem glasu toplota. „Carmody. reši svojo dušo!“
„Le kako?“
„Sam si najdi to pot! Do sedaj si skrbel le za svoje telo!“
Nastala je grobna tišina. V sobi so odmevale menihove besede, ki so bile istočasno odmev Carmodyjevih misli. Carmody je nehal biti vojak. Pred občudovanja vzbujajočo postavo starega meniha je začutil globoko spoštovanje. Sklonil je glavo in hvaležno dihnil: „Hvala ti, Jam Teng!“
Menih je dvignil svoje roke v blagoslov; nato se je tiho odstranil. Jagode na njegovem rožnem vencu) so skrivnostno zarožljale, ko je prestopil prag in izginil na hodniku.
☆
Carmody samega sebe ni več spo' znal. Pred njim je kot na filmskem platnu zažarela njegova mladost. Videl se je, kako ministrira v cerkvi, kako hodi v šolo k sestram; kako obiskuje pouk na katoliški univerzi. Bil je takrat zelo veren; to vernost je ohranil celo v času vojaške službe. Bil je prijatelj katoliških in protestantskih misijonarjev na kitajski zemlji. Šele takrat, ko
se je vrnil domov jn naj del dekle poroko z drugim, se je v njem vse zrušilo.
Prižgal je cigareto, da se nekoliko Umiri. Spet je pogledal proti postelji. fred njim je ležal nekdo, ki se je v Žaljenju pisal Peter John 0’Shea, iz "Orcestra v Massachusetts. Nek; divjak je s strelom iz ničvredne puške vzel vi j en j e za zmeraj. Kitajska zemlja, ki J® že tolikokrat sprejela v svoje naročje človeška telesa, je bila za eno j-Fuiplo bogatejša. Le kak smisel naj bi •uielo vse to?
Carmody se je naslonil na obzidek. v globini se je videla pot, po kateri je Pred nekaj urami prijahal. Prav tako s° se videli pod njim obrisi hlevov. Tudi jih ne bi videl, bi vedel, kje so, uajti smrad po govnu je bil premočan, ua bi ostali hlevi prikriti.
, To je bila torej Kitajska, tista Kitajska, ki sta si jo tako Pieter John 0’Shea iz Masisachutaeltjtsa kcit James r rancis Carmody iz Marylanda v mladosti čisto drugače predstavljala. Ogromni kitajski zid je ločil Carmodyja ?d ostalega sveta. Na južnem kraju se naslanjal na Burmo in Indokino. na severnem se je zgubljal v puščavi Gobi. Nekaj nad štirideset milijonov ljudi je sivelo v območju te naravne podkve, razpršenih mied gorami, po stepah in Puščavah, v gozdovih in pragozdih.
Na najbolj nedostopnem mestu te podkve je stal budistični samostan, kjer le preživljal Jim Carmody svoje nepi-sano ujetništvo. Vedel je pot iz njega, da vedel tudi, da bi se ta pot nikdar ne končala v svobodi. Trinajst dni je bilo potrebnih, da si prišel preko ozemlja, *?* so ga imeli v oblasti divji gorski rodov; do kraja Kansu, kjer se je nekdaj pričenjala pot za odvažanje svile. Nato le bilo potrebno hoditi še dvainsedemdeset dni do mesta Lanchow, ki je ležal 7 srcu lačne in siromašne moderne Kitajske.
v Nekatere trgovske karavane so od casa do časa prihajale in odhaiale do tei Poti. Toda noben trgovec si ne bi bil upal ^peti s seboj Carmodyja, če mu Mieh rang ne bi trga izrečno dovolil. Brez tsga dovoljenja bi se puške vseh pre-

Mary Yin je spoznala, da ne bo Jim Carmodyja nikdar osvojila. S tihim „lahko noč“ se je poslovila od njega
biivalcev v območju gora obrnile proti njemui. Po čemu torej poizkusiti nekaj nemogočega?
☆
Še bi Carmody slonel na zidu in razmišljal, da ga ni prebudil Seiest tihih korakov. Sunkovito se je obrnil in vztrepetal. Šest korakov od njega je stala Mary Y:n. Ogrnjena je bila v plašč kitajskega častnika; glavo je imela pokrito z rdečo ruto ki jo je zavozljala pod brado. Roke so se ji izgubljale v globokih žepih vojaškega površnika.
„No, Cortes, kaj ti je to noč? Zdi se mi, da nisi prav srečen!“
Carmody se je znova oprl na cbzi-dek. Spomnil se je Mieh Yangovih besedi, da so noči samotne in mrzle. In je bilo tako! V spodnjih prostorih samostana so vcjaikj delali hrušč in tulili ob mesenih užitkih. Bili so tedaj eno samo telo, kjer ni blo čutiti odmeva duhovnosti notranjega človeka.
Mary Yim se je primaknila bliže. Skoro je zadela z roko vanj, ko se je ■naslonila ob njem na zid.
„Cortes, ali ti res ničesar ne pomenim?“
Carmody jo je pogledal. Olivna barva njenega obraza je radi lunine svetlobe zadobila bel obraz. Na licu je bilo brati tiho hrepenenje.
„Pridejo noči,“ je spregovorila počasi, „ko ženska ne more spati!“ Njene oči so dobile bleščeč sij.
„Kadar jaham ves dan, spim vedno doibro,“ je Skoro surovo odgovoril Carmody.
Dekle se je zasmejalo. Carmody se je začutil brezmočnega, da bi ukrotil ta smehljaj. Neki glas mu je dejal: „Stisni jo k sebi in poslušaj jo s telesom mesto z ušesi. Saj ti ne ostaja drugega. Iz te ječe ne prideš več!“
Utrujen je Carmod|y poizkusil še enkrat zmagati nad saimtim seboj. Stisnil je ustnice in si dejal: „Če se zapišem tej ženski, je moja svoboda pri kraju za zmeraj.“
Zdelo se je, da je Mary uganila njegove misli. Kajti sladko je dejala: „Vesela sem, da sem ženska! Veliko bolje je biti ženska!“
Carmody jo je spet pogledal. Ustnice, napol odprte oči polne sijaja, vse to je bilo še bolj dražeče kot njen smeh. Čutil1 se je pred njo slabotnega, brez moškosti.
Počasi je odmaknil oči od nje in se zazrl proti temnim goram, ki so se grmadile na drugi strani doline. Domišljija ga je vodila v Mehiko. Majhna skupina ljudi, na čelu Cortes proti ogromni premoči azteškega cesarja Mont:zume. Če bi bil Cortes sedaj tukaj, se ne bi pomišljal boriti. Seveda, Cortes je bil Španec, ognjevit, drzen, brez strahu. On, Carmody pa ni ne Špam?c, ne osvajalec...
Mary ga je opazovala. In kot ženska je v tsm hipu začutila, da ga ne bo več osvojila. Carmody se je odločil za pot Cortesa. Tiho, z ugaslim nasmehom na ustnicah je Mary odšla. „Lahko noč,“ je dejala, in Carmody ji je malomarno odzdravil.
Pred sobo, kjer je ležal mrlič, se je
Carmody za nekaj trenutkov ustavil. te je vedel, kaj bo storil. Oče Peter 0’Shea bo prišel na misijonsko postaj0 tekom petih dni. Sledil bo svoji usodil kot mu je to nakazal budistični menih Jan Teng.
☆
Toda namesto petih dni je potreboval Carmody sedem. Ko je prilšel n» vrh gore Dve sestri, ga je zajel snežni vihar. Le s težavo je vodil svoji dve Ž'" vinčeti. Bili sta to dva osla, ki jih j° Pao Ch’ing plačal Mieh Yangu kot glo-bo za storjeni prestopek.
Pot navzdol je bila že lažja in tudi snega ni bilo več toliko. Njegova obleka je bila popolnoma mokra; ker je bü oblečen v talar misijonarja 0’Shea, j® ni bil vajen in mu je delala veliko preglavic. Misijonarjev klobuk mu je boljša služil. Radi širokih krajevcev je bil bolj prikladen kot vojaška čepica. Toda črni površnik ga je pri hoji zelo oviral in tudi hlače so bile preozke. Zato se je čutil neizmerno trudnega.
V sedmih dnevih se je dvakrat zgubil. Za vodnika mu je služila zemljepisna karta, kolikor se je je spominjal Hodil je deloma po trgovski cesti1 deloma nad ali pod njo, kajti bal se je, da bi ga Mieh Yang začel iskati in bi opozoril okoliške prebivalce nanj. Seveda, če bi Mieh Yang le začel z iška' rpern Cammodyja, bi bilo to povsem brezuspešno. Jim Carmody namreč ni več obstojal.
Bradati poveljnik Mieh Yangovib vojakov, ki je bil tako sličen Hemanu Cortesu, je izginil za vedno. Carmody mu je namreč uničil življenje s tem, da si je odrezal brado in Se skrbno obril, preden je zapustil samostan. Nihče od prebivalcev gora je kdaj videl Carmo-dyja brez brade. In če bi ga videl, ga ne bi več spoznal, kajti sam Carmody se je začudil, ko je zagledal svoj obraz iz let pred nesrečo.
Misel, da potuje na oslu, se je izkazala kot pametna. Osel je jezdno žiVinč« revnih slojev, najboVj primerno za misijonarja, ki brez orožja potuje po divjih pokrajinah kot poslanec mini in dobre volje. Sicer ga je stalo silnega pne-
j magovanja, ko je pustil v svoji sobi ri-San’ko in pištolo, a pamet mm je uka-| Ruvala, da naj stori itako, če hoč€ sebi dobro.
I Ko se je na oslu spuščal po pobočju S°ra v dolino, se je sneg spremenil v d.'5®. Njegove dolge noge so visele ob oslovem trupu in se skoro zadevale ob ,‘a- Obleka ga je dražila, ker se mu
radi dežja tesno oprijela kože.
Moral je pozabiti, da ni več Carmo-dy, ki ošabno ukazuje svojim četam, temveč glasnik Najvišjega, oblečen v telar in prežet z duhom ponižnosti. Zato le moral vsako pot, kadar ga je prehitel kak jezdec, vstopiti s pota in se Umakniti, kajti tako ravnanje je bilo edino primerno za ponižnega misijonarja.
Carmody se je s tem sprijaznil, kot Se je sprijaznil z obleko, ki se mu je te slabo prilegala in kot se je sprijaznil * osloma, ki sta ga spremljala. Možnost bližnje svobode je zahtevala zase visoko oeno in Carmody je bil kar zadovoljen, ?a ni bilo še slabše. Strogost, s katero te Mieh Yang kaznoval morilce očeta y’Shea je bila zanj najboljše jamstvo, ua se mu kaj sličnega ne bo zgodilo, Vsaj toliko časa ne, dokler Mieh Yang Ue odkrije prevare.
Po dveh dneh ježie je Carmody že odlično jezdil osla. Zdel se je bolj gibčen na živali kot sami kitajski ljudje, “očasno oslovo gibanje mui je nudilo do-yolj časa za premišljanje. In Carmody te tiste dni mnogo razmišljal. Ne toliko o svoji daljni bodočnosti. Njega so y Prvi vrsti vznemirjali dogodki, ki so iiir.iel; priti prihodnje dni. Zadnje besede misijonarja 0’Shea: „Na vsak na-ein moram priti na misijonsko postajo! Nujno me potrebujejo. So že dalj časa brez duhovnika,“ so mu navdihnile misel, kako priti iz naj večje ječe sveta v svobodo. Ker ni bilo na misijonski postaj i drugega duhovnika, ki bi ga mo-kel razkrinkati, in ker Mieh Yang misijonskih postojank ni napadal, je Jim Carmody upravičeno upal, da se bo vse srečno izteklo.
Le s težavo je Carmody še zadrževal spanec. Večkrat je stopil z osla z
Po pobiočju gora se je Jim Carmody, preoblečen iv misijonarja in popolnoma premočen, bližal misijonski postaji
namenom, da si razbistri glavo. Dolgo časa mu je dež udarjal v obraz skoro v vodoravni črti ;ko pa je cesta naredila oster ovinek, ga je dež zagrabil od strani, tako da je mogel videti cesto pred seboj. Nekaj korakov dalje je vodil ozek most preko oglušujoče šumečega gorskega potoka. Ob njem se je razprostirala vrsta stavb. Žarometi na vhodu v naselje so motno razsvetljevali temno noč.
Most je zatrepetal pod težo moža in obeh oslov, ki so ga prekoračili. Tovorni osel s: i° nenadoma vstavil in ni hotel več dalje. Carmodyju ni ostalo drugega, da je sestopil s svoje živali in osla lastnoročno prepričal o neumnosti njegovega početja. Nato je vsa karavana šla naprej. Zadržal jo je šele napis, ki ga je Carmody na glas prebral: „Ti’en Chu T’ang — Katoliška misijonska postaja“.
SLOVENIJA
Znano je, da so Tirolci slovenske begunce zelo prisrčno sprejeli. Eden izmed njih ki je trenutno državni poslanec v Avstriji in ki je našim beguncem mnogo pomagal v stiski, se je mudil pred nedavnim v Sloveniji. Svoje vtise je opisal v zasebnem pismu, ki ga je v izvlečku objavila „Ameriška domovina“ 15. decembra. Takole pravi: „Pred nekaj tedni sem 'bil v Ljubljani ter prisostvoval zgodnji nedeljski sv. maši. Cerkev je bila polna vernikov, ki so se skoro dotikali oltarja. Na tihem sem vprašal, kakšen poklic imajo ti verniki. Nekdo mi je odgovoril, da so največ nameščenci in državni uradniki, ki opravijo svoje verske dolžnosti, preden, nastopijo službo. Res, čestitati mcrram tem vernikom, ki so ostali verni, vestni in pošteni kljub pritisku od zgoraj. Takih ljudi Bog <ne more pozabiti!“
Nato navaja primer junaštva neke katoliške uradniške družine. Sin te družine je gimnazijec in ministrira v cerkvi. To šolske oblasti vedo, zato so mater poklicale v šolo, kjer ji razrednik pove, da je že skrajni čas, da preneha fant verovati v bajko o Bogu in opusti ministriranje. Vse to namreč slabo vpliva na sošolce'. Mati je malo pomislila, nato pa odgovorila: „Fant je bil do sedaj vedno odličnjak v razredu. To dokazuje, da ga niti ministriranje niti vera v Boga ne ovirata pri učenju. Ni torej razloga, da bi mu ti dve stvari
prepovedovali.“ Profesor na tako izjavo ni vedel pravega odgovora. Segel P ženi v roka in se naglo poslovil.
SLOVENSKA KOROŠKA
V zvezi z Marijanskim kongresom»
ki se je vršil liani oktobra meseca * Celovcu, je objavil kriški škof posebno pastirsko pismo. V njem takoj v začetku podčrta, da bi brez goreče vneme katoliških laikov kongres daleč ne uspel tako dobro kot je. Nato pa povdari, da bo treba iti na delo za uresničitev kongresnega programa: „V Marijinem duhu za Kristusa Kralja!“ Resnost verskega stanja v dežiali so kongresni govorniki dovolj osvetlili. Vera. krščanska nravnost, Kristusovo kraljestvo X dušah, po družinah, v deželi, in državi so močno ogroženi, zlasti po verski brezbrižnosti. Marijin duh pa je duh žrtvovanja za Boga in neumrjoče duše, duh nesebične službe večnim vrednotam-Zato je potrebno v vsaki fari vernike organizirati, da bodo kot goreči laišk' apostoli tega Marijinega duha širili in utrdili med ljudstvom. Šele tedaj bo m a' rijanski kongres dosegel svoj namen.
Na sam praznik Brezmadežne so se slovenski Korošci z lepo Marijansko akademijo v Beljaku poslovili od Muri j in ega leta. Sneg je pobelil zemljo» da je bila videti vsa praznična. Sonce se j»e smehljalo iz svetle modrine in bodrilo Ziljane in Rožane, ki so hiteli v mesto na lepo prireditev. Vršila se Je
Cerkev sv. Križa s»a gori Oljka (734 J») je podružnica zupnjje Polzela v Savinjski dolini. Z 6»re se mudi obiskovalcem lep raz-saj naštejejo lahko 72 cerkva.
v Pripravni frančiškanski dvorani, č.
Vinko Zaletel, ki je igro režiral, je vsem navzočim tudi razložil pomen in ysebino misterija. Ti na odru volijo v 'Sri mied dobrim in zlom, dejansko pa to življenjska igra vseh; vsak se Piora enkrat odločiti za desno ali levo.
Farna mladina iz štebna je lepo pripravila izborno deklamacijo ,„Mladina Brezmadežni“. Prav lepo je zapel tudi cerkveni Zbor iz Št. Lenarta pri Sedmih studencih in nato združeni cerkveni zbo-z Drave, Mainiije na Zilji ,in Pečnice, *■' so ibili vsi dobro pripravljeni. — Dvakrat so gledalci iz Zilje in Reža napolnili dvorano v Beljaku in pokazali, da jim je še za slovensko besedo in pe-®em, da še hočejo v slovenski besedi častiti ndbeško Mater, da so tudi kc-r°ški Slovenci Marijin narod.
Na kvaterito nedeljo v adventu dne 19. decembra je opravil svojo prvo novo inašo v romarski cerkvi pri Devici Maniji v Trnju č. gospod Miroslav Ostrovski. En dan pneje je v Celovcu prejel mašnlško posvečenje. G. ^ovomašnik je rodom Čeh. Študije je za-čsl v domovini, dokler niso semenišča brezbožne oblasti zaprle. Delal je nato nekaj časa v rudniku, dokler se mu ni Posrečilo prebiti se preko Nemčije v Dim, kjer je letos končal svoje študije.
G. novomašnik se je odločil ostati tudi po novi maši med našim ljudstvom. Naj bi mu lepa Koroška postala čim bolj draga in mu lajšala bolečino ločitve od domovine!
Podružnična cerkev sv. Križa na Bistrici ima nov stoilp. Leta 1945 je cerkev pogorela, č. g. župnik Filip Jandl je dal cerkev popraviti, le stolp je ostal nepopravljen. Podružnica sv. Križa je zelo priljubljena cerkvica, kamor radi prihajajo verniki tudi iz sosednjih župnij. Leta 1813 je doživela francoske boje; še sedaj se vidijo sledovi v cerkvenem zidu. Ne daleč od cerkve stoji spomenik padlim avstrijskim vojakom iz leta 1813. Tako ima tudi ta cerkvica svojo zgodovino.
PRIMORSKE VESTI
Sklep Marijinega leta .na Tržaškem. V Trstu je škof Santin slovesno zaključil Marijino leto s pontifikalno sv. mašo pri Sv. J.ustu. Popoldne pa je v seme-niški kapeli odkril nov poslikan prezbiterij, ki naj bi spominjal na Marijinp leto. Na trgu Garibaldi, kjf.r so v spomin na to leto postavili kip Brezmadežne, so meščani ves dan polagali cvetje. Tako se je v Trstu vpeljalo nekaj podobnega, kar delajo Rimljani pred Ma-
rijinim kipom na Piazza di Spagna. — Tudi po vseh tržaških farah so slovesno zaključili Marijino leto, po nekod tudi z lepimi akademijami.
Prvi prosvetni večer v Trstu. Slovenska prosveta je imela v Trstu dne 1. decembra svoj prvi kulturni večer. Bil je posvečen 80-letnici pisatelja Franca Ks. Meška. O pisatelju in njegovih delih je govoril prof. Martin, Jevnikar. Dva člana slovenskega odra sta nato brala iz pisateljevih del, nakar je ženski zbor iz skednja pod vodstvom g. Jakomina zapel venček narodnih.
Božični prazniki v Trstu in Gorici. Tudi letos so tržaški slovenski verniki imeli svojo lepo polnočnico v cerkvi pri Sv. Jakobu. Udeležilo se je je veliko vernikov, čeravno je bila ura zgodnja. Sv. maša je bila že ob 9 zvečer. Tržaška radijska postaja je nato opolnoči prenašala to sv. božično mašo še po radiu. Prav tako so na božični dan predpoldne prenašali po radiu lepo Mavovo „Pastirsko mašo“, ki so jo v božični noči izvajali openski pevci pri svoji polnočnici. — Tržaški otroci so tudi pridno obiskovali jaslice po mestnih cerkvah. Posebno veliko število se jih je zbralo na dan nedolžnih otrok v kapucinski cerkvi na Montuzzi, kjer so imeli kratko pobožnost. V dvorani Marijinega doma so nato videli lep mladinski film.
V Gorici se bom0 letošnjih božičnih praznikov spominjali kot dne-vov sonca in luči. Kot v zgodnji pomladi je grelo sonce in še povečalo praznično razpoloženje Goričanov. Goriški slovenski verniki so se dobro pripravili na božič. Pridno so hodili k zor-ncam, naj-sibo v stolnico, kakor tudi k Sv. Ignaciju in k Sv. Ivanu. Kdo bi ne občutil svetonočne radosti po tako lepi pripravi? Polnočnice pri Sv. Ivanu se je udeležilo lepo število slovenskih vernikov. S kora so radostno odmevale božične pesmi, ki jih je doživeto tevajal pevski zbor pod vodstvom prof. Fileja. Tudi jutranja sv. maša v stolnici je bila lepo zastopana. Dekliški zbor Marijine družbe je med sv. mašo z vso dovršenostjo pod vodstvom gdč. Bratuževe
izvajal božične pesmi, ki so tako polne miline in svetonočne blagovesti. — Razveseljivo je letos tudi dejstvo, da smo imeli več božičnic na naših šolah. Posebno lepo je uspela božičnica na slovenskih srednjih šolah v Gorici. N» programu so bile božične pesmi, recitacije in deklapnacije, predavanja in golvori.Osrednja točka proslave je bil govor profesorja slovenščine dr. Milana Bekarja, ki je prikazal božično pesem pri naših zamejskih pesnikih. Posebno se je ustavil pri dveh najbolj priljubljenih pesnicah, Ljubki Šorlije vi iz Gorice in Milki Hartmanovi iz Koroške. —■ Lepo so uspele božičnice v ŠtamvirUi na Vrhu in v Sovodnjah. Otroci jih bodo brez dvoma ohranili za vse življenje v lepem spominu.
Predstava „Slovenskega božiča“ v Trstu. Na praznik sv. Štefana je uprizorila Slovenska prosveta in Marijina družba iz Trsta v Marijinem domu prelepo slovensko pevsko skladbo o Božiču, kakor jo je zamislil slovenski skladatelj Matija Tomc. Izvedba je bila na odru Marijinega doma in je zato mnogo lepše uspela kot pa ponovitev na nedeljo 9. januarja v auditoriju. Zbor, ki ga sestavlja 50 pevcev, je zelo ubran» pel, prav tako so bili izborno podani solospevi. Pevce je spremljala pianistka Marica Klakočerjeva, vso režijo pa je vodila ga. Stana Oficijeva.
Števerjanski otroci na odru v Marijinem domu v Gorici. V nedeljo 9. januarja so nas prijetno iznenadili šolski otroci iz Števerjana z lepo uspelo opereto „Sv. trije kralji“. Čeravno še čisto majhni, so junaško nastopili vsak v svoji vlogi in nam tudi lepo zapeli. P° dolgi poti preko puščave in preko Herodovega dvora je zvezda sv. Tri kralj6 končno pripeljala do betlehemskega hlevčka, kjer so našli ljubko Dete med Jožefom in Marijo in Mu poklonili svoje zaklade. Opereta je stala veliko truda in žrtev števerjanskega gospoda kaplana, ki je vse izvajanje režiral in p8 požrtvovalne njegove pomočnike. Opereto so ponovili naslednji četrtek za šolske otroke zopet na odru Marijinega doma v Gorici.
HRVATSKA
K0 se je abesinski cesar Haile Selake mudil v Beogradu, so mu sporočili, ha ga želi sprejeti tudi uprava mesta f^agreb. Cesar je na to pristal, dodal pa k željo, da se sestane s kardinalom Ste-Pineem. Toda te želje mu oblasti niso hotele ugoditi. In kaj je storil cesar? ydklonil je svoj obisk Zagreba. Dokazal l,e, da je dosleden kristjan.
Pred prihodom Tita na oblast so sko-r° vsa ribiška združenja v Dalmaciji hosila ime kakega svetnika. Po 1. 1945
Pa seveda nekateri bojazljivci pohiteli s prekrščavanjem ladij in združenj ter svetniška imena nadomestili z no-v*mi, ki so jih nosili razni partizanski »heroji“. Pred kratkim se je vršila v l'Plitu ribiška konferenca, kjer so neka-er' komunistični delegati ponovno go-v°rili o sramoti, „da še toliko ladij plo-Vfc. z imeni svetnikov“. Pa se je dvig-h“ star ribič iz Korčule in dejal: „Lju-aJe moji, naše ladje se ne potapljajo Zato ker nosijo ime sv. Miklavža ali “*aža ali Petra, ampak ker so davki Previsoki, ki so nam jih naložili!“ S tem J® seveda zadel v živo. Pogovor o „neprimernih“ svetniških imenih je prene-
. Na predvečer praznika Vseh svetih j®, kot je poročalo časopisje po svetu, utiril v Zagrebu prenatrpani voz cestne greznice. Oblasti niso hotele postaviti ,°datnih voz na progo, ki vodi na po-K°Pališče, češ „da ni primemo podpisi ljudska praznoverja“. Nesreča je Povzročila 19 mrtvih in večje število ra-^jenih. Eden prvih je prispel na kraj _®sreče nekaj dni preje imenovani po-n.?žni nadškof dr. Franjo Seper in z A Pr oba pomožna škofa dr. Lach in ,a‘is Seevvis. Medtem ko so škofje in še va druga duhovnika delili težko ranje-"J1 zakramente za umirajoče, je okrog Petst0 ljudi na cesti pokleknilo in molilo »zn; venec. Uradna komunistična stran-a je označila to neprisiljeno versko de-onstracijo kot „povratek javnega ^.^overja najhujše vrste“. Uprave JhPišnic so pa dobile nalog, da prepo-®do škofom in duhovnikom vsak obisk °tesrečencem.
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“
je slovenski verski mesečnik Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak).
Naslov uredništva in uprave: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina
Celoletna naročnina maša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, Za Italijo 2.000 'lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires e
REVIJO MORETE PLAČATI IN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil. U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada: Turk France, 263 Oak-wood Ave, Toronto, Ontario. Trst: Marijina družba, Via Risom ta 30, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-izzutta 18, Goirizia.
Avstrija:	Anton Miklavčič, Spi-
ttal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Wawerley, N. S. W.
si
co
V
3
m
TARIFA
REDUCIDA
Concesiön No. 2560
VSEBINA MARČEVE ŠTEVILKE:
Dr. Ivan Ahčin: Pomen daritve v
češčenju Boga .................. 121
Ignacij Kunstelj: Dom .............. 126
Vladimir Kos: Jaz pa še vedno —
ne ljubim ...................... 128
Joža Vovk: Kesanje in hrepenenje
po Bogu .......................  129
Škof Gregorij Rožman,: Postni čas 131
Zora Piščanjc: Za očetom ........... 132
Dr. Mirko Gogala: Dva čudeža ..	136
Gard. Suhard: La voz de la jerar-
quia oatolica................... 141
Dr. France Gnidovec: Čemu trpljenje otrok?...................... 142
Gregor Hribar: iPri jasnovidki . . .	146
Dekle, ki boš ostala sama........... 150
Dr. Ivan Ahčin: Vzgoja v družini 153
Dr. Fr. Förster:	O spoznavanju
samega sebe..................... 156
Vesti iz Vatikana .................. 159
Med izseljenci...................... 164
E. William: Usodna preobleka ...	167
Kaj pa doma? ....................... 174
Misli ....................... 135, 158
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd

sm