KAREL DOBERŠEK: Pogled nazaj in naprej. i. Cutlm v sebi pomenljiv dan, saj sto pamo prvič v večjem številu na plan s svojimi idejami in načeli. Ostane nam vsem ta ustanek kot drugi zgodovinski steber našega šolskega razvoja v trajneni spominu. Ne moremo si tolmačiti tega dejstva drugače kot s piirodnim razvojem zgodovine. Pot prirode je preprosta, je ravna, že od pamtiveka začrtana. Prirodni razvoj zahteva veke do uresničenja tega ali drugega ideala, in ko je ta dosežen, se pokaže odsvit na obzorju zopet drugega ideala, ki stoji še bližje člo- veku, še bližje prirodi saini. Kako dolgo je trajaia do prvega lisaja na kamenu, kako aolgo do prve živaii, do človeka, do prve oznanitve neumrjoče duse, do progiasitve oaiočbe samostojnih narodov. Da, to teli dosezenih smotrov, ako jih imenujem po redu, se nam ne dozdeva potreba bogvekakšne konipliciranosti, in vendar se nam dozdeva pogied v bodočnost tako temen, kakor bi biio polno zvijač, polno ovir, laži na potu. Toda zgodovina, razvoj narodov, odstrani vse ovire, premaga vse tezkoče. Nam prirnanjkuje samo perspektive, da bi presodili že vnaprej, kako daleč je do prmoanjega steora, do prihodnjega mejnega kamena. Zgodovina ne zaliteva po vseh zakonih pnrode samo ustvaritve dejstev, ampak ona jih l manjšo ali večjo silo potisne na pota, da se vzdrže. Vse se mora tej pravični poti zgodovine ukloniti, in pred tem faktom izrečerno svoje tako globoko spoštovanje, v kolikor smo pač sami, formirani po najrazličnejših vplivih, več ali manj preprosti, bolj ali nianj prirodni. Zgodovina človeštva ima mnogo prirner osvoboditve, a ni priraere, da bi po tisočletnem robstvu še bilo treba osvoboditve iz suženskih spon. Vsak od nas se zaveda, da je naša usoda bila izredno težka, da se je podesetoril moralni, gospodarski in kulturni pritisk za ravno minula vojna leta, da smo bili obsojeni ne samo na narodno smrt kot tako, ampak celo na fizično. Zato ni čuda, ako se po takem robstvu, po tako mučnem, vse duševne sile vznemirjajočem našem položaju nisaio še vsi zavedali, na featero pot nas je poklicala iz spanja zgodovina s svojim tnogočnim glasom: »Vstanite!« Mnogi so hoteli zopet nadeti nase križ, ob katerem so se uspavali, ki so ga nosili. Nadeti so ga hoteli na trudna ra- mena, vajena težkega tovora, a prijazna zgodovina ga je odstraniia, in zbujenci ga niso mogii najti, iskajoč tavajo še okrog;  a to so zadnji sinovi majke Slave, drugi že  hite objemat zlato svobodo. Naša Jugo-  slavija stopa na plan. Kar se še ni zaved-  io — se bo; kar še ni gladko — bo; kar  se ni urejeno —¦ bo, ker rnora biti, iti naše  težave se bodo v bratski slogi lajšale. Zgodovina zatiranih in osvobojenih narodov nam jamči uspeh tako gotovo, kot je pri nas doma junaštvo in bister um. Ob meji smo bili prvi in do zadnjega trenutka tlačani. Položaj je zaradi tega tudi drugačeti, kot pri naših bratih v sredini. Nakrat smo se prebudili ob hiši kot stražarji in videli, da se je le-ta hiša po niočni burji prav do tal porušila. Naše začudenje je umljivo, zakaj zdela se nam je trdna ta stavba — stara Avstrija. Ni malo ljudi, ki si žeiijo — nenaklonjeni vsakemu napiedku — naj bi stala še stara hiša. Maice bi bilo treba popravka pri strehi, zaplankati stene, in za silo bi se zopet gnezdilo v njej. A priroda kaznuje vsako povrsnost, in sedaj bo stalo na mestu razvalin dokaj novih stavb. Mi imamo hišno pravico do ene stavbe, do vsega poslopja z vsemi pritiklinatni, do lastne drzave, neodvisne in nikomur podrejene! Mi vemo, da država, ta naš iskreno ljubIjeni dom še ni urejena. Stavba sicer stoji, a notranja uprava še ni popolna. Ko bi bi:i prevzeii vso upravo po razrušeni Avstriji, bi bil nemara začetek lažji, a to ne gre. Zavedati se moramo, da nam je treba drugega dela, dela na šlroki podlagi, delavci inorajo imeti široko obzorje, slog mora biti zasnovan soliden na širokih, globokih ia visokih podstavkih. Tako dela tudi priroda. Delavci se moramo zavedati, da smo stopili iz tesnih spon malenkostnih stremljenj vun na plan, na svobodno ravan, med vrsto svetovnih držav. Bolj ko se bomo tega zavedali, tem solidnejše bo naše delo, tetn zrelejši postane naš rod. Imamo sicer dovolj tudi majhnih temnih ljudi, ki bi rac sedaj ob tem trudapolnem zidarskem delu delali ovire. kl z malenkostnim ponosom, trkajoč na svoje prsi, trdijo glasno kričoe tem glasneje — čim je njih obzorje omejenejše, da so republikanci, ne vedoč, da pravo republikansko prepričanje ne prihaja sarno zaradi poloina države, ampak iz resničnega, notranjega preobrata celih Sirokih ljudskih mas. Ti ljudje, ki nam pulijo iz rok metlo, češ, za naše delo je treba kurjega peresa; ti ljudje, ki zahtevajo za svoje delo plačo kot poteč se delavec, se bodo odstranili! Pozabiti moramo itak mnogo, premnogo, kar je bilo — a kar je realna sedanjost, to ostane trdno v merilo zasluženi plači. Niti sence onih razmer iz prosuie, pnženjene in razvladane države ne bomo več pustili, zakaj le na čistih tleh se opravlja čedno delo, le s pozitivnim delom se po jasnem načrtu država postavi, utrdi, razcvita in ohrani. Kdor se pozitivnemu delu protivi, naj dobi tudi primerno plačilo, kdor pri podstavitvi hiše ne poniaga, na ostane tudi samo najernnik. Kdo. bo pa iskal v takšnih slučajih krivico, naj vzame polno mero krivic, ki so se godile slov\ koroškemu učiteljstvu. Oprostite. ako sem zašel tudi še na to postransko pot, dolžan sem bil to vsem svojim ožjim tovarišem, izreči tukaj uaš »credo«. Razmere, ki vladajo sedaj na našem šolskem polju in sploh na gospodarskem in kulturnem polju našega koroškega pre bivalstva, so dokaj žalostne. Vojna je zapustila vse najznačilnejše slabe posledice in ne ene dobre, ako izvzamemo postanek novih držav. Siromašni sloji so postali še bolj siromašni, tako da niti obleke šolarji ne morejo dobiti, niti niniajo dovolj živil, da bi mogli pošiljati redno ali pa sploh otroke v šolo. Na drugi strani pa zopei vidimo splošno antipatijo do redncga obiska šole, do šole sploh. Vse trdne vere v veliko veljavo šole po vojni so se navidezno razblinile. Odrasla mladina je postala sirova in ne kaže drugega zanimanja kot za zabavo In pretep. Vse prejšnje obljube so bile prazne. Kako je prišlo do tega, ne bomo preiskovali, zadostuje, ako konstatujemo nazadek 60 let.