Posamezna številka Din 1.50. Poštnina plačana «c GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STR planu čisto vojaškega imperijalizma in ima razen drugih inštitucij tudi »načelstvo ruskih oficirjev«, s katerim upravlja ruska caristi-čka vojna agentura s sedežem v Beogradu. V Beogardu posluje tudi načelstvo ruskih carističkih oficirjev, ki ima svoj sedež v Kraljice Natalije ulici štev. 94. Tehnično vodstvo vodi polkovnik ruskega carskega generalnega štaba Viktor Manakin. Iz državne blagajne Jugoslavije prejema ta ca-ristična banda 3 milijone dinarjev mesečne redne podpore, razen drugih ugodnosti v državnih in vojaških službah itd. Te uradne podpore iznašajo za samca 240 Din, za oženjene z 1 otrokom 400 Din, z 2 otrokoma 700 Din, s 3 otroci 850 Din, s 4 otroci 1.000 dinarjev itd. redne mesečne podpore. Uradno poročilo ni pa povedalo, koliko ta banda prejema izrednih podpor, ki javnosti sploh niso znane. Poleg rednih in izrednih podpor, ki jih te hijene prejemajo, vlada dela še pritisk na občine, da priskrbe tem tolpam stanovanja v času, ko je tisoče jugoslovanskih delavcev deloma ali popolnoma brez strehe, ali pa stanujejo v deželi vagonov. Vlada dela pritisk tudi na vsa upravna oblastva, da se te tolpe zaposlijo v državnih in privatnih podjetjih kljub splošni brezposelnosti po celi Jugoslaviji. V istem času vlada vzdržuje v Beogradu posebnega polnomočnika za nameštanje ruskih izbe-glic, ki je v Almanahu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev del 1. 1 — 10, stran 229 dal uradno poročilo o državi ruskega carizma v Jugoslaviji, v katerem tudi ni manjkala kontrarevolucijonarna propaganda zoper sovjetsko Rusijo. V tem poročilu se posebno naglašajo govori na zboru predstavnikov ruske trgovine in industrije v Parizu, maja meseca 1921. To so govori raznih rusko-carističnih potepuhov, ki lahko dobijo podporo samo od njih enakih reakcionarjev Jugoslavije. Tako je tu govor Rja-bušinskega, ki poleg drugih vsakdanjih ne- umnosti posebno povdarja, da se pod nobenim pogojem ne sme priznali sovjetska vlada, Eljaševič zahteva zopet ustoličenje zasebne lastnine, ki je edini izvor njegovega blagostanja in njemu podobnih. Bubljikov ima zopet mnogo volje, ener-žije in besed, s katerimi bo razpali! ruska srca za zopetno upostavitev mogočne carske rusije. Nadalje poročilo celo prinaša faksimil podpisa naprej navedenega Mana-kma, ki daje krono zaslepljenosti jugoslovanskih mogotcev. V Sarajevu, v Kralja Petra kasarni vzdržuje jugoslovanska vlada vojno akademijo ruskih carisličnih band. Na gradu Ponoviče pri Litiji je otvorjena nižja ruska realna gimnazija, v kateri po poročilu »Slovenskega Naroda« (št. 143/25J »opravlja batjuška v navzočnosti vseh gojencev (130) in učiteljev (15) dnevno službo božjo. Pevski zbor iz mladih dečkov in deklic pa prepeva izrazite ruske cerkvene pesmi«. To šolo vodi neka caristična ženska, Rajevska, ki je preje menda bila dvorna dama v caristični Rusiji in ki danes razume mnogo pripovedovati o zverstvih boljševikov. Ta ženska vzgaja te nežne otroke čisto v slepi pokornosti ruskega carizma. Tako otroci, kadar gre mimo niih predstojnica morajo stati po vojaško in se ne smejo ne za las premakniti, dokler njena visokost ni šla mimo. Ta zavod uživa vse pravice naših srednjih šol v času, ko so najpotrebnejše obrtne šole za naše vajence v Ljubljani že dva leta popolnoma zaprfe. Ako pa k temu še prištevamo wrang!ove obmejne čete v službi Jugoslavije, pridemo do zaključka, da je v Jugoslaviji mogoča država v državi. Razredno zaveden proletarijat Jugoslavije pazljivo zasleduje kretnje ruskih caristič-nih band v Jugoslaviji, ki vživajo vso podporo države, katera se krije iz dela sestradanega, v ječah napolnjenega jugoslovanskega proletarijata. Delavski razred Jugoslavije bo kljub preganjanjem, ječam in vislicam zahteval obračun od svojih ugnjetačev in jim vzkliknil: Razbojniki, zahrbtneži in lažnjivci, odigrali ste svojo vlogo! Zahtevamo resno in bratsko stiko s sovjetsko Rusijol Zbirajte za tiskovni sklad Glasa svobode"! Boj francoskega in angleškega kapitala in Jugoslavija. V svetovni vojni sta zmagala združeni angleški in francoski kapital nad nemškim. Ali takoj po zmagi, ko je šlo za to, da se razdeli plen, so se pokazala nasprotstva med angleškimi in francoskimi kapitalističnimi interesi. V antanti so se pojavili manj ali več odkriti boji in začele so se kovati spletke.. Posebno so ta nasprotja huda glede reparacijskega vprašanja, dočim hoče Francija, kakor največja militaristična sila na evropski celini, repa-racijsko vprašanje rešiti na ta način, da s pomočjo svoje oborožene sile odtrga od Nemčije saarsko in porursko ozemlje, ki obsegajo najbogatejše evropske zaloge premoga in železne rude, da bo tako imela v zvezi s Poljsko, katere težka industrija je popolnoma v rokah Francozov, monopol za premog in železo v Evropi in s tem tudi gospodarsko nadoblast evropskega kontinenta; Anglija se temu upira, ker bi lak francoski monopol zelo oškodoval interese angleške industrije, obenem pa Anglija, kakor industrijska izvozna država rabi nemški trg, da bi tam prodajala svoje izdelke in ne more nikakor privoliti v francoski načrt, ki bi, če bi se izvedel, izločil Nemčijo iz svetovnega trga, ker tako izropana Nemčija bi ne mogla več ničesar kupovati. Ta gospodarski boj je podlaga političnega boja (ker vedno so gospodarska vprašanja podlaga političnim diferencam) v Antanti. Glavni zaveznik Anglije v Antanti je Italija, Francija pa ima na svoji strani Malo antanto, to je tisto po francoskem načrtu sestavljeno zvezo malih državic v vzhodni Evropi, ki jo tvorijo Češka, Jugoslavija, Rumu-nija in s katero sodelujete tudi Poljska in Grčija. Kakor smo že večkrat povdar-jali je glavni cilj Male antante ta, da tvori nekako francosko kolonijo v vzhodni Evropi, nekako predstražo francoskega imperijalizma, ki se boji predvsem Rusije in Nemčije, kadar se združijo in ta združitev v interesu francoskih kapitalistov, je cilj male antante. Zato tudi morajo države male antante vzdrževati ogromne armade, ki stanejo milijarde in milijarde, tako da se te države gospodarsko ne morejo opomoči ravno vsled groznih izdatkov za armade, ki morajo ščititi kase francoskih milijonarjev. Kakor na celi črti, je Anglija pod-vzela ofenzivo proti Franciji posebno tudi na Balkanu in pri tem ji je pomagala predvsem Italija, ki se čuti ogroženo po mali antanti. Z angleško pomočjo je bila izvršena kontrarevolucija v Bolgariji in danes se snuje nov blok v vzhodni Evropi, blok Bolgarije, Madžarske in Turčije, ki bo zastopal interese angleško-laškega kapitala in ki se bo boril s francosko orijentirano Ko bi vam bil pripovedoval te stvari I pred par leti — recimo pred svetovno vojno — bi me bili poslali na Studenec. Danes me boste pustili pri miru ter mi vse lepo verjeli in to ne morda zato, ker smo duševno napredovali, lemveč zato, ker so naši živci že tako otopeli od groznih in neverjetnih uti-skov, da sploh že vse prenesemo in da se ničemur več ne čudimo in skoro nad ničemur več ne zgražamo. Pred vojno smo dobili v Nemčiji t dolar za 4.15 nemške marke. Pred par dnevi je stal 1 amerikanski dolar 61 milijonov mark. Končno se je morala nemška vlada odločiti za to, da uvede takozvano finančno diktaturo — kar ni nič drugega, kakor da prepreči ali nekoliko omeji svobodne kapitalistične špekulacije s tujedržavnimi plačilnimi sredstvi (devizami) — in amerikanski dolar je zopet čez noč pal na 22 milijonov nemških mark. Gotovo je vrednost marke v zadnjem času stalno padala, ker je nemška vlada, da pokrije svoje strašne deficite vsled nesrečne ruhrske akcije, tiskala vedno nove gomile bankovcev; toda da v teh časih lahko pade dolar od 61 milijonov kar v enem dnevu na 22 milijonov mark, kaž» dovolj jasno, da so tu malo antanto za gospodarsko in politično premoč. Anglija pa je šla še dalj in začela je iskati zaveznike v državah male antante same, tudi to ji je deloma uspelo. Rodbinske zveze angleške in romunske vladarske hiše so odločile, ker Romunija je danes dejansko absolutna monarhija, kjer ima ljudstvo le pravico plačevati davke in se žrtvovati za interese dinastije, da je Romunska zako-lebala v odločilnem momentu bolgarske kontrarevolucije in danes omahuje med francosko in angleško politiko, ali zdi se, da se bo kmalu priklopila angleški kapitalistični politiki. Anglija pa je porabila tudi narodnostne boje v Jugoslaviji in ker je srbska buržuazija, ki ima danes vlado v rokah, popolnoma odvisna od francoskih bank in vodi politiko francoskih bankirjev, se Anglija skuša opreti na hrvaško avtonomistično buržuazijo, ki jo predstavlja Radič in ki je v službah Angležom naklonjenih dunajskih in budapešianskih bank. To je treba imeti pred očmi, da razumemo Pašičevo pot v Francijo in Radičevo v London. Srbska buržuazija hoče iz Jugoslavije napraviti kolonijo Francije, hrvaška buržuazija jo hoče prodati angleškim bankirjem. Proti obema pa mora nastopiti delavno ljudstvo Jugoslavije in ostalih držav Balkana in srednje Evrope z geslom: Nočemo biti sužnji francoskih niti an-gleško-laških kapitalistov. Mi delavci in kmetje vseh držav na Balkanu in srednje Evrope hočemo biti sami gospodarji svoje zemlje. Zato pa moramo odvzeti politično moč buržuaziji, ki nas hoče prodali tujim kapitalistom in stvoriti moramo delavsko-kmečko republiko, kjer bo vsa politična moč v rokah delavnega ljudstva mest in vasi. Isto morajo storiti tudi delavci in kmetje Bolgarije, Grčije, Romunije, Madžarske, Avstrije in češke. Stvorih bomo potem skupno zvezo balkansko-podonavskih delavsko-kmečkih republik, ki bo rešila današnje narodnostne spore tako, da bo vsak narod (kakor Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci, Čehi, Slovaki itd.) imel svojo popolno samostojno republiko. Taka zveza kmečko-delavskih republik bo edina dovolj močna, da se v zvezi z zvezo ruskih kmečko-delavskih republik obrani izkoriščevalnih načrtov francoskih in angleških kapitalistov in bankirjev. Proti vladi srbske buržuazije, ki hoče narediti iz nas sužnje francoskih bankirjev! Proti vladi hrvaške Radičeve buržuazije, ki nas hoče prodati angleškim denarnim magnatom! Za vlado združenih slovenskih, hrvatskih in srbskih delavcev in kmetov! posredi strašne kapitalistične špekulacije. Kako vplivajo take špekulacije na delavske razmere, je jasno. V Nemčiji je poskočil dolar v enem tednu od 6 milijonov na 61 milijonov, to se pravi, da se je vse življenje podražilo za več kot desetkratno prejšnjo ceno, dočim se plače v tem kratkem času niso mogle izpremeniti. Delavska beda torej raste z orjaškimi, neverjetnimi koraki. Kako pa premoženje kapitalista? Tu pa imamo ravno obratno sliko. On sklepa pogodbe v tuji valuti in ko proda blago, dobi v roke tujo devizo, tuje plačilno sredstvo. Za izplačevanje delavcev se poslužuje domačega denarja, ki ga dobi kolikor ga hoče v državni banki. Ako je torej vzel v soboto za izplačilo delavcev posojilo, ki bi odgovarjalo recimo 100.000 dolarjem in do druge sobote domača valuta pade na eno desetino svoje vrednosti, tedaj kupi gospod kapitalist ravno isto vsoto domačega denarja za 10.000 dolarjev in ga vrne domači državni banki. Kapitalist je torej v enem tednu vtaknil v svoj žep 90.000 dolarjev, za katere ni niti z mezincem mignil. Torej med tem ko delavstvo v strašnih mukah in skrbeh umira od gladu s svojimi nedolžni- mi otročiči vred, kapitalistične hijene strahovito hitro bogate. Vsak padec valute je za kapitalista, če »zna«, nova bogata žetev. In sedaj bomo razumeli sledeče procese koncentracije kapitala: Francoska tvrdka Schneider-Creu-zoi si je pridobila po svetovni vojni sledeča podjetja: velik del nemške železne industrije v Alzaško-lotrinški, bistveno udeležbo pri rudnikih in talilnicah v tešinsKem okraju na Češkem, v čeških Skodovih delavnicah, nekoliko pozneje je dobila v svoje roke Rušton Bromovskijeve strojne tvornice in ustanovila v osrčju srednje Evrope francoski montanistični koncern. Da bi si omogočil nadaljnje nakupe, se je zvezal Schneider leta 1920. z dvema francoskima bankama: Credit Lyonnais in Union Parisinne ter z neko tretjo finančno grupo Empain, ki gradi železnice in odjemlje različne stroje. S temi je ustanovil Schneider velebanko »Union europeenne industrielle et finan-ciere«, ki je polem pokupila za Schnei-derja in njegove kompanjone akcije srednjeevropskih in vzhodnih podjetij težke induslrije. 1920/21 si je pridobila akcije važnih čeških železarn, Pankra-čeve rudnike in Hradecky-Kralove jeklarne. Schneider je udeležen na 2iv-nostenjski banki, ki je strašno zvišala svoj kapital in kupila štajerske magne-zitske rudnike v Veitu. Schneider je kupil tudi rudnike in železnarne v Moravski Ostravi, ki so bili prej nadvojvode Frderika. Ogromen del češke industrije je prešel v dveh letih v francoske roke. Toda Schneider je šel tudi v zgornjo Šlezijo in kupil tam Hufa Bancova de- Senator Brookhardi o Sovjetski Rusiji. Pobija vse laži buržuaznega časopisja. Buržuazni časopisi in njih plačanci so umolknili, ko je senator Brookhardi podal javnosti svoje doživljaje v delavski državi. Ko se je senator nahajal v Berlinu, ga je obiskal poročevalec »Chicago Tribune«, kateri mu je naslikal tako grozno sliko o Rusiji, da je bilo pričakovati, da bo Brook-hardt spremenil svoj načrt; toda ravno to ga je podžgalo, da je izvršil svoj namen. Prišedši v New York je senator podal izjavo, ki jasno priča kako nesramno sp iagali buržuazni časopisi o delavski državi. V svojem poročilu izraža svoje veliko začudenje nad razmerami, ki vladajo v Rusiji. Povsod je videl vzoren red in živahno delovanje. Celo dolgo pot se je peljal med cvetočimi žitnimi polji, ki obetajo bogato žetev in tudi boljše čase za delavsko dr-žavo. Kmetje, s katerimi je govoril, so izražali svojo zadovoljnost z vlado, a nikjer ni opazil zatiranja. Da delavska vlada preganja vere, je po izjavi senatorja velika laž, dasi je prepovedano duhovnikom vmešavati se v polmčne zadeve. Delavska vlada se trudi z vsemi močmi da, iztrebi analfabete v deželi. Dosedaj se je posrečilo doseči ta cilj med delavci in vojaki in med večino kmečkega ljudstva, in neprestano se gradijo nove šole na vseh straneh. Senator je videl nove kmečke hiše, katere so bile zgrajene pod vodstvom vlade. Te hiše so moderne, zdrave, zračne in popolnoma drugačne od prejšnjih, temnih in zaduhlih. Povsod se dviga novo življenje in delavska vlada je danes nepremagljiva. Posebno pažnjo je polagal senator na poljedelstvo ter spoznal, da se vlada trudi z vsemi močmi, da ga izboljša v vseh ozirih, i Njegovo občudovanje so vzbudile kmečke I šole in številni zavodi. V Petrogradu je J lavnice. Na Ogrskem je vložit svoj denar v Splošno kreditno banko in dobil železniška naročila in zgradbo budim-peštanskega prislaniŠčd. V Jugoslaviji je udeležen v »Caisse generale d'Epar-gne Croate«, v Romuniji v Franko-ru-munski družbi za železniški materijal«. Poljsko je obskrbel Schneider z orožjem proti Nemčiji in proti Rusiji. Z neko angleško družbo je ustanovil »Poljsko družbo za vojni materijal«. To pa ga ni niti najmanj ženiralo, da je ponudil svoje usluge tudi sovjetski Rusiji. Tako ima Schneider v svojem območju 182 podjetij težke industrije. Drugi tak primer je Hugo Stinnes, samo da je ta še večji. Z devizami, ki jih je dobil od nemške vlade za v Alzaciji in Loreni odstopljeno industrijo in s kolosalnimi dobički, ki mu jih je nudilo padanje nemške marke, ki je vedno bolj potiskalo delavske plače, si je‘ nagrabil Stinnes vsepolno inozemske industrije v času, ko je Nemčija propadala. Po ustanovitvi ogromnega koncerna »Rhein-Elbe«, si je pridobil še največje avstrijsko-jugoslovansko podjetje »Alpine Montangesellschaft«. Na Ogrskem je kupil premogovnike in jeklarne »Rima-Murany«, Schlick-Nichot-sonove strojne delavnice« in ladjedelnice »Gaur-Danubius«, v Cehoslovaški vitkoviške talilnice in rudnike. Dočim torej na eni strani velekapita-listična špekulacija podira cele države in velika ljudstva, gradi na drugi strani neverjetno moč kapitala, neverjetna bogastva v rokah par ljudi. Iz te groze j nas reši samo obupen boj zavednega 1 proletarijata. D. A. našel v poljedelski šoli 5000 dijakov, kmečkih sinov. Take šole so povsod, po vseh pokrajinah, tako da bo v nekaj letih cvetelo v Rusiji moderno kmetijstvo na vseh straneh. Senator je poročal tudi o sestanku s sodrugom Kaleninom, katerega slika kot zelo sposobnega in uglednega moža. Ka-lenin je predsednik kmečkih sovjetov. Okrog njegovega stanovanja so hiše za več sto kmetskih delegatov, ki prihajajo v Moskvo iz vseh delov države s svojimi zahtevami in nasveti. Tem poslancem je omogočeno, da živijo za 6 do 8 centov na dan in med svojim bivanjem v Moskvi morejo obiskovati posebno šolo, kjer se poučujejo o modernem kmetijstvu. Glede postav je izjavil senator, da so zelo pravične in služijo predvsem za zaščito delavcev, vojakov in kmetov, sploh delovnega ljudstva. V tekstilnih industrijah je videl živahno gibanje. Produkcija prekaša že sedaj ono iz predvojne dobe. Delavci delajo po 44 ur na teden, medtem ko so delali pred vojno povsod 60 ur na teden ali v mnogih slučajih celo več. Nadalje priznava, da ščiti sovjetska vlada predvsem žene in otroke. Otročje delo je odpravljeno popolnoma in mladina do osemnajstega leta mora obiskovati šole ali zavode, lstotako se ščiti žene, posebno matere. To poročilo od kapitalističnega zagovornika, mora odpreti oči onemu delu ameriškega naroda, ki je dosedaj verjelo lažem kupljenih, prostituiranih časopisov. Tudi slovenski delavci v Ameriki se lahko spominjajo na laži, katere so priobčevali razni pobožni in patrijotični časopisi o delavski državi. Dobro bi bilo, ako bi naročniki teh lažnjivih časopisov danes zahtevali od urednikov, plačancev kapitalizma, naj jim pojasnijo svoje nesramno stališče in svoje laži. Mimogrede. Ideologija »Narodnih socijalistov«. »Nova Pravda« piše: »Sicer se pa mora ugotoviti, da pri nas še nimamo opravka s kapitalistom, kakor v drugih, gospodarsko bolj razvitih državah na svetu. V primeri s svetovnimi koncerni je jugoslovanski kapitalizem še šibek in neznaten.. .« Ali gospodje »Narodni socijalisti«, zato nič manj požrešen in eksploatorski od svojih ne-jugoslovanskih bratov. Dalje: »Prav paziti se mu bo treba (revež, revež), da vsled svoje neznatnosti ne zaide v odvisnost od tujih kapitalističnih enot, ki prav grabežljivo segajo že tudi na naše ozemlje, kar je prav tako v škodo delovnega ljudstva«. — Čudno, gospodje »narodni socialisti«, kaj je res naš jugoslovanski »neznaten« kapitalizem tako milosrčen? Priča so plače železničarjev in javnih nameščencev in Trboveljska prem. družba in jadranska plovitbena družba in ... in cela vlada. Da pa ne bo zašel »neznaten« jugoslovanski kapital v odvisnost, pa boste že vi skrbeli, kaj? To vam bo pristojalo bolj, nego se igrati socijaliste Kaj so »narodni socijalisti«? »Nova Pravda« govori doslovno: »Kot socijalisti (?!) smo načelni nasprotniki indi- vidualističnega gospodarstva (damo se pa tudi pomeniti, če treba, kaj?), na katerem je zgrajen moderni kapitalizem. Vemo, da današnjega družabnega reda, na katerem sloni individualistično gospodarstvo, ni mogoče čez noč premeniti. Po nagelih reformnega socijalizma (Torej reformisti) se izrekamo za postopno podržavljenje vseh produkcijskih sredstev (Ali kako boste to izvedli in izvajali, še niti ne sanjate) tako, da bo brez škode za narodno gospodarstvo (in za jugoslovanski kapitalizem) polagoma l?l) odstranjeno izkoriščanje delovnega ljudstva na korist posameznikov. Danes se našemu (?) cilju sploh ne približujemo. (Gotovo, saj so Noskeji in Scheidemanni v Nemčiji ta »cilj vaš« tudi oddaljili). To pa radi nezavednosti delavskih množic (po krivdi reformistov) in radi politične slabosti socijalističnih političnih organizacij (kakor je na primer »narodno socijalistična«). * •* » ........................................... Sodrugi proslavite zopetni prihod sodrugov iz požarevske ječe s tem, da zbirate povsod za žrtve reakcije! Velekapitalistične špekulacije. Mednarodni pregled. Dopisi. »Narodni socijalisii« so za »zakon za zaščito države«, piše gospod Brandtner v »Novi Pravdi« in se zagovarja, zakaj sta on in gospod Deržič zanj glasovala. In to tako naivno, da je celo nas nekoliko sram mesto njega. Pravi: »... da vsled narodnosocijaiističnih glasov ni zaviselo sprejetje tega zakona, ker je imela vlada zanj ogromno večino«. Ta trditev je podobna tisti trditvi tatu, ki je ukradel zlatnino in se izgovarja: »Ali gospod sodnik, toliko jih je naše branže, da če bi ne ukradel jaz, bi pa kdo drug. Zato ne razumem, zakaj me sodite. Od mene ni odvisna nedotakljivost tiste zlatnine«. »Naša stranka«, trdi nadalje člankar, »je bila vedno za državo. Zato sta se naša (Brandtner in Deržič) odločila glasovati za zakon v dobri veri, da bo, kakor je bilo rečeno služil samo interesom države«. Torej ta »dobra vera«, navaden advokatski zagovor pred sodnijo, če ni drugih dokazov, misli člankar, da že zadostuje. Saj je vse v interesu države, kar se dela, g. Brandtner. Tudi zatiranje delavstva in »izrabljanje«, kakor trdite. V interesu buržuazne države, namreč. Tudi današnja špekulacija in korupcija. Ker vse to je v korist vladajočim slojem, buržuaziji, ki tvorijo v resnici državo. Saj vendar morate znati, da je meščanska država organizacija skupine kapitalistov, ki z oboroženo močjo in drugimi napravami (ječe, sodnija) drže v pokorščini mnogoštevilno maso proletarijata. tn če ste v »dobri veri« glasovali za zaščito te države, ste pač glasovali za vsestransko izkoriščanje delavstva in kmetstva, ne glede na vsakokratni režim. Tisto poznejše prepričanje o nasprotnem je jalovo in predlog za ukinitev zakona pesek v oči proletarijatu in vsem, ki ne mislijo. Da je trditev komunistov, da zakon o zaščiti države onemogoča vsak štrajk, baje postavljena na laž, je nekoliko drugače ta stvar, kar sedanji štrajk v Trbovljah ne dokazuje, nasprotno potrjuje. Dokaz aretacije zaupnikov in preganjanje rudarjev, dinamitni atentati, ki jih izvršujejo od kapitalistov podkupljeni elementi, da bi tukaj vse vprek postavili pod paragrafe zakona o zaščiti države — ker drugače jim manjka dokazni materijal — aretacije omladin-cev, ki izvršujejo le izobraževalno delo, obtožuje se jih pa kot izdelovatelje načrtov za atentate na kralja, za spremembo državnega reda, torej dela revolucije itd. in vse to hočejo spravljati v zvezo s stavkami. Da pa je vlada zlomila štrajk železničarjev leta 1920., ko še ni bilo zakona o zaščiti države, pa je v tem velika zasluga »narodnih socijalistov« (Z. J. Z.), ker so kompaktno šli na delo (po sklepu vodstva v Narodnem domu) in tako kompaktni štrajk-breherji padli za hrbet. To dejstvo se ne da utajiti in je bila praktična uveljava še ne napisanega zakona o zaščiti države. Res pa je, kakor trdi g. Brandtner, da se narodni socijalisti razlikujejo od komunistov, kakor dan in noč. Se bolj, nego dan in noč, bi moral povedati. Ker konfuznost idej g. Brandtnerja in njegovih zvestih je že eden dokaz, da o drugih, tehtnejših niti ne govorimo. Ker »dasi ureditev naše države ne odgovarja duhu našega programa, ker smo za socijalizem (niste pa socijalisti), dočim je današnja država urejena kapitalistično, kljub temu se zavedamo velikih dobrot, ki nam jih nudi država (ki za Brandtnerja in Deržiča niso majhne, a proletarijat gladuje, kakor še nikoli). Da omenja Brandtner v svojem članku tudi Nemčijo in Češkoslovaško, ki imata tudi »zakon o zaščiti države«, je umevno. Vse to je kultura in jugoslovenski komunisti so nekulturni in imajo nizko izobrazbo — a kar je še hujše, plačani so od Madžarov. Samo g. Brandtner ni plačan. Višek radikalne pameti. Ko so se zglasili pri ministru saobračaja novinarji, da se informirajo za vzroke tako hitrega prevzetja južnih železnic v državne roke, jim je ta pametni radikal navel tri glavne vzroke! »V prvi vrsti«, pravi g. minister, »nas je k temu koraku napotil zadnji štrajk, ki se je kompaktno izvel na vseh progah sedaj prevzetih železnic. Takšni eksperimenti antidr-žavnih elementov bi se eventuelno lahko raznesli tudi na državne železnice, kar bi strašno škodovalo naci-jonalni ekonomiji, škodovalo pa tudi ugledu države na zunaj.« O. Jankovič je morda mnenja, da bodo južni železničarji takoj, ko se jih »nacijonalizira«, postali obenem naivno radikalno železniški backi, ki bodo za interese radikalov, nacije itd., (najbolj pa za interese debelih ministrskih trebuhov) umirali še naprej kot so dosedaj državni železničarji, ki so popolnoma podobni besnemu psu, kadar laja na polno luno. To ministrovo mnenje pa so temeljito ovrgli mariborski sodrugi, ki so kljub militari-zaciji začeli štrajkati. Pa — opel ništa, Gospodje se prokleto motijo, ako mislijo, da se lačne želodce napolni z lepo slovenščino napisanimi razglasi. — Drugi razlogi so popolnoma ekonomskega značaja, ker bo to leto nemara veliko izvoza, je po mnenju g. ministra že treba na naših postajah v Rakeku in Mariboru srbskih želez, inšpektorjev in ra-jdikalskih uradnikov, ker sicer obstoji bojazen, da promet — zapre in z bogom radikalija. Saj imajo prav, če je že nekaj balkansko, naj bo vse; zakaj bi ravno »avstrijaki« delali izjemo. »Serbien, Serbien iiber alles!« — Gospodine ministre, dozvolite, da Vam unapred gra-tuliramo. J. Z. Maribor. Kapitalizem je zbesnel. In njegovi sluge udrihajo po delavstvu, ne oziraje sena desno, ne na levo. V zadnji številki je »Glas Svobode« opisal boj mariborskih železničarjev iz delavnice, njih upravičenost in ogorčenje — za kar so jih potem izprli. S parolo: »najprej delati, potem pogajanja,« so jih bičali in uklonili, oziroma omamili, da so verjeli obljubam in res šli na delo. Ali obljube in resničnost pogajanj se je takoj pokazala. Kratkomalo, videč zlomljen odpor železničarjev iz delavnice in ker so v boju stali osamljeni, je uprava delavnice vrgla na cesto 10 sodrugov, med njimi tudi 4 z družino. tako postopa izkoriščevalec. Njemu ni mar eksistenca delavca — sužnja, on hoče le uveljaviti svojo korist. In valpeti to korist čuvajo preskrbno. Na cesti so sodrugi: Krajnc, Lang Ant., Kodrič Fr., Nachtigal Fr., Magdič Drago, Vidmar Vivod, Jelen Adolf, Lotnik in Kmet. S tem pa moramo priznati, da se je s. Kmetu v zadnji številki zgodila krivica, kar jo sedaj popravljamo. Njegova odpustitev iz službe je dokaz, da je bil zvest na strani delavcev. — Ali pri tem se nam vsiljuje drugo vprašanje. Kdo je bil, ki je tako skrbno izbral izmed delavstva najboljše, katere bi niti mi ne mogli bolje izbrati, če bi jih izbirali za zanesljive zaupnike? Gotovo je iz vrst delavcev in je prejej Judeževe groše. Tudi ime se že govori — mi ga priobčimo prihodnjič. Za sedaj mu naj velja samo »fej, Iškarjot« celokupnega delavstva v mariborski delavnici. — Gniloba akcijskega odbora je pa s tem tudi dokazana. Ta nesrečna koalicija zastopnikov malomeščanskih organizacij v akcijskem odboru je pokazala, da jo je treba zagre-biti v pozabnost, ker je svojo »dolžnost«, klaverno sicer, a že primorana, izvršila. Pričakovani mrtveca oživljajoči — serum se ni iznašel, kakor so ravno te malomeščanske strokovne organizacije pričakovale (ZJ2.), od te akcije in zato bo tudi za nje pametno, da pozabijo, da so bili v akcijskem odboru. Ker v Mariboru je nek tak član tega oodo-ra sedaj igral žalostno vlogo. — Zelezni-čarstvo naj le deluje na to, da bo enotno organizirano v eni strokovni železničarski organizaciji in tedaj se ne bodo dogajali taki slučaji, kakor izprlje in metanje na cesto. Zagorje. Sodrugi, zopet novo gostilno (čez ulico) je dobil bivši orožnik Čebular in sicer na Svepani. Da boste vedeli, kako že sedaj predno sta začela, on njegova ne-hvalevredna ženičca, psujeta čez delavstvo, vam hočem v javnosti orisati, ker mislita, da bosta živela mogoče od hlapcev trboveljske družbe in zagorskih orožnikov. Penzijonirani orožnik Čebular je dejal za časa stavke: »Hm, toliko časa bodo štraj-kali, dokler imajo kaj fižola in krompirja na njivah, potem jo bodo pa morali rinit na šiht«. Svetujem temu možičku, da naj se nikar ne vtika v zadeve rudarjev, povem mu pa, da mi bodemo vztrajali v tej borbi do zmage, če imamo kaj fižola in krompirja ali pa ne. Ker mu to ni bilo še dovolj, šel je ta možicelj ter je zmetal nekemu delavcu, kateri je obesil srajco in spodnje hlače na plot ob cesti ter mu jih je vrgel v prah, rekoč: »te planke so ob mojem vrtu, tle ne boste nič obešal cunj«. Starček (delavec) je solznih oči pobral perilo ter ga odnesel zopet, da ga opere. Ko ga je opral, ga je posušil drugje. Nazaj gredoč z že suhim perilom, je dejal: »Sedaj sem pa že posušil, če ravno ste mi prej vrgli vse skupaj iz vašega plota v blato«. Bivši orožnik pa zatuli nad njim, kot perzijski volk: »Na moj plot ne boste obešal, prekl... barab . I« In z drugimi takimi psovkami je moža odgnal. Sodrugi, kateri ne veste, da vlada v Zagorju orožniška diktatura tudi (v civilu). pazite na to. Pazite, da ne nasedete! Dpi s provokatorjii! Dol s pijavkami, verižniki in kramarji, kateri zagovarjajo trboveljsko družbo in javno kritizirajo čez stavko ter podpirajo s tem nenasitni kapital! Živela kompaktna borba do zmage I Ne besedice štrajkbreherjem, ker je niso vredni! Medesimo. Iz mežiške doline. Socijalistične organizacije v mežiški dolini, ki so bile svoj čas najboljša opora raznih Kristanov, Bernotov itd. so najdalje vzdržale disciplino, kar se je posebno jasno pokazalo pri volitvah dne 18. marca, ko je cela dolina kakor en mož glasovala za Bernolovo listo. S stališča delavske discipline je bilo to hvalevredno. Sedaj je pa že tudi tukaj začel odmevati spor med raznimi voditelji. Pri organizaciah se opaža velika zaspanost, politične organizacije izgubljajo svoje člane vedno bolj. Temu je kriva zmešnjava v delavskem pokretu in se oddaljene organizacije ne morejo orijenti-rati. Maša, ki je poštena, je postala hladna in nezaupljiva. Zmešnjava pa se nadaljuje. In tako si že stojijo v tej »nepremagljivi« so-cijalistični dolini organizacije v medsebojnem boju. Črno in Mežico z številno najmočnejšimi organizacijami, drži v rokah Moderndorfer pod komando Krušičevo, oz. Bernotovo. Na Prevaljah in Lečah se je preobrat že sklenil na zaupniškem zborovanju in ti organizaciji ste odjadrali k Korun-llratnikovim pristašem. Guštanj in Dravograd pa zaenkrat ne vesta ne kod ne kam, v naglici se obračunava še prvotni Brno-tovi centrali ter se čaka kakšen veter bo potegnil. Tako doživljamo, da bo kmalu občina proti občini v tej nekdaj tako enotni dolini. Zaupniki povešajo glave in hodijo kakor ovce ki so pastirja izgubile, okrog. Nekateri povrhu še preklinjajo »komuniste«, ki so vsega krivi in nočejo iti ž njimi, kakor bi res »komunisti« bili krivi njihovim domačim prepirom. Vsi so pa zelo zadovoljni, da se vsaj lahko kregajo pod eno streho II. internacijonale, katero hočejo tisti prekleti »neodvisni« razbiti. Žalostna slika ene podrtije! Kako je socijalizem bil pri nas na plitvih nogah in kako je ta papirnata stavba skrahirala, se lahko naučimo iz sledečih podrobnosti): V eni socijalistični občini stoji cerkev brez zvonov, katere so med vojno sneli, da so potem delali z njih muni-cijo. Treba iorej novih. Torej na delol Začne se nabirati križem po občini. In kdo je najbolj prikladen za tak posel. Socijalistični župan sevedal On ima vpliv. In res. Soc. župan, slučajno izvoljen v znamenju Ber-notovega pravilnika, roma okrog v družbi z župnikom in nabira za zvonove. Mi se tukaj ne zadiramo v stvar zvonov, ampak vprašamo, ali je res soc. župan, kot župan prikladen za tak posel, še naprej! Časopisi so prinesli vest, da se je baje v Beogradu rodil kralju sin. Prva naloga nekaterih tukajšnjih socijalističnih občin je seveda bila razobesiti zastave. In tako vihrajo te zastave še danes raz občinske hiše in delajo sramoto soc. pokretu ter razkrivajo gnilobo soc. ideje med nami. (Imamo — mimogrede omenjeno —1 v naši dolini tudi nekaj klerikalnih občin, ki pa tega niso naredile). Rdečih zastav pa ne vidiš iz teh hiš vihrati niti ne na dan 1. maja. Z dne 9. t. m. si videl naše soc. župane in občinske odbornike korakati v slavnostnih oblekah k »Tedeum laudamusu«, žalostna slika te soc. komedije, ki bo imela prej ali slej žalosten konec. Kakšen, da je to socijajizem, v katerem pravilniku se nahajajo taki predpisi in katera internacijonala predpisuje tak razreden boj, naj nam blagovolijo razložiti »Naprej«, »Zarja«, »Socijalist« in drugi podobni listi, pa vsekakor prej nego bodo prenehali izhajati. Izjava. Podpisani preklicujem vesti, ki sem jih raznašal napram predsedniku Unije slov. rudarjev, sodrugu Ivanu Krušiču, da je stavkokaz, da so popolnoma neresnične in se mu zahvaljujem, da je odstopil od sodnij-skega postopanja. Goričar Filip, Hrastnik. Pojasnilo k izjavil Kar se tiče zgoraj navedene izjave, moram povdarjati sledeče: Podpisal sem izjavo, katero mi je poslal gospod Krušič Ivan, ker sem bil napačno informiran po eni osebi, katere nečem izdajati. Če se čuti gospod Krušič žaljenega na časti, radi tega, da sem ga imenoval stavkokaza, mu prav rad dam zadoščenje v zgoraj navedeni izjavi, toda so pa dejstva, ki mu jemljejo še več časti, kot pa čisto navadna beseda »stavkokaz«. Jasen dokaz za to je bila seja v mesecu avgustu, katera je bila sklicana po incijativi Nar. radikalne stranke, skozi načelnika II. rud. skupine Antona Zupančiča v Trbovljah, v gostilni pri Volkarju, kamor so bili povabljene tudi strokovne organizacije Z. R. D., jug. strok, zveza rudarjev. Nar. strok, zveza ter Unija slovenskih rudarjev. Da ne pišem obširno o razpravah na iej seji, podam samo par odlomkov iz te seje javnosti v pretres, da ta presodi koliko zamore škodovati zgoraj omenjena psovka gospodu Krušiču na časti. Ko se je razpravljalo radi kazni prvih 8 dni stavke, katere je trboveljska prem. družba odtegnila za neopravičeno izostajanje iz dela (blaue), se je postavil gospod Krušič popolnoma na stran trb. prem. družbe ter se je izjavil, da je trboveljska prem. družba opravičena, da nam je to odtegnila, zato ker nismo družbi javili, da ne gremo v službo. Nadalje je predlagal, da naj zaupniki delavstva nastopijo javno ter naj rečejo delavcem, da naj grejo na delo, da je stavka itak izgubljena, morali bodete ugrizniti v to kislo jabolko ter spraviti delavce na delo, če ne bojo itak šli v pondeljek sami na delo. Prišel je usodepolni pondeljek, prerokovanje gosp. Krušiča oziroma njegova želja se pa ni uresničila, delavstvo je ostalo kompaktno in solidarno v boju. Vidi se pa čisto jasno iz izjav in želj gosp. Krušiča, da kot predsednik Unije slov. rudarjev ni naklonjen delavstvu, temveč svoji ljubici Trboveljski prem. družbi, kateri na ljubo je hotel na vsak način naščuvati odbornike drugih organizacij, da bi spravili delavstvo na delo, kar se pa seveda ni bilo nikomur posrečilo, brez da družba ugodi delavskim zahtevam. — Dalo bi se še marsikaj napisati toda pustimo to za pozneje, ko bomo imeli več časa ter več prostora v časopisju, javnost pa naj sama presodi, koliko lahko izgubi na časti gosp. predsednik Unije Krušič iz ozira na zgoraj navedena dejstva! Ali bo k temu tudi treba podpisati izjavo gospod Krušič? Goričar Filip, Hrastnik. Tiskovni sklad. Bučar Peter, Ljubljana 2 Din; Ljubič, Ljubljana 3.50 Din; Masle Andrej, Ljubljana 10 dinarjev; Slamnjak Ludvik, Vel. Lašče 8 Din; Urbančič Mihael, Dragomelj 15 Din; Jazbin-šek Viktor, Ljubljana Vil. 2 Din; Gorenjska konferenca v Kranju 85.25 Din; skupaj 125.75 Din. Izkaz v zadnji številki 8548.25 dinarjev. Vsega skupaj 8674 Din. Za stavkujoče rudarje smo prejeli iz Jesenic, Kranja, Tržiča, od ljubljanske organizacije NDSJ ter od sodrugov iz Julijske Benečije nabiralne pole. Vsote objavimo po končani stavki. • Mile Klopčič • j : Ko zgodaj ob jutranji zori moje ■ ; telo potuje med sršeče stroje, ■ : v prostore vrtoglavega nemira, : se duša ml k bodočnosti ozira. ; : A barikad želi si srce moje, : : kjer bili bomo zadnje ljute boje, ;; : ko uresničila se bo mi vera, ;: ; da gospodarji bomo mi vsemira l : Iz stranke. Proti bolgarskemu belemu terorju. V soboto 8. in v nedeljo 9. septembra so se vršili javni shodi NDSJ v Mariboru, na Jesenicah, na Vrhniki, v Šoštanju in v Škofji Loki. Vsi shodi so bili dobro obiskani ter je bila povsod sprejeta la resolucija: 1. Prevrat, ki je z oboroženo silo bil izvršen v Bolgarski 9. julija z odstranjenjem zemljoradničke vlade, je delo reakcionarnega bloka kapitalističnih monarhističnih in fašistovskih klik. Ta prevrat e bil pomagan od strani velikih imperijalističnih sil Evrope, ki imajo interes, da posamezne balkanske države spravijo pod svoj upliv, napravijo iz njih svoje vazale, a novi režim tega prevrata naj posebno služi sedanjemu angleškemu imperijalizmu za razširjenje njegove kontrarevolucijonarne baze proti Rusiji delavcev in kmetov s pomočjo podpore od strani Wranglovih band, ki so se zopet vrnile in oživele v Bolgarski. Moralna in politična podpora za izvršitev tega prevrata je prišla od strani posameznih balkanskih monarhij, vlad in veleposestniških klik, ki so imele interes na tem, da se zruši zemljo-radniška vlada v Bolgariji. 2. Posledica tega prevrata je strahovit režim krvavega belega terorja. Veliko pristašev vržene zemljoradniške vlade je pobitih, njiho.v vodja na najgrši način masa-kriran. Polne so ječe pristašev zrušene vlade. Ta teror je zadel z svojo brezobzirnostjo tudi komunistično stranko Bolgarske. Današnji režim v Bolgarski, uvidevši da je v današnji situaciji revolucionarni proletarijat Bolgarske njegov največji sovražnik, je započel divje progone proti K. P. B., zaprt mnogo komunističnih agitatorjev v ječe, kjer jih muči in ubija. V Plevni, kjer so komunisti poskušali oborožen odpor proti zavzetju oblasti po reakcijonarnem bloku, je sodišče po naredbi režima 10. avgusta obsodilo 4 komuniste na smrt, (od katerih so enega ubili še pred sodbo). Dva na dosmrtno ječo, 7 na 12 in pol leta ječe, 71 na 3 leta ječe in enega na leto zapora. To obsodbo je napravil režim, v katerem danes sedi kot minister tudi en socialdemokrat, režim, ki mu je pomagala na noge tudi soc. demokratska stranka. 3. Ob priliki te obsodbe, ki jasno govori o tem, kakšen režim vlada danes v Bolgariji, jugoslovanski proletarijat potom svoje avantgarde N. D. S. izraža svoj gnus nad tem početjem. On izraža svoje simkatije obsojenim plevenskim borcem in pošilja bratski pozdrav komunistični stranki Bolgarske, izjavljajoč, da jo bo v njeni borbi za zrušenje današnjega režima, katera borba se vodi pod parolo enotne fronte delavcev in kmetov, podpiral moralno in politično in se z vsemi silami vrgel na to, da se smrtna <5bsodba nad Plevenskimi komunisti ne izvrši in da se obsodba razveljavi. 4._Proletarijat Jugoslavije konštatira, da je skušnja pokazala, da je parola delavsko -kmečke vlade postala neobhodna potreba v borbi proletarijata proti reakciji in kapitalistični vladi, in da morajo to parolo propagirati med delavci in revnimi kmeti vsi člani stranke. 5. Politika balkanskih monarhij in reakci-jonarnih režimov, kakor tudi politika zunanjih imperijalističnih sil na Balkanu še enkrat potrjuje točnost stališča razredno zavednega borbnega proletarijata Balkana, da je edina pot, da se napravi konec današnjim režimom na Balkanu in da vsi narodi na Balkanu pridejo do svoje svobode in do bratskega sožitja v ustanovitvi Balkanske Podonavske federativne socijalistične republike. »♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦M«................ :: S 1. septembrom 1.1. ! '< se je otvorila ; ■: v Delavskem domu :: ■; Karla Marxa (preje Turjaški) trg 2 't gostilna I Topla In mrzla jedila. Delavska •; : kuhinja. Abonenti na hrano se : sprejemajo. ; • | Vsakovrstne tople in mrzle pijače. ; • Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.