Dopisi. Iz Ljntomera. (Slovenskitamburaši). Danes vam poročam o veselici, katero si bode zapisala ljutomerska čitalnica z zlatimi črkami v svojo zgodovino. Naša čitalnica je namreč priredila dne 18. majnika t. 1. na vrtu gosp. Ivana Vaupotiča veselico, pri kateri so prvič nastopili naši domači Cvenski tamburaši pod vodstvom njih kapelnika gosp. Franca Šneiderja, ucitelja na Cvenu. Ob določeni uri se je napolnil prijazni vrt z odličnimi gosti. Iz trga samega in iz okolice so pribiteli, pa tudi sv. Križ in Ormož sta nam poslala lepo število zastopnikov. Naš velečastiti gospod dekan, Ivan Skuhala, pozdravil je kot tajnik oitalnice — predsednik in podpredsednik bila sta zadržana — došle goste prav presrčno. Razložil nam je v jedernatih besedab, kak velik pomen ima petje in godba v človeškem življenji. Vsak dober in blag človek ljubi pesem in glasbo. Kadar čujemo lepo vbrane glasove, pozabimo na zemeljske težave in trpljenje, naša duša vzdigne se kvišku, kjer ni nadlog, nego veeno, rajsko veselje. In istinit je pregovor, ki pravi: ,,Rad ostani, kjer pojo, fludobni pesmi nimajo." — Prelepim besedam ljubljenega našega dekana sledilo je občno, živalmo odobravanje. Zdaj so stopili tamburaši na oder. Poslušalci jih z glasnim ploskanjem pozdravijo. In prvikrat zadoneli so glasovi po vsem svetu znane pesmi ,,Naprej" od Davorina Jenka. Odkritosrčno izpovemo, mnogo smo pričakovali, a da je mogoče v tako kratkem času toliko doseči, tega veudar nismo mislili! Burno ploskanje sledilo je že prvi točki, ponavljati so jo morali. In tako vršila se je točka za točko; vmes je peval naš vse hvale vreden pevski zbor pod vodstvom vrlega gosp. nadučitelja Jož. Horvata. Tri pesmi so spremljali tudi tamburaši in ravno tukaj ploskanju ni bilo konca ne kraja. In res je, spremljanje tamburic pri petju napravi 6udovit vtis na človeka. Vsakemu poslušalcu se je bralo veselje z obraza. Bila je res poštena, v srce segajoča, nepozabljiva veselica. Taka zabava blaži človeka, vzbudi mu dobre čute, srct^ mu ogreje za našo pravično stvar, za katero se mi tukaj moramo vojskovati že leta in leta. Prav od srca se zahvalimo naši vrli čitalnici, da uam jo priredila takq iepo zabavo, Upamo, da jib še bo brez števila sledilo! Sled- njič pa še smo dolžni pokazati vsemu sloven- skemu svetu naše prve slovenske tamburaše, da rodoljubi poizvejo, da Mursko polje ne spi, mavreč da se zaveda. Njih imena so : Tamburaški vodja Franc Šneider, učitelj na Cvenu (bisernica); Pucorija Franc, posestn. sin na Cvenu (šara); Mursa Jožef, veleposestnik na Krapji (prvi brač); Škrobar Matija, posestn. sin na Moti (prvi brač) ¦ Babič Martin, posestnik na Krapji (drugi brač); Pušenjak Toma, nadučitelj na Cvenu (prva bugarija); Vozlic Anton, posestnik na (Jvenu (berde). Iskreno zabvalo moramo izreči tamburaškemu vodji, gospodu Franu Šneiderju, ki je prvi presadil prelepo cvetico — tamburico iz bratovskega hrvatskega vrta na slovensko zemljo! Dal Bog, da ne bi tota cvetica ostala sama, nego da bi vzbudila pov naši mili domovini mnogo, mnogo sestric! Živeli prvi slovenski tamburaši! Iz Ptujske gore. (N a p i s i. — P o š t a.) Pri nas je čisto slovenski trg in ni najti ni jednega Nemca, ali sploh človeka, kateri bi slovenski ne umel, pa če prideš, dragi bralec, k nam, boš skoro niislil, da si kam na Prajzovsko si zašel, ker boš eital nemške napise, kamorkoli se boš obrnil. Res boš ugledal tudi par slovenskih napisov, pa ti so veemoma tako ponižni in neugledni, kakor da bi se sami sebe osramovali. In naš c. kr. poštni urad? No naravno, da tu tudi niora vse nemško biti, nemški pečat, nemški napisi, in odloki c. kr. poštnega ravnateljstva so napisani, in razobešeni edino le v blaženem nemškem jeziku, ker sicer bi jib Slovenci vendarle umeli. To more vendar vsakega zavednega Slovenca žaliti, če mora v tako popolnoma slovenskem trgu, kakor je pri nas, te nemške kvake vsepovsod čitati, kamorkoli se obrne. — Pa tudi naš gospod poštnai ima svoja posebna, menda tudi po nemškem duhu urejena pravila glede poštnega uradovanja, da če človek hoče v uradnih urah kako stvar iz pošte imeti, mora ga prej v krčmo iskat iti, kakor se je to pisalcu tega dopisa nedavno bilo primerilo, ali pa splob čakati, da se njemu odkod poljubi priti. Ko sem pa jaz drugokrat, ne vedč, da je že tako pozno, nekoliko minut po uradnib urah prišel prašat, če je kaj na pošti za mene, obsula me je gospa poštarjeva zaradi tega zapoznjenja s takimi grdimi besedami, da niso za to, da Vam jih pišem. Vi, g. urednik, vrgli bi menda ves dopis v znani koš. Iz Stoperc blizo Rogatca. (N e s r e č a.) Dne t\. maja t. 1. se je v Sveči, občini Stoperce, v takozvanem Bukovnjaku oblak utrgal in nevihta mnogo škode napravila. V grabnu nad vasjo Razbornik je imel meniški konvent s Ptuja podrtib blizo 800 m. drv. Brune so bile po 6 m. dolge in v piemeru po ll2—i m. debele. Ker je grabeu proti vasi bil z brunami založen, ni imela voda nikacega odteka in je v par minotah tako narastla, da je vzdignila večjidel vse brune in jib proti vasi podila. Bruue so se zagnale s silno močjo v hlev in skedenj posestnika Ignaca Dolenc in mu prvega podrle, druzega pa zelo poškodovale. Gospodinja imenovanega je hotela rešiti še živino, a zgrabi jo bruna, podere znak in voda jo drvi med brunami naprej. Sirota se čez nekaj časa prikaže iz vode, reši se na suho in še si pomaga v bišo, ker pa jo je hlodje preveč zmeč^ kalo, je v pol uri umrla. Marljivo gospodinjo, mater treh malib otrok, smo v petek pokopali. Tudi blapec imenovanega je pal v vodo, pa ves ranjen se vendar smrti rešil. Dvoje govejih živali se je poškodovalo. G-ospodar ni bil doma, ko pa v najbuji plohi priteče, ni mogel zarad obilne vode in nakopičenib hlodov v hišo, moral je celo nesrečo od daleč gledati. Drugemu gospodarju so skakale pri zadnjem delu biše bruue na podstrešje. Vsi posestniki v vasi so več ali manje poškodovani. Vozili so imenovani dan nasekana drva iz grabna, komaj še rešili živino, vozovi pa ležijo, kolikor jib ni voda odnesla, na kosce zdrobljeni okoli. Po travnikih in njivab ležijo brune, ki eno štirje možaki imajo dosti kotati. Tudi kamenja je veliko po polji. Po grabnu se je kotalo po 30 centov težko kamenje. Ker je med nevibto blizo x/4 ure tudi debela toča kapala, je polje in gorice, kar ne od vode, od toče uničeno. Škoda je velika. Iz Veržeja. (Nazaj ali naprej?) [Konec.] Temu je vsemu kriva nazavednost iu ti rfajerberi" so prave nedolžne, zapeljane ovce, ki zaslepljeni od krivega nemškutarskega preroka res mislijo, da je slovenski jezik le za krave in konje. Potrebno je tedaj vzbuditi Ijudi, prepričati jih, da moramo biti ponosni, da smo Slovenci, da nam mora slovenski jezik, v katerem nas je mati učila prye besede izgovarjati, nad vse mil in svet biti. Kadar bodo vsi naši tržani tega prepričanja, tedaj se bo tudi g. ,,hopman:1 uveril, da v slovenskem Veržeju ni zemljišča za nemškutarske koprive. Najboljši pripomoček, da se slepcem odprejo oči, bilo bi ,,bralno društvo," katero ravno zdaj snujemo. Večina naših tržanov se zaveda svoje slovenske narodnosti in tudi med našo mladino je veo takih, ki so ponosni, da so Slovenei. Tisti te daj, ki imajo priložnost in ki se aami zavedajo, naj bude svoje brate. Tudi okoliL-ani, ki so gotovo razžaljeni zaradi one ,,fajerberske" nemškutarske neumnosti, naj stopijo z nami v eno kolo in naj bodo prepričani, da so tudi med nami ljudje, ki se ne sramujejo svojega rodii. Upamo tedaj, da bodo Veržejci in okoličani v velikem številu pristopili k ,,bralnemu društvu," katero nam bode podajalo dobrih slovenskih knjig in katero bode netilo ljubezen do naše Ijube slovenske domovine. Bog daj, da bi v kratkem zamogel poročati o dobrem uspehu v našem podjetji. Iz Slivnice pri Mariboru. (Naš mirodvor) moral se je povekšati in novi del navoziti. Dne 22. maja vozila je Hotinja in Orehovec, pri kopanju pa ao zemlje preveč podkopali, zato se je breg vsul in je neko deklo globoko zasulo, da je precej dolgo časa trpelo, preden so jo izkopali. Siroti je eno nogo celo pretrlo, glavo in prsa pa tudi močno poškodovalo, in težko, ie bo pri življenji ostala. Pri tem delu ae je že lansko leto enkrat zemlja vsula ia eno osebo nekaj poškodovalo. Župan Loschnig je delo nadzoroval in kakor slišimo, se je že več nesreč zgodilo, katere je več ali manj malomarnost županova kriva. Pri volitvah za liberalno stranko je pa župan jako skrben in ni nikoli malomarnost, kar se mu očita. Iz Radvanja. (Občinski odbor)občine sv. Primoža nad Muto je v svoji seji dne 17. sušca 1890 enoglasno sklenil, prečastitega gospoda Jurij Galuna župnika pri sv. Jerneju v Radvanjih vsled zaslug, katere si je pridobil za cerkev, za šolo in posebno za občino, ime novati svojim častnim srenjskim udom, ia je dotično diplomo na den sv. Jurija, to je, dne 23. aprila 1890 omenjenemu mu po slovesni sv. meši izročil. Srenjčan.