Slovanski ostanki v dolini Anniviers. Spisal Davorin Trstenjak. V dolini Anniviers (Einfisch, Fischthal) v kantonu valliškein na Švicarskem živi narodič, čigar slovanska narodnost se je še le v novejših časih odkrila. Ker imajo ljudje navado, uživati sirovo povojeno meso, mislili so nekteri ethnografi, da so to ostanki Hunov, Froebel pa je hotel v njih najti ostanke onih Magyarov, ki so št. gallski samostan razdrli in se obrnoli potem proti Italiji. Drugi so hoteli iz krajnih imen: Mischabel, Iserabel sklepati, da so potomci onih Saracenov, ki so leta 942. v Provenfi razsajali in se bili pre od ondot vrinoli v doline švicarskih Alp. Ali obrazi prebivalcev anniviersske doline ne pričujejo za semitsko njihovo pokolenje. Nekteri švicarski pisatelji so začeli trditi, da so Anniviersčanje potomci starih Keltov, češ v njih narečji se nahajajo sledovi keltskega jezika. Preje nego dokažem njih slovansko narodnost, hočem narisati nji- hovo življenje po popisu, kakoršnega najdem v časniku: „Revue Suisse". Anniviersčanje so pastirji, vinorejci in poljedelci. Vsako mladoletje se podajo iz svojih hribov v dolino, da v vinogradih delo opravijo. Po tem pride setev, in dasi je ravno zaradi nerodovite zemlje to delo truda- polno, pridelajo vendar prav lepo rž. Ko se meseca junija raztali sneg, ženejo svojo živinico na planinske pašnike. O kresu pride njih župnik na planino in blagoslovi ondi njihovo živino, da jej ne škodujejo hudi duhovi. Tudi med slovenskim narodom vlada prazna vera, da copernice najrajši na kresovo zahajajo živino. Za blagoslovljenje dobiva župnik vse mleko, ki se je bilo isti dan namolzlo, in gospodinje mu še napravijo poseben, prav okusen sir. Ženske zapustijo o kresovem planine in se podajo v ravnino sena kosit; Anniviersčanje ne poznajo koscev, marveč le kosokinje. Pastirji zahajajo večkrat s planine v dolino v crkev in se vračajo z venci, ktere jim spletajo prihodnje tovaršice v življenji, nazaj k svojej čredi. Ko je v dolini košnja opravljena, obiščejo žene zopet svoje možake pastirje in se vrnejo še le takrat nazaj v dolino, ko se začne žetev. Po opravljenej žetvi podajo se ženske na planinske senožeti, in potnik jih lahko gleda nastavljene od planinskega podnožja do ledovuika, kako urno in marljivo sučejo kose. Pri Anniviersčanih je žena robkinja moža, kar Aber ich hatte nicht geglaubt, dass Herr Graf dieser besehrankten Idee vom Patriotismus anhangt. Er nennt sie „Krainische Volkslieder". Als wenn die Krainer eine eigentbiimliche Menschenra^e waren. Ich hab' mich schon oft ausge- sprochen miindlieh und brieflioh, dass die Volker nur durch das gottliehe Zeichen der Sprache, nicht aber durch willkurliche polit. Grenzen geseliieden sind." je tudi nekdaj bila in je še zdaj na pr. pri Srbih in drugih Slovanih. Tudi ta okoliščina pričuje za slovansko pokolenje Anniviersčanov. Proti koncu meseca septembra zapuščajo pastirji planine in se bli- žajo k svojim šalašem (Sennhiitten). Vzamejo pa seboj napravljeni sir, in zadnjo nedeljo meseca septembra obhaja se sirov praznik. Od vsakega šalaša dobi župnik kolač sira. Kolače nesejo v procesiji v farovž, godci naprej, in dosluženi vojaki oblečejo svojo uniformo. Ko so sirove kolače poklonili župniku, podajo se v crkev in tam prav pobožno molijo. Tudi v tej navadi se vidi takoj slovanski značaj. Po sirovem prazniku se začne trgatev. Mošt zanesejo v hrame, ki ob vznožji hribov stoje, in tam se napravlja po Švicarskem znani „Eiswein". Po trgatvi spravljajo jarino. Med tem pa se že po gorah zima prikaže, in živina se žene v dolino, vendar ljudstvo še ne pride vse iz planine v dolino nazaj. To se zgodi še le meseca januarja, v kterem se občinski računi polagajo, ženitve sklepajo, moški pa na lov zahajajo. Po zimi ženske predejo in si vso obleko same napravljajo iz raše- vine, moški imajo delo v gozdih, a gozde štedijo prav previdno, da jim nikdar lesa ne zmanjka. Ker so Anniviersčanje delavni in štedljivi, so tudi premožni, in ker so v jedi in pijači zmerni, ostanejo prav krepki in zdravi, črni kruh, suh sir, polenta, to je njihova navadna hrana. Kruh trikrat ali štirikrat skozi leto spečejo, z eno peko segnejo do 4 — 5 mesecev. Meso uživajo le po nedeljah, in sicer sirovo dobro povojeno, vino se pije le ob žetvi, žganjice pa ne poznajo. Načina njihovega življenja ne moti nobena civilna, nobena religiozna svečanost. Velikih pojedin, krstitkov, ženitvanjskih gostij itd. ne poznajo; edine s e d m i n e se morajo obhajati, in takrat se vina obilno iztoči in dosti poje. Tudi tukaj se še vidijo ostanki slovanskih šeg iu navad, na sedmine še zdaj slovanski narod mnogo drži. Pogrebi se tak6-le opravljajo. Truplo mrličevo položi se v trugo, ktera se iz štirih desek napravi. Žlahta pride v b e 1 e r u h e oblečena v hišo, v kterej mrlič leži, iu narekuje mrliča. Tudi pri polabskih Slo- vanih je bila navada, kakor letopisci sporočujejo, obleči se v belo oblačilo, kedar se je žalovalo za mrtvimi, in narekovanje je še zdaj navadno pri istranskih Hrvatih in drugih Slovanih. Ko so mrliča pokopali, gredo vsi navzoči na sedmino, in tam se tako dolgo jč in pije, dokler je kaj na mizi. Vsak otrok iz vasi dobi, ako je odmolil eden očenaš za dušno izveličanje mrliča, kupico vina, kos kruha in sira. Pri sedmini si razdelijo premoženje umrlega. Tudi ta navada še živi pri nekterih slovanskih plemenih. Neveste se „zaarajo", kakor pri Slovencih. Ako eden zakoncev od- stopi, mora dvojno „aro" plačati. Poroka se vrši v kakej kapelici vjutro zgodaj, a stariši ne pridejo k poroki, kar je tudi na več krajih pri Slovencih navada. Župnik dobi žepno rutico za dar. Pred polstoletjem je bilo tudi še v mojem rojstnem kraji v navadi, gospoda kaplana obda- rovati z robcem ali z robačami iz tankega platna, ktere je nevesta napredla. Staroslovansko zadružno življenje se je tudi pri Anniviersčanih ohra- nilo. Ljudje hranjujejo živež za 4 ali 5 let v občinskej žitnici. Tudi vino je tako shranjeno, in mnogokrat se v tej dolini nahaja vino po 30 let staro in sir po 10 — 15 let star. Anniviersčanje ne poznajo v svojih rodbinah nobenih predpravic. Posestva se. enako razdelujejo med vse otroke in tudi žhina; in tako najdeš lahko 10 let stare dečke in dekleta, kteri ti pravijo: To je moje polje, to je moja krava. Kar se tiče nravnosti, so Anniviersčanje prav pobožni; tatvina jim je neznana, nezakonskih otrok najdeš sila malo, pravde razsodi župnik ali pa občinski prokurator. Župnik ima velik upliv na svoje ovčice. Ce hočejo dekleta na zelenej trati rajati, morajo ga poprej dovoljenja prositi. Kvartanje je ostro prepovedano, in v celej dolini ni oštarije; zato tudi ne srečaš nobenega pijanca. Če bi se mlad fant udal pijančevanju, izobčili bi ga takoj, in dekle, ktero je grešilo, mora v crkvi očitno pokoro delati. Mnogo vraž in prazne vere še je ohranil ta pridni narodič. Ako se lisica sredi vasi prikaže, mislijo, da bode vas pogorela in kak hudobnež ogenj natoril. To prazno vero [sem našel tudi pri Slovencih. Verjejo tudi, da mrtvi po noči domu prihajajo; zato jim pokrijejo mize in na mize postavijo jedila, da jih uživajo. Enaka vera vladala je tudi pri štajerskih Slovencih. Na Dušno se večerja ne použije vsa, marveč pustijo se ostanki za verne duše v vicah, češ, da one to noč domu hodijo. (Konec pride.) Jarnikova zapuščina. Priobčuje J. Sclieinigg. VIII. 14. Omenili smo že, da Jarnik ni nasprotoval metelčici, in v dokaz navedli celovške odlomke, ki so pisani z ovim pravopisom. Beri prvo spodaj natisnenih pisem, iu jasno ti bode kot beli dan, zakaj ni Jarnik dal Etymologika tiskati z metelčico. Celovški tiskar in založnik ni namreč imel novih črk!