Vpliv narodnega učitelja na šolsko in Ijudsko omiko. (Pri 3. zboru okrajnega učiteljskega društvn v Ljutomeru govoril .1. L.) Bilo je v nekih šolskih počitnicah, ko sem se v Ljubljani sošcl z nekim višim mornarskim častnikom. Ta je bil doma v neki vasi naG. Deset let že ni bil v svojem kraji; služba njegova mu tega ni dopustila, akoravno bi bil to rad večkrat storil, kajti kot domoljuba zanimale so ga vse zadeve v domači vasi in deželi. čez deset let prišedši zopet v svoj rojstni in doraovinski kraj — našel je mnogo mnogo sprememb. Veliko nekdanjih znancev in prijateljev, več sorodnikov njegovih krije sedaj černa zemlja, ko so se še pri njegovem odhodu veselega življenja in dobrega zdravja radovali. Tudi več vnanjih spromenib pri hišah, hramih, posestvih i. t. d. bile so došlemu domačinu nova prikazen. Vsemu temu se naš omikan gospod še ni toliko čudil, kakor duševni spremembi svojih rojakov v minulih desetih letih. Kaj pa se je s kruečko mladino, lnladenči. raožmi i. t. d. v tein času zgodilo'? Ali so morda vsi kraečki inladenči te vasi postali dijaki viših šol, ki učenost z veliko žlico zajemajo, in možje kmetje pa učeni doktoriV Ne, tako daleč še niso dognali. Torej poslušajte! Pred desetimi leti, ko je naš gospod od doma v tuje kraje na morje in prek morja odrinil, bilo je prebivalstvo omenjene vasf, akoravno bistre glave — še v veliki nevednosti. Nihče skoraj ni znal brati ali pisati. nič niso znali o vesoljneni svetu in drugih rečeh, ktere se tirjajo dandanašnji že od vsakega človeka. še v naukih sv. vere niso bili dobro podučeni. In od kod, za Boga, naj bi bili vzeli te znanosti? Šole niso imcli, učitelja ne, z duhovnikom prišli so le nmlo v dotiko, kakor je to v samotnih krajih sploh navada. Po odhodu našcga slovenskega mornarskega častnika pa sezidajo v tern kraji lepo šolsko poslopje — in kmali dobe tudi učitelja — in sicer pravega, dobrega, izverstnega učitelja. Mož, čedne teidne postavc, dobrega zdravja, bil je okoli 25 let star. Ni bil visoko šolan, po šolskih klopeh ni veliko hlač potergal. Dve latinski šoli in enoletna učiteljska pripravnica, to je bilo vse njogovo šolanje. A bil je tako marljiv in vnet za učiteljski stan, da si je pozneje pridobil veliko lepih znanosti, ktere je potem djanjsko in prav spešno rabil v šoli. Imel je pravo Ijubezeu do mladine; kdor je ž njiin le enkrat v dotiko prišel, le enkrat ga čul govoriti z njegovim posebno milim glasom in gledal v njegove uiile oči, — ta je moral v njeui spoznati blago dušo, ki je ravno v šoli med nedolžno mladino na naj priličnejšem mestu. In to je res bil, kakor nam kaže vspeh njcgovega delovanja skozi 10 let v naši vasi. Bil je tii on učitelj skoraj vsem stanovalcem, rnladim in stariai. V vsakdanji šoli podučeval je 5—13 let stara deca, v nedeljsko šolo dopoldne so dohajali 12—16 letni dečki in dekline; in po božji službi popoldne povabil je druge odrasle inladenče in inože. Tako je blagi mož delal skozi 10 let dan za dnevom, nedeljo za nedeljo, in sicer vedno iz take ljubezni do mladine, do ljudstva, ki je družila v sebi poterpljcnje in marljivost. In kakošen je bil nasledek tegaV Kakošen vpliv je imelo delovanje tega narodnega učitelja na šolsko in ljudsko omiko ? Mladina je rastla ne samo v starosti, tenmč tudi v lnodrosti in kreposti, kakor se v sv. pisniu o zveličarju bere. Vsa vaška mladina naučila se je brati, pisati in od raladine ali tudi naravno od učitelja naučili so se tudi odrasli. In še, kar več velja, obračal je naš učitelj svojo veliko pazljivost na razne oddelke kmetijstva. Več šolskih ur bilo je odmenjenih samo knietijstvu že v vsakdanji šoli; ob ncdeljah se je pa sploh le o kmetijstvu naj več govonlo. Šola dobila je več učnih pomočkov, mala kmetijska orodja izdelovali so otroci sami. Pri šoli bil je lep vert za sadjerejo; v njem so se otroci djansko urili v teni nauku. Pa tudi doma so deca si narejala drevesnice. Pri šoli bila je tudi šolska in farna bukvarnica, iz ktere so si mladi in stari marljivo izposojevali lepe in podučne slovenske knjige. Učitelj je z duhovnikom delal v lepi složnosti; drug druzega je podpiral. Župnik so marsikteri krajcar darovali, da so se revnim šolskitn otrokom kupile šolske rečf, pa tudi obleka, obutalo itd. Učitelj je rad dohajal v prostih urah k srenjčanom, ter jim pripovedoval razlicnc novice, ki jih je zvedel iz knjig in časnikov, Dajal jim je lepe nauke, kako se mora ravno slovenski kmet povzdigniti na boljše materijalno in duševno stanje. Da se pervo doseže, priporočal jim je umno knietovanje in varčno gospodarenje; da se duševno povzdignejo, svetoval jim čitanje knjig in časnikov slovenskih. In res, dobri kmctje vbogali so ga. Veliko število se jih jc vpisalo v družbo sv. Mohora, in več jih je bralo slov. časnike. V desetih letih jc pa to storilo veliko spremembo pri ljudstvu. Vse obnašanje — pred še surovo — bilo je drugače, narareč bolj omikano in vljudno, ves govor srenjčanov lepši in pravilnejši in njih znanosti o svoji narodnosti in pravicah, o politiki, vesoljnem svetu i. t. d. bile so veče in jasnejše. Ob nedeljah se niso več toliko v kerčmah zbirali in ne razsajali, bili se in morili, marveč bili so zbrani pod domačo lipo, ter razgovarjali se o tem in unem in vraes popevali mične slovenske pesmi, naučene od učitelja. Dcca niso divjala po ulicah vaških in se ne skrivala pred došlirai gospodi; ampak vljudno so otroci pozdravljali duhovne gospode, učitelja in župana ter druge gospode, ki so sim ter tje v vas dohajali. Ravno tako lepo so storili pri prihodu našega gospoda častnika. Ta je pa imel tudi veliko vesclje nad takošnim napredkom svoje doniačevasi, inspoznalje, da ješola z učiteljem, učitelj zduhovnom vred vse to učinila. Svoje veselje izrazil je s tem, da je šoli daroval več učnih pomočkov in šolo vpisal kot dosmertno v družbo sv. Mohora i. t, d. To je pač lep zgled, kako velik dobrodejen vpliv iraa naroden učitelj na šolsko in ljudsko oiniko! Bog daj še več takih mož našemu potrebnemu slovenskemu narodu!