RIMSKI
ČETRTI TEČAJ
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ
profesor bogoslovja.
V GORICI.
1ULARIJAN9KA TISKARNA.
1892.
mesec.
ip=Jr=-
Obseff.
Srce i....................................................
Bodi luč ! — slaviteljem Komenskega ! /. Prevelika gorečnost o slavljenji Komenskega. 2. Komcnsky se je ulil od — jezuitov 1 j. Se da ločiti Komen sky-ptdagog od Komensktga-her etika ? 4. Komensky ni ndiak ua.ili uiiteljev, ni ..stvaritelj danah/je pedagogike". Kasprot*
stvo mej Lindtnerjem in Komenskim....................................
Učenost p a modrost. Dalje................................
Nekaj misli o socijalnem vprašanji. . .	,
Slovenski roman. /. O romanu sploh........................................
Narodnost. Karodni genij slovanski. .....
Husov občevanje z Rimom.
Slovenskim dijakom.
Raznoterosti : Jeacn izmed „/>resdomoviuciV. — ..Liturgični jeziki"._______
/'podporo mladim pisateljem. ••■...
~~ -* ■
Na znanje.
Tiste ljubljanske gospode, katerim smo do zdaj list .•brezplačno pošiljali iz Gorice, prosimo, da bi odslej ponj hodili v ,, Katoliško Bukvarno“, kateri smo tudi poslali .njih -imena.
One . gospode naročnike, kateri niso še poravnali dolga od prejšnjih let, spet opominamo, da bi blagovolili to' storiti kar hitreje.
- "H> Hi*—
'v'
. ■	!	!	'■ v ■:	’	•'	i
Listnica vredništva.
; 1
P- v L. — Vprusas, kako to, da na Goriškem vedno še spimo. Ne pozna? -naših pzmer. Tlači nas mrtra — needinosti, mora — katoliškega liberalizma! Da, s tem -sem označil naš položaj ! Za može, ki govorijo pri nas besedo v javnoSfi, 'na Slovenskem liberalizma — ni! Vi, ki Vam je v glavo padlo, skjicavati kato--liški shod — ste nezreli politiki, v ogenj hodite nad vraga, ki ste si ga saini nasnovali v razgreti domišljiji !..„ Pustimo jih — Vi pa pogumno naprej ! Vmakniti se nam morajo sovražne sile — — pogajanja, kompromjtov ne poznamo! . . O -edinost?! Uil sem v kratkem Času dvakrat na Kranjskem, in obakrat sem se na lastne oči prepričal o edinosti, o slogi, o bratovski ljubezni, ki Vas veže.-ZVeru v iideale je znova, v meni oživela.. Da, akoprav se od časa do časa zdi, kaker Ui
str.- tag
„ ij6
14S
„ ibr 17cr
»	176
n iSj „ jSj
Srce.
Filozofično-kritično razmišljevanj e pred katoliškim shodom.
Povod temu razmišljevanju je dala slovenska prestava de Amicisovega „Cuore“, s katero je nedavno v štirih drobnih zvezkih Slovence obdarila učiteljica Janja Miklavčič. Vže pred tremi leti se je razneslo, da namerjavajo v Ljub-ljaui na svitlo dati Amicisa v slovenskem jeziku. Mi smo takrat podvizali koj v I. zvezku svojega lista Amioisovo „sree“ Slovencem osvetiti ter smo pred vsem opozarjali na protiavstrijski, revolucijonarni duh, ki na nekaterih mestih veje v tej knjigi. Naš opomin, zdelo sc je, ni ostal brez vspeha: de Amicis se ni izdal: spoznalo se je, da treba, preden se izda za avstrijske Slovence, dotična mesta izpustiti ali predelati.
Te misli je bila tudi gospodičina Janja Miklavčič, katera je kot c. kr. učiteljica najbrže tudi vedela, da ni spodobno niti varno ljudem, ki jedo cesarski kruh, širiti ideje protieesarske: izpustila oziroma predelala je dotična mesta.
Z avstrijskega stališča moramo učiteljico Janjo Miklavčič hvaliti; a poleg Avstrije poznamo mi tudi katoliško cerkev, in poleg avstrijskega stališča smatramo za potrebno vedno in vselej ozirati se na stališče katoliško, to pa tem bolj, ker avstrijska ideja je s katoliško tako spojena, da po našem prepričanji mora Avstrija, ako je ne oživlja katoliška ideja — propasti,
Mi smo vže pred tremi leti rekli : de Amicis je fra-mason; kot razumen mož, se gotovo svojega masonstva zaveda ter je brezdvomuo toliko dosleden, da ni tudi v svojem slovstvenem delovanji nezvest ložinim načelom. In ravno zato njegova dela, pred vsem njegovo „Srce“, toliko proslavlja in priporoča v Italiji tisto časopisje, katero služi svrham masonskim.
Naša kritika tedaj o masonskem „Srcu“ je bistveno
ista, kaker smo jo izrekli pred tremi leti — le bi jo radi nekoliko dopolnili.
Stališče v de Amiofsovem „Sreu“ (namreč od Janje Miklavčičeve avstrijskega sovraštva očiščenem „srcu“) je stališče čisto naravno. V njem ne nahajamo sieer nič nenaravnega ali pozitivno slabega, tudi nikakih direktnih napadov na krščanstvo — o poslednjem se molči in se je prezira, kaker bi ga sploh ne bilo .... a ravno to je, česar ne moremo odobravati, kar odločno obsojamo. Po krstu so se naši otroci prerodili iz čistih ljudi v otroke Božje, v dediče nebeškega kraljestva: kot takim jim je postavljen čeznaraven, čez čl o veš ki smoter, po katerem morajo težiti. V čisto naravni zemlji pa ne morejo rasti čeznaravne cvetice ; zatorej je Bog otroke po sv. krstu ob enem iz narave presadil na čeznaravna tla katoliške cerkve. Na teh tleh morajo rasti, iz teh tAl poganjati, na teh se mora razvijati njih življenje, da jih pripelje v nebesa. To, edino to je tisto stališče, s katerega moramo določevati vzgojo naših otrok. Ta tla je pa postavil Jezus Kristus, ali prav za prav ta tla so Jezus Kristus1), skrivnostno živeč v svoji cerkvi. Tej cerkvi, temu skrivnostnemu telesu Kristusovemu, se pri krstu vcepijo otroci: v tem torej morajo ostati, ako hočejo, kaker mladika na trti, obrajati sad večnega življenja ... To je naše, katoliško stališče. Ker tedaj de Amicis tega stališča ne pozna, ker je prezira, zanika, zato ga odločno obsojamo in ne moremo dovolj obžalovati Janje Miklavčičeve početje, ker ž njim se namerja našo mladino, naša srca, ki za mladino gore, odvračati od Jezusa Kristusa, od nebes.
Od Jezusa Kristusa, ljubeznjivega Deteta, največega prijatelja nedolžnih otrok, nam ne podaje framasonsko Ami-cisovo „srce“ ničesar. Krščanstvo je iz njega izključeno, naturalizem je njegova vera. Pa ne da bi v njem iskali oni čisti naturalizem, kateri, dasl taji Kristusa, priznava, se klanja Bogu — ne, tudi o Bogu se molči: nagibi h krepostnemu življenju se jemljejo večinoma le iz puhlih fraz čiste človečnosti brez ozira na Boga in prihodnje življenje — k
') I. Kor. 3.
večeniu se Bog omenja še tu pa tam iz nekake pristojnosti ali navade !
Pa gospodičina Janja Miklavčičeva sama je dovolj tudi za Slovence, kateri imajo oči in hočejo videti, označila preloženo Amicisovo „srce“ poklonivši je „v znak posebne vdanosti14 znanemu kristijauu — brez Kristusa, Josipu Stritarju, kateri nam je tiste čase pridigal kristijanstvo, kristi-jansko ljubezen brez vere v Jezusa Kristusa: ta Stritar je tudi Slovence prvi opozoril na Amicisovo „srce“. Vedel je zakaj.
Da je pa učiteljica Janja Miklavčič svoje Amicisovo „srceu tako vljudno poklonila Josipu Stritarju, znanemu aposteljuu masonskega ljubezni-evangelija mej Slovenci, le predobro označuje duh, kateremu se pokori naše ljudsko učiteljstvo in šolstvo, duh, kateri se vzgojiteljem našega naroda vceplja na državnih učiteljiščih, osnovanih na podlagi Lindnerjevega herbartstva: z enega ali drugega teh učiteljišč prišla je najbrže tudi Janja Miklavčičeva !
*
* *
Pustimo našo prelagateljieo — pa preidimo k predmetu samemu, k modernemu masonskemu „srcu“. Nam se zdi, da tisti, ki hočejo vzgajati srce naše mladine brez Srca Kristusovega, ne delajo le nekrščansko, ampak ne poznajo niti zgodovine niti človeškega srca samega.
Srce je sedež ljubezni in se torej navadno, v nepravem pomenu, jemlje za ljubezen samo ; zatorej je v mladini vzgajati srce isto kar vzgajati jo k ljubezni. Ljubezen pa se užge le z ljubeznijo. In te ljubezni iščejo naturalistični otro-koljubi povsod — le tam ne, kjer se nahaja vsa in nedeljiva — v Srci Jezusa Kristusa. Kaj je ljubezen brez Kristusa? Stritar je, če se ne motimo, govoreč ravno o „srcu“, rabil za „frazo“ slovensko „puhlico“. — Ljubezen, brez Kristusa je — puhlica, zvok brez smisli, brez vsebine !
Yboga narava brez Kristusa — kako gola se nam kažeš, kako mrzla ■— brez srca! Dovolj opomeniti predkrščanske dobe z nečloveškim robstvom, s krvavim mesarjenjem, s katerim so si stari pasli oči pri gladijatorskih igrah,
182	SRCE
dobe, ki za bolnika in vbožea ni imela solze ... A imela je morda za otroke gorko srce?! Doba, v kateri zakona ni družila ljubezen, ampak mesena pohotnost kako bi imela srce do otrok ? Doba ta je otroka smatrala za brezpravno stvar izdajaje ga na milost in nemilost oblasti očetovi : ta doba je otroke izpostavljala, v vzgojo jih oddajala — sužnom! 0(1 kod pač, da apostelj očita poganom, da so brez čustva ? Srce jim je bilo zamrznilo, srca niso imeli ! . .
V Kristusu, včlovečenem Bogu, se je človeštvu razodelo srce, sedež neskončne ljubezni Božje. To srce je zemljo spet ogrelo. Bo vplivanji njegovih gorkih žarkov otajal se je led sovraštva, v zakon se je vrnila ljubezen, vbožec se je povzdignil k enakopravnosti z bogatinom: človeštvo se je vrnilo — k srcu. Kako pa je Srce Božje ljubilo še le otroke! Učenci so matere, prinašajoče svoje otročiče h Gospodu, odganjali; a on se je vznevoljil in zavrnivši učence otroke božal in blagoslavljal rekoč : „Ne branite jim k meni priti, ker takih je nebeško kraljestvo“ ! Otroke je postavil za vzor krščanske popolnosti z besedami: „Kdor sprejme enega teh malih v mojem imenu, je kaker bi mene sprejel" — s temi besedami nam je naložil skrb za otroke kot najslajšo dolžnost, za katero bomo dobili od njega samega plačilo. On je starišem in vzgojiteljem v otrocih pokazal angelje v človeški podobi, za katere moramo kot za najdragoceneji zaklad skrbeti, jih spoštovati, ljubiti. Je li mogoče, kdor bere to preljubeznjivo ravnanje Kristusovo, je mogoče, da bi se mu srce do otrok ne ogrelo, da bi mu solza najčistejše ljubezni do njih v očeh ne zaigrala ? Da, Kristusovo Srce je omehčalo človeška srca do otrok, je ogrelo in ogreva tiste nebrojne čete Bogu posvečenih mož in devic, ki so svetu, ki se zakonu in družinskemu veselju odpovedo, da jim je mogoče s celim, nedeljenim srcem otroke ljubiti.
Srca Zveličarjevega masonstvo ne pozna — a poznati bi je morala slovenska učiteljica, poznati šola slovenska ....
Toda počasi! . . Res, da stari vek ni imel srca, a ima je novi vek, vek čiste človečnosti, poreko nam naši šolniki,
katerim prerok Lindner pripoveduje, da je še le z reformacijo izšlo Evropi solnce prosvete. Kar je pričela reformacija, dovršila je revolucija. Ti dve ste razgnali srednjeveške megle : nam še le sije čisto solnce — resnice in ljubezni!
Mi govorimo le o poslednji — o ljubezni. Reformacija je evropsko človeštvo odvrnila od Brca Jezusovega, v revoluciji prikipelo je sovraštvo proti Jezusu do vrhunca: revolucija s svojimi idejami od 1. 1789 pomeni — omrzenjo človeških src, pomeni vpad ljubezni. Revolucija je razdražila ljudsko strast, oborožila brata proti bratu, narod proti narodu ; revolucija je v kratkih letih pogoltnila milijarde cerkvenega in samostanskega premoženja, katero je v dolgi vrsti stoletij nakopičila krščanska ljubezen, od katerega so živeli reveži in zapuščeni; revolucija je iz samostanov pregnala Bogu posvečene može in device, ki so iz čiste ljubezni žrtvovali se blagru bližnjega, ona je samostane napolnila — z vojaki in s pomnoženo vojsko naložila kmetu neznosen davek . . .
Pa za šolo je masouska revolucija imela „srce“!? Ironija ! Ona je, izbacnivši Kristusa iz javnega življenja, šolo iztrgala rokam sv. matere cerkve ter jo podržavila. Podržavljen je šole pomeni pa vgasnenje ljubezni v vzgoji. Država nima, ne more imeti srca. Ne trdimo sicer, da ni državnega učitelja, ki bi ljubil otroke — vender neovrgljivo ostane, kar uči apostelj : državna oblast nosi meč, maščeval-ka za onega, ki slabo dela. Meč poraja strah, ne ljubezen. Ljubezen, požrtvovalno ljubezen vceplja v srca le cerkev. Država ni deljiteljica posmrtnih, čeznaravnih dobrot, in torej ne more z njih obetanjem nagibati, navduševati: nji drugega ne ostane, nego časno, zemeljsko plačilo. Nagibok v njeni vzgoji ni tedaj ljubezen, ampak koristnost. Država svojim vzgojiteljem delo plačuje, katere potem takem pri vzgoji več ali manj nagiblje plača, skrb za kruh, torej ne ljubezen, ampak lastna korist. Srca ogreva le cerkev z ognjem, ki ga jo na svet prinesel Jezus Kristus. Ljubezen brez Jezusa Kristusa, ljubezen čiste človečnosti -  je beseda brez pomena, je „puhlica". Najvišega pedagogiškega pomena je celibat, ki ga je katoliška cerkev vvedla v človeštvo. Bog je dal človeku srce, da ljubi, in srce mora ljubiti. V zakonu
ljubi človek izvoljeno nevesto, ljubi otroke : prav, sveta je ta ljubezen! A ljubeč družino ne more, vsaj ne z enako močjo, ljubiti bližnjega — srce je razdeljeno. In tako tudi srce, tudi ljubezen najplemenitišega vzgojitelja, ako se je zavezal v zakon, ostane razdeljeno : kdor je poklonil srce ženi in deci, ne more ga darovati učencem. Vzemimo temu nasproti katoliškega duhovnika, vzemimo redovnika. Zaobljubil se je Kristusovi nevesti, sv. cerkvi. Prost naravnih zakonskih vezi, posveti svoje srce, svojo ljubezen celo in nedeljeno tistim otrokom, v katerih česti, občuduje neskaljeno podobo Božjo. Kako čist, kako blag, kako silen je ogenj, ki ogreva srce katoliškega duhovnika in redovnika (ne govorimo seveda o tistih, ki nosijo le ime duhovnika ali redovnika) do nedolžne mladine ! S kako nežnostjo, s požrtvovalnostjo, potrpežljivostjo gojijo redovnice izročene jim sirote !
. . . Vemo, da je vse šole, od najnižih do najviših, vstano-vila cerkev —- in sicer ne z davki podložnikov, ampak s prostovoljnimi darovi in vstanovami krščanske ljubezni. Sedanjih šol ne vstanovlja niti vzdržuje ljubezen, ampak postavno naloženi, eksekutivno iztirjam davek — strah.
To je „srce“ masonske Evrope, srce Amioisovo do otrok, gospodičina Janja! Pa ne le da Kristusovega srca j masonstvo nima, ampak ono otroke odteguje še celo tistemu srcu, kateremu jih je narava sama izročila, da se ne njem ogrevajo — od srca materinega. .Da, v koga smislu, po koga želji se nežna deca, vzgojena- od katoliških starišev, poganja v brezversko šolo, da ji v tej omrzne srce do roditeljev ? Kdo je tisti, ki tako strastno razširja idejo otroških vrtov, ki hoče to vstanovo za vse otroke narediti celo obvezavno, da bi se tem potoni vže otročiči dveh, treh let trgali od srca materinega ? Kdo dela na razrušitev katoliškega zakona, da bi tako zamoril ljubezen mej možem in ženo, z njo ljubezen roditeljev do otrok? Vse to	uamerjajo, na vse to delajo tisti masoni, v katerih imenu	je	pisal	de	Amicis, po
katerih propagandi se razširja knjiga njegova. In taki ljudje govorijo o ljubezni do človeštva, o srcu do mladine ! Celo „srce“ Amicisovo — rečemo g. Stritarju na Dunaji — ni nič več nego „puhlica“ od konca	do	kraja.	In	gospodičina
Janja Miklavčič tega ni vedela ? !
Pa ona tega, rekli smo vžc, vedeti ne more, ker je tako vzgojena bila : brez krščanskih načel, sploh brez pravih, jasnih pojmov, vzgojena -— na enem naših učiteljišč!
In prav to je, kar smo namerj avali s tem Spisom : naj bi bile naše besede majhen donesek, v katerem smislu naj bi se razpravljalo šolsko vprašanje na katoliškem shodu. Dotične govornike naj bi vodilo prepričanje, da podlaga, na kateri sloni naše šolstvo, tudi ljudsko, je skoz in skoz ne-krščauska, in da se katoličani se Sedanjim državnim zakonom nikaker in nikdar ne morejo pogajati.
Naj se govori odločna, čista katoliška beseda, ki ne pozna zveze z lažjo. Glas katoliške besede odmevaj daleč okrog ter preženi megle, ki so nam prevlekle duševno obzorje, megle zmedenih polovičnih pojmov, da nam na slovensko zemljo zopet zasije z jasnega neba svitlo, gorko solnee večne Ideje — Jezusa Kristusa.
V praktičnem oziru pa privedi nas to razmotrivanje do trdnega, neomahljivega sklepa: da vstanovimo, stani nas kar hoče, v Ljubljani katoliški preparandij, na katerem bomo vzgajali svojim otrokom učiteljev z načeli, z ljubeznijo, sč srcem — krščanskim ‘)!
*) Ob enem bi se moralo — razume se samo ob sebi — misliti tudi na nov učiteljski list, ki bi se vrejeval po katoliških načelih.
Dr. Mahnič.
Bodi luč! - sMteljem Komenskega!
Nevednost — najdraža reč.
1. Prevelika gorečnost v slavljenji Komenskega. — 2. Komensky se je učil od — jezuitov! — 3. Se da ločiti Komensky-pedagog od Komenskega-lieretika 'i
Slavnosti v spomin Komenskega so večinoma pri kraji; na Slovenskem so dobile dostojen odmev na večeru, ki ga je naše učiteljstvo priredilo velikemu pedagogu meseca aprila v Ljubljani.
Kar se je o priliki Komenskove tristoletnice pisalo in govorilo od avstrijskih učiteljev, posebno na Češkem in Slovenskem, nam žalibog spet živo dokazuje, kako površna je omika, katero dobivajo ljudski vzgojitelji na državnih učiteljiščih, kako strašno konfuzni so nazori tistih, ki so v prvi vrsti poklicani širit luč in prosveto mej veliko množico. Kako daleč smo prišli!
Kar sta zadnjih dveh mesecev v proslavo Komenskega napisala oba organa slovenskih učiteljev: „Popotnik“ in »Učiteljski Tovariš14 — pričuje, da v teh krogih se nima jasnih pojmov skoraj o — ničemer: niti o veri, niti — in najmanj — o filozofiji, niti o zgodovini, niti — o Komenskem samem!
Malo trda je sicer ta sodba, a opravičena. Mi bi slavite-Ijem Komenskega pred vsem zaklicali: Est modus in rebus! Komenskega apoteozo je pa pritiral do vrhunca list, ki si glavo diči s Slomšekovo podobo — „Učiteljski Tovariš44. Da sodimo prav milo, nam se ne zdi posebno krščansko, ali vsaj nad vse breztaktno je, da »Učiteljski Tovariš44 Komenskovo slavnost in moderno šolstvo stika z velikonočno skrivnostjo in s Kristusovim vstajenjem. Pa še več: najsijajniši dogodek v zgodovini našega odrešenja, vstajenje, mora učiteljskemu listu služiti le kot stafaža v proslavo tistega vstajenja, ki je bo narod slovenski v bodočnosti obhajal prerojen in povzdignen po — novi šoli in njenih učiteljih, katerim oče in početnik je Komensky! Da, beročemu „Učit. Tov.44 bi kmalu ne bilo jasno, kdo je veči učitelj in pedagog — Jezus Kristus ali Komensky. O prvem sicer piše <la je slovenskemu učiteljstvu „prvi učitelj44, a koj potem imenuje Komenskega »največega pedagoga sveta" ; opeva ga kot .»učitelja vseh rodov, spasitelja iz duha okov.44 Mi sicer ne vemo, kake „duha okove44 ima tu v mislih gospod slavitelj, a naj bodo katerekoli — strl jih je pred Komenskim za vse človeštvo in za vse čase naš spasitelj Jezus Kristus.
Tudi posebni zgodovinoslovci ne morejo biti naši gospodje u č i telj i-s 1 a vite 1 j i; ker ne toliko slabemu namenu, nego le bolj nepoznanju zgodovine pripisujemo trditev, ki se v obeh glasilih slovenskega učiteljstva nahaja v raznih oblikah, trditev, da ljudska vzgoja in šola pred Komenskim bila je tako rekoč — ničla! Mi namerjamo še v posebnih člankih gospodom učiteljem pojasniti, da so enake trditve neosnov&ne, kajti vže kot kristijani bi morali vedeti, da neprekosljiva vzgojiteljica človeškega rodu je vedno bila, je in bo tista katoliška cerkev, katera je od Boga dobila povelje, da vzgaja na podlagi krščanskih resnic, tedaj na podlagi p o d u k a, vse narode, o b a spola, tedaj tudi ž e n s k e, vse stanove, bogate in v b o g e, ne le za v e č n o, ampak tudi za č a s n o srečo, katera se sploh ne da brez vere niti misliti .
. . za ta pot bi hoteli mimogrede kazati le na tisto Cesko, katero — po svojih ljudskih učiteljih — pred vsem proslavlja Komenskega kot izumitelja vse vzgojeslovne modrosti, in iz katerega listov tudi naši slavitelji zajemajo svojo kritiko in ogenj za Komenskega (dovolj en pogled v miadočeske Narodne liste“). Da je tedaj šola in ljudska vzgoja cvela na Češkem vže pred Komenskim, pred Lutrom, ko je bil ves narod še katoliški, priča nam sam Palacky: „Vže pred husitskimi časi ni bilo na Češkem farne vasice brez šole. In koliko viših šol pri raznih kapiteljnih, samostanih ! Posebno pa govore za katoliško cerkev visoke šole vstanovljene od Karola IV., očeta češke domovine, z odobrovanjem samega papeža. Poglejte po Pragi in široko okolo po domovini! Ostaline starih stavb, slikanj, spisov, katerih husitska burja ni vničila, pričajo nam ; ta mali del, ki je ostal od nekdanje kulture, kliče nam: Glejte, kako visoko se je vspel češki narod, podučevan in navajan od katoliške cerkve !“ ‘)
Če pa ni bilo za časa Komenskega ravno tako, ni bila temu kriva katoliška cerkev, ampak vojske, katere so provzro-čili h u s i t j e in češki bratje. T i, ne katoliška cerkev, so trdili, da vsaka viša izobrazba je hudičeva iznajdba.
Sicer pa Komensky sam priznava, da ni vse njegova lastnina, kar podaja: „ N a j ti je težko — so njegove besede — a najdenemu kaj dodati in je spopoluiti, je laže“. In to je tudi Komensky storil. On prav odkritosrčno pripoveduje, katerih pisateljev se je posluževal. Pri tem bi naše slavitelje češkega pedagoga na nekaj opozorili, česar najbrže še nihče mej njimi ne ve, da slaveč Komenskega slavo pojo — jezuitom! Da, ako vže hočejo, ost te slavnosti obračati proti dobi pred Komenskim, t. j. proti katoliški cerkvi, češ, da ni imela niti enega zdravega nazora o vzgoji, da je duhove držala v okovih, spodobilo bi se tudi povedati, da je lep del Komenskove slave — jezuitski. On
’) Bryuyeh. Jan. A. Komensky str. 1*5.
sam priznava to, v predgovoru h knjigi „Ianua linguarum re-serata“, katera ga je proslavila po celem svetu, kajti bila je v kratki dobi preložena v dvanajst evropskih jezikov in v mnoge azijske: na arabsko jo je prestavil Peter Golius iz Haleba v Siriji; isto tako je bila prevedena v turški jezik, v perzijski, mongolski. „Izvzemši sveto pismo ni bilo knjige, ki bi bila tako razširjena mej narodi na zemlji, kaker Slovana Komenskega Janua linguarum41 ‘). V predgovoru tedaj Komensk.v pravi, da je vzel za p o d 1 a g o t e j svoji knjigi — čnjte in strmite — knjigo nekega jezuita na Salamantukem vseučilišči v Španiji, katero je, ko mu je prišla v roke, strastno, z neizrekljivim veseljem večkrat prebral, in daje njega slavna „Ianua“ le zboljšana izdaja jezuitske „Ianua-e“ !a)
Neopravičeno je potemtakem, da nekateri zlorabijo Komenskega slavnost, da bi ž njo vtajili zasluge, katere ima za vzgojo katoliška cerkev. Priznamo Komenskemu, da je genijalno zbral in vredil mnogo lepega, veliko tudi dodal pedagogiki, da je tudi sam v dejanji izvrševal, kar je s pismom učil, a trdimo, daje katoliška cerkev tudi v ž e pred njim in pred L u t r o m imela zdrave nazore o vzgoji; brez nje b i 111 d i češki brat K o m e n s k y n e b i 1 t o, k a r j e. Njegova pedagogika ni delo enega moža, a m-pak plod — šestnajst katoliških stoletij.
*
* *
') Lindner J. Komensky str. XIX.
'*) Z a čitatelje, ki razumejo latinsko, navedemo tu celo dotično mesto, ker res vredno jo, da bi si jo globoko v spomin vtisnili naši gospodje pisatelji pri „Popotniku“ in „Ueit. Tov.“ ; dosledno bi bilo, da bi, potem ko so slavili Komenskega, tudi trikrat zaklicali: živeli jczuitje! Čujmo tedaj: „Animadverti id paucis ab hine annis, e lesni tis nonnemo, qui uno tašče, complexns linguam latinam totaiu, vulgavit sob titulo collegii llibernici Sa-lamanticae Hispaniarum, „Ianuain Linguarum11, Latine et Hispanice: ubi sententiarnm duodecim eenturiis comprehensa sunt omnia usitatiora La-tinae linguae vocabula, eoqite modo dišlocata, ut nullum eorum, exc*ptis par-ticulis cum, ex. etc., setnel positum reeurrat; unninqiiodque tamen in de-bita co n s t r n ct i o n e et phrasi decora audiantur“. Til pripoveduje, kako so po tej jezuitski .,Ianua-i“ slastno segli najprej Angleži, Francozi, Nemci, potem pa nadeljuje: „Haec cum ad meas quoque venisset manus, avide et ingenti cum voluptate semel et iterum perlegi, im-pense iuventuti gratulans, qnod certiora in dies inbicib illi-tatis subsidia divino inunere concedantur44. Tu navaja ntdostatke te jezuitske „Ianua-e‘t. Potem pa nadaljuje: „>Sed (piia patres isti. tale boe totius linguae compendium primi (tedaj ne Komenšky prvi!) tentarunt, quod inventum est, grate agnoscinius, quod erratum condonanuis benigne. Et qn ia in ve n tis a d dere ut et unins inventi occasione in v enire aliud 11011 aeqne difficile, qu idili ali ud plus ultra moliainur?“
Toda naši slavitelji ne nehajo naglašati, da jim ni v mislih slaviti Komenskega kot heretika, kot nasprotnika katoliške cerkve, ampak le kot — pedagoga.
K temu bi mi prvič opomnili, da je brezmiselno ločevati mej Komenskim kot heretikom pa kot pedagogom, ker vera zavzema celega človeka in določuje vse njegovo mišljenje in delovanje, torej tudi vkoliker se razteza na vzgojo; da, nikjer versko naziranje globoče ne sega nego ravno pri vzgoji1) Predmet vzgoje je namreč človek; ravno vera je pa, ki določuje vprašanja o razmerji človeka do najvišega bitja, o konečnem smotru, kaker tudi o smotru sedanjega življenja. Kaker odgovarja vera na ta vprašanja, tako in po tem se bo ravnala tudi vzgoja človekova. Naravno, da drugače bo hotel vzgajati svojega otroka danvinist, drugače muhamedan, drugače racijonalist, a drugače katoličan ! In tako tudi vzgoja, izvršena po nazorih Komenskega -pedagog a, se ne more in se ne da tako izvršiti, da ne bi se pokorila tudi nazorom Komenskega — h e r e-t i k a. Kdor tega ne vidi, ne ve, niti kaj je vera, niti kaj je vzgoja; a tak ni tudi Komenskega nikdar poznal niti umel duha njegovih vzgojeskivnih naukov! Dovolj razumeti smisel njegove „pausofije“ — in očitno mora biti vsakateremu, kam more pripeljati narode njegova šola. ako bi hoteli strogo izvesti njegove nazore, kateri so njegovi, le ker ni bil katoličan. In mislite pač, da bi se naš pedagogiški svet toliko zanimal za Komenskega ter njega slavnost izkoriščal proti katoliški cerkvi, ako bi njegova pedagogika res ne imela ničesar z vero opraviti! Seveda Komensk.v sam ni mislil na skrajne posledice, ki se dajo izvesti iz herezije čeških bratov in iz pansoflje, teh posledic bi se bil gotovo tudi sam vstrašil; tudi ni vedel, da bo v 19. veku živel rod. Bogu in vsaki pozitivni veri sovražen, rod, ki bo iz preteklosti zbiral le kar ima slabega — a ravno to je žalostna vsoda vseh herezij, da, akoravno se iz začetka na videz tako malenkostno ločijo od katoliških načel, pridejo v teku časa. dosledno se razvijajoč, do popolne negacije vse pozitivne vsebine v krščanstvu. In te skrajne posled ce, ki se konečr.o dajo izvajati iz nekaterih nekatoliških versko-pedagogičnih nazorov Komenskega, posledice, o katerih se njemu samemu niti od daleč sanjalo ni, te so, katerih so se navdušeno poprijeli moderni nje-
') Namen vzgoje je iz otroka narediti sposobnega uda cerkve in države. Teh društev se noben človek ne more izogniti. Nezmiselnost goro-»tasna je bila torej, da je neki ravnatelj v učiteljskem organu, vabeč učitelje slavit Komenskega, priporočal Komenskega verskih in političnih nazorov se ne dotikati. Naši učitelji niso slavili Komenskega, ampak senco njegovo. Oni ne zajemajo iz Komenskega, kar je v njem pozitivnega, ampak kar je negativnega. Posneinalci so krivili njegovih nazorov, katere smo zadnjikrat narisali. Oni vzgajajo, ker brez kat. vere, v zmisln framasonov. Grozno je to očitanje, a — resnično.
govi slavitelji, češ, ideja novodobne, brezverske šole ni naš izrodek, anipak je veliko starejša, čeatitljivša — spočela se je vže pred tristoletji v veleumu Komenskega!
Vbogi Komensky, kam so te privlekli! Ko bi blagi mož slišal, za kaj vse se zlorabi njegovo ime, ko bi vedel, kako morajo njegovi spisi, polni krščanskega duha, služiti v proslavo protikrščanskega. masonskega, modernega šolstva, bi se pač v grobu trikrat obrnil!
Da, slednjič pride še zavezni „Popotnik“ ter jo zatrobi v skupni rog pišoč: „ . . N a š a sedanja š o 1 a n i m a o b č e priznanega n a č e 1 a, k i bi ga ne bil Ko m e, n s k v zagovarjal in priporočal/4
S tem še le so pokazali, da Komenskega niti brali niso, niti sploh nič pravega o njem ne vedo. Njega, ki ga tako zavestno, tako ponosno slavijo, poznajo največ iz Lindnerjeve enciklopedije ali iz enega ali drugega češkega lista!
Da, mi se ne moremo načuditi, kako naši učitelji povzdigujejo Komenskega kot svojega »častitega očaka44, kako se drzne „Učit. Tovariš44 pevati:
,Začrtal pot nam nov.
Po kterem je hoditi;
Kako je vzgajati mladino . . .
Navodov zlatih zlatih nam podaril . . .
A mi najbolj Te počastimo,
Da skušamo nasledniki Ti biti vredni . . .
Po vedi bolj in bolj še hrepenimo,
Po vedi,
Ki si učil jo v pismu in besedi . .
To so vse — v listu, v ustih učiteljev, katerim je šola leta 1869 nedosegljiv ideal — prazne, brezmiselne besede. Mi pa postavimo zgore navedenim besedam »Popotnikovim44 nasproti stavek : „N a š a sedanja šola n i m a m a 1 o a 1 i n i č od tistih načel, katera je K o m e n s k y zagovarjal in p r i p o r o č al.“
To hočemo dokazati. A slovenski slavitelji Komenskega naj iz tega sprevidijo, da niso vedeli, niti kdo je tisti, kateremu so 19. aprila na slavnostnem večerni v Ljubljani klicali »slava44, niti zakaj so mu klicali, in da bi potemtakem najpametnejše bilo, o možu, katerega niso poznali, in o vprašanjih, katerih ne razumejo — molčati.
4. Komensky ni „očak“ naših učiteljev, ni „stvaritelj denašnje pedagogike41. Bistveno nasprotstvo mej Lindner-jem in Komenskim, pa mej Lindnerjevo in Komenskega
pedagogiko.
Vemo, da bodo debelo gledali smeli naslov, ki smo ga dali temu odstavku; ker ako je vse to res, je slavitev Komenskega po naših učiteljih nezmiselna. In tako je v resnici.
Komensky ima biti oče naše šole od leta 1869 ?! In ima biti tisti, na katerega se baje naslanja Liudner se svojo pedagogiko ?!!
Vse — ravno nasprotno!
Pred vsem si moramo, da se bolje razumemo, natančniše ogledati versko vprašanje pri Komenskem. Komensky bil je heretik, a bil je vender kr isti jan, in sicer kristijan v besede pravem pomenu t. j. njegovo krščanstvo slonelo je na tisti pozitivni podlagi, katero je postavil Jezus Kristus, pravi Bog in človek. Glavno bistvo njegove herezije bilo je, da ni priznal nezmotljive avktoritete učeče cerkve; iz te temeljne točke sledile so druge zmote, ki so pa v nekaki nujni zvezi ž njo. Za-vrgši avktoriteto cerkve, moral je priznati subjektiven razum kot odločilen v verskih vprašanjih. Kaker zgodovina uči, sta dva pota, po katerih se heretiki, odpadši od cerkve, razidejo: pot racionalizma in misticizma. Racijonalizem je le logična posledica subjektivističnega principa v verskih zadevah: on pride do ta-jenja vsega nadrazumnega, nadnaravnega v verstvu, do tajenja pozitivnega značaja v krščanstvu. In na ta pot je krenila pač velika večina heretikov. A so tudi heretiki, kateri bi radi krščanstvu ohranili pozitivnost. Kaker mi, tako tudi oni verujejo v čez-naravni smoter, h kateremu je Bog človeka odločil; ker pa ne priznavajo vidne cerkve, ki bi po svojem svečeništvu posrejevala mej človekom in Bogom ter človeka peljala k čeznaravnemu življenju, skušajo se brez posrejevanja cerkve, vsak za se, postaviti z Bogom v neposredno dotiko. In ker je neposredno občevanje z Bogom nadnaravno, torej skrivnostno, zapadejo te vrste heretiki nekemu nejasnemu misticizmu, po katerem, kaker menijo, dosegajo gledanje Božjega obličja in nadnaravne realnosti, gledanje, do katerega nas more pripeljati le sv. katoliška cerkev, a to še le v prihodnem življenji. Na to pot so krenili razni pi-jetisti, metodisti, na ti poti najdemo tudi Komenskega. Njegov duh je bil preverski, prepobožen in preglobok, nego da bi ga mogel vtešiti plitvi racijonalizem; njega je žejalo po čeznaravni realnosti; podoba trojedinega Boga, katero mu je v dušo vtisnil sv. krst, gnala ga je z nevtešljivo silo po čeznaravnem gledanji
tega Boga; a ker ni imel matere sv. cerkve, postavne neveste sv. Duha, katera edina odpira vrata k Božjemu obličju, vrgel se je v naročje slepilnemu misticizmu, slepilnemu pravimo, ker človeku obeta, česar mu dati ne more. Svojemu mističnemu teženju je Komensky dal oduška v knjigi „Lux in teuebris". Lind-ner nekako pomiljuje Komenskega, češ, pokazala se je v tem čudovitem naziranji le njegova človeška — slabost: racijonalist Lindner ni mogel razumeti, da čuti duša človeška više potrebe, nego da bi jo mogla vtešiti racijonalistična plitvost. Nezmožnost lie-retiškega misticizma, privesti človeka do vživanja bistva Božjega, pa razlagamo, ker se v to poslužuje le naravni h sredstev, katera so absolutno nezadostna v dosego nadnaravnega smotra. Ta zmeda naravnega s čeznaravnim je več ali manj označivna za vse heretike, kateri so v misticizmu iskali rešitve za pozitivno krščanstvo pred racijonalizmom. Ta zmota se nahaja tudi pri Komenskem, kar je razvidno posebno iz njegove „pansofije“, katera, kaker znano, mu je imela občno obsegati vse človeško, naravno znanje; dasi po bistvu le naravna, imela je vender človeka dovesti do veličastva Božjega, do čeznaravnega smotra. Komensky sam omenja nekaterih glasov iz svoje dobe, ki so njegovo „pansofijo-1 obsojali, ker se v nji nahaja „uevarna zmeda božjega s človeškim, teologije s filozofijo, krščanstva s poganstvom ter teme z lučjo.“
Toliko le v označitev Komenskega verskega naziranja. Sicer pa, izvzemši te in enake zmote, katerih se kot heretik ni mogel ogniti, nahajamo v njem, kaker smo rekli, od konca do kraja pozitivnega kristijana. Zatorej naj se nam dovoli v naslednjem narisati v glavnih potezah temeljne točke njegovega vzgojeslovja ter primeriti jih s pedagogiškimi načeli Lindnerjevimi, ki so vodilna tudi v sedanjem našem šolstvu.
Lindner označuje smoter vzgoje z naslednjimi besedami: „Naloga vzgoje obstoji v tem, da gojenca koliker mogoče vspo-sobi za dosego njegovega poklica, ki ga ima kot človek in ud človeške družb e.“ Konečni smoter vzgoje je čista človečnost. Zatorej se vzgoja ne sme vršiti „v korist ali po namenih katerekoli fizične ali m o r a 1 i č n e osebe, stranke ali kaste, ker taka vzgoja ponižuje gojenca do golega sredstva11, kar se ne zlaga z dostojnostjo človekovo, ker on je pred vsem „o s e b a in se ne sme žrtvovati smotru ležečemu izven n j e g a.“
Temu dijametralno nasproten je Komenskega nauk. Ne za sedanje, ampak za večno življenje, mora šola vzgajati otroka. To ponavlja Komensky na vsaki strani. Drugo poglavje njegove „Didactica magna“ nosi naslov: „Zadnji smoter človekov presega to ž i v 1 j e n j e“, in koj potem sledi tretje poglavje: „Sedanje življenje pripravlja na večno življenje." Smisel poslednjega je: „Zemeljsko življenje je le pripravljanje k
Tečnemu .... Sveto pismo uči to resnico na razne načine, ka-ker da je zemlja radi človeka, kaker tudi da se imajo ljudje na tej zemlji smatrati kot popotnike .... Srečen, kdor je iz materinega telesa prinesel lepo podobljene ude; tisočkrat srečniši je tisti, ki prinese v drugo življenje dobro izomikano dušo.“ Zatorej ima šola vzgajati otroke ne toliko za sedanje življenje, v čemer vidi Lindner njen edin smoter, marveč Komensky postavlja v 25. poglavji naslednji smoter: „V krščanskih šolali učeči se otroci se imajo izomikati za državljane nebes; zatorej je treba seznanjati jih z Bogom, z angelji, z Abrahamom “ itd.
Ker pa — po nazorih krščanskih — večno življenje v nebesih obstoji v gledanji in vživanji Boga samega, se človek tukaj zanje sposablja, da si prizadeva Boga posnemati in mu podoben biti. Ne torej za čisto človečnost Liudnerjeve masonske šole, ampak za podobnost Božjo (Gottlihnlichkeit) vzgajaj šola otroke. To je prva in povsod vračajoča se zahteva Komenskove šole.
Res piše Komensky, da'šola mora iz človeka narediti človeka, a mej njegovim „človekom“ in »človekom* biva isti neskončni razloček, kaker je mej človekom in kristijanom. V krščenih otrocih, kakeršni so naši, Komensk,y neče ničesar vedeti o čisti človečnosti; ker po njegovem nauku je milost Božja v njih Vcepila kal čez narav 11 ega življenja. »Ljudi je Bog iz začetka vstvarjenja naredil za otroke Božje, jih po Kristusu znova sprejel namesto otrok in jih prerodil z duhom svoje milosti.* Čez 11 ar a v na milost in iz nje izvirajoči preporod k čeznaravnemu življenju ne nahaja mesta pri Lindnerji, ker 011 jemlje te in enake izraze v nepravem, golo etičnem pomenu: v smislu Kantove filozofije.
Početnik čeznaravnega življenja nam je — uči Komensky Jezus Kristus. Tudi Lindner piše sicer prav lepo o Kristusu jn njegovi pedagogiški modrosti, priznava, da je postavil šolo in vzgojo na čisto drugo, višo podlago — a Lindnerju Jezus Kristus ni včlovečeni Bog v pravem, ampak spet le v nepravem pomenu Kantovega racijonalizma; v tem ko se Ko-«iensky Kristusu klanja kot Bogu, ki se nam je v mesu, v človeški naravi, razodel. In to dela spet neskončno razliko mej Ko-nienskovo in Lindnerjevo vzgojo. Krščanstvo, ki se naslanja na čin včlovečenja Božjega, je vera absolutna, in vsak pravi napredek je mogoč le na tej podlagi. Lindner pa nam pridiga Večen napredek človeštva od stopinje do stopinje, napredek iz lastne moči, napredek ne na podlagi krščanske dogme — kajti dogma mu oklepa duha v okove — ampak proste, neodvisne znanosti — dovolj, da izpoveda Rousseau-ov pa Danvinov evangelij! V tej teoriji je Kristus največ vzor čiste človečnosti, a nikar in nikaker naš odrešenik od greha in smrti: saj — po Lindaerjevem naziranji — človek nosi v
samem sebi moč, po kateri se more vspeti do svojega smotra in najviše popolnosti. Kako povsem drugače, povsem nasprotno piše Komensky v 24. pogl. zgoraj omenjene knjige: „Ker vsled pokvarjenosti sveta in naše narave nikdar tako daleč ne pridemo, kaker bi morali .... se mora vse kristijane začasno podučiti, da naše blage težnje in dela radi svoje nepopolnosti niso nič, ako nam ne pomaga Kristus sč svojo popolnostjo, jagnje Božje, katero nosi grehe sveta. Njega torej samega moramo klicati, nanj zaupati."
Zdaj pa odprimo naše šolske knjige, tudi tiste, katere se rabijo na ljudskih šolah, ter poglejmo, koliko se nahaja v njih o detetu Jezusu, o Mariji Devici, o Abrahamu, sploh koliko je v njih specifično, pozitivno krščanskega in katoliškega elementa! Da, o Bogu se sicer še govori, a dalje ne sega moderno „krščan-stvo“: toda govoriti o Bogu je čisto naravno stališče, krščansko ni. Pa kako bi sploh svetopisemske zgodbe mogle najti mesta v šoli, osnovani po nazorih tistega Lindnerja, ki se vže radi tega spodtika, da je Komensky brezpogojno verjel svetemu pismu, in da je hotel svojo „pansofijo“ krstiti za krščansko!
Kaka nezmisel to, kaka drznost — Komenskovo šolo istovetiti z moderno državno šolo ! Naš šolski zakon nosi na svojem čelu racijonalistično fundamentalno dogmo : Veda in njeno učenje je prosto t. j. neodvisno od vere, a Komensky postavlja v svojem „informatoriji“ kot prvo točko, v kateri naj se izobrazi krščanska mladina, vero in strah Božji! Vera v Božje razodenje ima biti po njegovem vzoru podlaga šolske vzgoje. Čujmo li !„ Beseda Božja mora biti začetek in ko* n e c v krščanskih šola h“. „Vse kar se n č i i z b e-sede Božje, se ima nanašati na vero, upanje in ljubezen" . . . „To dosežemo, ako učimo učence, da verujejo v Božje razodenje". Zatorej — čujte spet! — „bodi sveto pismo za vse krščanske šole alfa in omega"!
V Kristusu — uči dalje Ivomensky — nam je Bog dal vzor čeznaravne popolnosti, vzor. po katerem moramo vzgajati mladino. ,.Ker je Kristus človeškemu rodu dan bil za najbolj razsvitljenega učenika, za najsvetejšega duhovnika, za najbolj mogočnega kralja, sledi iz tega, da se morajo kristijani po Kristusovem vzgledu izomikati in se napeljati, da so duhovno raz-svitljeni, v vesti sveti in jaki v dejanjih. Torej bodo naše šole še le tedaj v resnici krščanske, ako nas kar mogoče Kristusu podobne naredi j o". Spet: „Učence moramo opominati, da najvarneji pot k večnemu življenju je Kristusov križev p o t". In vender naj bi bila stvaritev (tako trde naši učiteljski organi) tega moža tista moderna šola,
ki je Kristusa izbrisala iz svojih učnih knjig-, ki je križ vrgla iz svojih učilnic, a namesto njega stene pokrila s podobami — iz živalstva!
Pa kaj bi še na daleč in široko o tem govorili! Kaker odločno medverska in zatorej brezverska ali brezkonfesijonalna je naša šola od 1. 1869, šola, odprta enako katoličanu, protestantu in zidu, šola, katera ne vpraša po veroizpovedi učiteljevi, ravno tako odločen kristijan je Komensky, odločno kristi-janska šola njegova. „Dass Comenius ein entschieden glaubiger Christ war, gelit aus jeder Phase seines Lebens mit, Sicherheit hervor“ — tako spričuje W. Kayser, eden prvih slaviteljev njegovih '). Gospodom slaviteljem Komenskega, ki se ponašajo z neomejenim češčenjem do njega, nič bolj ne želimo, nego da bi obrnivši se od racijonalista Lindnerja, se oklenili resnično kristijan a Komenskega ter se dali prešiniti od vzvišenih, nad vse kristijanskih besed svojega vzora: „Koliker novi zakon presega stari, toliko tudi veličastvo novozakonskega človeka presega ono starega zakona: ker katera stvar na zemlji razen človeka bi se smela ponašati, da se je Bog v mesu razodel! N a to veličastvo človekovo naj bi se ozirali vsi, ki prevzamejo posel, človeka vzgajati, da bi se n a vadili, kaker se spodobi, tej dostojnosti primerno živeti in si prizadevali najti si, sredstev, ki služijo v to, da je človek vreden tako v z v i š e n e g a m e s t a“.
*
* *
Sicer pa si ne moremo kaj, da ne bi nadalje opozorili še na nekatere fundamentalne točke, po katerih se sedanja vzgoja razlikuje od šole Komeuskove.
Vso vzgojo odločuje brezdvomno dušeslovno naziranje. Znano je pa, da sloui naše moderno državno šolstvo na podlagi Her-bartove psihologije. Po nauku tega filozofa, ki je tudi Lindnerju nezmotljiva avktoriteta, je duša „tabula rasa“, namreč v smislu, da je brez naravnih, iz sebe delajočih moči ali zmožnosti; vse duševno življenje se marveč dejstvuje pasivno, je resultat vtisov, ki prihajajo od zunaj na dušo. Iz tega nazora izvaja se za vzgojo fundamentalno pravilo: vsi pojmi, vsi nazori, sploh vse duševno življenje se mora od zunaj v dušo vcepiti; tudi čustvovanje in hotenje se ne vrši vsled duši lastne moči, ampak je le nujen rezultat zunanjih ali notranjih vtisov. Vsa umetnost vzgoje in njen vspeli obstoji torej v tem, da znamo dušo od raznih strani obdelovati in nanjo vplivati. Dijametralno nasprotna temu nazoru je psihologija Komenskega. On izrecno priznava v duši tri naravne zmožnosti ali moči, „Krafte“ : razum, voljo in spo-
‘) J. A. Comenius 1892 str. 135.
min ')• Vsled tega se mora tudi vzgoja bistveno drugače vršiti: ona mora meriti na to, da se v otroku zbudijo imenovane moči in se privadi iz sete misliti, hoteti sploh: duševno živeti. Ko-mensky uči: „Nič se ne sme v človeka od zunaj noter prinesti, ampak kar ima v samem sebi nerazvito, to edino se mora razviti in razkriti ter pokazati, kaj je vsako-1. Da, iz tega razvi-dimo, da je Komensky princip samosvoje duševne energije pri-tiral do skrajne meje, do katere mu ne moremo celo mi slediti — a ravno to dokazuje, da moderna pedagogika Lindnerjeva z ene strani pa Komenskova z druge zastopati dve skrajnostni, nespojljivi nasprotji; in Romihov „duševni velikan “ Lindner ter ž njim naši »zavezniki11 pokazali so se slavljenjem Komenskega, da ne poznajo niti Komenskega samega niti sedanje šole.
Pa Komensky je prvi odločno povdarjal realije v šoli, in v tem je on oče sedanji šoli! Tako oni. Mi pa rečemo : ravno glede realij se spet kaže velikanska razlika mej Komenskovo in moderno šolo. Da prava vzgoja se ne more vršiti brez realij, vedeli so vže od uedkaj, tudi pred Komenskim •— a naši dobi še le je bilo pridržano realijam odkazati v šoli mesto, katero jim ne tiče, ter tako temeljno prevreči naravni red vsake zdrave vzgoje ! Nam je le do tega, kako po krivici se naši pedagogi glede poduka o realijah sklicujejo na Komenskega. On sam raz-rejuje razne šolske predmete po vrednosti, ki ga imajo za smoter človekov. V prvo vrsto stavi filozofijo in teologijo — za tem sledi jezikoslovje, potem zgodovina, na zadnjem mestu stoje realije. Kako pa v sedanji šoli'? Nad vse so realije, potem sledi zgodovina in jezikoslovje, katera predmeta se pa spet le realistično in mehanično razpravljata; od glavnih predmetov Ko-menskove šole pa — od filozofije in teologije nahajamo v moderni šoli toliko kaker -- nič. Metafizika se je vže zdavno iz-bacnila iz javnega poduka, verstvo je predmet, ki se le še trpi kot pristranski; da je v državni šoli verstvo res zadnji predmet, predmet — nebodigatreba, spričuje vže to, da država odpira svojo šolo vse m državljanom brez verske razlike, in da je pri maturi abiturijente velikodušno „oprostila“ od verstva : ker važnejša se ji zdite za javui blagor in srečo narodov matematika in fizika, nego vera in nrav a) 1 Nam se zdi — in menimo po pravici — da nič bolj ne označuje popolnoma si nasprotujoče smeri pedagogike Komenskega pa sedanje moderne šole nego ravno ta razredba učnih predmetov.
Ne gremo več dalje, ker bi z lepa še ne končali. Mi ne
') Didact. mag. c. X.
2) Sicer Lindner sam priznava: „In keinem Punkte ist wohl der (kontrast zwischen der Mnsterschulo des Comenius ond dem Unterrichtssysteme der (iegenvvart so greli, wie in der Betonung der Rangordnung, vvelclie den einzelnen Unterrichtsfiichern gebiilirt11.
zavidamo Komenskemu slave, ki se mu daje od češkega in slovenskega učiteljstva: občudujemo ga tudi mi — a načuditi se moremo velikanski nedoslednosti in breznačelnosti naših ljudskih učiteljev, katera se je ravno o priliki te slavnosti spet v toliki luči pokazala. Saj je še komaj dve leti od tega, ko je znani Lieclitensteinov predlog naše učitelje toliko razburil, da niso mogli najti besed, s katerimi bi v svojem »Popotniku4 izrazili svojo uevoljo proti vsaki šolski reformi v smislu omenjenega predloga, in vemo, kako mrzlo, kako nemilo so sprejeli izjave avstrijskega škofovstva proti ljudski šoli, spominjamo se tudi, da so se celo ogrevali za Rousseau-a, in zdaj ? — zdaj jim je Ko-mensk.v — zvezda, vzor! Iz tega smemo sklepati, da naši učitelji so se prelevili v najgorečiše Lieclitensteinovce! Kaj naj bi sicer pomenilo njih ,,neomejeno“ češčenje Komenskega? Saj Lichtenstein je svojo namerjavano reformo od prve do slednje točke prepisal iz — Komenskega. Liechtensteinov predlog na-merjava preosnovo ljudske šole na verski podlagi, tako da bi verski duh določeval in prešinjal vso šolsko vzgojo — in Ko-mensky piše: »Vse v čemer so krščanska mladina poleg (sv.) pisma še podučuje (vede, umetnosti, jeziki itd.), se mora svetemu pismu podrediti, da more povsod spoznati in jasno vvideti, da je vse, kar se ne da na Roga in na večno življenje nanašati, popolnoma pulilo11. „Vsi drugi učni predmeti imajo biti podrejeni podučevanju v Božji besedi11. Lichtensteinov predlog zahteva za ljudsko šolo šestletno dobo — ista šestletna doba nahaja se tudi v Komenskovi »vzorni šoli4. Liechtensteinov predlog se obrača proti preobloženju učencev z nepotrebnimi rečmi — proti preobloženju svari tudi Komensky; Liechtensteinov predlog na-merja olajšanje šolskega bremena i za dijake i za stariše-dav-koplačevalce — in lvomensky hoče, da se ne podučuje čez štiri ure na dan, da zadoščuje en učitelj za sto učencev; Liechtensteinov predlog namerja zdravo, praktično izomiko za življenje — in Komensky navaja mej zahtevami neizogibnimi za zboljšanje šolstva, da se ne hrepeni toliko po navidezni učenosti, ampak po temeljiti izobrazbi! Ako se torej kdaj zgodi, da pride spet Liechtensteinov ali njemu podoben predlog na dnevni red, pričakujemo, da ga bodo naši slavitelji Komenskega navdušeno sprejeli in goreče zagovarjali kaker v „Popotniku“, tako tudi v njegovem mlajšem bratu po duhu — v »Učiteljskem Tovarišu11 !') S tem smo pri koncu.	]h.	MahniL
') Priporočamo razumnikom, katerim vera ni tako bagateljna stvar kaker učiteljem, kateri stoje za brezversko vzgojo branečima listoma, »Popotnikom11 in »Učiteljskim Tovarišem11, da začno resno misliti na izdajanje novega pedagogičnega lista. Gre za večno in časno srečo slovenske mladine. Akodva lista branita brezversko vzgojo, naj bi vsaj eden branil — versko. To je želja mnogih.
Učenost pa modrost - ali česa nai je najbolj treba?
I. Kaj je učenost, kaj modrost človeškemu duhu ?
„C’laia est et quae minquam mar-cescit, sapientia .... Cogitare de illa sensus est consummatus11.
(Sap. c. 6. 13—16.)
Dalje.
Spoznanje tudi najbistroumnejšega misleca je zelo nepopolno in pomanjkljivo; to pa radi narave ter načina našega pojmovanja. Kajti bistva stvari in zadnjih vzrokov stvarstva ne spoznavamo premo in neposredno v sebi, kaker n. pr. oko vidi luč, nego rekel bi nekako po ovinkih, t. j. s posredovanjem čutnih lastnosti in pojavov, s posredovanjem različnih čutnih, zunanjih popolnosti, iz katerih naš um posnemlje notranja počela ali bistvo stvari, oziroma izvaja in dokazuje više, zunanje Vzroke, t. j. božji izvor, najviše vzorce in zadnji smoter vseh stvari. Toda v tem je očividua neka nepopolnost našega mišljenja trpne moremo govoriti o jasnem, vsestranskem spoznanji. Kako velikanska in čudovita je narava, kako neskončen, skrivnosten je Bog! Človeški duh — da govorim nekako z velikim francoskim mislecem Paskalom — visi med brezmejnostjo in ničem, ne da bi mogel niti ene, niti drugega do cela spoznati, ne more jasno doumeti niti začetka niti konca sveta, ne more do dobra pdjmiti neskončnosti, katero dokaže in po kateri hrepeni!
Kaj pa sledi iz tega? Velika nevarnost preti človeškemu duhu zbog rečene nezmožnosti. Zgodi se namreč le prelehko, da človek te svoje duševne nepopolnosti in pomankljivosti noče priznati, da noče priznati mej postavljenih človeškemu razmišljeva-nju ter hoče više vzleteti, nego mu je dano in se takisto — ponesreči. Pomislimo žalostno osodo, katera je zadela predrznega Ikara letečega proti solncu, kaker tudi mladeniča resnice žejnega v Schiller-jevi baladi: „das verschleierte Bild zu Sais“. Njega ni ni moglo zadovoljiti spoznanje, katero so mu nudili egiptovski svečeniki, on strastno hoče imeti celo resnico ter se v tem nezmernem hrepenenji predrzne razmakniti osodno zaveso ; toda kaj ? Bridko je plačal drzno početje — zgubil je veselje življenja, globoka bol ga je spravila v prezgodnji grob!
Res, Schiller je vso to zgodbo le tako izmislil; toda stvar ima resnično podlago: hrepenenje po resnici, oziroma umsko raz-
miš] j e vanje brez m o d r o s t i je premnogokrat človeku pogubno — priča je temu zgodovina človeškega mišljenja.' Od tod so se večidel izcimile tolike gorostasne zmote, namreč ker je človek zavrgel resnice, katerih ni mogel do cela razvideti ter jih tako rekoč potipati; od tod se je tudi v novejšem času kaker za starogrških solistov rodil splošen dvom o vseh resnicah, celo o prvih načelih človeškega mišljenja. Tako je Hegel zanikal zakon prekoslovja, ker se ne da dokazati, nego je naobratno sam nujna podlaga vsemu dokazovanju, in dosledno zanikal vsako mišljenje. Nemški transcendentalni modroslovci pričenši s Kantom postavili so v svoji vrtoglavi prevzetnosti človeškega duha kot izvor vsake resnice, da, storili so ga počelo in vzrok vseh stvari ter ga takisto proglasili za »absolutnega44, t. j. za Boga. Toda drzno to početje se je takoj maščevalo: ko so njih učenci bridko občutili pezo življenja, občutili, da jim ni mogoče streti težilnih spon ter neprodirnih mej človeškega življenja, da jim je nemogoče zadovoljiti silnih strasti, da niso bogovi — propali so v grozen obup. v negacijo vsakega duševnega in družabnega življenja v nihilizem.
,,Boste kot bogovi — eritis sicut dii“ — vže od nekdaj šumi v glavi in srci človeku, odkar je v prvotnem raji poslušal vražje prigovarjanje: a gorje njemu, kdor se temu glasu vda! Vbožec, domišlja si, da je polubog ali celo Bog, toda v istem trenotku zapade največemu trinogu, „zlemu principu44: zlodeju. Tu mi prihajajo v spomin grozne besede, katere sem čital v slavnem italijanskem listu »Civilta Cattolica“ (štev. 7. Nov. 1891. str. 322). Besede so posnete iz neke tajne okrožnice, katero je nedavno Albert Picke, naj viši poglavar svetovnega prostozidar-stva, poslal predsednikom raznih lož. Eazloživši program prostozidarski, pravi mej drugim tako : „Naša veda je tradicijonalna veda o naraviuih tajnostih, katera nam prihaja od vedežev (tna-gov), čestilcev Ormudz-a . . . .“ In dalje: »Prava in čista Vera je vera v L u c i f e r a, enakega Adonai-u, a Lucifer, Bog luči in dobrega se bori v prid človeštva zoper Adouai-a, Boga temine in zlega-4. —
Te iste nevarnosti preteče človeškemu duhu razvidimo, ako premišljujemo mnoga trpka nasprotja v „flziškem in nravnem svetu. More-li človek iz lehka biti neobčutljiv nasproti tolikemu zlu ? Vsakovrstne reve in teže ga spremljajo od zibeli do groba; nko ga tudi morebiti ne tlači materijalna beda, čašo trpljenja niora venderle sleherni človek izpiti — v obilici, toliko prevar in bridkih izkušenj, toliko bojev, kateri mu vrše v srcu izmučenem od nasprotnih čustev in strasti:
Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
A zemlja visi mej obema,
In gori in doli zajema
Ti v kupo življenja kipeči napoj:
Zdaj boli pekla, zdaj veselje neba.
Pogosto vse vmes !
Glej, to ti je res Usoda sveta!
Kupa življenja — S. Gregorčič.
Ne moremo dvomiti o tem: na svetu in vzlasti v samem človeku biva neki nered, neka trpka neskladnost; ni vse tako, kaker bi moralo biti. Človeški um si je vedno prizadeval zaslediti pravi vzrok temu bridkemu neredu, toda s kakšnim vspe-liom ? Zgodovina jasno govori: dokler je bil človek sam sebi in svojim močem prepuščen, blodil je v gostem mraku; le redko kedaj je prodrl goste temine kak pičel žarek, bled ostanek pra-razodenja. In še ta žarek je bil zavit v megle paganskega bajeslovja, nad katero se pravo za pravo niso dvignili niti modreci (Pitagor, Platon). Človeški duh ne more sam iz sebe raztolmačiti rečenih trpkih nasprotij, tako da bi bila um in srce vtešena, problem ta presega njegove moči. Z vsako razlago, katero si je izumel, se je le zapletel v nova, obupna protislovja, v nezmisel-ne nazore, češ, da bivata dva sovečna absolutna bitja, dobri in slabi princip — tako staroperziška modrost — ali (la vlada na svetu slepa, kruta osoda. katere samovoljno ravna se svojimi žrtvami in katere moči ne more nihče uiti, niti človek, niti bogovi — tak je bil staroklasiški nazor. In nismo li v novejši dobi, ko se je človeški duh v svojem napuhu predrzno ločil od razodete resnice ter hotel vse iz sebe proumeti, doživeli porod groznega naziranja, ki mu je svet in človek — spaka, vredna, da zgine v nič. Obuplo to naziranje, novorojeni budizem, stavlja srečo v to, da človek v sebi zatre vsako težnjo, sploh vsako željo do življenja, da mrzi življenje in se slednjič pogrezne v —-nirvano, iz katere je prišel. Filozofija absolutnega niča, bodisi v obliki staroindiškega budizma, in še bolj v obliki radikalnega nihilizma se dandanes širi čedalje bolj med duhove, odtujene kri-stijanski resnici, modrosti. —
Kdo more rešiti človeškega duha označenih nevarnosti, katere mu žugajo na potu umskega razmišljevanja o najviših vprašanjih Odgovorim kratko: edina modrost. Da, edina modrost podaje človeškemu duhu vspešno sredstvo zoper rečene osoiine zmote, podaje blagodejnega leka njegovi pomankljivosti in nezmožnosti ter ga zajedno vsestransko blaži ter povišuje
Toda kaj je modrost, da more tako blagodejno delovati na človeka, od kod ji prihaja toliko rešilne in blažilne moči ?
Kaker sem vže omenil, tu mi ne rabi beseda modrost v
zgolj spekulativnem pomenu, kaker se tudi često vabi, nego v koliker pomeni neko vpovabno ali praktiško znanje in dosledno obsega tudi prosto delovanje volje po umskih terjatvah. Modrost v označenem pomenu bi se torej dala opredeliti kot tisto duševno stanje ali lastnost, v sle d katere volja določuje u m, d a n a j bolj ceni ter v v a ž u j e na j-v i š e spoznane resnice, v z 1 a s t i bivanje neskončnega Boga, smoter človeški, bistvene ortno-šaje in dosledno dolžnosti človeške d o r a z 1 i č-n i li bitij — po katerih resnicah človek potem v rej a c, elo svoje delovanje in nehanje.
Dasi potemtakem modroslovsko spoznanje ni taisto kot modrost, vender je modrost dokaj sorodna ter najtesniše spojena z modroslovjem, da, reči smem brez nikakeršnega pretiranja: m o-d r o s t je najviše vporabno m o d r o s 1 o v j e.
Kajpada tega ne smemo tako umeti, da bi modrost imela doseči in celo nadkriliti modroslovsko naobrazbo glede na obseg in globokost spoznanja, na točne znanstvene opredelbe, glede na podrobne raztvorbe slekarnih pojavov v fiziškem in dušeslovnem svetu — nikaker ne; nego modrost presega zgolj modroslovsko izobraženje v tem zmislu in oziru, ker najbolj vvažuje najdrago-ceniše rezultate človeškega mišljenja, ker najviše ceni najvažniše resnice v iiziškem in nravnem redu, kratko: ker odmerja v celem življenji človeškem prvo mesto njemu, komur g r e. Sledeče vrste bodo to pojasnile. Naš um je čudom gibčen ter nestalen, dal bi se prispodobiti nemirnemu metuljčku letajočemu v eno mer od cvetice do cvetice; to pa zbog tega, ker je našemu umu predmet celo vesoljstvo, vse, kar obsega pojem „bitja“ (entis), bodisi da je dejansko ali le možno, ne da bi katera stvar mogla ga prisiliti, da bi se vstavil pri razmatranji njegove vsebine. Le ono bitje, katero druži v sebi v neskončni meri vso popolnost, t,. j. Bog, bi moglo naš um, ako bi se mu javilo v polui svitlobi, ne pa v meglah pozemskega spoznanja, do cela vtešiti in dosledno ga nepremično obrniti vase ; na vsakem drugem stvarjenem, zatorej omejenem, nepopolnem predmetu more človeški um iztakniti dvojno stran, rekel bi eno solnčno, drugo pa temno stran, t. j. v kolikor je primeren ter vgoden človeku, in v kolikor tej ali oni bodisi telesni ali duševni težnji nasprotuje. Iz te gibčnosti in nestalnosti človeškega uma naravno sledi, da prosta volja odločuje pravo za pravo nravno smer in razvoj posameznega človeka, stvarja značaj in nravno vrednost človeško, kratko: omogočuje njegovo modrost, v kolikor namreč volja mora z ene strani prinujati um, da se vstavlja pri razmotranji najviših, odločilnih resnicah, z zdruge strani pa taiste resnice dejanski izvršuje v celem delovanji in nehanji človeškem. Tako isto razvidimo tudi, da je lehko i največi mislec-modroslovec brez modrosti; kajti dasi spozna
najviše vzroke ter zadnji smoter, oziroma vsestranske dolžnost i človeške, vender se morebiti odvrača od njih razmatranja, jih n e vvažuje ter jim ne odmerja primernega mesta v svojem življenj i, nego lehko živi po načelih do cela nasprotnih. Tak modroslove c je podoben človeku, kateri ve za ogromen zaklad skrit pod zemljo, a ga nikdar ne vzdigne, nego naobratno vmira od gladu. Kdo bi takega človeka smatral za modrega V!
Po obče-človeškem prepričanji le on je moder, kdor vedno deluje primerno svojemu boljšemu spoznanju, kdor vse svoje delovanje podreja smotru plemenitemu in vzornemu, smotru vrednemu človeškega dostojanstva. Sama u č e 11 o s t, in bodi še tako globoka, najviša filozofska izobrazba dela človeka k večemu i z van rednega, a modrega, popolnega n i k d a r.
Evo torej bistvene razlike med učenostjo, med modroslov-skim spoznanjem ter modrostjo: učenost, vnodroslovje je bistveno razmatrajoče (spekulativno), t. j. razmotranje, modrost pa je bistveno vporabno spoznanje, t. j. modrost motri najviše in najvažniše resnice, ne samo v njihovi vzorni vsebini, nego tudi in sicer prav posebno, v koliker se naravno dado vporabljati v življenji, v koliker se da oziroma se mora po njih vrejati celo človeško življenje. Po tem vsakdo razvidi, da prosta volja ima prevažno vlogo glede na modrost; da, lehko rečem: plemenita, trdna volja je bistven ter nujen činiteij modrosti, tako da se modrost sicer prične sč spoznanjem najviših resnic — katero spoznanje lehko imenujemo modrost v vzmožnosti ali bolje začetek modrosti — dovršuje se pa v prosti odločbi volje, katera najprej prisili um, da često in do dobra motri rečene resnice izvajajoč iz njih vporabne sodbe t. j. vodila za celo življenje; slednjič se volja odločno oklene vodilnih teh sklepov ter jih ostvarja v dejanskem življenji.
Modrost vsovršuje potemtakem um in voljo spajajoč ju v krasno soglasje. Ker je pa človek ravno po umu in prosti volji to kar je t. j. človek in ne brezumna žival — razvidimo, da je modrost naj v e če notranje dobro, najviša d i-k a človeška; le ona more torej na z e m 1 j i v t e-š i t i ter v m i r i t i človeškega duha. — A dasi je modrost najviša duševna popolnost človeška, vendar je koliker toliko dostopna vsem ljudem, ne le največira mislecem, nego i neukim prostakom. Kajti modrost je očividno sposobna različnih stopinj: čim više je spoznanje, čim blaže vpliva volja na um, čim trdniša je volja, tem veča je modrost. Vsak sicer prizna, da spoznanje ne more biti v priprostem človeku tako globoko in dovršeno, kaker v izobražencu, a z druge strani je lehko njegova volja mnogo blažja ter se mnogo odličniše in trdnejše oklepa boljšega spoznanja, kolikor mu ga je Bog dal. Zatorej prav lehko prostak moder, da, vrlo moder, a učenjak do cela — nemo-der, ker nedosleden in neznačajen.
Toda, ako je modrost potrebna vsakemu človeku, kateremu
je sploh (lo človeka vrednega življenja, jo prav posebno potrebuje učenjak, modroslovec in sploh oni kanec; kajti čim večo učenost, čim više in obsežniše znanje ima kdo, čim silniše teži po vsestranskem spoznanji — tem hujše nevarnosti mu prete, kaker smo vže raz videli. Edina modrost more čuvati človeka* misleca osodnih zmot tirajočih ga ali do obožavanja človeške pameti, ali do obupa; edina modrost mu je rešilna vodnica na temnih in opolzlih potih nujniših umstvenih preiskovanj, kajti ona ga navaja vselej priznavati lastno očitno slabost, ne le v telesnem, nego prav posebno v duševnem oziru, uči ga ne zaupati preveč svojim močem, vzlasti glede na težka vprašanja, čuva ga predrzne zvedljivosti, katera silno in nestrpno hoče vse reči do cela poznati ter prodreti v najglobočje tajnosti sveta, modrost ga dosledno privaja, da se radovoljuo klanja najvišemu bitju ter hvaležno vsprejema hjegovo besedo razodeto, katera tako blagodejno razžarja človeški um razširjajoč in vtrjajoč njegovo spoznanje.
Modrost podaje, kar bodemo še posebe razmišljevali, človeku najvišo doslednost ter jekleno značajnost; uči ga vselej in v vseh razmerah, pri vseli zunanjih in notranjih dogodkih najviše ceniti ter vvaževati prve odločilne resnice, namreč da biva Bog, da je Bog neskončno dober, da zatorej nobeno zlo in dosledno tudi ne rečena trpka nasprotja, ne mogo prvotno t. j. brez vsake krivde človeške, izhajati iz njega, da je Bog vsepravičen sodnik sleharnih človeških činov, dalje da celo naše delovanje in nehanje mora biti vselej primerno ter podrejeno zadnjemu smotru človeškemu na zemlji, namreč nravni popolnosti, katera obstoji v ublažitvi srca in uma, v izvrševanji vsestranskih dolžnosti. Modrost uči svoje učence povsod držati se prave mere ali srednje poti, čuvati se vsakeršnega pretiravanja v kateri koli obliki, ter jih takisto navaja k stalni in nezmajni kreposti.
Skoro vsaka prikazen v nas in zunaj nas nam glasno govori ter svedoči o nekem višem poklicu človeškem, o srečnem stanu, ko se bodo do cela vtešile vse naše naravne težnje, mej katerimi je prva hrepenenje po resnici, po celi resnici, o srečnem stanu, ko bodo izginila vsa nasprotja ter vse gorje v fiziškem in nravnem svetu — modrost nam je pa varna pot, v katera nas pelje k predmetu naših želj, k neskončnemu Bogu.
Kdo bi torej potemtakem ne vvidel neprecenljive vrednosti ter vzvišenega pomena modrosti v celem duševnem in nravnem življenji, kdo bi je ne ljubil ter po njej hrepenel, ako jo v istini spozna, najvišo diko človeškega duha? Kdo bi se še obotavljal priznati njeno nezmerno prednost mimo učenosti, da, mimo najviše učenosti, najvišega modroslovskega spoznanja ? Modrost je tisti biser, o katerem nam priča naš božji Zveličar, da ga je trgovec kupil proti celemu svojemu bogastvu.
Motrili smo doslej učenost ter modrost vse bolj le glede na njuno razmerje do človeškega razuma; preostaja nam, da ju še posebe razmišljujemo z drugih strani, katere so bile v predzadnjih vrstah le tako rekoč mimogrede označene — in takisto se nam bode modrost pojavila v celem blesku svoje vzorne lepote, svoje nezmerne vzvišenosti nad učenostjo.
Nekaj misli o socijalnem vprašanji.
Sto let je preteklo, od kar je izbruhnila „velika“ francoska revolucija. Od začetka pozdravilo jo je lahkoverno ljudstvo z živim veseljem, nadejaje se, da bode revolucija konec socijalne-rnu zlu, ki je takiat tlačilo ne le Francosko, ampak celo Evropo. Besede „liberte. fraternite, agalite“ elektrizovale so vse stanove, ker vsak je mislil, da bode napočila doba pobratimstva in ljubezni.
Vse je pozdravljalo novo gibanje pravim, le — katoliška cerkev gledala je z boječnostjo oblastni vpor, kajti sprevidela je v kako nesrečo spravijo narode načela, ki so probudila celo vporno gibanje. Da se ni katoliška cerkev motila, pričali so kmalu potem dogodki, kateri so pretresali Evropo, dogodki, kateri so pokazali, kako se poniža človeštvo, ako se odpove zveličavnim naukom sv. katoliške cerkve. Francoska revolucija vsekala je človeški družbi globoko rano, za katero bode bolehala, dokler se ne vrne v naročje katoliške cerkve. Napominano geslo odprlo je pot mnogim hudobijam in zločinom, odprlo je pot naukom in družbam, katere prete končati Evropo, zatrši državno in družinsko življenje. Mej take nauke prištevati moramo tudi socija-lizem, ki se je porodil iz revolucijonalnih načel.
Zdi se nam primerno, malo poiskati vzrokov temu gibanju, ki se javlja v vseh državah, iu kateremu iščejo povsod zdravila.
1.	Kaj je socijalizeni?
Socijalizem je ona teorija, ki uči, da naj se vsa zasebna lastnina spremeni v skupno ali socijalno lastnino. Opirajoč se na načela francozke revolucije, hoče vresničiti ono obetano „egalite“ v vsem državnem in društvenem redu. Posamezni člo-
vek, posamezni stanovi — pravijo socijalisti — nimajo nikake pravice do zasebnega imetja, ampak vse je lastnina vesoljnosti, države ali družbe, katera deli potem tudi vse imetje in lastnino mej posamezne državljane ali člane na enake dele. Zatorej si tudi socijalizem prizadeva vničiti vsako zasebno imetje, vsako predpravico.
Socijalisti trde: Človeštvo je razdeljeno v mnoge oddelke, izmej katerih so si nekateri stanovi krivično priborili pre-obilo pravic in blaga. Vsled te prednosti izgubili so pa drugi stanovi svoja prava in postali podložni prvim. Tako je nastala razlika mej vbcgim in bogatim. Bogatin si prizadeva priboriti veče in veče pravice, kar pa dela v škodo svojega bližnjega, kateri zgublja vedno več pravic in vedno bolj boža, da je ko-nečno odvisen od bogatina, ki dela ž njim, kaker se mu poljubi. Koliker imovitejši je bogataš, toliko revniši je vbožec, bogastvo se zliva in množi le v rokah malega števila bogatincev, velika množica ljudstva pa živi v vedno veči revščini in bedi.
Prevelika razlika tedaj mej vbogim in bogatim je socijalno zlo; vprašanje pa, kako odpraviti lazliko mej vbogim in bogatim, ali kako odpraviti vboštvo in revščino, zove se socijalno vprašanje.
I)a ni socijalno vprašanje iz novejše dobe, ni nam treba dokazovati. Zgodovina celega človeštva priča nam, da je bila vedno in povsod razlika mej bogatim in vbogim, da so povsod imeli nekateri predpravice pred drugimi. Socijalno vprašanje v tem zmislu ali razlika mej vbogim in bogatim je naravna posledica neskončnega razpora mej Bogom in človekom, po katerem je prišel greli na svet. Razlika bode tudi ostala, dokler bo živel človeški rod in dokler bodo vladale človeške strasti. To nam pravi tudi sv. pismo: Ker si to (greli) storil, bodi zemlja prokleta v tvojem delu . . . trnje in osat ti bode rodila" !!')
V navedenih besedah označen in izražen je početek soci-jalnega zla, katere se vresničujejo od tistega časa vedno in povsod. In da ne bode razlika mej vbogim in bogatim nikdar nehala, priča nam sam Jezus Kristus : „Vboge imate vedno mej seboj".2)
Začetka socijalnega vprašanja ni nam tedaj treba iskati v novejši dobi, kajti ono je staro kaker človeški rod; le to moramo povdarjati in priznavati, da se ni nikdar tako javljalo, nikdar tako razpravljalo in nikdar tako zanimalo in plašilo človeštva kaker dandanes.
‘) I. Mojz. 3. a) Jan. 12. 8.
2.	Vzroki socijalnega gibanja.
Rekli smo, da se ni socijalno gibanje nikdar tako javljalo kaker dandanes. Da mu pa vdobimo prave vzroke, opozoriti moramo čitatelje na temeljne nauke, na katerih sloni vse moralno in družbeno življenje.
Vsled nesrečne verske reformacije v IG. veku, katera je odtrgala od prave Kristusove cerkve polovico civilizovane Evrope, vsled onega protiverskega duha in sovraštva, katero se je gojilo od reformacije do francoske revolucije in od tedaj do sedanjega časa, izgubila je Evropa ono avktoriteto, katero ji je hranila, branila in zagotovljala sv. katoliška cerkev skoz 18 stoletij. Katoliška cerkev je nerušni jez proti človeškim strastem, a njeno blagodejno delovanje oviralo se je v javnem in zasebnem življenji, da ni mogla razširjati svojega zveličavnega vpliva na vse stanove in javne postave. Posledice temu so ideje in težnje, katere razvija in zastopa socijalizem, kateri grozi celi Evropi, kateri pripravlja človeštvu pekel vže tu na zemlji.
Z reformacijo začela je doba prostosti, po kateri ni človek navezan na nikake nravstvene in božje zakone, ampak dela vse lahko po svoji pameti. V mišljenji, v delovanji ne sme pripo* znati nobene više oblasti. Kam pripeljejo človeštvo taki nazori, priča nam zgodovina zadnjih treh stoletij, katera jasno dokazuje, da so vse nesreče, vojske in druge socijalne nezgode provzro-čila posredno ali neposredno načela reformacije. Ni nam namena, govoriti tu obširniše o posameznih dogodkih, le to moramo priznati, da od istega časa boleha in peša človeštvo v nravstvenem in gospodarstvenem oziru. Z reformacijo odtrgalo se je človeštvo od pravega studenca, od žive skale katoliške cerkve. In kar ni dovršila reformacija, dopolnila je francoska revolucija, katera je odcepila rekel bi cel svet od katoliške cerkve. Toda s tem je zadala revolucija človeštvu smrten vdarec, in rešilo se ne bode dokler se ne sprijazni s svojo materjo, katoliško cerkvijo.
Da povspešuje odpad od vere najbolj socijalno zlo, prepričamo se lahko iz zgodovine. Vera edina more še brzdati in krotiti človeške strasti, in ako se ljudstvo odtuji veri v više, nadnaravno bitje, zabrede hitro v pregrehe in pogubne napake.
Bolj ko se je človeški rod po zemlji razširjal, bolj ko se je odtujal po prvem grehu Bogu, rastlo je tudi vedno bolj socijalno zlo. Čim bolj se je zgubljalo v narodih spoznavanje Boga, tem bolj je pojemala v njih zavest o človeški časti, in o vzvišenem človeškem namenu. Ko se je pa človeštvo vdalo v popolno krivovero ali nevero, veljal je človek le kot blago, cenil in prodajal se je javno kot žival in blago. Takega ponižanja človeške časti ni zabranila prav nič kultura in civilizacija posameznih
narodov, ampak je še celo povspelevala. Kolikokrat govorimo o Grkih in Rimljanih, kako je slavimo čudeč se njih umotvorom in sijajnim vspehom, ali redkokrat premišljujemo njih • socijalno zlo in siromaščino. Radi hvalimo Solonov izvrstni zakonik, ali glejte ! Solon prevstroji grško deželo, položivši temelj veliki slavi' atenski, toda o večini grškega naroda: o sužnjih in ženstvu," kako nizko je mislil! Za dobe Solonove štele so Atene 450tisoč prebivalcev, mej katerimi ste bili dobri dve tretjini sužnjev. Za te ni imel Solon ni srca ni zakonov!
S ponosom gledali so Rimljani na svoje vspehe; ni nilo ljudstva, katerega bi ne bili premagali, njih gospodarstvo razširjalo se je po vsem tedanjem svetu. Doma so cvele umetnosti, iZraščali so veleumi, ali žalibog — izobraženost bila je pomoček, s katerim so le svoje poželenje zadovoljevali. Njih izobraženost bila je enostranska, razum so razvijali, misliti so se vadili, ali zanemarjali so s r c e. Le malo število mož gojilo je blaže namene, le malo je iskalo čistih idej in nazorov, ali še ti so vplivali malo na socijalne razmere, tudi pri teh veleumih se ni vjemalo privatno življenje z načeli ali z idejami, katere so zastopali. — Katonu, ki je vzor rimljanske kreposti, je sužnji človek razumna žival, katero se sme kaznovati, tudi se smertjo, ako kaj zakrivi!
Rimljanom bil je državljan (civis romanus) 'vse, človek nič. Vsak pravi Rimljan imel je vse pravice v javnem življenji; drugi, nepravi Rimljani niso imeli nikakih; da, še celo žena in otroci so bili brezpravni; mož, oče ravnal je s svojo ženo in otroci de-spotično. Kolikokrat so Rimljani svoje žene in otroke prodajali ali celo vbivali! Ako je bilo vže v ožem družinskem krogu tako življenje, bilo je v javnem še bolj krivično in neprijazno. Koliko sužnjev imeli so Rimljani, vemo po priliki. Za časa največe slave štelo je rimsko cesarstvo baje 120 milijonov sužnjev in le 20 milijonov prostih državljanov. Stanje sužnjev bilo je žalostno, ker niso imeli nobenih pravic. Nobena postava ni jih branila, ampak gospodarji so ravnali ž njimi po svoji volji. — Kdo ne pozna gladijatorskili bojev, kdo se ne spomina domačih vojsk, polnopravnih državljanov z brezpravnimi sužnji. Kaj pa boj mej patri-ciji in plebejci, ali ni nastal radi socijalnega zla ?
Natančno poznanje socijalnih razmer mej Grki in Rimljani bodi posebno priporočeno onim, kateri hočejo razumeti socijalno zlo, in prepričani bodo, da se tudi dandanes vračajo stare razmere vsled novodobnega neverstva.
Kaker je bilo družinsko življenje Rimljanov neprijazno, bilo je tudi državljansko. Ni čuda! Družina je podlaga države. Ako se družinsko življenje ruši in propada, mora propasti tudi naj-mogočniša država. To se je zgodilo tudi z rimljanskim cesarstvom.
Vže pred cesarjem vladala je povsod nezadovoljnost; podvržena ljudstva klanjala so se edino le mogočni vojski; pravi
Rimljani bili so vsled pohotnega življenja pokvarjeni; sužnji čakali so prilike, da bi se vprli; v cesarskih družinah godili so se največi zločini. Kdo bil bi li mogel prevstrojiti neizmerno rimsko cesarstvo ? Kdo prenoviti človeštvo ? Ko je socijalna revščina prišla do vrhunca, poslalo je nebo rešitelja — Jezusa Kristusa. Po njegovem povelji prišel je priprost, neizobražen ribič iz Galileje v Rim. V rokah ima romarsko palico, pod pazduho potno torbo, vbog je sicer, ali oborožen je z močjo božje besede. Naseli se v Rimu, in na razvalinah rimskega cesarstva vstanovi novo kraljestvo — katoliško cerkev.
S Kristusom začenja novo življenje na vseh straneh. Jezus Kristus je rešil socijalno vprašanje učeč: »Ljubi svojega bližnjega, kaker sam sebe“ in „tvoj bližnji je vsaki človek/ Ako omenjena dva stavka porabimo v praktičnem življenji, rešimo gotovo najboljše „problemil socijalnega vprašanja. Koliker sta se praktično vporabila z drugimi resnicami Kristusove vere, omilila sta tudi socijalno zlo. Zakaj ni cerkev odpravila popolnoma socijal-uih krivic, krivo je to, ker se ni povsod uje nauk sprejel ali pa ker se ni praktično vporabljal; vender je pa dalo kristijanstvo celemu svetu novo lice, in izboljšalo povsod moralno in socijalno življenje.
Človek je vdobil svoja naravna prava, svojo čast, da, povzdignjen je bil do nadnaravne časti in je postal otrok božji; robstvo se je olajšalo ali pa popolnoma odpravilo; družinsko življenje se je predrugačilo, ko se je povišal zakon mej sakra-mente. Mesto prejšnjega prava, katero ni poznalo nobenega vsmi-ljenja z vbogim, prodrla je kristijanska ljubezen. Zavodi, bolnice, sirotišča in druge naprave lajšale so revežu bolečine in revščino. Bogati Rimljani vsprejeli so vero Kristusovo, in na dan svojega krsta oproščali so tisočerih sužnjev od trdili vezi.
Pustimo prve kristijanske čase in pomudimo se malo pri ,,mračnem“ srednjem veku. Kristijanstvo razširjalo se je po vsem tedanjem svetu. Ideja katoliška živela ni le v srcu priprostega ljudstva, ampak od nje so se dali voditi tudi vladarji. Državne postave osnovane so bile na podlogi katoliških naukov; pregre-šek proti veri je bil pogrešek proti državi. — Zato vidimo tudi, kako je cerkev državo podpirala in vplivala dobrodejno na srca vernikov. Svetloba sv. križa razjasnila je siromakom žalostno lice. Delavci našli so povsod vsmiljenih rok, povsod so se vstanovljala društva, na pomoč siromakom. Redovniki preživljali so veliko množico vbogih, pri njih našel je popotnik prenočišča. Delavec našel je povsod svojih ljudi. Zadruge (Ziin-Ite) skerbele so za svoje ljudi, kamer so prišli, ni jim bilo treba beračiti, ampak obrnili so se na tamošnjo zadrugo. „Unter dem Krummstabe ist gut wohnen“, priča nam dovolj, kako je cerkev rada imela velika množica.
Človeštvu ni bilo dano vživati še nadalje dobrot katoliške
cerkve. Komaj je začela sv. cerkev svoj vpliv vtrjevati in razširjati tudi po novem svetu, izbruhne v središči Evrope vpor zoper njo. Lutrov vpor proti cerkvi razdelil je Evropo v dva nasprotna tabora. Ta vpor povspešil je neizrečeno socijalno zlo in gorje. Verski vpor, pritisk od protestantskih vladarjev, izpodkopavanje avktoritete, poveličevana prostost bile so vzrok strašnih verskih vojsk, ljudskih vporov, kraljevskih vmorov in drugih socijalnih in političnih zločinov. Veliko zgodoviuaijev je neovrgljivo dokazalo, da imamo iskati vzrokov vseh revolucij in vporov do današnjega v reformaciji. Temu se ne bodemo čudili, ako le pomislimo, da se ne bode bal vpora proti svetni oblasti, kdor se ne boji vpora proti Bogu in proti cerkveni oblasti. Po Lutrovi poti so hodili tudi njegovi učenci; nedosegljivi pa v sovraštvu do cerkve, do avktoritete bili so vender francoski »filozofi" pred revolucijo. Ti so z reformatorji ene misli: v sovraštvu sv. cerkve in v zanikanji od Boga postavljene oblasti. Jasno je tedaj, od koga so se naučili socijalisti: cerkev sovražiti in zanikati pa pobijati vsako avktoriteto. Kaker ne priznava novodobno brezverstvo nobenega veroizpovedovanja in imenuje vsa neresnična, tako ne pripoznava socijalizem nobene prednosti v človeški družbi. Glavno načelo socijalistov je: tajiti vsako krščansko resnico v cerkvi, politiki in gospodarstvu. To izpo-veda javno socijalist Proudhom: „Naše glavno načelo je zanikanje vsake dognane resnice. Po tej poti došli smo v veri do bo-gotajstva, v politiki do anarhije, in v narodnem gospodarstvu do osebnega siromaštva."
Oglejmo si tedaj malo to sodišče.
Socijalizem hoče odpraviti vboštvo ali razliko mej vbogim in bogatim brez vere. Socijalisti trdijo, da se mora gospodar-stveno življenje razvijati ne glede na kak od Boga postavljen zakon, tedaj ne pripoznavajo čeznaravnega reda; zato se drže proti veri in cerkve agresivno; in če se tudi vselej v njo direktno ne zaganjajo, žele jo vender povsod zatreti. Vera bodi privatna reč. — Njih katekizem	je:	ako si v	takih razmerah,
da lahko živiš	brez vere — ne veruj	nič; ako	te pa vest vznemirja — veruj	koliker hočeš —	toda	v javnem	življenji ne smeš
z vero na dan	— vera je nekaj	subjektivnega,	in zatorej pri-
vatna zadeva!
Dosledni postavljenemu načelu ne verujejo nevmrjočnosti duše. Po sedanjem življenji ni več življenja, po smrti ni treba pričakovati ne nebes ne pekla, ampak človek mora si vže v sedanjem življenji pripraviti nebesa, živeč nasladno. A v sedanjem društvenem življenji večina človeštva ne more vživati vseh naslad, ker nima s čim, ako izvzameš nekatere privilegovane, ki vse morejo. Zato pa mora prenehati razlika mej vbogim in bogatim, društveni red se mora tako prenoviti, da bodo vsi ljudje enako vživali naslade. To je glavno načelo socijalistov. Govori
se delavcem, da bode socijalni red odpravil vse reve in težave, v katerih zdihujejo v sedanjih kapitalističnih časih; da bodo v novem življenju ravno tako srečni, kaker so sedaj oni bogatinci, kateri se vesele in rede od truda vbogega ljudstva.
Ne da se tajiti, socijalisti znajo logično misliti. Ni nam treba proroškega duha, da bi mogli soditi, česa imamo pričakovati z vničenjem društvenega reda! Krasno govori o vzrokih soeijalizma v „Zeitschrift tur die katli. Theologie“ I. zv. 18911. jezuit Stentrup: „der Atheismus und die Sociale Frage“. Mej drugim pravi učeni socijolog:
„Z odpadom od kristijanstva in od vere v pravega, živega Boga, kateri je začetek in konec človeškega bivanja, združeno je neobhodno zanikanje nadnaravnega smotra človekovega. Človek brez Boga ne priznava drugega nego svet, in tedaj je prisiljen iskati svojo blaginjo v pozemeljskih nasladnostih in svojo srečo v njih vživanji. Za resnico in krepost, katere so odsev onega soluca, ki je zanj zašlo, nima več navdušenja, ampak želi zadovoljiti nenasitljive želje svojega strastnega srca. Komaj izgovori človek v svojem srcu besede: „Non est Deus“, prisiljen je še pristaviti: „ venite ergo et fruamur bonis, quae sunt“. Ateizem, javlja naj se očitno kot zanikanje Boga, ali pa v različnih oblikah panteizma in materijalizma kot znanstveni nauk, pušča in kaže človeku le en smoter — vživanje. Vživanje bode neveren največi zakon, kateri gospoduje vsem močem človeške narave. Toda le takrat more človek zemeljske dobrote po volji vživati, ko jih ima. Želja po pozemeljskih dobrotah je neizogibna, ker v njih vidi vso svojo srečo. Želja po sreči, ki je vživanje časnih sladnosti, ne pozna nobenih mej; noben vspeh je ne zadovolji, ampak še bolj razplameni.
Lahko vidimo, kake posledice imamo pričakovati od tod, ako prištejemo k temu še egoizem, kateri je popolnoma zavladal z zanikanjem Boga. Ko odpade Človek od Boga, navezan je sam na sebe,- ako izpodi Boga iz kroga svojega življenja, mora postati on sam sebi središče, okolu katerega se suče, na katero se nanaša celo življenje. Kak pa bode socijalni -položaj, ako se vgnjezdi v človeški družbi oni egoizem kot nevtešljiva želja po nasladnosti in imetju? 1. Bogastvo in vboštvo bodeta veljala kot skrajni nasprotstvi. Bogataši ne bodo mirovali, dokler ne bodo gospodovali čez vse imetje; bogatstvo se bode večalo v njihovih rokah, blaginja večine pa bode propadala, vboštvo in veščina bodeta vedno bolj rastla. Človeška družba bode poznala le dvoje vrste ljudi: malo število bogatih in neštevilno množico vbogih. 2. Ker je strah pred delom naravna posledica nasladnosti, sili edino le sila in potreba nasladneža na delo, in le misel, da bode z delom vgodil svoji strasti, mu delo lajša. — 3. Ako se prizuava, da nima človek čeznaravnega cilja, tedaj je vbožec nesrečen človek, bogataš je srečen. Bogatstvo in
vboštvo se ne razločujeta več od sreče in nesreče. V tem nazoru izražen je cel strah pred socijalnim vprašanjem. Ako so bogataši edini v človeški družbi srečni, večina človeštva pa je nesrečna, odkod imajo prvi to predpravico? Ali ima edini bogataš hrepenenje po sreči ? Ne! vbožec ne more zadušiti v sebi hrepenenje po sreči, in zato vgleda v bogataši svojega največega sovražnika, človeka, kateri je po krivici srečen, in na škodo vbožcev. Sovraštvo do bogatašev vedno narašča. Boj neštevilne ninožice vbogih proti mali peščici bogatih je neizogibljiv in nobena svetna oblast ne more ga zabraniti. Boj bode strašanski, da hujšega ne more biti, ako pomislimo, da se vzdigajo sami nesrečneži, kateri se bojujejo ne le v obupnosti za srečo, ampak v smrtnem sovraštvu proti bogatašem, koperneč po maščevanju. Bati se je, da se v tem boji potopi človeška družba v solzah in v krvi. — 4. Naj ne mislijo bogataši, da jih bode branila od vbogih sveta moč pravice. Neverec ne pozna pravice. Socijalisti jim poreko : Vaše imetje je vkradeno!
J. 7?.
Slovenski roman.
I. O romanu sploh.
Kako malo pristne leposlovnosti imajo novodobni realistični romani, se posebno jasno kaže, ako njih realizem primerjamo z idealizmom.
Ako vzamemo besedo v subjektivnem pomenu, je idealizem vera v bivanje nadčutnega, popolnišega sveta; objektivno se pa dd določiti kot skupina vseli najviših idej in razlogov, s katerimi se morejo življenske vganjke rešiti in čitatelji navdušiti zanajboljšeinnajlepše.
Idealizem ni nasprotje realizma, ampak njega plemeni -tiši, najpopolniši del. „1 d e a 1 e Charactere lebendig darstellen heist nicht von der realen Menschennatur sich entfernen, sondern dieselbe in ihrer seinsollenden, vollen Wircklichkeit zur Darstellung bringen“. (Goldman). Idealizem je le drugo i m e za realnost umstveno in nadnaravno. Ti realnosti krstimo za idealizem, ne kaker bi ne bili nič v resnici bivajočega, ampak ker, kaker ideja, tako tudi oni presegati sč svojim bivanjem, popolnostjo in realnostjo realnost, v kateri mi s e d a j b i v a m o.
Pisatelj, ki ne riše le površnosti empirične realnosti, ampak tudi nadčutno realnost, ki je z njo v zvezi, t. j. pisatelj-idealist se tudi od faktičnih razmer ne oddaljuje, ampak j e-dino on, ker zasleduje in navaja tudi zadnje in najviše vzroke, slika svet, kaker je v resnici, in ne kaker se le kaže na zunaj; j e d i n o on ločuje dobro v empirični realnosti od gnjilega; j e d i n o on slika lepo v celem njegovem sijaji in grdo v celi njegovi ostudnosti; j e d i n o on koristi sč svojim pisateljevanjem, ker ne kaže samo slabosti, ampak tudi prave vzroke in sredstva do srečnejših razmer. S k r a t kA : j e d i n o p i-satelj- idealist podaja realizem v celem njegovem bistvu in obsegu; ne goli realizem, kaker trdi Ku-mičič, ampak realizem spojen z i d e a 1 i z m o m je ,,p o v r a-t a k k izvoru, k narav i“.
Idealist mora biti pristni leposlovec. Končni srn o-t, e v vsake umetnosti, tudi leposlovne, je : navduševati čitatelja ne za cilje k a k e r š n e k o 1 i popolnosti, ampak le za n a j 1 e p š e in n a j p o p o 1 n i š e. V empiričnem svetu pa predmetov v celi svoji popolnosti navadno ni. Torej leposlovec je prisiljen zajemati iz idealnega. Poznati in verovati mora v realnost umstveno in nadnaravno. Leposlovec kot umetnik mora biti — i d e a 1 i s t, s i c e r n e zadošča končnemu smotru umetnosti‘).
Leposlovca naslavljamo tudi za — pdčta, stvarnika. Za takega se pa ne spričuje, ako stvarja 'le obliko svojim izdelkom. Res, da je treba za dovršeno obliko genijalnosti, domišljije, vender njo pisatelj prav za prav ne „stvarja“, ampak vže kot bivajočo na drugih predmetih le — posnema. Od leposlovca kot stvarnika pa se tirja. da ne posnema le. ampak da se kaže s a m o d e 1 a v n e g a, neodvisnega od e m p i r i č n o s t i, da daje čutno bivanje predmetom, koji po-pred v čutnem svetu niso bili, ali vsaj dovršenost, katere v empiričnem svetu navadno nimajo, a po naravnih zakonih bi morali imeti. „Ars illa surnma omnipotentis Dei per quam e x n i h i 1 o facta sunt omnia, i p s a operatur e t i a m per a r t i f i c e s, ut pulchra atque congrueutia faciant.“ (Avguštin). Tej tirjatvi more leposlovec zadostiti le. ako nepopolne empirične predmete povzdiga k idealnosti, oziroma če idealno realnost prenaša v čuten svet in ji po čutni obliki daje videz — empiričnosti. Leposlovec torej, ki hoče biti res „poeta“, mora biti idealist, sicer mu preostaja le posnemanje empiričnega
‘) Omnes res existentes, quantum vis pulclirae, defectu aliquo laborant iuxta proverbium : nihil perfecti sub sole: ac propterea ex ordine reali ad ideale m aseendcre debemus, ut speeiem puram pulcliritudinis inveniamns. Eo ningis, quia post hominis lapsuin in hoc ordine perfectio et pulcliritudo omuimoda nnllibi invenitur11. — Egger 1’ropacdeutica. str. 261.
sveta. Golo posnemanje pa ne dela pisatelja umetnika, stvarnika, ampak le r o k o d e 1 c a ; in njego.vo delo ni v bistvu svojem umotvor, ampak bolj le ročen, mehaničen plod. Sam Goethe pravi: „Und wenn icli den Mops meiner Geliebten noch so p a t u r g e t r e u malte, i c h h a 11 e immer noch kein K u n s t w e r c k, sondern hbchstens zwei Mopse.“ — Torej ne toliko oblika, ampak vsebine plemenitost in vzvišenost povzdiga koji predmet v umotvor.
Vže Grki, dasi le pagani, so, vvažujoč končni smoter umetnosti, tirjali od svojih leposlovcev — idealnost. Kdo bi se upal trditi, da so trojanski junaki v življenju svojem res bili tako vzvišeni, da so res tako sijajna dejanja izvrševali, kaker se v Ili-jadi pripoveduje! Neskončno bolj pa zahteva krščanstvo idealnost od krščanskega umetnika. Posebno dve dogmi: dogma o izvirnem greh u in dogma, da poleg čutne realnosti biva še druga, nadčutna, od empiričnega sveta neizmerno popolni-š a realnost, katera je izvor empirične realnosti in končni smoter človeštva. Iz prve dogme sledi, da lepo sloveč ne sme v s e g a1), kar je v empiričnem svetu, podajati, ker je v njem mnogo grdega, slabega; da, on, kot apostelj naj le p-š e g a, n a j d o v r š e n i š e g a, celo 1 e p o, ki je po izvirnem grehu v empiričnem svetu še ostalo, naj bi ne posnemal le objektivno, ampak je spopolnjeval, ker po grehu tudi lepo ni več tako lepo, kaker bi moralo biti.2) Iz d r u g e dogme sledi, da slikajoč empirično realnost, ne sme le njo opisovati, kaker bi bila neodvisna, sama sebi vzrok in smoter, j e d i n o in najviše vodilo človeškemu življenju. Ne, krščanski leposlovec mora kazati zvezo mej realnostjo čutno in nadnaravno, odvisnost prve od druge; on je vže kot kr isti jan dolžan biti — idealist, in ravno po idealizmu je ob jednem tudi pravi — realist.
Novodobni realisti idealizem zanemarjajo. Ker je pa ideali-
‘) 1’rzglgd Powszecliy 1892. 365.: „Artysta nie može byč nikdy w odda-waniu nat,nry czysto biernym, m u s i w y b i e r a o . . . . i tu juž zaczyna si? pole jego inicyat,ywy i o sob is tej tworszo<ci .... bez tego sztnka ne by-laby \vcale sztuka.“ — Maryan Morawski.
2) Yorik v spisu „Fra Quadri e Statue“ pravi o razmerji mej naravo in umetnostjo: „Tanto e vero che la piu paziente, la piu minuziosa imitazio-ne della natura non arriva quasi mai ad essere un’ opera d’ arte, e i lavori cosi fatti scivolano facilmente nel finito, nel liseio, nel leccato, talvolta inu-tili, piu spesso e.ontrarii alla perfezione. La natura, sorgente inesau-ribile di tutte le imitazioni, fornisce ali’ artista gli elementi del suo lavoro, ma k l’arte quella c.lie li eombina e li assimila; nella natura codesti elementi sono vaghi, confusi, nebulosi; 1’arte li rischiara, li sceglie, li dispone: nella natura il bello si rivela per framenti sparsi e diseminat.i a casaccio; l’arte li aceoglie e li unisce armoniosamente fra loro: nella natura infino quegli elementi sono materia bruta e materia muta, l’art.e sola presta loro sun linguaggio eloguente o ne riveste un pensiero originale.
zem, t. j. realnost umstvena in nadnaravna, jedin ključ, s katerim si razvozlavamo živenjske vganjke, s katerim si moremo razlagati čutno realnost, nesreče; trpljenje, ■ razna razglasja; ker se le po idealizmu vteši človeško' srce, se ločuje dobro od slabega, so realistični romani brez idealizma prazni, temni, mračni, pesimistični ih dostikrat — t r i v i j a 1 n i, nesramni. „ Temelj romanu mora biti shvačanje istine, pojimanje realnosti .... Mi trebamo istini a ne obsjena . . . Ako pisac ne ima dara, da vidi prirodu ana-kovu, kakva jest v istini, bolje zanj, da se mani čorava posla“. Ako je g. Kumičič naperil te besede proti fantastom, podpišemo jih tudi mi. Da, istine nam je treba, a cele, bistvene nam tudi njegovi realisti brez idealizma ne dajajo. Realistični romani, ako se tudi bero, ne bero se radi njihove izvrstnosti, ampak radi pikantnih nesramnosti, katere realisti prav rafinirano vanje vpletajo, vedoč, da bi občinstvo sicer njihovih m r-ziili. dolgočasnih „r e a 1 i s t i č n i h’- spisov ne bralo.
Realistični romani nimajo torej nikaker vzgojevalne moči. Nasprotno. V njih se stavi v najboljšem slučaji čitatelju vsakdanjost za vzor! Je pa li to naloga umetnosti ? Ne le da vsakdanjost neprestano srečavamo po ulicah in trgih, da sami na sebi nje tlak čutimo, imamo poleg tega imamo še zgodovino, katera nam riše živenjsko realnost brez idealnosti, z vso njeno dolgočasnostjo in plitvostjo. Je li res treba, da se io vriva še v leposlovje, v to kraljestvo božje na zemlji? Je li res, da bi človek tudi v tem svetišči ne smel pozabiti svoje bede, nesreče, in vsaj za par trenutkov se naslajati v kraljestvu vsestranske popolnosti, za katero je rojen, v katerem ni solz, ne joka? Realistični romani onemogočujejo izvanredne značaje, i z v a n r e d n a dejanja, in dosledno so velika zapreka slave k o j e g a naroda, ker stavijo nizko vsakdanjost za vzor, ker požigajo kaker slana posebno v mladini kal sijajnih dejanj : idealni, vse ogrevajoči in navdušujoči vzlet in koprnenje po najboljšem, najpopolnišem, najlepšem.
Realistični romani tudi ne povspešujejo vgodne rešitve socijalnega vprašanja. Kajti oni le kažejo socijalna zla; a kdor le kaže bolezen, je še ni ozdravil. Da, realisti rišoč bedo z najrezkejšimi barvami, še poostrujejo socijalno nasprotje, ker zametajoč idealizem, posmrtno življenje, kazen in plačilo, trpine vsaj indirektno navajajo, iskat si pravice le s fizično silo, pestjo, bodalom, samokresom, dinamitom! To je in mora rešitev socijalnega vprašanja pri realistih brez — idealizma!
Brezidealnost, preziranje realnosti umstvene in nadnaravne, izvira iz napačnega pojma o obsegu realizma in o bistvu idealizma. Realisti mislijo, da čutna realnost je v s a, j e d i n a in naj viša realnost, dosledno da je idealizem — puhla tvorba domišljije, katero mora resni mislitelj kot otročjo igračo
prezirati. To naziranje izvira ali iz nevednosti? a 1 i i z n e v e r e, ali iz skepticizma. Brezidealnost novejših pisateljev je naravna posledica nekonfesijoualne brezverske vzgoje njihove: niso zadosti globoko prefinjeni od prepričanja, da biva poleg čutnega sveta, še drug nadčuten, da načela človeškega uma imajo objektivno veljavo. Moderni realist ne pozna previdnosti Božje, njemu je sreča in nesreča čin slepe osode. Strastni zagovorniki b r e z i d e a 1 n e g a realizma so posebno polcmikanci. Naravno. Vedo, da bi morali izginiti s polja leposlovnega, ako bi začelo občinstvo tirjati kaj več, kaker golo, plitvo posnemanje narave, ako bi zahtevalo P si h o 1 o g i č n o, filozofično, versko razvozlanje obdelovane snovi ... . Tega pa bi sedanji „slavni“ leposlovci ne mogli, ker teh stvari se niso učili. Odtod njih hvalisanje „zdravega“ realizma!
*
* *
K a k o v torej bodi roman, da se b o d e s m e 1 imenovati po pravici — leposloven? — Prijazni čitatelj to lahko povzame iz rečenega. V*euder, da se laže razumemo, ponovimo na kratko glavne točke.
Lepo slovnega spisa najlastniši predmet je lepo, in sicer najprej, kar je n a j 1 e p š e, naj d o v r š e n i š e. To se pa nahaja v svetu umstvenem in nadnaravnem, v svetu idealnem. Idealni svet je prvi predmet leposlovja.
V drugi vrsti je leposlovja predmet tudi lepo, ki se nahaja v čutnem svetu: lepo moralno in naravino. Iz čutnega lepega zajema pisatelj obliko lepemu idealnemu.
V tretji vrsti je leposlovja predmel, a le slučajno in sicer ne samo, ampak poleg lepega, tudi grdo in slabo1) — pa le tedaj, ako se je tako obdela, da bode indirektno isti včinek imelo kaker lepo. V to pisatelj grdega, nemoralnega ne sme risati kot paralelo k dobremu, ampak kot kontrast, ne kot kaj pozitivnega, ampak kot negativno, ne kot nekaj dovoljenega, ampak kot prepovedano, ne kot nekaj dostojnega, častivrednega, ampak kot smešno, grozno. In to zopet doseže, ako grdo, nemoralno in sploh faktične sazmere slika le v razmerji k umstvenemu in nadnaravnemu realizmu t. j. v svitu idealizma. Le v tem slučaji vstvarja pisatelj pravi umotvor; le tedaj zaslnžuje res ime umetnika, ime „p<-eta“. „L’arte — pravi neki italijanski leposlovec — č 1’ accordo e compenetrazione d’ ideale e di reale“ ; le tedaj je
') OvX S<JTl Tl TCOV OVTCOV, 6 (It) (lSTt%Sl TOV Xttkov XCtl
dru&ov. (Dion. Areop.)
roman res — praktičen, pospešujoč vgodno, mirno rešitev soci-jalnega vprašanja, ker res prepričava, vzgaja, navdušuje, ker obsega dušo in srce, pamet in voljo, časnost in večnost, nebo in zemljo, ker obsega — vesoljstvo in spaja vsa tri kraljestva realizma v lepo harmonijo.
Tudi domišljija je opravičena v leposlovji, ker iz nje zajemamo idejam primernih čutnih oblik in povzdiga, kaker ideje našo dušo, tako ona naše srce1) iz bednih razmer v kraljestvo naših želj, v kraljestvo popolnosti. Res je, da se mora domišljija pokoriti nekojim zakonom, vender ni treba, da se leposlovec vedno, predno zapiše k oj o prispodobo, izprašuje: kdo ve, ali seje v vidne m, čutnem svetu, kaj takega v ž e dogodilo, ali se sploh more dogoditi . . . . Dolžnost se tako tenkosrčno izpraševati imata fotograf in zgodovinar. a leposlovec — ne.
Leposlovca naloga ni v prvi vrsti poročati natanko, kako je bilo in kako je na svetu, ampak kako bi moralo biti t. j. navdušiti mora č i t a t e 1 j e za — vzore. Ako je našel vzor, ki je tudi v resnici bival, tem bolie. V to pa pri večini čitateljev ni zadosti, da le modruje in dokazuje, ampak mora tudi srce zanje ogreti. Srce pridobi najlaže in skoro jedino po — bujni domišljiji. Domišljija je tudi dar božji, dan nam v p o 1 e p š a n j e življenja. Zakaj bi ga ne smeli torej rabiti v leposlovji ? ! Sicer pa naj pisatelj stika še tako po oblikah, vender nikdar ne izmisli zadosti primerne, lepe oblike, koja pristoja radi notranje dobrote kreposti, a tudi ne zadosti ostudne, kakeršno ima greh radi svoje nenaravnosti onkraj časnosli, v večnosti.
*
* *
') Przeglijd Po\vszeclmi str. 368 : „I)zielo sztuki, kturejest wsp61nym pto-dem natnry przedsobnej i duszy ludzkiej — natury, ktora zapladnia, dnszy, k tora rodzi — musi coš mieo z obu, byo poniekad wpošrodku, i pevvnemi ce-chami, ktdre bližej b?dziemy si? starali okreKie, tak do jednej jak do drugiej strony by6 podobnem. Cieszy nas, gdy widzimy w niem pewne podobieiistwo z natura, bo to je wiii/.e z rzei'.zywistošcia; — iecz doprowadžmy to podo-bienstvvo a/, do zupelnej reprodukcyi natury — a juž niema sztnki, jest tylko bezduszna Itcgorafia, bo Slad t\v6re,zosci dnszy zginit. Odwracamy si? od ta-kiej podobizuy, by popatrzyč na prawdziw? natur?. Uieszymy si? znowu, gdy znajdujeiny w dziele sztuki pienviastek idealny — ale dopro\vadžmy ten pier-viastek a/, do zatracenia sladu natury rzeezywistej — i zno\vu zniknie nam sztuka : bo roz\vieje si? w abstrakcyi. B?d?c w ten sposfib wpožrodkn, mi?-dzy dusza a natur!}, teren sztuki, widziany od strony duszy, \vy glada realny, nazywa si? zrealizovvaniem idei, weieleniem mySli w duszy wyl?glych; wid-ziany znowu od strony natury, wydaje si? on idealny, zdaje si? natur? prze-tapine w inySl. Može on raz do jednego bieguna, raz do drugiego wi?cej si? zbli/.y,č: b?dzie to \vzgl?duy idealizm, lub wzgl?dny realizm — kwestya sto-pnia tylko — lecz nigdy ani z jednym, ani z drugim siS nie zleje.“
Da, roman in sploh slovstvo je dandanes silovito orožje v boji mej dobrim in slabim. Nasprotniki katolištva — pravi Wasserburg v svoji razpravi „l)er Tendenzromanf' ‘) — pišejo vedno tendencijo z n o, v katolištvu sovražnem zmislu. A to skušajo vtajiti in ne brez vspeha. Dasi se n. pr. v Goethejevih, Schillerjevih. Lesingovih spisih kaže, tako jasno namen smešiti, izpodkopati katolioanstvo, vender se nikilo ne upa jih imenovati tendencijozne. In vender so: Pater v „Roparjih“, kapucin v „Valenstajnovem ostroga11 so prav nadležne osebe. Veliki inkvizitor v ,,I)on Karlu‘k p at rij arh v „Natanu‘‘ zastopajo ideje, katerih nikdo ne zameta tako, kaker katoliška cerkev. Goethejev faust oznanuje panteizem in ateizem. V „Telu“ se o p a t. u in župniku podtikajo nizki pojmi itd. itd. In vender se s to protikatoliško hrano pita katoliška mladina v šolah glede veroizpovedanja baje indelerentnih (?! ?) Ako se kaj hoče označiti za nekaj prav hinavskega, zlobnega, ostudnega, zaznamuje se za — jezuitsko ! Nasprotniki, rišoč kojega 'duhovnika, jezuita, redovnika katoliškega, skrbe, da ne puste niti dlakice dobrega na njih : v e d« o jih slikajo le za-robljence. z ozkim duševnim obzorjem, ali za epikurejce, za hinavce, skopuhe, trdosrčuike. itd. Iz dotičnih spisov se jemlje navadno predmet razgovarjanja v društvih .... Posledice poznamo iz skušnje: poraja se in se mora porajati — protikatoliško javno m n e n j e.
Ako torej sovražniki naši pišejo tendencijozne romane, zakaj bi jih tedaj katoličani ne ? Ako se njihovi romani proti filozofiji, proti v e r i. proti resnici zgodovinski, zakaj hi tudi katoličani ne smeli pisati lilozoličnih, verskih romanov,, s katerimi bi branili katoliško resnico, od nasprotnikov izpod-kopavano ? Zdi se mi, da je to sveta naša dolžnost, kajti boj sega danes tudi v slovstvu do korena: vrti se okoli vprašanja, ali je Bog ali ni!2)	.
') Katli. Be\vepunf? 1891 str. 225—229.
2) Res je, kar piše Pohunek v svojem spisu „Satan a jelio fiše“ str. 5» Treba le poznati (lela novejših evropskih pisateljev: „Satan jest nyni zbo-žfiovan?m milftčkem nejednoho bftsnika a spisovatele protikrest’anskeho; Satan čili padly, odbojnv andel jest vyhlašoviin za princip pravdy, pokroku a osvčt.y, Bttli pak za princip zla, tmy a zpAtečnictvf! Broudhon zajistč nent osamčlym, když nazvvA Boha drze blasfemicky „un etre esseutielliuent anti-civiligateur, antiliberal, antihumain“, a když k nemu vola : „esprit menteur, Dieu imbecil, ton reii;ne est fini, Dieu, retire toi!“ Nenl však tež s&m, tfebas to jim nerekli tak pffmo, prikfe a ostre, když podkufnje a lichoti d’Ablu, jeni« se koff, jej vzyvA a jelio službe zcela se zasvecuje, Volaje k memu : „l'rijd', Šatane. prijd’ ty knežoury a krali pomlouvanv duchu, abych te objal a na svou pfitiskl hrud’! Davno tč už znAin a znaš i ty nine. Skutky tvoje, želma-n? mildčku srdce ničho, nejsou sice vždy liezke ani vždy dobre, ale ony jedi-«č davaji svetu ještč jakys smysl a zabraftuji, aby se vesmfr nestal absurdnim . . Ty šlechtiš bohatstvf ■ ... ty kornnuješ ctnost’. K službe tvč neiuAm sice leč jenom pero, ale to zvažf cele milliony rtlznych bnlletinti vypanych
Roman spada v leposlovje. Leposlovja namen pa je, da baveč, vdajajoč, lahko, zanimivo podučuje in vzgaja. Torej mora romanopisec paziti, da tudi ko obdeluje filozofično snov ali versko, ne zajde iz 1 e p o s 1 o v n e g a z 1 o g a in ob 1 i k e, v — modrujoči, moralizujoči, pridigajoči zlog. To bi bil pogrešek proti obliki leposlovja.
Da se tega pogreška izognemo, posnemajmo nasprotnike. Brezverski pisatelj katoličanstva navadno ne napada direktno. Bilo bi dolgočasno, suhoparno; da, vtegnil bi si odtujiti še kakega bolj tenkosrčnega katoličana. Ne. On načrta n. pr. lopova. Ta lopov pravi, da je bil — n. pr. jezuit. Zakaj ne? Ni li mogoče? . . . Kot nasprotje nariše drugega moža, polnega časti, kreposti, ljubezni. ... a kmalu se zve, da je bil ta vzor neka-toličan, žid, protestant, mogoče celo framason. V čitatelji se vzbudi sovraštvo do jezuita, a simpatija do akatolika. In v a-r a n sklepa: Zastran vere človek ni boljši ne slabši. Sicer bi moral hitita katoličau boljši ko žid. Vera je stranska stvar .... Po tej poti se odtuja mladina katoliški cerkvi. O zaslugah katoliške cerkve katoliških učenjakov, umetnikov se ji ne pripoveduje niti ne bere ničesar, pač pa se ji proslavljajo v deseto nebo akatoliki: Hus, Luter, Groethe, Kant ....
Dobro. Vender ni mogoče tudi narobe: daje akatolik, verski odpadnik lopov — a jezuit, duhoven, veren katoličan, da je poštenjak, značaj ? Zakaj bi mi tako ne pisali ? Seveda bo krik. Bodi! Mej tem ko patentovani literati niso ničesar imeli vgo-varjati proti romanu, kjer je duhovnik, jezuit figuriral za lopova, katoliški nauki za neumnost, bodo tedaj na vse grlo začeli kričati proti tendencioznosti. In bodi spis še tako popolen, ga v svojih literarnih zgovinah, v šolah ne bodo niti omenjali, kaker bi ne spadal v literaturo! V mladini se vgnjezdi predsodek, da imajo le nekatoličani in verski odpadniki okus za umetnost, znanstvo. Vera katoliška je baje zapreka — omike, torej proč z njo! Tako je! Iz skušnje vemo.
Vender v romanih ne smemo toliko modrovati, inpovdarjati
proti tobč, a j& ti ptisaham, žs toto pčro svč neodložlm drive, dokud se zpet nevrfttf kr&snf ti dnovš, o jakychž peli a p i'ji basnici11. (Proudhon, Cirkev a revolnce.)
„Ano, ti bdsnici, ktefi tak vymluvne a tak nadšene opevujf doby stare-ho pohanstvi, ti tež obyčejne skl&daji liold svtij chlipne Venuši, za jediuy nzdkon“ vyhlašuj( „lasku“ zakonem mravnim drze zhrdajioi, lasku „bez po ut a hrdzi“ a — aby dilu svemu „dali korunu“ — odivajt Satana v niasku do-broty a souoitnosti, stavi jej na oltar ku vseobecne ucte a prorokujf, že prij-de doba, kdy Satan zavl&dne nebem a zenu', kdy peklo prestane, kdy Bfth a Satan hrdš vzdorujfcf, slaviti budou veond smifeni, kdy Kristus a Belial „v jidrue si sklesnou" a „bratrsky se budou libati“.
Seme tega smrtnega sovraštva do Boga je v precejšnji obilici zasejano tudi v slovansko novejšo literaturo, neizvzemši slovenske. Tako je, bodi da se tudi neče priznati.
katoličanstva, ampak značaje moramo risati, značaje, ki delajo po katoliških načelih. Ako ima čitatelju ta ali ona romanova oseba veljati za odločnega, vzornega katoličana, dejanja njena morajo se vjemati z vzorom. Na drugi strani, ako ima druga oseba veljati za ateista, brezverca, egoista, tudi dejanja njena morajo se vjemati z brezverskim naziranjem njegovim .... Verskih vprašanj in fllozofičnih naj pa romanopisec nikdar ne razpravlja na široko. Sicer se dejanje pripo-vesti preveč trga. M i m o g r e d e se jih pač sme dotakniti, a vdelati je mora v dejanje, da naravno iz njega izvirajo. in niso videti šiloma prilirana. Vprašanja verska ali fllo-zofična še najprimerniše dajo razpravljati v obliki razgovora. Razgovor zanima, a mora biti kratek. Tudi ni treba ga do konca izvršiti. Dosti toliko povedati, da čitatelj jame slutiti končni sklep. Tedaj se prekine pogovor s kakim dejanjem. Ogibati se je posebno podučevalnega zloga. To jezi čitatelja. Tudi tu je 1 dobro, da pisatelj ne govori neposredno čitatelju, ampak posredno po osebah v r o m a n u, in sicer bolj a dejanji k a k e r z besedami.
Dejanje romanovo razvijaj se po zakonih, katere Bog n a-Vadno in vedno vporablja. Pisatelj ne sme zabiti posebno zakonov, nagibov nadnaravni h. Kajti kristijani, ir. taki so navadno osebe v romanu, karkoli počenjajo, naj priznavajo ali ne, vedno delajo iz pozitivnih ali negativnih nadnaravnih nagibov. Krščen človek ne more biti več versko indiferenten. T e s k r i v n o s t u e, p r a v e nagibe mora misleči pisatelj razkrivati.
Tudi č u d e s n a dejanja, i z v e n r e (111 e včinke milosti božje, ki po naravnih močeh sicer niso mogoči, pisatelj lahko riše v romanu, posebno v zgodovinskem, kjer je n. pr. kak svetnik glavna oseba. Vender čudesa so izvanrednosti, in zato pisatelj razvijaj dejanje iz vzrokov, katere Bog 11 a v a d n o vporablja. Vemo tudi. da je le Bog vzrok vsega, vender ne toliko neposreden, ampak le p o s r e d e n. Zato tudi romanopisec ne imenuj povsod le Boga, ampak navajaj sekundarne vzroke. To zahteva tudi spoštovanje Bogu dolžno : pota božja so nam mnogokrat nerazumljiva .... Še manje pa se krščanskega Boga sme ponižati v nekakega — deus ex machina1). S takim počenjanjem bi se vero v Boga podiralo, a ne zidalo.
Izogibati se mora romanopisec verskih refleksij, ako ni — mojster8), Nevarnost je velika, da se ne zajde v dolg, sladkast, sentimentalen, plačljiv zlog, kar se čitatelju navadno Sabi, in po pravici; kajti obupa j oč a, b o 1 a n a, lena sentimentalnost ni vže — katoliška pobožnost, ampak nje
') Kak. Bew. U c.
'b L. o.
izrodek, ki je, ravno tako pogubna, in še bolj, kaker odločno brezverstvo. Čudno se bo komu zdela ta trditev. In vender je resnična. Zgodovina priča.
Sursum c o r d a !
*
* *
Ker smo prepričani tudi mi, da je narodno slovstvo vemo zrcalo duba, srca, znanja, teženja narodovega, da d o p o 1-njuje ;sodbo, kojo smo si osnovali o narodu iz njegove politične zgodovine, in da se po vsej pravici iz slovstva sklepa nazaj na v s p e v a n j e d o t i č n e g a 1 j u d s t v a, na n j e g o v o zdravost in č i 1 o s t oziroma pokvarjenost, zdelo se nam je prepotrebno oceniti tudi neketere bolj znane romane slovenske. Predno pa smo se ocenjevanja lotili, smo narisali merilo, s katerim bomo merili njihovo vrednost ali nevrednost; clara pacta! Ako bi v čemer ne vtegnili imeti prav, radi se damo podučiti: vemo, da vredništvu „11. K.“ je le do — resnice in z veseljem vsprejme vsaki popravek, pridi iz kateregakoli kroga, da bode le r e s v prospeh resnici in prav e-m u napredku ljubljenega naroda slovenskega !
Prihodnje bomo govorili o — Jurčiči.
Ig. Kralj.
Narodnost.
Narodni genij slovanski.
O	n. Za nas Slovence je skrajen	čas, da	odtegnemo,	kar
nam	je	še ostalo, vplivu tujega duha.	Slovenstvo	mora se	dati
prešiniti od slovanstva. Ločiti se nam je od zapada in njegove romansko- germanske kulture ter nagibati se proti izhodu. V velikanskem telesu ruskega naroda ohranil se je slovanski genij čist, nepokvarjen. Našemu slovstvu pripada odslej glavna naloga: Slovence seznanjati z ruskim duhom, da se vmirajoče slovenstvo vspne k novemu življenju po večno mladi, nevsahljivi slovanski ideji. Pa ako se hočejo manjša slovanska debla vbraniti neslovanski povodnji, morajo se z isto odločnostjo poprijeti tudi ruskega jezika. Obče slovanski jezik, sprva za slovstvo, potem pa tlidi	za	ljudstvo, biti mora — ruščina.
Jaz. Vi berete pridno „Slovanski Svet“.	Vi	nimate lastnih
nazorov.
O n. Jaz — ne lastnih nazorov ? !
J a z. V^aši nazori so krivi, so fantastični. Vi ne poznate
ruske zgodovine. Jaz pa trdim: v ruskem narodu se je ohranilo najmanj pravega, čistega slovanskega življa.
O n. Iz Vas govori le slepa strast proti Rusom ravno zato, ker so Slovani, edini pravi Slovani. Meni se zdi sploh nezmi-selno e tem se pravdati, posebno pa z Vami, ki Vas mrzi, kar le od daleč diši po slovanstvu.
Jaz. Vaše trditve veljajo toliko, koliker Vaši lazlogi. V Rusiji iščete Vi neskaljenega praslovanstva ? !
O n. Tako je. Največa nesreča za zapadno slovanstvo je, da so se seznanili z Rimom, sprejemši od tam krščanstvo. Odvisnost od Rima je imela za Slovane osodepolue nasledke. Ka-ker znano, se je rimsko papeštvo v srednjem veku zavezalo z nemškim cesarstvom. Tako se je začel po vplivanji papeštva romansko'-germanski živelj se svojimi nesvobodnimi napravami vcepljati v slovanstvo: fevdalizem je počasi zamoril staroslovanske demokratiške vstave. Drugače — svobodno, neodvisno — se je slovanski živelj razvijal in razcvital na izhodu. Rusija, edina Rusija je ostala skoz vsa stoletja varno,zavetišče slovanstvu: k nji moramo tudi mi zahajati, da si spet srce ogrejemo in oživimo s čistim slovanskim ognjem.
Jaz. Prijatelj, Vi se močno motite. Ne najdete zlepa na vsem svetu naroda, ki bi bil svojo naroduost popolnoma čisto ohranil. Le narodi povsem surovi, ki so sploh nesposobni za omiko in napredek, ostanejo v tem oziru nepremenjeni ali se vsaj hitro in znatno ne preminjajo; narod pa, ki ga žene po napredovanji, več ali manj svojo narodnost preminja z vsako dobo svojega zdodovinskega bivanja. Vže radi tega v ruskem narodu ne moremo iskati tip čistega praslovanstva, ker je sprejel krščanstvo ; res sicer, da se ruski narod ni dal nikdar skoz in skoz prešiniti od duha krščanskega, vender je krščanstvo veliko vsaj zunanje življenje preobličilo ter rustvu mnogo odvzelo od prvotnih svojosti. Sledila je potem doba tatarskih napadov; ti barbari so vse prevrgli, vse si vpokorili ter tako vtisnili rustvu znak azijatstva.1) Za dobe moskovskega carstva so se v Rusiji
‘) Čujmo, kako označuje kritik-učenjak vpliv mongolskega gospodstva, »a Rusijo : „l’o 250 letni sužnosti mongolski se je stara samorasla in mnogo obetajoča moč ruskega naroda zdrobila, in Ivan III, vzrasel v šoli tatarskega dezpotizma, našel je rod, ki o ljudski svobodi ni imel niti pojma in se je brez obotavljanja vklonil njegovi samovolji. Le ena moč bi bila mogla prostosti podati zadnje zavetišče in zamrli duh narodov znova oživiti — cerkev; Pa ona sama je v bizantizmu odrevenela, se je carski oblasti brezvoljno vdala, hi od tedaj je poginila prostost Rusije. Od Ivana III biva v Rusiji le en človek s prosto voljo, in ta eden človek je do Aleksandra II car-papež ruski. Tedaj zgine pred očmi carjivemi narod se svojimi ljudskimi svojostmi, nazori hi potrebščinami; oni (carji) se obračajo proti zapadu, iščoč, kako bi vresni-čili svoje nenasitljive načrte evropskega gospodstva. — Ne le da so Mongoli jezik zmedli, ampak tudi krvno so se z Rusi splemenili, kar neredkokrat neovržno spričuje vže.ruska ftzijognomija, ki se kaže kot nekaka mongolsko-Lvanska.“ — Hist.-pol. BI. 1808.
rodile in vkrepile razmere, po katerih je ljudstvo prišlo v isto stanje, kaker je nahajamo v nemško-fevdalnem cesarstvu. Ali prištevate morda demokratiškim vstanovam rusko robstvo, ki se je odpravilo še le za naših časov ? Je li morebiti to robstvo bilo milejše od germanskega ? Kaj pa bi rekli še le o Petru Velikem, o njegovi maniji, s katero je posnemal zapad, s katero je šiloma vvajal tuje običaje v rusko domovino ? Tega Petra imenuje zgodovina „velikega“. Velik je res bil — v razrušenji, v razslovanjenji svojih Rusov. Z železno roko pomandral je, vni-čil zadnje ostanke nacijonalnega življa Odpravil je patrijarhat ruske cerkve, katerej se je sam postavil za glavo; staro zgodovinsko plemstvo je vničil ter stvaril novo, in da bi si to v sužni pokorščini podvrgel, vpregel je kmeta v jarem najpopolnišega, neomejenega tlačanstva. S temi napravami je bila nekdanja Rusija vničena, ljudstvo brezpogojno izdano plemstvu, plemstvo pa carju. Tedaj se je Peter čutil močnega dovolj, da bi stvaril novo ljudstvo, in veliko rusko telo, ki je bilo brez lastnega duha, oživil s tujim evropskim duhom. Da bi bil pri reformah, katere je vpeljaval, vpo-rabil vsaj narodne življe iz svojega ljudstva! A njemu seje zdelo, da Rusiji ne more doiti zveličanje nego od — tujstva. Veliko delo ruskega prerojenja po duhu evropskem izvrševali so le tujci, kateri niti Rusov niso razumeli, niti Rusi njih. Tako ravnanje je moralo v ruskem narodu, kar mu je bilo lastnega, zatreti ter pravemu slovanstvu čedalje bolj ga od tujiti. Res sicer, da so tudi na zapadne slovanske rodove tuji narodi vplivali, večkrat celo močneje ; a ker so se vkljubu tolikim viharjem ohranili, priča vže to, da je v njih slovanska korenika globokeje pognala in se ne da tako lehko izruti; zatorej ni ravno treba, da bi si pri Rusih krepili slovanski čut —- imamo ga živejšega : ravno boj s tujci nas je v slovanstvu vtrdil.
O n. Pri nas govorite o slovanskem čutu ! ? Meni se zdi, kar govorite, ironija! Kako sploh morete se ogrevati za čisto slovanstvo, ko je Vaše'srce v Rimu? Rimska cerkev vse pola-tinizuje, in ravno Vi jia Vaše vrste ljudje so, katerim latinizo-vanja še zdaj ni zadosti. Rimstvo in slovanstvo ste nasprotji, kateri se izključujeti. Za izhodno slovanstvo največa sreča je bila, da se je odtrgalo od Rima.
J a z. Vi tedaj iztočno slovanstvo identifikujete s pravoslavjem.
On. Ne ravno tako — pa vender pravoslavje bilo je slovanstvu na izhodu neprodiren zid nasproti navalom od neslovanskega zapada, posebno od germanstva in romanstva, v tem ko je rimsko katoličanstvo v zapadnih Slovanih z nenaravnim vsiljevanjem latinske liturgije in romansko-germanske omike zadu-ševala slovansko zavest in čustvo. Rimska cerkev bila je Slovanom vedno mačeha, sovražnica in zatiralka njih narodnosti. Ni mogoče, da bi se v rimski cerkvi narodno življenje prosto razvijalo.
Jaz. Ne morem Vam pritrditi iz več razlogov. Prvič, Vi sodite nekdanje čase po denašnjih razmerah. Ne smete pač misliti, da so se v srednjem veku narodi svoje narodnosti, tako zavedali, da bi jim bila ona vodilna v javnem življenji. Večkrat se nam riše n. pr. Karol Veliki kot zagrizen nasprotnik slovanstva, češ, nič drugega ni v svojih vojskah namerjaval nego vni-čenje tuje individualnosti. To je popolno napačno stališče, ako hočemo z njega soditi politične prevrate srednjega veka. Drugi interesi so za tistih časov narode vodili in nagibali. Pa tudi dandanes ni res, da povsod in vselej mejnarodno gibanje določuje edino narodnostni princip. Doživeli smo sicer, da se je Italija zedinila v imenu narodnostnega principa; a kdor pozna boljše najnovejšo zgodovino, ve dobro, da je bilo narodno zedinjenje le sredstvo, s katerim je hotelo masonstvo papeštvu vzeti cerkveno državo in Rim ter konečno papeštvo samo vničiti. Povdarjanje narodnosti je duhove vnemalo le kratko časa; in vže zdaj je večini Italijanov za njih narodno Italijo toliko mar, da bi bili pripravljeni vže jutre streti jo in razdrobiti. Gmotne, kupčijske in druge koristi imajo navadno večo združivno moč mej narodi, nego gola narodnost; in skušnja uči, da prava sreča narodov ne obstoji toliko v narodni edinosti, ker drugače bi morala ravno mlada Italija biti uajsrečniša država pod solcem — ampak ravno nasprotno: prav dandanes so tiste države najtrdniše, \ katerih razne narode veže mej seboj skupna korist ali geografična lega. Saj vidimo pač Švico, kako srečne se čutijo v zvezi mej seboj Nemci, Francozi, Italijani — komu pač le na misel pride, da bi rušil državno vez ter odpadel k svojim bratom po narodnosti! Drugod spet nad narodnostjo prevladujejo stare tradicije, skupna zgodovina, posebno vojske in boji, katere so razni narodi prestali v obrambo svoje neodvisnosti proti vnanjim sovragom. Alzacijski Nemec simpatizuje bolj s Francozom nego z Nemcem. Pa imamo v sijajen dokaz svoje trditve najbolj cvetočo moderno državno skupino: amerikanske zedinjene države. Koliko narodnosti je tukaj skupaj — da rečemo — zmetanih, in vender kolika edinost mej njimi, kolika ljubezen do skupne domovine! Gmotni interesi, pa potreba mejsebojne pomoči — ti faktorji so merodajni; ker trezno misleči amerikanski narodi vidijo dobro, kam bi jih pripeljalo, ko bi se začeli narodnostno ločevati. Pri drugih so spet krvne vezi, katere določujejo nad narodnostjo, in skušnja spet uči, da krvna vez in sorodstvo mej tujimi narodi ne le ne zavira njih razvoja in procvita, ampak človeštvo celo krepi. Človeška narava ima v sebi neko ekstenzivnost, ter se tem popolniše in raznoličniše razvija, čim manj jo vklepamo v ozke rodovne ali jezikovne meje, kaker so tudi najmanj srečni in rodovitni zakoni, ki se sklepajo mej bližnjimi sorodniki. V vzgled so nam spet amerikanske narodnosti.
O n. A pri Slovanih je vedno prevladovala jezikovna sorod-
nost; res sicer, da so zgodovinski prevrati to skupno vez večkrat raztrgali, a v našem veku se spet vzbuja v Slovanih narodna zavest, in ta nam je porok, da bode slovanstvo v kratkem se ojačilo in kot svetovna velemoč vpokorilo si izhod in zapad.
Jaz. Iz katerih dogodkov ste opravičeni to sklepati?
O n. Vam je znana turško-ruska vojska ? Koliko so Kusi žrtvovali, da bi svoje južne brate osvobodili?
Jaz. Vi mislite tedaj, da je Ruse slovanska bratska ljubezen gnala v boj s Turki ? A zgodovina prejasno uči, da ravno Kusi imajo malo ali nič srca do svojih slovanskih „bratov“. Ne slovanska sorodnost, ampak verski nagibi: vtrdit in razširit pravoslavje na jugu in ž njim rusko gospodstvo — to je ruski idealizem na slovanskem jugu! Zakaj pa isti Rusi svoje slovanske brate na Poljskem in celo na Ruskem preganjajo in koljejo ? Morda tudi v imenu slovanskega bratstva ? Vera je, katolištvo, radi česar morijo brate po krvi in jeziku. Spet dokaz, da je vse kaj drugega nego jezikovna sorodnost, katera narode združuje. Pa ravno zgodovina slovanska bi Vas morala najživejše podučiti, kako ničevna, nemerodajna je v mejnarodnem življenji ravno narodnost. Lehko je sicer v razburjeni domišljiji nasnovati si „slo-vansko vzajemnost", a dejanja govore drugače. V praktičnem življenji, v zgodovini nahajamo marveč mej slovanskimi rodovi skoro le mejsebojne antipatije. Z malimi izjemami, kaker je n. pr. zgodovinska zveza Rusije z južnim slovanstvom, ki se je pa vršila na podlagi verske sorodnosti, vidimo pri Slovanih le odtujenje ali sovražnost. Navadno se mej seboj oddaljeni slovanski rodovi niti ne poznajo, tisti pa, ki so si bližnji, se sovražijo. Tako je sovraštvo mej Rusi in Poljaki; poslednji so gotovo bolj bratje s Francozi, Španci in katerimkoli drugim narodom nego z Rusi. Znano je, kolika je odpornost mej „Moskali“ in Malo-rusi, mej Srbi in Bolgari, pa mej Srbi in Hrvati, mej Čehi in Slovaki, akoravno bivajo v mejah istega pokolenja. Te prikazni izhajajo od tod, ker so posamni slovanski rocjovi vže od starih časov ločeni živeli, deloma ker so bili k temu primorani vsled zgodovinskih prevratov in razmer, deloma pa ker ni bila o njih dovolj razvita zavest in čut sorodnosti in celoskupnosti . . . . Slovane, kaker druge narode, je vodila želja najti si boljših dežel in pripomoči si do večega blagostanja; da bi se pa ohranile ali vtrdile prijateljske razmere z daljnimi slovanskimi brati, na to je malokdo ali nihče mislil. Ravno nasprotno : neredkokrat so se žalibog celo sosedni rodovi mej seboj sprli in v sovraštvu ločili. Ravno ta čudovita brezzavest nacijonalne skupnosti je zakrivila, da so posamezni slovanski rodovi ali popolnoma zginili se zemlje ali pa pripadli tujemu gospodstvu: baltiški Slovani so prominoli, južne so podjarmili Turki, češka moč se je zdrobila, Poljsko razdelilo, Rusko nosilo je tatarski jarem — vse to več
ali manj, ker Slovanov ni nikdar vezalo čustvo nacijonalnega sorodstva: mogočniše so nanje vplivali zgodovinski dogodki in individualne koristi. Pa saj je slovanska — narodna nesloga vže v pregovoru!
S tega stališča moramo soditi slovansko zgodovino. Ako so Slovani marsikaj zgubili, krivi so deloma in največ sami, deloma pa je kriva zgodovina, geografična lega, nesrečne vojske, in brez števila drugih okoliščin. A krivično, nezgodovinsko je odgovornost za nezgode, ki jili je pretrpelo slovanstvo, zvračati na rimsko cerkev. Jaz celo trdim, da se je pod gospodstvom rimskega „latinizovanja“ zapadno slovanstvo lepše, bujniše razcvelo nego izhodno pod gospodstvom grškega pravoslavja. To vidimo koj na češkem; katoliški latinizem ni nikaker zaviral, da se je v tleski porodilo znamenitih narodnih pesniških umotvorov. Latinščina. ki je še potem dolgo časa veliko veljavo imela pri Čehih, Poljakih in dalmatinskih Srbih, je bila jezik tedanje vede in o-mike. Ona je vpeljala slovanstvo v krog evropskih idej; to pa ni bilo izdajanje narodnosti niti nacijonalnih principov; saj za tistih časov ni bilo posebne slovanske znanosti; kdor so je hotel torej znanstveno izomikati, mu ni do tega ostajala druga pot nego po latinščini. Na to pot je krenilo tudi izhodno slovanstvo se slovstvom 17. stoletja. Znanost govorila je latinski, toraj se je latinščina v domačila ne le pri Slovanih, ampak tudi pri Nemcih. Da, poslednji so jo dolgo obdržali celo potem, ko so odpadli od rimske cftrkmjVr « c%} er pirnici C TT OPIT ST
Zdaj pa poglejmo na izhod ter naštejmo dobrote, katere je grško pravoslovje prineslo slovanstvu! Prav za prav je le en del bizantijske kulture prišel do Slovanov in še od tega je slovanstvo dobilo prav malo. Bizantijski pisatelji niso bili nikdar globoki mislitelji, znanstvo se ni moglo pod jarmom carskega despotizma prosto razviti in povspeti. Bizantinci so bolj zbiratelji in vrejevatelji starega blaga nego samostojni mislitelji. Starih klasikov niso znali prosto obdelavah, da bi si mogli izkoriščati njili modrost in omiko. V bizantizmu je duševno življenje odrevenelo. Razumljivo tedaj, da tudi za izhodne Slovane ne moremo od mrtvega mehanizma grškega veliko si obetati. Vse, kar jim je dala bizantinska kultura, je nekaj „fragmentaričnega znanja6, nekaj „kronografov“, „azbukovnikov“ pa „zbornikov‘‘ itd. Vsa ta znanost in omika ima izključivno cerkven značaj. Slovstvo obstalo je večinoma iz posnemanja in ponavljanja bizantinskih literarnih proizvodov. Poezija, katera se je mej zapadnimi Slovani navzlic rimskega „latinizovanja“ povspela do tolike dovršenosti, je na izhodu popolnoma spala, ako edino izvzamemo pesen o vojski Igorja; in ako se je pozneje pri Slovanih na izhodu deloma
‘) Zgod. slov. literatur. Pypin in Spasovič.
pojavila nekaka nacijonalna pripovedna poezija, nimamo tega pripisovati grški pravoslavni cerkvi, ker omenjena literatura porodila in razvila se je v smislu cerkvenemu slovstvu ravno nasprotnem, neodvisno od pravoslovja.1)
Edine zasluge pravoslavja za slovanstvo so: da je Slovane ločilo in odtujilo zapadu in njegovi omiki, da je zasejalo mej nje seme čedaljnega razcepljanja, da je omogočilo ruski cezaropapi-zem, ki zatira in zadušuje v največem slovanskem rodu vsak individualen pojav, ga dela servilnega, nestrpnega in krvoločnega do drugih narodov, in do samih slovanskih sobratov (n. pr. Poljakov), da je slovanski značaj, od narave mil, pohleven in rahel, podivjačilo, in tako imu odvzelo najlepšo, najplemenitišo lastnost slovansko. Z eno besedo: pravoslavje grško je slovanstvo razslovanilo, in najmanj čistega praslovanstva smemo iskati pri narodu, katerega vsemogočni samodržec še v 19. stoletji pošilja svoje vojake, da streljajo slovanske krvne sobrate radi tega, ker so — katoličani. Prijatelj, je to genij slovanski, s katerim bi imeli po Vašem mnenji oživiti, oslovaniti tudi naše slovenstvo ? 1
O n. ... *
Dr. Mahnič.
Rusov občevanje z Rimom.
Zanimive zgodovinske črtice.
Sedanji razkolni Kusi smatrajo nekako za zgodovinsko pravo tirati svoje katoliške brate v razkol. Trdijo, da so vsi Rusi vže prvotno bili glede verskih naukov ločeni od Rima in so se baje še le kasneje nekateri izmej njih pokatoličanili.
Isto ponavljajo mnogi listi na zapadu. Preveriti skušajo slovansko katoliško občinstvo, da vera, kojo sta sv. Ciril in Metod oznanjevala Rusom in drugim Slovanom, ni bila vera katoliška, vera, katero zastopa rimski papež, ampak razkolna, kojo določuje car in lajik-pa.pež v Peterburgu. Vtajili bi tudi radi koliker mogoče vsako občevanje Rusov z Rimom posebno v verskih rečeh.
Mi sicer tudi ne moremo zgodovinsko izpričati, da bi se ruski narod kot celota bil kedaj posebno odlikoval z globokim in neomahljivim katoliškim prepričanjem, vender laž zgodovinska je trditi, da prvotno Rusi niso bili katoličani in nepošteno je namenoma zamolčavati njihovo dolgotrajno in mnogostransko občevanje z Rimom.
‘) Loc. cit.
Res. da so Grki kmalu po pokristjanjenji Rusov zopet jeli odpadati od Rima, vender radi grškega odpada se Rusom š e m n u g a stoletja ne more kar naravnost očitati odpada od katoliške cerkve, ker so na jedni strani tudi po pokristjanjenji bili v neprestanem prepiru z Grki ne le v političnih, ampak tudi verskih rečeh, a na drugi, ker so s papežem še občevali, ko so Grki vže davno vsako vez z njim pretrgali.
850 — 1253.
Rusi so se začeli pokristjanjevati še le v devetem stoletji. En vzrok temu je bil, ker so se bližnji Grki, mesto da bi vero razširjali, neprestano mej seboj prepirali, a drugi, ker so se Rusi sami branili krščanstva, vedoč, da bi vsprejemši krščanstvo po tedajni politiki nemških in carigrajskih cesarjev zgubili politiško neodvisnost. Ko se pa niso več mogli vstavljati, vspre-jeli so. krščanstvo od oznanjevalcev, katere jim je poslal sv. Ignacij, patrijarh carigrajski in od bratov sv. Cirila in Metoda. Ignacij pa, katerega katoliška' cerkev ima za svetnika, je bil katoličan t. j. priznal je papeža — saj pregnan je nanj se sklicaval j. Isto tako katoličana sta bila tudi sv. Ciril in Metod. Njuno razmeije k papežu je znano. Ni nam ga treba tu zopet opisavati. Ne carigrajski patrijarh, ampak rimski papež Ivan VIII. je Rusom potrdil verske in obiedne knjige. In tudi, ako bi bil to storil carigrajski patrijarh, saj v dobi, ko so Rusi sprejemali krščanstvo, Carigrad in Grki sploh so priznavali papeža. Focij sam v apologiji svoji do papeža priznava njegovo vrhovno oblast2), a car Bazilij in patrijarh Ignacij sta 1. 867 pisala papežu Hadrijanu II. kot Jedinemu nad vse vzvišenemu in vsem brez izjeme določenemu zdravniku — nasledniku kneza apostolov4*.3) Papež Nikolaj I. sam priča tedanje katoličanstvo grškega izhoda pišoč caru grškemu: Tisoči prihajajo (z izhoda) vsak d a n v R i m, da bi na pragu sv. Petra pomoči in pravice dobili proti zatiranju. Jaz, kar se moje osebe tiče, zaupanja ljudstev varal ne bom“4). Torej Rusi so vsprejeli k a-toliško vero; bili so prvotno — katoličani. Od zapadnih katoličanov so se ločili le po obrednem jeziku. Rusi se niso vdeležili Focijevega razkola. V VIII carigr. občnem zboru, kjer je bil Focij proklet, so tudi Rusi slovesno izrekli s poslanci, drugih narodov, da oni niso in nečejo biti v nikaki zvezi s Fo-cijem“5),
') Baron. Annnl. ad. ann. 8f>l 11. 34 sqq.
*) Mahnbourg, Historie de Photius, Pariš 1845.
*) Bruck, Kircheugeschihte str. 319.
4)	Weiss, IV. str. 470.
Kalend. Eccl. univ. t. II. p. 254. 256. Czasy Nerona st. 4.
Sv. Olga, stara mati Vladimira Velikega, je bila krščena sicer v Carigradu, a bila je tudi katoličanka. Poslala je vsaj leta 959 svoje poslance k nemškemu kralju Otonu I., torej h katoliškemu knezu, da bi poslal v Rusijo jednega škofa in duhovnikov. Poslal je Oton Adalberta, kasnejšega nadškofa Mag-deburškega.') Olgo proslavlja Nestor: „Ti glasnica krščanske dežele, jednaka zgodnji danici, ki izhaja pred solncem, jednaka jutranjemu zoru, ki naznanja izhod svitle zvezde, sije kaker polna luna po noči in se sveti kaker biser iz blata“. Katoličan je bil tudi sv. Vladimir, kijevski knez. Saj ga katoliška cerkev tudi proslavja kot svetnika. On in ljudstvo njegovo je vsprejelo krščanstvo po duhovnikih, katere mu je poslal carigrajski patri-jarh Hrjzoberg, goreč branitelj jedinstva z rimskim papežem *)•
O Vladimiru in o pokristjanjenju Rusov pripoveduje Nestor : „Bojai‘i stali so do grla v Pnjepru, drugi do prs, dečki tik brega v vodi. Očetje in matere so držali svoje otroke v naročji. Duhovniki so stali na plaveh in so molili krstne molitve. Vladimir pa je na bregu klečal, molil in Boga zahvaljeval: Veliki Bog, stvarnik nebes in zemlje, poglej na svoje ljudstvo, svoje nove otroke, podeli jim, da spoznajo Tebe za pravega Boga, kaker ga kristjani molijo, vtrdi v njih pravo vero. in podpiraj me v skušnjavah, kaker v Tebe zaupam, da strem zlodejeve nakane”, j Tako je molil knez o krščevanji ljudstva svojega, ..nebo pa in zemlja sta praznovala onega velikega dne“. Poklical je tedaj Vladimir stavbarje iz Carigrada, da bi zidali božji liram najsvetejši Bogorodici Mariji v Kijevu. Leta 99(5. je Vladimir prvi molil v tej Cerkvi. Podaril ji je dragocenih posod in podob govoreč: „Tej cerkvi Matere Božje prepuščam desetino svojih knežjih dohodkov in mest svojih. Gorje nasledniku, ki bi se drznil ta zakon, v katerega potrdilo sedaj na altar pokladam zapriseženo listino, prestopiti”.
Naglo so Rusi sprejeli krščanstvo, a ravno ta nedostatek temeljitega verskega poduka je bil kriv, da so Rusi kasneje vedno omahovali mej razkolom grškim in katoliško cerkvijo.
Tudi za patrijarhovanja Cerularijevega se Rusi niso z Grki vred od Rima ločili. Isto trdi tudi Rus in razkolnik, znani pisatelj Vladimir Solovjev, v svoji knjigi „La Russie et 1’Eglise uni-verselle”. st. 17.:
Et au moment oii la Russie recevait le bapteme de Con-stantinople, les Grecs, quoique formellement en c o m m u liion e n c o r e a v e o R o m e a p r č s 1 e s c h i s m e temperai-r e de PhoMus .... la rupture defenitive qui n’ a eu lieu que plus tard, en 1054 n’a ete du reste qu’un simple fait sans au-
‘) Hist. pol. BI. 1843. 777. a) Czasy Nerona str. 4.
'V Pri Karamzinu II. str. 220.
cune espece de sauction legale et obligatoire, puisque 1’anatheme des legats du pape Lčon IX 11’etait pas dirige contre 1’ E g 1 i s e O i' i e n t a 1 e, m a i s uniquement contre 1 a persone du patriarche Micliel Cerullaire et contre „les par-tisans de sa folie“; et, de sou cote, 1’Eglise Orieutale n’a jamais pu rassembler im concile oecumenitme qui, selon nos theologiens eux-memes, est le seul tribunal competent pour juger nos diffe-rends avec la paupate .... Cette pseudo-ortliodoxie (Focijeva namreč in Cerularjeva) de notre čcole th6ologique, (pui n'a rien de comrnun avec la foi de 1’ Eglise Universelle ni avec la p i e t e du p e u p 1 e russe, 11 e c o 111 i e n t a u c u u e 1 e-m e n t p o s i t i f.“ Znano ie, da so poslanci p a pe ža L e o n a IX. bili v Kijevu slovesno sprejeti, ko so se vračali iz Carigrada, kjer so bili izobčili grškega razkolnega patrijarha Oeru-larija1), ki je sicer še sam priznaval papežu vrhovno oblast. Odpal je še le tedaj, ko papež ni hotel podpirati njegovih nakan. Kar se tiče carigrajskih patrijarkov, po pričevanji samih Grkov Kuropatelesa, Zonarasa, Cedronasa, Glikke, in dru-gorodnih, kaker Natalisa, Bollandistov, IVeinberga, Leona A-lacija, po Fociji še — 17 patrijaihov ni popolnoma prestalo občevati z apostolsko Stolico v Rimu2). Razkolnega Cerularija so Rusi obsojali kaker Focija. Rusko duhovstvo, ko je zvedelo odpad Cernlarijev, je po smrti svojega metropolita Teopempta samo, neodvisno od razkolnega patrijarha, izbralo si škofa, branilo mu v Carigrad, da bi se dal tam posvetiti, pa je prosilo potrjenja od papeža L e o 11 a IX. “). Leta 1092 so Rusi sč spoštovanjem sprejeli poslanca Urbana TI. za dobe metropolita Efrema in velikega kneza Vsevoloda *). Torej Rusi niso bili še razkolniki. Istotako je papež Urba n II. leta 1096 v buli do Efrema, metropolita kijevskega, vkazal, da se ima praznik prenešenja ostankov sv. Nikolaja iz Mire v Bare na Laškem obhajati 9. maja. Temu vkazu papeževemu so se Rusi podvrgli in še dandanes tako obhajajo6), Grki pa niso vsprijeli. Torej Rusi so bili koncem jednajstega stoletja še v zvezi z Rimom. Da, s a 111 K a r a m z i n, ruski zgodovinar, po veri razkolnik, od teh zgodovinskih, 11 e-vt a j i 1 j i v i h f a k t prisiljen, priznava: .Dokaza-teljstvo, čto mi im jeli togda druželjubnoe s 11 o š e n i e s Rimo m.“)
Isto potrjuje tudi občevanje ruskih vladarjev z Rimom, posebno z velikim papežem Gregorijem VII. Veliki
‘) L. c. 5.
a) Czasy Ner. str. 4.
s) L. c. 5.
4) L. c. st. 5.
5) L. c. XXI.
") Sočinenja Karamzina. Istrija gosudarstva rossijskago. Tom I i II. Sanktpeterburg str. 110.
<
knez Vladimir je vmrl 1. i 015. Njegovi sinovi so bili Jaroslav Boris, Svjatopolk. Jaroslav se je po krutih vojskah povspel do samovladarja in je v strah spravil svoje sosede. Ko je to dosegel, lotil se je notranjega dela. Do leta 1051 so Rusi imeli škofe le grškega roda, izbrane jim in posvečene od patrijarha carigrajskega. Tega leta pa je Jaroslav izbral za patrijarha rojenega Rusa, ki ni imel biti v n i k a k i zvezi s Carigradom, tedaj zopet r a z k o 1 n i m ! Da bi pa Rusi ne občevali več z grškimi menihi, je vstanovil v Kijevu samostan, ki bi Rusom bil isto, kar Grkom Atos1). Kaj je hotel Jaroslav s tem? Ali je namerjeval osnovati vže tedaj nekak cezaropapizem v Rusiji, ali le bolj oddaljiti svoje Ruse od verskega razkola in jih konečno spojiti s cerkvijo katoliško ? Več tehtnih zgodovin- « skih fakt priča z a d n j e.
Jaroslav je začel sklepati sorodstvo prostovoljno z mnogimi kraljevimi in knežjimi rodbinami na katoliškem zapadu. Jaroslav, kaker priča Karamzin, je bil poročen s hčerjo švedskega kralja Olafa, Jugigerdo. Svojo sestro, Marijo Dobrognevo, je dal Kazimira, kralju poljskemu; hčer Ano je ponudil, kaker Lambert pripoveduje, nemškemu kralju Henriku III. v zakon. A tu se mu ni sponeslo. Pač pa v Parizu. Vdovec kralj Henrik I. jo je poročil. Drugo hčer je dal v zakon kasnejšemu kralju norveškemu Haroldu, tretjo pa kralju ogefskemu Andreju'-). Nemškega kralja Henrika IV. žena — Neža je bila hči raškega velikega kneza Vsevoloda. (1078 — 1093). Koloman, ogrski kralj (1095 — 1114) je bil poročen s Predslavo, hčerjo kneza kijevskega. Daši so bile tedaj mnoge Rusinje poročene se zapadnimi knezi in nasproti .. vender v tej dobi ni poročila, da bi bila kat. cerkev tirjala kat. vzgojo otrok. Toraj mej Rusi in zapadniki glede vere ni bilo še razlike. Jaroslavu so se rodili sinovi: Vladimir, Izaslav, Svjatoslav, Vsevolod. Vačeslav in Igor. Izaslav je bil poročen s Poljakinjo, sestro kralja Kazimira. Tudi drugače se kaže, da je bil Jaroslav zelo naklonjen katoličanstvu. Adam iz Bremena pripoveduje, da so sinovi angleškega kralja, od Danca Kanata izpojeni, pribežali iskat pomoči k Jaroslavu. Istotako, po magjarskih poročilih, sta pregnani kralj norveški, sveti Olaf, in sin njegov Magnus, pri Rusu Jaroslavu našla utočišča. Vse opravičuje trditev, da je Jaroslav namerjaval raztrgati katerokoli vez s Carigradom in se ozko okleniti katoliškega zapada.
Jaroslav je določil za vrhovnega kneza Izaslava. Vmrl je 19. febr. 1. 1054. Izaslav, ki je bil pri krstu dobil inie Dimitrij, moral je bežati iz dežele svojih dedov. Bežal je k Boleslavu II., kralju poljskemu. Odtod k Henriku IV. v Moguncijo. Konečno, ko ni mogel dobiti pri teh potrebne podpore, poslal je jednega
l)	Getiiirer, Kirchen-Geschilite III. S. 343.
*) Historiscli politisohe Bliltter. Band 36. 1. Heft.
svojih sinov v Rim k papežu Gregorju VIL Še dve znameniti pisanji sti ostali, ki pričati občevanje Iz a slava, velikega k n e z a ruskega, z Gregorjem VII. Poslednji je pisal 17. apr. 1075 Izaslavu: „G regor papež, služabnik vseh služabnikov Božjih, Dimitriju kralju Ruaov itd. Sin Tvoj, obiskajoč grob svetih apostolov, prišel je k nam i n n a m naznanil, da s tvojim privoljenjem odda svetemu Petru kraljestvo Tvoje in daje želi iz naših rok nazaj prijeti. Oziraje se na Tvojo in Tvojega sina željo, sem sina Tvojega s Tvojim kraljestvom obdaril. Sveti knez apostolov vzemi v obrambo svojo Vas, Vaše podložnike in ohranjaj Vas neoskrunjene d o k o n c a, d a p o tem z e m s k e m ž i v-1 j e n j i p r i d e t e v v e č n o zveličanje. Bodite prepričani, da Stolica apostolska je vedno pripravljena v v s e m pomaga t i, k a r j e p r a v i č n o i n P r i m e r n o. To pisanje p o š i 1 j a m f i po poslanci h, k a t e r i h j e d e n j e Tebi znan iu zvest. Oni Ti povedo reči, katere v pismu niso zapisane. Poslu-š a j t e j i h potrpežljivo. Verujte trdno njihovim beseda m. T u d i V a s p r o s i m, d a s e n i k d o ne upa preprečevati, kar bodo oni v imenu apostolske stolice d o 1 o č i 1 i“ ‘). Kdo bi iz teh besedi opravičeno ne sklepal, da je Gregorij VII. po poslancih skoro gotovo nagovarjal Izaslava, naj se vender enkrat Rusi oklenejo odločno i n jasno katoličanstva. Je-li mogoče misliti, da bi bil veliki papež, ki je imel celo svoje življenje pred očmi le poveličanje katoliške cerkve, opustil to priliko ? Da se Izaslav k papežu gotovo ni zatekel le iz političnih namenov, ampak tudi iz Verskih, priča tudi rusko življenje svetnikov rekoč: ^Teodozij (opat) kijevski, je sovražil rimsko katoliško cerkev, kajti ko ga je Izaslav vprašal, odgovarjal mu je, a kazal globoko sovraštvo do — latincev t. j. katoličanov11 ■). Videti je, da je rusko neuko ljudstvo, naščuvano od grškega razkolnega duhovstva, saj svojega duhovstva Rusi niso še imeli, Izaslava prognalo iz dežele
‘) Baron. Annales Ec,d. t,. I. p 472. V poljskem se pismo glasi: „Grze-gurz Papiež sluga slug Božyeh, Demetrynszo\vi Kr'">lo\vi Rusin6w etc. Syu TwOj z\vicdz,ajac groby Apostolu w, przybyl do nas i w zamiarze otrzyihania tego KvOlestrva oil blogostawionego Piotra przez nasze r?ee, temu/, blogosla-'vionemn Pidt.rovvi nala/.ne posiuszenstwo oddawszy, pokovnie o nie upvaszat, t\vierdz!ic /.e jego proSbf, niezawodnie potvvierdzisz jak tylko powaga St,olicy Apo stolskiej zostanie invienczona, a poniewa/. te žsplunia jego zdawaly siv nam'byc sluszne i tak z twojemi /.yczeniaini jako i z prosz^cego nlegtoScisj zgodne, vvi^c przycliyliližmy si? do nich i onemu rzady Krolestvva ouego ze strony Piotra žw. oddali£my . . . .“
2) Strabl, Kirehengescliielite I. 99.
radi njegove, naklonjenosti do katoliškega zapada podedovane od očeta..
Drugo pisanje, ki se tudi Izaslava tiče, je poslal Gregorij VII. tri leta kasneje Boleslavu II, kralju poljskemu, ki je bil Izaslava oplenil. To se glasi: „Kaker sem slišal, si ruskega kra-ija oplenil denarja. Grešil si proti ljubezni do bližnjega. Rotim te, iz ljubezni do Boga in sv. Petra, povrni, kar si Ti in Tvoji Rusu vplenili. Besedo Gospodovo poznaš : Kdor si je tuje blago prisvojil, ne bode deležen kraljestva Božjega, razven da se iz-pokori. Vsprejmi torej ta moj opomin s toliko ljubeznijo, s koliko smo te opominali v skrbi za zveličanje duše Tvoje1*.
Po štiriletnem pregnanstvu se je Izaslav 1. 1077. vrnil na Rusko s pomočjo poljske avmade. Po smrti I z a s 1 a v o v i so carigrajski p a t r i j a r h i zopet dobili v svoje področje kijevsko metropolo, dokler niso Turki Carigrada vzeli. Da je bilo za časa Izaslavovega mej ljudstvom ruskim živo gibanje za katolištvo, dokazujejo sijajno dekreti, ki jih je izdal koj po smrti Izaslava novoizvoljeni kijevski metropolit Grk Ivan1). Ta prepoveda Rusom kakerkoli občevati z ljudmi katoliškega veroizpovedanja, jesti in sedeti pri jedni mizi s katoličani, poročati sinove ruske ali hčere s katoliki. Trdi, da katoličan je ravno toliko kristijan. koliker je tartar, pagan ! Spoznal je zviti Grk, da občevanje Rusov s katoličani in sorodstvo s katoliškimi vladarskimi hišami, bi vte-gnilo za vedno zaprečiti popolni razkol Rusov in njih izsesavanje.
Tedaj so Grki vstanovili tudi na mejah nove vladi-kovine: Leta 992 je bila vstanovljena v Novgorodu in v Ro-stonu 991 ; a od leta 1070 do 1100 je bila vstanovljena v Černi-govu, Bjalgorodu, Jurijeva, Vladimiru, Perejeslovu, Turova, Hel-mu, v Tmutarakanu in v Polocku. Iz tega delovanja vsiljenega razkolnega grškega duhovstva je razvidno, da so se bali, da bi siloviti duh Gregorija VII. ne vtrdil končno omahujoče Ruse v — katoličanstvu.
Zgodovinsko je tudi dokazano, da je 1. 1102 Svetopolk, knez kijevski, brat Izaslavov, prosil papeža dispenze za hčer Zbislavo, ki se je imela poročiti z Boleslavom III *)• Leta 1117 pa so Rusi vstanovili v Novgorodu samostan in ga posvetili sv. Antonu — Rimljanu. In leta 1152 je Izaslav, istotako veliki knez kijevski, zbral škofe, da bi izvolili novega metropolita, n e d a b i s e brigal za razkolnega patri-jarha carigrajskega. Ti ruski škofje so tudi sklenili, da se imajo vladike ruski o posvečenji blagosloviti ne več z ostanki roke sv. Janeza Krstnika, kaker je delal do tedaj patrijarh carigrajski, ampak z glavo sv. Klementa, papeža in mučeni-
‘) Krainzin II. 83. Hist.. Pol. BI 36. 126.
2)	Czas-j' Nerona. We Lrvorvie 1886. st. 5.
k a, prineseno od sv. Cirila in Metoda iz Kerzoneza. Razkolni grški patrijarh je na ta način posvečenega novega metropolita kijevskega, Rusa Klementa, preklel, a na mesto njegovo je vrinil zagrizenega razkolnika, Grka Konstantirta. Rusi so ga pa kot nepravega — izgnali1).
Papeži, videč to mržnjo do grškega razkola v Rusih, so vedno upali, da se bodo Rusi ozko oklenili katoličanstva. Znova jih je pozval k jedinstvu Inocencij III. Kaker se razvideva iz odgovora Romana Velikega, je papež v opominu svojem naj-brže opomnil vladarja ruskega prave, od Boga Rusiji vsojene naloge in slavne bodočnosti, ako ji bode verna. Roman je Iuo-cenciju 111. odgovoril: „Je Petrov meč, katerega papež ima, ka-keršen je moj ? Ako ga ima, podaruj mesta; dokler pa jaz tega imam na boku svojem, drugega ne potrebujem, in razširjal bodem Rusijo, kaker so jo razširjali očetje naši in naši dedje“. Odbil je vabilo ponosni vladar.2) Istotako so odbili veliki knezi vabilo Iv 1 e m e n t a III, da bi se vdeleževali križarkih vojsk, dasi bi bile te najbolj Rusom koristile, kajti Turci in Tartani so jim bili na pragu. To je mnogo zakrivila koristolovuost zapadnih knezov. Vender leta 1227 so prosili legata' papeža Ho novi j a III, škofa mutinenskega, „da naj jih poduči v zdravem nauku in razjasni njihove zmote, v katere so zagazili, ker niso imeli učiteljev".3)
Veliko vspeha se je obetalo v polovici trinajstega stoletja. Tedaj je kneževal v Rusiji Danilo iz Haliča. Divji Mongoli, pri-hruvši iz azijskih step, so stali v bojnih vrstah ob granicah Rusije in so pretili razrušiti jo in podjarmiti. Danilo, katerega sin je bil poročen z Gertrudo, avstijsko vojvodinjo *), piše papežu I n o c e n c i j a I V, proseč g a podpore. Obeta tudi se popolnoma združiti z rimsko cerkvijo. Pa-Pež je sprejel radosten ponudbo Pooblastil je svojega legata za Poljsko, Opizzo iz Messine. Danilo se je odrekel zase in svoje ljudstvo vsakemu razkolu: Danil priznal papu svojim ot-cem i namjestnikom sv. Petra. ) Papežki legat pa ga je venčal za kralja Rusije v Droginimi leta 1253.')
L/nacij Kralj.
') L. c. st. 6.
“) Hist. pol. BI. B. 52 st. 513.
s) Zgodovina cerkvena Rajnftlda. Karamzin tom. 3. str. 249. ') Slov. zbornik 1884. str. 1.
5) Soeinenja Karamzina, II. str. 53.
) Hist. pol. Blittter 1863. B. 52. str. 515.
Slovenskim dijakom.
m.
Vže spet sta pretekla dva meseca, odkar nismo govorili skupaj. Upam, da ste vedno še veseli in živi, kaker je Vaša navada.
Veste pa, da sem bil v tem času v Ljubljani! Bilo je velikonočni torek, ravno ko ste se vračali, klaverni in pobiti, z dežele v mesto. Seveda težko me je kdo od Vas spoznal, ker gotovo niste še videli moje fotografije, katere je celo nekdanji „Brus“ zaman iskal.
Od zadnjikrat sem pa dobil še precej pisem in pisemc od V as. Le bojim se, da sem se nekaterim zameril, tistim namreč, kateri so me prosili za odgovor — in odgovora še zdaj niso dobili. Pa pri meni z odgovarjanjem in dopisovanjem ni tako lahka, kaker pri Vas. Koliker poznam ljudi Vaše vrste, morda komaj vsake kvatre enkrat kaj vržete na pošto; taka je tudi s prejemanjem pisem — kak opomin ali „pridiga“ od očeta ali strica, kako se imate pridno učiti, in kar je sorodnega, kaj takega Vam prinese pošta od časa do časa. A nekoliko drugače je pri meni. Ni dneva, da bi me pismonoša večkrat ne obiskal ter mi prinesel od raznih vetrov veselih in neveselih novic v raznih oblikah: v pismih zapečatenih in ne-zapečatenih, v zalepkah itd. (Vi se poslužujete najraji „dopis-nice“, gotovo najbrže zato, ker Vas stane le dva krajcarja.) . . . . Zdaj pa pomislite: na vse to posebe odgovarjati! Pa vse bi bilo morda še mogoče, da bi poleg drugih opravkov ne imel v hiši šestdeset takih tičev, kaker ste Vi. Sodite po sebi, kak križ je takim nevkrotnežem pristrigati peroti!
Ne vem torej, ali mi bo moč enemu ali drugemu posebe odgovoriti. Zato pa Vam na tern mestu vsem odgovarjam. Veseli me. da se tako pridno, tako zaupno oglašate. Kar bo le mogoče, hočem vstregatj Vašim željam. Nekaterih prošenj seveda za zdaj ne morem ali ne smem izpolniti. Tu imam posebno v mislih tiste nižegimnazijce, ki so me prosili, naj bi jim pošiljal „R. Kat.‘; Upam, da mi ne bodo zamerili, ako jim rečem, da „Rimski Katolik“ ni še za njih starost! Naj tedaj še dve, tri leta potrpijo, potem se bomo pogajali.
Kaj pa z nalogami? Ej 110, vem, da čakate vže nepotrpežljivo . . . Došlo mi jih je vže spet lepo številce — največ iz Ljubljane. In sicer, kar me ta pot posebno veseli, lotili ste se tudi resniših predmetov. Poznam Vašo naravo, da ji prija bolj, kar je za domišljijo. Zatorej se Vas je največ vrglo na vbogi, raztrgani cilinder: pretipali ste mu pač vse dlake, vse grehe, lastne
in tuje očitali. Zdaj pa sem dobil devet čisto znanstvenih nalog od Vas. Nekdo mi jih je poslal sam tri, v knjižici, kaker jih navadno prodajajo za „domače“ in „šolske" naloge. Tako je prav; njemu mislim v kratkem pismeno odgovoriti. Naloge pa, katere so, se mi od zadnji pot poslale, so: Kakšno mora biti pravo Prijateljstvo? (Razpravljal eden.) — Kako se moramo učiti zgodovine? (Razpravljala dva.) — Zakaj so Rimljani premagali svet ? (Spisala dva.) Nadalje mi je eden poslal o pravih vzrokih reformacije; temu toplo priporočam, naj pridno prebira razna zgodovinska dela, ker njegov prvi poskus kaže, da ni brez zmožnosti. Še nekdo drug, ki je vže zadnjič komedije vganjal sč starim cilindrom, razveselil me je spet z drugim spisom : Kakšna mora biti prava ljubezen do domovine? Pisatelj je še prav mlad, in Vender misli vže skoraj ko mož. On sklepa svojo nalogo tako: »Nekateri menijo, da jim je pod krilom domovinske ljubezni vse dovoljeno. Oslabiti hočejo katoliško prepričanje, češ, da se ne strinja katoliška vera z blagrom naroda. Zmanjšati hočejo ljubezen do habsburške dinastije, češ. da nam je tuja, nemška, da ne more imeti ljubezni do slovenskega naroda. Kako napačno ti mislijo! Da bi se pač te napačne misli ne širile mej milim slovenskim narodom! Pravi slovenski domoljub ljubi svoj materin jezik in materino deželo, ljubi pa tudi katoliško vero in Avstrijo, in ravno taka ljubezen do domovine je prava.“
Nekdo nam opisuje prvi pogled na morje. „Bilo je pozno popoldne, ko naju privede cesta do klanca, vrhu katerega stoji Občina, po pravici nazvana tržaško predmestje . . . Storila sva še nekaj stopinj in — v dolini se je zalesketalo morje kaker čisto zlato v žarkih zahajajočega solnca. Osupnila sva bila zroč z omamljenim očesom veličastno vodovje . . . .“ Jaz sem te besede zato navedel, ker sem v otroških letih sam večkrat po o-nienjenem klancu čez Občino v Trst hodil, in sem ravno tako vžival pogled na morje. Svetoval bi celo, da bi tudi eden ali drug od Vas, posebno kdor ni predaleč, se potrudil do morja — saj še tako o počitnicah se dolgočasite — in rečem mu, da se ne bo kesal, da je prišel pogledat morje: ima na sebi dosti poetičnega. O ti priložnosti pa bi kazalo pogledati tudi v našo Gorico do mene: Vam bodo vže povedali, kje stanujem.
Ne smem zamolčati, da se je tudi ta pot nekdo spomnil starega cilindra. Tega cilindra zgodovina je pa vže radi tega zanimiva, ker je več let sedel na glavi vredniku nekega zloglasnega slovenskega lista. S tem, upam, da so bloditve starih cilindrov končane. Naj v miru počivajo!
Glavno stvar sem si prihranil h koncu. Neki višegimnazijec sc je lotil najtršega oreha, katere sem Vam dal grizti. To je razprava: Razmerje mej umom in voljo. Jaz sem vže skoraj obupal, da bi se kdo od Vas postopil razpravljati kaj takega, kar vže v naslovu plaši mlade ljudi, kaker strašilo na zeljniku zajca.
In vender se je toliko vsrčil: in poskus posrečil se mu je še precej; nočemo sicer trditi, da bi bil zgotovil filozofično razpravo, vsestransko dovršeno — do tega se more priti le po mnogih, trudnih vajah — pač pa je na papir vrgel dosti lepili, globokih misli, ki pričajo, da je zmožen — misliti. Ta mladi gospodič je isti, katerega razpravo: Kdo je značajen P prinašamo v sedanji „dijaški prilogi." Mladi prijatelji, tako se morate vaditi v mišljenji, ako hočete kdaj biti v pravem pomenu besede — mislitelji. Nič ne de, da so prvi poskusi pomanjkljivi, da tu pa tam grešite proti logičnemu stiku itd. — nihče se ni rodil filozof. Errando discimus. Sicer pa, kar se tiče omenjenih dveh razprav našega mladega mislitelja, moram vže zdaj nekaj opomniti: v obeh prečrtal sem vsaj polovico. Taki mladi, kaker ste Vi, hoteli bi vže iz začetka svojega pisateljevanja, ako mogoče, vse povedati, svoje nazore o vseh rečeh razviti; zatorej se tako radi oddaljijo od predmeta ali, kaker bi rekel, zahajajo z glavne prašne ceste, na stranske zelene steze. Ako hočete znanstveno, filozofično misliti, ne dajte domišljiji, da bi Vas speljavala na stranske predmete: ko razum deluje, naj ona, mehkužna ženska, molči. Sicer pa ste zdaj še mladi, in gotovo boste še imeli i časa i priložnosti razviti in izjaviti svoje nazore o tej in oni reči. Omnia tempus habent. Torej: n e bodite predolgi, niti- besedi'časti, ker tako ne boste nikoli strogi, dosledni mislitelji, ampak puhlo-slovci.
Kaker tedaj vidite, začel sem vže v pričujoči številki z „dijaško prilogo11. Glejte, sem pridejo Vaše naloge, ako se bodo posebno odlikovale. Sicer pa imen Vaših ne mislim objavljati, ker za Vašo starost se ne spodobi vhajati v javnost, katera je za — moža. Pa tudi se bojim, da bi se znal eden ali drug od Vas prevzeti, ko bi videl svoje ime tiskano. Ne, ostanite lepo, kaker doslej, pri svojih knjigah ter učite se pridno, da boste kdaj možje; kaj pa svet zunaj vganja — za sedaj to nima Vam biti mar f
Imeli bomo v kratkem počitnice. Zdaj je za Vas najhujše v celem letu: ponavljanje, izpiti, preskušnje in drugi dijaški križi Vas tlačijo; tudi vročina je začela pritiskati ... Pa kmalu bodo počitnice; tudi jaz upam se z Vami odpočiti. Kar se pa Vas tiče, vem sicer, da ne ljubite preveč knjig o prostem času, vender bi morebiti vtegnila katerega od Vas skušnjava premagati, da bi si	začel tudi o počitnicah	beliti mehko glavico	z	enim ali drugim	vprašanj, katera Vam v	naslednjem predlagam.	Bodi jih za
ta pot deset:
1. Gimnazijec pripoveduje svojemu bratu na kmetih, česa se je letos učil.
2. Spomini iz pasjih dni.
3. Nasledki križarskih	vojsk.
4. Kdo je bolj vreden	našega občudovanja	— Aleksander
ali Hanibal?
5. Turške vojske — najslavniša stran slovenske zgodovine.
6. Misli in čuti o pogrebu mojega sošolca.
7. Z mojega sprehoda po gozdu.
3.	Moža mora dičiti ne le razum, ampak tudi srce.
9. Geslo naše bodi i malo besed, dosti dejanja!
10. Skopuha večerni samogovor.
To Vam tedaj za zdaj pošiljam; sicer pa ostanejo tudi prejšnja vprašanja še razpisana. Le po njih! Kdor je kaj spisal, naj Ae hrani, ampak naj le pošlje sem v Gorico. Saj veste, kdo sem.
Jaz Vas vedno rad imam in Vam tudi voščim vesele počitnice.
Dr. Mahnič.
 ---------------------------
Eaznoterosti.
«
Jeden izmej »brezdomovincev4*.
Pri nas Slovencih je kaker večinoma pri družili slovanskih Godovih dandanes običajno, da mladi, v nekonfesionalnih šolah vzgojeni „narodno-napredni“ naraščaj slovanskemu katoliškemu duhovstvu meče v obraz brezdomovinstvo in narodni nihilizem1). Odgovarjamo: katoliško slovansko duhovstvo se z dobro vestjo, s ponosom lahko sklicuje na zgodovino preporoda slovanskih narodnosti in slovstev. Pravice do katoliške domovine svoje ima katoliško slovansko duhovstvo, vkljub (!) svojemu katoliškemu prepričanju, najmanje toliko, koliker je imajo ti novodobni katolištvu odtujeni „napredni“ narodnjaki. Glede ljubezni pa do na-r°da, glede prave ljubezni, slovansko katoliško duhovstvo gotovo zmage tekmuje z bankinimi agenti, in ponesrečenimi študenti, ki se širokoustno razbobnavajo za j e d i n e, nedosegljive vzore — narodnjaštva, a vsakega slovanskega rodoljuba ln delavca, narodu na kvar str«, ako slepo ne služi njihovi častihlepnosti2), zmedenim njihovim, narodu škodljivim nazorom, ln_ brezpogojno v njih ne priznava absolutne svoje tirane . . . . O ^brezdomovincu44, katerega življenje hočemo kratko opisati, pisali so koliker mi vemo Rusi: ,,Bezsenov, Idarkevič, Solovjev, Kostomarov; Čeha : Jireček, v Lumiru44 1874, "emolf v »Slovzborniku44 1. 1836 ; Hrvata : Kukuljevič in Maretič.
‘) „Slov. Narod44.
. a) V narodno naprednem liberalnem jeziku se častihlepnost in korist-*,Rvnost skoraj vedno zove — ljubezen do naroda. Sicer bi na blatali tako fivojih — sorojakov.
»Brezdomovinec" ta in »narodni nihilist" se je rodil leta 1617. Bil je katoliški Hrvat, roda plemenitega. Plemstvo je dedom njegovim podelil kralj Bela IV. Brezdomovinec je stopil v duhovski stan. Bil je zelo nadarjen.
Škof zagrebški je bil tedaj Benko Vinkovič. Ta škof se je mnogo trudil, da bi razkolne Hrvate zjedinil s katoliško cerkvijo. Benko Vinkovič je kmalu zapazil nenavadno nadarjenost omenjenega brezdomovinca. Upal je iz njega vzgojiti izbornega pospeševalca' verske unije na Hrvatskem.
Leta 1638 ga je poslal na Dunaj, odtod v Bolonijo preuča-vat pravoslovje. Leta 1641 se je preseli) v Rim. Brezdomovinec je vedel, kaj škof od njega pričakuje. Želel mu je vstredi: biti apostol katoliški mej svojimi razkolnimi brati. Kaker se razvi-deva iz pisem njegovih, prepričan je bil, da velika zapreka zje-dinjenja razkolnikov je, ker se katoličani premalo bavijo z j e-zikom razkolnikov, katerega razkolniki pa smatrajo za d e 1 v e r e same. T ir j a tor e j, da bi se katoličani bolj b a v i1i z grškim in slovanskim jezikom, in zgodovino: Passim pudet — tako je pisal v Rim svojemu škofu — komines hod idiomate (slovino) sermocinari . . . cujus i n d i g n a e rei causam, m a sima q n e d a m n a, quae ex ea consequuntur, saepius milii consideranti occurrebat, herculeis opus esse laboribus ad tanta ignorantiae monstra debelanda“. In iz namena se baviti natančno z jezikom razkolnikov in zgodovino verskega razkola, »ut in ipso fonte Graecorum res — ad quos se nostri Valachi (jugoslovanski razkolniki) semper referunt — penitus pervestigare m“, sklenil je prositi da bi ga sprejeli v grško-katoliški kolegij sv. Anastazija. Prošnjo so mu vslišali. O ondašnjem njegovem bivanji pravi Penvolf: »Zajimal se unii cerki latinske a fecke, a take pfirozenvm. svym jazjkem chrvatskym, jeho opravenim a očištčnim. Prebivajo v Rive, seznanil se s ruskym unitskymi knčžimi" ‘1. In sam brezdomovinec je pisal očetovskemu svojemu škofu iz Rima, da spisuje aritmetiko, gramatiko hrvatsko, da prestavlja nekoje italijanske spise. Ta brezdomovinec — duhovnik, je bil — Jurij Križanič.
Leta 1642 mu škof poroča, da ga je imenoval zagrebškim kanonikom. Križanič mu odgovarja: Preučevani rusko liturgijo. Domov se mislim povrniti „expirante aestate“. Predno odidem, prosil bodem, da bi mi bilo dovoljeno čitati sveto mašo v — vshodnem obredu. Težko pojde, vendar upam. Prestavil sem iz grškega v »slovinum idioma“ dogmo o vicah. Nameravani i ostale dogme, ki delijo katoliške od razkolnikov". In res, istega leta piše drug Hrvat, Levakovič, iz Rima biskupu Vinkoviču: »Dominus Krjsanich . . . dispensationem petit grae-
‘) Slov. sbornik. 1886. st. 5.
corum ritn sacra peragendi. Resolutio petitionis remissa fuit ad congregationem saucti officii". Je li dobil dovoljenje v grškem obredu maševati se ne ve. kajti v „liber missarum“ v Rimu, kaker priča Cručič, je zapisano, da je Križanič bral mašo a — v latinskem obredu.
Leta 1642 vmre nenadoma dobrotnik Križaničev, škof Vin-kovič. Po smrti drazega svojega zaščitnika se o Križaniču celili deset let ne ve ničesar več. Verjetno, da se ni vrnil na Hrvats-ko. Se le leta 1652 pričajo rimske listine, da je tega leta in leta 1653 bival v Rimu, hodil k sejam s v e t o h i j e r o n i niške kongregacije in branil pravice Jugoslovanov t. j. Hrvatov in Slovencev, glede vstopa v kolegij svetega H i j e-i' o n i n a trdeč, da Slovenci niso Nemci, kaker svet zunanji misli. V zapisnikih kongregacije nahajamo Križaničevo ime zadnjikrat zapisano leta 1655. Leta 1656 je Križanič dovršil v latinskem jeziku ogromen spis, v katerem razpravlja r a z-k o 1 n o vprašanje. Ta rokopis se sedaj nahaja, v Casanatovi knjižnici v Rimu. Naslov mu je: „Bibliotheca shismaticorum universa, omnes shismaticorum libros, hactenus impressos duobus tomis comprehendens. Primum quidem a duodecim auctoribus tri-kus linguis; graece antigue, graece moderne, et moscovitice composita et in pluribus codicibus impressa. Tomi prioris pars prior. Georgio Orisanio interprete. Romae. Julii 31. 1656“. In iolio str. 731. Na naslovni strani je geslo: ,Non erunt n 11 r a d u a e g e n t e s, n e c d i v i d e n t u r in d u o regna; s e d f i e t u n u m o v i 1 e e t unus pasto r“ Ec. 27. 22. et Ivan. 10. 16.“ Delo ni bilo tiskano. Ostalo je v rokopisu ....
Leta 1.656 vnela se je kuga v Rimu. Prebivalci se razkrope na vse strani. O Križaniči zopet ne vemo do leta 1663. ničesar določenega, le da je bil leta 1S57 v Moskvi „co missionar k a t o 1 ic t v i“ ‘j. Iz spisov njegovih se razvideva, da je v teh letih mnogo potoval posebno po Malorusiji, Dve deli njegovi poznamo iz te dobe : „Putnoe opisanije od Lavova do Moskvi. 1659. Jn „Besida ko Czerkasom, wo osobi (Jzerkasa upisanaL Obe neli je poslal Križanič v Moskovo caru in plemstvu. Malo kasneje Je prišel sam v Moskvo. Tu je izdal nov spis; „Ruskoe Gosu-darstvo ve polovini XVII. vieka“. Križanič, da bi se v Moskvi, je po florentinskem koncilu popolnoma in formalno se ločila °d Rima, izognil vsem neprilikam, posebno, da bi ga ne spo-znifli, da je katoliški duhovnik, in si tako vže naprej onemogoči vsak vspeh svojega poslanstva, spremenil je svoje hrvatsko Jme in se začel imonovati: Jurko (Križanič) Serbljanin Javkav-u>ca2). Maretič piše doslovno o tem : „Znadjaše (Križanič) i to
*) Penvolf Slov. sbornik 1. 1886 st. 6.
a) T. j. človek, ki jadikuje. Križanič je hotel reči, da objokuje vse-8Wansko nejedinost Slovanov.
dobro, da bi bio vrlo sumnjiv, kada bi došao u Rusija pod lir-vatskim imenom, pa jos kad bi Rusi doznali, da je katoliški svečenik. Radi mnogih pokuša u dinj en ih od rimske s t o 1 i c e, ne bi 1 i se ruski narod sjedinio s rimskom crkvom, ozlojediše se Rusi ljutona katolicizam, jer su katolički svedenici neoprezno postupali pri tom unijadenju, te se ruski tada dosta surov i polu barbarski narod još jade prikupi oko svoga pravoslavja" ‘).
Rusi so zadeli nezaupno gledati učenega ,.Javkovnico“. Imeli so ga, kaker bi bil poslan od Rima samega, da bi mej Rusi deloval za zjedinjenje s katoliško cerkvijo. Res, da ni naravnost grajal p r a v s 1 a v j a, a šibal je o vsaki priliki Grke in p r e p r i d a v a 1 Ruse, da spor Grkov z Rimom ni spor — Slovanov.
Dalje.
„Liturgični jeziki".
Naše slovstvo se res kaj bujno razcvita! Spet smemo s ponosom zabiležiti epohalno delo na slovstvenokritičnem polji, delo, ki je stalo mnogo truda in — potu.
Komur sega spomin za nekaj let nazaj, se bo morda še domislil naše kritike Gregorčičevih poezij v iistku „Slovendevem“ pa onih glasovitih „dodatkov“. Tam nekje smo tudi opozorili slovenski svet na slavno vseučilišče in znanstveno akademijo, ki se nahaja tam nekje v slovenskih Brdih na Goriškem. Od tod nam je tiste dni došla nemilostna nezaupnica, na kateri smo brali podpisane tudi — briške kmete ... Od tedaj so tamošnje duševne velesile počivale — vsaj znamenitišega slovstvenega ploda ni bilo. Zdelo se nam je, da se mora kuhati nekaj posebnega. Nismo se motili. Po dolgem čakanji je spet mej svet zletelo 10, reci: deset strani non-plus-ultra učenega kritičnega dela! Naslov nosi: „Liturgični jeziki". Pisatelj — to mimogrede — se je zabil za izdanje svojega spisa vprašati dovoljenja cerkveno oblast . . . • No pa: v 19. veku je veda in njeno učenje na vseučiliščih prosta!!
Ost svojega spisa pa obrača gospod kritik proti dr. Mahniču, češ, on, znani latinizator, nima nujnišega opravila nego spodrivati slovenski jezik iz liturgije!
Podtika nam, da smo 1. 1887 priobčili v „Folium periodi-cum“ neki odgovor kongreg. sv. obredov in da smo, razkladajo ta odgovor, namerjali odstraniti rabo narodnega jezika pri sv. krstu!
Res, veliko, neizmerno veliko strastne zaslepljenosti treba,
') Vienac 1877 str, 172.
da se iz naših besed kaj takega izvaja! Mi bi vprašali veleuče-nega briškega kritika, ali je njemu došla posebna izdaja dotične Številke goriškega folija, v	kateri je	bral kaj	takega!
Gospod kritik piše od	besede do besede:	„G.	dr.	Mahnič	je v
svoji razkladbi, izrečeni v ,,Folium Periodicum“ 1887 št. 10, pod naslovom: „Responsa ad quaestiones“ (Ad 1.) do sklepa pri šel, da se morajo prašanja, ki se pri obredu sv. krsta dajo krščencem, oziroma njihovim nuncem, odgovarjati v latinskem jeziku. S tem se hoče odpraviti na Goriškem	črez 18	sto let stara	liturgična	na-
vada  in zakaj? —“
Temu nasproti postavljamo mi dotično naše mesto iz ,.Fol. per.“ 1887 št. 10: „Laudata resolutio S. R. C. 12. septemb. 1857 in-terpretatur 1 e g e m e c c 1 e s i a s t i c a m. ita ut i u r e c o m-m u n i revera totus baptismi ordo latine dicendus fjit; quare ad quaesliones in baptismo positas passim aeditui, sicut ministran-tes ad Missam. latine respondent pro patrinis; quod quidem val-de dubitandum est, an recte fiat. N i h i 1 o m i n u s u s u s, q u i apud nos et procul dubio etiam alibi terrarum viget, t o 1 e-r a n d us e s t, cum speciem induat c o n s u e t u d i n i s 1 e g i-t i m a e. Haec enim primum i r r a t i o n a b i 1 i s dici non 1» o t e s t, c u m n e q u e legi naturali n e q u e p o s i t i-v o - d i v i n a e a d v e r s e t u r, sed tantum legi positivae ec-clesiasticae, c- u i absque detrimento disciplinae ecclesiasticae d e r o g a r i po te st. Secundo. c o n s u e t u d o haec est o t i a m 1 e g i t i m e p r a e s c r i p t a, cum sit ab imniemorabili.“
Iz tega se razvidi, da naša razkladba je od konca do kraja favno v nasprotnem smislu od onega, ki ga je v nji našel slavni briški kritik!
Prvič, kar se tiče odloka sv. kongregacije, on je resnično avtentičen, in ž njim mora veren katoličan računiti. Računili smo tudi mi, in sicer tako, da ni treba Slovencem nič plačati! Po naši razkladbi interpretuje kongregacija občno cerkveno pravo, po katerem se ima pri deljenji sv. krsta rabiti latinščina. Glede na to občno postavo se je tu pa tam vpeljalo, da namesto krstnih botrov na duhovnova vprašanja odgovarja cerkvenih latinski, kaker n. pr. pri sv. maši. M i te navade — beri latinski tekst ne odobrujemo, da bi namreč cerkovnik odgovarjal namesto botrov; ampak botri naj odgovarjajo, in sicer, ker latinski ne miajo, odgovarjajo naj — slovenski, kaker je pri nas navada starodavna (kaker pravi g. kritik — stara 18 stoletij 5 prav, mi biinamo nič proti temu!) In to navado potem zagovarjamo kot Postavo in jo opravičujemo s kratkimi besedami, ki pa vse po-Vedo, kar se da stvarnega v to navesti. — Sploh, kaj še manjka v našem latinskem tekstu, kar bi se dalo bistvenega povedati v opravičenje slovenskega krsta? — In vender s to raz-kladbo smo namerjavali g. briškemu kritiku prepovedati, da bi rabil slovenščino pri krstu ? !
Pa še nekaj. Ravno nekaj dni predno je izišla briška brošura, izišla je tudi od nas vrejevanega „Fol. period.11 štev. 3, v kateri prinašamo obširen sestavek v obrambo slovenskega krsta, sestavek, koji smo večinoma mi sami (dr. Ant. Mahnič) zložili; tu smo, karje bil C""'mogoče, branili postav-11 o s t navade nahajajoče se na Slovenskem. In za nekaj dni potem slišimo z dežele (brošuro svojo je namreč g. kritik razposlal po vsem Goriškem, le n a m pa našim duhovnim bratom v Gorici ne! Tedaj za našim hrbtom je namerjal po deželi proti nam aranžirati celo vojsko!), da je izišla glasovita brošura 11... Da, kaker nikdar še, vlovili ste se v past, katero ste postavili nam, vlovili tako sramotno, da bi se morali poskriti za vselej in nikdar se ne več upati pred svet!
V to past se je vjel tudi „S1. Svet“, kateri se ni mogel zdržati, da ne bi na podlagi slavne brošure prinesel celo fulmi-nantno filipiko proti dr. Mahniču — latinizatorju — sovragu slovanstva ! Seveda kipi panslavističnemu razkolniku srce od same hvaležnosti do briškega kritika. Habeat sibi! Tudi ..Nova Soča* pa je, priporočevaje občinstvu, velikanske folijante „pirhe“ za velikonoč. Res, pirhi — k u k a v i č i n o jajce, smrdeč polog je oni po tendenciji svoji podli pamflet.
Sč „S1. Svetom* se bomo še videli.
In kaj se je namerjavalo z glasovito brošuro ? Nič drugega nego razvpiti d r.. M a h n i č a za zagrizenega nasprotnika slovenskegajezika in tako pri slov. duhovščini, pri učiteljih in pri ljudstvu v ničiti njega in njegovo veljavo.
Sramujte se! Taki ste, nasprotniki *R. Kat.11! ?
Očitno je pred vsem svetom, da g. kritik nas je javno obrekoval. Pozivljemo ga tedaj, da, ako ima še kaj časti; poštenja in vesti, svoje obrekovanje javno popravi, ter nam povrne čast in poštenje pred slovenskim grdo varanim občinstvom!
Dr. Mahnič.
Za mlade pisatelje
so darovali:
P. n. g. Bratina Anton, vikarij.......................for. 10
V •„ . P- V...........................,....................„10
„	,; „ Šinkovec Avguštin, kapelan v Žužemberku . .	„	&
stvar resnice in pravice podlegla, vendei stvar nuša napreduj«, misel katoliška prodira.
Ne morem, da ne bi priobčil v naslednjem dalji odlomek iz dopisa, ki mi je nedavno došel iz Istre: povzemi iz njega, da tudi tam se vvideva nevarnost preteča katoliški stvari od naših narodnjakov brez vere in Koga Isterski bratje vstajajo *— in mi jan kličemo: 1'odajmo si roke!
Glas iz Istre.
VeleČestit-i gospod profesor!
Sprejmite nastopne vrstice kot ura*, srčne vdanosti
Vaš «Rimski Katolik* prodira tudi v tužno Istro. l*recej od začetka Je bila •trda, StarejSi čč. gg. so imeli	kaj	čudne nazore	o njem*, pa saj ni	bilo dtugače
mogoče. Oni skoro niso imeli	druge vsakdanje	moderne dušne hrane izven po
importiranem liberalizmu okuženo časopisje, bodisi politično ali leposlovno. Od do* liaru^ne{>^ pokreta 1868. do sedaj, bili so jim javni naši listi nezmotljiv evangelij. Da celo protagonisti so	bili	tu duhovniki,	ker Istra inja tako	malo civilne
inteligence, da jo lahko seštejemo	na prste ene	roke. V borbi tudi	za narodnost
je duhovščina brusila vse svoje sile, se svojo dejansko požrtvovalnostjo. Vsem zmagam na narodnem poprisci se ima slovenska in hrvatska Istra zahvaliti edino le duhovščini. Zdaj pa — ^zdaj se zna kmalo dogoditi, da bode začela se hvaležnost vračati knker *■— duhovščini na Kranjskem. Eojtni, nazori, so se začeli jasniti, za kar je naj veča. zasluga Vašega «R. K.» Duhovščina je jela spoznavati, katera so edina prava načela, ter neče biti več prošt »Kriegsmaterial* v rokah gospodov, kateri prisvajajo le sebi monopol narodnosti. Da bi Istra imela kaj mnogo kapla-mov, rekli bi nam morda »Hetzkaphine*, pa jih skoro nič ni} vsled tega obletajo nas gospodje iz irsta in Ljubljane še vedno, kaker neki «Reschwichtigung.srathe«.
Res, bil je skrajen čas, da Vas je Rog navdihnil k težavnemu podjttjn. Vsak rad bere dandanes, ker je svet že tako otnehkužen, da ne mara vsak sam misliti. Mi revčeki, ki smo bili pitani s tako ostrupljeno hrano na šolah, kjer se je vse predavalo tako, tla so nam vlivali krive nazore v glave! V semenišče je prišlo modroslovje ravno za nami: tako se mora marsikdo učiti misliti Še le sedaj, ko prebira «R. K.* No, niso pa naši nasprotniki tudi Rog ve kaki velikani v mišljenju 1 1 reba le, da se zjedinimo, bolje spoznavamo* osrčujemo in učimo, pa ni strah. Prvi, ki v ta namen ledino orje, je Vaš «R. K.» Zvezda danica v bolje pa bode »katoliški shod* v Ljubljani: vsaj to upamo mi to-stran Adrije.
^aJ°’ l)a ,maj° vsa sredstva v rokah — denar in blago. Saj ste čitali, da je husitska banka (to je baš pravi naslov) »SJavija* posodila v Istro 200.000 tl. Zakaj? Iz velike ljubezni do siromakov? Dvomim zelo, da je to prvi namen, ker sta nasa državna poslanca Spinčič in Luginja takoj po tem pristopila k mladočešketnu (husitskemu) klubu. Mislim prav? Notabene sta ta dva poslanca javno izrekla, ko sta prevzela prošlo leto kandidaturo državnih poslancev, .da bode njih program: »Vse za vero dom in cesarja*. Za vero- v mladočeškem klubu!? Da, za vero, pa katero? Morda za husitsko?! Spinčič, katoliški duhoven, pri MladoČehih? lu zdaj bi hoteli, da jih slepo vbogamo, da mežimo in molčimo, ako oni govore, da to zahteva «polilika». Vražja politika to!
Ne zamerite, veleučeni gospodi To premišljevanje segreje.
In naša »katoliška* »Edinost* zagovarja to, ter se sili nekako znanstveno (?!) dokazovati ta »politički postulat*. Prav je pisal nekje »K. K », da je politika veda in sicer ena najtežih — zato padajo pod nje težo naši poHtiki pri »Edinostih — Ta list nosi lia čelu napis: »glasilo politiškega društva (»Edinost*) in predsednik društvu — tedaj tudi listu — je katoliški duhoven Mandič! Katoliški duhoven načelnik, listu, ki je —. recimo za sedaj — kot zvest trabant «Slov. Naroda* tako strastno napadal naše škofe, dsobito še svojegarlastnega lastnega tržaško*-koparskega! Ni dosta, da Židje in njih pomagači grenijo in otežkujejo dneve častnemu vladiki, da, celo lastni sinovi jim morajo pomagati! »Accingite vos sacerdotes et plangite ministri altaris, plange plebs mea.*
Ko je zucel izhajati «Slovan* in kasneje »Slov. svet*, mislili smo: zdaj
vender enkrat* pride kaj tečnega, la, ta bt) znanstven list. A izprevideli smo kmalo, da je «(aJlax giatia«. Isto požurno stegnili smo roke po novi »rihti«: »Diritto Croato«, i>» ta je pravi pristni dvojčič «Slqv. Svetu«. Ta dva sta prava «heroldaj> ruskega ra*zkola. Kako bi želel, da mu o priliki posvetite; saj je tudi on »zatrubio trublju bojnu« proti Vašemu «R. K.» la »in fundo	dulcia« vrednik	mu	je — katoliški duhoven, kateri ošteva reškcga Župnika,	da	ni	dovolil razkolniku	dr. Eraz-
mu Barčiču, vbitemu v dvoboju, katoliškega pogrebnega sprevoda ! — Katoliški duhoven! Kes, corruptia optimi pessima!
Vi ste nam odprli pot k nafelom: »Edinost« se zapušča, o »Slov. Svetu« ni duha ne sluha več po »farovžih«, tako se godi listu »Diritto Croato«, in »I.jublj. Zvon« je skoro Se pozabljen.
A treba bo te, sicer nežalostne praznoto,	s čim	napolniti. Kaj	ni to žalostno,
da tako ogromna škofija, kaker naša, nima niti enega katoliško narodnega lista? Manjka organizacije. Pomagajte Vi. pomagati mora katoliški shod. Mi smo v veči nevarnosti; nasprotniki zunaj, nasprotniki znotraj! Euo se pa učimo od Vas: ne obupajmo, pogum!
Z Bogom! Vaš pokorni sluga.
je res vložil tožbo proti nam, ker nismo hoteli sprejeti njegovih »stvarnih popravkov« ; zahteva, naj bi nas sodnija kaznovala v smislu Jj 21. tiskovnega zakonika, kjer se vrednikom, kateri brez zadostnega razloga zavrnejo stvaren popravek, določuje kazen od 20 do 200 goldinarjev. Mi smo sodnijskiin potom dr. Romihu •razložili, da popravek, ki nam ga je posla!, ni bil stvaren, torej nismo bili dolžni •ga sprejeti. Ako dr. Romiha naš odgovor ne vzadovolji, pride do sodnijske obravnave. Sicer je s to pravdo stvar, za katero je dr. Romih mej ploskanjem «zave-znega« učiteljstva proti nam v ogenj šel, prišla res v desperaten stadij, in izpadi reč, kaker hoče —• Javorovega venca si dr. Romih gotovo tudi tukaj ne steče.
Foliuni periodiouni a r c li i d i o e c e s e o s G o v i t i e n s i s. Scribentibus SS. Theologiae in Seiuinario centrali Professoribus. Moderatork doetore Antonio Mahnič. Editur sub finem cuiustjue mensis. Pretium annunm 2 fi. inittendiim ad Caneellaviam archiep. Goritiani.
Sumiua renm nuni. i: De religionis ehristianae iuitiis. — De ecstaticis iisque praeprimis nmlieribus confabniatio. — De parochornm officiis et iurlbus. — Sanctuavium B. M. V. Barba-nae. — De supellectile sacra. - Qitaestionum solat'o ex Coaf. urb. XVII. — Quaestiones solvendae ad nos missae. — Dubia liturgica. — Aeta officialia. — ConeursttS I. II. III. IV. —Pro convictu slov. s. Aioysii — Chroniea dioecesana. — Errata corrige. --
Dr. Romih