Venec lepih dogodkov  iz življenja našega cesarja
6. Kako zelo je priljubljen naš cesar.
ieta 1907. o Veliki noči je bil na cesarskem dvoru oddan spretno povezan zavojček. Višji dvorni uradnik ga odpre tcr uzrč umetno napravljeno gajbico in mladega škorca v njej pa pisemce zraven. Ko ptiček začuti svetlobo in zrak, začne veselo prepevali Dunajčanom najbolj pri-ljubljene narodne pesmice. V pismu pa je bilo v pre-prostih besedah zapisano, naj bi cesar blagovolil za pirhe sprejeti tega škorčka, kcr ga je pošiljateij zato tako skrbno izučil, da bi ljubljenemu vladarju napravil kak vesel trenotek. Sicer ve, da je cesar strogo pre-povedal vsako darilo, vendar lepo prosi, naj bo to pot izjema, ker sc je vse leto res veliko trudil s po-učevanjem mladega pevca Ta čudna pošiljatev se na-znani cesarju, ki si ukaže prinesti pismo in ptička. Kaj všeč mu jc preprosto pisanje; sklene sprejeti ponujeni dar. In ko še z dvornikom govori, začne ptiček peti. Cesar umolkne in posluša nekaj časa ta nenavadni koncert. Ukaže, naj se poizve darovatelj, da bi se mu mogel zahvaliti. Učenega ptička pa pošlje svojim vnu-kom, da bi jih razveseljeval s svojimi ljubkimi pesmicami.
L 1891. je bil naš cesar v Galiciji. Ob nekem sve-čanostnem sprevodu so ga opozorili na starega po-stiljona, ki je pred vcč leti vozil cesarja ter je zdaj prišel iz oddaljenega kraja, da bi še enkrat, predno umrje, videl svojcga cesarja in gospoda. Takoj se mu cesar približa, mu poda roko in prijazno reče: »Veseli me, da ste še tako krepki."
Dobri, dvaindevetdesetletni starček je bil tako zelo ginjen, da se je začel glasno jokati in ni mogel izpre-govoriti nobene besede. Predobrotljivi vladar ga je bogato obdaril in ukazal ga pogostiti.
178
Ko se je 1. 1884. naš cesar mudil na Koroškem, je prišel v vas Predil. Po običajnem pozdravu občin-skega načelnika se približa cesarju star kmct in mu preprosto zakliče: ,,Pri nas ostanite, gospod, in nikar ne hodite več nazaj na Dunaj !a Cesar prime dobrega moža za roko in mu jo stisne v zahvalo za tako vda-
nostno izjavo.
*         # *
L. 1883. se je peljal naš cesar iz Schonbrunna po dunajski cesti mimo sadnega trga. Neka blagodušna branjevka se vstopi na kraj ceste, se globoko priklanja ter navdušeno vzklikne: »Dobro jutro, gospod cesar!" Presvetli vladar se veselo zasmeje, in ko je že kočija dalje drdrala, se še nazaj ozira in odzdravlja prosto-dušni ženici.
*
V avgustu 1. 1881. je naš cesar obiskal Predarlsko. Stari župnik v vasici Ebnit bi bil tako zelo rad videl ljubljenega cesarja, pa je bil že pred tremi leti popol-noma oslepel. Pa dasi ni mogel videti vladarja, hotel ga je vsaj slišati. Njegov minislrant je moral posre-dovati. ,,Dečko," reče slepi župnik, ,,pelji me dol v Schwarzach, tam hočem slišati svojega cesarja. Postavi me prav spredaj in potegni me za talar, kadar pojde mimo mene blagi gospod Četudi niso moje oči zanič, naj pa vendar izve, da ima stari župnik iz Ebnita dobra pljuča. Tako glasno ga bom pozdravljal, da se bode razlegalo po vsem našem bregenškem gozdu." In strežnik prime starega gospoda župnika za roko in ga spremlja po bregu v planjavo na določeni kraj. Tam je že na tisoče ljudi pričakovalo cesarja. Ministrant je odrival množico in delal pot slepemu gospodu ter ga spravil v ospredje. Nekaj minut pozneje pride cesar Franc Jožei. DeČek potegne svojega gospoda krepko za talar. Slepi župnik zgrabi klobuk, pa obrnjen na napačno stran zavpije na vso moč: ..Vivat!" Cesar se nasmehne, ko opazi župnikovo zmoto in, dasi ne ve temu vzroka, stopi k navdušenemu klicatelju, in reče:
^Prcčastiti gospod, ali so to vaši župljani?"
   179 
.Veličanstvo," odgovori župnik, ki ga je ministrant obrnil na pravo stran, nže nekaj let nisem videl svojib župljanov, ker sem slep."
»Slepi ste! O ubožec," vzklikne cesar; ,,zakaj pa ste se trudili po tako težki poti le-sem? Ali imate kako posebno željo na srcu? Ako vam morem v čem ustreči, se bo zgodilo."
BSe je že zgodilo," odvrne župnik; Bmoja edina želja je bila, da bi mogel biti v Vaši bližini in slišati Vaš glas, četudi ne morem videti Vaše postave. Zda/ je tudi slepemu župniku iz Ebnita sreča došla in rad zopet krevsam šest ur po bregfu do svoje župnije. ,,Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja, Avstrijo!" to prelepo pesem bom s svojim strežnikom prepeval, dokler sapa ne poide."
Cesarja je tolika ljubezen in vdanost zelo ginila in s solzo v očesu reče staremu župniku: BŠest ur, ' svojemu cesarju na Ijubo, to jc veliko! Molitepri altarju zame in za moje ljudstvo!"              Internus