Prisrčni cesarjev ogovor. Svojim n&rodom! Najbuji udarec, ki je mogel zadeti očetovsko Moje srce, nenadomestljiva izguba Svojega drazega jedinega sina, napolnila je z naj globokejšo žalostjo Mene, Mojo rodbino in verne Moje naiode. V notranjem ganjen, klanjam glavo Svojo v ponižnosti pred nezapopadljivim sklepom Božje previdnosti in prosim z narodi Svojimi Vsegamogočnega, da da Meni moč, da ne omagam v vestnem izpolnovanji Svojih vladarskih dolžnostij, temveč, da imajoč isti pravec pred očroi, katerega nespremenjeno nadaljevanje, kakor dosedaj, je v bodoče zagotovljeno, pogumno in zaupno vztrajamo v neprestanih prizadevanjih za občno blaginjo in ohranenje blagostij miru. Tolažilo Me je, da sem vedel, da Me v dneh najtrpkejše duševne bolesti obdaja vedno neomahljivo sočutje Mojih narodov, ter sero dobil od vseh stranij, iz vseh krogov, od blizu in daleč, iz mest in z dežele najraznejših in najganljivejših izjav tega sočutja. Z notranjim priznanjem čutim, kako se vez mejsebojne Ijubezni in zvestobe, katera veže Mene in rodbino Mojo, v urah težke skušnje le krepča in utrjuje, in tako Mi je potreba, v Svojetn imenu, v imenu cesarice in kraljice, Svoje srčno ljubljene soproge, in potem v imenu jako potrte Svoje sinahe iz vsega srca zahvaliti se za vse te izjave ljubeznipolne soudeležbe naše žalosti. S to globoko čutjeno zahvalo prosim s Svojimi vernimi narodi Božjo milostivo pomoč za nadaljno skupno delovanje z združenirai močnii za blaginjo domovine. JNa Dunaji, v 5. dan februvarja 1889. Fran Josip 1. r.