ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 2. V Ljubljani, 1. februrarija 1890. Leto XX.
Iz domova.
t^jer Idrijce srebrne zbegani val Vali po planjavah cerkljanskih se tal, Na górskej strmini sred grmov košatih Vzdiguje domovje se angeljev zlatih. Prav krasen postavljen je stvarniku stan,
V	njem zbirajo revni se sleharni dan, Do Boga pošiljajo svoje molitve,
Da vslišal bi njihove nujne prositve. Pa mnogo minulo še ni od tedaj, Ko bil osamčičen še sveti je kràj : Ko v dežji oprano in belo zidóvje
V	razvalu imelo je tam le domóvje, Kazäje do ljudstva okrog in okrog,
Da nekdaj častil se vže tamkaj je Bog. Kdaj ljud bil opustil je tempelj nekdanji Prikrito očem je in našemu znanji; Le babice praviti vnukom vedo, Da tó je pred davnim vže časom biló. In zraven povejo jim še govorico, Povéjo o templja razdjanji pravljico : „Mož star je večernice zvonit dospel In ko je zvonov vže glas zadnji odpel
Iz stolpa zveni govorjenje neznano, Cerkovniku spodaj poroča svečano : „Ko stiske, nadloge so teple gore, Prav radi molili so tukaj ljudje, Pa ko jim podaril je Bog blagostanje Predaleč se zdi jim do sèm potovanje. Zató se svetišče to bode razdjälo In cerkev drugéj si bo ljudstvo izbralo. Pa še se povrnejo prejšnje nesreče In rado se ljudstvo še semkaj zateče, Tù v novem svetišči vas slišal bo Bog In rešil iz jarma pogubnih nadlog." — Bes, leta so tekla tjà v večnost brezmejno, Gospod je odtegnil pomoč blagodéjno. Trpelo je ljudstvo pod težo nesreč, Z neba si prosilo pomoči solzeč. Pred strelo in ognjem mirti pa ni bilo, Dokler se svetišče ni prejšnje vzdignilo. Obilnejše ljud zdaj sem hodi kot préj, Pobćžnejše moli Gospoda odslej In slavi hvaležno ga s srčne globine, Da nanj se je zopet ozrl z visočine.

J. Rejec.
Ponoćni zvon.
i.
a Slemenici, ki je bila mala gorska vas na slovenskem Koroškem, prebivali so pred tridesetimi leti ubožni a pošteni in pobožni ljudje. Njihova koča je bila vže bolj starikava in poznalo se jej je, da je morala stati vže precej časa. Pa tudi ni čudno, da je dobila starikavo lice, ker po zimi jo je večinoma pokrival sneg, a po leti ' je videla le malo lepih dnij. Ce so se le nekoliko jele zbirati megle, izvestno so pokrile Slemenico ter njeno okolico daleč na okoli. Kmalu bi človek rekel, da je bilo pusto tu prebivati, a vender so bili Mlakarjevi zadovoljni in srečni. Vse, kar so imeli, bilo je poleg koče še nekoliko polja in gozdič, od koder so Mlakarjevi dobivali hrano in potrebna drva. Poleg navadnih domačih opravil imel je oče Mlakar tudi domačo obrt; delal je namreč krtače ali ščeti, katere je raznašal daleč po svetu ter prinašal na dom marsikak bolj z lahka prislužen novčič. Včasih ga po več dnij ni bilo domóv. a takrat so ga domači bolj ali manj pogrešali, posebno pa Francò in Leniča, njegova otroka. Dokler sta bila še nedoustna, veselila sta se njegovega prihoda vže davno poprej, ker jima je vselej kaj lepega prinesel domóv; a ona sta v tem času lepo molila za svojega očeta, da bi ga ljubi Bog obvaroval vseh nevarnosti) in vsake nesreče na potu.
Naj dostavimo še tu, da je imel Mlakar v oskrb izročeno tudi Slemeniško cerkvico sv. Jurija, ki je stala blizu njegovo koče. To vam je bilo veselje, kadar je prišel gospod župnik na Slemenico maševat! Takrat Mlakarjevi niso vedeli, kako bi vse lepše napravili v cerkvi ter jo dostojno okrasili. Za to je imel posebno veselje France, ki je bil za tega časa star kakih sedemnajst let, in Lenka, dve leti mlajša od njega. Vže davno prej sta krasila oltarček ter znašala nanj najlepše olepšave, kar se jih je moglo dobiti v tem kraji ; zato ju je pa tudi gospod župnik vselej pohvalil ter jima stisnil kaj v roke. —
Po leti so se Mlakarjevi ob nedeljah imeli prav dobro. Ker so bili na samoti, niso imeli prilike shajati se z drugimi, zato so se pa zbirali popóludne v cerkvici, kjer so lepo molili in častili Boga. Kadar pa očeta ni bilo doma, prižigali so pri podobi Matere Božje, ki je visela ob stranskej steni, malo svetilko, in pri-poročevali nebes Kraljici sebe in njega. Takó so večjidel preživeli tudi druge praznike a po zimi so se držali bolje doma ter ondù imeli svoje domače veselje. Skratka, bili so Mlakarjevi pridni in pobožni, da se danes malo najde takih ljudij ; zato pa jih je tudi Bog imel rad ter dobro skrbel za nje.
n.
Leta 1860. bila je precej huda zima. Oče Mlakar je to vže prej prorokoval, ker tisto leto je bilo okrog Slemeuice vzraslo toliko gob, kakor še nikoli poprej ; mej narodom našim pa so posebno obile gobe znaininje hude zime. Takó je tudi bilo. Medlo in naletävalo je vedno več snega in to še posebno na Slemenici.
Mlakar je bil otišel vže na jesen po svetu, ker znal je, da bode moral po zimi večjidel biti doma; ostali domači pa so opravljali domača opravila ter na-pravljali drva. Polagoma so jih toliko nacepili, da so ž njimi hišo na vse strani obdali ter jo takó od vseh strani obvarovali prehudega mraza in žametov. Tudi vse druge stvari so pripravili, katerih je bilo treba za dolgo trajajočo zimo.
Nekega dne jelo je prav hudo snežiti. Burja je zanašala sneg na vse strani in napravljala velike zamete. Mlakarjevi so bili doma, le oče se ni še s pota vrnil. Vsi so bili v velikih skrbeh zanj, ker so znali, dà, če danes ne pride, ne bode ga dljè časa, ker bodo vsa pota do Slemeniee zamedena.
„Francò, pojdi, pojdi v cerkev pogledat, če je še pred Materjo Božjo kaj olja v svetilki, in nažgi jo," dejala je proti večeru mati svojemu sinu, „sama ne vem, zakaj mi nocoj vedno prihajata misel; nekako težko mi je pri srci. Pa odzvoni še za duše v vicah, nocoj je ravno petek, z Lenko pa nekoliko pomolive, morda kdo potrebuje naše pomoči."
Francò otide, kakor mu je mati naročila. Dolgo prižiga luč, ker mu burja nagaja. Slednjič jo prižge, priporoči se Materi Božjej in sv. Juriju, potem odzvoni z velikim zvonom za duše v vicah. Nekako molklo je pel nocoj ta zvon, kakor še nikdar poprej, in burja je nosila njegove glasove daleč okolo v temno noč. Ko pride Francò v hišo, pripoveduje, kako grozno debel sneg je nocoj zunaj. „Ubogi človek, katerega danes dobi burja na planem," dejal je Francò materi, „težko se bode rešil; grozno je zunaj, da se Bog usmili."
Pomolili so še skupaj nekaj očenašev, potem pa začno zopet delati. Mati in Lenka sta vzeli v roko kolovrat ter jeli presti, a Francò je cepil trske za kurjavo Zunaj pa je razsajala burja in medlo je neprenehoma dalje. „Zdaj smo pa zopet dobri za nekaj dnij," pravi Francò, ker izvestno nam zamede sneg vsa pota, da niti k maši ne bodemo mogli. Nii, dobro je, da imamo vsaj sv. Jurija blizu, da vsaj cerkev vidimo, če nam vže ni mogoče pri sv. maši biti. Bog nam tega menda ne bode zameril, če bomo doma molili."
Takó so se pogovarjali, dokler ni rekla mati, da je dela za nocoj dosti, in da se bodo vlegli k počitku. „Meni pa se ravno nocoj neče iti spat," pravi Francò, zdi se mi, kakor bi moral še po konci biti, in ravno to-le poleno hočem še raz-sekati, predno se vležem." Jel je cepiti zadnje poleno inni dolgo cepil —pa čuj! v zvoniku se oglasi veliki zvon. Francò se zgane in ugiblje, kaj bi neki to pomenilo. Skoči po konci in pogleda skozi okno, toda ničesar ne vidi, le sneg mède, da je joj! Tudi materi, ki je vže legla v posteljo se to čudno zdi, ali misli si, da je le burja zamajala zvon, da je jel biti. Francò pa pravi, da to ni mogoče, ker bi vsled burje moral preje zvoniti mali nego li veliki zvon. Ojunači se, vzame svetilnico in hiti proti cerkvi. Svetilnica je še gorela v cerkvi, in to mu je dajalo pogum. Urno hiti naravnost pod zvonik, da bi videl, kdo je prav za prav zvonil. Komaj pride blizu, ugleda ondii človeka malo ne v nezavesti in spozna v njem — svojega očeta. „Za božjo voljo, kaj pa vi delate tukaj, oče?" vpraša Francò. „Moj Bog, kje pasem," oglasi se oče s šibkim glasom, „kam sem vender prišel?" „Oče, ljubi moj oče, doma ste, domóv ste prišli in nikamor drugam; to je cerkev sv. Jurija na Slemenici in tam doli je naša hiša. Samo pojdite urno domóv, da vas na gorko spravim. Urno vzame Francò očeta pod pazduho ter ga vede domóv.
2 *
Mati in Lenka se silno prestrašite, ko jima France privede očeta na poln živega. Nakrat ste obe po konci, da mu pomagate. Oče pa le malo besed izpregovori, ker je silno utrujen od dolgega pota. Domači pa si ne vedo razlagati, kako bi bil prišel oče pod zvonik in ugibljejo na vse strani. Spravijo ga urno v posteljo, kjer od velike utrujenosti takoj zaspi, komaj vedoč, da je pod domačo streho.
ni.
Davno se je bilo vže zdanilo, ko se Mlakar vzbudi. Pogleda okolo sebe in vidi da je doma. Takój je mati pri njem in ga vpraša, jeli mu je slabo, ali mu naj kaj skuha i. t. d. Se ves truden in zdelan, povžije oče nekoliko mleka, potem pa zopet zaspi. Se le po póludne se zopet prebudi in jame pripovedovati, kako je hodil domov. „O póludne," pripoveduje oče, „bil sem še v Beljaku. Vreme se mini zdelo ravno slabo in zato sem se podal proti domu. Mislil sem si, ako danes domov pridem, dobro je, ako pa nè, moral bodem čakati, da se sneg nekoliko s poti spravi, in — šel sem. V Ločah bil sem kmalu in se tudi še nekaj mudil, potem pa sem urno mahnil naprej. Toda noč me je prehitela, sneg je vedno bolje naletaval in burja je delala zamete na vse strani. Hotel sem se vže vrniti v Loče, ter ondù prenočiti, ali mislil sem si: zdaj mi bode pot vedno bolj znana in šel sem dalje. Nakrat se pa vidim v popolnoma neznanem kraji. Znal nisem, jeli grem proti Baškemu jezeru ali na nasprotno stran. Zdaj mi je jelo gorko prihajati; kaj bode, če ne pridem do nobene koče? To mi je šlo vedno bolj po glavi. Pot je šla bolj navzgor in zdelo se mi je, da grem proti domu, a vender nisem znal, kje sem. V tem se oglasi zvon v gorah in jaz vlečem na uho, od kod prihaja, ali ni mi mogoče pogoditi. Sel sem dalje, izročevaje se Božjej volji. Ko pridem na nekov hrib, pogledam okolo sebe, ne bi li morda kje zagledal kake luči, ali vse zamàn, luči ni bilo videti nikjer. Hodim zopet dalje proti onem kraji, od koder sem mislil, da je prihajal glas zvona, in glej ! zdi se mi, da se v daljavi nekaj sveti. Urno hitim proti kraji, ali do luči ne morem priti. Po vsem životu mi je vže tekel vroč pot, burja mi je brila v lice in zdelo se mi je, da me vže objemlje smrtni mraz. Zadnje sile napnèm, hitim proti hribu naravnost do cerkve. Mislil sem si, kjer je luč, morajo biti tudi ljudje blizu. Zdajci mi pride na misel, da bi zazvonil. Storil sem, ali jedva sem se zavedel. Burja me je prepihavala po vsem životu, in onemogel bi se bil zgrudil, da nisi prišel ti, Francò, in me rešil. Izvestno bi bil v obližji ljudij našel smrt."
Takó je pripovedoval oče Mlakar svojim domačim, ki se niso mogli dovolj načuditi njegovemu pripovedovanju. Spoznali so, da sinoči očeta ni nihče drug rešil nego zvon v stolpu sv. Jurija in svetilka pred podobo Matere Božje. Izvestno bi bil oče našel smrt v zametih, da ga ni opomnil mili glas zvona, kam naj gre, da pride do ljudij, a tudi potem, ko je utihnil vže zvon, pokazala mu je lučica v cerkvi naj se jej približa in se reši. In tako se je v resnici rešil grozne smrti v snegu.
Tretji dan je oče vže zopet vstal in zdaj so se vsi skupaj tisočkrat zahvalili ljubemu Bogu, njegovej Materi in sv. Juriju za tako čudovito otetbo nepričakovane smrti.
* * *
Zdaj je vže trideset let od časa, kar se je to zgodilo. Mlakar in njegova žena legla sta v grob in pozabljena sta vže davno, le njiju pošteno življenje odseva še še v njunih otrocih, Francetu in Lenki, ki srečno živita v slovenskih koroških gorah. Ž njima vred se je tudi ohranilo veliko zaupanje v pomoč Matere Božje in njenih svetnikov, ki po čudovitih potih rešujejo óne, kateri zaupajo vä-nje.
M. Šašelj.
Neposlušni Lijček.
'red nekaj leti živela je v nekej vasi mati, ki je imela sina jedinca, malega Lijčka.
Lijček je bil dober otrok, ki je rad slušal svojo mater, ali še raje se je igral s svojima sosedinjama, Anico in Darinko. Dokler še ni hodil v šolo, pustila ga je mati, da se je igral, kolikor je le hotel, po ves dan. Nu ko je prišla jesen, upisala je mati Lijčka v prvi razred ljudske šole, in zdaj je moral Lijček opustiti vse igrače ter se resno poprijeti šolskih knjig. In to je Lijček tudi rad storil, dokler ni sosedova Anica dobila nove puničke in jo prinesla k Lijčku, da jo tudi
on vidi, ter ga prosila, da se ž njo igra. Odslej je Lijček mislil le na Aničino pu-ničko ter popolnem pozabil na svoje šolske naloge. A vsak otrok, ki bolj misli na igrače nego li na to, kar se uči v šoli, raztresen je ter ne more enako napredovati z drugimi otroci, ki se pridno uče in raztresenosti.
Ali vsi materini opomini bili so zaman. Zato si je mati kupila veliko šibo ter ž njo po večkrat kaznovala malega Lijčka.
To šibo je mati spravila na omaro, da bi jo imela takòj pri rokah, kadar bi Lijček ne hotel slušati in se ne učiti tega, kar se mu je naložilo v šoli, da se uči doma.
Necega dne je Lijček zopet premišljeval, kako bi prej ko mogoče izdelal šolsko nalogo, da bi potem poprej mogel iti k Anici in Darin ki na vrt. Ali spomni
tudi doma ter mislijo samo nato, kar so slišali v šoli. Tako je bilo tudi z našim Lijčkom. Tudi on je bil raztresen in po večkrat se je zgodilo, da je šolsko nalogo nemarno spisal in bil zato v šoli kaznovan. Mati ga je morala po večkrat opomi-uati zaradi njegovega nereda
se, da mu je mati rekla, da poprej ne sme iti nikamor, dokler ona ne pride iz mesta, kamor je šla po nekem opravilu. Ako bi v tem času ne izdelal svojih nalog, učila ga bode šiba, kako je treba ubogati.
Ko je mati otišla, premišljeval je Lijček o vsem tem. Mislil si je: „Ali bi jaz ne mogel te nesrečne šibe kam skriti, da bi je mati ne mogla dobiti, kadar bi jo potrebovala? Dà, dà, to lahko storim in to tudi hočem takòj storiti!" — To rekši, pristavi si stol k omari, stopi nanj, vzame šibo, in jo skrije pod omaro, misleč, da jo mati tukaj izvestno ne bode našla, ako bi jo hotela imeti. Ko Lijček šibo skrije, takòj teče na vrt, da se ondù igra ter pozabi na šolsko nalogo.
Na vrtu ste ga vže pričakovale Anica in Darinka in igrali so se otroci, da je bilo veselje.
Zdajci se Lijček spomni, da bi se mati utegnila skoraj vrniti iz mesta, a on še ni izdelal svojih nalog. Nu, ker je šibo skril, ni se mu bati, da bi bil kaznovan. Pozove torej Anico in Darinko s sebój v hišo, rekoč, da se bodo zdaj pri njem igrali, ker se boji matere, če bi ga doma ne dobila. Naročila mu je namreč mati, da ne sme nikamor iz doma, dokler se ona ne vrne. Anica in Darinka seveda ste šli ž njim in igrali so se zdaj pri Lijeku. V tem, ko je bil Lijček še na vrtu pri sosedovih, pospravljala je stara služabnica Marijana sobo in našla pod omaro šibo ter je takój uganila, kdo jo je zanesel tii sem.
Kavno ta čas stopi Lijček z Anico in Darinko v sobo. Kdo popiše njegov strah, ko vidi šibo v Marijaninih rokah. „Joj si ga meni" -— misli si — „zdaj pa zdaj se vrne mati, a jaz še nisem izdelal nalog."
Zdaj ga pokliče Marijana: „Lijček, pojdi sem k meni malo bliže in povej mi, kdo je to šibo skril tù sem pod omaro ?" Ves bled in preplašen stopi Lijček k Marijani in pokazavši na nesrečno šibo, reče z jokajočim glasom: „Oj Marijana, jaz, jaz sem jo skril, da bi me mati ne tepla, ker nisem nalog izdelal in se tudi danes še nič učil nisem ; oj Marijana, prosim, lepo prosim, ne povejte materi nič o tem, saj grem in zdaj precej bom pisal nalogo in tudi učil se bom prav pridno." Ali Marijana de: „Ne morem in tudi ne smem se legati, ker vsaka laž je greh. In kako bi tudi mogla tvojej materi reči, da si bil dober in priden, ko si se ves čas igral na sosedovem vrtu in se prav nič nisi učil za šolo. Ali ne veš tega, da se človek ne sme nikoli in za nobeno reč na svetu zlegati ?" — Zdaj se začne Lijček še bolj jokati in prositi Marijano, rekoč: „O nikarte Marijana, nikarte povedati, — saj bom od zdaj vselej priden in tudi ubogal bom rad; glejte, zdaj grem takòj in pisal bom nalogo ; lepo, prav lepo bom pisal. Vse, vse bom spisal, le materi nikarte povedati!" —Marijana ođkima nezadovoljno z glavo, ali Lijček se še ne umiri in zopet začne prositi: „Kajne, Marijana, dame ne bote zatožili? Oj Marijana, lepo prosim ! Le spomnite se, kako je vas bolelo, ko vas je vaša mati s tako šibo natepla. Dà, dà, vi ste vže to pozabili in zato mi nočete odpustiti. A jaz bi te šibe nikoli ne pozabil, ker boli, zelò boli, če me natepe moja mati!"
Zdaj se Marijana nasmehne in reče: „Oj, Lijček moj dragi, spominam se jaz dobro na vse óne šibe, s katerimi me je moja mati natepla; ali ti, samó ti se ne spominaš ónih, ki si jih pred malo dni prejel, in evo te! danes vže zopet nisi slušal matere. Bojim se, zelò se bojim, da tudi to, kar danes obljubuješ, pozabil bodeš vže jutri in pač bi bilo vse zaman, če bi materi prikrivala tvoje grehe."
Zdaj pogleda Lijček Marijani v obraz ter s krepkim glasom reče: „Glejte, Marijana, ti dve sosedovi, Anica in Darinka, naj slišita, kar vam zdaj povem — nikdar pa nikdar več se ne pritaknem niti Aničine puničke niti kake druge igrače poprej, dokler se ne naučim tega, kar imam za šolo. in če bi se zlagal, potlej pa le povejte materi, da danes nisem prav nič ubogal."
„Dobro," reče stara Marijana, „videti hočem, je-li ostaneš mož-beseda. Za zdaj denem šibo nazaj na omaro, a ti pojdi in spiši nalogo, da bode vse v redu. kadar pride mati.
„Grem," reče Lijček, zahvalivši se Marijani, vzame pločico ter začne pridne, pisati in učiti se. Anica in Darinka videč, da se Lijček uči, otideta domóv, ker sta vedeli, da se Lijček z njima ne more igrati in tudi ne sme, dokler se uči in piše šolske naloge.
Ko se mati domóv povrne, najde Lijčka pri šolskej knjigi : veselo ga je gledati, kako pridno se uči. Mati se tega zelò razveseli, poljubi ga in pohvali ter mu tudi dovoli, da se sme igrati, kadar bode gotov.
Ali Lijček je imel za danes dosti igre in reče materi, da danes ne gre nikamor iz hiše. Po sobi je hodil ter s strahom gledal na Marijano, bode li molčala. Ko se je naredila noč in ni Marijana nič, prav nič povedala materi, podal se je Lijček v svojo posteljico, priporočil se Bogu in svojemu angelu varuhu ter kmalu prav sladko zaspal.
In res je bil Lijček od tega dne vedno boljši in boljši, takó, da je ona grda šiba na omari vže vsa zaprašena ležala, dokler je niso vrgli v ogenj na veliko veselje Lijčkovo. Bil je Lijček po vseh šolah jako priden in ko je dorastel in postal gospod, ostal je vedno tako priden in reden, da so ga vsi njegovi znanci in prijatelji ljubili in spoštovali.	(Po hrvatsko napisala Milka Šoštaričeva.)
eka kmet veliko bukev za drva. Ko vidi, da bode bukev skoraj padla, pre-
straši se, da se ne bi zvalila v jarek, pa priveže svojega osla za bukev in jame zopet sekati brez strahu, češ, saj je osel privezan. Tù se bukev zvrne in z oslom prevali nizdolu, da na njem niti kost s kostjo ne ostane. Vidi to óni kmet, vrže sekiro na ramo in otide domóv. Ko pa na poti doide nekega človeka, vpraša ga, ni li kje videl njegovega osla, ki domóv vleče jedno bukev. Oni človek, ki je vse gledal, odgovori: „Tu pred sebój sem ga videl, ko je vlekel težko drevo; oj uboga žival! Cimu jo preobkladaš?" — „Ej, .mlad je še," reče kmet, „in zato ga imam, da dela, a ne, da gospoduje."
Kmet, drva in osel.
Naša Luca.
HniKè, otroci, naša Luca To vain je poskočna muca! Ljubeznjiva, prilizljiva In igračna, urna. živa, Vedno skače sèm ter tja.
Mačka, pravijo, je vsaka Tacega rodu in taka: Spredaj liže, zadaj praska, Išče le za sebe haska In temè se ne boji.
Toda siva naša Luca Ta je prav posebna muca: Pridna, dobra — tudi zlobna, Zvita, skrita in hudobna Ter tatinska kakor gàd!
če nam reče mati naša: „Nàte, deca, tù je kaša!" •— Hitro je mej nami muca, Siva muca, naša Luca, Da bi jedla z nami jed.
Mi pa smo, se ve, veliki, Ne pustimo jej, iztiki! Mucka zna to, gre do Jožka, Ki je majhen, ga pobožka, Pa mu zmakne kruhek — smuk !
V kotu, kjer stoji ognjišče, Luca vsak dan vse preišče. Bog ne daj, če pride iskra Do nezveznenega piskra! . . . Kot bi trenil, je na tleh.
Potlej pa jezi se mati,
češ: „Ta Luca — spak rogati!"
A ni treba se jeziti,
Baje lonec povezniti,
Da ne more Luca vänj !
Kašče, izbe, tudi kleti Treba dobro pozapréti, Kadar notri kaj imamo, Kar neradi Luci damo; Sicer kdo vé, kaj, kakó . . .
A če miška sladkosneda To, kar mi bi, nam pojéda — Takrat pa le kar po muco, Sivo muco, našo Luco : Urno bo po shrambah mir!
Taka, vidite, je Luca, Siva Luca, naša muca: Pridna, dobra — tudi zlobna, Zvita, skrita in hudobna Ter tatinska kakor gàd!
Mih. Podtrojiški.

Nedeljski čas.
^^ihòten, svét nedeljski čas ! Okrog v naravi vse miruje, Z gore v dolino le se čuje Zvonóv prijaznih mili glas.
On vabi nas, da v cerkvi beli Daritev sveto služimo, Ko smo končali teden celi, K molitvi spet se združimo.
O, da bi tam se kdaj združili Sosedje, vsi tu izmej nas, Kder nam naznanjal glas bo mili Na véke vse — nedeljski čas!
M. Š.
Mladi lovec.
(Spisal —è.)
jj!"o je bilo skakanja tistega večera! Mati je vse podstrešje preobrnila, dokler |ni naposled izmej stare šare izvlekla zarujavelo mišolovko, katere je Slavko tako zelò potreboval. Slavko je tistega popóludne baš svoje naloge izdeloval, ko je slišal pod svojo posteljico nekako škrabanje in kljevanje. Vzdignil je okroglo zlatovlaso glavico in poslušal, češ, sem li dobro čul in res je vže mislil, da se je motil, ko se je zopet ponovilo ono škrabanje in kljevanje. — Kaj je to? začel je premišljevati naš modrijanček. Strah ? Strah ne bode, prezgodaj je še. I kaj bi neki bilo. Ahà! šinila je Slavku srečna misel v glavo,
miška je, miška, prava
pravcata miška! In bila je miška in Slavka takó zmotila, daje pozabil na naloge in le na to mislil, kako
bi to malo stvarco, katera pod njegovo posteljico tako pridno škrba, žaga in pili, ujel.
— Mati! mati! — pritekel je k materi, ki je v kuhinji večerjo priprav-
—	miška, miška! —
—	Kje je miška? — poprašala je
mati in se hitro ogledala okolo sebe po kuhinji, ker je mislila, da Slavko miško podi.
—	Tam, tam pod mojo posteljico! —
hitel je v jednej sapi pripovedovati Slavko.
—	Pojdi, pojdi, naj
bode, kaj toliko kričiš zaradi borne miške — posvarila ga je mati.
—	Bodete videli mati! — jaz jo ulovim, še nocoj jo ulovim! Kje pa imate mišolovko, mati? —
—	Saj imam res časa, da bom zdaj tebi iskala mišolovke! •—
—	Ali mati, zlata moja mati, dajte poiščite mi mišolovko, nikdar vas ne bodem več nadlegoval in vedno poslušal. Mati, dajte jo no poiščite, mati moja !
Kaj je hotela mati, šla je iskat mišolovke in jo dolgo iskala mej staro šaro. In kakó je bil Slavko mišolovke vesel. Dà, ali miška neče v prazno mišolovko,
takó neumna pa še vender ni. Prosil je, prosil zopet mater slanine, dokler je ni dobil, da se bode miška raje ujela.
Nabodel je Slavko slanino na vilice in hajdi k ognjišči. Ondù je slanino takó lepo opekel in okadil, da bi morala miška res brez vsega noska in brez želodčka biti, da bi ne pokusila lepo dišeče slanine. In s kako resnòbo in spretnostjo je postavil mišolovko pod svojo posteljico, trdno uverjen, da se bode prihodnje jutro radoval ujete sirotice.
Moral je Slavko v posteljico. Kakó je nategoval ušesi, da bi zopet slišal kako škrabanje in še sopsti si ni upal, da bi miške, katera je bila izvestno vže na potu v njegovo mišolovko, ne ustrašil. In ni se varal naš Slavko! Koje zjutraj pogledal v nastavljeno mišolovko, zagledal je v njej majhno, pepelasto živalco z dolgim repkom in takimi brki, ki bi čast delali samemu kraljeviču Marku. Živalca ga je takó milo in otožno pogledavala z ónimi bistrimi, okroglimi očesci, ali Slavka ti pogledi niso motili, on je bil zdaj junak brez srca, ki je vže davno odločil osodo nesrečnej miški.
Najprej je Slavko miškico vsem v hiši pokazal in vsak je moral živalco skrbno ogledati si in mladega lovca pohvaliti, potem jo je odnesel v kotiček na dvorišči, ki je mejil z lepo ozidanim vrtom. Tu je bila zbrana vže lepa družbica : bil je tù mali dolgodlaki psiček „šineteljček," kateri bi lehko rekel o sebi: jaz se nobenega ne bojim, če sem tudi majhen, pa sem hud; bila je tukaj tudi šine-teljčkova priliznena prijateljica kuma rujavka. O da ste ju videli tukaj, kako sta skočila proti Slavku, kateri je nesel ubogo jetnico, katero je takòj kurji pot oblil, ko je ugledala najina znanca. Dà, ali Slavko, ta je pokazal, da je on gospodar, položil je mišolovko na tla in miril razburjena sovražnika uboge miške . . .
Rujavko je pognal nemilostivo na šineteljčkovo hišico, češ naj se ondù malo pokori in pripravlja na mastno pečenko. Le šineteljčka zadelo je to posebno odlikovanje, da je smel skakati in lajati okolo mišolovke. Le poglejte jih! Naš Slavko pazi, kakor kak odličen vojskovodja, na ves prizor; zna se, da ga včasih malo smeh posili, saj ni čudo, ko gleda šineteljčka, kakó se jezi in kozolce preobrača okolo uboge ujete živalce. Kumica rujavka bi najraje imela, da bi Slavka in šineteljčka niti blizu ne bilo, saj jej je tudi hudó, da mora ves prizor tako od daleč gledati, ko bi vender najraje takòj skočila nad siromašno miško. Le poglejte jo, kakó se je stisnila in kakó je oči napela; huda jeza se v njej kuba in kdo vè, kaj bi bilo, ako bi se ne bala biča, katerega ima Slavko stisnenega pod pazduho. Nù,
bode li vže jedenkrat tega dosti ?---In res ! Slavko se je vže naveličal tega
prizora, prime mišolovko, pokliče k sebi kumo rujavko — strašen prizor — srca bijó, oči se svetijo, šineteljček laja, rujavka puha, miška se stiska, Slavko se smeje, — da-si mu se pri vsem tem vender le milo stori za ubogo miško — vratca se od-pró. miška skoči in zgine v hladni grob — lačni želodec kumice rujavke. — —
Po zimi.
'i^SäN^f	(Obrazek; spisal Župuev.)
u, hü, kako je mràz, mraz, kar nič neče odjenjati in neče," takó se hu-duje stari Strlétov ded, ki se ravnokar napravlja v hosto po panjev, katere vržejo na večer v peč, da ogrejejo mrzlo hišo. Za njim vlečeta sani mlada unuka Tonček in Franek ter jedva dohajata starega deda. „Počasi, počasi, dedek," upije Tonček, „sani so težke in Franek se bajè samó drži takó, da moram vleči njega in sani . . ." Ozrè se dobri dedek in sam poprime za sani. „Zdaj pa le urno za menój! Ti, Franek, zavij se dobro, da ne ozebeš in potisni roki v žepe, a ti Tonček pazi nä-nj, da ne zaostane ..."
Aj, to je lepo gledati naše junake, ko ti takó korakajo v góro! Staremu dedku prhki sneg kar leti izpod kvedrastih čevljev in ogoljeni kožuh se mu opleta okolo nog, kakor bi imel kaj zamuditi. Hü, to ni lehkó, predragi otroci, po zimi v góro iti po snegu! Toda mislite, da je to Strlétova dva kaj težilo, ka-li? Le poglejte, kako čvrsto stopa Tonček za dedom. In kake korake vam dela! Stopati hoče v njegove stopinje, da bi mu ne trebalo gaziti snega v celino. Videti bi pa morali tudi njegov obràz. Ovbè, kako je ponosen in mošk! Kaj bi pa tudi ne bil! Saj hodi vže kakor kak velik, hä ha!
Kaj pa Franek? Joj! Ta pa ne more stopati takó široko: z vsako drugo stopinjo pride še-le toliko naprej, kakor onadva.
„Ded, ded, poglejte, kje je ostal Francin, ki menca kakor čibka, ki hoče urno teči, pa ne more, haha. To mora tako kot jaz, jélite dedek?" Ded se ozre v dolino. Franek je bil zastal. Zato mu kliče: „Nuj, nuj hitro, da ne ostaneš v snegu pa sedi za nekaj časa na sani, saj bodemo kmalu na vrhu." Ded zopet napne vrvico, katero si je bil nataknil na levo ramo, prime z desno roko za sani n tako gredó dalje. Vže so v gozdu na zaželenem kraji. Kak prizor! Smreke vi-sokostäsne in vitke jelke otožne mole svoje veje do tal kot bi hotele poljubiti beli snežec. Tam ječi stari gaber ves sklonen in zvit; na vejah se mu je nabralo mnogo snega, ki mu je skrivil hrbtišče takó, da ni več podoben drevesu. Žalostno se drži isti ponosni in ošabni hrast, ki se toli rad bahä, češ, da njega ne zmore nihče in ga ne zmore. Hej, ta sneg in zimski mraz sta mu dala, kar mu gre. In lipa, pohlevna, mehka lipa? Tožno in boječe se vam stiska tjà mej brstovje ter se sra-možljivo ozira na ohole hraste, ki stoje okolo nje ter se smijó njenej šibkosti. Da bi je pobrala zima in mraz, te ošabneže, ki nemajo nobenega sočutja in usmiljenja ...
„Ostanita tu; jaz vama zakurim, da si ogrejeta prezebli ročici, sam pa grem, da näherem panjičev in suhljadi." Ded ukreše göbo in kmalu gori žareč ogenj, kateremu Tonček in Franek pridno prikladata suho vejevje. Oj, kako prijetno se sedi pri ognji tam v tihem gozdu!
„Vi, otroci, tega še ne veste nè . . . Strletova dva sta pa menda vže vedela, ker sta tako silila iti z dedom v hosto . . In to petje gozdnih krilatcev, oj to vam vzdiguje in razvedruje srce! Visoko tam na bukvi se glasi drobna seničica. „Cicifuj, cicifuj" gostoli tjà v tihi gozd, da našima unukoma kar zveni po ušesih. Pisani ščinkovček priklada sè svojim rezkim „ščink, ščink," a tam-le v ónem grmu skrit oteplje potuhneni stržek sè svojim repkom skakljaje od vejice do vejice ter v eno
mer klepéèe: „stržek, stržek, stržek." Bog vé, kakšne sanjarske misli mu rojijo po glavi, temu sanjaču ! Morda si celò domišljuje, da je kralj ali vsaj kraljič, ta prenapeti in samoljubni palček! Tudi brinjevka in strnad se oglašata in pomagata s svojima glasovoma, da se petje čarobno razlega daleč tjà v mirno naravo . . . Aj, to vam je lep zbor! Kako prijetno dej e to ušesom! Krilatci tako lepo krožijo svoje pesence kakor bi se jih bili učili ; tudi naša unuka sta se učila v šoli, hä, pa ne znata takó ubrano peti kakor ti-le krilatci . . .
Tam doli v dolini zapaziš jato črnili krokarjev, ki lakomo vpijó svoj: krä, krà, krä." Ti črni sitneži niso nikdar siti in ugnani; njih kljun vedno zija. Po letu se ti potepini potikajo po polji in tatinsko ukradejo, kar koli morejo pa takó, da jim ni moči do živega. Menite, da vam vzlete, če nimate puške za hrbtom. To so vam zviti sleparji ! Ce pa prinesete puško sè seboj, tedaj jim vže od daleč smrdi in urno jo popihnejo kot bi za njimi zasmodil. Našima unukoma se skoro da malo smilijo tj poredneii. Mislite Ji, otroci preljubi, da sta imela Strletova po letu malo opraviti s temi capini? Hü, kolikokrat sta je morala odganjati od polnega kozolca, okolo katerega je bilo časih te grde nesnage kar vse črno, da sta se jih skoro ustrašila. Hü, a zdaj vam daje in vam daje, požrešneži nikdar siti !... „A kam je šel ded tako daleč; saj ima tam-le nabrane vže dovolj suhljadi in panjičev za v mrzlo peč? „St! le tiho! Meniteli, da nima na pravem konci glave naš dedek? Ima jo, ima. Zato pa je šel gledat tjà po gozdu, kje so še ostala otla drevesa, kje pa so jih morda vže posekali od zadnje jeseni ter je obhodil vse dobro znane mu dupline. Zakaj pač, to ni težko uganiti. Ko pride zopet jesen, nastavi ondù mastnim liščkom (polhom), ki so se čez zimo zarili globoko v zemljo, kjer zdaj varno in mirno spanckajo. A ko se ujamejo, pripravi jih doma v ukusno jed, ki je neki tako slastna in dobra, da se kar sama jé in se človeku pri njej zdi kot bi bil v malih nebesih, hähä . . . Kaj pa tista polhovka, ki tako prijetno greje, menite, da ni nič vredna? Vredna, vredna, „hühü, bal bal kosmata kapa, vzlasti zdaj, ko piše zimska sapa." Vse to Strletov dedek dobro vé pa zato iz polhovih kož napravi to varno pokrivalo najprej sebi, a potem še le drugim domačim. Kar pa j ili preostaja, proda jih mej ljudi, ki kupijo najraje od njega, vedoč, da umé on delati najboljše in najtrdnejše polhovke. Isti odrasli vaški mladeniči se jih ne sramujo in dokaj jih je vže spečal tudi med njimi. Saj jim pa tudi prav lepo stojé te sive kučme, ki tako ponosno čepe na visokem in vedrem čelu po-makuene takó-le malo po strani na levo uhó . . .
Take misli se porajajo dedu, ko hodi po gozdu ter obleze priljubljene kraje, dokler se ne vrne k unukoma. „Ogledal sem vse. Zdaj pa le brzo naložimo! Ti, Franek, vsedi se tìi-le, a ti Tonček poleg njega. Jaz se vsédem od spredaj pa zdrsnemo po bregu v dolino, da se bodo kar iskre delale . . . Takó!" ... Aj, to vam je dričalo po sneženej odeji nizdolu, da je malo ne sapo jemalo našim voznikom. Kot bi trenil so v dolini in kmalu potem doma. Po večerji pa vže gore panjiči v peči, okolo katere je posedlo staro in mlado. Stari ded sedeč na zidku pripoveduje razne povesti in pravljice. Vse ga pazljivo posluša, vzlasti mlada unuka, ki si zapomnita vse, prav vse ... .

^	Kolumbovo jajce.
"pCk^rištof Kolumb, ki je Ameriko našel, bil je povabljen h kardinalu Mendoziju veselico, katero je bil kardinal njemu na čast priredil, ter. tudi mnogo druge gospode duhovske in posvetne povabil. Pri tej veselici je kardinal Krištofa Kolumba zelò hvalil, češ, da je on óni mož, ki je novi del sveta našel, in to je pač največji pridobitek človeškega uma in duha. Nekaterim imenitnikom se je ta pohvala prevelika zdela in mislili so si, da pot v Ameriko bil bi tudi kak drugi pomorščak lehko našel, ter bi k temu ne bilo treba ravno Krištofa Kolumba. Tudi drugi gostje so tako trdili in dejali, da bi bil vsak pomorščak lehko tjà prišel. Kolumb jim odgovori : „Jaz te časti nikakor ne pripisujem sebi, ker se imam le božjej previdnosti zahvaliti za iznajdbo novega sveta, ali pri mnogih rečeh je vže tako, da nam jih je treba poprej pokazati, predno je mi ugodno moremo izvršiti. Tako bi jaz rad vedel, kdo iz.mej vas ini more jajce na ostri konec tako postaviti, da se ne zvrne?" Ker so imeli na mizi ravno mehkokuhana jajca, poskušali so gostje drug za drugim jajce postaviti navpik, ali nobenemu se ne posreči. „Tega ne naredi živa duša," dejali so nekateri. Kolumb jim reče: „A jaz to vender naredim," vzame jajce, postavi ga navpično ter rahlo ž njim ob mizo trči, da se jajce na ostrem koncu nekoliko utare ter trdno obstoji. „Tako tudi mi lehko naredimo," kličejo gostje od vseh strani. Kolumb jim reče: „Seveda, zdaj ko vam sem jaz to pokazal. V Ameriko se zdaj tudi lehko pride, ker sem jaz pot tjà pokazal." Od tod pride rek, ki ga večkrat slišimo, namreč:
To je Kolumbovo jajce.	j. S— a.

Zvesti ptiček.
C
-4)
(ožja jeza je bila zadela prva človeka. Z ognjenim mečem prognal je ke-jSTrubin jokajoča grešnika iz raja in zaprl za njima rajske duri za večno. Potem se je vrnil k nebeškim trumam, ki leže na svojih obrazih pred Njegovim prestolom, moleč modrost in pravičnost vsemogočnega stvarnika.
Iz gub kerubovega snežnobelega oblačila pa je sfrfotal mal ptiček na tla. Polagoma so se mu privzdigovale dihajoče prsi, srčece je trepetalo pod rujavo suknjico, in svitla očesca gledala so boječe in proseče k dobremu Bogu.
Usmiljeno priklonil se je Vsemogočni Bog k ptičku: „Kako si prišel ti semkaj? — Kaj želiš od svojega gospoda?" — tako je vprašal nebeški glas.
„S Tvojim kerubinom, o Gospod, priletel sem iz raja," odgovoril je ptiček, „kajti hrepenel sem po Tebi in Tvojem veličastvu. Zato sem se skril v angeljevo obleko. Oj bodi mi usmiljen, vsemogočni Bog! — Mi ptički živeli smo mirno in srečno v človekovem varstvu, dokler ni prišla zapeljiva kača. Tvoj dih proklel je zemljo in svoje uboge otroke pustil si brez tolažbe v velikej bedi."
„Ali jim nisem obljubil odrešenika?"
„Dà, vsemogočni Bog, obljubil si jim ga, ali njihovo srce želi si dobrohotnega tolažnika pri težkem delu, s katerim si jih kaznil. Ali bi ne smel biti jaz njihov tolažnik?"
Oj kako milo glasila se je ta prošnja ! V svitlem očesu bornega ptička prikazala se je solza, ki je kanila na nebeška tla. Ta je ganila ljubezen Božjo.
„Priprosto obleko, brez vsega lepotičja, sem ti dal," govoril je Gospod in prijazno božal ptička po rjavkasto-sivej suknjici; „vender te ne bodem obdaroval s pisanim perjem, kajti ponižna ljubezen je najkrasnejša v priprostej obleki. — Ti si se upal pred moje obličje, da bi užaljenega stvarnika zopet spravil s tvojimi prijatelji na zemlji. In ti si želiš zdaj, ko si videl krasoto mojih nebes, nazaj k ubogim in s prokletstvom kaznovanim ljudem ? — Blagoslavljam te ! Ti bodi odslej človeku v tolažbo! Svoj dih polagam v tvoje prsi, in ker si me zvesteje ljubil, nego li vsa ostala bitja, naj bode tudi tvoja smrt lažja. V petji živi, pevajoč umiraj in petje tvoje naj se glasi v najlepšem meseci najkrasnejše!".....
Takó je govoril Gospod in blagoslovil ptička, ki je na to veselo gostoleč vzletel z nebes zopet doli na zemljo.
Od tedaj biva po logih in vrteh, v senčnatih gozdih in ob šumečih potocili človekov ljubljenec, čegar petje z radostjo posluša vsakdo. Blaženi dih božji kipi mu iz malih prs: zdaj tiha tožba in zdaj sladko veselje; zdaj doni iz pesni njegove trdno zaupanje in zopet goreča ljubezen in hrepenenje. Kakor na tenkej struni se mu tresó srce topeče melodije, a kmalu se okrepé in šiloma vró skozi ozko grlo, kakor bi pevcu hotelo počiti srce. —
T tihih poletnih nočeh, ko visoko na modrem nébesu plava bleda luna, ko blesti tam gori na tisoče svitlih zvezdic, doni, mej grmovjem skrit, njegova pesen najmileje.
Jn ali poznaš, mladi čitateljček moj, tega pevca? — Imenuješ ga: slavec.
(Po „Tante Emmy s : Märchen" — prosto prev. F. G. Podkrimski.)
Y šolo!
, hudó je mraz pritisnil, Tresetu se po vsem životi . . H görkej péci bi se stisnil, Ali k šoli sem na poti. Bes, da zebe me hudó, Ali kaj je meni tó! Vseh težav pozabi rad Priden šolarček in mlad. V šoli se učim pisati Lepo vésti, gladko brati,
Torej naj pritiska mraz, Burja brije naj v obraz, Padaj sneg prav na debélo, V šolo hodim rad, veselo. Saj kdor hoče kdaj kaj biti Pridno mora se učiti, Šole nikdar zamuditi, Da priljubi se povsod In da bode kdaj gospod.
T. Doksov.
MsÉp la m^tiß*
Drobtine.
Izgubili smo zopet dolgoletnega prijatelja in podpornika našemu listu. Nemila smrt pokosila nam je veleza-služnega in občespo-štovanega dušnega pastirja prečastitega gospoda
Blaža Lenček-a
župnika v Staremtrgu pri Ložu, ki je umrl pretečenega meseca. Bil je rajnki iskren domoljub in vrl prijatelj šolskej mladini. Bodi mu blag spomin ohranen tudi v našem listu.
V 27. dan pretečenega meseca sklenil pa je svoje življenje po daljšem bolehauji obče znani in v vseh krajih priljubljeni kanonik in župnik ljubljanske Senklavške fare preč. gospod
Friderik Križnar.
Koliko spoštovanja in ljubezni je imel plemeniti pokojnik pri vseh, ki so ga poznali, osobito pa v ljubljanskih meščanskih krogih, kazal je sijajen pogreb in mnogobrojno spremstvo na pokopališče dne 29. pretečenega meseca. Bodi mu blag spomin in večni mir in pokoj njegovej blagej duši!
Mlademu prijatelju.
(V spominsko knjigo.)
I®laži srce, bistri glavo,
Za uzore gòri, Bésno delaj in sladak bo Pòkoj po napori!
«
T. Dolcsov.
Odgonetke ugank v 1. „Trtčevem" listu.
1. Repa; 2. Eostanj; 3. Smodnik; 4. Iskra; 5. Bisaga ; 6. Stezi ; 7. Konj in jezdec ; 8. Sneg ; 9. Plug in orač; 10. Solnce; 11. Miza od lipovega lesa, prt, skleda od prsti, v skledi juha.
Rešitev obeliska v 1. „Vrtcevem" listu.
			/	/	M	\	v			
			/	T	a	s	\			
			m	i	t	r	a			
o «			s	1	C	m	e			
f- o			k	1	J	u	è			
	© ■a '5 v —5		k	0	C	k	a			
			A	t	1	1	a			
M UD ss			a	n	g	e	1			
u t» o			s	1	a	v	a			
oc			v	0	1	n	a			
h h			b	r	e	z	a			
			P	e	v	e	e			
	■5 rt		g	1	i	n	a			
			P	i	è	č	e			
Kc			0	1	j	k	a			
cT			g	r	i	v	a			
eS fcjD			P	1	il	è	a			
o			n	a	r	0	d			
	CS ss		g	1	a	v	a			
			k	0	d	e	r			
			v	e	n	e	c			
			ž	1	i	e	a			
			P	e	k	a	r			
		i	il	T	r	1	i	8		
	1	O	T	e	■i	s	k	i	j	
e	z	i	k	o	s	1	o	T	e	C
Prav so ga rešili: Gg. Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.) ; Mir. Treven v Idriji ; Aleksand. Ličan in Jos. Hodnik, realca v Gorici ; Vilko Ledenik in Vladimir Remic, dijaka v Ljubljani ; Janko Polec, uč. v Kamniku ; Vlad. Kosér, uč. v Idriji ; Janko Maurer, uè. na Raki ; Erik Mosche, Rudolf in Viktor Andrejka, Božidar in France Ferjančič, Artur čeh, Maks in Gabrijel Jelovšek, Alfons Serjun, Ivan Potočnik, Rudolf Sehwegel, Josip Vodopivec, Josip Šimel, Zeno
Schwege!, Bogumil, Milan, Svetozar in Jaroslav Kosér, Ernest in Ivan Petrič in Rudolf Tomšič, učenci v Ljubljani. — Gospodična Ivana lieben v Horjulu; Tei-ezin» Sajovie, Anica Erzär, Marija Kopitar, Franica Bergant, Marija čibašek, Ivanka Jerman, Manica Govekar in Cilka Čepin, gojenke v učnem zavodu v Repnjah; Mina Rant na Dobrovi; Mieika Koželj pri sv. Gothardu ; Ema in Micika Gantar na Studencu ; Pavlina Tomšič, Ana Petrič, Avgusta Nolli in Marija Serjun, učenke v Ljubljani.
-o-ss-o-
Nove knjige in listi.
* „Popotnikov" koledar za slovenske učitelje. 1890. IV. leto. Uredil in založil Mihael J. Nerat, nadučitelj in urednik „Popotnikov" v Mariboru, tiskala tiskarna sv. Cirila. Cena lično v platno vezanemu 1 gl d. 25 kr. — „Popotnikov" koledar je slov. učiteljem vže znan, ker jih vže četrto leto seznanja s šolstvom po vseh pokrajinah naše slovenske zemlje. A četrti letnik, ki ga imamo pred seboj, nadkiiljuje vse poprejšne, ker je mnogo popolnejši od poprejšnih in sestavljen z velikim trudom in požrtovalnostjo marljivega ..Popotnikovega" urednika. V šematizmu so pri okrajnih šolskih svetih navedeni vsi udje teh oblastev, pri vsakej šoli pa predsednik krajnega
šolskega svéta in krajni šolski nadzornik ; vrhu tega je še povsod navedeno število za šolo godnih in šolo obiskajočih otrok. Pri tako izbornej uredbi mora ta „Koledar" vsak šolnik z največjim veseljem pozdraviti in po vsej svojej moči podpirati jako težavno delo urednikovo. Mi si pač ne moremo misliti slovenskega učitelja, ki bi bil brez „Popotnikovega" koledarja. Kdor ga nima, kaže, kako malo se briga za svoje tovariše pri šolsku in kako malo mu je mar šolstvo po naših slovenskih krajih. Zatorej podvizaj se vsakdo, kdor je prijatelj našega domačega šolstva, da si kupi „Koledar," ki je vreden vse podpore in priznanja urednikovega truda. Ako nam „Popotnikovega koledarja" urednik opeša vslod materijalne podpore, potlej ne bo-demo imeli slovenski učitelji kmalu tako izborno uredovanega „Šematizma." — A ne samo učiteljem, nego tudi šolskim oblastvom, posebno okrajnim in k rajni m šolskim svetom priporočamo prav živo „Popotnikov koledar" za 1890. leto.
* Male N o v i n y pro d è t i. Redaktor: Pr. Vladimir K r eh ; tisk V. N e u b e r t a na Smichovem. — Tako se zove najnovejši češki časopisek za otroke 1. in '2. razreda. Urejen je ta lični in s podobicami bogato okrašen časopisek takó, da ga vže otroci prvega razreda leliko či-tajo, kakor hitro poznajo črke in so toliko zmožni, da morejo čitati po zlogih. — Izhaja po jedenkrat na mesec v malej 8° in stoji za vse leto 50 kr.
Rešitev briljanta v 1. „Vrtčevem listu."
T
ris kosti
Podoba	r
tobačni	e a franeozinja
1 e t o p i s m a	t i ce
advent il ezo	r n i ce
žalogtnamat	i božja
seins lovenska	d e klica
dr. M i h a N a p o t n i	k V ladika greénoveselovamnovoleto
AntonNedvedsk	1 a d a t e I j
spoštujočeta	i n mater
uredništvov	r t čevo
VinkoStegn	a r j ev
Stožectri	glav
r u s k a d r ž	a va
Š t a j e r s	k o
Kristu	s pleve sto o
Prav so ga rešili: Leo Grasseli in Vilko Ledenik, dijaka v Ljubljani; Rudolf in Viktor Andrejka, učenca v Ljubljani.
„Vrtec" izhaja 1. dné ysacega meseca, io stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis : Uprarnißtvo „Vrtcevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič.
— Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.