Naši dopisi. Iz ldrije. (f Anton Levstek). Blagor mu, kdor se spočije! Zopet nam je nemila smrt vzela tovariša učitelja iz naše sredine. V poldrugem letu smo spremili tri tovariše učitelje na c. kr. rudniški ljudski šoli v Idriji k večnemu počitku, nainreč: Jakob Ingliča, Ivan Pleškota in Anton Levsteka. To je res žalostno, da ravno v našern stanu smrtna kosa tako neusmiljeno kosi. Prerano uinrli gospod Anton Levstek, katerega objokuje njegova soproga in pelero nepreskrbljenih otrok, se je rodil dne 1. rožnika 1850. leta v Žigmaricah na Kranjskem. Po dovršenih študijah na ljubljanskem učiteljišči je postal 1871. leta učitelj na c. kr. rudniški ljudski šoli v Idriji, kjer je služboval do svoje smrti. Bolehal je že več let in trpel veliko na revmatizmu, katerega si je nakopal že v prejšnjih letih kot šepetalec v c. kr. rudniškem gledališči v Idriji. Zdaj jedno leto je vidno okreval, in rnislili smo vsi, ranjkemu se povrne prejšnje zdravje. Koncem šolskega leta je pa zopet zbolel, potem ga je še mrtvoud zadel in 5. vel. srpana je po kratki a mučni bolezni svojo blago dušo izdihnil. Ranjki je bil jako dober učitelj in vzgojitelj, skrben oče in blag prijatelj. Njegov zdrav ribniški humor je razvedril vsako družbo, in ker je bil tudi jako delaven zunaj šole, so ga ljubili in spoštovali vsi. kateri so ga poznali. Pogreb je bil slovesen, prihiteli so tudi nekateri tovariši učitelji od blizu in daleč. Šolska mladina in nebrojna množica ljudi iz vseh stanov je spremila ranjkega Anton Levsteka k zadnjemu počitku in mu skazala zadnjo čast. Pevci so inu zapeli v cerkvi sv. Križa in na grobu žalostinko. Ti pa, predragi Tone, prestal si veliko na tem svetu, počivaj v miru, in Bog naj Ti podeli večno življenje v nebeškem raji. —ln—