3.
Kako ujetnik koprni goreče iz težkih voz v podzemeljski temini po žarkem dnevu in neba sinjini, po soncu, viru luči plameneče!
Ko pa prestopi prag mrakotne ječe, takoj je v hrama nebnega jasnini, ne upa vek odpreti v bolečini, ves oslepljen od nenavadne sreče.
,   Kako zagledal rad oči bi njene, to luč, ki v duši mi ko sonce sveti, ki v srcu ustvarja dni, noči premene!
Ko jo uzrem, naproti mi hiteti vso v gloriji kot še nikdar nobene, ne drznem si pogleda v njo upreti.
(Liebesgleichnisse)                         Poslovenila Dušan Ludvik in Tine
Ivan Čampa I Njiva
Odkar neznani je očak požgal
v dolinskem kraju gozd, napravil njivo,
jo rod za rodom je oral marljivo
in vabil plod iz njenih skopih tal.
Rodila mu je cesto zgolj osat, a ni zavrgla vera je njegova: osvajal jo je vsako leto znova, ob njej preživljal leto in pomlad.
Tako so se ohranjali rodovi
v menjavi žalostnih in vedrih dni,
očete so menjavali sinovi
in njiva vedno je ostala zvesta ljubezni, ki jo znoj in žulj rodi, bila je hkrati mati in nevesta.
220