Ivan Gol-Voj: ,,Človek, odkod in kam" Ivan Gol-Voj nam je že v svoji prvi knjigi »Človek, ki prihaja« zapisal stavek: »Kritična doba, v kateri živimo, je obenem doba iskateljev, in to je njena svetla plat.« GolVoj je v tej kritični in zagonetni dobi mnogo iskal — in moremo reči — tudi mnogo našel. To nam dokazuje njegova druga, letos izišla filozofska knjiga »Človek, od kod in kam«. Knjiga je po vsebini bogata, nosi v sebi vse glavne elemente clobokega svetovnega nazora, ki predstavlja nekako sintezo idealizma in materializma. Izhodna točka mu je tisti znani Descartesov stavek: Cogito, ergo sum. (Mislim, torej sem). Iz tega stavka oziroma iz takega dušnega delovanja izvaja, da je vsaka duša (»jaz«, »ti«, »on«) bitnost zase, ki igra vlogo »četrte« — kakor on pravi — osnovne dimenzije oziroma substance, ki v času gradi svoj pripadnostni trodimenzionalni prostor — telo. To telo služi duši le za sredstvo, orodje za njeno svestno obstojanje in delovanje v svetu. — Ko razlaga o neumrljivosti osnovne oziroma duhovne dimenzije — dušc, zagovarja nauk o reinkarnaciji (a metempsihozc, egiptovski nauk o seljenju duš pobija — str. 18). Da nam svoj nazor o tem objasni. se naslanja na prispodobe iz narave: .. dan— noč—dan... ..bujno leto—zima—bujno leto.., planet—brezon—planet.., prvi krajec—polna luna—zadnji krajec—mlaj td. Na osnovi tega, sicer zastaranega nauka o dušnem kroženju, tolmači vprašanje o svobodi in nesvobodi člo veške volje, vprašanje o moralni odgovornosti človeka in važno vprašanje o duhovni vzročnosti, t. j. o usodi. Vsa ta velika življenjska vprašanja je iSpravil, postavil v tak organičen sklad, da je s tem res ustregel1 Aristotelovemu pravilu za spoznavanje. češ da je vsaka sodba, ki se sklada s splošnim redom v svetu. prava sodba. pravo spoznanje. Samo toliko o tem; glavno vprašanje, o katerem Gol-Voj razpravlja, pa je vprašanje o duhu. Predstavlja nam ga kot kozmiono, normativnostno, povsod in vselej pričujočo silo, ki jo zaznavno dojemamo le čustveno in šele nato razumsko. (A narava se v prvi stopnji spoznava le čutno in šele v drugi stopnji razumsko!) To njegovo tolmačenje je svojstveno. saj nam s tem odkriva objektivnega duha. Znano je, da danes po znamo in tudi mnogo govorimo o duhu, ki se manifestira v takem ali takem človeškem delovanju, a po Gol-Voju je to samo duh v svojem subjektivnem obsegu. Kakor obstoji poleg subjektivne narave (človeško telo itd.!) tudi objektivna narava okoli nas in vsepoˇsod, tako nam odkriva Gol-Voj tudi objektivnega duha, ki da je povsod in vselej pricujoč in normativnostno deltijoč. Objektivni duh je normativnostna zakonitost. Torej GolVoj nam sveta in življenia ne slika enostransko, panteistično (da je narava BodV temvcč le dualistično, češ da vse to obstoji iz dveh Ciniteljev: iz duha, ki je tvoren od cne, in iz narave, ki je po duhu pogojevano tvorna od druge strani. V razlagi duha nam Gol-Voj tolmači tudi njegovo polariteto, t. j. odkriva nam, da ima, tudi duh dva pola: negativnega in pozitivnega. Za ekstremno netJativnega duha pravi, da se javlja človeški družbi v izrazu absolutne časti (v fevdalnem občestvu), medtem ko pozitivnega duha najde v manifestaciji kolektivne časti — občestvene ljubezni (ljudska demokracija). Med tema dvema poloma duha koleba slabotna, okrnjena, relativna čast, tako zvana meščanska čast (ki je seveda tudi faza duha), po kateri je današnja družba tudi oblikovana, podrejena duhovni metamorfozi. Z odkrivanjem objektivnega duha in njegove polaritete nam odkriva prav za prav tri idealizme (temnega, mračnega. svetle