Poštnina plačana ▼ gotovini, Die Postgebuhr bar bezahlL
ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
PMh - csaa fl
DRUŽINSKI TEDNIK
Kdor veter seje, bo vihar žel.
Leto XVI.
V Ljubljani, 1. junija 1944.
štev. 22 (759)
Slovenski rek
•DRUŽINSKI TEDNIK«
Izhajs ob Četrtkih. Uredništvo
la
uprava v Ljubljani, MlkloSICeva 14/HI. PoStnl predal St. 253. Telefon 6t. 83-32. — Račun postne hranilnice v Ljubljani St. 15.893. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranlh dopisov ne sprejemamo. Za odgovor le treba priložit! 2 liri v mamkah.
NAROČNINA >1» leta 10 Ur, *It leta 20 Ur. vse leto 40 lir. — V tujini 64 lir oa leto. — Naročnino Je treba plačati vnaprej.
CENE OGLASOV
V tekstnem delu: enostolpčna petltoa vrsta ali njen prostor (vISina 8 mm in Širina 65 mm) 7 lir; v oglasnem delu 4.60 lire.
V dvobarvnem tisku cene po dogovoru. — Notice: vrstica 7 lir. Mali o g 1 a • a i : beseda 0.50 lire. Oglasni davek povsod Se posebej. Pri večkratnem naročilu popust.
» ljubljanskim »buržujem« za klobuk Naš cilj in naša naloga je, da na Slovenskem uvedemo diktaturo pro-
•	letariata in po našem prizadevanju ' mora prav Balkan postati izhodišče
£	novega komunističnega reda tudi za	i
£ vso Evropo.	Edvard	Kardelj	j
•	«	(Ql. Uanafinji uvodnik)	J
94 ameriških terorističnih letal sestreljenih
Fiihrerjev glavni star. 30. maia. vinovno poveljstvo oboroženih sil ob-javlia;
Težišče, sovražnikovega velenapada je bilo včeraj na skrajnem, zanadnem jjruu italijanskega bojišča od obale Da , 0 Albanskih gora. Nasprotniku, ki ie ju napadal s strnjenimi Deliotnimi in bklenniškimi silami, so ponekod uspe-nr ,.la>evPi vdori, ki pa smo lih s ‘■pbbapadi takoj očistili, ali Pa zaie-/o sovražnikovih oklepnikov smo tri1. em sestrelili. Vzhodno od Velle-h‘J.'ai.s°.se izjalovili mnogoštevilni z * taiioni izvedeni sovražnikovi napadi. "Ozno im jugozahodno od Valmontd;
n.ase cete razbile vse napade, ki ranim- IZY,rsil. nasprotnik s Iconcentri-nih rULa* ln Pri nadaljevanju last-nn,i „ n. ■1 naPadov so ponovno osvojile nauaimie ozemlje
Na področju ob obeh straneh Cecca-_a "j sovražnik z nadmočnimi silami j 1 naše postojanke. Uspelo mu !f.‘„ -i le v .krai. ki so sa žilavo »ranile naše zasoitmce Vzhodno od reke bacco smo pri obrambi sovražnikovih napadov pri Pofi uničili 22 sovražnikovih oklepnikov.
Bojne enote vojne mornarice so v Genovskem zalivu zažgale britanski brzi col n.
Na vzhodu tudi včeraj ni bilo nika-
kih pomembneisih bojev.
Nad Finskim zalivom so zaščitne X°!r,e mom urice sestrelile 6 so-v«itsk.h bombnik >v. 7 nadaljnjih pa ie bilo uničenih v 1- talskjh bojih.
V zadnji ncči so nemška boina le-J5«. uspešno napadla železniški kri-jasci Kasatip in Žmerinko. kjer so povzročila požare in eksplozije v skla-oiscih pogonskih sredstev in muni-ciie.
Severnoameriški borni: liški oddelki k? ver	i z juga in z z a pada vdrli v
]:„ p?0- srednje in južne eniško ozem-KoIikIo?-* v Lipskem. v Poznanju in v fitci i - nastala šk ida. Prebival-talsi-n.0 ,ln?Slo izgube. V silovitih le-jiiSivlvi. “?l,u in s protiletalskim iop-let-il Sm° "ničili 91 sovražnikovih
V pretekli noči so vrgla posamezna britanska letala bombe na dunajsko in hanoversko področje.
Nemška boina letala so uspešno napadla angleški obalni mesti Falmouth in Portsmouth.
*
Ii vojnih poročil nemškega vrliov-newa P.0,;?*,n,?tva v preteklem tednu:
Na rtaliianskem bojišču bijejo naše Sete s sovražnikom hude obrambne bo,e Jugozahodno od Velietriia užno od Valmontona. v dolini Giuliano in
nove Sn" 10 so^,raz.Ilik vrnel v boj odsek n	n * 111 ,Sr,IPvito napadal. Na
odseku A priba— Valmontone so naše
prebil ae^rec,p.sSv,'azi,lku- da bi se iloi vi -le' Pr' Noccagorgi in Castru
bilo ' u i.-?0 ,na.še zaščitne čete od-0 Y hudih bojih vse sovražnikove Omili0- ‘ 80 bi|i Posebno v dolini u‘ugliano precej siloviti, čof Vzhodnem bojišču bijejo naše i”?i s sovražnikom le v Karpatskem ar , cr.or,u krajevne boje. V zalediu uVidolega odseka smo po večdnevnih oouii razbili močne sovjetske tolpe in lan i* 2500 ujetnikov. Porušili smo . bunkerjev in bojnih postojank in v, I"li mnogo orožja.
Močni oddelki nemških letal so 28. maia ponoči uspešno napadli postaji tovk'VIU1. ®arn*'u- Korostenu in Šepe-
Oddelki severnoameriških bombnikov so prodrli 28. maia v opoldanskih urah nad zahodno- in srednienemško Podrocie. L rušilnimi in zažigalnimi in n,l i1 nV ?? DOV/i'očili škodo v Kolnu l?emčh? £r - dl'ucih mestih v Srednji ie šeit i?!ast’ Protiletalsko topništvo n-irni rn -O 7'’ sovražnih letal, med NeinSu Miri motornih bombnikov, mtli i boina Ietnln po upopS^o na-auav . ritanski pristaniški mesti Tor-u ay ln prightou. Povzročila so po-zuie m eksplozije.
DOLENJSKA OBTOŽUJE
Veliko protikomunistično zborovanje na Grosupljem
Prezidertl Rupnik je govoril zavednim Dolenjcem o nepopustljivi protikomunistični borbi in o obnovi naših krajev
Grosuplje, zvezna postojanka med Novim mestom in Ljubljano, ie doživelo na binkoštno nedeljo pomemben praznik: veliko protikomunistično zborovanje. Iti ga ie počastil s svojim obiskom sam prezident Rupnik.
Visoki mlaji in z zelenjem okrašena slavnostna tribuna niso mogli skriti ožganih poslopij, ki njiih okajeni zidovi še zmerom štrle v zrak kot dokazi in svarilo naše nesrečno preteklostL Vendar si čutil, da veie1 to sončno nedeljo po Grosupljem nov. osvežujoč veter, ki bo v težko preizkušene dolenjske kraje spet prinesel oživljen ie.
Poleg slavnostne tribune ie stal na prostem lepo urejen oltar. Na n jem je na binkoštno nedeljo zjutral bral maso višji domobranski kurat dr. Lenček. Maše se ie udeležila vsa grosupeljska posadka, s šolsko mladino in z večino
prebivalstva.
Okrog desetih se ie pripeljal prezident general Rupnik. Zastopniki krajevnih oblasti so ga počakali ob glavni cesti in ga prisrčno pozdravili v imenu Dolenjcev. Po raportu krajevnega nemškega poveljnika nadporočnika Schmitta in po pregledu grosupeljske posadke so ob pričetku drevoreda pozdravile gospoda prezidenta mlade Grosupeličanke. Po stari slovenski navadi so visokim gostom ponudile kruha in soli prezidentu pa izročile vrhu tega še lep šopek kranjskih nageljnov. Med šnaiiriem šolske mladine ie odšel prezident proti postaji. kjer mu ie raportiral stotnik g. Stamenkovič. Prezident ie obšel oddelke domobrancev in jih po vojaško pozdravil. Nato so se vsi zastopniki
oblasti napotili na častno tribuno in si ogledal mimohod domobranskih enot.
Po mimohodu se ie pričelo protikomunistično zborovanje, ki ga ie otvo-ril grosupeljski župan Mehle; toplo ie pozdravil gospoda prezidenta. polkovnika Griepa kot zastopnika Grupoen-fiihreria generala Roseneria. poveljnika slovenskega domobranstva podpolkovnika Kreneria. zastopnika štaba in druge odličnike, nato ie pa nrosil gos -oda prezidenta. nai izpregovori Grosupeljčanom jasno in odločno besedo o preteklosti, sedanjosti in bodočnosti.
Množica ie vzvalovila v prisrčnem navdušenju, ko ie izpregovoril gospod prezident. Njegov govor je bil res odločen, klen in jasen. Prezident Rupnik ie ponovno poudaril, da ie bil slovenski in predvsem dolenjski kmet tisti, ki je spoznal usodno uro odločitve, odložil plug in koso in prijel kot prvi domobranec za orožie. da očisti svoio domovino.
Zato bo tudi dolenjski kmet pod varstvom naših domobrancev prvi doživel obnovo svojih domov. Vendar ie popolna obnova možna Šele ko bo komunizem ta evronski škdliivec. čisto na tleh. Za to se moramo Pa še boriti, odločno in neomajno. Samo tako bomo vredno stopili v novo življenje. kier ne bo strankarskih bojev in kjer^ bomo v evropski skupnosti zasedli častno mesto naroda, k; ie za svoio svobodo mnogo pretrpel in tudi mnogo žrtvoval.
Ljudje sd »rezidentove besede pozorno poslušali. Šle so jim do srca. kakor seže človeku do srca vsaka
velika resnica, ki jo ie že sam v sebi prekalil. Ni čudno, da se prisrčno odo-bravanje ob koncu prezidentovih besed kar ni in ni hotelo poleči.
Za gospodom »rezidentom ie govoril urednik »Domoljuba« g. Kremžar. Primerjal ie današnji čas s časom turških vpadov, obsodil komunistične zablode, nevredne človeka, in pozval vse Slovence k skupni borbi proti komunizmu. Ta borba nai premosti vse stare spore in naj združi Slovence k novemu bratstvu.
Ob koncu sta izpregovorila še predstavnika mladine in slovenskega domobranstva. g. Nikolaj Jeločnik in pisatelj g. Kociper. Oba sta poudarila, da ie mladina že spoznala pravo pot in s tem dala zgled vsem tistim, ki se še niso odločili. Mladina bo našemu narodu ustvarila nove pogoje za boljšo bodočnost in temelje novega napredka.
Ko so se vzkliki odobravanja napo. sled polegli, ie vsa množica odkritih glav zapela himno »Ilei Slovenci«, nato se je pa skozi Grosuplje razvil dolg sprevod nar~Wh noš in domobranskih enot. Ljudie so se počasi razhajali. pomenkujoč se živahno med seboj o vsem. kar so slišali, in pritrjujoč vsem tistim resnicam, ki so [ih govorniki povedali in ki so iih že sami prej spoznali, samo da iih niso znali, ali si iih pa niso upali na glas povedati. Tako se ie izredno lepo.zaključilo to pomembno protikomunistično zborovanje na obrobiti Dolenjske. tiste trpinčeno Dolenjske, ki gleda v prihodnost z zhupanieni v naše vrle borce in v božjo pomoč.
DR. GOEBBELS O LETALSKEM TERORJU
Znali bomo najti sredstva in poti, da se ubranimo!
Angloameričani vodijo letalsko vojno profi vsem mednarodnim zakonom o bojevanju
Izgube koigunističnili tolp
Na H r v a t s k e m
Zagreb. 27. maia. Telesna straža Pogiavnika. ki se bori že več tednov Pri očiščevalnih bojih v severozahodni sem, - H v teh	dosegla	pn-
P1I7-?.'!S,,Ghe pri Sva Vi. Te dni ie
v pogor u	nido izgube tudi
v teli boiivi! lolovaii so izgubili
vih n mnL k,,Dn£ veC ko 1500 mrtvih in mnogo orozta m streliva.
v Sr b i j i
k l02nr:,'fn,J-	Boliševiške tol n e.
ki so naipiei hotele vdreti v Srbijo, se zdaj v paničnem begu umikajo proti lugu in severu. V južni Bosni so izgubili komunisti 86 mrtvih v sove^ «1 Bosni na področni Tuzld Da 173 mrtvih in 41 ujetnikov.	Da
Beiigrad. 25. maia. Komunistične
kann 80 1Z2j v nav zah°duem Bal-«anu na področni ob Drini v enem samem dnevu borb 243 mrtvih in 03 Jietiukov in prebežnikov. Razen te«a w um zaplenili tudi mnogo orožja.-
Berlin. 27. maja. Pod naslovom »Beseda k sovražnikovemu letalskemu strahovanju« priobčuje dnevnik »Vol-kisoher Beobachter« članek državnega ministra dr. Gbbbolsa. Minister izvaja med drugim naslednje: »S ko ra i nikjer danes več ne taio da vebaio sovražni strahovalni napadi edino cilju, uničiti moralo nemškega civilnega prebivalstva. Sovražnik se bori proti brez-brambnim. v večini primerov proti ženam in otrokom, da bi s tem prisilil može naše domovine k popuščanju. Treba sj je le ogledati v Nemčiji ali zasedenih področjih mesto, ki ie bilo žo večkrat bombardirano, na se lahko na lastne oči prepričamo, da ie bil naš vojni potencial zadet znetalskim strahovanjem le z enim odstotkom, medtem ko je ostalih 90 odstotkov odpadlo izključno na civilni odsek.
Našj sovražniki se »a tudi ne sramujejo svojih dejanj. Ni treba mnogo iskati v britanskem ab severnoameriškem časopisju, pa dobimo točno in dokazov polno podlago za to. i Razbijte velika mesta in razbili boste voljo za vojno!:. Tako ie pisal že leta 1930. angleški strokovnjak za letalstvo I. M. Sprught v svoji knjigi »Air Po\ver and the Cities«. Na tej tendenci britanske, letalske vojne se od tedai ni nič sore-fnenilo. Znani londonski časopis »News Chronicle« ie pisal: »Mi smo za to. da izkoreninimo vsako življenje v Nemčiji: moža. ženo otroka, ptice in mrčes. Ne bomo pustili niti trave rasti.« Severnoameriški publicisti pa tudi niso nič mani krvoločni. Eden njihovih pivih govornikov Ravmoud ( lap-per piše: »Teror in brutalnost sta najboljši strani letalske voine«. Celo anglikanska cerkev poroča v svojem uradnem glasilu »Church of England« dne 28. maia naslednje: »Perverzno mnenje krščanstva ie. da ne smemo moriti civilistov.« Anglikanski knezo-škof Yorka dr. Cvri 11 Garbett blagoslavlja barbarske metode augioameri-škega letalskega strahovanja v svojem pastirskem, pismu meseca junija 1943. z besedami: »Le majhno zlo ie bombardirati nemške civiliste.«
Doslej nismo objavili nemškemu narodu teh zlobnih in nizkotnih izjav, ki pomenijo poziv k ubijanju žen in otrok, ker smo se bali. da bi se zaradi teh ciničnih izjav nemški naiod maščeval nad piloti sestreljen in letal, ki pristajajo na nemškem ozemlju Anglo-
aineriški strahovalni letalci so pričeli v zadnjih tednih poleg brezuačrtnega bombardiranja stanovanjskih okraiev naših mest napadati tudi nemško civilno prebivalstvo ter ga proti vsem mednarodnim zakonom obstreljevati z orožjem letal in hladnokrvno moriti. To nima nič več onravka z varno to ie navaden umor. Anglbameriški pilot Pa. so postavljajo s takim zločinskim načinom borbe izven mednarodno priznanih vojnih zakonov. Preteklo nedeljo so napadla sovražna letala, ^da navedem le en primer izmed tisočih, v saškem okrožju skupino igrajočih se otrok z letalskim orožjem, pri čemer so nastale visoke izgube. Nihče se ne sme čuditi, če se bo polastilo spričo teh ciničnih zločinov ogorčenje prizadetega prebivalstva. Le s pomočjo oborožene sile ie možno zavarovali življenie sovražnih letalcev do takšnih napadih, ker bi jih ogorčena množica prebivalstva pobila. Kdo ie tukaj v pravici, morilci, ki pričakujejo po svojih zlodejstvih še humano ravnanie z niinn. ali žrtve, ki se branijo? Na ta vprašanja ie odgovor pač lahek. Vse-kako bi preveč zahtevali od nas če bi nas pozvali, da postavimo nemške vo-
jake v obrambo morilcev otrok. Če Angleži in Američani gledajo na nas kot nadležne naseljene rodove in hočejo z nami.tudi tako ravnati, ie naša stvar, če si'mi to dovolimo.
Komaj možno in znosno se nam dozdeva«. piše dalje minister, »da bi postopala nemška policiia in voiska proti nemškemu narodu, če ravna proti morilcem otrok tako. kakor so vredni. Tudi angloameriške samooašnostj mora biti enkrat konec. Piloti se ne smejo zmerom izgovarjati, da so ravnali kot vojaki na povelje. V nobenem vojnem zakoniku ni prevMeno. da ie vojak prost vsake krivde po storjenem zločinu, če se izgovarja na povelje predpostavljenega.
Zmerom ie bila naša želia«. končuie dr. Gdbbels svoja izvajanja »da bi se vodila vojna v viteških oblikah. Sovražnik pa tega noče. Ves svet ie temu priča. Ves svet bo tudi priča za to. da bomo mi znali najti svedstva in. poti. da se obranimo takih zločinov. Mi smo dolžni našemu narodu, da častno in hrabro branimo življenie naroda. ki nikakor ni vreden, da podane divjačina na sovražnikovih zračnih lovili.«
PRIMORSKA SPOZNAVA...
Aleš Baebler izdal primorske Slovence badoljovcem
Najnovejša pridobitev »osvobodilne borbe“ na Primorskem: savojski banditi v Brdih
Lastnik zaprtih prostorov, ki jih z enostavnim orodjem ni možno nasilno odpreti, mora zagotoviti možnost takojšnjega dostopa v primeru nevarnosti, n. pr. tako, da hrani ključ oseba, ki je vedno v bližini.
Zadnji čas se ie na Primorskem mudil voditelj primorske OF Baebler. Pri more j_ so instinktivno slutili, da to zanje nič dobrega ne pomeni. Iu res! »Osvoboditelj« ie dosegel v pogajanjih z italijanskimi komunističnimi voditelji. da so se italijanske komunistične tolpe priklatile iz Furlanije na Brda.
Prišla sta dva bataljona in ena brigada z lepo zvenečimi imeni: »Brigata Garibaldi Friuli«. »Bataglione Mazzini« in »Bataglione Mnmelli«. Slovencem so se predstavili v proglasu, značilnem posebno zato. ker ie sestnvlien samo v italijanščini. V njem iziavliaio »junaki«, da so se umaknili na Brda samo iz strateških ozirov.
Za nas. pa tudi za primorske Slovence. bo koristno, če pogledamo nekoliko v ozadje te »strategije«. Res ie strategija, toda ne osvobodilna, temveč čisto komunistična. Rekli bi, ii lahko tudi raznarodevanie. To razua-rodevanie ie hkrati izvaianie pogodbe med Titom.in Badogliom. Po tei pogodbi nai se italijansko komunistične tolpe pomaknejo na slovensko Primorsko in Goriško, komunistična partija naj pa primorske mobilizirance in redke prostovoljce pošlje na Hrvatsko. kejr bodo kar najbolj daleč od svoje
grude in svojih ljudi. Gospod Badoglio že ve. kaj pomeni zanj takšna kravja kupčija...
Vendar »pogodbenika« nista mislila na eno: na zavednost naših primorskih Slovencev in na njih — spomin. Nobena lepo doneča krilatica ne more utrniti tega spomina glede »svobode« in vlade badoglioveev v nedavni preteklosti in nobeno komunistično geslo ne bo prevpilo pravega slovenstva v njih srcih. Zdaj. ko padajo poslednja iluziie o OF in njenem namenu, ie prihod italijanskih bauditov na Primorsko pomemben le še toliko, da ga — glede na »osvobodilne« namene Aieša Baebleria — kot kronisti zabeležimo za poznejše rodove.
Dragocenejše predmete, od-višno obleko in predmete, ki jih je težko nadomestiti, pa se jih stalno ne rabi, ni hraniti na enem mestu, temveč naj se jih razdeli pri sorodnikih in znancih; tako vam bo v primeru po-rušenja vaše stavbe ostalo nekaj opreme ohranjene.
Narod naš dokaze hrani!
človek rad pozablja. Zlasti tisto, kar mu ne godi. To ni nikak greh, dostikrat je celo blagoslov božji. Ni pa blagoslov, narobe, škodljivo je. če kdo tisto, kar je pozabil, proglaša za neresnično in na tej slepomišili laži
frradi svojo filozofijo. Posebno škod-
jivo je, če se v takšno pozabo zave-rujejo celi narodi; iz tega se le pre-rada katastrofa rodi.
Slovenci ne spadamo med tiste, ki bi smeli iti nehrižno mimo gornjih misli na dnevni red.
»Slovenski poročevalec« je bil dolgo časa če že ne neposredno, vsaj posredno (»iz druge roke«) glavna »politična« hrana premnogih Slovencev, prav posebno pa še ljubljanskega meščanstva. Isto velja o ostalem ofarskem in komunističnem tisku. Stvar je razumljiva: izdajatelji te »literature« so se razpisovali o narodnosti in obljubljali vsakovrstno svobodo, omahljivce pa strahovali z grožnjami, o katerih realnosti nekaj časa skoraj ni bil dovoljen tehten dvom.
Kaj vam je iz tistih dob ostalo v spominu, vrli naši »buržuji«?
Tisto, kar vam je godilo — vse drugo je utonilo v pozabljenju. Drugače si vsaj ni moči predstavljati tolikšne politično naivnosti, neorienti-ranosti in zaslepljenosti (ostali smo pri salonskih izrazih), kakor jo še danes srečamo pri nekaterih naših ljudeh, celo pri razumnikih; posebno pri njih.
Obudili vam bomo nekoliko spomin. Ne zato. da bi vas hoteli nasilno prepričati o resničnosti tistega, pred čimer skrivate glavo v pesek; tako daleč naše mesijanstvo ne gre. Nego zato, da se ne zdaj ne takrat, ko boste — kakor vsakdo od nas — klicani na odgovor, ne boste mogli izgovarjati, da vam (ki se »s politiko načelno ne ukvarjate«, kakor tako radi zagotavljate, kadar se čutite stisnjene v kot) nihče ni odprl oči.
Začnimo tam, kjer bi človek dejal, da sta stari in »novi« red drug drugemu najmanj nerazumljiva, t. j. pri poeziji.
V zimi 1941/42 je izšla razmnožena zbirka »pesmi« Mateja Bora (Pavšiča) pod naslovom »Previharimo viharje«.^ Poleti 1942. je zbirka napredovala že v tiskano in v platno vezano knjižico, ki jo je, kakor se v njej bere, »založilo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet«. Na str. 77 tiskane izdaje berete pesem, naslovljeno na »Partizane«. Njeni prvi dve kitici se glasita:
Razpnite čez ves svet večala! Vaš bog so: rop, požig, umor! Divjajtel Kri je zakričala!
(llavd je dvignil v nas upor! Hura! Rdeči pionirjil V temelje, oboke — bombe, ekrasit!
Jutri — rdeči inženirji, skozi slavoloke novi svet gradit!
Res, ta »poezija« ne more biti ne vam ne nam nerazumljiva. S takšno razgaljeno brutalnostjo je dotlej razen tistih, ki jih je civilizirani svet oblekel v prisilne jopiče in spravil na varno v norišnice, ubijal bržčas samo še jamski dvonožec. Toda takratni prednik komunističnega pesnika je ubijal iz lakote, ne zaradi ropa, požiga in umora, kakor njegov poži-vinjeni potomec.
Da ne bo izgovora: ta krik patološkega ubijanja in uničevanja — ki je veljalo, kakor kronika in statistika z matematično neovrgljivostjo dokazujeta*. lastnemu bratu Slovencu, ne Italijanu in Nemcu — jezadivjal med našimi zbeganimi ljudmi v prvi vojni zimi, ko ni bilo nikjer še niti sledu o tako imenovani »beli gardi«, kaj šele domobranstvu! Da je tako, hrani narod na prebitek dokazov. Z enim smo vam zgoraj postregli. Signal za bratomorno vojno je prišel iz hribov in gozdov, od »rdečih pionirje v«, ne od »reakcionarjev« iz mest.
Poleti 1942. je slovenska poezija obogatela za zbirko »Slovenske partizanske pesmi«, takisto izdane v režiji »vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«; njih politična »linija« je torej strogo partizansko pravoverna. V zbirki bereš n. pr. verze:
Naglo puško smo zgrabili in odločno z domu šli, ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali.
Takrat torej šele, ko so »sovjetski junaki« oklicali »skupni« boj! Takrat
* V 2*/i leta italijanske okupacijo Je na ozemlju Ljubljanske pokrajine paulo neposredno alj posredno od komunistIčne roke okoli 15.000 Slovencev Italijanov pa niti 800 (osem sto)! Da pa rop in požig nista mogla biti drugemu namenjena kakor Slovencu, je menda sploh odveč dokazovati: saj so kmečke bajte, Sole, cerkve, sokolski ln prosvetni domovi, gozdovi,železnice iu živina vemlar slovenska last!
šele — konec junija — smo torej m. Slovenci izgubili državo in svobodo, takrat šele smo prišli pod okupatorja, in ne že v začetku aprila! Podvizajte se razmišljati o tej logiki, gospoda ljubljanska — izgovor, da teh verzov rie poznate, ne bo veljal. ko bo treba dajati obračun.
In na drugem mestu:
Umetniški In socialni dogodek ua pragu poletja
Otvoritev razstave portretov mojstra Sternena
Pod pokroviteljstvom prezidenta generala Rupnika se je na binkoštno soboto odprla razstava
Sternenovih portretov v prid Socialni pomoči
Na klic Kominterne združite se v
rčete —
v boj za svobodo, v boj za Sovjete l Rdeče smo fronte bojevniki mi.
Rdeče fronte torej. Niti besedice o Jugoslaviji, niti besedice o Sloveniji, jiiti besedice o narodu.
Slovensko partizanstvo je šlo torej v boj ne za našo slovensko, ne za jugoslovansko narodno in socialno svobodo — le predobro vedoč, da se ta boj, če je hotel biti za nas količkaj uspešen, spričo nezaslišane številčne in tehnične premoči okupatorja ni mogel izvojevati z oroz>m — temveč za Sovjete, z drugim' bese; tlami, niti za Rusijo ne, temveč zgolj za komunizem in boljševizem. Dva dokaza za to smo vam pravkar citirali. Najbrž sta vam znana že od prej. a ste ju pozabili, ker vam je tako godilo. Odslej ni več izgovora, da ne veste. Narod naš dokaze hrani. Naj bo dovolj »poezije«. Nič manj poučna ni »proza«.
Od 5. do 8. julija 1942. je. .imela Komunistična partija Slovenije na 5'osvol>ojenem ozemlju« konferenco, o kateri je izšel tudi uraden, t. j. od komunistične stranke odobren^ zapisnik. Marsikateri od vas meščanov, ki berete pričujoči članek, je imel ta zapisnik v rokah. Ali še pomnite, kaj se je tam bralo? Naj navedemo samo dva citata v osvežitev spomina!
Boris Kidrič, tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej nikakor ne kdor si bodi, je v dolgoveznem govoru, sestavljenem v sfrizira-r,i komunistični slovenščini, dejal med drugim:
Če ne bomo preskakovali faz, bomo dosegli, da Sovjetska zveza razglasi po svetu, da je to vojna za so-vjeliztranje sveta. Sledil bo zlom fašistične fronte, nevtralizacija Anglije in Amerike.
Edvard Kardelj, član Centralnega komiteta Komunistične partije m član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej prav tako vse prej kakor kdor si bodi, je pa rekel:
Naš cilj in naša naloga je, da na Slovenskem uvedemo diktaturo proletariata in vo našem prizadevanju mora prav Balkan postati izhodišče novega komunističnega reda tudi za vso Evropo.
Ali razumete, gospodje »buržuji«? Izvršni odbor Osvobodilne fronte je S. maja 1942. izdal okrožnico pod naslovom »Posebna navodila k političnemu in kulturnemu delu«, podpisano od Petra Kalana, t. j. Borisa Kidriča. V njej se bere:
22. junija je obletnica napada na S<-•■’ isko zvezo. Politkomisarji morajo v vseh edinicah in na terenu pripraviti svečane sestanke. Sestanki morajo izzveneti za trajno bratstvo s Sovjetsko zvezo in sploh za prir kl.jučitev z vsemi ostalimi Slovani k Sovjetski zvezi.
Torej ljubezen na ukaz. Kaj naj se zgodi s tistimi, ki se tej »ljubezni« ne bi hoteli ukloniti, nam je pa zelo nazorno predočil Tone Fajfar, član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, ki je meseca maja 1942. izjavil na »mitingu« v Kompoljah:
Mi hočemo zvezo balkanskih narodov v sklopu s Sovjetsko zvezo. Zato bomo vse one, ki se bodo borili proti teni našitn težnjam, iztrebili z vso doslednostjo.
Kako se bo dosegel ta »sklop«, imamo tudi že pojasnilo iz poklicanih ust. Pero Popivoda, dični komandant partizanske »divizije«, ki ga naša javnost že pozna iz časopisnih poro: čil. je lani v maju predaval v Iški grapi. Povedal je med drugim: Borimo se za svobodo in zmago, katere bodo deležne tudi slovenske pokrajine. Vse. dežele na Balkanu se bodo osvobodile. Ko bodo enkrat svobodne, bo šlo posebno zastopstvo, ki ga bo vodil tovariš Tito, prosit tova-. risa Stalina, če nas hoče(l) v svojo zvezo. Tovariš Tito, ki se bori na Hrvaškem, se istočasno zaveda, da je slovenski d) partizan, in bo noto v o izprosil pri tovarišu Stalinu to ugodnost, da nas priključijo v SSSR.
Vsi ti citati so izšli svoj čas v pod: talnem komunističnem tisku. Mnogi m d vami so jih že takrat, brali in d< bro vedo, da so avtentični. Vi vsi, zlasti gospodje razumniki, jih imate danes priložnost brati na tem mestu v ponatisu. Ni torej in ne boizgovo-ra. ko bo treba odgovor dajati, da jih niste poznali. Ne bo izgovora, da niste vedeli: »osvobodilni« boj naše Osvobodilne fronte je bil boj	za uvedbo sovjet-
skega sistema na Slovenskem,	ne za nacionalno
svobodo Slovencev.
Da je pa sovjetski sistem barbarstvo. ki bi se ga sramovali celo egiptovski faraoni (»Reader’s Digest«, USA, julija 1943), vam ne more biti neznano, gospodje »buržuji«, razen če hote in s premislekom Bežite pred neprijetno resnico. Dokaz je, če nič drugega,	usoda prebivalstva treh
baltiških	držav: dokaz je živinski
pokoli poljske inteligence pri Katinu — hkrati potrdilo, koliko je boljševiški Moskvi do Slovanov. Mogoče vam to še ne zadošča: dopuščamo, da «o pri stvareh, ki vam ne godijo, enostranska dokazila za vas nezadostna. Da ne bo pozneje izgovora. vam imenujemo dva avtorja iz »drugega« tabora in enega, ki je sam okusil blagoslov sovjetstva:
Bivši ameriški komunistični žurna-list Eugene L y o n s si je ogledal Sovjetijo in se je ozdravljen vrnil y USA. O svojih opazovanjih je napisal knjigo pod naslovom »Assigne-
Preteklo soboto opoldne je doživel stari Jakopičev paviljon v Tivoliju pomembno slavje: slavnostno otvoritev portretne razstave našega mojstra. akad. slikarja profesor Mateja Sternena, ki spada poleg že pokojnega Groharja in Jakopiča ter še živečega Jame med štiri stebre slovenskega impresionizma, s katerim se je slovenska likovna umetnost dvignila do mednarodnega pomena.
K otvoritvi so se zbrali kot povabljeni gostje predstavniki vsega našega političnega, vojaškega, upravnega in kulturnega ižvljenja s samim gospodom prezidentom, div. generalom Leonom Rupnikom na čelu. Visoke predstavnike je pozdravil najprej v imenu Narodne galerije njen predsednik g. dr. Windischer; v daljšem govoru je orisal umetniški in človeški lik mojstra Mateja Sternena. Poudaril je. da je mojster Sternen slikar po volji božji, umetnik, ki je s svojimi mojstrovinami obilno pomnožil in oplemenitil slovensko likovno zakladnico. Ob vsej svoji umetnosti in izredni razgledanosti je pa mojster Sternen ostal ljubezniv in skromen in se doslej še ni mogel odločiti, da bi zbral vse svoje umetnine v veliki pregledni razstavi. Danes smo po sili razmer mogli zbrati samo mojstrove portrete, vendar upamo, da bo prišel dan, ko bomo doživeli celotno razstavo njegovih del. Ob zaključku svojega nagovora je gospod predsednik Windischer naprosil gospoda prezi-denta, naj odpre razstavo.
Prezident general Rupnik je'na ta pozdrav predsednika Narodne galerije kot visoki pokrovitelj odprl razstavo portretov mojstra Sernena z naslednjim nagovorom:
Gospod predsednik!
Za vaša požrtvovalna prizadevanja za slovensko umetnost, zlasti pa za ‘10 lepo razstavo portretnih del za-_ ržnega podpredsednika Narodne galerije, gospoda prof. Mateja Sternena, blagovolite sprejeti mojo posebno zahvalo.
Prav tako se pa za podporo pri prireditvi te razstave prav toplo zahvaljujem vsem lastnikom tu raz-
stavljenih umetnin, ker so jih odstopili s plemenitim namenom, da bomo spoznali veliko mojstrovo delo ter ga še bolj spoštovali in častili.
Gospod profesor!
Po božji volji ste mojster, ker vas je Bog tako bogato obdaril s čutom za lepoto, z ljubeznijo do prirode, posebno pa tudi z veseljem in trdno voljo do dela, saj ste še kot^mojster svoje življenje gledali kot učno dobo in zato v umetnosti rasli od leta do leta.
Po mnogih kulturnih središčih Evrope, tako predvsem pred 40. leti na slovenski umetniški razstavi na Dunaju, ki se je danes spominjamo s ponosom in s hvaležnostjo vsem tedanjih razstavljalcem -— vedno in povsod so vaša odlična deta zbu.,ala zanimanje za našo majhno, svetu in»lo znano domovino in spoštovanje do visoke kulture slovenskega iiaroia.
Z neprecenljivim zakladom svoje umetnosti ste obogatili naš narod in odkrili domovini premnogo najznamenitejših spomenikov np.šega Ftare-ga slikarstva.
Obenem ste ji pa z očetovsko dobrohotnimi nauki in nasveti zagoto; vili zdrav umetniški naraščaj, ki naj nikdar ne krene z vaše poti.
Svoje, samo lepoti posveečno poslanstvo ste opravljali z gorečo ljubeznijo do domovine ter ste tudi v skromnih razmerah zmerom radi odprli svoje zlato srce svojemu bližnjemu — tako tudi ob tej prelepi razstavi, ko ste njen dohodek plemenito namenili Slocialni pomoči.
Zmerom ste bili zvesti materi prirodi. Zato vam je tudi ona radodarno odkrivala vse lepote ter vas ohranila vedno vedrega duha in še v častitljivih vaših letih mojstra -jri vseh močeh.
V imenu slovenske domovine vam za vaše nesmrtno delo i-'.rekam najtoplejšo zahvalo in zaslužene odkritosrčne čestitke z vročo željo, naj vas Bog nagradi s Tizanovimi leti v čast in slavo vsega slovenskega naroda. . Obenem pa ne morem zatajiti svoje
i-.	  i	v;	..	__
želje, kako rad bi v čim krajšem 111 * moment.
lepšem času odprl še mnogo večjo, zares veličastno razstavo vsega vašega življenjskega dela v novi Moderni galeriji, ki sem jo ukazal dokončati.
In s tem proglašam razstavo mojstra Sternena za odprto.
Po govoru gospoda prezidenta je univ. profesor g. dr. Stele v krajšem predavanju orisal umetniško rast in očrtal Sternena, opredelil njegovo umetniško smer in očrtal zlasti značilnosti r.jegovih portretov, kateri napolnjujejo vse tri prostore Jakopičevega paviljona, S poudarkom je ugotovil, da spada mojster Sternen sicer med impresioniste, njegova umetnost je pa kljub temu individualna, kar se nam razodeva še prav posebno v portretih.
Razstava, ki je v vrsti takih prireditev pri nas svojevrstna, nam prikazuje 71 del, od katerih segajo nekatera še v prvo ustvarjalno dobo našega pomembnega umetnika. Največ del izvira iz zadnjih deset, odnosno dvajset let. lepi portret gospoda prezidenta, div. generala Leona Rupnika, ki visi na častnem mesta v s.ivd njem prostoru, pa je delo najnovejših dni. Tako nam nudi ta razstava možnost, zasledovati kronološko Sternenov ustvarjalni razvoj. Iz njega moremo spoznati, da mojstrove sile tudi zdaj, v njegovem 74. letu življenja, še prav nič ne pešajo. Tako smemo z vso upravičenostjo pričakovati, da bo obogatil slovensko slikarstvo s še več pomembn;mi deli. Razstava je vredna, da si jo ogledajo vsi oni. ki se tudi v sedanjih vojnih časih zanimajo za naše umetniško snovanje.
Vsi dohodki te izredno uspele raz; stave so namenjeni v prid Socialni pomoči. Mojster Sternen je tudi tokrat pokazal globoko razumevanje za svoj narod in namenil ves izkupiček razstave tistim, ki so pomoči in podpore res najpotrebnejši. Prav zato se veliki umetniški in kulturni pomembnosti tega dogodka pridružuje za današnji čas tudi nepogrešljivi socialni
Poziv J
Pozivajo se vsi oni, ki imaio kniige izposojene iz Univerzitetne knjižnice, da jih zanesljivo vrneio do 10. iuniia t. 1.. drugače bodo nosili sami posledice.
Knjigarno, založništva antikvariati in starinarji ter dr utri ljubitelji knin? se opozarjajo. da ne kumiieio kniiff * oznakom Univerzitetne knjižnice (Li-cealna knjižnica. Liceal BibKojtheK. Državna knjižnica. Študijska knjižnica. St.di-n Bibliothek) in vseh drugih javnih knjižnic. Dolžni so Pa vsakega prodajalca takih knjig takoi prijavili, najbližieniu policijskemu stražniku.
Ustanovitev delovnih uradov
Da bi se delovne moči zaiele in načrtno uporabljale ter strokovne moči vseh vrst redno izobraževale kakor tudi v prid ureditve mezne politike, odrejam na podlagi danega mi pooblastila po tem. kakor ie ureieno ustanavljanje pokrajinskih posredovalnih uradov (Uffici Prov. Uničil takole:
Čl. 1. Zaradi enotnega zapo-slovania. poklicnega posvetovanja in posredovanja učnih mest ustanavljam za pokrajine Trst v Trstu. Furlansko v Vidmu. Gorico v Gorici. Istro v Puliu Kvar: ner na Reki in Ljubljano v Liubliani delovne urade. Z mojo odobritvijo lahko ti ustanoviio podružnice, če ie to iz gospodarskih razlogov potrebno.
Čl. 2. Vodie delovnih uradov imenujem iaz. Vezani so na moia navodila in so pod mojim službenim nadzorstvom.
Čl. 3. Vodie delovmh uradov morajo kot moii pooblaščenci nadzorovati, izvajanje izključno meni pristoieče uravnave plačilnih, mezdnih in delovnih pogojev itd. v zasebnem gospodarstvu.
ČL 4. Delovni uradi bo upravičeni in dolžni ukreniti vse. kar je treba za izpolnjevanje niih nalog. ,V ta namen se lahko opravljajo tudi zdravniške preiskave in pregledujejo javni in zasebni obrati. Vsa oblastva moraio dajati delavnim uradom pravn«! pomoč.
Čl. 6. Kdor se upira ukrepom delovnih uradov, ga vodja delovnega urada
kaznuje v denarju neomejeno Po znesku in z zaporom do ti mesecev, vendar z ne mani ko 3 meseci ali z eno teh kazni, če se no drugih določbah ne izreče višia kazen.
Čl. 6. Prizadeti ima pravico, vložiti zoper kazenski odlok v enem tednu po vročitvi pri delovnem uradu či^ar vodia ie bil odlok izdal, predlog za sodno odločbo. Sotino odločbo izda posebno sodišče za javno varnost. Predlog za sodno odločbo nima odložitvene moči. Vodja delovnega urada Da lahko odredi, da se izvršitev odloži V sodnem postopku se izpodbiialni kazenski odlok lahko izpremeni tudi na škodo prizadete osebe.
Čl. 7. Za izvrševanje in donolnieva-nie te naredbe potrebne določbe bodo izdane po upravni poti.
Čl. 8. Ta naredba stopi v veliavo z dnem objave.
Trst. 9. maja 1944.
Vrhovni komisar: Rainer s. r.
Zaplemba imovine upornikov
Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 24. maja 1944. objavlja odločbo o zaplembi iniovine upornikov inž. Pavla Tepine in nie-gove matere Pavle Tepine, stanuioce nazadnie v Liubliani. Verstovškova ulica 9/II. Marije Lapanja, gospodinie. nazadnie stanujoče v Liubliani. Celovška cesta 23: dr. med.. lil. in tehn. Ladislava Klinca, univ. prof., nazadnie stanujočega v Liubliani. Malgajeva G.
Izgube komunističnih tolp
19. maja podnevi so komunisti pričeli napadati domobransko postojanko v Mirni peči. Ker iim domobranci niso takoi odgovorili s hudim ognjem, so mislili, da ie postojanka zelo šibka, in so se ii precei približali. Domobranci so nato pričeli streliati hkrati iz strojnic, pušk in minometov. Padlo ie mnogo komunistov, točnega številu pa ni mogoče ugotoviti, ker so mrtve in ranjene komunisti vzeli s seboj.
Zjutraj ie del domobrancev naredil izpad na Ivanio vas. Tam ie obležalo v boju šest komunistov in ena komunistka. Neka druga enota ie pa napadla ob istem času Vrhoeč. kier so padli 4 komunisti, več iih ie bilo oa ranjenih.
Drugi dan. 20. maia zvečer, so komunisti s povečano močio napadli Mirno peč. V kratkih, toda silovitih borbah ie obležalo na boiišču več ko 40 komunistov.
Pri pregledu skupnih uspehov novomeških domobrancev v okolici Žužemberka so našteli okrog 250 komunističnih mrličev. Med niimi ie mnogo P.ar-tijciv in glavnih funkcionarjev veliko mrtvih in ranjenih so pa komunisti odpeljali s seboi. Domobranci so zaplenili komunistom vsega sluipai 10 lahkih in težkih minometov. 11 težkih strojnic in okrog 30 lahkih stroinjc in brzostrelk. Pri teh akcijah se ie rešilo okrog 100 skrivačev, ki so se zdai javili k domobrancem.
Knjižna tombola Zimske pomoči
Zadnia številka, ki ie bila potrebna za zadetie naivišiih dobitkov, ie 65.
Izžrebane številke so na&lednie: 2. 3. 4. 5. 0. 8. 9. 11. 12. 15. 17. ),?• 20.	21.	22.	23.	24.	25.	26.	29.	30.	31.
32,	35.	36.	39.	40.	41.	42.	43.	44.	46.
47.	48.	49.	50.	51.	53.	59.	61.	62.	63.
65.	66.	67.	69.	70.	71.	72.	74.	75.	<6.
77.	78.	83.	84.	85.	86.	88.	89.	90.
Kdor ie zadel tombolo, bo dobil 10 knjig:
1. Jurčič; Cvet in sad; 2. Gregorčič: Oliki: 3. Dular: Krka umira odnosno Bevk: Po živalskem svetu: 4. Slapšak: En starček ie živel; 5. Velikonja: 888/3 Anekdot: 6. Meško; Ob tihih večerih. Mir božii. odnosno Podlimbar ski Gospodin Franio: 7. Matičič: Pe-trinka; 8. Vaštetova: Umirajoče duše:
9. Podlimbarski: Gospodin Franio:
10. Mlakar; Spomini, odnosno Preseli: Otroci sonca.
Dobitke bomo delili ta teden v.Pisarni oddelka za tombolo v Gradišču št. 2:
v četrtek (1. iuniia) trojke, v petek (2. iuniia) četverke v soboto (3. iuniia) petorice vsak dan od 8. do 12. ure in od 15. do 18. ure.
Dobitke na dvojke smo razdelili že v torek in sredo (30. in 31. maia).
V nedeljo 4. iuniia nai se zbero Ysl. dobitniki tombole ob 10. uri v Mestni posvetovalnici, da dvignejo svoie kniiz-ne dobitke in hkrati žrebak) za fenar-ni odbitek, ki iim pripada poleg knjižnega daru. S tem denarnim zneskom nai kupiio slovenske knjige po prosti izbiri. Za tombole ie določen skupni znesek 55.200 lir. od 500 do 5000 Vr-O načinu žrebanja bomo poročali priliodnie dni v dnevnikih
Vodstvo tombole.
nient in Utopia« (v italijanščini »II crollo dell’utopia comunista«. t. j. »Polom komunistične utopije«).
Ameriški inženir J. D. L i 111 e -p a g e , ki ga je sam delegat sovjetske vlade prišel prosit na Aljasko, da bi organiziral sovjetske zlatokope, je po lOletnem delovanju v Sovjetski zvezi (1928—1937) napisal tehtno knjigo o boljševiških razmerah pod naslovom »In search of soviet gold« (v italijanskem prevodu: »Alla ri-cerca dell’oro sovietico«. t. j. »Pri iskanju sovjetskega zlata«).
Sovjetski Rus Ivan S o 1 o n e v i č je okusil, kaj se pravi biti na prisilnem delu v sovjetskem koncentracijskem taborišču. Napisal je o tem knjigo »Rosija v konclagere«, t. j. »Rusija v koncentracijskem taborišču«, v nemškem prevodu »Die Verlo-renen«. (Poučno branje, zlasti za tiste, ki študirajo razlike med sovjet-skim in slovenskim boljševizmom^
Vse tri knjige so obilno založene z dokaznim gradivom. Vse tri se dobe v ljubljanskih knjižnicah ali pa pri zasebnikih. Komur je do resnice, jih bo izsledil — vsekako ne teže kakor nekatero črnoborzno blago.
Komunistični propagandi gre vča-
sih v račun, da dela propagando za Jugoslavijo, kakor ji je dolgo casa šlo v račun, da jo je blatila in pso-kakršno psihozo je pač hotela
vala ----------- ,------
ali pa morala ustvariti. Vi in mi le pre 1 jbro pomnimo, kakšna gnojnica psovk se je zlasti konec leta 1941. in v začetku leta 1942. pretakala po »Slovenskem poročevalcu« n. pr. o kralju Petru (»smrkavec Peter II. in njegovi beli jastrebi« i. sl.) in Mihailoviču (hijena, šakal itd.)_
Že omenjeni Tone Fajfar je na
S ra v tako že omenjenem shodu Kompoljah maja 1942. govoril:
Naša hrabra partizanska vojska ne p, j, bivše (in kralia Petra... Kajti mi Jugoslavije nočemo vei.
in njihovega vratolomnega tempa zdrknilo iz spomina, ali nam pa sploh še ni prišlo pred oči. Bila bi ne samo neizmerna škoda za našo zgodovino, t. j. za poznejši psihološki študij polpreteklega in sedanjega dogajanja, temveč tudi velika nevarnost za naso bodočnost, če bi se ta strahotni arhiv o najbolj črnih dneh naše zgodovine porazgubil. Ne toliko zato, ker bi marsikateri grobar slovenskega naroda nerazkrinkan na videz ušel kazni (v zmoti je. namreč, kdor misli, da ostanejo zla dejanja trajno ne: kaznovana) — temveč zato., ker m gorje, ki ga trpi nas današnji človek, ne izkristaliziralo koristnega nauka za bodoče rodove.
da ta arhiv
V brošuri »Zakaj je propadla Jugoslavija?« ki jo je izdala Agitacij-sko-propagandna komisija Centralnega komiteta Komunistične partije Jugoslavije 1. 1942. je tudi stavek:
Mi komunisti, ki nimamo sentimentalnih. ozirov... smo dolgo tega našli izvirni greh tam, kjer ga je treba iskati: v letu 1918. (to se pravi, v ustanovitvi Jugoslavije).
Slovenska Osvobodilna fronta se je v javnosti zmerom delala in se dela zagovornico slovenstva, v dejanju se pa ni pomišljala paktirati z italijani.
Tako je Boris Kidrič izjavil na že omenjeni konferenci Komunistične partije Slovenije v juliju leta 1942:
Poudarjamo intemacionalisem in se bo. im o proti šovinistom reakcije.
Ni slučaj (i)t da smo izvolili predsednika Italijanske komunistične partije v svoje (t. j. Osvobodilne fronte) častno predsedstvo.
To še ni bilo dovolj. Italijanska komunistična stranka je v začetku meseca avgusta leta 1943. trikrat razširila po Trstu letake, v katerih sporoča, da je s Komunistično partijo Slovenije sklenila dogovor, da bodo Primorska. Goriška in Istra sestav■
Ijale samostojno >italijansko-sloven-sko sovjetsko republiko«.
Te izjave Komunistična partija Slovenije do danes se ni postavila na laž.
Tako je torej tudi boj našega komunizma za slovenstvo razkrinkan kot boj za sovjetiziranje in parce-liranje slovenskega naroda. Da ne bo pozneje izgovora, gospodje razumniki, da tega niste vedeli!
Večina gornjih citatov ho naši javnosti znana ie iz dobe, ko smo jih mi in vi (resda ne z istimi občutki) brali ▼ izvirniku, marsikaj drugega	.
nam je pa spričo obilice dogodkov 'dokaze hrani.
Po odredbi š“fa Pokrajinske uprate mora biti Ljubljana od 28. t. m. zatemnjena od 22. do 4. ure.
Šef Pokraiinskc upravo ie odredu popis vseh zalog ooeke v od el; ar na n in gradbenih pedietiih, zalog cementa in zalog apna iu Doniš vrsto in količine gradbenih >troiev in aparatov, Podjetniki nai v!ože prijave Dri Združenju industrije ev in obrtnikov za Ljubljansko pokrajino, in sicer nai-pozneie do 3. iuniia t. 1.
Z odlokom šefa Pokrajinske uprave bo ljubljanska mestna plinarna od 1. iuniia dalie snet normalno oddaiala plin. in sicer po deset ur na dan. Mestna plinarna bo čim prej tudi vključila pliu v zasebnili kopalnicah.
Mladina do 18. leta dobi na odrezek »34abc* dodatne živilske nakaznice za maj Do M od 27. maia do 3. iuniia v vseh mlekarnah, ki dele presno ali kondenzirano mleko, po 3 iajea. Upravičenci izven bloka dobe iaica v trco-vinj Pečnik, v razdelievalnicl mleka Floriančič. v razdelievalnici Čerin. Litijska 32 in v razdelievalnici Kestner. Kozar ie 83.
Platzkommandantura sporoča. da ie snreiemanie prošeni za prop''stniee čez bloke od 1. iuniia ureieno takole: prosilci, ki stanujejo v Liubliani. nai prešnie oddaiaio na pnstoini polieiiski postaji, kier bodo dobili potrebne vprašalne oole in tudi odobrene oro-pustnice. Prosilci iz okolice Liubliane pa lahko svoie prošnje oddaiaio samo na krajevni Kommandanturi ali na občinskem uradu svoie občine. Tam bodo dobili tudi vprašalne pole Ljubljanski potrošniki dobe od 26. t. m. pa do 3. iuniia na odrezek št. 31 nakaznice za nabavo krompiria po 1 kg krompiria na osebo. Kupiio ga lahko pri naslednjih tvrdkah: v Kmetijski družbi. Gospodarski zvezi. Nabavi ialni zadrugi železničarjev. Na-bavlialni zadrugi državnih uslužbencev in v I. konzumnem društvu Od 2. do 7. junija bo vpisovanje v 1. _razred dekliške in deške vadnico državnega učiteljišča Učenci in učenke nai se vpišeio pri ravnateljstvu šole na Resljevi cesti 10 in nai prinesejo s seboi roistni list in potrdilo o cepljenju proti davici. 15. iuniia bo ravnateljstvo šole na razglasni deski v veži objavilo imena onih učencev
Poskrbljeno je, da ta arhiv ne
pojde v izgubo. Dobršen del riiateria- y	,.............. .......
la je že izbran in urejen zagledal j ;n učenk, ki iih ie sprejelo, beli dan: najgrozotnejša knjiga, kar	—:
iih pozna slovenska zgodovina, »črne 1 oukve« so ji sestavljalci dali ime.
Z vso pravico: tako^črnega branja o Slovencih Slovenec še ni imel v rokah. Zbirka dokumentov, faksimilov, slik in številk — ena sama vnebo-vpiioča obtožba proti izmečkom slovenskega rodu. ki so izrabili nesrečo in zbeganost našega naroda po izgubljeni vojni, da so ga pognali v bratomoren boj.
Mnogo knjig so nam dala ta tri za našo tiskano besedo tolikanj plo-donosna leta: vse skupaj ne odtehtajo te edine, tako težka je njena povest, tako usodna njena dramatika.
Brez sleherne retorike, brez plehke propagande, ki bi zgolj prostor m vrednost jemali — suha stvarnost, dokazila, logični sklepi... pa imena, portreti, grobovi... in spet imena, grobovi... Nihče se poslej ne bo mogel ne smel izgovarjati, da ni vedel, kdo ubija in kdo se brani, komu gre vera in komu nevera.
Ni več izgovora: narod
»t. B.
Ljubljanski potrošniki nai takoi. ko
prejmejo živilske nakaznice, oddaio svojemu stalnemu trgovcu naročilnice, ki so bistven del nakaznice in brez niih trgovec ne sme izdati živil. Trgovec bo preiem naročilnice potrdil s svojim žigom Potrošniki ki iedo v javnih kuhiniab in gostilnah, nai na-ročlnice oddaio tam. Trgovci bodo naročilnice sprejemali samo do 8. iuniia po tem dnevu Pa samo še Prevod, in sicer samo od onih potrošnikov, lil bodo živilske nakaznice vnreieli šele po 8. iuniiu. Kdor naročilnic ne bo oddal, ne bo oreiel živil
Osebne vesti
POROČILI SO SE:
V Ljubljani: O. Martin Žitnik, pos. in E<»*. in gdč. Jo^ipma Nadlučnikova.
Čestitamo!
UMRLI 80:
V Ljubljani: Jakob Kr<*m?.ar, vi&Ji »troje-vodja; Alojzija Radazijeva; Marija Naglosto-va; Marija Novakova; Marija Hafnerjema* Ivan Puc. krojač; Manja Škerjančeva, trg. » posestnica; Josip Mihelič, ioltki upravitelj.
Naše tožalje!
l.istek ..Družinskega tednika11
Uganife, zakaj!
O dragocenih putkah in nezvestih ženskah
Kokoši kolumbijske gorske vasice Muzo morajo biti pač nevarne živali!
■a,^ar .namreč katero izmed teh na
i ,ez čisto navadnih putk zakoljejo. “»Ji. Poleg nje vojak in pazi, da se klanje v redu izvrši. Visoko denarno kazen mora plačati gospodinja, ki na *v.?>° r<>ko zakolje dragocen« kokoško. -.*? kokoši tako redke, da so •uZane klavcem v smaragdnih rud-
*T 18 Prehrano ali kali?
J° ne, pač pa tiči za to skrivnostjo
Vhr^8-®83- U^anite- kai'
bližini smaragdnih rudnikov je
amreč po tleh raztresenih mnogo !"|’ajnnih smaragdnih drobcev, ki so J'h Spanci že ob odkritju rudnikov prezrli, ali pa pustili tamkaj ležati, ker so rajši iskali in kopali samo vejice, učinkovite smaragde. Kokoške s hrano pozobljejo tudi precej teb dragocenih drobcev. In ta zaklad vzame uradnik zaklani kokoši jz golše, preden jo gospodinja oskubi in porine v peči.a. Kolumbijska vlada je prav ato iz teh pokrajin tudi prepovedala izvoz perutnine.
Zanimivo je tudi. da v bližini smaragdnih rudnikov rudarji in lastniki rudnikov nič kaj radi ne vidijo žensk, ker uči neka <itara španska vraža, da smaragd v bližini nezveste ženske poči.
Kapitan, ki sovraži lajajoče pse
.... esi10 je zaloputnil kapitan neke velike jadrnice za seboj vrata ! -jute, da ne bj slišal lajanja psov z obale. In vendar ga je sicer tako neprijazna ^Snjena zemlja tokrat zelo ljubeznivo »prejela, saj je pasji lajež za človeka, ki že dolge mesece ni videl koone zemlje in slišal kakšne domače živali, prijetna izprememba. Da, ta kapitan je hotel nekaj stoletij po odkritju Og-njene zemlje raziskati njeno obalo in notranjščino. Le kaj ga je pičilo, da se je tako razjezil nad nedolžnimi štirinožci?
Ali že kaj slutite?
Kapitan se je takoj, ko je zaslišal P<>sji lajež, zavedel, da so se na obali, ki je dotlej veljala za neraziskano, iz-kr i; pre(j njim že drugi EvropcL Kaj pa, če se je bil zmotil? Morda so Pa lajali ameriški divji psi?
Modri kapitan je vedel, da divji psi nikoli ne lajajo. Celo. če domač pes Podivja, doni iz njegovega tuljenja zmerom pasji lajež, kakor da bi si ga b|I tedaj, ko je živel v bližini človeka, pridobil za zmerom, skušajoč z njim izrazit; odtenek svojih čustev za človeka... In v gornjem primeru so psi P« jravilj kapitana s pravim, pridnim lajanjem: »Prepozno ste prišli, spoštovani gospod!«
Modri kapitan je govorico udomačenih živali razumel, nič čudnega torej, če je jezno zaloputnil vrata za seboj in obrnil jadrnico v drugo smer.
Najnenavadnejša bolezen na svetu
Ob ograji majhnega obalnega parnika, ki vozi med pristanišči malajskega polotoka sloni mlada domačinka s spečim otrokom v naročju. Zdajci stopi k njej neki črnook Malajec, dvigne s tal kos lesa in ga z dvignjenimi roka i vrže v morje. Reakcija ženske ob njegovi strani je prav tako nepričakovana kakor grozotna: z izrazom smrtno ranjene živali v očeh zažene Malajka svoje dete za koscem lesa v valove...
In da je zadeva še nenavadnejša, s’edi še nepričakovan zaključek. V prvem prihodnjem pristanišču se podanima za zadevo policija. Ko pride
stvar pred sodišče, obsodijo na smrt Malajca, ki je zagnal v vodo kosec lesa in ne Malajke, ki je vanjo vrgla svojega otroka...
Bistri bralec bo opazil, da je med obema dejanjema neka zveza, ki je biU sodišču očitno znana. Detomorilko odpeljejo izpred sodišča v bolnišnico. Sirota ima pri Malajcih neredko bolezen. ki io tam imenujejo >latahf, in ki so jo Evropci tudi že klinično popisali.
ČV»vek, ki ima »lalahf mora ponoviti sleherni gib. ki ga kdo zavedno in nalašč pred njim naredi. Z^vci mu avtomatsko sprožijo mišice, ki jih ne morejo več obvladati, nekako tako kakor ne more obvladati svojih gibov bolnik pri vidovem plesu. Malaiec je vedil, da ima mlada mati »latahf in je izrabil njeno bolezen v svoje zločinske namene, ki jim ne vemo gibala. Najbrže je bil oče n:enega ne-zakonsfceaa deteta in se ga je tako botel odkrižati.
Čeprav je ta bolezen med najnevad-nejšimi in najbolj čudnimi na svetu, vend. r nima vsetei tragičnih posledic, temveč vse prej smešne. Tako je na postaji nekega malajskega mesteca stara ženica prodajala sadie. Mladi prebrisanci iz tistega kraja so vedeli, da jo muči »latah«. Odločili so se. da bodo njeno slabost izkoristili v svoj pril
•Teli so torej ženico obmetavati s kamenjam. Ubožica ie morala ponoviti sleherni njihov gib in ker ni imela drugega pri roki. jih je jela oine-tavati s sadjem. Tako so si preveianri poceni privoščili sladkega sadja do si-tega...
Med »boleznimi?, ki bi jih c ’ daleč i..orebiti lahko primerjali z Matahom? je v Evropi zdehanje. Brž ko nam reč vidiš, kako nekdo od srca in globoko zazdelia. se ti nehote snrožijo mišice in tndj sam zazdeb-'? Vendar ti bolezen na srečo ni nevarna, temveč celo koristna in se nam je ni treba bati.
VITEZ
Napisal Otto Hofmann
Pri žogobrcu ie bil Peter zelo podjeten. pri ženskah je Pa zmerom stal nekako ob strani Poznal ie prerei deklet, a pri vsaki ie bil preveč neroden. da bi sklenil trainerše priia-teljstvo. V prvem polčasu re še nekako šlo. ko ie pa v drugem polčasu skušal doseči kakšno odl^itev ie na lepem postal živčen in ie izgubil glavo. Naposled ie bil zmerom še vesel če je namesto zmage odnesel nič obetajoči zaključek 0:0	...
»Gotovo še ne veste Marta da te malo manikalo. Pa bi bili moii predniki vitezi.« ie nekoč skušal napel ia ti pogovor z nekim dekletom.
»Tee* res še ne vem.« ie odgovorila Marta Pol ure ie že sedela s Petrom na klopici v parku, a vse doslei ni spregovoril besedice
»Zadeva je bila tale.« ie učeno začel Peter. globoko zaiel sapo in se veselil, da se mu ie naposled posrečilo načeti pogovor.
»To mi ie pripovedoval stric Ferdinand.« ie nadaljeval »Če ie Pa vse kar mi ie povedal res ne morem priseči. Stric Ferdinand se namreč večkrat rad šali. tako da človek ne ve. ali nai mu verjame ali ne...«
»Da.« mu ie pritrdila Marta. »Tako ie torei bilo ...«
»Ali morda že vse veste?« ie s strahom in nezauono vprašal Peter
»Ne. hotela sem vam samo pomagati.«
»Hvala, hvala, zelo ljubeznivi ste. gospodična.« se ii ie zahvalil Peter.
»Stric Ferdinand mi ie torei z^dniič pripovedoval da bi rad ugotovil kai več o prednikih naše rodbine .in ie na podstrešju stikal za starimi listinami Tako ie dobil v roke tudi kup starih
pisem, k; so bila last moie prababice. Ta ie kot dekle liubila nekega viteza.«
»Kai? Pravega viteza?«
»Da. liubilji ie viteza ki ie nosil sraico iz pločevine in železne jahalne hlače, na katerih so bile gube zvarjene.«
»Zelo romantično!«
*»A takšna obleka yie bila silno nepraktična! Ali bi morda radi bili poročeni s človekom ki bi si zvečer pri slačenju ohleke moral pomagati z izvijačem. No zdaj pa poslušajte. Prod približno nekai stoletji sla torei imela moi« prababica in neki vitez sestanek. Moia prababica ie seveda prišla prepozno. Zunaj ie deževalo kakor iz škafa in vitez io ie moral len čas čakati. Ko ie pa naposled prišla in ii ie liotel ‘topiti n^=r>roti *e ni mogel ganiti z mesta. Železni oklen na kolenih mu ie namreč zarjavel, tako da ni rao-
Najprimernejši nadomestek gimnastike za vsakogar, je brezorožna samoobramba
džf« - džitsu
šola za spretnost, prožnost in prisebnost.
Poučuje strokovnjak vsak torek in četrtek za gospode: od 17. do 20. za dame:	od	20.	do	21.
šoli, Muzejska uL 3, pritlifje
Trebljenje zarodka na sadnem drevju
Napisal Josip Strekelj
gel upogniti kolen Hotel ie razširiti roko in io obieti. a ie iz istega vzroka fli mogel. Na poljub niti misliti ni mogel. tako zelo mu ie železo okrog vratu porjavelo. ,Poriavele>»a viteza ne maram.* ie tedai vzkliknila moia prababica in odšla. Vidite, ko bi bila tedai imela več srca in potrnlienia bi se iaz danes lahko hvalil, da so bili moji predniki vitezi.«
»In kai ie storil on?« ie radovedno vprašala Marta.
»Vitez se ie v kolikor smemo verjeti stričevemu pripovedovanimi hitro potolažil. Odšel ie. kolikor mu ie pač dopuščala obleka, počasi v mesto na svoi dom. Tam ga ie čakala njegova služkinja. Ko ga ie zagledala se ni začela smeiati. niti ni prestrašeno kriknila, temveč ie mirno vzela s police kos smirkovega papirja in z niim odrgnila porjavela mesta na vitezovem oklepu. Vitez io ie presenečen in vesel zaradi niene ročnost: objel in — postala je niegova žena Moia prababica ie pa potem— Marta, sai me sploh ne poslušate več!«
»Sai vas poslušam Peter.«
»Kai Pa tako vneto iščete Uo svoji torbici?«
Tedai ie Marta pogledala Petru naravnost v oči in deiala:
»Ah. Peter samo pogledala sem. če morda nimam s seboi malo smirkovega papirja.t
Peska in vode za gašenje hišnih požarov ni nikoli zadosti. Peska v vrečicah s približno 5 kg vsebine naj bo na stopniščih ob stanovanjskih pragih pripravljeno toliko, da pride za na vsak srednji stanovanjski ali poslovni prostor po. 2 vrečici. Poleg tega naj bo za cela stopnišča pripravljen še večji zaboj peska z lopato hi manjšo lopatico. Veder za vodo naj pripravi vsako gospodinjstvo vsaj 1 do 2 tako, da je mogoče napraviti čim daljšo verigo (to je podaljšanje vedra iz rok v roke) od kraja, kjer se nahaja voda do požarišča.
Posebno orodje mora biti pripravljeno za gašenje, posebno spet za odkopavanje ruševin.
Trikrat se trebi sadno drevje. Cvetia nastavi stotine več. nego bi moglo doprinesti sadja. Vsa surova hrana, ki [o dovažajo korenine in ogljikova iz zraka, ki io črpa listie in ki »e v tovarnah lista predeluie in od tu dovaža vsem rastlinskim delom, daleč ne zadošča, da bi moglo ves nastavek hraniti, zraven še hraniti mladike, veie. deblo in korenine. Vsled tega odpade kmalu no odcveteniu množina nastavkov: eni zaradi neoploditve. eni zaradi oslablienia. ker trpe na pomanjkanju hrane, mnoai oa tudi vsled pomanjkanja vlage v zemlji.
Ko dorastejo plodovi pri peškastem sadju ter pri breskvah in marelicah do lešnikove debelosti, pri črešniah. slivah in višniah do grahove debelosti, se treblienie vdrugič pojavi. To povzroči oomanikanie vlage v zemlii. včasih na tudi nepopolna onloditev. Iz tega sledi, da moramo sadno drevie 1 ob cvetju in tudi pozneje v primeru suše zalivati. Kljub dvakratnemu trebljenju ostane zlasti na jablanah, hruškah. breskvah in marelicah ob ugodni dobi cvetia in dovolini vlagi v zemlii preveč plodov, ki se do zrelostne dobe nikakor ne »oreio razviti v kvalitetno sadie. temveč le v drobiž brez okusa. V tem primeru pomagamo drevesu. da s škarjami postrižemo na češnjah vse drobnejše in pregosto nastavljeno sadie v času. ko ie lešnikove debelosti ter le v primerni razdalji pustimo posamezne plodove. Po tem postopku pridelamo Po teži. obliki in dobroti najboljše sadie. drevo on obvarujemo. da ne opeša v rasti in v bodoči rodnosti.
V juniju, juliju in še pozneje opazimo tretje treblienie. ki ga pa zakrivi črv — zavijač, To ie Pa nezaželieno piškavo sadie. Samica tega metuljčka, ponočnjaka rjavih kril odlaga posamezno na muhe plodov jajčka lori ko-ščičastem sadju ob peclju), iz katerih se v malo dneh izležejo ličinke — črvi imenovane. Ko nekai dni žro ob sadni muhi. se zaiedo v noiraniost ploda. Tu odrastejo, izlezeio iz sadu in si poiščejo zavetišče na drevesu pod starim lubom. ali kie v bližini drevesa. V naslednji pomladi se zabubi io in dorasteio do leveniu v metuljčke, ki nadaljujejo uničevanje sadia svoiih predniftov. Največkrat Pa se zabubi io in preobrazuieio v metuljčke že iuliia in avgusta istega leta. ki napadajo ostalo sadie.
Za zatiranje zavijača ie pač na (zanesljivejši pripomoček škropljenje sadnih dreves z 2*/» žvepleno-apneno brozgo z dodatkom 300 g arezina na 1001 tekočine. Škropimo Pa takoj po odcveteniu in ponavljamo to v presledkih dveh do treh tednov pri zimskem sadju do konca meseca avgusta pri poletnem sadju pa opustimo škronljenie dva do tri tedne nred zoritvijo, da dež škropivo izpere, ker ie arezin strupen. Priporočljivo ie piškavo sadie otresati raz dreves in ea sproti pobirati in kaker koli porabiti v kuhinii ali kot krmo prašičem, da se uničiio noter se nahajajoči zavijači. Tudi navezovanje valovite lepenke na debla, ki io odenemo v oeib moče s pergamentnim papirjem, ali če te ni. nave-zovanie slamnatih omotov kot pasti, daje dober uspeh. Noter se zalekaio in zamrežuteio iz sadia uhaiaioči do-rastli zavijači. Te nastavljamo konec iuniia. Vsaki mesec no enkrat pasti odvijemo, pregledamo in zavijače ter še morda druge škodljivce pomorimo, ali pa pasti sežgemo s škodljivci vred. Meseca novembra Pa še zadnjikrat odvzamemo pasti in iih sežgemo.
S prej navedenim škropivom obvarujemo sadno drevie in sadie obenem tudi pri nas zelo hude bolezni škrlupa. kj povzroča hrastavost sadia hrapavost vej in odmirania listja. Ubranimo se tudi drugih bolezni in živalskih škodljivcev na 9adnem dreviu.
Filatelija
83ove znamke
Napisal D. 0ruden
Nemčija. Ob priliki 25.letnice nemške zračno-poštne službe ie izšlo troje znamk: 6 + 4 zelena. 12+8 rdeča in 42+100 modra.
Ob 10. letnici ustanove *Mati in detet so izdali štiri lepe znamke. Vrednote: 3+2 rjava, 6 + 4 zelena. 12+8 rdeča in 15 + 10 lila.
Za 1200. letnico mesta Fulde ie izšla posebna znamka za 12 + 38 Rrb; ie riave barve.
V proslavo dneva iunakov ie izšla zelo lepa serija, obsegajoča te-le znamke: 3+2 riava, 4+3 ieklenomodra. 5+3 zelena. 6+4 vijoličasta. 8+4 ci-nober. 10 + 5 rjava. 12+6 karmin. 15+10 lila, 16+10 modrozelena, 20 + 10 pruskomodra. 24+10 riava. 25 + 15 ul trama rin in 30 + 20 olivna.
Rojstni dan Fiihreria ie proslavila karminasta znamka za 54 + 96 Rpf.
Nizozemska. Tu ie novost dobrodelna serija s pribitki v korist Zimske pomoči in Narodne oomoči. Znamke kažejo motive iz rodbinskega živlie-nia ter so zelo lene. Vrednosti; lVi+3'/* rjavordeča 4 + 3'A vinsko-rdeča. 5+5 zelena. 7‘/« + 7S rdečeria-va. 10+40 modra.
Portusahka. Za Rdeči križ so izdali štiri znamke: vse nosi i o napis »CRUZ VERMELHA PORTUGUESAt in SER-VICO de PRISIONEIROS de GUIiR-RA«. Ker so to dodatne znamke posebne vrste, nimaio oznake nominalne vrednosti. — Na prvj znamki, ki jo. svetlo in temnomodra, ie prikazan velik požar, ki nai simbolično poda strahote voine. Druga znamka kaže sliko ustanovitelja Rdečega križa Henrija Dunanta: ie svetlo in temnoriava ustanoviteljico sester - bolničark. An gležinio Florenzo Nightinffalovo so prikazali na tretji, svetlo in temnozeleni znamki. Na poslednji svetlo in temnordeči ie narisana švicarska zastava in zastava Rdečega križa.
Protektorat Čerliv a Morava. Za
5 letnico ustanovitve protektorata ie izdala poštna uprava tri zelo lepe znamke: karminasto za 120 + 380 h. rjavo za 4.20+10.80 K in modro za 10 + 20 K.
Za rojstni dan Vodie Reicha sta iz šli sepiiasta znamka za 60+140 h in zelena za 120 + 380 h.
Romunija. V korist poštnih usluž bencev ie izšla posebna serija in dva bloka. Serija obsega sledeče znamke: 1+49 lei rdečeoranžna. 2 + 48 rdeče-viioličasta. 4 + 46 ultramarin. 10+40 vijoličasta. Prvi blok. ki ie zobčan vsebuie znamke za 2+48. 1+49 in 4+J6 lei ter ie tiskan v rdečeoranžni barvi, dočim ie drugi blok. ki vsebuie iste znamke, nezobčan in lilaste barve. Nominala vsakega bloka ie 20 lei
Slovaška Petletnico obstoia »o proslavili s posel»novserijo znamk, ki kažejo stare slovaške vladarje: skuoai iih ie 8. in sicer: 50h (Pribina). 70h (Mojmir). 80 h (Rastislav) 1.30 Ks (Svatopluk). 2 Ks (Kocelrt. 3 Ks (Moi-ntir). SKs (Svatopluk) in tOKs (Bra-slav).
Srbija. V nakladi 13.000 malih pol n? 5 znamk ie izšla seriia v korist Zimske pomoči. Znamke so sledeče:
6 + 20 din temnordeča. 9 + 30 pepelna-tosiva. 15+50 ultramarin. 20 + 100 rdečkasta.
Španija. V korist fonda za pobiianie jetike sta izšli dve dobrodelni znamki. in to za 20 + 5 ets zelenočrna/rdeča in za 40 + 10 cts temnomodra/rdeča ter dve dodatni znamki po 10 cts: obe sta sivolilasli/rdeči vendar ie ena za običajne pošiljke druga pa za zračno pošto.
Za sveto leto ie izšla že druga seriia. ki obsega rdečo znamko za 20 cts. olivno za 40 iu modro za 75.
Švica. Izšle so tri lepe znamke za olimpiiski jubilej v Lausanni. Nominala: 10 cts rumena/siva. 20 cU lila/»iva in 30 rU svetlomodra/siva.
Usnjene izdelke barvajte le « specialno barva ki usaiu ne škoduje. Etakg — Napoleonov tr*.
ANTONIJ IN KLEOPATRA
Ljubezensko življenje najslavnejše staroveške vladarice
Leta 48. pr. Kr. je rimski vojskovodja Julij Cezar spoznal v Aleksandriji enaindvajsetletno kraljico Kleopatro in se zaljubil vanjo. Ob njeni strani je doživel sicer veliko ljubezensko srečo, toda to razmerje mu je v domovini tako škodovalo, da je pre-C( j pripomoglo k zaroti, ki ga je naposled stala življenje.
Zdi se, da je bila Kleopatra v prekletstvo možem, ki so jo ljubili. Isto, kar se je zgodilo Cezarju; je dohitelo njegovega najboljšega in najpogumnejšega vojskovodjo Marka Antonija.
Marko Antonij je bil hraber in bister, živahen in vedrega duha, skratka, izredno prikupna osebnost, posebno ker je bil za tisti čas podkupljivosti in pokvarjenosti presenetljivo zvest in pošten. Maščeval je Cezarja, pokončal njegove nasprotnike in ostal zmagovalec, kljub temu, da se je proti..njemu boril mladi Cezarjev nečak Oktavijan.
Antonijevo prekletstvo je pa bilo, da je prišel v Orient, V maloazijskem mestu Tarzu je povabil Kleopatro na sestanek. Egipt je bil tedaj še odvisen od Rima in še ni bil samostojna država. In če je tedaj rimski vojskovodja koga povabil na razgo-v°r, je to bil ukaz in ne prijazno vabilo. Kleopatra se je upravičeno hala. V državljanski vojni Antonija
ni bila bogve kaj podpirala, kdo ji je bil torej porok, da ji ne bo zdaj vzel krone? Toda Kleopatra je bila ženska, in zraven še lepa, prebrisana ženska. Zato se je odločila, da se bo lotila Antonija z zvijačo.
Skrbno je poizvedovala po Antoni-jevem značaju, njegovih navadah* njegovem okusu in njegovem načinu življenja. Bila je zelo zadovoljna s podatki, ki jih je izvedela. Mark Antonij je ljubil vse fantastično, ljubil je lepoto in razkošje še vse bolj kakor Cezar. Kleopatra je bila prepričana, da ga ne bo težko omrežiti.
Peljala se mu je nasproti oblečena kot Venera na razkošni ladji s škr-latnordečimi jadri, odeta v prozorno, s srebrom pretkano tenčico, obdana s polnagimi paži in čudovito lepimi sužnjami. Pogostila je razvajenega Rimljana bolj, kakor je bil kdaj koli pogoščen v svojem rojstnem mestu. Sprejela ga je v veliki dvorani, opeti 3 prekrasnimi perzijskimi preprogami; neštete sveče so se odražale v spretno nameščenih zrcalih, tako da se je v njih razkošna oprema zdela še vse lepša in bujnejša. Posodje je bilo iz suhega zlata, okrašeno s prečudovitimi dragulji, kakršnih še celo Rimljani niso nikoli videli.
Ko so gostje vstali od mix, jim je Kleopatra oznanila, da jim poklanja vh to dragoceno posodje, zlate nosil-
nice, ki so jih v njih odnesli vitki sužnji proti domu, pa še sužnje po vrhu. To je bila gostoljubnost, ki je niti razvajeni Rimljani niso bili vajeni. Pri Cezarju, ki je bil tenkočut-nejši, Kleopatra česa takšnega ne bi bila tvegala, ker bi bil njeno igro iz-pregledal, toda dobrodušni Antonij je bil očaran ob tolikšni lepoti in velikodušnosti.
V pogovorih z vladarico se je Mark Antonij poklonil njeni modrosti, izobrazbi in duhovitosti. Kleopatra je bila lepa, znala je zapeljevati z vsemi pripomočki daha in telesa, Marka Antonija srce se je pa le prerado vžgalo. Po starosti sta bila kakor nalašč drug za drugega. Kraljica je imela osem in dvajset let in je bila na vrhuncu svojo lepote, Mark Antonij se je pa bližal štiridesetim. Ni bilo dolgo in vladar rimskega imperija je bil ujetnik Kleopatrinega srca.
Tako je drvel v svojo pogubo. Res je preživljal zdaj najsrečnejša leta svojega življenja — prav kakor Cezar je tudi on zdaj v Aleksandriji doživljal najvišjo ljubezensko srečo. Živel je v ozračju lahkotnosti in vedrosti. Antonij pa ni hotel samo uživati, temveč tudi boriti se. Napadel je Perzijce, toda sreča mu ni bila mila in moral ge je vrniti. V mestu ob Nilu ga je pa najlepša Egipčanka kmalu potolažila s svojo lepoto in ljubeznijo.
Kleopatra je bila do Antonija raz-posajena in navihana, medtem ko se je Cezarju pokazala resno in modro, čeprav je bila tedaj še mlajša. Pogosto s« je preobleki« v pai* in pohaj-
kovala ponoči po zakotnih ulicah ob strani preoblečenega Antonija. Ustavljala in dražila sta zaljubljen par5ke in se smejala tistim, ki sta jih vino ali ljubezen tako omamila, da so po ovinkih kolovratili domov.
Nekoč si je Antonij vbil v glavo, da bo ribaril, kar pa Kleopatri ni bilo posebno všeč, saj je bil tedaj ta šport zelo nekraljevski. Poskrbela je, da je Antonij nekoč ujel na trnek kos prekajene tunine, ki jo je bila nalašč vrgla v bližino njegovega trnka. Vsi gledalici so se kajpak kraljevskemu ribiču smejali, Kleopatra ga je pa objela in šaljivo dejala: »O, Antonij, pusti ribarjenje našim ribičem, tvoja naloga je, da nam ujameš na trnek kakšno novo mesto ali novo državo.« Tedaj se je nekoliko už..ljeni Antonij pridružil sme ječim se ~’dal-cem in ves srečen objel ljubljeno ženo.
V tem ozračju brezdelja, lahkotnega uživanja in ljubezenskega izživljanja je pa Antonij bolj in bolj izgubljal svojo osebnost. Pozabil je bil, da je Rimljan, in to je postalo zanj usodno. Največjo napako je pa sf ril, ko se je ločil od svoje žene, rojene Rimljanke, ki ni bila samo izredno prikupna in priljubljena rimska plemkinja, temveč tudi Oktavijanova sestra, ki je ostal v Rimu in vladal v Italiji. To Antonijevo početje je izpodkopalo Antonijev ugled pri ponosnih Rimljanih, tako da zdaj Oktavijan niamel težkega dela, da je naščuval svoje someščane proti nekdaj tako priljubljenemu vojskovodji.
Val ogorčenja je pa zavel po Rimu, ko so Rimljani izvedeli, da namerava
Antonij razdeliti cesarstvo na dvoje, v Vzhodno in Zahodno cesarstvo, Aleksandrija naj bi bila prestolnica Vzhodnega cesarstva, nje vladar pa Mark Antonij. Vladal bi nad Grčijo, Egiptom, Libijo in malo Azijo. To je pomenilo za Rimljane pravo izdajstvo, uničenje stoletnih rimskih pridobitev. Razen tega so bila italijanska tla zelo revna in če bi. ob slabi letini ne prišlo egiptovsko žito, bi prebivalstvo lakoto trpelo. Tako sta se v Antoni; vo nesrečo združila už ljeni narodni ponos in nagon sa-moohrane. Oktavijan je bil kajpak pravi mož, da je to sovraštvo podžigal. Že od nekdaj je bil nasprotnik Maota Antonija in njegovo mrzlo, preračunljivo srce ni poznalo drugega hrc. ji kakor željo po oMasti. Dotlej se je moral še brzdati. Antonij je bil zaradi svoje ljubeznive, prikupne nravi bolj priljubljen pri ljudstvu kakor Oktavijan, ali zaradi njegove politike je jela vzhajati Oktavijanova zvezda. Tako je le-ta mogel sprostiti vse rimske strasti proti osovraženemu svaku in tekmecu. Oborožil je torej veliko in močno armado, da r’roti kraljico in njenega ljubimca.
Ali je Antonijeva bojna sila v teh letih neskrbnega življenja ob strani Kleopatre usahnila? Ali je slabo izbral svoje vojskovodje? Ali je bila pa udarna moč razsrjenega rimljan-stva močnejša od plačan? An toni j e ve armade? Kakor koli io, vsekako ? Oktavijan Antonija in kraljico si1 vito porazil. ^ vrihodnjič.
uhimo DRUŽINSKI TEDNIK
1. VI. 1944.
ZGREŠEN CILJ
M*
NJEN POSLEDNJI OBISK
Življenjska izpoved Antonija Becceja
Slare italijanske kronike ne obsegajo samo stvarnih zapiskov in zgodovinskih poročil, temveč tudi napete ljubezenske zgodbe, ki se bero ko opojna legende strasti.
D'-. Morgano in Antonio Becce sta ves dan delala v arhivu, da bi sestavila neko zgodovinsko delo.
V sobi je vladala moreča tišina. Zavese na balkonskih vratih so lahno fo-fotale v vetru in pokazale, od ča?a do časa temno, z oblaki zastrto nebo. Psica Regina je nemirno tekala med obema znanstvenikoma. Becce jo je pogladil po dolgih svilnatih užesih.
Dr. Morgano, še ves pod “vtisom prebranih zgodb, je nekaj časa premišljeval o svojem življenju, potem pa pretrgal tišino z besedami:
»Verjemite mi, Becce. najhujša mi }e samota. Ženo imam, a sem vendar Rami Ponoči ležim poleg ljubljenega Jloveka, slišim ga dihati in vendar ne morem uganiti, o čem sanja. Kljub vsemu sem temu ljubljenemu srcu teko neskončno tuj«
Antonio Becce mu niodgov>ril. Pahnil je dim iz smotke in se spet zamislil. Dr. Morgano ni mogel videti njegovega obraza, a čutil je, da njegovega tovariša nekaj teži in išče besed,
• katerimi bi se izpovedal. Zato je tudi on obmolknil in čakal.
Zdajci so zunaj začele padati debele kaplje. Potem se je vlil dež. Obema znanstvenikoma se je zdelo, kakor da jo mdra, ki ju je dozdaj morila, izginila.
Bete« si je z roko pogladil po čelu, kakor da bi se Sele zdaj zdramil. Pote... je začel govoriti, sprva oklevajoče in hripavo, potem pa čedalje r.agleje, kakor da bi se mu na lepem neskončno mudilo nekomu odkriti svojo bolest.
»Samota?« je dejal. »Kaj veste vi o samoti, goepod Morgano? Ženo imate, ki jo ljubite, in ona vam ljubezen vrača. Imate otroke, dom, hišo, vrt. Povsod vas obdajata sama sreča in mir. Vse vaše zle slutnje in dvomi •o samo strahovi, ki vas preganjajo. Zdaj pa poslušajte mojo zgodbo, ki se zdi »cer staromodna in vsakdanja, a je bila vendar dovolj močna, da mi je za zmerom uničila življenje. Človek
E »stane zaradi svoje preteklost; tako hko sentimentalen. In včasih ponoči...«
Antonio Beeee }e za bip obmolknil in srknil nekoliko vode. Poten je na-daljeval:
»Iz Trenta sem se odpeljal' v Gordani, da bi se nekoliko naužil južnega pomladnega zraka. Zvečer sem sedel na k krnici ob morju ia gledal v zvezdno nebo. Pravkar Je godba odigrala poslednji sanjavi valček. Zdajci 6e je pril) .. la moji klopici neka mlada zenska in sedla poleg mene. V medli luči svetilk se je zdel njen obraz zelo blul. Samo oči so ji žarele. Vse okros naju je vladala tišina, le zdaj pa zdaj so pljusknili valovi ob obzidje. Zrak je bil prepojen z vonjem cvetlic in je opajal ko močno vino.
Ko si je neznanka hotela z lahnim ogrinjalom odeti ramena, ji Je padel s naročja klobuk. Sklonil sem se, pa pobral in se pri tem dotaknil njene roke. TV...j ji je okrog ust zaigral smehljaj. Vendar nisva Spregovorila niti besedice.
Ko sva potem dolgo časa oba molčala, sem se skloni] k njej — ona mi je ponudila svoje ustnice in poljubil •em ja Tedaj je nenadno bridko zajokala, tako da sem s poljubi pil tudi njene solze. In zdelo se mi je. da mi te solze zastrupljajo kri.
Bila je nenavadna noč. Dva človeka, ki se še nikdar nista videla in o drug drugem ničesar nista vedela, »ta se na lepem vzljubila in njuni srci sta vzplamteli v neskončni ljubezni in nežnosti.
Ime ji je bilo — denimo Gabrijela. Bila je na smrt bolna in prišla v Gordono. da bi se pozdravila. Čez nekaj tednov je zdrava in cvetoča z menoj odšla domov. Ljubezen včasih dela čudeže. In midva sva se ljubila. Nekaj časa sva živela v neskaljeni •reči. Gabrijela mi je z vsem plamenom svojega mladega srca ljubezen vračala, kakor da bi slutila, da so ji dnevi »reče in življenja Šteti.
Nekega dne sem se pa seznanil z Diano Oolombanijevo, hčerjo svojega Sefa. Bila je visoka, lepa ženska, ob kateri je Gabrijelina podoba obledela. Sprva se mi je Gabrijela smilila, potem sem pa odločno sklenil, da jo zapustim. Mož, ki hoče doseči kariero, ne sme dovoliti, da bi ga premotilo srce. Tako sem mislil tedaj...
Sklenil som. da bom Gabrijeli pisal in ji razložil da se morava ločiti. Svoj sklep sem uresničil. Cez dva dni sem prejel njen odgovor. Privolila je v najino ločitev, prosila, me je pa. naj ji dovoliiu, da me še enkrat obišče.
Bil je ledeno mrzel dan. Stal :«m pri oknu svojega stanovanja in gledal na utico. Tedaj sem jo zagledal na cesti. Na glavi je imela oni mali klobuček. ki ji	je tedaj na	klopi	v Gor-
doni pade|	na	tla ln	naju	zbližal.
Zdajci sem	na	lepem	moral	misliti
na ono- noč.	na	najine	prve	poljub«.
Tedaj sem občutil, da jo S zmerom ljubim da je nikdar ne bom nehal ljubiti. Kak« tem »ploh mogel priti
na zamisel, da jo bom zapustil? Ka; mi pomaga kariera brez ljubezni? G jaz noreel Kako mi je le moglo priti na um, da bi zapustil to bitje, ki ga nad vse ljubim?
A hvala Bogu, saj še ni prepozno. Vse lahko še popravim. Tedaj sem samemu sebi prisegel, da bom Gabrijelo prosil, naj mi oprosti in se ne bom nikdar več ločil od nje.
Stopil sem k vratom in počakal, da je prišlo dvigalo navzgor. Ustavilo se je v mojem nadstropju, a nihče ni izstopil. Ali sem se zmotil? Stopil sem k vratom dvigala in jih odprl. Tedaj se mi je zameglilo pred očmi. Gabrijela je zdrsnila s klopi na tla dvigala in izpod klobučka ji je kapljala kri. Pobral sem jo in jo urno odnesel v sobo. Tedaj je iz njene krepko stisnjene desnice padel revolver.«
Med obema znanstvenikoma je spet zavladala tišina. Dež je ponehal in zrak je postal svež in mrzel. Prve zvezde so se prižgale na neb - Regina je zaspala pri kaminu in gobček ji je podrhteval v snu.
Antonio Becce je vstal: »Tako. dr. Morgano, zdaj veste, kaj je prava samota in lahko razumete, zakaj sem oetal samec.«
Mario Morgano mu ni odgovoril, temveč mu je samo hvaležno stisnil roko. Potem je dolgo gledal za odhajajočim. ki je počasi stopal |>o samotnem drevoredu pinij, priklanjajočih se v vetru.
Mesto brez sence
Spomladi in jeseni nimajo na ekvatorju opoldne ljudje, živali in rastline nobene sence. Ob tem času namreč stoji sonce v kotu 90 stopinj, torej v zenitu. Ker teče ekvator skoraj izključno Mino skozi puščave in pustinje, je mogoče to zanimivost opazovali edino v mestu Quitu v državi Ekvadorju, ki edino leži skoraj točno na ekvatorju.
Zaradi nečitljive pisave je izgubil bitko
Napoleon je zelo nečitljivo pisal. V bilki pri Belle-AUiance mu je pa to postalo usodno. Ob tej priložnosti je veliki vojskovodja poslal svojemu generalu Grouchyju, ki je s svojimi četami Sele korakal proti bojišču, pismo, ki ga pa general ni mogel prebrali, ker je bilo tako nečitljivo napisano.
Grouchy in njegovi štabni častniki niso mogli ugotoviti, ali je Napoleon v svojem pismu napisal »bataille en-
Kaj počne človek na aornji sliki? Mandolino iqra, viseč samo na zobeh na jekleni cevi z qumijasiim nastavkom. Artist Mario je potreboval za doseqo te izredne umeiniie nič več in nič mani ko trinajst let neutrudljive vaje. On in na vsem svetu edinole on te svoje telo usposobil tako, da premaqa 136 kil teže v tako nenavadni drži. Mario tehta sicer samo 68 kil, toda napor, ki qa mora v tej artistični točki premaqati. šteie dvojno. Zdaj nastopa artist Mario v nekem varieteju poleq hamburške olavne železniške postaje in žanje za svojo kačjo spretnost izreden uspeh.
gagee« ali sbalaille gagnee«. Prvo bi se reklo po naše: a bitka se je začjla«, drugo pa s bitka je dobljena«. V primeru. da bi Napoleonovo obvestilo vsebovalo poslednje, bi bile Grouchy-jeve čete na bojišču odveč.
Grouchy je bil naposled trdno prepričan, da mu je hotel cesar sporočiti, da je bitko dobil iu s svojimi četami ni več tako hitel proti bojišču. Tako s svoio vojsko ni o pravem času prišel na bojišče in Napoleon ie bitko izgubil.
Žive »čutarice«
Ogromne afriške mravlje, ki na svojih lovskih pohodih napadajo tudi večje žuželke in manjše živalce, imajo žive Jčutariee«. ki iz njih srkajo opojno pijača
Te jčutarice« so neke vrste hrošči, ki izločajo iz žlez v zadku dobro dišeč, opojen sok, ki mravljam najbrže tako dobro tekne, kakor nam požirek žganja ali konjaka, če smo utrujeni ali segreti. Ti hrošči čepe mravljam na hrbtu in s« jih drže s posebnimi krempeljčki. da jim med bojem ne zdrknejo na tla.
Indijanci si znajo pomagati
Indijanci nosijo težka bremena tako, da si jih z jermeni povežejo čez hrbet in čez čelo. Tako imajo težo bremena
Jegulja in kunci
Če živali vbrizgamo kri kakšne druge živali, jo navadno usmrtimo. Že pri živalih istega plemena vbrizganje krvi ni brez nevarnosti, utegne pa postati smrtno nevarno, če vbrizgamo živali kri njej nesorodne tovarišice.
Če na primer kuncu vbrizgamo samo 40 g pasje krvi, ga s tem usmrtimo. Že 7 gramov račje krvi pa zadošča, da obležj kunec, ki je še nekaj minut poprej veselo skakljal okrog. Najbolj strupena je pa za kunca nedvomno kri jegulje, saj učinkuje nanj smrtno vbrizg že pol grama jeguljine krvi.
Kakšen mraz človek še prenese?
Človek se nehote začudi, kc izve, kako zelo se lahko človeško telo ohladi, pa vseeno ne zmrzne. Človeška kri prenese še 22 do 24* C pod ničlo, ne da bi ji škodovalo.
Važnim življenjskim organom pa mraz pri 30° C pod ničlo že škoduje, narobe pa udje in okončine prenesejo za nekaj časa brez škode še nižji mraz.
Moški so potrebovali lasnice
V stari Grčiji je nekaj časa vladala moda, da so moški nosili dolge kodra-
črsto enakomerno razdeljeno na vse. ste lase, ki so jih zapenjali z lasni telo in njegove teže ne čutijo takoloami. Bogatejši moški so nosili lasnice zelo.	'	iz	zlala.	okrašene	z	dragulji.
RADOVEDNI SLONIC
NARISAL IGOR ŠILIH
Nato je nabil ta malopridni slonifc po vrsti vse svoje drage rodbinske tovariše, da so se silno razgreli in čudili. Svojemu visokemu stricu noju je izpulil perje iz repa... Svojo visoko tetko žirafo je pograbil za zadnje noge in jo treščil v robidovje. Kričal je v svojega zajetnega strica povodnega konja in mu pihal mehurčke v ušesa, ko je ta dremal po kosilu v vodi...
/ m
Kljub svojim norčijam do stricev in tet, sionič nikoli ni dopustil, da bi se kdo dotaknil ptiča Kolokola. Sionič je postal nevzdržen. Venomer je strahoval svoje sorodnike, ki so zbežali, komaj so ga zagledali. Nazadnje se je stvar tako zaostrila, da so njegovi dragi sorodniki na hitro odrinili drug za drugim k bregovom velike, sivozelene, blatne reke Limpopo, obdane okrog in okrog z mrzlikami, da M dobili od krokodila nove rilce. Dobili so jih in od tedaj ima vsak slon prav tak rilec- kakor naš neugnani, nenasitno radovedni sionič...
KONEC
Ritem bolezni 1
Večkrat smo že slišali o raznih! »modnih« boleznih, in tudi naši starši vedo povedati, da marsikatere bolezni v njihovi mladosti niso poznali, zdal ie na zelo v modi. Vendar to ni tako. kakor mislijo nepoučeni liudie. Bolezni imaio svoj ritem orihaiania in odhaiania. naraščanja in upadanja. Kajpak vplivajo na ritem bolezni tudi letenskj čas. toplota in sonce.
Po statistikah in natančnih opazovanjih so ugotovili, da tifus naihui® razsaja v začetku septembra, parafin'® ob koncu avgusta. škrlatinka ob koncu oktobra, davica ob koncu novembra in meningitis v sredi .aprila. Razen tega imaio pa bolezni tudi daljše rit-ni v ■ tako traja doba naraščanja ia upadanja bolezni pri škrlatinki osein let, pri davici in tifusu pa trideset let. Doslei še niso modi ugotoviti, kai ie pravi vzrok teh bolezenskih ritmov.
Zakaj nam zrak ne odleti?
Ker ie zrak plinasto telo. bi utesnili sklepati, da nam lahko zdai zdal odleti v atmosfero. Zakaj se to ne zgodi? Težnost zemlje drži tudi zrak v svojih okovih. Če bi ne bilo težnosti. bi že kdai zračne molekule odfrčale v vsemirie. Če bi pa narobe ne bilo molekularnega gibanja. bi ne bilo sploh nobene atmosfere ker bi tedal vse molekule kakor kamenie popadalo na zemlio in io obdale z neprodorno plastjo.
Sele sodelovanje molekularnega gibanja in zemeljske težnosti povzroči, da molekule plavajo in dosegajo povprečno 500 m hitrosti na sekundo. Če bi pa znašala niih hitrost 11.2 km na sekundo, bi se lahko človek otresel zakona težnosti in zletel v vsemirie.'
Ali rastline lahko žro meso?
Da. na svetu raste io tudi mesoiede rastline, pa nai se vam to še tako čudno zdi. Celo v Evropi imamo ne-kai takšnih požrešnic. Rasteio na močvirnatih tleh in imaio precej velike sočne lističe, na katere nabadajo svoje žrtve. Te rastline potrebuieio mesno hrano zato. ker iim na močvirnatih tleh manika nekaterih za življenje važnih mineralnih snovi, ki uh lahko nadomeste samo z mesno hrano.
žužkojede rastline, kakor se te po. žrešnice imenujejo, imaio na svojih lističih majhne z rdečimi glavicami oborožene dlačice, ki se v soncu svetijo ko rosa ali medena kapljica. Te ka> ,ce pa niso nič drugega ko smola! Ker poleg tega ti lističi zapeljivo diše. žuželke mislijo da voniaio med sedejo nani in se prilepijo. Rastlina tedaj list zapre in žuželko kratko in malo izsesa.
Kadar žolna zbira zalogo
V Kaliforniji živeča žolna Je zelo skrbna gospodinja in skrbi z« svojo živilsko zalogo. V drevo napravi s svojim dolgim kljunom luknje, potem pa v vsako vtakne po en želod. Tako je drevo tako rekoč pretaknjeno s samimi želodi. Kadar je žolna lačna, pa črpa iz to zaloge.
10 vprašanj
Preizkusite svoje znanje!
1. Kdaj je prvič bruhal Vezuv?
2. V katerih indijskih provincah se je pričela nova japonska ofenziva?
3. Kaj je kopra?
4. Ali še žive mamuti?
5. Kateri planeti so večji od zemlje?
6. Katere žile vodijo k srcu?
7. Kaj je »atiška sol«?
8. V katerem cesarstvu sonce nikoM ni zašlo?
9. Kaj je svetlobno leto?
10. Kako se imenujejo štiri najbolj znane Verdijeve opere?
Odgovori:
•BJA ‘«piv ”JnpBqnjx ‘o)iaio3ia 'oj:
•mil AouoT;iiq C6 onziiqud esbuz ni n>ai uiana a Bqoj -}0A8 ;j3«i3*id of iji ‘}souof[cppo '6
'epiBz ou i[0>[[U eonoe ha)9 -JBSD3 maAoSafn a «p ‘|»q»qod 05tqei ef os u\ fiBJJi !M6ued§ ni Ji» -aa i>|i;uiau !)Bj}|q ljq 0[ IH ‘(99SI 4-) •a »UBJJ Bfjosaa nAjeJBsaa a '8 •Bqnp ui Jisojia
-oqnp iaqiz !HUUB A *!!<! of (anaiv) BJtUV 'dijAop uafiido ‘}iAoqn{j 'L
•afu
-G)j« ed os ooiupoApo »lig ‘eua^ '9
•bSo?
Bitqfuui Tn5jBH mn 9CiCI BfJC.iAjja ino.iouia.id • sfiuioz of Brnajsis b8 -aujuos bSorbu q[u*HnaA qg '(uiji
ooret) n,’i<i3N u! (uiJi oofsc) “njn
‘(U»l 009'0Sl) ujniBS ‘(u*5! 009SH cifiUABj jamdjd) Ja)idnf :uj)g 'Q
•BfjSOJIO BJJSJnUIBUl cuafuBjqo Ojqop Hsbu os qau qpi« -Jtqis a *1<lr>P !>tsuiAoi>oazpaa<l a oj oijuinzt Bpuaui os m Tqop (uimuiEJi k
8I3AIZ OS HCAIZ 0UIUOJŠO 0J, "0fj
■®fl®
OA0«03io5i ofafnjapud BSafu zt IH '»<1 -8JO KSaAOSO3[05t osam ©iiagiisoj £ ■Bfi[«3uag ui uiesv laniAOJj 'Z
'lunauBiim
-j a n u! ofadmoj ijsaiu pismu Aitzajv jiotun 0| [upai -jji 'id e i »jai ‘I
-Ijer segajo zavarovanja okenskih odprtin pri zakloniščih na javni hodnik, jih je pleskati vsaj na robovih z belo barvo( da bodo vidna za čas zatemnitve.
»Ali mi niti iega nisi privoščil?« »0Q je vprašala trpko. »Mogel si biti samo ponosen na to, da sem tolikim ugajala.«
»Odkritosrčno povedano«,« je dejal 1-ojze Bregant, »zdaj sem mnogo srečnejši ko takrat. Da si lepa, tega ni treba da mi šele drugi dokazujejo. Da. da, tu sem srečnejši kakor sem bil v Parizu.«
»Grd sebičnež si!« je vzkliknila Ly-dna. »Da sem iaz tu tako nesrečna, to ti seveda nič ni mar.«
»Postavi že vendar pametna, Ly-cina!« n je dejal resno. »Daj mi možnost, da se preseliva spet v Pariz, m nič ne bom okleval. Toda ti veš Prav tako dobro ko iaz, da take možnosti nimava. Kakšno leto bi se bila morda še vzdržala, če bi vse stavila na zadnjo karto, toda nato bi postala berača. Bodi zadovoljna, da moreva živeti tako, kakor še živiva!«
»Seveda! Ves svoj nakit sem morala prodati, da si popravil to Juk-njo, ki ne donaša nobenega dobička.«
»Morala sva -plačati dolgove, in da sem bil prisiljen prodati nakit, ki sem ti ga bil nekoč s tako ljubeznijo podaril, me je bolelo bolj ko tebe samo. Toda s tem sva si ustvarila Podlago za mirno življenje do smrii. Tudi še po meni boš preskrbljena.* »O, ta tvoja mirnodušnosil Ne morem je razumeti. Nikoli se ne bom mogla vživeti v te razmere. Vedno bom hrepenela po Parizu. Kako brezr mejno Seni nesrečna!«
Znova ie jokajoče zavzdihnila. Sta-ra Pesem...Vsak dan 'znova jo je moral poslušati.
- »Zelo mi ie hudo,«„je dejal, »da se • ne moreš vživeti v stvarnost. Drugačnega živlienia ti ne morem. ustvariti.«
»In z vsakim dnem bo'še huje!« je potožila. »Zdaj sem še oskrbljena z oblekami. Kaj bo pa tedaj, ko bodo postale ponošene in nemoderne? Denarja, da bi mi kupil nove, ne boš imel. Kaj bo potem? Saj ne smem '. mislili!«
»Tu. ne boš rabila mnogo oblek.« »Ali naj bo to tolažba?«
»Počakaj vendar še mg!o! Sč vedno upam, da bomo dobili kako dekle, ki nama bo donašalo. toliko, da ne bova potrebovala lastnega denarja za vsakdanje potrebe. To, kar potrebujemo za gospodinjstvo, dobimo itak od naiemnikov.«
Lydija si ie otrla solze in vprašalo: »Ali misliš to tako zagotovo?« »Zagotovo, Lydija! Najina mala rcnta zadostuje za vsakdanjost. Kar nama bo donašalo dekle, bo ostalo J tebi-.jn,, Veri iza obleke,«^ „ a. ,U L '
'" Navdušeno ga je objela In poljubila.
»Hvala h, da misliš na tol Samo
hitro dobi tako deklel«
Lojze Bregant je bil zadovoljen, da je spei za nekaj časa pomiril svojo ženo, čeprav je vedel, da tudi pričakovani dohodek ne bo dolgo zadostoval za njene potrebe In ko ga je izpustila, je dejal:
»Poidiva zdaj k zajtrku! Lačen sem ko volk.«
Odšla sta k mizi, ki je bila še vedno bogato pregrnjena in obložena s srebrnino in porcelanom ter kristalno vazo Za cvetice. Mala Vera' je med Tazgovoroin staršev veš čas slonela na oknu in ju opazovala s svojimi temnorjavimi očmi. Zdaj je rekla: »Popudrah se moraš mama. Če človek joče, postane grdt« .
t-idyja se je zdrznila, naglo poiskalo svojo dozo za pudejr in se pričela lepotičiti. Bregant je pa dejal:
»Ne bodi tako malenkostna, Vera!« »Malenkostna?« se je začudila de-, klica. »Ali sem malenkostna? Mama mi vendar sama vedno pravi, da ne
		B												 ..
												
	* LJUBEZENSKI ROMAN V DVE							H DELIH			*	
smem jokati, ker bom sicer postala grda. Zato sem jo opozorila.«
»Res je, angelček moj!« je vzkliknila gospa Brcgantova. »Človek ne sme jokati. To uničuje lepoto. Zdaj ne bom več jokala, čeprav je tako žalostno, da smo revni.«
»Bomo že spet postali bogati,« je nenadoma rekla Vera. »Ko bom velika, se bom omožila z bogatim ženinom, s premožnim markijem, potem se bomo spet preselili v pariško palačo.«
Lojze Bregant je začudeno zmajal z glavo:
»Kdo ti vbija take neumnosti v glavo?«
»Anette mi je dejala, in to niso ni-kake neumnosti,« je ugovarjala mala. »Samo bogat ženin nas more rešiti, pravi Anette, zato tudi tako neguje moje lase, da bodo lepi. in mojo kožo. Potem bom dol ila bogatega moža, in ponosen markiz bo moral biti, ne navaden meščan, kakor ga je vzela mama. Tedaj bo spet dobro'in stanovali bomo v palači v Parizu ter se vozili v avtomobilu. Pa tudi potovali bomo, veliko potovali.«
Vse to je povedala Vera z izrazom odrasle ženske. Njenega očeta je od jeze oblila rdečica. Rezko je dejal:
»Anette je stara horiea. in z njo bom temeljito obračunal. Takih oslarij ne bo smela Več pripovedovati tej neumnici.«
»Ah, prosim tel« je vzkliknila Ly-dija. »Pusti Anette na miru, sicer bo spet več dni bolna.«
»Takih čenč ji ne morem več dovoliti!«
»To niso prav za prav nobene čenče,« je ugovarjala žena. »Anette misij pošteno in dobro. Vera mora že zgodaj doumeti, da jo more .rešiti revščine samo bogata možitev.«
■; »Prosim te, Lydija, Vera je vendar Še otrok!«
»Toda razumen dosti čez svoia leta. Razen tega se ti ni treba razburjati, kajti kako bo Vera dobila v tei samoti takega moža mi je huda uganka. Mimo iega mi ni dosti podobna. Posebna lepotica ne bo. Samo dobra vzgoja ji bo mogla dati primeren položaj. Seveda, samo če bomo prišli pravpčaspo. spet, med svet.«'
'Z&dnje 'besede?- je -povedala * Lydija v angleščini, katere Vera ni razumela. Toda Lojze Bregant se ni hotel več jeziti s takimi vprašanji, zato ie utihnil in se lotil jedi. Vedel je sicer predobro, da ie vsa vzgoja njegove hčere zgrešena, toda spremembe ni mogel doseči in mu je za to manjkalo tudi primerne odločnosti, postaviti sc po robu svoji ženi in Anetti.
Kmalu nato je vstopil v sobo mlad sluga in izročil pravkar došlo pošto. In med tem ko jo je Bregant prevzemal, mu je dejal:
»Stopiti moraš takoj k mojemu konju, Antoine, in ga dobro otreti!«
Qui, monsieur!« je odgovoril mladenič. »Takoj bom stopil. Zdaj sem bil na pošti.«
Fant je hotel oditi, toda Vera ga je ukazujoče poklicala in ga vprašala:
»Zakaj mi še nisi postavni na igrišču v parku klopi, kakor sem ti naročila?«
»Storil bom to danes popoldne. Doslej še nisem imel časa.«
»Zakaj ne takoj?«
»Imam še druga opravila.«
»O, bedak! Len si in preveč klepečeš z Jeanne in kuharico. Klop mi moraš danes postaviti! Zdaj lahko greš!«
Tako je ukazovala mala »dania«, in njeni materi se ni zdelo potrebno, da bi jo okarala, saj je bila tudi sama že od otroških let vajena na tak način postopati s služinčadjo. Bregant pa besed svoje hčere ni niti slišal, kajti takoj je opazil, da je med pošlo pismo njegovega bratranca Frana. In to pismo ga je največ zanimalo, zato ga je hlastno odprl in pričel brati. Z veiiKim zadovoljstvom je čez trenutek dvignil glavo.
»Tu je že odgovor na moje pismo,« je deja! ženi, »ki sem ga pisal bratrancu. In kakšen čudež! Našel je žc primerno dekle. Sicer le šestletno punčko, ampak to nama mora biti še toliko ljubše. Z njo bova imela manj skrbi kakor z odraslo.«
Z zanimanjem je Lydija sprejela moževo novico. Tudi Vero se je prisluškujoče zazrla v očeta.
»Ali bo potem dobila mama tudi zame denar za obleke?« je vprašala.
Oče ji ni odgovoril. Kakor jo je imel rad, ga je vznemirja! njen način prezgodaj zrelega in hlgonega govorjenja. Obrnil se je k ženi in dejal:
»Vse gre dobro..«
»Ali pa bomo tudi res dobil) primarno vsoto?« je vprašala Lydija.
»jaz še ne v :. kaj se bo iz/tega
0 K V ! K IB
SLIKE. FOTOGRAFIJE, GOBELINE
KLEIN
LJUBLJANA, Woltova 4
razvilo,« je povedal Lojze. »Toda moj bratranec mi gotovo ne bo poslal kakšne sirote. Dobro ve, da- se za malenkost ne- bi hoteli truditi. Sicer mi pa piše, da moram priti sam v Ljubljano po dekletce.«
»O, to bo pa predrago!« je vzkliknila Lydija.
»Fran mi piše, da bo- stroške krij. sam.«	■	.	■	.	j.	...
»Sijajno! In ti -praviš, da je dekle stara šele šest tet?«
»Tako mi piše bratranec, in mislim si, da je gotovo brez slaršev, a zelo bogata.«
»Potem moramo zahtevati visoko plačilo!«
»Potrudil se bom, da dobimo čim več. Vzgajali jo bomo lahko skupaj z Vero. čislo dobro bo, da dobi Vera tovarišico pri igranju in učenju, da ne bo navezana le na nas odrasle. Ali ne boš tudi ti sama vesela, Vera, da dobiš tovarišico?«
Vera se je zamislila in nalo dejala:
»Morala jo bom šele videti, da bom vedela, če mi bo ugajala in bo lepo oblečena«
»Ti si neumna smrklja!« se je razjezil oče, toda njegove jeze je bilo kmalu konec, ko se je spet spomnil na nove dohodke, ki jih bodo s teni deležni. Da se žena vsemu temu ni Upirala, mu je bilo še posebno drago, in tako bo mogel spet obiskati svojo domovino in videti bratranca Frana, katerega je visoko cenil. Pbgovoril
se je z ženo o vseh podrobnostih in spet naročil osedlati konja. Namenil se je na oddaljeno pošto, da brzojavno odgovori svojemu bratrancu, kajti Antoine je imel druga opravila. Brzojavil mu je:
»Pridem v ponedeljek. Lojze.«
Gospa I.ydija se je vrnila v svoje sobane in pustila, da se je vlekla vlečka njene dragocene jutrnje obleke po kamnitih stopnicah. Tla so bila ponekod pokrita še s starinskimi mozaiki. V njenih sobah so pokrivale tla mnogoštevilne preproge, med katerimi pa ni bilo posebnih dragocenosti. Le v njeni posebni sobi so ležali po tleh še perzijanci pristnega izvora. Vse je izdajalo, da je glavno bogastvo graščine namenjeno samo njej, in če ne bi bila tako brezmejno razvajena, bi se bila mogla v tistih prostorih počutiti prav dobro.
Odšla je v svojo oblačilnico in pozvonila Anetli, in ko je prišla, ji ie naročila:
»Obleči me!«
»Kaj želi ..danes obleči moja lepa markiza?« je vprašala Anette. v »Saj je ersto vseeno, ko me tu nihče ne vidi,« je -odgovorila - I vdija. »Sv.elnj mi til«
»Oh!« je zavzdihnila Anetta,« pri-' še! bo dan, ko se bo moia lepa markiza spet vozila v kočiji s štirimi konji, da se bodo vsi Parižani ustavljali in strmeli, neprenehoma stimeli. Vsak dan molim k vsem svetnikom, da bi prišli kmalu spet v svet, v visoko, sijajno družbo. Tu pa še konj ni, m če se želi moja lepa markiza odpeljaii, moramo poslati ponje k najemniku.«
Med tem klepetanjem se je Anette lotila spletanja Lydijinih lepih l&s. Ly-dija se je medtem pozorno opazovala v- ogledalu, si pričela staviti puder na lica in zdolgočaseno zdehati. Ko je bila pričeska napravljena, se je pričelo, manikiran je in nazadnje oblačenje. Ko je naposled stala gospa Bregantova popolnoma opravljena pred ogledalom, je bila še vedno mikavna. lepotica, in bilo bi jo treba posebno natanko ogledovati, da bi se pokazale, očem gube; počasnega pričetka staranja. Stara je bila tedaj Šele 36 let, toda po svoji materi južnjaškega rodu je bila izpostavljena nevarnosti prezgodnje ocvetelosii.
Toko brezhibno opravljena se ie podala l.ydija na svoj dopoldanski sprehod v park. Spremljala jo je Vera, ki je bila prav tako bogato nalič-kana. Bilo bi čudovito, kako je ta mala deklica povsem posnemala svojo mater, če ne bi vzbujalo njeno vedenje občutek odbijajoče nenaravnosti. Pa tudi v pogovoru ni bilo med materjo in hčerkico nobenega razločka Vera je poslušala dan za dnem samo tožbe svoje matere, tožbe po Parizu, veliki družbi in razkošnem življenju. In prav tako je še sama tožila po vsem tistem zapravljivem vc-likaštvu. Toda tisti dan sla se pogovarjali o deklici, ki bo prišla na grad iz neke daljne in njima neznane dežele tam ob vznožju Alp. Stopajoč pod svojim-sončnikom kakor odrasla" dama je nenadoma vprašala mater:
»Tisto dekle bo pač Slovenka, ati ne?«
»Prav gotovo, Vera.«
»Potem se ne morem preveč veseliti njenega prihoda.«
»Zakaj ne?«
»Saj si sama rekla, da so Slovenci neotesanci in dolgočasnežih
»Vmes so izjeme. Tvoj oče je tudi Slovenec.«
»Seveda, ampak očka je tuoi barbar.«
Lydija se ie zasmejala, namesto da bi hčer pokarala, in vprašala:
»Kdo ti pa pravi, da je očka barbar?«
»Anette pravi tako, ker te je pripeljal v to izgnanstvo.«
»Ali!« [e vzdihnila gospa Bregantova. »Očka bi bil tudi sam rajši v Parizu, kakor tu. Če trdi drugače, se potvarja. V Parizu je bil tak kavalir! Vse_ moje prijateljice so mi bile ne-voščjjive. Prav gotovo je med Slovenci izjema. Samo reven ie žal postal, in to je dosti huje, kakor če bi bil barbar.«
»To je zelo grdo, da je postal reven.«
»Kako si neki to zamišljaš?« jo je vprašala, mati in se spet zasmejala.« Iz lastne volje očka ni postal reven, saj bi bil sam rad, tako rad bogat, ampak denar je okrogel in odjeka. Kako srečni smo bili, dokler je bil bogat! Zdaj pa je vsega konec «
Lydija je pričela spei tožiti in vzdihovati, in Veri se je dozdevalo, da mora biti tudi ona sama prav tako nezadovoljna in zagrenjena. Medtem sta prispeli na vzpetino nedaleč od graščine in sedli na klop; To je bil edini prostor v parku, od koder je bilo’mogoče gledati čez drevje-in zidovje doli na morje. Lydija se' je le bežno-ozrla proti zalivu, potem se je dkrerrtla proti jugozahodu m dejala: »Tam doli nekje leži Nantes. Ali se še spominjaš na sijajno prireditev, katere smo se lani udeležili tam?«
»Seveda se spominjam,« je zago-stolelo Vera. »Bilo je povabljenih okolij sto otrok, in vsi smo bili belo oblečeni in okrašeni s cvetlicami. Jaz sem bila med njimi najlepša, in grof Oriolan je dejal, da se bo v moje lase ujel marsikateri metulj. Toda tebi se je zdela zabava dolnočasna.
»Da, da,« je zavzdihnila Lydija, »take zabave so prekrasne samo v Parizu. Toda kaj bi dala, da bi spet mogla v Nantes! Bolje nekaj ko nič!«
»Tudi jaz bi spet rada šla tja, mama! h- ic tako neznosno dolgočasno.«
»Tebi bo postalo že kratkočasneje, ko-bo prišla k nama mala Slovenka. Midve bova poskrbeli, da ne bo dolgočasna, če je morda zdaj taka Vsekakor bo to zate razvedrilo, in potem se boš tudi boli z Veseljem učilo.«
»Ah, to neumno učenje!«
»Potrebno je, moj angelček.'Če ne boš znala lepo m duhovito govoriti, te nihče ne bo maral, pa če boš še tako lepa Jaz sem dosegla največje uspehe prav s svojo duhovitostjo. Neumne ženske ne uspevajo. Tudi klavirja se moraš lotiti z večjo vnemo. Če bo potrebno, te bom sama poučevala. Muzikalična moraš biti! Ti pa ne znaš niti še brati in pisati. Nc vem, kaj bo? Tako ne more več da-ljel«
»Ko pa ie tako dolgočasno, učiti se!« je zavzdihnilo maia. »Saj znam že nemško in nekaj besed angleščine.«
»Toda angleščine se moroš na vsak način naučiti. Vse ie jezike boš morala obvladati, tudj v pisavi. To bo mnogo laže. ko bo prišla oha Slovenka.«.^ .
»Imeli bomo več dohodkov, kaj ne, mama?«
Dalje vrifiodnjii
r KULTURNI TEDNIK 1
DIJAŠKO ŽIVLJENJE V ROMANU
Svetovna literatura nožna veliko šte-r® novel, romanov, dram itd., katerih vsebina je zajeta iz dijaškega živlienia. Nekatera teli del so samo .poizkusi -1* "‘erarno problematike suiot ' »I'-ut?a Pa umetnine, ki so si priborile vrednost nadčasovnega, Pa tudi v slovenjem leposlovju premoremo nckai ta-študentovskega okolia in vzdušja Mletih del. Zasledimo iih že pred lankarjem. ki ie če sl o posedal v ta »vet sele dozorevajoče mladine, in potem pri pisateljih mlaišega in nai-miaiseea rodu da omenimo izrecno le in: Kresala. Novšaka in Simčiča.
Zadnii izmed naših oisateliev. ki iih iivlienle šolaioče se mia-cD.rav. tretii v tei trojici: f,.?/K °„ s>m?.ič s svoiim sploh pivim samostoino izdanim delom, z obsežnim romanom »Prebujeni e«. i ,cav!f nrotj Jone« lanskega leta iz-dala Nova založba Pisateli. ki ie Sele nedavno 7,apushl srednjo Solo. ie menda namenoma stopil nrvic v iavno&t s snovjo, ki 10 le Črpal iz zakladnice svo,ih neposrednih lastnih'doživetij in dognani. vsi znaki nam celd dokazu, leto da te y megovem romanu zelo veliko avtohioerafiie. -
Pisatelj, ki ie torei Se tal«, neposredno zaiel svoi dovčeiaišnii dijaški ?vet in nam ca predstavil »' romanu «ot zaokroženo enoto obenem na profani prerez, ni storil tega z namenom
nekakšne zanimive psihološke študije, kakor bi napravit starejši, ekstravaganc iščoči romanopisec, ampak iz neizprosne notranie nujnosti čiste izpovedi. In v tem fe Simčičev roman »Prebujenje« nedvomno, naša najbolj iskrena literarna upodobitev s tega področja živlienia. To nam potriuie zlasti vzdušie vseea dodajanja, čustvovanja. mišljenja in iskanja zadniih oblik. Da. ti liudie. ki žive tu pred nami. so resnični mladeniči in mladenke žadu jih srednješolskih let. in 6vet.. v katerem se giblieio. ie tudi resnični svet starejših mladoletnikov. Celd to Čutimo, da ie nisateli sam le del toga sveta — kljub njegovi sieer presenetljivi splošni dozorelosti in veliki načitanostj.
Po vsem tem ie Simčičev roman »Prebuienie« delo. ki mu moramo verjeti. Je čudovito točen izrez iz duševnosti mladih »junakov« in v tem oziru naipristnejše slovensko leposlovno delo tega genrea. To ie niego-va poglavitna odlika. Druga odlika ie v njegovem slogu, ki ie ponekod sicer boli novelističen kakor romanski, toda poetično dvignjen in 'tudi dovoli oseb. no izrazit. Podtalno se sicer poznajo vplivi, toda nikakor niso preprosto privzeti, ampak nodoživlieni in pre-kvašeni z lastno. Simčičevo osebnostjo. Kadar bo vse že čisto izkristalizirano in vkladeno s celotno formo (bodisi črtice?, novele ali romana, bo stal Simčič pred uami kot nedvomno samonikel stilist, kakor smo iih imeli in iih imamo le malo.
Šibkejša stran ie tehnična zgradba celotne kompozicije. »Prebuienie« ie boli niz medsfeboino sicer orgauično povezanih črtic in novel, kakor Da sosledno rastoča in arhitektonsko izvedena stavba romana v s*rogem smislu te literarne zvrsti. Prav v tem »e
nam najbolj razodeva pisateljeva mladost. Vendar ie morda bolie. da ie tako in ne narobe, kaiti Simčič bo v bodočnosti prej mogel naiti trdno točko arhitekture romana in tehniko razrasla, kakor bi mogel naiti tiste odlike, ki iih že ima in iih ie oi^teliu naitežie — ali celd nemogoče — pridobiti, če iih nima. Vrenie dokazuie notranie lw>gastvo in daie velik obet.
V tem oziru ie roman presenetljiv pojav novega slovenskega pisatelja, ki ie stopil v naše leposlovje takorekoč naravnost iz srednie šole — in skorai brez drugih priprav — ža z romanom na 350 straneh: mimo tega še iz sveta, ki ga ie nemara naitežie oblikovati v dozorieno in do konca prepričujočo ui-e nino: iz živlienia študentovske mladine na prelomu dveh tako različnih obdobij usode. »Prebuienie« bo zato ostalo naibdiši dosedanji slovenski poizkus te vrste, a obenem tudi nekakšen dokument časa med drugo svetovno' vojno nri nas. Čeprav ie nie-no ozadie iz razumljivih vzrokov le rahlo označeno in zavito včasih celd v le malo prosojno meglo.
Monosrrafiia o slikarju Mušiču. Mladi slovenski slikar Zoran'Mušič, ki se ie pred sedanjo voino odlično uveliavil že na raznih razstavah v Zagrebu. Beogradu in nedavno še v Trstu, razstavlja seda i prvič v Benetkah v Mali galeriji. Tako ie prvi slovenski likovni umetnik, ki se nredstavlia na mednarodnih beneških tleh s samostoino. kolektivno razstavo. Ob priliki te razstave ie izšla o Mušiču tudi prva monografija, v kateri ie opisana umetnikova dosedania stvarialna iiot. 25 reprodukcij njegovih slik pa dokazuie njegovo smer in višino dozoreti« do dane«.	is
HUMOR
Pri zdravniku
»Gospod Žolna, umili bj se bili pa res lahko, če pridete k meni.«
»že res, gospod zdravnik, a saj mi boste vendar želodec pregledali!«
Zanesljiv znak
»No, Janezek, ali je tvoj oče že zdrav?« vpraša teta svojega nečaka.
»Da, že,« ji odgovori nečak.
»Kako Pa to tako zanesljivo veš?« se začudi teta
»Ker me je včeraj že našeškal,« se odreže mali mož.
Neljubezniv mož
».Vložek, ali sj že kdaj videl kaj manjšega od mojih nog?«
»Da, že.«
»Kaj neki?«
»Tvoje čevlje.«
Iz otroških ust
Metka toži svoji mali prijateljici: »Očka mi je obljubil ljubkega bratca, če bom ves mesec pridna. Zdaj se pa bojim. da ne bom tako dolgo vzdržala.«
Milenka: »Veš. meni je mati lani prav tako dejala. Potem sem pa tisti meSetf razbila šipo. ■ pojedla ‘ marmelado in polila namizni prt s črnilom, pa sem naslednji mesec kljub temu dobila bratca.«
Ljubosumna žena
»Zvečer te je našel stražnik pijanega na cesti. Dejal mi je. da si objemal cestno svetilko.«
»Ljuba ženica, pa vendar ne boš ljubosumna celo na cestno svetilko?«
V filmskem ateljeju
Režiser; »Lev bo torej tekel- za vami kakšnih petdeset metrov. Ali ste me -razumeli?«
Igralka: »Jaz že. ali vas bo Pa tudi lev razumel?«
Poštenjak
»Oče. rokavico sem našel.« ■
»Samo eno?«
»Da. drugo ie imel mož še oblečeno.«
Ljubosumnost
»Ivan. kaj pomeni tale črni las na tvoiem telovniku?«
»Nič posebnega, draga moia. Kvečjemu to. da telovnika ves čas. odkar si si rdeče pobarvala lase. nisi očistila.«
Dva ie videl
Gospod Žolna se pozno zvečer vrača okrajen proti domu. Na cesti pj-eča nekega irpspodn In se temetiito zaleti vani. Gospod ga ošteie. rekoč:
»Neroda, ali me niste videli?«
»Oprostite, hotel sem iti v sredi med vama. na se mi ni posrečilo.« se opraviči piianec.
V žali
»Peter, kal ie veter?«
»To ie zrak, ki-se mu mudi. gosp<W učitelj.«
HARMONIJA V ZAKONU
Zakaj si ljudje pred poroko obetajo od zakonskega življenja raj na zemlji, po nekaj mesecih aJi letih zakona pa tožijo, da je zakonsko življenje pekel? Zakaj so zakoni, skle-njeni iz ljubezni, skoraj prav tolikokrat nesrečni kakor zakoni, sklenjeni iz razumai Zakaj je sploh tako malo zakonov srečnih?
Razni ljudje bi na ta vprašanja različno odgovorili. Moja mati pravi na primer, da je zdaj zato tako malo zakonov srečnih, ker so ženske postale premalo potrpežljive.
»Tudi v naših letih ni bilo zmerom vse, kakor je treba, tudi tedaj so moški imeli svoje napake in svoje muhe, toda žena je znala potrpeti,« mi je ondan razlagala mati. »Zavedala se je, da zakon ni muha enodnevnica, zavedala se je, da ločitev zakona še ni ureditev vsega problema, in premagala se je zaradi otrok in potrpela, če se je le dalo.«
Dvoje resnic je povedala mama v teh nekaj stavkih. Zakon ni muha enodnevnica, ločitev zakona še ne uredi srčnih stisk in zablod med dvema človekoma.
»Ce ne bova srečna, se bova pa ločila kakor toliko drugih,« mi je pred leti dejalo neko dekle, tik preden se je možiJa. In res se je že čez slabo leto ločila. *Ji čudno, saj je že v začetku, že tedaj, ko bi moral človek še trdno verjeti v tisto, za kar se za vse življenje odloči, dvomila. Bila je že tedaj mlačna, odločena, da rajši prekine zakonsko zvezo, kakor da bi se morda nekoliko premagala in potrpela. Takšno dekle ni za zakon, ker ima premalo splošne vzgoje in je tudi premalo nesebično, da bi moglo svoje življenje deliti z drugim človekom.
Na vsem božjem svetu nista dva človekij čisto enaka. Morda se najdeta človeka, ki imata podoben okus, enako čustvujeta, se vnemata za isto lepoto, toda enaka nista. V prvem vzgonu ljubezni sta sicer najbrže prepričana, da sta si čudovito sorodna, toda pozneje spoznata, da je vendarle m?d njima maisikatera razlika. Pokaže sp najprej v malenkostih, v čisto vsakdanjih malenkostih, ki se zde za ljubezen in duševno sožitje nepomembne. Denimo, da se mož prej utrudi kakor žena in zato — kljub istemu okusa in kljub duševni sorodnosti — zvečer ne zahaja rad v gledališče ali v kino. Zena pa tega ne razume. Drobcen, drobcen kamen spotike ...
Ali pa: mož ima premalo časa, žena preveč. Mož vse dopoldne in po-
poldne dela v pisarni, žena sicer kuha, gospodinji, vendar ji ostaja še zmerom preveč časa. Ker je zelo spočita, ne razume, kako je mogoče, da je mož vsak dan tako utrujen, tako nepokoren, tako mlačen. Spet drobna nejevolja, komaj lahna senca nerazumevanja . .
In tako gre dalje, dokler ne pride do prepirčkov, besednih dvobojev, kratkih zamer, ki se sicer končajo s kesanjem, solzico in poljubom. Se je čas, da ostane zakon harmoničen, čeprav sta oba zakonca izpregledala, spoznala, da nista enaka in da zakonsko življenje le ni samo prijetna zabava. To je trenutek, ko mora žena pokazati, da ji je harmonija v zakonu j več kakor vse drugo. Zatajiti mora | kdaj pa kdaj svoje želje, tudi samo sebe in se prilagoditi možu. Dokazati mora, da ji je za ljubezen več kakor za ničevost trenutnega zadovoljstva, ki nikakor ne more biti prijetno, če gre na račun drugega.
Kjer je prava ljubezen, to tudi ni težko, zato so zakoni, sklenjeni iz ljubezni, proti morebitnim nevarnostim vseeno bolje zavarovani kakor zakoni, sklenjeni iz golega razuma ali celo iz preračunljivosti. Kolikokrat se dekle poroči samo zalo, da je preskrbljeno, da je »pod streho«. Samo za denar ji gre, za neskrbno življenje, za imetje, naslov in položaj v družbi. Prepričana je, da bo »drugo« že v zakonu prišlo. A čudno, tisto »drugo«: ljubezen, prijetno sožitje, toplina, domačnost, noče in noče priti. Zato je tak zakon na žalost že vnaprej obsojen na brodolom, posebno če zakonca nimata dovolj srčne kulture, da bi premostila nešteto večjih in manjših nesporazumov, ki na koncu po navadi sprožijo ločitev.
Otroci staršev, ki se ne razumejo, so siromaki, vseeno, ali živita oče in mati drug ob drugem, ali če se ločita. Da, včasih je za otroka še hu/še, če posluša vsak doi< kako se oče in mati prepirata, mučita, ponižujeta. Otrok ločene matere je pa že v nežnem detinstvu prikrajšan, sa< nobena skupnost otroku ne more dati toliko kakor urejen dom in harmonično družinsko življenje. Zato ljudje ne bi smeli sklepati zakonov brez liubezni, rodili brez ljubezni otroke in jih nato brez ljubezni postavljati v življenje. In res je, kakor je napisal neki velik iilozoi: »Otroke bi smeli imeti samo srečni ljudje« Srečni bomo pa le, če bomo premagali sami sebe v vsakdanjem življenjskem boju svojim naj-lluh*<m in najbližjim v srečo in korist.
S. I.
nizem bolezen preboli, tudi bezgavke uplahnejo. Vsaka laka okužba pusti sicer nokaj hminosti, hkrati pa oslabi ves organizem.
Prav zato je važno, da otrok nima preveč igrač, ki l>i kar venomer ležale po stanovanju, po omarah, mizah in po tleh, tako da nehote stopamo nanje. Dojenček, ki še samo leži, se najbolje zabava s svojimi nožic-ami in ročicami, pozneje naj gre pa otrok v raravo, na sonce, ki razkuži vse okužene predmete, in naj se zabava s čistim peskom, travo in božjo naravo samo-
iz nainoveiših modnih zvezkov
NAS NAGRADNI NATEČAI
Kotiček za praktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljen v lei rubriki, plačamo 10 lir
Kolački iz ovsenih kosmičev
, Zdaj. ko so naši naimlaiši dobili ovsene kosmiče, ie marsikatera mati v zadregi, ker nien mali ne mara jesti te zdrave in redilne hrane, Če mu boa pa zamesila kolačke po sledečem receptu lili bo trotovo o slastjo pojedel:
Mešai. da naraste: 3 dkg maščobe. 5 dkg sladkorja in l rumenjak. Nato dodaj 3 kavne žličke mleka, ščepec cimeta in 10 dkg ovsenih kosmičev, ki si jih že prei dobro sesekljala In jim dodala slabe pol žličke pecilnega praška. Vse skupai zmešai in dodai še sneg enega beljaka. Zaiemai zmes z žličko, polagaj io na namazano pekačo in lepo svetlorumeno zapeci. Dobila boš okusne, hranilne kolačke.
B C.
Češnjev močnik
Za to okusno iu poceni močnato ied ti zadošča pol kile češenj. Napravi tekoče testo iz 6 dkg maščobe. 6 dka sladkorja. 2 jaic. 20 dkg moke. ščepco soli in pol zavojčka pecilnesa praška. To zmes stresi v namazano pekačo, jo obloži s češnjami in počasi peci v pečici. Se toplo razreži na kvadratke in po možnosti potresi s sladkorjem.
0. S.
Vipavska iuha
Skuhai do mehkesa po! litra fižola in prav tako krožnik kislega zelja. Na maščobo dai strok strtega česna, paradižnik in moko. malo popraži, razredči in vlii v fižol z zeliem. Dodai še Javorjev, list in sol in ied še nekoliko zalii. Vre nai še 10 minut.
K N.'
Za vsak prispevek, objavljen v »Kotičku za praktične gospodinje«. plačamo 10 lir. Znesek dvignete lahko takoj Po objavi v naši upravi. Po pošti pošiljamo Selo takrat, ko se nabere več takšnih nakazil. — Prispevke naslovite na ITredništvo »Družinske** tednikn«. Kotiček za praktične gospodinje. Ljubljana. Poštni predal 253.
lUMiiiiiiMiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiuiiiaiiiiiii * ■ ■ Za zrak in sonce
! LANOL j
šport krema E
(Ti trje modeli go risani Uročno za »Družinski tednik« in niso bili fle objavljeni)
I/. lemnomodrega platna ali iz kakšne slare enobarvne obleke naredimo enostavno športno obleko. Poživi jo samo č:rok bel pas iz domačega platna, izvezen z narodnimi vzorci. — Temnordeča obleka z belim pasom. Žepi so beli, prav tako so beli posivi tudi okrog vrata in rokavov. Krilo je zelo široko. — športna obleka iz šantunga kakavske barve. Žepi so globoko všiti, izrez je preprosi in štirioglat.
vse nesi v usta
Če bi se iz vsake bolezenske kali, iz vsake bakterije in iz vsake klice, ki jo dojenček in tudi večji otrok z ročicami poue«e v usta, razvila bolezen, najbrže noben otrok ne bi živel dalje kakor do dne, ko prične kobacati po tleh. Otrok namreč vse v usta nosi. Pri tein se mnogokrat okuži, toda pridobi si tudi nekakšno imunost. To spoznanje pa še ne pomeni, da lahko otroka pustimo meni nič tebi nič brskati po umazanih tleh, kjer pljuvajo ljudje, ki imajo premalo vzgoje, da bi pljuvali v pljuvalnik, ali pa da mu dovolimo sleherno igračko, ki si jo zaželi, ne slede na to. ali ie škodljiva ali ne.
Otroka je treba zgodaj navaditi, da ne nesi vsega v usta. .To je kajpak težko, ker je ta gib naravna otrokova reakcija na vse, kar mu je všeč. Mati. ki bi otroku preveč nasilno branila nositi razne igračke ali druge predmete v usta, ne bi kaj prida dosegla.
••••••••••■••••••i
j DAMSKA IN OTROŠKA KROJAČICA j Salon .JOŽICA' Grum | LJUBLJANA, RESLJEVA CESTA to IV
kupujemo le redkokdaj in še tedaj preproste zadevice, kakor leseno žlico, gobico, kakršno uporabljamo za krpanje nogavic. lesene krožničke in skodelice, vse takšne stvari, ki smo pri ! njih lahko Cisto prepričani, da otroku j nikakor ne morejo škodovati, ki pa o ; njih vseeno vemo, da ga bodo veselile | in zabavale.
Igračke so pogosto iz raznih snovi, ki imajo za zdravje škodljive primesi, bodisi neko vrste kavčuk ali svinec. Zato so lesene igračke izmed vseh najmanj škodljive, če niso pobarvauo s strup .10 zeleno, rumeno in belo ■ barve, ki vsebuje včasih kvarne snovi, j če otrok takšno barvo v ustih razkroji, prične v lažjem primeru zastrup-Ijenja bljuvati, dobi drisko, vročino in je siten, ne da bi mati slutila, zakaj. V težjih primerih so so pa pokazale že hude zastrupitve, ki jih je mogel ozdraviti samo zdravnik.
Igračke so pa tudi zato nevarne, ker .okli venomer padajo iz rok na tla. Mati se stokrat na dan pripogne in igračko pobere, jo obriše ob krilo ali v predpasnik in vrne otroku. Le redkokdaj pa igračko tudi umije, da ne govorimo o topli vodi in milu,
V eni naših prejšnjih številk smo ugotovili, da moda ni zaspala. Da Je to res, dokazujejo nekateri modni časopisi, ki so nam za letošnje poletje prinesli dve modni novosti: zvišan pas in znižano krilo.
Zvišan pas? Da, skoraj čisto pod prsi, kakor so ga nosile graciozne le-j potice v Napoleonovi dobi. Poletne | oblekce imajo nabrane životke in zelo j široke pasove iz blaga, ki segajo vi-: soko navzgor in narede gornji del života krajšega, noge pa daljše in vitkejše. Takšna obleka ima prednosti, pa tudi napake. Vitko postavo naredi sicer ljubko in nežno, toda brž ko si nekoliko debelejši, si takšnega kroja ne moreš več omisliti.
Daljše krilo? Da, moderne poletne obleke imajo — točkam in racionira-nemu blagu nakljub — krila, segajoča nekaj centimetrov pod kolena. Ce bi se ženske zavedale, kako ugodna je ta moda za žensko zunanjščino, se ne bi jezile, češ da bodo morale zdaj kupovati več blaga. Ali ste že kdaj opazovale žensko, ki je nosila prekratko krilo? Če je imela grde — predebele, presuhe ali krive — noge, je bil pogled nanjo kar neestetičen, toda tudi, če je imela ravne in lepo oblikovane noge, jili je prekratko krilo skazilo. Rezalo je pokončno črlo nog tik nad kolenom in z optično prevaro povzročilo v nas občutek, da noge niso rav-
ne. Ženska, ki je zaradi lepih nog oblekla prekratko krilo, ni bila samo nespodobna, temveč tudi nespametna, ker je prekratko krilo skazilo še tako lepo nogo in jo naredilo na videz krivo.	«
Dve drobni novosti iz kraljestva mode, toda vendar dokaz, da tudi v vojnem letu 1944. moda še ni zaspala.
Ali niste opazili, da otrok še posebno rad tisto stori, kar mu očitno prepoveš? Neopazno moramo torej otroku preprečiti to grdo razvado. Vsakokrat, kadar (»nese kakšen predmet v usta, mu potisnemo ročico navzdol, mimogrede in brez besed. Otrok bo sicer svoj, skoraj bi reklj prirojeni naravni gib zmerom iznova ponavljal, toda če bomo tudi mi vztrajni in če bomo to vselej storilj neopazno in mimogrede, se bo počasi odvadil vse nosili v usta.
Zato je tudi važno, da otroku ne kupujemo igrač kar tjavdan, saj so I
Mizle roke - vroče srce
Nekateri liudie imaio stalno mrzle roke. Če vam takšen človek stisne roko. nimate nič kai prijetnega občutiva. Po navadi se pri takšnem stisku roke pošalite: »Mrzle roke imate — a prav gotovo vroče srce«. S tem po svojega znanca prav nič ne razveselite. Holiše bi bilo. če bi mu deiali:
»Ako vas lezi. da imate zmerom mrzle roke. poslušaile moi nasvet in se ravnaite po nasledniih navodilih:
Po vsakem umivanju roke temeljito posušile.
Ne umivajte rok v toDli ali celo vroči vodi. temveč zmerom samo v mrzli.
Ne hočete po mrazu z troliml rokami. temveč raiši oblecite rokavice.
Vsak večer natrite roke s kakšno mastno kremo ali z glicerinom
Nikoli ne grejte rok nad ogniem. V,er se tako koža še boli pomehkuži.«
Kaj morate vedeti
Morda ste kdaj v kakšnem lepotnem nasvetu brale kako dobro de polti, če jo od časa do časa zdrgnemo s snegom ali daiemo nanjo ledenomrzle obkladke. Najbrže ste se potem navodilu ravnale, a niste dosegle uspeha. Narobe, polt ie postala raskava in rdečkasta. Zato ie važno da veste tole:
Obkladki s snegom ali ledenomrzlo vodo koristilo samo zelo utrjeni, zdravi polti škodujejo Pa koži tistih, ki imaio slab krvni obtok, predvsem pa onim ženskam, ki imaio na obrazu razširjene krvne žilico.
V vsakem zaklonišču mora biti orodje, ki si z njim ob po* trebi olajšamo izkop. Razen tega mora ta biti orodje in oprema za gašenje tudi pripravljena v zaklonišču. Le pesek in voda sta na podstrešju in povsod drugod že stalno pripravljena.
prav otroške igračke lahko vir raznih nesreč in bolezni. Oii- :'--i igračka mora biti takšna, da jo Hiko tudi večkrat na dan umijemo, da se ne guli, da ni pobarvana s kakšno strupeno barvo, ne sme bili koničasta, ostrih robov in oglata, pa tudi ne premajhna, da jo otrok ne poje. Otrok namreč ne nese igrače v u-la samo za šalo, temveč jo ima namen tu lesti, če se le da.
Zelo pametno ravnamo, če otroka z igračkami preveč ne razvajamo in mu
Aparina ogrlica, ki jo nosimo k preprostim temnim oblekam.
najboljše odvajalno sredstvo
ki j danes že tako redko, in tako dobi otrok v roke umazano, morda tudi okuženo igračko, zakaj samo s tem, da igračko podrgnemo ob krilo, je še ne očistimo. Otrok !akoj spel ponese igračko v usta, z njo pa vase vse mogoče škodljive kali, klice jetike, oslovskega kašlja 'in raznih <• gib otroških nalezljivih bolezni.
Kajpak je tudi otrokov organizem ustvarjen tako, da otrok marsikatero bolezen že v okužbi preboli, ni redko pa, da se otrok prav tako okuži. Po tleh je izredno mnogo nesnage — tudi na videz po čistih tleh, ker jo ljudje prinesejo v sobo s čevlji. Marsikdo, ki pride k otroku na obisk, zanese razne škodljive bakterije ►osredno iz okuženega kraja domov, otroku pridejo bakterije skozi usta najprej do malega jezička in goltanca, nato pa v telo, na koži pa skozi kakšno razpoko naravnost v kri. Kjer se ne pokaže takoj bolezen, pa večkrat otečejo bezgavke, naravne branilke organizma. Zato ima otrok včasih na lepem vnete žle»e ob vratu, med nožican.a, pod pa_.luho. To sicer nj tako nevarno, toda znak zdravja pa tudi ni. Ko orga-
Higiena kooalniee
Skoraj vsa moderna stanovanja, četudi so samo enosobna, imajo kopalnice. Na žalost pa ne znajo vse gospodinje kopalnice prav snažiti, tako dn kmalu*ni več tisti prostor, ki naj služi zdravju in higieni, temveč presior, ki se v njem nabirajo vse mogoče cunje, steklenice, škatle, zaboji, da, v njih po nekaterih družinah celo rede kunce in kokoši
Tistim gospodinjam, ki so izpreme-nile kopalnice v hlevce in kokošnjake, ne veljajo moji nasveti, toliko bolj pa tistim, ki imajo rade čiste kopalnice z lepo negovano kadjo in tli, ki niso zmerom tako mokra kakor ob vesoljnem potopu Predvsem moramo v kopalnici stalno čistiti umivalnik in kad. Pod kadjo imejmo manjši zabojček, v njem pa vse potrebne priprave za čiščenje. K nji. spadajo: plovec, stara ščetka, krpa in ostanki mila, ki jih ne moremo več porabiti za pranje. Te ostanke lahko zvežemo v vrečico, da se ne razgube. in milimo z njimi kar skozi vrečico.
Kdor uporablja kad. jo mora umiti za seboj, dokler je še topla. Takšne kadi nf težko umiti, ko sc pa ohladi, moramo že priskočiti na pomoč s plovcem in milom. Maščoba, ki ostane po vsaki kopeli v vodi. se namreč oprime pološčenih sten in se razmaže, če je ne umijemo takoj s toplo vodo, ščetko in milom. Ko kad očistimo, jo tudi obrišemo, da je suha.
Ološčene kadi snažimo z navadnim milom in plovcem, kovinaste pipe P» prav tako s plovcem in vročim kisom. Pipa. ki smo jo osnažili z vročim kisom. je kakor nova. vsi madeži, vsa motna mesta izginejo z nje. Pleskane kadi čistimo z milom in toplo vodo, cinkove pa s kisom in toplo vodo. Pri cinkanih kadeh moramo paziti, dajih napolnimo najprej z mrzlo in šele nato z vročo vodo, ker prevre' voda cinku škoduje. Nikoli ne smemo kadi čistiti s kakšnimi jedkimi snovmi.
Kopalnico vsaj vsak drugi dan pometimo. če je pa mokra, jo s krpo za ribanje atrimo. V vlagi se namreč nabira vso več nesnage in bakterij kakor na suhih tleh. Kopalnico tudi pogosto zračimo, ker se potlej brisače in otirače hitreje suše. Mokre brisače sušimo v kuhinji ali na soncu, ker se v kopalnici le nerade posuše.
(n)
Ilarausgeber: K. Bratuša, .fournalist; veranhvortlicher Redakteur; H. Kern, Jourualist; Druckerei: Merkur, A. G. in Ljubljana; fiir die Druckerei veranlvvortlicli: 0. Mlhalek	alle in
Ljubljana. — Izdaja K, Dr&tuša, novinar; odgovarja H. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalok — vsi v Ljubljani.