UST ZA Štev. 14. sv«-Leto IV. V LJUBLJANI, 27. julija 1905 Izhaja t--«- vsak drugi četrtek po I. In. 15. dnevu v mesecu. Cena mu je na teto 1 K 60 vin. Zunaj Avstrije 2 K 8 vin. Za Ameriko 2 K 60 vin. Izdaja »Katoliška bukvama' Tiska ..Katoliška tiskarna". Urejuje Janez Ev. Kalan. Spisi, dopisi in darovi se pošiljajo: Uredništvu „B o go 1 j u ba" v Zapogah, P. Smlednik, (Kraaj.) Naročnina in inserati pa: Upravništvu ^Bogoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice 2. Vsebina XIV. zvezka: Stran Na tristoletnico Marijinih družb v Ljubi ani'......209 Ob shodu sv. Ane v Tunjicah...........210 XXIII poročilo družbe vedaega češčenja v Lavantinski škofiIi leta 1905 ................. 211 Ah, nihče noče pomagati ! ............213 Različna usod4 premaganih............214 Krščanska miloščina ............ .214 V tolažbo ........... . .....216 Svojim učenkam................216 Za naše fante.........'........217 Dvestoletnica Marijine božje poti v Kropi.......218 Slište, slište, kaj bo iz tega!............219 Razgled po katoliškem svetu............219 Cerkveni razgled po domovini...........220 V molitev se priporočajo.............224 Odpustki za mesec avgust.............224 fl Prihodnja številka izide v četrtek, 10. avgusta. Koliko imajo kje ^Bogoljuba" naročenega. Enkrat je eden rekel, da bi rad videl, če bi „Bo-goljub" prinesel imena onih far, kjer imajo vsaj 40 »Bogoljubov". Pa ustrezimo, no tej njegovi želji; in da bo tudi še drugim ustreženo, sezimo še malo bolj nizko — do 20. Izkazujemo pa sam6 skupne naročnike, kajti posamezne je težko prešteti. Evo jih torej ! Kranjsko: Ljubljana 160; Begunje 101 (plačujejo škof); Rovte 70; Metlika 60; Mengeš 59; Lašče 57; Stopiče 56; Komendo 52; Črnomelj 50; Šmihel 50; Srednja vas 46; Zapoge 45; Škofja Loka 45; Št. Vid pri Zatičini 44; Vrhnika 43; Tržič 42; Trebnje 41; Cirknica 40; Gorje 40; Kamnik 40; Stari trg pri Ložu 40; Cerklje 39; Mirna peč 38 ; Idrija 37 ; Kamna gorica 37; Homec 36; Poljane 36 ; Polje Dev. M. 36; Šmartno pri Litiji 35; Selca 33; Loški potok 32; Ško-cijan 32; Goričica 31; Boštjan 30; Šmarjeta 30; Vi- pava 30; Vodice 30; Boh. Bistrica 29; Sv. Jernej 27; Moravče 27; Št. Vid pri Ljubljani 27; Kranj 26; Raka 26; Smlednik 26; Dobrniče 25; Sv. Gregor 25; Sveti Peter pri Nov. M. 25; Dovje 24; Hrenovice 23; Sveti Križ pri Litiji 23; Žalina 23; Čatež ob Savi 22; lg 22; Radovica 22; Slavina 22; Šturije 22; Zagorje 22; Št. J ur pri Šmariji 21 ; Postojna 21; Češnjice 20 ; Dolenja vas pri Ribnici 20; Dragatuš 20; Horjul 20; Nova Oslica 20; Šenčur 20; Trnovo 20; Št. Vid pri Cirknici 20. Štajersko: Sv. Benedikt 42; Brežice 30; Planina 30; Ptuj 29; Hajdina 27; Celje misijon. 25; Središče 25 ; Vojnik 25 ; Sv. Juiij ob Taboru 21; Sveti Pavel 20; Polzela 20. Primorsko: Trst 110; Novaki (na Goriškem) 21. Na tristoletnico Marijinih družb v Ljubljani'! Čas je, da že naznanimo razpored slavnosti, katero smo bili že večkrat napovedali. Tri minute po 5. uri zjutraj pride v Ljubljano novoustanovljena slovenska moška irijina družba iz Trsta. Takoj se obrne proti Rožniku. Ondi, na Rožniku, bo ob 6. uri zjutraj sv. maša, nagovor in sv. ob hajile za tržaške udeležnike, in vse druge, ki bodo mogli in hoteli zraven priti. Povabljeni so torej k temu sv. opravilu ljubljanski udje, in vsi, ki bodo ob tem času že v Ljubljani. Tudi drugi krščanski moški niso izključeni. Žensk bi pa prosili, če smemo, da bi jih ne bilo; kajti v nedeljo zjutraj je iz Ljubljane kaj rabljiva pot na Rožnik; torej bi se jih prav kmalu nabralo toliko, da bi moški prostora ne imeli. Ob 9. uri dopoldne sv. maša na trgu pred Križevnikib. Pri maši bo igrala mestna godba pobožne arije. Po končani sv. maši blagoslov nove zastave moške Marijine družbe ljubljanske v Križevnikib. Zastavo bodo blagoslovili presvetli g. knezoškof. Nagovor. Običajno zabijanje žrebljev. Nato sprevod z Valvazorjevega trga po C»jzovi cesti (Grabnu) in šentjakobskem mostu v cerkev sv. Jakoba, kjer je bil sedež prve Marijine družbe ljubljanske — slavljenke. V cerkvi slavnostna pridiga in velika (pontifl-kalna) ^škofova maša. Popoldne ob 3. uri pete litanije v nunski cerkvi, za vse, zlasti za tiste, ki bodo potem odšli iz Ljubljane. — Kateri pa bodo ostali, napravijo zopet mal izlet k Materi božji na Rožnik, kjer se bedo zopet zapele litanije. To je razpored slavnosti, h kateri vabimo. Čč se bo kaj spremenilo ali dodale, bomo prihodnjič povedali. Precejšnje število družb se je že oglasilo; še veliko jih je pa, ki niso dale odgovora. Pravijo, da je že preveč shodov, slavnosti, izletov itd. — Po pravici! Tudi mi mislimo tak6. Shodi in slavnosti dosegajo le tedaj svoj namen, če se prirejajo v pravi meri To potrebno zmernest mi našim družbam in društvom toplo priporočamo. Sicer dajejo naši shodi povod k preveliki zabaveželjnosti, katere obsojamo pri posvetnjakih, in k zapravljivosti. Krščanska društva in družbe pa moraje ljudi napeljavati k zmernosti, varčnosti in preprostosti. — Nekaj večjih, skupnih shodov je pa že potrebno. In če je prava prilika zat6, takrat pa le stopimo skupaj in se pokažimo! 300 letnica Marijinih družb je gotovo zadosti važen povod, da pridemo v obilnem številu skupaj. Prvič je to 300 letnica, drugič pa Mar. družbe, ki ima na stotine hčerk posejanih po celi domovini, ki so tolike važnosti za vse versko življenje! "J Zato mladeniči in možje, pridite skupaj in nastopite častno! Zakaj, če se kaj napravlja, se mora narediti dostojno! Mi bi želeli, da pridejo samo moški; vendar ker teh utegne biti premalo, zato je prihod deloma dovoljen tudi dekletom, in sicer tako, da vsaka družba pošlje svojo zastavo in par zastopnic svoje družbe. Naj bi bilo prav mnogo zastavni so vidna znamenja naše mogočne mari-janske organizacije! Namen našega nastopa v Ljubljani je: dati častverski ideji, krščanskemu imenu. S tem, da nastopimo javno in skupno v večjem mestu, kjer se vse klanja modernim bogovom: napredku, mamenu, pohoti; kjer hočejo vedno bolj izpodriniti vsako versko misel, vzeti javnosti ves krščanski značaj, hočemo reči: Mi smo tudi tukaj ! Mi ne izzivamo, mi puščamo vam vašo prostost; imejte vi svoje veselje — našega si pa ne damo vzeti in se ne damo zapreti v katakombe ! Živela verska misel, živel in kraljeval Bog, živela Marija med nami, v sredi naše domovine! — To bodi že naprej miren pa odločen odgovor „Narodu" na njegova zabavljanja ! Krščanski mladeniči in možje skupaj, da dvignete prapor Marijin; naj visoko za-vihra nad belo Ljubljano in vso našo domovino! Ob shodu sv. Veselo je danes na gori, kjer sveta se Ana časti; že zgodaj ob jutranji zčri zvon vabil je semkaj ljudi. Slovesno njen god se praznuje, in romarjev trume hite k dobrotnici svoji vzdihuje ko v stiskah premnogim srce. Razlegaj v čast svete se Ane po krasnem svetišču naš spev, h gorečnosti vernike zbrane naj vnema glasov teh odmev. Pač vsem so neznosne bridkosti, ki polnijo dušo boln6, obilno pa dalo sladkosti nam slavlje te matere bo. s v Tunjicah. Nje čistost je bila krasota pred Bogom in vsemi stvarmi; v molitvi ji sveta samota vrstila življenja je dni. A matere bilo veselje odvzeto ji dvajset je let, spolnile se slednjič ji želje: po njej bil osrečen je svet. Povišana k časti je bila visoki od volje Boga, ko nam je Marijo rodila, kraljico zemlje in neba. Sprejela to vest je presrečna, prinesel jo angelov zbor; zato pa naj čast ji bo večna, ker dala devic nam je vzor! Današnja slovesnost naj lepa poživi nam dušne moči, vsak srce privedi do sklepa, da bolj še to mater časti. Ti daj pa, svetnica velika, ki gledaš iz raja na nas, življenja da tvojega slika nam v zgled bo povsodi ves čas! J. P Belostenski. XXIII. poročilo družbe vednega češčenja v Lavantinski škofiji leta 1905. Mnrgo kristjanov z velikimi težavami in nevarnostmi obiskuje tiste kraje svete dežele, kjer je bil naš božji Zveličar rojen, kjer je trpel in umrl. Nam pa ni treba tako daleko hoditi in se tolikim težavam in nevarnostim izpostavljati, kajti isti Gospod Jezus Kristus, naš Odrešenik, je čisto blizu nas v naših cerkvah, tukaj stanuje vedno med nami v najsvetejšem zakramentu, da nam deli svoje milosti. Presveto Rešnje Telo je naš pričujoči Bog, naš Emanuel, to je: Bog z nami. Kar je Jagnje bnžie na prestolu v nebesih, to je presveto Rešnje Telo za nas na zemlji. Presveto Rešnje Telo je Jezu j Kristus, sam Sin božji, naš lju-beznjivi Odrešenik, ki je pred svojim vnebo-hodom obljubil apostolom rekoč: „N e bom vas zapustil sirot, prišel bom k v a m." (Jan. 14. 18 ) J n g 1 e j t e ! j a z s e m z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 20.) Da, Jezus Kristus je vedno pri nas pričujoč v svoji sveti Cerkvi v presvetem Rešnjem Telesu kot daritev in zakrament. Tukaj nam neprestano deli svojo blagodejno, zdravilno in posvečujočo milost in moč, ki je za njegovega bivanja na zemlji spremljala vsepovsod njegove stopinje. Zato pa je tudi za vsakogar največja sreča, biti ud te svete Cerkve, njegove neveste; in največja nesreča je, biti od nje ločen. Jezus Kristus v presvetem Rešnjem Telesu skoraj bolj razodeva svojo božjo popolnost, kakor je to storil v svojem milostipolnem včlo-večenju. V presvetem Rešnjem Telesu združuje vse dragocene skrivnosti svojega rojstva in življenja, svojega trpljenja in svoje smrti tako-rekoč v eno skrivnost; vso vero, vso ljubezen, vse češčenje, vse nadnaravne milosti in dobrote zedini v eno samo skrivnost, in ta skrivnost je on sam, kakor Bog in človek, z dušo in s telesom, v nebesih in na zemlji, v svojem ve-ličastvu in v svoji ponižnosti kot daritev in zakrament, vsega moljenja vredna hostija, presveto Rešnje Telo na naših altarjih. Zares, prečudežna skrivnost in neskončna dobrota je ta najsvetejši zakrament! Tisti Jezus, katerega angeli v nebesih od obličja do obličja gledajo in molijo, je tukaj pri nas v posvečeni hostiji po svoji božji in človeški naravi pod ponižno podobo kruha pričujoč, da nas razsvetljuje in očiščuje, da nas tolaži v bridkostih in nadlogah, da se z nami druži pri svetem obhajilu ter nam deli svojo milost in večno življenje. Častimo, hvalimo in molimo torej pobožno in dostojno presveto Rešnje Telo, to največjo skrivnost Jezusove ljubezni. To češčenje nam donaša največje koristi, milosti in dobrote: vera v pričujočnost Jezusovo v najsvetejšem zakramentu se oživi in ojači, neveri se pet zajezi, duhovno življenje se obudi; mnogi mlač-neži se vnemajo videč toliko gorečnost in se pridružijo častilcem presvetega Rešnjega Telesa, spoštovanje pred najsvetejšim zakramentom se pomnoži, sveta maša se boljše obiskuje, sveto obhajilo pogosteje in pobožneje piejema; otroci dobe duha molitve in pokorščine, mladina se obvaruje pred nevarnimi in škodljivimi vese licami ter se privadi prav posvečevati dan Gospodov; mladeniči in device zadobe potrebno moč, da čednostno in čisto živijo in se na zakonski stan skrbno in lepo pripravljajo; kjer cvete vedno češčenje, dobita tudi duhovski in redovni stan veliko naraščaja; stariši najdejo v svojih skrbeh in nadlogah pred Najsvetejšim svetovalca in pomočnika, za svoje otroke izprosijo tamkaj blagoslova božjega, v družino pride novo življenje; žalostni in zapuščeni najdejo zvestega prijatelja, grešniki spokornost in usmiljenje, pravični stanovitnost, in vsi, ki stanovitni ostanejo v vednem češčenju, večno življenje, nebesa. Pobožna molitev pred najsvetejšim zakramentom je za vso župnijo vir časne in večne sreče, kajti iz presvetega Rešnjega Telesa prihaja kakor iz solnca luč, toplota in ves blagoslov. Zato pa vabi božji Zveličar vse k sebi, rekoč: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat. 11, 28.) ^Resnično, resnično vam povem: Ako bote očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal." (Jan. 16,28), Vse to nas pač more navdušiti, da svojo pobožnost in ljubezen do Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu obnovimo in podvojimo posebno zdaj, ko je češčenje najsvetejšega zakramenta z adventom leta 1904 v naši škofiji kot večna molitev v obliki 40urne molitve po vseh župnijah uvedena. »Kralju večnosti, neumrljivemu, nevidnemu, samemu Bogu bodi čast in slava vse veke vekov. A m t n." (I. Tim. 1, 17) Po svoji ustanovitvi najsvetejšega zakramenta, reši nas, o Jezus! Društveno delovanje leta 1904. V tem letu je pristopilo družbi 627 novih udov, tako da je sedaj v matični knjigi vpisanih 23.120 družbenikov. Milih darov so družbeniki in drugi dobrotniki poklonili v družbine namene 6406 K 93 v, za katere je družbin odbor gospa s po močjo častitih šolskih sester in družbenic Marijine kongregacije priredil spodaj navedeno cerkveno opravo in pripravo. Pri tem se z vso hvaležnostjo pripomni, da je visokorodna gospa grofinja Marija Nugent roj. Paktvičini družbi podarila blagodušno dve lepi kazuli, dve albi in altarno predgrinjalo. Družba vednega češčenja je do sedaj pod premilim pokroviteljsvom Njih ekscelence prevzvišenega gospoda kneza in škofa Mihaela, našega dobrotljivega Nadpastirja lepo prospe-vala in blagonosno delovala; ter se preponižno zahvaljuje za Njih očetovsko naklonjenost in prosi prepekorno Njihovega nadpastirskega blagoslova za nadaljno uspešno delovanje. Pregled števila društvenih udov in milih darov v družbinem letu 1904, vrejen po dekanija h. Ime dekanije Število Mili darovi udov K 1 h 1 Maribor 1. p. ... 1212 334 05 2 Staritrg..... 680 420 99 3 Celje...... 1443 442 95 4 Kozje...... 1173 233 44 5 Dravsko polje . . . 494 155 11 6 Braslovče .... 592 286 80 7 Konjice..... 2331 322 55 8 Velika nedelja . . . 616 222 56 9 Jarenina ..... 441 173 — 10 Sv. Lenart v Slov. G r. 573 207 01 11 Ljutomer..... 1187 245 13 12 Marenberg .... 381 70 — 13 Maribor desno p. . . 597 236 72 14 Šmarje...... 1628 254 14 15 Nova cerkev . . . 2666 66 41 16 Gornjigrad .... 468 166 65 17 Ptuj...... 1302 405 04 18 Rogatec..... 752 262 90 19 Vuzenice..... 43 61 37 20 Zavrče ..... 538 66 30 21 Šaleška dolina . . . 308 255 50 22 Laško ...... 1056 207 96 23 Videm...... 1888 288 30 24 Slovenska Bistrica . 750 328 20 25 Za družbine knjige in razni dohodki . . — 682 85 Skupno . . 23120 6206 93 V tem letuje družba priredila naslednjo cerkveno opravo: 3 pluvijale, 32 mašnih plaščev, 2 dalmatiki, ,5 vela ali naramnice, 2 plaščeka za ciborij in 6 za spoved, 10 štol za praznike, 7 štol za spoved, 6 belovišnjevih štol, 4 altarne pulte, 4 pogrinjala, 2 altarni blazinki, 32 alb, 17 re-ketov, 112 purifikatorijev, 88 lavabo - prtičev, 38 humeralij, 40 malih in 40 večih korporalij, 4 altarna predgrinjala, 12 pašnikov, 12 rdečih, 12 črnih suknjič za strežnike, 12 roketov za strežnike, 12 rdečih. 12 vijoličnih, 10 črnih golirjev za strežnike, 1 talar za mežnarja, 1 pregrinjalo za prižnico, 2 banderi, 1 mrtvaški prt, 6 mašnih knjig in eno monstranco. Ah, nihče noče pomagati! (Zgodba.) Zbolel je zelo nevarno neki mož, ki si je bil velik del svojega premoženja pridobil po krivici. Čutil je na svojem telesu pekoč ogenj in videl, da se mu bliža smrt z naglimi koraki. Ali vendar ga niso mogli pripraviti, da bi povrnil krivično blago in poravnal škodo. Vsakokrat, kadar je bil o tem govor, je odgovoril: „Kaj bo pa potem z mojimi tremi otroci? Bili bi popolnoma siromašni." Ta odgovor je prišel na ušesa nekemu duhovniku. In ta reče: »Ako bi kdo naznanil bolniku, da imam jaz sredstvo pogasiti oni ogenj; in če me pokliče, tedaj mislim, da ga pregovorim, da bo poravnal krivico." Hitro sporoče bolniku to naročilo, in mož zaprosi takoj, naj pošljejo kar najhitreje po duhovnega. Duhovnik se ni obotavljal kar nič; šel je in bolnik ga je sprejel z veseljem. »Moje sredstvo izdd gotovo", pravi duhovnik, »je čisto preprosto, tudi ne pripravlja nikakih bolečin, le drago je, drago." „Naj stane, kolikor hoče", pravi bolnik, »tisoč, ali pettisoč goldinarjev, mi nikakor ni predrago. V čem pa obstoji?" Vsa umetnost obstoji v tem, da se vlije na ona mesta, katerih se je prijelo vnetje, nekoliko maščobe živega človeka. Ni treba mnogo. Če se le kdo dobi, ki bi hotel za pettisoč goldinarjev vsaj četrt ure držati roko v ognju, pa bi zadostovalo. „Ah", pravi bolnik, „zelo dvomim, da bi se dobil kdo, ki bi hotel to za me storiti." „Le pogum!" odvrne duhovnik, »vi ne veste, kako udani so vam vaši sinovi, ker jim zapustite toliko premoženje. Pokličite starejšega sina; on vas ljubi, kajti določen je za dediča! Recite mu: „Ti lahko rešiš svojemu očetu življenje, ako držiš nekoliko časa roko nad ognjem." Upam, da bo to storil. Ako bi se pa obotavljal, tedaj poskusite drugega; ako bi tudi ta ne hotel, tretjega; in obljubite onemu, ki to stori, celo dedščino." Sinovi pridejo. Vsem trem po vrsti je bila stavljena ponudba; toda —nobeden je ne sprejme. „Oče vendar ne morejo na kaj takega resno misliti!" zakličejo in ga zapuste---- „Ne morem vas razumeti", pravi nato dušni pastir bolniku, „da hočete za take otroke izgubiti svoje telo in svojo dušo, da bi trpeli večno v peklenskem ognju! Kolika ne-spamet, ko vaši sinovi niti bolečin zemeljskega ognja samo malo časa nočejo prenašati, da bi vas ozdravili in vam rešili zemeljsko življenje!" „Prav imate", pristavi bolnik, „odprli ste mi oči. Naj pošljejo po notarja. Vi, častiti gospod, pa me med tem časom izpovejte." Po naročilu svojega spovednika je poskusil poravnati vse krivice, kolikor mu je bilo le mogoče, in ni gledal več nato, kaj bo z njegovimi otroci. * Podučna zgodbica za one, ki imajo krivične premoženje. Že neki pregovor pravi: Krivično blago kliče po svojem gospodarju. Sili tedaj preč od krivičnega gospodarja v prave roke lastnikove. Tudi sreče in blagoslova ne prinaša krivično blago, vsaj pravi zopet pregovor: En krivičen vinar sne deset pravičnih in: Kakor pridobljeno, tako izgubljeno ali: Kakor na kup tako s kupa. Oče oderuh, sin zapravljivec. Ta se dogaja večkrat. Kamor seže kletev zatiranih, ne more rositi nebeški blagoslov. Posebno pa kličejo solze vdov in sirot, ki jih povzročajo oderuhi, po maščevanju božjem. In Bog jih posluša ter se maščuje. Mnogo jih je, ki pravijo: „Kako hočem krivično blago povrniti, kaj bo pa iz mojih otrok ?!" - Ubožni bodo otroci tako ali tako, Ako povrneš, tedaj odvzameš svojim otrokom prokletstvo in jim pripraviš blagoslov. Ako pa ne daš nazaj, tedaj jih pripelje ravno prokletstvo v uboštvo. V prvem slučaju gre hitrejše, pa z blagoslovom, v drugem počasneje in s težavami. Tu naj bi si zapomnil dobro vsak, kdor je kaj prizadet. Različna usoda premaganih. Brate v duhu se preseli onkraj širnega morja, glej, v Mandžurijski deželi bojne čete sred polja! Že je zemljo napojila bojnikov junaška kri; pa sovragov močnih sila vedno še naprej besni. Glej okrog, povsod grobovi! Tu junaki hrabri spe; nad grobovjem pa topovi pretresljivo še bobne. Mesto se za mestom ruši; a — ne vidiš tu gorja, kot ga eni sami duši grozni smrtni greh zada. Kogar tu sovražnik zmaga, izkopa mu časen grob; žrtve dušnega sovraga v večnem brezdnu bo pokop. Br. Gervazij. Krščanska miloščina. Za mesec avgust je priporočen v molitev namen: krščanska dobrosrčnost Da ta namen nekoliko opišemo in priporočimo, v te objavljamo tukaj spis z naslovom „krščanska miloščina", ki ga je nam poslal — z drugimi spisi vred — star častit gospod iz Ljubljane, ki je splošno znan po svoji dobrodelnosti. Saj miloščina (radodarnost) je isto, kar „dobro-srčnost". Miloščina namreč prihaja iz dobrega srca, — iz dobrosrčnosti. Pri samostanu smo. Na kamniti klopi ob steni sedi uboga žalostna mati. Bridkost razodeva njeno obličje. Skrbi jo otrok, ki mirno počiva v njenem naročji; dečka, ki tako nedolžno gleda v ljubo mater, ne bodo dolgo nosile njene roke, ki ga z vso ljubeznijo ob- jemajo. Od hiše do hiše mora prositi miloščine. Zase bi tega ne storila Raje bi si z delom kruh služila. Pa sedaj si ne more drugače pomagati. Mož ji je umrl. Iz stanovanja so jo izgnali, ker ni mogla plačati stanevnine. Ves denar ji je pešel za zdravnike in zdravila Služiti ne more, ker ima otroke, ki potrebujejo odreje, obleke in živeža Kaj ji je početi? Prositi mora. Hudo ji je tudi sprejeti dar, ki se ji podari iz ljubezni, ali silno jo zabol<, če mora si šati zmerjanje, zaničevanje in zasmehovanje. Mnogo je prestala, preden je bila polna vreča, ki zraven nje na tleh leži. V tolažbo ji je starejša hči, ki ji pomaga kjerkoli ji more in ki bo kmalu že kaj zaslužila. Sedaj pozvoni hčerka pri samostanskih vratih. Saj ve, da tukaj vselej kaj gorkega dobi. Prijazni vratar pride, lep« govori z ubogimi, se vrne in zopet pride in prinese skledo gorke juhe, po kateri deklica seže z obema r »kama. Materi se vidi hvaležnost v očeh. Vratar podeli mili dar s prijaznim obrazom, ker ve, da v lačnih otrocih Jezusa nasituje. Morebiti komu ni prav, da milujem berače. Pa ne milujem tistih beračev, ki jim je beračija obrtnija, ki iz lenobe nočejo delati. Z nejevoljo beremo, koPko nese ta nbrtniia na priliko v Parizu, prekanjenim g-l.uL.m, ki j.miju ped poro resnično potrebnim. Pa pri današnji revščini ne moremo dovolj povdarjati, da krščanska fjubezen mora olje in vino vlivati v rane bolne človeške družbe, da se pomaga najhujšemu uboštvu. V današnjih časih omike in napredovanja pa tudi najobilnejša miloščina, največja darežljivost pravičnih ne more revščine popolnoma odpraviti. V srednjem veku je bilo to drugače. V tistem času niso poznali tako splošne revščine, kakoršna je dan današnji, in za posamne resnično ubožne je skrbela Cerkev po raznih zavodih, in bogatini s pravo krščansko radodarnostjo. Lepo govori o tem Ivan plemeniti Vaj s v svoji občni zgodovini: „ Prav veliko siromaštvo ni bilo nevarno obstanku vse človeške družbe, kakor dan danes. Vera je nagibala srca bogatim in ubogim k blagim in soglasnim čutilom, in je odpravljala v bogatih napuh, v ubogih pa sovraštvo in nevoščljivost. Cerkev je bila velika naprava ubogim, za katere se je skrbelo tako velikodušno in tako ljubeznivo, da naša oskrbništva in društva za uboge so le senca proti onim v srednjem veku. Samostan Klunji sam je semtertje hranil 17.000 revežev na dan. Cerkev je bila bogata, pa je oskrbovala zemeljsko imetje le revežem vprid. „Zavoljo Boga dajati ne stori človeka ubozega", pravi pregovor Cerkveno premoženje, e katerem se tako nečastno govori, je bil studenec, iz katerega je zajemal ubožec, potok, ki je ves dotični kraj napajal in mu rodovitnost dajal. Velike železne blagajnice sedanjih brezsrčnih nekrščanskih bogatinov so pa brezna, v katera se staka narodno premoženje v tem, ko je vsa okolica prava puščava kakor pri mrtvem morju. Tukaj ne bomo razkladali, kako bi mogla pomagati kiščanska država v po- razumljenji s Cerkvijo; le kar je posamnemu mogoče z ljubeznijo in dobrodelnostjo pomagati k polajšanju splošnih rev in nadlog, hočemo tukaj navesti. Zgledi imajo v tem večjo moč, kakor same besede. Veliki zgodovinar Janez Jan sen seje posebno odlikoval s tiho, veselo radodarnostjo. O njegovem življenji piše L. Pastor: „Zase je bil zelo varčen, ubogim, bolnikom in dobrodelnim zavodom je pa dajal prav obilne dari. Skrbel je pa, da je njegova dobrodelnost na tihem ostala. „Molči o tem", je vselej pristavil, kadar je delil miloščino po prijateljih. In kako lepo je ravnal z reveži! Obnašal se je v tej zadevi po besedah nabožne knjige iz 14. stoletja, ki so mu bile podlaga za govor v društvu sv. Vincencija: „Ubozih ne smemo le gledati s telesnimi, ampak z duhovnim očmi, in sploh moramo imeti trdno vero v vrednost revežev in prisrčno ljubezen do njih". Največje veselje v poslednjih letih mu je bilo nabiranje milih darov za uboge zapuščene otroke. Via ne j, pobožni župnik arski, je dajal najlepši zgled, kako je skrbeti za reveže. Ljubil jih je, ker jih je Gospod Jezus Kristus tolikanj ljubil. Njegovo premoženje je bilo le ubogim vprid. Ko se je nekdaj dolžnik obotavljal vrniti izposojeni denar, ter se je izgovarjal, da župnik ne potrebuje denarja, je rekel Vianej: „Dolžnik misli, da ne potrebujem denarja, in vendar je že sv. Martin pred dušmi, ko moram več ko tridesetim plačati stanovnino." V veliko milost si je štel, da je mogel dajati miloščino, in je tudi ravnal v tem duhu, tako da se je velikokrat znebil najpotrebnejših reči. Mnogokrat je prodal obleko in omizje in je dal rjuhe in prtiče ubogim; enkrat je sezul čevlje in no-govice, in jih je dal beraču, ki je prišel po cesti bos in krvaveč. Nehvaležnost ga ni zdražila. „Ako daješ zavoljo sveta, imaš prav, če se pritožuješ zaradi premajhne hvaležnosti; ako pa dobro delaš zaradi Boga, kaj je na tem, če so ti ubogi hvaležni ali ne?" Navesti hočem še prav dobrotljivega vratarja, zveličanega G er ar da Majela. Prostora zmanjkuje za natančneje popisovanje njegove radodarnosti. Pravilo, po katerem se je ravnal, hočem tukaj pristaviti: „Za reveža moramo vse darovati; revež je prava podoba Jezusa Kristusa", ali kakor je še bistreje rekel: »Najsvetejši zakrament je nevidni Kristus; ubogi bolnik pa je zopet oživljeni Kristus." Taki zgledi nas nagibajo k usmiljenju do ubozih, kateri so res potrebni; nas vnemajo, da razodevamo usmiljenje v dejanji, kjerkoli moremo. Posebno nas spodbuja k dejanskemu usmiljenju misel, da smo s tem podobni ljubemu Jezusu, o katerem pravi sveti evangelij, da je hodil po svoji domači deželi in „dobrote delil." V tolažbo. Dne 9. junija 1881 je umrl v Parizu znamenit katoliški pisatelj Alojzij Gaston pl. Se-gur (Segir) kanonik pri sv. Denisu in hišni prelat sv. očeta. Kmalu potem, k* je postal duhovnik, ga je zadela huda nesreča: — oslepel je. A vse to ga ni oviralo v njegovem delovanju; neprenehoma se je trudil in delal za zveličanje duš. Kdor ne ve, da je bil ta mož slep, pa prebira njegove mnogoštevilne duhovite spise, bi skcro ne vrjel, da je bil res slep. Le v enem oziru je bila slepota zanj hud udarec: pobožni Segur zaradi tega ni mogel tolikrat in tako goreče obiskovati ljubezni-polnega Jezusovega Srca v presv. Zakramentu, kakor je bil navajen doslej. Edino to ga je prav močno žalostilo. L. 1856 se poda v Rim, da bi si izprosil od sv. očeta Pija IX. dovoljenje, da sme imeti najsv. Zakrament doma v svoji hiši. Tako dovoljenje se da le redkekedaj; tudi njemu je sv. oče izpočetka prošnjo odbil. Ko se pa sv. oče ozre v prosivca, ko zapazi globoko žalost nesrečnega duhovnika, tedaj se mu omeči njegovo očetovsko srce. Ljudomili Pij IX. objame slepega duhovnika, pritisne ga na srce in mu govori: »Dovolim ti, moj sin, le imej presv. Zakrament v tolažbo." Kdo bo popisal veselje presrečnega duhovnika ! Presrčno se zahvali sv. očetu za podeljeno milost in odide nazaj na Francoske. Doma ukaže napraviti prekrasno kapelico in nad vratica pri tabernaklju veli zapisati besede sv. očeta: „V tolažbo". V tej kapelici je preživel potem večji del svojega življenja; večkrat je dejal: „Za tri reči hvalim Boga vsak dan: prvič, da sem duhovnik, drugič, da sem slep, in tretjič da imam najsv Zakrament pri sebi." „V tolažbo!" Ta napis lahko bereš zapisan z nevidnimi črkami nad vsakim taber-nakeljem : gospoda ga vidi v ponosni mestni cerkvi ravno tako kakor kmetic v preprosti vaški cerkvici. Saj je naš Jezus povsod le zato pričujoč, da nas tolaži v nadlogah in da nam pomaga v trpljenju. Če si pa brez tolažbe, je to tvoja krivda ; usmiljeno Srce Jezusovo je tudi za-te odprto, le zaupno se obrni k Jezusu in začutil boš moč božje ljubezni, in moč njegove tolažbe. Svojim učenkam. Kratko je, kar zadnjič zrla vam k slovesu sem v oko, senca ni ga še zastrla, bilo jasno je, lep6. Sreča v njem je kraljevala, in krog usten liki cvet se nedolžnost je smehljala, znak na čelu bil je svet. Vaš pogled, odkrit in jasen, mi je pričal dan na dan, da še v srcu raj je krasen, lilij cvet da ni steptan. In odšle ste v svet, v daljavo, ena sem in ena tje, meni pa je všlo v višavo: „Angel božji, čuvaj vse! Spremljaj jih na pota nova, varuj, brani jih nezgod, daj jim sreče, blagoslova, angelj, ščiti jih povsod!" Željo to, učenke drage, nosim v srcu, jo gojim, da ostale dobre, blage bi mi vse, le to želim. Z radostjo pogled uprla sleharni bom spet v oko; če nedolžnost v njem bom zrla, sreča moja polna bo. S. Elizabeta. Za naše fante. ''///'"/['•ss*"**^* Fantje, danes vam zopet govori eden vaših tovarišev, gorenjski fant. Govori tako lepo, tako krepko, da urednik „Bogoljuba" ne zna tako. Poslušajte ga torej, kaj vam govori: Mojim tovarišem! Le enkrat se lepo živi, ko mlada v žilah teče kri. Jos. Stritar. Veste, tovarši moji, predragi in preljubi! Mi sedaj živimo v oni srečni dobi našega življenja, ko se lepo živi, saj nam se še pretaka po žilah mlada kri. Ali to lepo življenje si fantje le preradi po svoje razlagamo.. . Tako se marsikateremu dozdeva predolgo časno, biti v nedeljo popoldne doma, pa gre v gostilno. To bi seveda ne bilo nič napačnega, ko bi fant vedel, kedaj je treba iti domov in opraviti rožnivenec, potem pa iti spat. — In tako pijejo pozno v noč, pa pozabijo, da jih doma stariši težko pričakujejo. Pa pijejo in pijejo in se po svoje zabavajo. Med tem pa le prerado pride do prepira. In takrat še najbolj pametno ravnajo eni, kateri se spomnijo pregovora, ki pravi: „Kdor teče, ima zdravo pleče". (Pa da ga tudi spolnijo!) Drugi pa v svoji navdušenosti — seveda napačni — določijo za porotnike pesti, za sodnika pa nož... Seveda, potem po zaporih pa ni nič »dolgčas* (!) Oni, ki so v „bitki" padli in ranjeni bili, pa doma ali v bolnišnici zdihujejo in imajo „krajčasB, kot bi bili pa takrat lepo doma ostali in kaj koristnega brali. In sedaj imajo čas premišljevati,-da se le takrat lepo živi, (to je: veselo, zadovoljno itd.), ko po žilah teče mlada, pa tudi mirna kri. Zatorej, tovarši moji! bodimo pametni in varujmo se pijanosti, posebno žganjepitja. Žganje ni za »fest" fante, ampak za kakšne strgane barabe in cigane. Pa še tisti bi nehali barabe biti, ko bi žganje pustili. Bogu in Mariji bi pa še najbolj ustregli, če bi se iz ljubezni do Boga zdržali sploh vsake alkc h lne pijače. Seveda je to za marsikaterega malo težavno. A žganja zdržati se, to lahko stori vsak fant. Kateri so pravi fintje, da se tudi kaj postavijo, se bodo tudi žganja res zdržali kc t najhujšega strupa. Odslej naprej naj velja med nami za korenjaka le tisti, ki žganja še pokusi ne; vsi drugi naj veljajo za strahopetce, ki mislijo, da brez njega živeti ne merejo, kaj šele se kaj postaviti! Pa pravijo nekateri, da brez žganja delati ne morejo; kako so pa takrat ljudje mogli delati, ko žganja še poznali niso!? Zatorej fantje! le korajžo pa pogum, pa dajmo žganju enkrat za vselej slovo! Pa tudi druge pijače vživajmo le zmerno, kakor pravijo škof Slonšek: Vodo zdravo rajši pijmo, Vina za potrebo vžijmo! Dobri Bog nam vina dal, Žganje si je pa vrag izbral. Gorenjski fant. Dvestoletnica Marijine božje poti v Kropi. V čast preljube matere Marije in v izpod-budo bravcem „Bogoljuba" naj nam bo dovoljeno popisali obširneje to lepo slavnost v Kropi na Gorenjskem. Dne 22 rožnika 1. 1705. našlo je 7 majhnih fantičev podobico »Marije milostljivega srca" v gozdu. Ker se je kmalu zgodilo več čudežev, rastla je pri ljudstvu od dne do dne bolj ljubezen do te čudodelne podobice, in sezidali so kapel'CO. Toda ta kapelica jim je bila premajhna. Že leta 1713. je stala na mestu prejšnje majhne kapelice prostorna cerkev, katero pa še dandanes Kroparji „k a p e 1 i c o" imenujejo. Ta kapelica je bila v dneh od 30. junija do 2. julija priča, kako odkritosrčne častivce ima Marija. Slovesno ozaljšan je bil trg Kropa, mlaj se je vrstil ob mlaju, s hiš so plapolale zastave, posebno krasno sta pa bili ozaljšani obe cerkvi Kar zazvone na dan sv. Petra in Pavla zvonovi v znamenje, da pelje domač;n g. Simon Zupan, župnik na Ježici, na novo ozaljšano Marijino podobo. Vse ljudstvo je vrelo skupaj pred slavolok in s solznimi očmi je poslušalo, kako je domači gospod župnik Fr. Hoenigmann z občinskim odborom sprejel podobo. Med mogočnim zvonenjem in molitvijo je šla potem procesija proti kapelici. Tu je č. gospod Zupan povedal, kako je podobo: sprejel. Domačin in posestnik v Ljubljani, g. Simon Gašperšič mu jo je s parom konj pripeljal na kolodvor. Naj bi bil ta rojak vzgled spoštovanja do Marije! Prihodnje tri dni se je vršila prava po božnost. Vsak dan so bili trije cerkveni govori. Duhovnikov se je udeležilo te pobožnosti 17, med njimi 7 domačinov. Z veliko vstrajnostjo se je udeleževalo ljudstvo, tako da jih je bilo v teh treh dnevih čez 900 obhajanih. V saboto se je pa slavnost še povečala. G. župan je pošiljal in pošiljal prošnje za streljanje, in v saboto, ko je zagromel prvi topič v čast Marijino, vstrepetalo je srce vsakega Kroparja in hvaležno se je obrnil vsak proti kapelici ter vzdihnil: Saj zaslužiš to čast, o Marija! Krasna je bila razsvetljava v saboto zvečer. Požarna bramba, na čelu ji župan, korakala je z lampijoni na hribček h kapelici. Tam so zažigali umetalni ogenj in švigale so rakete v dolino. Pa tudi trg se je posvetil sedaj v rdeči, sedaj v modri svetlobi, dk, celo farni zvonik je izkazal čast kapebc', ker tudi on je bil krasno razsvetljen. Vmes so pa pokali topiči, zvonovi zvonili in klicev : „Zivio Marija" ni bilo konca. V nedeljo zjutraj pripeljala sta gospoda župnika iz Ovsiš in Bohinjske Bele svoje fa. rane v procesiji V nedeljo popoldat je bila pa slavnostna procesija, katero je vodil g. dekan radoljški, in sklep tridnevnice. Nad 2000 ljudi se je udeležilo slavnostnega obhoda in štiri društva z zastavami so poveličevala procesijo. Vkljub neznosni vročini so rekli ljudje, ko je minilo: Škoda, da vse mine! Naj nam bo na tem mestu dovoljeno, da se vsem, ki so pomagali k tej Marijini slav-nosti, iz dna srca zahvaljujemo. Marija naj jim bo plačnica! Zlasti pa smo dolžni hvalo domačemu g. župniku Hoenigmannu. Kakor nam Kroparjem ne bodo nikdar izginili iz spomina ti dnevi, tako tudi ne bomo pozabili dobrot, ki nam jih je storil za časa svojega župnikovanja pri nas. Bog naj ga nam ohrani; ohrani naj nam pa tudi ljubezen do Marije! Slište, slište, V nedeljo, dnč 16. julija leta 1905, je bila prva nova maša na Kranjskem — in sicer v Moravčah — pri kateri novomašnik ni pokusil vina (ne kake druge opojne pijače) razven pri sv. maši. Pa tudi novomašni pridigar, katerega je pridiga v natlačeni cerkvi precej močno pogrela, se je hladil in krepčal s samo ljubo vodo. In tudi več mladih gospodov je bilo na svatovščini, ki so samo čisti vodi hvalo peli. Zakaj tudi v ljubljanskem semenišču so jeli nekateri gospodje štrajkati, da nočejo več vina piti (!) — Pri vsem tem je bilo pa na novi maši zelo veselo. :aj bo iz tega! Kaj bo iz tega, če bo ta reč šla naprej, se bt> marsikdo skrbljivo poprašal, ko bo slišal v teh doslej neslišanih novicah. Kaj bo iz tega ?! Potolažite se, dragi moji, ki ste v skrbeh zaraditega; potolažite se, in nemojte se bati! Tistih namreč, ki ga preveč pijejo, je še vedno desettisočkrat več kakor teh, ki ga ne pijejo. Kadar bodo ti nehali preveč piti, bedo pa uni z o pet z ačeli, in tako se bo — svet zopet lepo zravnal. V Rimu so zmagali pri občinskih volitvah katoličani združeni z monarhisti. Zmagali so katoličani tudi v mnogih drugih večjih mestih. — Prijatelji pokojnega papeža Leona XIII. so mu postav.li v cerkvi sv. Karola spominsko ploščo z njegovo podobo narejeno iz marmorja. Marijacelsko romanje. Dunajski apostol jezuit p. Abel je kakor vsako leto tako tudi lttos peljal na božjo pot v Mariacel nad 2000 katoliških mož. Došlo je tja mnogo romarjev tudi s Koroške in Štajerske. Poslali so brzojavne pozdrave sv. očetu, cesarju, prestolonasledniku Franc Ferdinandu in raznim drugim dostojanstvenikom, ki so se prisrčno zahvalili. Dunajski katoliški shod, ki se bo vršil sredi meseca novembra obeta biti jako velik. Iz vseh škofij avstrijskih je pričakovati velike udeležbe. Tudi iz Kranjske pojde tja posebno odposlanstvo. Izgnane francoske redovnice, ki so se naselile po Belgijskem, trpe ondi hudo lakoto. Grof Saluces, ki se je povrnil iz pregnanstva na Francosko, je opisoval na nekem shodu bedo teh izgnanih redovnic, katere je obiskal. V nekem samostanu blizu Litiha je umrlo lakote šest redovnic. Ostro je bičal neusmiljeno francosko vlado, ki je pregnala svoje državljane in jih pusti v tujini lakote umirati. Na Bavarskem so se vršile pred par tedni volitve v zbornico. Vse liberalne stranke so se združile, da vržejo katoličane. A delali so račun brez krčmarja. Takega poraza liberalci že dolgo niso doživeli kot pri teh volitvah. Katoličani so dobili 102 poslancev, pridobili jih 19, združeni liberalci so jih z največjo sile in zvijačo obdržali 42, izgubili so jih 18. Dva pogumna duhovnika. Katoliški duhovnik Peter Durand, voditelj sirotišnice in njegov brat Karol, župnik v Riankurtu na Francoskem sta se sprehajala pred dnevi «b reki Mami. Naenkrat opazita, da je padel nek deček v vode. Duhovnik Durand se takoj vrže v reko, da ga reši, toda pri tem skoku se mu udere kri in takoj izgine pod vodo. Njegovega brata, ki je hitel v reko, da ga reši, pa zadene kap na možgane in utone. Dečka se je po- srečilo rešiti Duhovnika brati so mrtvega potegnili iz reke. Mladeniško društvo za nravno in čed-nostno življenje so ustanovili v Rimu. Člani tega društva se morajo zavezati, da bodo vedno , čednostno živeli, da ne bodo nikdar izprego-vorili nespodobnih besed, nikdar kleli, ne pohajali v kavarne in gledišča, kjer se vrše nesramne predstave, da ne bodo občevali z ne-nravnimi družinami, ne bodo čitali nesramnih knjig in časopisov, ali si nabavili podob in kipov, ki žalijo čistost in sramežljivost. Člani, sami mladeniči, bodo prirejali predavanja in izdajali časopis, ki bo izhajal vsak mesec. Ko bi hoteli tudi naši mladeniči posnemati člane tega društva! Nesreča v sirotišnici. Brzojav je poročal te dni: V Fesmo se je med sveto mašo udri tlak v kapelici za sirote in uboge. 16 žensk je mrtvih, 32 hudo ranjenih. Zgodilo se je to takole: Dekl ce iz sirotišnice v Fesmo blizu Askoli se udeleže vsako jutro sv. maše v en-dotni kapelici. Pretečeno nedeljo se tam ob hajali službo božjo prav slovesno. V kapelici je bilo zbranih do 69 oseb. Ta leži v prvem nadstropju. Ko je pristopil mašnik k oltarju in začel brati sveto mašo, začujejo zunaj stoječi neko skrivnostno hreščanje. Ob enem pa se zasliši po mestu strašno vpitje. Strop sa je udri in potegnil za seboj deklice in redovnice in duhovnika z oltarjem. Nesreča pa še ni bila pri kraju. Vskd velike teže so se udrla tla tudi v pritličju in osebe s kamni in tramovi so popadale v globoko klet. Ljudstvo je prihitelo takej na kraj nesreče Iz globočine kleti so prihajali žalostni in obupni glasevi, da se je množice polotil velik strah in greza. Meščani in vojaštvo vse je hitelo reševat nesrečne in po mnogem trudu in naporu so iz razvalin privlekli 16 mrtvih in 32 ranjenih. Svetniki sv. Cerkve. Med 81 svetniki, ki so bili proglašeni r 19. stoletju, nahajamo 55 redovnikov, med temi 21 frančiškanov, sedem servitov, sedem jezuitov, tri avguštince, en redemptorist, en kapucin in dva dominikanca. Število blaženih znaša okrog 400. Napadi na vladajoče osebe se zadnji čas pogosto vrše. V Parizu so napadli katoliškega španskega kralja A'fonza, katerega je pa Bog čudovito obdaroval. — V Atenah je napadalec umoril ministerskega predsednika Ddianija; v petek je nek zločinec vrgel bembo proti turškemu sultanu, ko se je vračal iz molivnice. Oital je nepoškodovan. Premilostni gospod knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič se je odpeljal v ponedeljek v Gornji Grad, kjer ostane 10 dni. Duhovske zadeve s Koroške. Č g. A. Jelene c je nastavljen v Svečah v Rožni dolini, Jožef Linasi v Šmihelu pri Pli-berku. Z