sociološke študije
JAN MAKAROVIČ
Podobnost in različnost ter logika družbenega razvoja
Darvinistični pristop k problemom družbenega razvoja
a) Podobnost kot temeljni ekološki problem
Ekološka kriza, s katero smo danes prisiljeni živeti, ima nedvomno tudi svojo pedagoško funkcijo. Opozarja nas namreč, da ljudje končno le nismo čisti duhovi, ampak predvsem biološka bilja, in da živimo v fizičnem, materialnem okolju. Da človeške skupnosti niso sestavljene iz nekakšnih abstraktnih državljanov ali občanov, temveč iz živih fizičnih organizmov. In da ni modernemu sociologu Charles Darwin nič manj pomemben učitelj kot Kari Marx.
Toda česa se pravzaprav lahko naučimo od Darvvina? Kako nam lahko biologija pomaga pri razumevanju in odpravljanju ekološke krize, v katero smo se zapletli?
Probleme, s katerimi se srečuje neko živo bitje, lahko razvrstimo v dve skupini. Na eni strani se sreča s problemom lastne prilagojenosti razmeram v svojem okolju, na drugi pa s problemom drugih živih bitij, ki živijo v istem okolju in konkurirajo za iste naravne vire. Ta dva problema sta povsem različne narave. V prvem primeru gre namreč za interakcijo med organizmom in okoljem, v drugem pa za vzporedno akcijo različnih organizmov. V prvem primeru predpostavljamo vedno neko različnost med organizmom in okoljem, ki omogoča interakcijo, v drugem pa nasprotno predpostavljamo podobnost organizmov, ki sestoji vsaj v tem. da tekmujejo za iste naravne vire. Ta podobnost je največja seveda med pripadniki ene in iste vrste, zato je tudi konkurenca največja prav znotraj posamezne vrste, ne pa med različnimi vrstami.
Vzemimo za primer trop divjih zajcev, ki se gostijo na kmetovem zelniku! Ti zajci so seveda konkurenca kmetu, ki želi tudi sam pojesti tisto zelje ali pa ga prodali na trgu. Podobno so konkurenca tudi drugim rastlinojcdccm. ki jim gre zelje v slast in se ga skušajo polastiti - bodisi po legalni, bodisi po nelegalni poti. Predvsem pa so seveda konkurenca sami sebi. kajti čim več zelja bo pospravil posamezni zajec, tem manj ga bo ostalo za druge.
Nasprotno pa zajec ne konkurira z volkom, ki ga zelje pač ne zanima. Nasprotno, volk je celo zajčev zaveznik, kajti čim bolj bo razredčil zajčji rod. tem več zelja bo ostalo za njega samega - razen seveda, če bo po nesrečnem naključju on sam končal v volčjih čeljustih. Morda to zveni cinično, toda tak je pač neizprosni zakon narave.
Odnosi med zajci in volkovi so torej s tega vidika diametralno nasprotni našemu običajnemu pojmovanju Izkaže se namreč, da zajec ni zaveznik drugemu zajcu, temveč njegov nasprotnik in da volk ni zajčev sovražnik, temveč njegov zaveznik. Seveda pa gre v obeh primerih šele za indirektno posledico dejstva, da so si posamezni zajci med seboj podobni in zato konkurirajo za iste naravne vire. Če nas zanimajo direktni odnosi med zajci in volkovi, pa je seveda očitno, da so ti odnosi antagonistični, kajti volk skuša seveda požreti zajca, zajec pa mu skuša ubežati.
Kaj pa direktni odnosi med zajci samimi? Doslej smo namreč govorili samo o indirektnih odnosih med njimi, se pravi o tistih, ki izhajajo iz vzporednega učinkovanja posameznih zajcev z njihovim okoljem. Vemo pa kajpada, da se vzpostavljajo med njimi tudi direktni
odnosi, čc sc denimo družno odpravijo v zelnik in se pri tem medsebojno opozarjajo na nevarnost, ki jim preti od volka ali kmeta. Toda take oblike kooperacije seveda predpostavljajo različne funkcije, ki jih opravljajo posamezni zajci. Podobno kot predpostavlja direktni antagonizem med zajci in volkovi neko različnost med zajci in volkovi, predpostavlja tudi direktna kooperacija med zajci neko različnost med zajci samimi. Podobno kot direktni antagonizem. predpostavlja tudi direktno zavezništvo različnost. In obratno: čc izhaja iz podobnosti zajcev antagonizem med njimi, izhaja iz njihove različnosti njihovo zavezništvo. Seveda pa gre v prvem primeru za indirektne, v drugem pa za direktne odnose med njimi (prim, skico 1).
Ti temeljni biološki odnosi tvorijo okvir, v katerem je prišlo tudi do nastanka človeka. Seveda pa je bila najprej potrebna čisto posebna konstalacija teh odnosov, in k temu problemu sedaj prihajamo.
Skica 1: Zavezništvo in antagonizem med zajci in volkovi
ZAJCI MED SEBOJ
	Posredni antagoni-	Neposredno zavez-
	zem, ki temelji na	ništvo, ki temelji na
S UJ	podobnosti zajcev:	razlikah med zajci:
	zajci kot konku-	zajec kot pomočnik
N Z O	renti.	drugemu zajcu.
o < H z	Neposredni antago-	Posredno zavezni-
<	nizem med zajci in	štvo med volkom in
	volkovi, ki temelji	zajcem, ki temelji
	na razlikah med	na podobnosti med
	obojimi: volk požre	zajci: volk požre
	zajca.	drugega zajca.
ZAJCI IN VOLKOVI
b) Humanizacija kot spiritualizacija
Kot ugotavlja Leslie White, je človek med živimi bitji enkraten zaradi tega. ker poseduje kulturo, ki temelji na njegovi sposobnosti simbolizaaje (White 1959:3). Čc to drži. pa lahko kajpada domnevamo, da je bila enkratna tudi situacija, ki je izzvala nastanek te sposobnosti, fn kakšna je bila ta situacija?
Podobno kot drugi sesalci, je tudi človek otrok zemeljskega novega veka. v katerem se pojavljajo pogoste in večkrat surove klimatske spremembe. V tem oziru se zemeljski novi vek izrazito razlikuje od srednjega, kjer vlada skozi celih sto milijonov let bolj ali manj stalno, toplo in vlažno, skratka neizzivalno podnebje, idealno za razvoj ogromnih, vendar ne
posebno bistrih kuščarjev. Človekovi predniki so živeli v precej drugačnih, mnogo bolj trdih razmerah, saj so se morali spopasti najprej z izzivom sušnega pliocena. naio pa s Štirimi sunki strahotnih ledenih dob. Pliocenske klimatske spremembe so prisilile primata, ki jc bil dotlej idealno prilagojen na življenje v gozdu, da sc je znašel v suhi stepi in se začel prehranjevati z lovom Pa tudi ledene dobe so v glavnem uničile vcgctacijo. ki bi mu sicer služila za prehrano, zato je bil zanj edini izhod lov na velike sesalce. Do vseh leh sprememb je prišlo izredno hitro, vendar mu jc prilagoditev uspela, predvsem zahvaljujoč ime-lektu. ki so ga razvili že njegovi predniki v svojem prejšnjem okolju. Obenem pa jc povzročila ravno hitrost tc prilagoditve nove probleme, ki jih čuti človeštvo še danes.
Antropologi ne poudarjajo brez razloga, da jc bil ravno lovski način življenja eden najpomembnejših dejavnikov, ki so pripeljali do človekove družbenosti, saj jc nujno spodbujal kooperacijo, predvsem med odraslimi samci: »Zasledovanje visoke divjadi je zahtevalo novo vrsto sodelovanja. Odrasli sama. ki so v splošnem najmanj družabni člani družine, so morali strateško načrtovati in deliti svoj plen med seboj in z ne-lovci. ki so ostali v bivalni bazi« (Pfeiffer 1972:15). Inicrakcijc med posamezniki so sc zgostile, predvsem iz dveh razlogov. Po eni strani jc zahteval učinkovit lov dovolj veliko skupino, po drugi pa širši teritorij, kot ga sicer potrebujejo rastlinojedi primati. Povprečna skupina, v kakršni je živel prazgodovinski človek, jc štela morda kakih 25 oseb in potrebovala za svoje preživljanje 130 do 39(1 tisoč hektarov ozemlja. To o/cmlje jc približno enako tistemu, ki ga potrebuje krdelo volkov, vendar jc naša skupina mnogo večja od volčjega krdela in se približuje velikosti, ki jo srečamo pri nekaterih drugih primatih. Interakcije med člani skupine so morale biti torej razmeroma pogoste, hkrali pa so morale bili pogoste tudi interakcije z drugimi skupinami, kajti sleherna skupina je potrebovala dovolj obsežen lovski revir. Kot je navada pri mesojedcih, jc človek odločno branil mejo svojega teritorija - odločneje kot to siccr počno rastlinojedi primali (prim. Fox 1488:184). Skupine so se tako izrivale med seboj in očilno jc prav to eden glavnih razlogov, zakaj se je človeštvo tako naglo razselilo po vsej Zemlji.
Ko govorimo o interakcijah, pa seveda ne smemo pozabiti, da jc sleherna interakcija dvorezen meč. Cim večje je število interakcij, tem večja je namreč tudi možnost konfliktov. Obenem pa je verjetnost konfliktov tem večja, čim večja jc podobnost interesov pripadnikov skupine, se pravi, v čim večji meri sc skušajo različni pripadniki skupine polastiti enih in islih predmetov. Toda po drugi strani jc ravno podobnost interesov temeljni pogoj enotnega delovanja skupine, kar omogoča njeno učinkovitost. Znajdemo se torej v začaranem krogu.
Konflikti pa se v prvobitnih skupnostih niso rojevali samo zaradi dostopa do virov hrane, ampak tudi zaradi dostopa do spolnih partnerjev. Pomembna oblika pridobitve človekovih prednikov v boju za obstanek je bila namreč konstantna spolna vzburljivost. ki jc omogočila, da so se samci trajno navezali na samice in sodelovali z njimi pri skrbi za mladiče (Makarovič 1983:85). Obenem pa jc la konstantna spolna vzburljivost seveda zaostrila konflikte zaradi naklonjenosti partnerjev nasprotnega spola.
Poleg tega so poslali konflikti v skupinah prvobitnih ljudi mnogo nevarnejši kot v skupinah drugih primatov. Lovski način življenja predpostavlja namreč orožje, to orožje pa je mogoče uporabiti ne samo proti živali, ki ti služi za hrano, ampak tudi proti pripadniku lastne skupine. To bi seveda lahko imelo usodne posledice za preživetje vrste, vendar so se prav zaradi tega razvili pri mesojedih živalih v procesu naravne selckcijc posebni obrambni mehanizmi, ki to preprečujejo. Volkovi sc denimo večkrat spopadajo s tolikšno besnostjo. da opazovalec sploh ne podvomi, da se bo spopad končal s pokončanjem enega od nasprotnikov. Toda prav v trenulku. ko doseže besnost spopada vrhunec in jc videti, da sc že bliža žalostni koncc. se zgodi nekaj nenavadnega. Eden od nasprotnikov namreč odvrne glavo in nastavi s tem drugemu vdolbino na svojem vratu, kar jc ravno najbolj ranljiv del njegovega telesa. »In medlem ko so bili prej. med bojem, vsi napori nasprotnikov usmerjeni v to. da sta ponujala ugrizom drugega edinole /obe. edini del telesa, ki je neobčutljiv za rane. in ščitila prav vrat pred napadi nasprotnika, je zdaj videti, kot da poražena žival namenoma ponuja prav tisti del telesa, kjer jc lahko sleherni ugriz smrten« (Lorenz 1972:136-7). Še bolj nenavadno pa je tisto, kar temu sledi. Nasprotnik namreč sploh ne sprejme te »ponudbe«
poraženca. temveč sc v zadnjem trenutku »vzdrži« in »viteško« umakne. Videti je, kot da mu popolnoma zadošča priznanje poraženca, da jc zmaga njegova, in da svoje zmage ne želi omadeževati s tem, da bi sc znesel nad brezbrambnim.
Človek pa za razliko od volka žal ne poseduje takih »viteških« instinktov. Čeprav srečamo viteško ravnanje tudi pri človeku, je to ravnanje le privzgojeno in priučeno, odvisno od vrednot, ki vladajo v družbi in od osebnega temperamenta. Ne deluje pa z nezmotljivostjo naravnega instinkta tako kot pri volkovih. Kot opozarja Lorenz, srečamožc v Homerjevi Iliadi navado, da poraženec odvrže šlem in ščit, pade na kolena in skloni glavo pred zmagovalcem, da bi s tem vzbudil usmiljenje. Kavna torej podobno kot premagani volk: vendar pa se dogaja, da je zmagovalec okrutnejši od volka in ga brezobzirno pobijc. Po naravi sc namreč človek obnaša podobno kot rastlinojedci. ki ne razpolagajo s smrtonosnimi orožji in zato v procesu naravnega izbora tudi niso razvili obrambnih mehanizmov, ki bi zahtevali od njih »obzirnost« do pripadnikov lastne vrste. Kot opozarja Lorenz, jc človek edini mcsojedec. ki mu njegovo smrtonosno orožje m zraslo na lastnem telesu, temveč ga jc iznašel in izdelal sam, zahvaljujoč svoji bistroumnosti. Prav ta bistroumnost pa jc bila zanj usodna, kajti izpopolnjevanje človekovih orožij je napredovalo s tolikšno naglico, da mu naravni izbor preprosto ni mogel slediti. Obrambni mehanizmi, ki so se pri zvereh jjolagoma razvijali skozi milijone let. podobno kol so se v naravnem izboru polagoma izpopolnjevali njihovi čekani in kremplji, pri človeku preprosto niso imeli dovolj časa. da bi se pojavili in razvili. Čeprav jc torej lovski način življenja omogočil preživetje človeške vrste, je hkrati povzročil novo nevarnost za prav to preživetje. In ta nevarnost seveda še nikoli ni bila tako očitna kot ravno danes, ko je vojna tehnologija in tekma v oboroževanju dosegla vrhunec.
Vendar pa se jc človek izognil medsebojnemu iztrebljenju s pomočjo prav tiste sposobnosti. ki mu jc omogočila tudi iznajdbo orožja - s svojim razumom. Iznašel je namreč, kot ugotavlja Leslie White, simbole. Toda kako so mu njegovi simboli omogočili preživetje? Vsekakor ne samo s tisto svojo funkcijo, na katero običajno najprej pomislimo - se pravi s funkcijo označevanja in razlikovanja stvari - temveč predvsem s funkcijo označevanja in razlikovanja človeikih skupin. Ta funkcija ni samo razumska, temveč predvsem čustvena: preko nje ustvarja simbol občutek skupne pripadnosti, omogoča posamezniku identifikacijo z njegovo skupino. Kakor namreč materija ločuje, tako duh združuje. Skupna materialna situacija napravlja iz ljudi konkurente, ker se pač vsi trgajo za iste vire hrane in iste spolne partnerje, skupna duhovna vsebina, utelešena v njihovih simbolih, pa nasprotno ustvarja iz njih eno samo družino. Materialni predmet sc tem bolj drobi in izničuje, čim več ljudi si ga deli med sabo; ideja, utelešena v simbolu, pa postaja nasprotno v zavesti slehernega posameznika tem silnejša in tem mogočnejša, čim več ljudi si jo deli.
Celotna organizacija prvobitnih človeških skupnosti temelji prav na identifikaciji članov družbenih skupin s takimi ali drugačnimi skupnimi simboli, cilji in vrednotami. Ta tip družbene organizacije jc temeljito prikazal že Emile Dürkheim, predvsem v svoji prvi in zadnji knjigi, ki sta posvečeni delitvi dela in problemom prvobitne religije. Po njegovem gre za •mehansko solidarnosti, ki veže ljudi na temelju njihove medsebojne podobnosti ter pripadnosti skupnim simbolom.
c) Gostota naselile in oblast
Čeprav je bila družba mehanske solidarnosti daleč najbolj trajna od vseh tipov človeških družb, nc smemo pozabiti, da jc prav ta družba hkrati močno ranljiva in to prav v srčiki svoje organizacije, se pravi v najožji družbeni skupini. O tem priča, denimo, nedavna Knauftova razprava o pojavu homicidalnosti pri plemenu Gebusijev na Novi Gvineji (Knauft 1987). Gebusiji so ljudje z izrazito blagim karakterjem. Otroke vzgajajo popustljivo, njihovi medsebojni odnosi so prisrčni in kažejo le malo agresivnosti. Kljub temu pa je ugotovil Knauft. da jc Število umorov na prebivalca v danem časovnem obdobju, ko so bili pri njih zabeležni. neprimerno višji kot v katerikoli tradicionalni ali moderni družbi, za katero imamo podatke. Značilna je pri tem tudi ugotovitev, da sta v večini primerov morilec in žrtev pripadala eni in isti najožji sorodstveni skupini, kar potrjuje našo gornjo trditev, da so družbeni odnosi po
svoji naravi dvorezni in da bo zato največ agresije ravno tam, kjer je gostota medsebojnih stikov največja.
Prvobitna skupnost je izredno ranljiva z večanjem gostote prebivalstva in prenese samo določeno stopnjo te gostote. Občutljiva je tako za velikost bazične družbene skupine kot tudi za prostorsko dislanco med posameznimi skupinami. Kot opozarja Pfeiffer, narašča ob linearni rasti gostote prebivalstva število možnih medsebojnih odnosov med posamezniki po nelinearni progresiji. in prav tako hitro narašča tudi možnost medsebojnih konfliktov (Pfeiffer 1977:87). Rezultat jc družbena dezintegracija, obenem pa se pojavijo nove družbene skupine, ki se posebej organizirajo ravno zalo, da izkoristijo to dezintegracijo v svoj prid. Analogijo lahko srečamo v znanih Calhounovih eksperimentih s podganami, kjer je »prenaseljenost- prav tako izzvala dezintegracijo, obenem pa so se pojavile nekakšne -roparske bände«, ki so terorizirale ostale. Nekaj podobnega srečamo tudi pri človeku, pri čemer pa je zanimivo, da lahko postanejo prav te »bände« nosilke novega tipa družbene integracije.
Tako v naravi kot tudi v družbi so konfliktni odnosi nestabilni, če sla partnerja izenačena. V Icm primeru pride do tistega, kar običajno imenujemo »konflikt« - se pravi do spopada in boja. Toda konflikti take vrslc so prav zaradi svoje nestabilnosti razmeroma redki, tako v naravi kol tudi v družbi. Temeljni namen takega odprtega konflikta ni pravzaprav nič drugega kol ugotoviti, kateri od partnerjev je močnejši. Če se pri tem izkaže, da sta oba partnerja enako močna, se največkrat nehala spopadati, kajti spopad pomeni za oba neko žrtev, napore ipd., obenem pa jima te žrtve ne prinašajo nikakršne koristi. V tem primeru pride do prekinitve odnosov. Če pa se izkaže, da je eden od partnerjev močnejši, se konfliktni odnos sicer nadaljuje, vendar brez boja. Zmagovalcu namreč sedaj boj ni več potreben, za poraženca pa se jc izkazal kot neuspešen.
In prav taki stabilni konfliktni odnosi so značilni za zgodnje razredne družbe. V vseh takih družbah imamo opravka z močnim vladajočim razredom na eni strani in s šibkim izkoriščanim razredom na drugi. Gre torej za diferenciacijo dveh različnih družbenih skupin, v čemer se ta razredna družba izrazilo razlikuje od prvobitne skupnosti, ki temelji, kakor smo videli, prav na homogenosti družbene skupine. Obenem pa ugotovimo, da je ta diferenciacija kvantitativna. Vladajoči razred ima nečesa vet. izkoriščani pa manj.
Družba, o kateri jc govor, sc razlikuje od prvobitne skupnosti po tem. da jc antagonistič-na, medtem ko je ona solidarna. Obenem pa lahko ugotovimo, da imamo sedaj opravka z organskim tipom družbene organizacije, medtem ko smo imeli prej opravka z mehanskim. Izhajajoč iz. Durkhcima smatramo namreč za »organske« neposredne odnose med družbenimi akterji, za »mehanske- pa posredne, se pravi liste, ki izhajajo iz njihovega skupnega odnosa do nečesa tretjega.
dj Izkoriščanje človeka in narave
V svoji razpravi o »Gospodarju in hlapcu« izvaja Hegel pojav gospostva iz absolutnega konflikta med dvema subjektoma. Vsak od njiju hoče uničiti drugega in pri tem hkrati tvega tudi svoje lastno življenje. Ta odprti konflikt med obema subjektoma pa traja le toliko časa. dokler se pri enem od njiju nc prebudi strah pred smrtjo. Zave se samega sebe kot živega bitja in smrti kot svoje absolutne negacije, s tem pa hkrati prizna drugega, ki mu jc sposoben vzeti življenje, za svojega gospodarja. Hegel se pri tem sklicujc na znani biblijski izrek »Strah Gospodov jc začetek znanja...« (Preg 1:7). Vendar pa hkrati poudarja, da jc ta strah šele začetek, kajti iz njega sledi delo po ukazu gospodarja. In šele tu. ob spopadu z od njega neodvisno predmetnostjo. se njegova zavesi konkretizira, preseže stopnjo strahu kot abstraktne subjektivnosti (Hegel 1952: 141-150).
Iz človekovega gospostva nad drugim človekom izhaja žc v predindustrijski dobi tudi »delo«, se pravi gospostvo nad naravo. Človek se sedaj nc zadovoljuje več s tem, da preprosto živi od narave, temveč ji gospoduje prek svojega hlapca in jo sili. da streže vsem njegovim muham. Vendar pa je ropanje narave v tem primeru še vedno samo sekundarno, medtem ko jc primarno izkoriščanje človeka. V industrijski družbi pa se odnos obrne. Če temelji v predindustrijski družbi oblast nad naravo na oblasti nad človekom, temelji v industrijski
nasprotno oblast človeka nad drugim človekom na človekovi oblasti nad naravo. Cc igrajo v predindustrijski družbi primarno vlogo odnosi med ljudmi samimi, so zdaj nasprotno primarni odnosi med stvarmi, in šele prek teh odnosov se oblikujejo odnosi med ljudmi. Odločilna je, kot ugotavlja Marx, lastnina produkcijskih sredstev.
V družbi, ki temelji na tržnih odnosih in kjer se torej odnosi med ljudmi posredujejo preko stvari, imajo te stvari podobno integracijsko vlogo kot jo imajo simboli v prvobitni skupnosti. Obstajajo pa seveda tudi razlike. Simbol je namreč primarno sredstvo komunikacije med ljudmi in Šele sekundarno sredstvo za interpretacijo in obvladovanje narave. Produkcijsko sredstvo pa je nasprotno predvsem sredstvo za obvladovanje narave in šele sekundarno sredstvo družbene integracije. Simbol je spiritualen, obstaja v človekovi zavesti in šele preko nje učinkuje na zunanjo stvarnost. Produkcijsko sredstvo pa je nasprotno materialno in šele preko svoje materialnosti učinkuje na človeško zavest. Predvsem pa ustvarja simbol solidarno, produkcijsko sredstvo pa antagonistiino obliko družbene integracije. Simbol namreč deluje tem bolj integrativno. čim bolj enakomerno prežema zavest vseh članov skupine. Produkcijsko sredstvo pa nasprotno deluje integrativno. čim bolj je v posesti enega samega posameznika ali družbene skupine, s čemer so zagotovljeni odnosi menjave z lastniki gole delovne sile.
e) Informacija, kontrola, vzajemnost
Bistveno razliko med industrijsko in predindustrijsko družbo vidimo v tem. da se v prvem primeru človek direktno polasti drugega človeka in preko njega izvaja oblast nad naravo - v drugem pa si najprej pridobi prednost v obvladanju narave in šele preko te prednosti izvaja oblast nad človekom. V prvem primeru imamo opravka z direktnim konfliktom med vladajočim in izkoriščanim razredom - v drugem pa s tekmovanjem med družbenimi razredi, kdo si bo pridobil večji delež in tako obvladal nasprotnika.
Situacija je v nekem oziru podobna tisti, ki smo jo srečali že v živalskem svetu. Sleherni zajec v zelniku tekmuje, hočeš nočeš, s slehernim drugim, kajti čim več zelja bo pozobal on sam, tem manj ga bo ostalo za druge. Toda videli smo, da bi lahko pomenila prav ta tekmovalna situacija propad človeške vrste, če ne bi človek pravočasno iznašel simbolov identifikacije in vsega drugega, kar je z njimi v zvezi. Sedaj pa se človek očitno ponovno znajde v nekakšni »živalski« situaciji! Toda v nekakšni živalski situaciji se je znašel človek že ob nastanku razredne družbe! Odnos med vladajočim ter izkoriščanim razredom v predindustrijski družbi lahko namreč primerjamo z odnosom med zajcem in volkom, kjer se volk preprosto polasti zajca in ga konzumira. Seveda pa ravna človek v tem primeru modreje od voliva. Prvotno sicer tudi on preprosto pospravi sočloveka v kanibalski pojedini, toda pozneje izkoristi njegov strah pred smrtjo in ga pripravi do lega. da dela zanj.
Podobno se tudi tekmovanje v industrijski družbi temeljito razlikuje od tekmovanja v naravi. V naravi, kjer moramo računati z omejenimi viri. nosi namreč stroške tekmovanja živalska ali rastlinska vrsta sama. Celotni vrsti pripada določen omejen obrok hrane, in če je eni konzumirajo več. je morajo pač drugi konzumirati manj. Ce hočejo eni preživeti, morajo drugi poginiti. Človek pa je nasprotno produktivno bitje, sposoben je izumljali nove načine izkoriščanja narave, zato lahko nanjo prevrže tudi stroške tekmovanja. Nekdo lahko dobi več. ne da bi moral za to nekdo drugi dobiti manj. Nekdo lahko preživi, ne da bi moral zato nekdo drug poginiti. In prav zato iz tega tekmovanja ne sledi nikakršna naravna selekcija. temveč nasprotno razredno izkoriščanje.
Tekmovanje v razredni družbi poteka tako. da skuša tisti, ki je v zaostanku, dohiteti tistega, ki je v prednosti in s tem ukiniti bazo njegovega izkoriščanja. Toda tisti, ki je v prednosti, mu skuša seveda pravočasno »uiti« in si pridobiti še večjo prednost. Sodobni kapitalizem se kajpada hvali, da izkoriščanje izginja, saj mezde rastejo, toda vprašanje rasli mezd pri tem kajpada sploh ni bistveno. Bistveno je, ali rastejo mezde hitreje ali počasneje kakor profiti. Kar šteje v industrijski družbi, ni absolutna temveč relativna deprivacija. in to velja za industrijske in za mednarodne odnose enako.
Toda to tekmovanje je seveda mogoče vzdržati edinole ob nenehni tehnološki ekspanziji:
zemlja, venia in zrak so vse bolj podložni človeški akciji, iz njih se v vse večji meri črpa vse, kar človek potrebuje, in hkrati se spreminjajo v odlagališče njegovih odpadkov. Tega bremena pa narava ne more vzdržati v nedogled. Ali bolje: narava ne zmore prenesti neskončne rasti v eni sami smeri, nekontroliranega in nekorigiranega napredka. Iz brezobzirnega gospodarja narave se mora človek spremeniti v njenega oskrbnika, ki neprestano bdi nad posledicami svojih dejanj, pravočasno preprečuje njihove nezaželene učinke, ki preusmerja ter medsebojno usklaja. To pa seveda predpostavlja drutbo informacij.
Nekaj podobnega je imel sicer v mislih že socializem. Toda socializem si naivno predstavlja. da družba nekako kot celota izvaja kontrolo nad svojo celotno produkcijo, in pri tem pozablja, da je sodobna družba pač nujno nekako diferencirana in daje kontrola nujno nekje koncentrirana. Tu pa se kajpada pojavi staro vprašanje: Quis custodia custodes? Če vztrajamo na tem. da družba kot celota odstavi oblastnike in prevzame oblast, ta družba kot celota razlasti lastnike produkcijskih sredstev in jih da v roke dclavccm - se nam kajpada ponovno pojavijo stari problemi, samo da v novi obliki. Vprašanje, kdo jc v družbi nosilec moči in oblasti, namreč sploh ni najbolj bistveno. Pač pa je bistveno vprašanje, kako ta moč deluje: ali deluje nekontrolirano, ali pa ima tudi svoj feedback, se pravi, da ima zunaj sebe svoje regulatorje, usmerjevalce in korektorje. Ne gre torej za ukinitev oblasti, lastnine in strokovnosti. ki so kajpada vse nujno potrebne za delovanje sistema, temveč za kontrolo države s strani državljanov, kontrolo lastnikov s strani delavcev, kontrolo ekspertov s strani klientov in kontrolo terapevtov s strani pacientov. Še posebno pa je v sistemu pomembna moč in kontrola s strani manjšin etničnih, verskih, rasnih in drugih - ki preprečuje preveč preprosto, birokratsko reševanje globalnih problemov. Rešitev torej ni v globalističnem socialističnem sistemu, temveč v mutualizmu, kakor ga je razumel Proudhon. kjer se deli celote komplementarno dopolnjujejo in korigirajo med seboj in kjer se globalizem dopolnjuje in korigira s partikularizmom.
Čim bolj napreduje človekovo osvajanje narave, čim več različnih področij zajema, tem bolj napreduje tudi diferenciacija v družbi sami. Kapacitcta družbenih akterjev je namreč omejena: nihče ne more vedeti, obvladati in delati vsega. Čim bolj pa napreduje diferenciacija. tem bolj napreduje tudi informatizaci/a. Če bi bila družba sestavljena iz samih enakih posameznikov, bi mi za delovanje v družbi zadoščala informacija o enem samem, kateremkoli posamezniku. Te informacije bi bile neomejeno prenosljive na moje stike s katerimkoli drugim posameznikom. Čim bolj se družba diferencira, tem več različnih informacij o različnih posameznikih potrebujem za svoje delovanje v njej. Če pa se družba individualizira. potrebujem nove. specifične informacije o slehernem posamezniku, s katerim pridem v stik.
Informacija pa je seveda neločljiva od komunikacije. Neko dejstvo se spremeni v informacijo šele tedaj, ko se komunicira nekemu subjektu. Odnos med dejstvi m informacijami je podoben odnosu med odnosi in učinki, pri čemer lahko primerjamo komunikacijo s procesom učinkovanja. Odnos med deli in celoto je torej v informacijski družbi povsem drugačen kot tam. kjer v družbi dominirajo simboli, moč ali stvari. Deli v tem primeru namreč niso preprosto vključeni v celoto, temveč sestoji celota iz komunikacijskega omrežja, ki ga tvorijo informacijski mediji ter informacijski kodi in ki omogoča komunikacijo posameznih informacij. Opravka imamo torej z neko organsko celoto, ki temelji na neposredni interakciji posameznih delov, kajti informacija sploh ne more obstajati brez komunikacije.
Naslednja temeljna značilnost informacije je njena neločljivost od subjekta. Informacija lahko deluje edinole preko človeške zavesti. Zato se v produkciji ne more uporabljati tako kot fizično produkcijsko sredstvo, kjer stoji na eni strani lastnik produkcijskih sredstev, na drugi pa lastnik delovne sile. Informacija je sicer lahko utelešena v fizičnem produkcijskem redstvu. vendar izhaja njeno neposredno delovanje edinole iz delovne sile same. Čim bolj se družba informatizira. tem manj pogosto si stojita na trgu nasproti lastnik fizičnega produkcijskega sredstva in lastnik gole fizične delovne sile. Tem pogosteje stoji lastniku fizičnega produkcijskega sredstva nasproti lastnik drugega, enakovrednega produkcijskega sredstva - informacij. Izobraževanje kot informatizacija delovne sile postane ena najpomembnejših industrij. Čim bolj napreduje informatizacija proizvodnje, tem pomembnejša postaja na trgu vloga lastnikov informacij - in tem manj pomembna vloga lastnikov fizičnih produkcijskih sredstev. Ker v proizvodnji fizično produkcijsko sredstvo nima več dominantne vloge v pri-
merjavi z delovni silo. odpade tudi temeljni razlog, da njegov lastnik najema delovno silo in sam organizira proizvodnjo. Sedaj je nasprotno lastnik informatizirane delovne sile tisti, ki najema fizična produkcijska sredstva' - ali pa siopa v sodobne odnose menjave z drugimi nosilci informatizirane delovne sile.
Spreminjanje delovne sile v intelektualni kapital je očitno tisti ključni dejavnik, ki napoveduje postopni razkroj razredne družbe. »Delavci niso postali kapitalisti s Širjenjem lastnine glavnic korporacij. kot bi hotela folklora, temveč s pridobivanjem znanja in veščin, ki imajo ekonomsko vrednost« (Schultz 1968: 15-6). Pustimo ta trenutek ob strani dejstvo, da izhajajo v sodobni družbi oblike družbene neenakosti vse bolj ravno iz razlik v dostopnosti znanja in da je »človeški kapital« eden osnovnih dejavnikov družbenih privilegijev in izkoriščanja (Makarovic 1984 itd.). Pustimo ob strani, da se gradi v sodobni družbi prav na lastnini informacij popolnoma nov tip razredne družbe, povsem drugačen od kapitalističnega (gl. npr. Banks 1972). Kljub vsemu ostaja dejstvo, da je informacija po svoji naravi predvsem kvaliteta, ne pa kvantiteta (prim. Teune-Mlinar 1976). da je učinkovita predvsem tedaj, kadar deluje »komplementarno z drugimi informacijami in se z rabo neprestano Siri, ne da bi pri tem zapustila svojega lastnika, tako kot fizični predmet. Zaradi vsega tega je informacijska družba učinkovitejša, če temelji na kooperaciji in kvalitativnih razlikah med ljudmi - kot pa čc temelji na enotnosti, neenakosti in monopolu. Narava informacije je skratka drugačna kot narava fizičnega predmeta, pa tudi drugačna kot narava simbola, in daje zato prednost določenim družbenim strukturam. Podobno lahko rečemo, če si izposodimo primero, ki jo navaja Toševski. da je v »naravi« kocke, da po površini drsi. kot je v naravi krogle, da se po njej kotali. Seveda iz tega še nikakor ne sledi, da je morfologija »usoda«, kot meni naš avtor (Toševski 1988: 12). Očitno pa je. da je pri kocki pogosto smotrno, da jo dvignemo, če jo hočemo prenesti iz kraja v kraj, medtem ko je pri krogli preprosteje, čc jo kar zakotalimo Seveda pa se na tem mestu ne želimo ukvarjati s prerokovanji, kdaj bodo na Zemlji prevladale take družbene strukture, ki ustrezajo naravi informacij: naj zadošča zgotovitev. da imajo take strukture dolgoročno evolutivno prednost.
Pri tem je zanimivo, da temelji naäa hipotetična brezrazredna družba, podobno kot predrazredna družba v prvobitni skupnosti, na spiritualnih dejavnikih. Kot splošno zakonitost lahko postavimo, da so brezrazredne družbe po svoji naravi spirituahstične. medtem ko so razredne družbe materialistične. Seveda pa se spiritualizem informacij, ki ga srečamo v moderni brezrazredni družbi, razlikuje od spiritualizma simbolov, ki smo ga srečali v prvobitni skupnosti. Simbol je namreč subjektiven, medtem ko je informacija objektivna. Simbol je čustven, informacija je racionalna. Simbol izraža potrebe družbene skupine, informacija se nanaša na obvladanje zunanjega sveta. Simbol združuje ljudi mehanično, informacija jih povezuje organsko. Moč simbola temelji na dejstvu, da si mnogo ljudi deli isti simbol - moč informacije pa temelji nasprotno na njeni različnosti. Simbol je tem močnejši, čim več ljudi ga priznava (kot smo videli že zgoraj), informacija pa je nasprotno tem bolj nezanimiva in »ncinformativna«, čim bolj se ponavlja.
Podobno kot simbol, rešuje seveda tudi informacija ekoloSke probleme, s katerimi se srečuje človek, vendar spet na povsem drugačen način. Videli smo, kako je simbol »discipliniral« človeške skupine, jih ločil drugo od druge. priprav il njihove člane do medsebojnega sožitja in do identifikacije z določenim teritorijem. Ob dani. omejeni količini naravnih virov, je bilo bistveno predvsem to, da je simbol obvladal človeško druibo. pri čemer je bila njegova glav na funkcija njena samoomejitev koncentracija znotraj skupine in distinkcija med skupinami. Pri informaciji pa gre nasprotno predvsem za obvladovanje zunanjega sveta. Informatizacija bi bila nemogoča, čc ji ne bi predhodila masovna tehnološka ekspanzija, ki je zajela praktično vse sfere človekovega fizičnega okolja. Toda prav spričo te ekspanzije je postala informatizacija ne samo možna, ampak tudi nujna, kajti tehnološki napredek je treba kontrolirati in obvladati. Materialna produkcija se dopolni in oplemeniti z informacijsko, ki omogoča enako ali celo večjo količino produktov ob manjši porabi snovi ter energij in ob manjiši količini
1 S podobno situacijo se srečamo pogosto v predindustrijski dobi. kjer delovna sila sicer ie ni tako visoko inlonnatixi-rana. vendar so tudi fizična produkcijska sredstva razmeroma preprosta in cenena. V srednjem veku se jr denimo pogosto dogajalo, daje obrtnik pri svojem samostojnem delu najprej najel surovine, in ncka| podobnega srečamo tudi v zalofttiikcin sistemu.
odpadnih snovi. Po drugi strani pa sedaj ne gre več za koncentracijo ter izolacijo, temveč nasprotno za komunikacijo in koordinacijo procesov. Če sc je uveljavila dominacija simbolov v družbi, kjer je bila dominantna prostorska vezanost ter izolacija, nastopa informatizacija v novi obliki družbe, kjer postajajo distance v prostoru in času vse manj pomembne
SKICA 2: Solidarne in antagonistične oblike integracije v človeški družbi
LJUDJE IN STVARI
S u
N Z
o,
o <
H
Z <
Mehanski antago-nizem, ki temelji na tekmovanju za iste materialne dobrine (primer: industij-ska družba)	Organska solidarnost, ki temelji na komplementarnosti informacij (primer: informacijska družba)
Organski antagoni-zem, ki temelji na kvantitativnih razlikah med akterji (primer: predindustrijska razredna družba)	Mehanska solidarnost, ki temelji na identifikaciji s skupnim simbolom (primer: prvobitna skupnost)
LJUDJE MED SEBOJ
Če rekapituliramo naša izvajanja, si lahko predstavljamo celotno zgodovino človeštva, preteklo, sedanjo in prihodnjo, kot sosledje štirih glavnih družbenih tipov, kot jih prikazuje naša skica 2. Ti tipi se razlikujejo predvsem po mehanizmih družbene integracije. Pri prvem in najstarejšem tipu temelji integracija na mehanski solidarnosti, pri drugem na organskem antagonizmu. pri tretjem na mehanskem antagonizmu in pri četrtem in zadnjem na organski solidarnosti. Po našem mnenju je mogoče na ta način dokaj preprosto pojasniti temeljne procese družbenega razvoja. Pričakujemo pa seveda, da bo bralec upošteval, da gre za najvišji nivo abstrakcije, za pogled iz ptičje perspektive, pri čemer hote abstrahiramo od neštetih podobnosti. Družbeni tipi. o katerih je govor, se nanašajo izključno na dominantne družbene strukture in zanemarjajo tudi dejstvo, da srečamo posamezne elemente kateregakoli tipa. pravzaprav v kakršnikoli človeški družbi, pretekli ali prihodnji. Kritika našega modela iz žabje perspektive bi bila skratka nesmiselna.
Še beseda o našem »darvinističnem« pristopu. Seveda ne gre pri tem za nikakršen biologizem; toda tudi sociologizem v sociologiji ni nič manj sterilen od biologizma in je predvsem
izraz miselne lenobe. Vsekakor si domišljamo, da smo pokazali, da delujejozakonitosti. ki jih je
odkril veliki Darwin, v spremenjeni obliki tudi v človeški družbi. Tudi človeška duhovnost ima svoje globoke korenine v biologiji. iz česar pa kajpada ne sledi nič takega, kot so »najvišja oblika materije«, odraz in nadgradnja, ki jih poznamo iz naukov vulgarnega materializma.
LITERATURA
1.	Banks J. A (1972): Man auf dem Prüfsiand P Lisi. München
2.	Fd» R (19*8) Rdeča svetilka incesta Studia humanitatis. Ljublana
3	Hegel G.W F (19521 Phänomenologie des Geistes F Meinet. Hamburg
4.	Lorenz K (1972). L anello di ie Salomone Mondadon Milano
5.	MakaroviC J (I9S3) Mladi iz preteklosti v prihodnost Univerzum. L|ubl|ana
6.	Makatovič J (1984). Družbena neenakost, «olanje in talenti Obzorja. Maribor
7.	Pfeiffer J L (1972): Lcmcrgencc de I homme Denoel. Pariz
8	Pfeiffer J E (1977); The Emergence of Society McGraw-Hill. New York
9.	Schultz T W 11961 >: Investment in human capital Blaug M led I. Economics of FJucation I. Penguin Books, Harmondsworth
10.	Teunc H - Mlinar Z. (1978) The Developmental Logic of Social Systems Sage Publications. Beveriy lldls
11	Toievski 1 (1988): Planeta Jena Samozaložba. Beograd