Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 24. V. 1930
Številka 2 Din
Naročnina s 1 mesec 8 Din, >/4 leta 20 Din, >/a >cta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poitne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: „Ro-man", Ljubljana, Breg 10-12
Leto II. - Stev. 21
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah
Francoski napisal Jules Marj'. Poslovenil B. R.
Prva knjiga LJUBEZEN IN DENAR
P r e j š n j a v s e b i n a
Markiju Norbertu d* Argentalu, ki je z ženskami in kvartarni pognal vse svoje imetje, se na dan dražbe njegovega gradu ponudi neki Roquin, da mu preskrbi 5(1 milijonov frankov, ako se oženi z delavčevo hčerjo Aliče, ki je dedinja stomilijonske zapuščine, ne da bi sama kaj vedela o tem. Stvar je nerodna samo v toliko, ker je dedičem na sledu tudi neki skrivnostni Indijec, ki misli pošteno in je zato Roquinu opasen nasprotnik. Roquin je k temu Indijcu vtihotapil svojega zaupnika Laguyano, katerega je pa Indijec iz-pregledal, ko ga je hotel okrasti. Vtisnil mu je na hrbet roke neizbrisno besedo „Tat“ in ga pognal.
Četrto poglavje
ALIČIN ROJSTNI DAN
Prvi pomladni dnevi so nastopili, ko se je pričela naša povest.
Mlad mož dvajsetih let je šel nekega dne po Rite La Hille. Pod pazduho je nosil kup knjig. Oblečen je bil zelo čedno, skoraj elegantno in v njegovem nastopu je bilo nemalo ponosa in odločnosti. Pogled mu je bil jasen in bister. Bledica na licu je dajala njegovemu obrazu skoraj preveč resnosti. Po postavi je bil bolj slaboten. Ta mladi mož, ki smo ga že enkrat srečali, je bil Aličin ljubljenec Valentin.
Pred dvajsetimi leti sta mu drug za drugim umrla oče in mati. Tedaj sta ga vzela zakonca Bertara za svojega.
Zrasel je pri svojih krušnih roditeljih, ki sla ga ljubila, kakor bi bil njun lastni sin. Smrt Bertarovc žene, ki je umrla nekaj dni po .Micinem rojstvu, tega razmerja ni izpremenila.
Ker je bil Bertara reven, se je moral Valentin kmalu oprijeti dela. Oba sta bila v
službi pri starem mojstru Lehoussu, kjer je bil Bertara že prej. Takrat je bilo Valentinu petnajst let.
Kmalu je zbudil zanimanje svojega gospodarja, ki je opazil, da je deček zelo nadarjen, in ga je dal v šole.
Valentin je dobro napredoval. Po končani šoli sc je vpisal na tehniko in ni bil več daleč
Gg. trafikanti in prodajalci »Romana«!
Vljudno vtis prosimo, tla kupce ,,Romana", ki sle jim razdelili propagandne letake z začetkom našega novega romana „Sirota z milijoni", opozorite, da je na teh letakih natisnjeno približno samo pol tistega, kolikor je prinesla '20. številka ..Romana". Onim čita-leljem, lci niso kupili 20. številke in so jirečitali samo naš letak, bodo tedaj v začetku današnjega nadaljevanja manjkale kake •'/ strani in jim zato priporočamo, da si nabavijo še 20. številko. Ker pa je ponekod utegnila številka poiti in bi zalo la ali oni ne mogel rilati romana v 21. številki, prinašamo na uvodnem mestu kratko prejšnjo vsebino.
Slika našega lepaka za »Siroto z milijoni«
ki je zbudil v vsej Sloveniji veliko pozornost
dan, ki ga je tako nestrpno pričakoval, dan, ko bo stopil v svet kot mlad inženjer.
Zdaj pa se vrnimo k naši povesti.
Ko je Valentin zavil okrog vogala, je zagledal v neki veži voziček in zraven njega starejšo žensko, ki je prodajala cvetice. Stopil je v vežo in začel izbirati.
Pet minut nato je bil že spel na cesji. V eni roki je nesel svoje knjige, pod drugo pa šopek cvetlic. Tako obložen je odhitel po me d’ Allemagne, in z veselim obrazom stopil v majhno hišo ob Hauptpoulskem prehodu. Tiho je slekel po stopnicah v drugo nadstropje in rahlo potrkal na vrata.
„Le noter, Valentin,“ je zaklical znan ženski glas, „po hoji te poznam."
Odprl je vrata in kakor vkopan obstal na pragu. Aliče je stala pred njim in se mu smehljala.
Tako je-bil zamaknjen vanjo, da je pozabil na knjige. Šele, ko so mu zdrknile iz rok in zgrmele po tleh, se je zavedel. V zadregi se je sklonil in jih jel pobirati.
„Neroda!“ ga je Aliče pokarala, toda v njenem glasu ni bilo prav nič jeze, narobe, tako prijazen in dober je bil, da bi ga Valentin najrajši zmeraj poslušal.
Tedaj je zapazila, da ne nosi samo knjig s seboj.
„Cvelice seveda. Saj sem vedela! Za moj rojstni dan?"
Valentin je prikimal, potem pa je pogledal po veži. »Ali očeta še ni?"
,:Ne! Saj veš, da pride šele ob sedmih!"
»Čudno! Včeraj je vendar rekel, da bo že ob štirih doma."
Aliče ga ni poslušala. Vzela je cvetice in jih jela urejevati po vazah, ki so stale na kaminu.
Sedel je k njej.
„Alice..."
»Plačilo bi rad, kaj ne? Na!"
Vzpela se je k njemu in mu nastavila ustnice.
„Samo en poljub?"
Valentin si ni dal dvakrat reči. Malce je zardel, potem pa jo je prijel okrog pasu in pritisnil k sebi.
„Še leto dni... Aliče...“ je rekel tiho, »potem boš moja... moja za zmeraj..."
Plaha rdečica ji je zalila obraz.
»Samo še eno leto...“
Zvedavo ga je pogledala: »Kako, da si danes tako zgoden?"
»Hotel sem na samem govoriti s teboj. Povej... povej, Aliče, kaj išče tod gospod Nor-berl?"
„Ne vem," je odvrnila. »Povedala sem mu že, da ga ne maram in da ga ne bom nikdar ljubila. Toda oče želi..."
»Ali ga res ne boš nikdar ljubila?"
„Ne,“ je rekla odločno. »Samo tebe ljubim."
Ura nad kaminom je odbila pol šestih. Tedaj sla začula težke korake na stopnicah.
»Oče Bertara gre," se je razveselil Valentin.
»Ne, to ni njegov korak. Zakaj si tako vznemirjen?"
Ni ji utegnil odgovorili. V vežo je stopil postrešček z velikim šopkom.
»Tole je za gospodično Bertarovo," je rekel in potegnil iz žepa pismo.
Preden mu je Aliče mogla kaj reči, je odšel. Baztrgala je ovitek in prečitala posetnico.
„Ze spet on," se je razsrdila. »Nikdar mi ne da miru."
Strgala je posetnico in jo vrgla v kol. Tedaj ji je obstal pogled na Valentinu, ki je bil bled ko zid.
»Kaj ti je?"
»Aliče, ali mu nisi nikdar dala povoda?..."
»Kaj vendar misliš?" ga je vprhšala z očitajočim pogledom. »Ali mi ne zaupaš?"
»Zaupam ti, Aliče... toda on je mlad in bogat. Ljubosumen sem nanj, ljubosumen, Aliče."
»Bodi pameten, Valentin! Saj vendar veš, da bi ga bila že davno pognala, če ne bi bil znan z očetom."
Odprla je okno in vrgla Norbcrtov šopek na dvorišče.
Valentinu se je odvalil težak kamen od srca.
»Hvala ti, Aliče. Zdaj šele vem, da si resnico govorila. Če tebe ne bi bilo, bogve, kaj bi bilo z menoj. Samo ti, ti si mi vse..."
»Zdaj sc ne bojim ničesar več," je povzel čez nekaj časa. »Čuval te bom, Aliče. Pred njim in pred vsemi."
»Kaj pa Trompelet in Trutat?" se je nasmehnila.
»Bes, tudi ta dva. Trompelet je zvil, Trutat pa močan. Nista zaman v cirkusu. Tvoj oče
nii je večkrat. rekel, da bi bil po tisti nesreči umrl od lakote, če mu ne bi bila pomagala."
„Če o volku govoriš, volk pride," se je zasmejala Aliče. »Pravkar prihajata.“
Hitro je odprla vrata in v vežo sta stopila dva moža, ki ju še 'ne poznamo.
Eden je bil velik in suh, kakor bi ga bila sama kost in koža. To je bil Trompelet,1) čarovnik v cirkusu Francom.'-’) Drugi pa je bil širokopleč orjak s samozavestno hojo — Trutat3) bedasti Avgust in rokoborec v istem cirkusu.
Trompelet je stopil k Aliči in ji podal roko. Toda še preden je utegnil kaj reči, mu je skočil Trutat čez ramo in stopil med njega in Aliče.
„Ali se še bojiš?" se je zasmejal Valentin. Ce Norbert ne bo miroval, mu že pokažemo!"
Aliče pa je molčala in se ni mogla pomiriti. Neznana slutnja jo je bila stisnila za srce.
»Kje je Bertara?" je vprašal Trutat.
„Ni ga še bilo," je odgovorila Aliče. „Va-lentin, pojdi (pogledat, kje hodi tako dolgo. Jaz stopim v tem še v trgovino in k peku."
Valentin se je poslovil in šel.
Pelo poglavje
KAJ SE JE ZGODILO?
V tem se je oglasil nov gost — marki Norbert d’ Argental.
.A lici je bilo zelo neljubo, da prihaja v takem času, vendar ni pokazala nejevolje. Bala se je le, kaj bo, ko se Valentin vrne. Marki je stopil k njej in ji ponudil roko.
„Ali ste dobili moje cvetice? Zvedel sem, da je danes vaš rojstni dan, zato sem vam jih poslal...“
Prentolknil je in pogledal okrog sebe, kakor da nekaj išče.
„Zainan jih iščete," ga je hladno zavrnila Aliče. „Ni jih več. Sicer je lepo, da se zame zanimate, toda od vašega znanja imam same neprilike. Ali vam nisem že rekla, da ljubim drugega?"
»Valentina? Tega otroka?"
Trompelet in Trutat sta prisluhnila.
»Naj bo otrok," ga je zavrnila, »toda jaz ga ljubim. Ko je prišlo vaše darilo, sva se
‘) izg. Tromplč.
2) izg. Frankčm.
3) izg. Trita. •
skoraj sporekla in zato sem vrgla vaš šopek skozi okno. Tam ga lahko najdete."
Norbert je prebledel in se vgriznil v ustnico. Vendar se je premagal.
»Krivico mi delate, gospodična," je rekel mirno. »Kaj sem zagrešil, da ste me sprejeli s takimi besedami? Ali je ljubezen zločin? Ali je lo zločin, da sem priznal vašemu očetu, da vas ljubim, in ga prosil za vašo roko? Sicer pa," se je trpko nasmehnil, »vam obljubljam, da o ljubezni ne bom več govoril. Dovolite mi samo, da počakam vašega očeta."
»Prosim."
»Potlej vas ne bom več nadlegoval. Umaknem se vam, ker vem, da me ne marate. V Ameriko pojdem. Preden poteče teden dni, bo morje med nama."
Aliče je osupnila. Ali se je zmotila v njem?
»Gospod Norbert," je rekla z drhtečim glasom, »nisem prav storila. Odpustite mi!"
Dvignil je glavo in ji pogledal v oči. Potem pa je zajecljal:
»Hvala gospodična ... Hvala!"
Aliče je vzela košarico s kamina.
»Počakajte, gospod Norbert," je rekla prijazno »dokler se ne vrnem. Vidva," se je obrnila k Trompelet u in Trutatu, »vidva pa pokažita gospodu Norbertu, kaj znata."
Zaprla je vrata za seboj in odhitela po stopnicah.
Trompelet je neutegoma začel razkazovati svoje umetnije. Toda Norbert ga ni niti pogledal. Stopil je k oknu in se zagledal na ulico d’ Allemagne.
»Ali vas ne zanima?" ga je vprašal Trompelet. Norbert se je zdrznil, videč, da ga opazujeta.
»Kako me ne bi zanimalo? Kar nadaljujte! Kdo bi si mislil, da ste tako spretni!"
Minilo je četrt ure, pol ure, toda Aliče se še vedno ni vrnila.
Marki se je oddahnil in obraz se mu je zjasnil.
Tedaj pa so se vrata sunkoma odprla in v sobo je planil Valentin. Bil je tako razburjen, da ni marki j a niti opazil. Videl je samo, da Aliče ni v sobi.
»Kje je Aliče?" je kriknil in pograbil Trom-peleta za ramena. »Kam je šla? Kdaj je odšla?"
Nihče mu ni odgovoril.
„.Go-vori nesramnež, govori!"
„Pred dobro uro je šla in rekla, da se takoj: vrnie," ga je skušal pomiriti Tromipelet. »Počakajte še malo — takoj mora biti tu.“
Valentin se je spustil na stol. Bil je bled ko mrlič.
S c s L o poglavje
SLED
,,V trgovino je šla, da kupi za večerjo," je rekel Trutat.
»Danes ne bomo večerjali," je žalostno rekel Valentin. »Ali še ne veste, kaj se je zgodilo?"
»Kaj?" se je vznemiril Trompelet.
»Stari Bertara je izginil."
»Kaj praviiite?,‘ ista zavpila Trompelet in Trutefe v en glas.
»Bertare ves dan ni bilo na delo!" je pojasnil Valentin. »V Fantinu so mislili, da je bolan, in so se zelo začudili, ko sem jih prašal po njem. Prav nič ni povedal kam gre. Davi sem ga še nekaj časa spremljal. Bil je zelo dobre volje. Kaj se mu je moglo zgoditi?" je zaihtel. »Še nikdar ni izostal ves dan, ne da bi bil prej povedal."
Tedaj šele je opazil markija.
»Česa iščete tu?"
»Gospoda Bertara čakam," je mirno odgovoril Norbert.
Valentin se je komaj premagal, da ni planil nanj.
»Bodite pametni!" mu je Trutat šepnil na uho. »Gospod Norbert je bil povabljen."
»Mislim, da bo najbolje, če ga gremo iskat," je posegel v besedo marki.
»Vaše pomoči ne potrebujemo," ga je osorno zavrnil Valentin,
»Kakor želite ..."
Tedaj je ura odbila osem.
Čuden nemir je legel na vse. Nehote so se vsi ozrli proti vratom.
»Mislim, da se prav po nepotrebnem razburjate," j,e izpregovoril Norbert. »Gospodična se mora kmalu vrniti. Najbrž je stopila h kateri prijateljici."
Valentin ni čul njegovih besed. Neprestano je strmel v vrata, ki se niso hotela odpreti.
»Gospod ima čisto prav," se je tedaj oglasil Trompelet, »počakajmo še malo!"
»Počakajmo... Počakajmo!" ga je srdito oponesel Valentin. »Da bo prepozno!"
»Nikar se ne pričkajta!" ju je hotel miriti marki. »Povejta mi rajši ali je imel Bertara sovražnike?"
»Sovražnike?" se je zasmejal Valentin. »Ha, ha, Bertara, ki je najkrotkejši človek na svetu — pa sovražnike! Pri vsem tem pa še siromak! Da ima človek sovražnike, mora biti mogočen in bogat. Kdo bi se bil zmenil zanj?"
Trutat in Trompelet sta stala ob kaminu in opazovala Valentina, ki je nemirno gledal skozi okno. Počasi se je tudi njiju začelo po-laščati razburjenje, ki ga nista mogla več skrivati. Minuta za minuto je potekala, in od nikoder nikogar. Ura na steni je hreščeče odbila devet.
Valentin se je zgrudil na stol in zagrebel obraz v dlani. »Moj Bog, še zdaj je ni... kod hodi?"
Norberlov obraz je obletel zagoneten nasmešek, ki ga ni nihče opazil. Mirno je sedel za mizo in pušil cigareto za cigareto. Le časih je nervozno pogledal proti oknu, kjer je stal Valentin.
»Bes čudno, da ju še ni," je rekel čez nekaj časa in puhnil dim pod strop.
»Alke, Aliče," je obupno vzdihnil Valentin. Na starega Bertaro sploh ni več mislil... »Tega ne prenesem več. Morani zvedeti, kaj se ji je zgodilo."
»Pojdiva jo iskat, Trompelet," je zaprosil prijatelja. »Ti, Trutat, pa ostani, če se morda med teni vrneta."
»Ali smem z vama?" se je pomudil Nor-Derl. »Morda me bosta potrebovala."
»Ne," je strupeno zaškrtal Valentin. Stopil je k njemu in mu siknil na uho: »Sovražim vas!"
Trompelet in Valentin sta odšla. V veži sta srečala Lestibouta,1) trgovca z vinom, ki je stanoval v pritličju.
»Ali ste kaj videli Aliče?" sla se obrnila nanj. »Pomislite, še zdaj je ni nazaj!"
Trgovec je bil videti zelo presenečen.
»Bes, tudi jaz nisem videl, da bi se bila vrnila."
’) izg. Leslibuja.
Hotel je še nekaj reči, toda Valentin ga ni poslušal. Čedalje huje se mu je grebla misel v možgane, da Aliče ne vidi nikdar več. Pograbil je Trompeleta za rokav in ga potegnil za seboj.
»Pojdiva k peku, morda tam kaj več zveva.“
Pa tudi ta jima ni vedel nič novega povedati.
Potem sta šla v Pne d’ Ourcq, kjer je kupovala Aliče jestvine. Pomočnika, ki sta pravkar zapirala trgovino, sta povedala, da Aliče nista videla...
Valentin je obupoval. Kakor pijan se je opotekal po ulici in se zaletaval v ljudi, ki so hiteli mimo njega. Zdajci pa je obstal.
Po cesti je prihajal star cunjar, ki je s sve-tiljko v roki iskal po ulici ostanke, Valentin je videl, da je nekaj pobral. Stopil je bliže in spoznal Aiičino košarico. Iztrgal mu jo je iz rok in jo pokazal Trompeletu.
„Ali ti nisem rekel, da se ji je nekaj zgodilo!" je vzkliknil obupano. »Poglej!"
Stari cunjar, ki si ni vedel razlagati, kaj naj lo pomeni, je šel dalje svojo pot.
Tam blizu pred neko gostilno je stala dolga vrsta avtomobilov, ki so čakali na zapoznele goste. Valentin se je komaj še držal na nogah. Spodtaknil se je in da ga ni Trompelet prestregel, bi bil padel.
Šofebji, ki so stali pred gostilniškimi vrati, so priskočili na pomoč. Artist jim j,e v kratkih besedah pojasnil, kaj se je zgodilo. A kdo popiše njegovo začudenje, ko mu eden izmed izvoščkov pove, da je videl dekle, ki ga iščeta.
„Kje?“ ga je nestrpno vprašal Trompelet.
Šoferju pa se ni prav nič mudilo. Vzel je iz žepa pipo in si jo natlačil. Potlej pa se je naslonil na zid in začel pripovedovali:
„Da, videl sem jo. Prišla je po cesti s košarico v roki. Ko je hotela stopiti v onole trgovino, sta stopila k njej dva gospoda."
Valentin se je zdrznil in na čelo so mu stopile potne kaplje.
„Brž, kaj se je potem zgodilo... prosim vas ne mučite me!"
„Takoj, gospod, le potrpite," je počasi odgovoril izvošček in povzel: »Gospoda sta jo pozdravila in jo vprašala, ali je ona gospodična Bertara. .Seveda sem,‘ je potrdila, ,česa želite?*
Tedaj sta povedala, da prihajata iz Pan-tina. Gospodična se je prestrašila in takoj vprašala, ali se ni njenemu očetu kaj pripetilo. .Ponesrečil se je,‘ je odgovoril eden izmed gospodov, ,stroj mu je odtrgal noge. Hotel je, da ga prepeljejo domov, a zdravnik ni dovolil, ker je njegovo stanje zelo resno. Nama pa so dali vaš naslov, da vas obvestiva. Ce hočete videti očeta še živega, 'morate nc-ulegoma z nama.*
Gospodična je bila tako prestrašena, da ni vedela, kaj/ naj stori.
Potem so se odpeljali z vozom, ki je stal v bližini."
„Kam?“ je hlastno vprašal Valentin.
„Cakajte, — da pomislim — aha, proti Fantinu. Nekaj pa sem opazil," je pristavil čez nekaj časa šofer. »Voz, ki so se z njim odpeljali, ni bil od tod in tudi številke ni imel...
Ko je gospodična vstopila, ji je padla košarica na tla."
Valentin se je počasi opomogel. Izvoščkove besede so mu zbudile novo upanje.
„Kdaj je lo bilo?" je vprašal.
„Tri ure bo že Lega."
^	-Sedmo	poglavje
DVA NOVA PRIJATELJA
Ko sta šla mimo hiše, kjer je stanoval Bertara, se je Trompelet spomnil, da bi bilo dobro pogledati, ali Trata! še čaka.
Stekla sta po stopnicah v drugo nadstropje in planila v stanovanje. Trutat se ju je skoro ustrašil; povedal jima je, da je marki že šel.
Ko so hoteli vsi trije oditi na policijo, da javijo, kaj se je zgodilo, sla potrkala dva neznanca.
»Ali ne stanuje tu gospodična Bertara?" je vprašal starejši.
„Da, a zdaj je ni doma."
„To dobro veva," je resno odgovoril. „Ni še dolgo, kar sva jo videla v vozu z dvema neznancema, ki je nista hotela izpustiti."
„Kaj naj to pomeni?" je hlastno vprašal Valentin.
„To pomeni," je resno odgovoril neznanec, „da so jo ugrabili."
»Ugrabili!" je obupno kriknil Valentin. »Nikoli več je ne bom videl!"
Tujcema je bilo ime Simeon in Chilpčric.5) Bila sla majhna in širokopleča; že nekaj dni sla bila v Muradovi službi. Mladi Indijec jima je povedal, kako ga je Laguyane prevaral, in jima naročil, naj poizvesta, kdo ga je poslal.
Simčon in Chilpčric sta bila prej v policijski službi, ki pa sta jo pustila, ker sta se sprla s šefom. Ponudila sta se Muradu, ki ju je z veseljem sprejel v službo.
V* teh dneh, kar sta bila pri njem, sta že odkrila, s čim se zdaj peča Laguyane. Bila sta mu vedno za petami in sta vedela za vsak njegov korak.
Videla sta Louffarda in Laguyana, ki sta stopila v voz breiz številke; malo pred Haut-poulskim prehodom se je avto ustavil. Stari kaznjenec in njegov drug sta izginila v sosednjo ulico.
Simeon in Chilperic sta stopila v gostilno in naročila pijače. Ko sta tako brez besede sedela, sta zdajci skozi okno zagledala Aliče.
Deklica sicer ne bi bila zbudila njune pozornosti, če ji ne bi bila sledila Laguyane in Louffard.
Brž sta plačala in skočila v voz, ki ju je čakal pred gostilno. Počasi sta vozila za zločincema, ki sta se jela Aliči približevati.
Tedaj pa sta Laguyane in Louffard obsta^ la. Najbrž sta opazila, da jima je nekdo za petami. Ker se Chilperic in Simeon nista smela izdati, sta ju morala prehiteti, kar je nadzorovanje znatno otežkočilo.
Opazila sta, da sta se zločinca pridružila Aliči in ji nekaj pripovedovala. Njuna vest jo je morala zelo potreti, ker se je opotekla. Louffard jo je prestregel in jo odnesel v voz, ki ga je pognal z največjo hitrostjo.
»Zdaj pa imava!" je zagodrnjal Chilpčric. Pokazal je šoferju voz, ki je izginjal v daljavi.
Šofer je skomignil z rameni.
»Moramo ga dohiteti," je vzkliknil Chilpčric.
Na koncu ulice je bil železniški prehod s spuščenimi zatvornicami. Laguyanov voz se je moral ustaviti in razdalja, ki je ločila voza, se je jela krčili. Toda zaradi velikega prometa ga nista moglai vjeti. Videla sta samo, da je k vozu pristopil neki vojak, ki ga je Laguyane
6) Izg. šilperik.
poklical in mu nekaj naročil. Potem je Louffard iztegnil roko in dal vojaku pismo.
Mod tem je vlak že odpeljal in zatvornice so se odprle.
„Brž, brž!" je zavpil Chilpčric šoferju. »Sto frankov, če ga dohitite!“
Šofer je pognal, toda avto je 'bil star in motor nadušljiv. Nenadoma je zamolklo počilo in motor se je ustavil.
»Tri sto hudičev!" je zaklel Chilpčric in skočil na tla.
Takrat je Simčon zagledal vojaka s pismom. Stopil je k njemu.
»Kam nesete to pismo?"*
»Sam ne vem. Pet frankov so mi dali in mi rekli, naj ga oddam na tale naslov."
Simčon mu je iztrgal pismo iz rok.
»Evo vam dvajset frankov in pojdite svojo pot. Pismo oddam že jaz."
Vojak si ni dal dvakrat reči. Vzel je denar, se zahvalil in šel.
Ker voza z Aliče že davno ni bilo nikjer več, sta Chilpčric in Simčon sklenila storiti to, kar jima je edino še kazalo — poiskati neznanega naslovnika. Tako sta prišla; v Bertarovo stanovanje, kjer smo ju srečali v začetku poglavja.
»Pismo imava, ki sva ga dobila na zelo čuden način."
»Pismo? Dajte ga meni!"
»Ali ste vi gospod Bertara?"
»Gospod Bertara," je trpko odvrnil Valentin, „je Bog ve kam izginil. Morda so ga prav tako ugrabili kakor njegovo hčer. Ves večer ga že zaman iščemo."
Chilpčric mu je izročil pismo.
Valentin je prečital naslov in prebledel. »Mičino pismo — kaj naj bo to?"
Raztrgal je ovitek in čital:
Dragi oče!
Odpusti nii, da sem ti prizadejala toliko skrbi, toda moja čuvstva so bila močnejša od mene. Nisem se mogla premagati, šla sem za njim, ki ga ljubim. Hotel je tako in — ubogala serrf ga. Vem, da boš žalosten, ko boš čital te vrstice, toda zanesi se, da se kmalu vidimo v sreči. On, ki sem šla za njim, je dober in bogat — ljubi me in moja sreča mu je vse, zato se ne boj zame. —
Aliče.
Valentinu je bilo, kakor bi bil dobil udarec po glavi.
„Ne, ne!“ je vzkliknil, „to ni mogoče. Aliče ni nikdar tako govorila. Tega pisma ona ni pisala. Prisilili so jo, ali pa so ponaredili njeno pisavo. Aliče je ljubila samo mene — še pred nekaj urami mi je to priznala. Očeta so hoteli speljati na krivo sled ..
Stopil je k Chilpčricu in Simeonu.
„Kaj iščeta tu? Kdo sta? Tole pismo sta prinesla — ali ga nista sama napisala? Od vaju smo zvedeli, da so Aliče ugrabili... ali nista tudi vidva imela prste vmes?"
Zagrozil jima je s pestmi. Trompclet je zaprl vrata in se pridružil Valentinu.
„Ne uganjajta neumnosti!" je mrzlo odgovoril Chilperic. »Bolje je, da se pomenimo, kako jo najdemo. Vi se zanimate za dekle — midva tudi!“
»Zakaj? Saj je nitii ne poznata!"
„Res — a navzlic temu jo iščeva in... zelo se bojiva, da zaman. Za ugrabljenjem je neka skrivnost, ki je še ne smeva izdati. Vedita pa, da je dekle v nevarnosti in da nas bo vseh pet premalo, da jo rešimo. Kar se pa tiče vaše obdolžitve, da sva v zvezi...“
»Oprostite," je rekel Valentin osramočen, »nisem vaju hotel žalili... Toda povejta mi ... ali gre za njeno življenje?"
„Da, in še več — za njeno čast," je hladno odgovoril Chilpčric.
Valentin se je ječe, opotekel. Chilperic ga je zgrabil za ramena in stresel.
»Na delo! Za jadikovanje ni časa."
»Kaj naj storimo?"
»Iščite, kakor iščeva midva. Tu je najin naslov. Če naju boste potrebovali, pridite!"
O s m o poglavje BERTARA SE VRNE
Rue d’ Allemagne je kakršne so vse ulice v pariških predmestjih. Čez, dan živa in polna ljudi, zvečer pa prazna in zapuščena.
Bilo je opolnoči.
Po cesti je kolovratil star mož, ki je bil videti temeljito nadelan. To je bil stari Ber-tara. Nihče ga ne bi bil spoznal, tako se je izpremenil v enem dnevu.
Preden je zjutraj odšel na delo, ga je povabil prijatelj na čašo vina. Prisedla sta k dve-
ma delavcema, ki sta mu napila. In čudno — ko je izpraznil kozarec, ki sta mu ga ponudila, se mu je zvrtelo v glavi. Omahnil je na klop in zaspal.
Delavca sta ga zavlekla1 v kot za mizo in ga tam pustila. Ko se je ab enajstih ponoči zbudil, so ga vrgli iz gostilne.
Le s težavo se je zibal po Rue d’ Allemagne. Nenadoma se je prijel za glavo: »Moj Bog, domov moram! Opili so me... zamudil sem večerjo in Aliče bo skrbelo ...“
»Hvala Bogu," se je oddahnil, ko se je ustavil pred svojo hišo. „Zdaj grem spat. A kaj poreče Aliče?"
Poiskal je ključ in s težavo odklenil hišna vrata. Na stopnicah je spet moral počivati. Kočno je le po vseh štirih prilezel do svojega stanovanja.
Že pri vratih je poklical hčer, naj mu odpre, toda nihče mu ni odgovoril. Zaskrbelo ga je. Odprl je vrata in stopil v predsobje. Nikogar!
Kakor bi odrezal, ga je minila pijanost. Prižgal je luč in se vrnil v Aličino sobo. Postelja je bila nedotaknjena, na njej pa je ležalo pismo, ki ga že poznamo. S trepečočimi rokami ga je prečital in se kakor posekan zgrudil na posteljo ter se razjokal.
Njegov obup je bil tolik, da ni opazil do-šleca, ki je stopil v.sobo.
Bil je marki Norbert D’ Argental. Šel je bil v kavarno in čakal, kdaj se vrne stari Ber-lara. Ko ga je opazil, je šel skrivaj za njim. Prijel je starca za roke. Berta ra ga je spoznal.
»Gospod Norbert, kje je Aliče?" je zaihtel.
»Potolažite se, oče," ga je skušal 'pomiriti marki. »Vse bo dobro." Nato mu je jel počasi in oprezno pripovedovati, da je Aliče brez sledu izginila.
Bertara ga je nemo poslušal. V teh dvanajstih urah se je postaral za najmanj toliko let.
»Ali mislite, da jo bom še kdaj videl?"
»Videli jo boste, oče," ga je .tolažil Norbert, »našli jo bomo. Tega pisma res ni pisala vaša hči, a zato še ni treba obupati. Gospodična Aliče ni imela ljubčka in tudi če bi ga bila imela, ne bi bila odšla na svoj rojstni dan, ko je pričakovala toliko prijateljev."
»Ali ni odšla sama?"
/f
iVa neA-f veselici je plesal Trislan Bernard z neko damo. Med plesom je napravila dama partnerju kompliment: „Lepo od vas, mojster, da plešele, vi slavni pisatelj, z menoj docela neznano žensko.' „Zakaj ne?" je odvrnil Bernard, „saj smo vendar na dobrodelni prireditvi!"
Čudili so se neki dami, ki je gledala ganljivo dramo, ne da bi bila potočila solzo. „Vem, da bi se bila morala jokatije odgovorila dama, „tudi bi bila zelo rada jokala — toda po gledališču sem še nekam povabljena
Vajenec čita z velikim zanimanjem kriminalni roman. Takrat vstopi iznenada šef; vajenec hitro skrije knjigo v zadnji hlačni žep — toda v preveliki naglici je ne more potlačiti čisto do dna, tako da mu knjiga nekoliko moli iz žepa. Šef to opazi, ga nekaj časa brez besede gleda, potem pa mu reče: „Ilm, s čim pa prav za prav bereš?"
K ravnatelju nekega dunajskega gledališča pride mlad avtor, čigar prvi komad ni doživel ravno prevelikega uspeha. ..Čujte, gospod ravnatelj," reče užaljen, „to gotovo nalašč napravite? Vselej, kadar je gledališče tako rekoč prazno, predvajate ravno mojo igro!"
Pri Martinčevih so imeli lepo mlado hišno, ki je nekega dne kar na lepem obležala. „Bolna sem," je zastokata.
„Nu, to bomo še videli," je dejal gospod Martinec in poslal po hišnega zdravnika. „Prosim, preiščite jo!"
Zdravnik ga je poslul iz sobe in stopil k bolnici.
„Saj nisem bolna," se zasmeje hišna, lepa Micika. „Toda ti ljudje mi že dva meseca dolgujejo mezdo, in zdaj jim nalašč ostanem v postelji, dokler ne dobim svojega denarja."
Zdravnik je za trenutek ostrmel, potlej pa ga je obšla blatena misel:
„Imenitno! Meni so tudi že šest mesecev dolžni. Odmaknite se malo, da se tudi jaz uležem."
J. II. R.
„Gospodična Ema, snoči — hm — sem sanja/ — hm — da sem vas prosil — hm — za roko. Kaj bi to neki pomenilo?" — ,,'To pomeni, da imate v spanju več pameti kakor če ste budni!"
Bernard Shatv ima slugo ,ki ga časih porabi za tajniške posle. Nekega dne izroči vrli John svojemu gospodu vprašalno polo nekega novinarja, ki je hotel na vsak način dobili svoj intervju. Pesnik naglo preleti nadležni papir in reče Johnu: „I)anes sem z delom preobložen; odgovorite vi namestil mene." Sluga-lajnik sede za pisalno mizo in jame odgovarjati na tale vprašanja: ,Kdaj hodite na izpreliod? Obkorej vstajate? S čim se ukvarjate med enajsto in dvanajsto uro?'
Toda kdo popiše Shaivovo začudenje, ko nekega dne čita v listih, da vsako jutro čevlje snaži, da med enajsto in dvanajsto uro skoraj vselej krompir hipi in nikoli ne hodi na izprehod. Tisti dan se je ves London valjal od smeha nad najnovejšim ..dovtipom" znamenitega humorista.
Pisemce mladega p r i rod o s I o v c a
Miška moja (Mus musculus)!
V pisemcu ti pošiljam nekaj vijolic (Viola odo-rata) s prošnjo, da me drevi spet počakaš pri starem hrastu (Quercus pedunculata). Ob žvrgolenju slavca (Luscinia philomela) in ob svitu kresnic (Lampgris spendidula) si hočeva privoščiti nekaj srečnih uric. — Pazi, da te mačeha (Viola tricolor) ne vidi.
Tvoj ljubeči te Alojzij Merita, stud. rer. nat.
Ane k dote iz v o j n e
Oficir oddelka metalcev ognja je imel predavanje. „Tale jeklena steklenica," je pojasnjeval vojakom, „ima tri milimetre debele stene in je napolnjena s plinom C pod pritiskom 50 atmosfer..." „Za Boga, gospod kapetan," je v strahu vzkliknil enoletni prostovoljec, „če eksplodira...!" ,,Ne bojte se," je odgovoril kapetan, „saj imamo še dve za rezervo."
„Gospod polkovni zdravnik, pokorno javljam, če iztegnem obe rameni, in postavim spodnje lehti pokonci in jih nato obrnem nazaj ter nato opišem polkrog, me zbode v lopaticah." „Zdi se mi, enoletnih', da ste se napili; čemu pa delate take kretnje?“ „(loti pod polkovni zdravnik, pokorno javljam — plašč si vendar moram obleči!"
Vojna šola, prvi letnik, poslednji izpiti. Med drugimi dobi honvedski pešadijski poročnik Balini pl. Lukač h Lukacshazi-Fukeleki de Bertapuszta vprašanje, na Čem temelji prav za prav telegrafija.
Mučen molk. Naposled odgovor: „11 at, telegrafija temelji na drogovih in žicah."
Gospodinje!
zahtevajte povsod izrecno našo
Kolinsko cikorijo!
Gonzales je bil namreč skočil pokonci, se sklonil čez mizo in sunil s pestjo Bertu Hagnu pod nos.
Tisti mali je Jack že stal sredi sobe.
„Mir!“ je zavpil.
,Pri ukročenem merjascu' je mahoma nastala mrtvaška tišina. Vsi možje, ki so sedeli v isti vrsti z Jackom in s prepirajočo se dvojico, so se naglo odmaknili, tako da ni Tiger imel za seboj nič drugega kakor samo goli zid.
„Idi k vragu!" je Gonzales zavpil nanj čez ramo, potlej pa se je spet obrnil k Hagnu, ki se ni bil zganil na stolu, in zarjovel nanj:
»Prekleti ovaduh!" in je zavihtel desnico in udaril Hagna z dlanjo po obrazu. Na Hagnovih belih licih so se mahoma pokazali rdeči odtisi prstov.
V skoku in s krikom je bil Jack pri njem, toda kakor bi ga bila njegova senca posvarila, se je Gonzales zasukal na petah in se zdajci postavil ,venbacitelju' nasproti. Njegov zaliti, nakazni obraz je trznil in v rokah se 11111 je zdajci zasvetila pištola. Videla se je obrabljena in zanemarjena. Pogled nanjo je Tigra ustavil v polnem skoku, in Gonzales se je grdo zarežal.
„In li‘?“ je zasikal, „od kod pa ti? l)a se mi ne približaš, spaka zelena! Drugače li zapečatim tvoj smrkavi nos za vse večne čase!"
Roka mu je trepetala, da se je cev revolverja tresla ko trepetlika, toda Jack je dobro vedel, da bi v kritičnem (trenutku pihalnik obstal tako ravno in mirno, kakor bi ležal na skali. In vendar se ni prav nič bal. Mirno in pokojno je stal, kakor bitje, ki ne ve, kaj je smrt.
Oni čudni ogenj, ki se je zbudil v njem, ko ga je Roynton podrl na tla, je spet zagorel v njegovih žilah, in videl je samo eno: Gonzalesov bikov vrat. V tem vratu je tekla nit življenja in čutil je, da bi ga mogel ‘doseči s konci prstov — da bi ga mogel raztrgati — z enim samim stiskom.
Bilo 11111 je, kakor da rase njegovo telo v neznansko višino, kakor da mu nobena krogla ne more do živega!
„Mene ne boš, Gonzales," je rekel s prečudnim pokojem. „Imam te!"
I11 mahoma je vsega prevzel neodoljiv nagon, da bi temu človeku skočil za vrat, čeprav je vedel, da bi ga moral ubiti, če se ga le dotakne, in neznana groza ga je prešinila: bilo mu je kakor pijancu, ki z vsemi prsti objema kozarec žganja in moli Boga za moč, da ga ne bi izpil.
„Še en izhod li priznam," je rekel. Vest mu je narekovala to besedo, toda glas 11111 je zvenel čudno zlomljeno, in kri mu je razbijala v sencih. „Še en izhod ti priznam. Odloži pihalnik!"
Bilo mu je, kakor da čuti, da se je nekaj v Gonzalesu utrgalo. Moža je minil ves pogum in obraz mu je postal mrliško bled. Sama gro-za je gledala iz njegovih oči in pri tem pogledu je Jacku vsa kri udarila v možgane, kakor volku, ki je okusil kri.
„Na mizo z njim, Gonzales!" je šepnil komaj slišno. „Brž!“
Ustnice so mu trznile, ko je izgovoril te besede, in v grlu ga je stisnilo, kakor da ga hoče zadušiti.
In tedaj je videl, kako se je Gonzalesova roka počasi, drgetaje zganila. Položil je pištolo na mizo; nato je Spanec dvignil roko do obraza in si negotovo potegnil čez znojno čelo.
Ta kretnja je pretrgala zakletje, ki je dotlej uklepalo Jacka. Ogenj je nestal iz njegovih žil in stud ga je stresel.
„Ti!“ je rekel.
Gonzales je vztrepetal. Na njegovem obrazu ni bil zapisan sram, le neka čudna groza, kakor jo časih opazimo na obrazih ljudi v hipnozi.
„Ven!“ je rekel Tiger.
Trenutek še se je Gonzales pomišljal, kakor da se ne more premakniti. Korak za korakom se je potlej umaknil med ljudi in ves čas ni mogel odtrgati oči z Jackovega obraza, dokler ni bil pri vratih. Tedaj pa se je po bli-skovo obrnil in s krikom izginil v noč.
Jacku je bilo, kakor bi vsi prisotni šele zdaj po dolgih minutah svobodno zadihali. Obrnil se je. V vseh očeh je bila zapisana ona neznana groza, in na vseli čelih je stal znoj. Za pultom je videl Mary; celo njene ustne so bile blede ko prt. Obrnil se je k Hagnu.
Revolverski junak je bil porinil stol daleč od mize in čeprav ni vstal, se je vendar sklonil naprej; eno roko je imel skrito v telovniku. Jaok je dobro vedel, kaj to pomeni. Pod jopičem je imel napet revolver in naj je bilo Hagna še tako groza, je bil drugačen temperament kakor Gonzales. Boril bi se, tudi če bi mu ukazal, naj zapusti pivnico.
Vse to se je bilo tako naglo odigralo, da še ni obledel odtis prstov na njegovem licu. Tedaj je Jack vzel Gonzalesov revolver in mu ga porinil čez mizo.
»Kadar bo sila, Hagen,“ je rekel, „sta dve pištoli vselej boljši od ene. Vzemite tole za spomin.”
To rekši se je zavrtel na petah, obrnil nevarnosti hrbet in se vrnil k svoji mizi.
Šestnajsto poglavje
NEVARNOST
In še zmerom se ni nihče zganil. Napetost je bila popustila, vendar še ni docela izginila, zakaj Bert Hagen je bil na takem glasu, da so se celo v 'tanglu ljudje obrnili in pogledali za njim, kadar je šel po cesti. In kaj to pomeni, vedo pač najbolje ravno ljudje iz tangla.
Tisti trenutek je bil Hagen v neprijetnem položaju. Najbrž bi bil mnogo dal za to, da bi veliki tujec napravil sovražno kretnjo, ki bi mu dala povoda, da potegne revolver.
Ne da bi bil z gotovostjo računal na zmago. V teh sekundah ni bil odtrgal pogleda z Gonzalesovega obraza in to, kar je videl, mu je reklo, da je vsakdo, ki Tigra razdraži m nadleguje, zapisan smrti. Toda na kocki je bil tudi njegov sloves. Nemara bodo pozneje ljudje rekli, da je Tiger Berta Hagna tako do dna preziral, da se mu je videlo pod častjo vzeti ga vobče na znanje. Alkohol je bil izpuhtel iz Bertovih žil in to, kar je zdaj storil, je bilo najpogubnejše delo v njegovem življenju.
Vstal je in šel skozi pivnico, dokler ni stal s Tigrom oko v oko. Bil je majhen in droben, Jack je bil skoro sede tolikšen kakor on.
»Tiger,“ je rekel, »nisem) razumel. Kaj ste hoteli reči s tem, da bi potreboval dva pihalnika?”
Jack mu je pogledal v oči in čital v njegovi duši: videl je v njej strah, hkrati pa tudi odločnost. Zdajci ga je prevzelo nekaj kakor ob-
čutek simpatije in občudovanja. Sam je bil zdaj popolnoma hladen, še zmerom je čutil nekaj kakor gnus, toda vedel je, da misli Bert Hagen ta trenutek, da stoji pred smrtjo.
»Hagen,” je rekel prijazno, »vseeno, kaj je bilo. Mislim, da si spodoben dečko.”
Pomolil mu je roko. Revolverskemu junaku je vsa kri udarila v obraz in izbrisala od-tiske Gonzalesovih prstov. V nenadni ganjenosti je Hagen zgrabil ponujeno roko in jo trdo stisnil.
»Lepo kašo so mi hoteli skuhati,” je zamrmral. »Toda da veš, tovariš, jaz se jim za to ne dam; in če ti bodo spet kdaj hoteli zagosti, mi samo povej. S teboj sem. Samo to sem ti hotel reči.”
Obrnil se je in s plamenečimi očmi preletel vrste gostov, kakor da išče, kje bo odkril kak posmehljiv režaj ali zaničljiv pogled ali skomig z rameni. Toda srečal je samo namenoma brezizrazne obraze in videč, da se nihče ne upa odvrnili njegovega pogleda, je s porogljivim smehom zapustil pivnico. Za njim se je dvignila mrka postava Jastreba, in ko ,so se vrata tudi za njim zaprla, je Jackov pogled nehote zletel k Mary Doverjevi. Lica SO’ ji zdaj žarela in skrivaj je pomignila z glavo. Trenutek nato je odšla iz pivnice in Jack je stopil za njo v pisarno. Ko je vstopil, je zaprla vrata in se s hrbtom naslonila nanje. Bilo je kakor da se boii, da ji ne pobegne.
»Za nocoj ste dobro opravili, Tiger,” je rekla veselo. »Zdaj se nihče ne bo upal pisniti.”
Občudujč si ga je ogledovala od nog do glave in njeno občudovanje si je dalo duška v tihem smehu. Zdajci pa je stopila lik do njega in mu moško stisnila roke.
»Čudoviti ste bili, Tiger!” je rekla. »Čudoviti! Toda ali bi vas smela prositi, da mi iz-dasle neko tajnost?”
»Če le morem!”
»Kako ste mogli samo z besedami doseči, da je Gonzales odložil poštolo?”
»To je bilo čudno,” je odgovoril. »Hočem vam povedati. Ko sem mu rekel, naj pištolo odloži — upam da me boste razumeli — takrat sem zdajci z vsem svojim bitjem zaželel, da tega ne stori.”
»To se pravi, hoteli ste, da sproži?”
»Nekaj v meni," ji je pojasnjeval, „je pobesnelo in hotel sem — hotel sem mu skočiti za vrat."
V svojem resnem stremljenju, da ji to razloži, se je bil nehote sklonil čisto k njej, in deklica je zadržala dih.
„0, zdaj razumem," je rekla. »Gonzales je nekaj videl na vašem tobrazu — tudi mene je prešinilo nekaj nedopovedljivega."
Odmaknila se je nekoliko od njega in si ga jela ogledovati z drugimi očmi. „Tiger, kaj je to z vami? Kaj je v vas drugačnega kakor na drugih ljudeh?"
Zmajal je z glavo, in oba sta se nasmehnila.
»Sedite semle!"
Storil je po njenem ukazu in ona je sedla na rob pisalne mize čisto zraven njega in ga ogledovala z njej lastno otroško odkritostjo.
»Mislim, da sem našla."
»Re-s?"
„Zavest vas mine in takrat ste nekaj časa res pravi tiger."
»Že mogoče. Čudno je to."
Naslonila si je komolce na kolena in sklenila roke ter prekrižala noge.
„Hotela bi zdaj pošteno z vami govoriti," je menila.
„Nu, začnite!"
„In vi mi boste prav tako odgovorili?"
»Bom."
„Kakor človek človeku?"
,.Kakor človek človeku."
„Tiger, kdo ste?"
»Venbacitelj ,Pri ukročenem merjascu1."
„To ni pošten odgovor!" Tiho se je zasmejala pred se. „Kaim spadate? Ivje ste doma?"
„V tanglu."
»Še nikoli v svojem življenju, Tiger! Vi spadate prav tako malo k nam, kakor belo ni črno."
»Zakaj ne?"
„Ker ni nič črnega v vas."
Vprašujč jo je pogledal, in ona je nadaljevala: „Vsi drugi imajo nekaj, neodkritega v očeh. Če pa me vi pogledate, mi je vselej, kakor da bi mi hoteli nekaj izmamiti. Popolnoma drugačni ste od drugih."
Spet je premolknila.
„l)a, čisto drugačni ste," je povzela. „Tako drugačni, Tiger, da mi je že strašno čudno se-
deti zraven vas in se pogovarjati z vami. Ne, vi ne spadate semkaj. Zakaj hočete ostaiti?"
„Ali naj vam pošteno povem?"
»Seveda!"
»Bil sem davi svedok incidenta na cesti in sem videl, kako ste ukrotili ljudi. V trenutku, ko sem vas zagledal, Mary, sem vedel, da vas moram videti od blizu."
Naslonila se je nazaj, kakor da si ga hoče ogledati iz potrebne razdalje. „Ali bi me radi zapolipili?" je vprašala zamišljeno in nagubala čelo.
»Samo pojasniti seim vam hotel," je resno odgovoril.
„Ta izgovor se mi vidi precej puhel," ga je zavrnila. »Zagledate me v gneči; in pri tisti priči se odločite, da pustite svoje ljudi in pridete semkaj? Pred sodniki to ne bi držalo, Tiger. Naj vam kdo drugi verjame."
„\ vendar je bilo tako. Potlej sem prišel ,K ukročenemu merjascu*, in ko sem vas spet videl, sem vedel, da sem prav imel."
Nejeverno je zmignila z glavo.
„Tako prav sem imel," je nadaljeval Jack, „da sem že srečen, če takole sedim z vami in vam govorim kakor človek človeku."
„11™!" je zamišljeno zamrmrala. Spet ji je vstalo nezaupanje do njega, toda njegove oči so jo gledale tako mirno in odkrito, da je samo prikimala.
„Tudi jaz imam prav isti občutek," je potrdila. »A. kako si to razlagate?"
„0, za to jd tisoč razlogov. Prvič ste zelo lepi."
„Tiger," je vzkliknila in se vzravnala, »upam, da mi ne mislite ljubezni odkrivati?"
»Nikakor ne. Povem samo, kar je res — kakor človek človeku."
Nasmehnila se mu je, da se mu je zvrtelo v glavi, vendar se je premagal in ji mirno pogledal v oči.
„Nu, dobro," je pritrdila. »Nadaljujte!"
»Nezmiselno bi bilo naštevati vam stvari, ki vas na vse zadnje še razsrde."
»Kakšne stvari?"
»Zlasti vaše roke."
Pozorno ga je pogledala, potlej pa ji je pogled zdrknil dol na njene roke, ki jih je zamišljeno obrnila.
,,Razen stvari kakor so oči in roke, Mary, pa je še mnogo, mnogo več razlogov, ki so v zvezi z varni."
Pol otožno, pol zasanjano ga je pogledala.
„Te druge mi je težko pojasniti. Prvič se mi je zasvitalo, ko ste govorili z ljudmi na cesti. In potlej spet, ko ste mi pogledali prav do dna, v vrsti juharjev; in naposled, ko sem se boril z Larryjem Royntonom. Kaj je prav za prav v vas, pa vam ne vem povedati. Da to proučim, sem tu."
Pogledala ga je s tako neprikrilo bolestjo, da mu je zaplalo v srcu.
„Mislim, da vas ne bi smela poslušati," je rekla resno.
„Zakaj ne?“
„Ker mislim, da je nevarno."
Odkimal je.
»Seveda je nevarno," je vztrajala. „Toda, Tiger, kaj s tem namerjate?"
„Odvesti vas od tod," je trdno odgovoril.
„Odvesti me?"
„Da, zaradi nadaljnega proučevanja."
To rekši je položil svojo roko na njeno.
Zganila se je, kakor bi mu jo hotela izmakniti.
„Ali se me bojite?"
„Ni ga moža, ki bi se ga bala," je odvrnila in mu dovolila, da je obdržal svojo roko v njeni. Toda bila je vidno vznemirjena.
„Zdaj morate iti."
„Saj ste vendar rekli, da se ne bojite."
„Vas — ne."
„Nu, in?"
„Saj veste, ta tiger, ki časih vstane v vas."
»Nu?“
»Nekaj takega je tudi v meni." Vstal je, in ona se je prijela za vrat. „Tu mi časih nekaj vstane — tako čudno — kakor da bi morala zapeti ali kaj vem. Besede tega ne povedo."
Spustila se je z mize in ga prijela za roke. Sence so izginile iz njenih oči in ogenj je zagorel v njih.
»Tiger, Tiger, Tiger!" je šepnila.
Zunaj na cesti je bil orglar gonil poulično popevko; Jacku pa se je takrat zazdelo, kakor bi bila ta godba mojstrovina, bogata z zvoki kakor sinfonični orkester; dotik njenih rok ga je navdal z občutkom neizmernega bogastva, kakor da bi veletok zlata zabučal mirno njega in ga oslepil z obiljem sijaja. Primaknil se je
k njej in ona je nagnila glavo nazaj; njene odprte ustne so mu bile zdajci čisto blizu in nenadoma ji je pogledal globoko v oči, in tedaj je zagledal ves svet v njej in vsakteri nje delec je bil ko najlepša muzika. Tedajci pa je lajna na cesti utihnila.
»Tiger!" je vzdrgelala.
Zdrznil se je in strah, ki ga je videl v njej, mu ni dal, da bi jo skušal obdržati v rokah, ko se mu je iztrgala.
»Vedela sem, da je nevarno," je zašepetala. »Idile!"
Enkrat, dvakrat in spet ga je prešinilo tako silno kakor takrat, ko ga je malone zagnalo Gonzalesu na goltanec, od glave tja do srca; in trikrat se mu je umaknila. Tedaj je stopil k vratom, in ko se je obrnil nazaj, j.e sedela za mizo, komolce je bila razprostrla in naslonila glavo na lehti.
Tiho je stopil čez prag in s 'spoštljivo nežnostjo zaprl vrata za seboj.
Louis Roubaud:
Skodelica čaja
»Z mlekom ali brez njega?"
»Hvala, ne lega ne onega. Natoči mi rajši kozarček konjaka. In ker se že tako dolgo nisva videla, bi se nekoliko porazgovo-rila, ne?“
»Tedaj kaj je bilo vsa ta leta s teboj?"
»Nič posebnega; oženil sem se in čaja ne maram več."
1 »Kako?"
»Leto po tvojem odhodu sem vzel Suzano, kakor sem ti takrat kratko sporočil. Poznal si jo prav tako dobro kakor jaz; videli smo se z njo pri Walsonovih. Nekaj nevsakdanjega je bilo na njej, nekaj, kar te je zmedlo; njen bledi obraz je izdajal melanholični ponos in zaprtost onih deklet, ki so brez roditeljev in brez imetja predane boju za obstanek."
»Spominjam se; kolikokrat si sc zgražal nad ‘brutalnostjo \Valsonovc do nje. Ali te jc ljubila?"
»Ne; dvajset let ji je bilo, meni pa štirideset. Ponudil sem ji bogastvo, razkošje, svoje ime in ljubezen po vrhu. Gospa Walsonova jo je bila ravno zaradi nedolžnega prepirčka odpustila, vedel sem, da jo čaka v najboljšem kaka sramotno plačana pisarniška služba.••
Njo, ki je bila vendar rojena za to, da vlada; še nikoli prej nisem srečal ženske z žlahtnejšo otmenostjo..
„Ali si ji povedal?"
,,Rekel sem ji samo: ,Bodite moja žena,1 in ko je pristala, sem ji poljubil roko. Nekaj mesecev sem bil res zelo srečen z njo. A kmalu sem spoznal dvome in razočaranje in življenje mi je postalo muka. Stvar je bila namreč taka: vzel sem si tajnika..
„Jeana Valtiera!"
„Da, zanimiv človek, ki sem z njim ravnal ko s prijateljem. Kmalu po njegovem prihodu sem odkril, da je ljubimec moje žene."
„In?“
„Bokaza nisem imel, niti sence kakega dokaza. Suzana rrte ni nikoli zapustila, spala sva v isti spalnici, z doma je hodila samo po dnevi, a Jean Valtier je ves dan delal z menoj. Bilo je tedaj docela nemogoče, da bi me varala, in vendar sem bil o tem popolnoma uverjen. Tiste dobe nikoli ne pozabim. Živel sem v neprestani napetosti, slehernega dogodka sem se obupno oklepal, da sem iz njega izvajal najhujše sklepe. Začel sem Jeana Valtiera mrziti; v službi sem ga obdržal samo zato, da bi se mogel prepričati, da me slepari. On je dobro poznal moje občutke do njega in mi jih je pošteno vračal. Toda na zunaj sem bil še bolj vljuden z njim in on še bolj vnet za službo, čeprav bi si bila najrajši skočila drug drugemu za vrat.
In zdaj pride stvar s skodelico čaja. Ostro sem ga opazoval in prišel do sklepa, da bi sc me Jean Valtier rad iznebil. Kako sem prišel do tega? Sam ne vem; instinkt mi je to govoril.
Vsako popoldne srno se zbrali pri čaju v moji knjižnici. Valtier, Suzana in jaz. Tujec, ki bi nas videl v prijaznem pogovoru, pač nikoli ne bi prišel na to, da se tod odigrava drama.
Nikoli nisem dovolil, da bi kdo drugi nalil čaj v skodelice. Večkrat sem že opazil, da je Valtier, hoteč mi naliti mleka, prijel za ročko, toda'vselej sem ga prehitel.
Nekega popoldne smo kakor po navadi sedeli pri čaju, ko sem pogrešil dozo s sladkorjem. Suzana je pozvonila služkinji, ki tega ni vedela pojasniti. Da ne bi po nepotrebnem čakali, nam je prinesla sladkorja v prašku, ki
ji je bil ravno pid roki. Pogledal sem Valtier ju v oči, toda on je vzdržal moj pogled. Tedaj nisem več dvomil. Valtierov obraz je bil bled, lista bledica, ki je izdajala zločinske namene. Vendar že! Zdaj ga imam, njega in morda tudi njo, zakaj zdelo se mi je neverjetno, da ona ne bi bila soudeležena. Mirno, brez drgeta sem nalil čaj in nasul v vsako čašo dve žlički belega praška. Bilo mi je, kakor da sedim pri kvartah, in moj vložek je naša sreča, naše življenje. Imel isem v rokah najboljše adute in soigralec mora pokazati barvo. Nič ni bilo lažjega za Valtier ja kakor nasuti v ta sladkor otrov, toda če se je zanašal na mojo zaupljivost, se je zmotil. ,Nu, Valtier, vaš čaj bo mrzel!' Še zdaj vidim njegov pogled, poln sovraštva, spačene črte njegovega obraza. Bil je patetičen trenutek; prijel je svojo skodelico- in začel mehanično mešati z žličico. Trepetal je od razburjenja in strahu, skoro smilil se mi je, tako strahopeten se mi je iznenada zazdel. Naposled se je vdal:
,Ne morem. Ni mi dobro. Bolje bo, če...* Ne vem, kaj bi bil tistikrat dal za to, da bi ga smel zagrabiti za goltanec, toda hotel sem svoj triumf popolnoma izkusiti. Neizprosno sem silil vanj, da izpregledam tudi Suzano, katere vloga mi je bila še nejasna.
,Ljubi moj Valtier, nimate prav! Pijte čaj, dokler je vroč!'
Tisti mah je Suzana prijela svojo skodelico in jo naglo nastavila na usta, toda še preden sem utegnil vmes poseči, jo je že Valtier prijel za roko.
,Ne pij! Ne pij!'
S lemi besedami me je izzval. Stala sva si nasproti, negibna, brez besede. V ušesih mi je šumelo in v sencih kovalo, oba sva bila kakor v vročici. Naposled sem se toliko zavedel, da sem bruhnil:
,Morilec!'
Zmedeno me je pogledal.
,Bolel si me zastrupiti, ne uideš mi!‘ Suzana je bila vstala; potisnil sem jo nazaj na stol.
,Pusti naju, da sama obračunava, tvoj ljubimec in jaz. Potem boš prosta....'
Tedaj se je začel Valtier izpovedovati: .Suzana je moja ljubimka, da, bila je že, še preden ste jo vi poznali. Jaz -sem bil edini človek, ki ga je ljubila. Bil sem siromak, ko ste
prišli, in ona je vedela, da tildi njo čaka beda in brezposelnost. Zato se je vam prodala. Domišljali ste si, da bo ta ženska vaša, ker ste bogati, ste mislili, da si ljubezen lahko kupite. Nu, Suzana je bila lista, ki mi je sporočila, da iščete tajnika; na njeno prošnjo sem se zglasil pri vas in prišel v vašo hišo.1 Skomignil sem z rameni.
,Toda ona li ni dala strupa, tu se boš moral zam zagovarjati, aretirati te dam in vreči v ječo. Navaden zločinec si!‘
Valtier ni odgovoril. Prijel je skodelico s čajem in izpil na dušek.“
„Sam>omor?“
„Kaj še! Sladkor ni bil zastrupljen. Jean Valtier ni bil morilec. Oba sva bila žrtev av-tosugestije. Jaz sem mislil, da 011 preži na mojo smrt, in on si je domišljal, da mu jaz strežem po življenju in da sem zato primešal otrova v sladkor, da ga spravim s poti.
Suzana in Valtier sta šla. A le malo časa sta uživala srečo velike ljubezni. Cul sem, da sta se spet razšla, zakaj manjkalo jima je denarja, in ljubezni je treba toplega gnezda.
Vidite, zato ne maram več čaja!"
Nekaj izvanrednega v vsakem pogledu je pisalni strojček
Remington Normal 1930.
Zahtevajte prospekt!
A.FIFŠEIL®^
Ljubljana — Marijin trg
Čim	več	se učiš, tem	več veš
čim	več	veš, tem več	utegneš	pozabiti
čim	več	utegneš pozabiti, tem	več pozabiš
čim	več	pozabiš, tem	manj znaš —
Čemu se tedaj prav za prav učiš?	Rip
Na Kitajskem imiajo dve mesti, ki imata najkrajše ime na svetu. Eno se imenuje U, drugo pa I.
V trenutku, ko je admiral Byrd preletel južni tečaj, je njegovo letalo hkrati letelo v dveh smereh. Med lem ko je prednji del aparata letel že proti severu, je letel rep še zmerom proli jugu.
Na Španskem so solni griči, ki so visoki do 130 m.
Kanarski otoki nimajo imena |>o kanarčkih, nego po latinski besedi „canis" (pes). Po naše bi se morali tedaj imenovali „Pasji otoki".
Valden Farnham iz Toleda v Združenih državah je dal 121 krat svojo kri za transfuzijo drugim ljudem. Ta izguba krvi mu je tako dobro dela, da se je v tem času zredil za 125 funtov.
Kože črncev se solnce niti v najhujši vročini ne prime.
Reka Oltawa je pri Pembroku (država Ontario, Združene države) 1600 metrov globoka.
Barometer je izumil Toricelli leta 1643.
Prvo pisemsko znamko je uvedel Ilill leta 1840.
Neki frankfurtski učenjak je opazil mravljo, ki je neprestano tekala v krogu. Napadala je svoje tovarišice, ki so ji prišle na pot, in sc je tudi drugače vedla zelo nenavadno. Živalca je vedno tekala v krogu na desno in je preteku nekaj dni začela vleči tipalke in noge za seboj. Pri mikroskopski preiskavi se je pokazalo, da je imela na levi strani možganov tvor.
Strela je porušila nagrobni spomenik C. .1. Sum-merforda iz Columbije (Alabama, ameriške Združene države), ki je mesec dni prej umrl zadet od strele. Postavili so mn nov spomenik, ki ga pa je kmalu nato spet strela razdejala.
John Iloran je 75 let služil istemu gospodarju odnosno njegovim naslednikom v Milwaukeeju (Združene države). Nameščen je bil aprila 1. 1855, ko mu je bilo sedem let. Danes je star 92 let in še vedno čvrsto dela šest dni na teden.
V New Yorku je vsak dan povprečno 8 in pol milijona telefonskih pogovorov.
Ena izmed najdražjih stavb na svetu je Waldorf-Astoria-hotel v New Yorku, ki je vreden tri čertrt milijarde dinarjev.
V vsaki minuli napravimo povprečno šestnajst dihov in vselej vdihamo kakega pol litra zraka. To da v minuti 8 litrov, v uri 480 litrov, v 24 urah 11.520 litrov in v enem letu 4150 kubičnih metrov.
ŠOL ‘Š- S'-Ctvl- 4- Ih£^f(Ks /YAs $fr~v*S
Strah pred bacili Snažnost je podlaga vsake higijene. S tem pa nikakor nočemo stopiti na stran tistih, ki venomer pridigajo: .Bacilov se za vsako ceno boj kakor živega vraga!1 Vse bakterije s sveta pregnati je nemogoče. Bati in varovati pa se jih je treba s pametjo; zakaj človeško telo, ki daje bacilom hraniva, jih pomaga širiti in s tem škoduje zdravju. Ker n. pr. vratu, sluznic in notranjih organov ni mogoče popolnoma obvarovati pred bacili, zato samo vnanja snažnost ne zadošča. Pameten način življenja utrdi človeka pred bacili, vsak pretiran strah pa je nepotreben. Pretiran strah pred bacili, ki človeku veleva, da si mora vselej, kadar prime v roko novec ali sploh kak predmet, roke umiti, mu samo greni življenje.
^	*	\V.
27. maja mine 20 let, kar je umrl „oče modernega zdravništva" Hobert Koch. Njegovo ime ostane nesmrtno po njegovih izsledkih v bakteriologiji: saj je bil eden prvih, ki je z dolgoletnimi poskusi dosegel prave in v praksi velepomembne rezultate. Njegovo proučevanje tifusa in kolere, dveh bolezni, ki sta pred desetletji zahtevali cele gore žrtev, velja danes za temelj vse današnje vede o teh dveh šibah božjih. Ko-chova posebna zasluga je ustvarila zdrave pitne vode brez klic; prav tako pa se je izkazal s pobijanjem spalne bolezni in malarije.
Paradižniki
Paradižnike imajo nekateri ljudje zelo radi, drugi spet jih ne prenesejo. Kaj je prav za prav paradižnik, sad ali sočivje? Lastnosti ima tako enega kakor drugega. Zlasti slovi po obilici vitaminov. Jedo se paradižniki sirovi kot salata s kisom in oljem, ali pa v juhi ali omaki, kuhani, polnjeni ali pečeni. Paradižniki se dado tudi dobro konservirati, da jih imaš za zimo.
Vloženi paradižniki. Trde, rdeče, srednje velike paradižnike opereš in položiš na sito, da se odkapajo. Potlej jih deneš v kozarce, v kakršne vlagaš kumarice, in naliješ čeznje dobrega, ohlajenega, s poprovimi zrnci skuhanega kisa. Naposled poliješ z oljem. Kozarec povežeš s pergamentnim papirjem in ga postaviš na hladno.
Paradižnikovo jedro. Zrele paradižnike opereš, prelomiš na dvoje in jih v glazirani ponvi počasi skuhaš, potem zliješ na gosto sito in pasiraš. Pirč nato nekoliko osladiš in rahlo pobrizgaš ter nato vkuhaš, dokler se dovolj ne zgosti. Potlej naliješ v steklenice'in zavežeš ter še pol ure kuhaš v sopari.
Za analize, objavljene v lisLu, je treba naprej poslati Din 20; pisec naj navede šifro, pod katero naj bo analiza priobčena. Za večjo, podrobnejšo analizo je pristojbina 50 Din. Kdor želi pismen odgovor, naj priloži znamko.
Tiger. Oseba je vkljub zelo razviti čuvstvenosti in močni čutnosti, iz katere se zrcali hrepenenje po nasladah in užitkih, vendarle zelo premišljena v svojem ravnanju, da, celo jako preračunljiva. Redko se pokaže v pravi luči, človek pogreša pri njej pravo odkritost in prisrčnost in se venomer boji, da ga ne izrabi za dosego sebičnih ciljev. Veliko impulzivnosti in duševne energije je v tej naravi, vendar se opaža pretirano poudarjanje lastnega stališča, nedostopnost za tuje argumente in precejšna samovoljnost. Harmonično sožitje s to osebo ni torej v vseh momentih mogoče. Njena duševnost je zelo mehka, občutljiva in hitro razburljiva. Ekonomska natura, nc trosi po nepotrebnem ne duševnih ne telesnih energij. Njeno delovanje ni povsem enakomerno in ustaljeno, preveč je pod vplivom trenutnih afektov, je sunkovito in za-visno od razpoloženja. Oseba ni bogve kaka velikopotezna natura, ne sili v nedostopne višave, drži se rajši realnih tal in praktičnega življenja. Duševno je zelo prilagodljiva, precej inteligentna, pri tem pa pedantna.
K^&MEffiKjjN<j>
Elitni Kino Matica
Tel. 21-24
EDINI ZVOČNI KINO V LJUBLJANI DVOJE SRC V % TAKTU. Najboljši nemški šla-gerfilm! Dunajska filmska opereta. V glavni vlogi najboljši pevci in pevke ter znani „Poldi“ iz filma „Atlan-tik“ — Willy Forst. — NE VERJAMEM VEČ NOBENI ZENSKI. — Prvi zvočni film znamenitega nemškega komornega pevca Richarda Tauherja.
Agfa
Kodak
Zeiss-lkon
VoigtISnder
FOtO
kino
aparati
Stalno v zalogi foto-materijal
Janko Pogačnik
Ljubljana
Tavčarjeva ulica štev. 4.
Budilke
po Din 60'— s triletnim jamstvom
IVAN PAKIŽ, LJUBLJANA
n	Pred Škofijo 15.
SEDAJ JE ČAS
ZA TRAJNO ONDULIRANJE!
Vsa v to stroko spadajoča dela izvrši hitro, trpežno in po zmerni ceni — pravi damski
Č E S A L N I SALON »OLGA«
Ljubljana VII
Medvedova cesta 23
MR BOHOVI-C
PLANINKA
Z0RAVILNI
CA3
»PLANINKA"
zdravilni
£aj
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolčnem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „Planinka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: fcekarna Mr. Ph. L. Bahovec. Uubllana
6	ter	stane	zavojček 20 Din
n
Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Octker-jev pecilni prašek Dr. Oetker-jev vanlllnov prašek Dr. Oetker-Jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to. da se dobe pristni Dr. Oetker-jevi fabrlkati, ker se često ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne in močnate jedi,
pudinge in spenjeno smetano.
kakao in čaj,
šartlje, torte in pecivo.
Jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša M zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu: ako ne. pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.