53   CVETINOMIRSKI
Lovci.
Stali so pri oknu in gledali venkai na zasnežena polja in holrne za vasjo.    Marlenka je venomer dihala v steklo, da ie postajalo čisto motno, pa ga ie zopet bri-sala s svojo ozko, belo dlanjo. če ie hotela ustreči mlai-šemu bratu Konradu. Zalka pa ie narisala na motnem steklu zdajpazdai s spretnim  prstom  velik križ ali svoie ime — kar ji je prišlo pač na um; vse njene risbe pa ie neusrniljeno pokončavala nestrpna roka Konra-dova, ki ni trpela prav nobenega madeža na oknu. »Jaz natanko razločim zajčie stopinie tam-le na bvegu pod Golobiickom«, je povedala Marlenka, ve-seki, da ie sploh kai povedala ter tako pretrgala molk v sobi; pri tem ie dihnila zopet v steklo in držala maina rdeča ustna široko  « odprta.
Konrad ji je naglo zakril odprta usta z dlanjo in je veselo kriknil: »Na, pa daj še, če moreš ... kar dihaj še v steklo ... No, ali nočeš?« Marlenka je hotela nekaj odgovoriti, ali Konrad je krepko tiščal dlan na njenih ustih.
»No ... dihaj še v steklo ...«
Nenadoma pa.je izpustil roko in skremžil svoi beli obrazek: »Ti, Marlenka. grizla pa ne boš več . . . ne pustim tega . . .« In pričel je ogledovati dlan.
»Kakor pes si!« je karal sestro. »Olej, kako globoko se poznajo tukaj v mesu tvoji zobie . . .«
»Imam ostre, kaj!« se je ozrla Marlenka smehljaje nanj. »Boš vedel, kaj se pravi zatiskati ženskarn usta . . .«
»Le čakaj me!« ji je grozil Konrad, v srcu pa ji je že. davno vse qd-pustil.
Zalka ie v tem hipoma veselo plosknila:
»Zajca vidim . . . proti Golobiieku teče, po bregu navzgor . . . Po-gleita, hitro!^
»Saj res!« sta kukala v tem trenutku že obadva, Marlenka in Kon-vad z Zalko vred skozi okno in postala zopet dobra prijatelja. >4\ako ie velik!« se ie čudila Marlenka.
»ln lep pa nagel — kaj ne?« ga je hvalila z rahlim smehljajem na licih Zalka.
»Knialu bo na vrhu Golobiieka, pa ga ne bomo več gledali. Florjanpyo podrto zidanico bo kar preskočil, če se bo močno zaletel,«, je prerokoval Konrad. »Je že blizu Golufove kapele . . .«
»Kakor blisk — tako je uren,« ie menila Zalka. ,»Če bi. bila jaz tako urna, bi letela kar v ncbesa, na vrli Kuma pa gotovo . . .« Marlenka ie globoko zasopla:
.»Zdaj — je ie na oni strani Golobijeka . . . škoda . . . Jaz bi ga vedno lahko gledala. Bogvedi, kain bo tekel naprej? M«rda ob.iščeiTjnč-
ko.vo k.očo aH pa starega Škofa . .¦ - to bi ga Tinček napodil s krampom alr c6pinom. da bi bifo vfeselje . . .«
»Starj Škof bi ga pa ustfelil, potetn pa pohrustal: ham, ham! — kakor ša!m pravi . . .« ie razfagal Konrad.
»Saj nf zajee dober za ied.« se ie protivila Zalka.
Konrad ie štfoko odprl oči:
»Pa še kako dober je! Naš stric Andrej. ki ie lovec, mi ie sam pove-fiaj, da je najrajši divie zajce . . . Pa bos potem ti. Zalka, pravila, da ni žajfee za jed?«
»No, pa' naj bč, iiaj Gbvelja tudi tvoia enkrat!« se ie s težkim srcem vdala Zalka.
»Zopet eh zajfec!« je v tetn hipu z drhtečim glasom naznanila Mar-lenka1.
Zaika in Konfad sta naglo pogledala:
*Ni ne žajec, saj le pes je . . . Ali slišiš, kako hudo laja? . . . Zdaj
Lledi zajcu.-------Hoj, kaj pa je to? Marlenka. ali vidiš? . . . Lovci gredo
gor po bfegu, faviio iz hoste so prišli . . . tudi stric Andrei je tam . . . ga požnam po kamižoii, pa puško ima preko rame tako malomarno obe-šeno kakor kakšno motiko. Troje jih ie. troie lovcev . . . še dva psa tečeta zadaj za njimi . . .«
Oledali so napeto skozi okno; lovci so gazili sneg do kolen, težko so hodili po stfmem bregu navzgor proti Oolobijeku; svetle puške so prijetno bingljale ž ramen, psi so lajali in cvilili.
»Da bi stfic Andrej vsai kaj ustrelil!« je želel Konrad. »Jaz mu pri-voščinl vse zaice, ker jih ima tako rad pečene pred seftoj na mizi.«
Lovci so dospeli na vrh Oolobijeka in so čakali nekoliko časa; psi so titonili na ono stran grička — lajanje ie za hip zamrlo. a se nenadoma zo-pet oglasilo in se večalo. Kmalu nato je zagrmel strel, za njim takoi spet diugi.^
>Ze streljajo zajca! . . .« ie spreletelo Zalko in oprijela se ie zidu. »Meni se zaiec ravno tako smili kakor človek. Če bi inene kdo ustrelil, bi ne bila vesela; zato tudi zaicu ne privoščim smrti.«
»Zajec pa nima pameti!« jo ie poučeval Konrad.
Pok, pok! — je zadonelo zopet zaporedoma na hribčku; nato so iz-ginili lovci na ono stran, in pasje lajanje je utihnilo v daljavi.
»Meni se zdi, da je stric Andrej streljal,« ie rekla Marlenka.
«In tudi zadel!<, je pridejal še Konrad. —
Do mraka so gledali zatnišlietio venkaj na pobeljene zimske pokra-Jine; poi noč pa jili ie nenadoma zdramil težak ropot zunaj v veži. Hiteli so od okna in iz sobe. V veži ie stalo s psmi troje lovcev, stric Andrej med njimi, v roki velikega, ustreljenega zajca; otepali so si z visokih škornjev sneg.
»He, Mara, kie pa tičiš?« ie klical stric Andrej rnater, ki je prišla kmalu nato \z kuhinje. »Stopi dol v klet po polič vina — sem presneto truderj in žejen seveda tudi.«
»Koj dobite!« —
Lovci so šli težkih korakov v sobo, odložili puške in posedli okrog mize. Otroci pa so se gnetli okrog strica Andreja in ga vlekli za gorko, kosmato kamižolo.
— <¦'   55   ¦ «• —
»Oh. stric Andrej! Ali je vaš ta zajec? Ali ste ga vi ustrelili?« je iz-praševal Konrad m dvignil ustreljenega zajca za dolga ušesa.
»Jaz sem ga ustreliJ, Konrad, jaz . . .« se je smehljaje pobahal stric Andrei in si zavihal košate brke noter do rdečih ušes.
»Ti si ustrelil zajca, Andrei, iaz bi bil pa ktnalu ustrelil srno«, mu je dejal eden iznied lovcev, brkati in kosmati Motah, in položil natežko svoje velike n.edvcdje roke predse na mizo.
Stric Andrej ie pokimal:
»Sanifi obstrelii si srno, Motah . . . Bogvedi, kam ie zbežala; jaz mi-slini, da na hribe, v Jatno . . . Jutri jo gremo poiskat, kajne? . . . Nekaj časa bomo irneli krvavo sled pred seboi. zato bo lov prav lahek . . .«
>'^li bi že dancs, če bi ne bilo te noči čisto pred nosom,« je menil z votlim, zateglim glasom Motah.
V terr se ie vrnila iz kleti mati s poličein vina, ki ga je postavila pred lovce »a mizo.
»Kar pijtc! Vein, da vas je dolga hoia rnočno užejala! . . .«
>-Ampak iov se je danes bolj slabo obnesel,« se je jezil stric Andrei i m pil v krepkili, hlastnih požirkih iz trebušnatega poliča.
>;Kaj se iioče!« si je uprla rnati roke ob bok. »Enega zajca ste pa le Prinesli s seboj.«
v    >Pa kako težak je . . . glej. mania!« ji ie pomolil Konrad zajca pred oči in se delal, kakor da ga prav težko drži v rokah.
»No, verjamem . . .« se je nasmehnila mati.                     ¦   '
Konrad je sedel na klop iii si položil mrtvega zajca na kolena.
»Kako mehko dlako ima!« ga je božala Marlenka po hrbtu navzgor Jo glave, do dolgih uhljev.
»Zdaj ne more nič več misliti, kako bi tekel; ravno v srce Ka je za-dela krogla. Zato tudi gleda tako žalostno in debelo!« se je smilil Zalki.
Stric Andrei se je globoko odkašljal:
»Konrad, le dobro ziblji zajca, da bo zaspal še boli sladko kakor že sp'_- ¦ . ti presneti kerlc . . . tako drži to ubito živad v naročju kakor
niajhnega otroka.-------Mara, pit pojdi! Polič bo kmalu prazen, pa boš
morala iti spet po drugega.«
Mati je prisedla k mizi, lovci so pili, Konrad in Marlenka pa sta gla-di'a zajca po mehki dlaki . . .
Jo so bili lovci: Za mizo so sedeli mrkih oči, v visokih škornjih, v tezkih kožuhih, kučme globoko do čel; bili so Iovci to: puške so počivale v kotu, počivali so pod mizo psi, polič na mizi pa ni počival in je krožil veličastno od ust do ust; tekom časa se ie stricu Andreju jezik počasi po-Polnoma razvozlial, in pričel je pripovedovati razne zanimive lovske zSodbe, vsi drugi pa so ga verno poslušali . . .
Iz šole domov