Marko Marinčič Filozofska fakulteta Ljubljana "TOLAŽBA FILOZOFIJE" V HORACIJEVI PESMI ZA VERGILIJA (c. 1,24 Quis desiderio) Odnos med dvema pesnikoma, ki utelešata avgustejsko klasiko, je zavit v skrivnost. Vergilij ni pustil skoraj nobenega pričevanja o svojih sodobnikih; izjema je elegik Kornelij Galus, sicer gre povečini za poklone političnim in umetniškim zaščitnikom, Mecenatu, Aziniju Polionu in cesarju Avgustu. Razlog za ta molk ni zvrstna določenost njegovega pesniškega triptiha - pascua, rura, duces; tudi to je zgolj posledica nekega drugega dejstva. Vergilij pač ni bil pesnik, ki bi hotel stopiti pred literarno občinstvo z neposrednostjo, kot so jo zmogli Katul in elegiki. (Z "neposrednostjo" ne mislim izpovedi v romantičnem smislu, temveč samo očitni in neposredni pečat avtorjeve osebnosti. Avtorjeva navzočnost je v Vergilijevih Eklogah posredna, vendar ima morda še večjo izpovedno vrednost kot pri lirikih in elegikih.) A tudi v zapisih sodobnikov ne najdemo žive človeške podobe pesnika, ki je še za življenja postal mit. Očitno držijo poročila, da je Vergilij v odmaknjenosti živel življenje filozofa. Biograf o njegovem značaju poroča: Si quando Romae, quo rarissime commeabat, viseretur in puhlico, sectantis demonstrantisque se subterfugeret in proximum tectum (Donat-Suet. 11 BV). Toda Horacij nam je ohranil vsaj pričevanje o svojem odnosu do te enigmatične osebnosti. Pesnika, ki ga je uvedel v Mecenatov krog, imenuje optimus Vergilius (Sat. 1,6, 54-5), in v pesmi 1,3, ki stoji na častnem tretjem mestu v zbirki Carmina, cel6 animae dimidium meae (v. 8). Na nekem mestu ga slavi skupaj z Varijem (Epist. 2,1,247), na drugem hvali odliki Bukolik (ali tudi Georgik?), molle atquefacetum (Sat. 1,10,44-45). Pesem ob smrti Kvintilija Vara ne sodi v vrh Horacijeve lirike. Če smo do pesnika neprizanesljivi, ima nekaj tistega, kar je Goethe v svoji uničujoči kritiki Horacijeve poezije imenovalfurchtbare Rea/itat. Vendar Goethe ne govori o tej pesmi in tudi ne o Horacijevi neizprosnosti ob temi smrti; zanj je Horacij cel6 premalo neposreden in prvinski; ne nagovarja srca, temveč - tako Goethe - razum. Predvsem pa Horacij ni pesnik globoke in zapletene eksistenčne izkušnje; to je še v mnogo manjši meri kot Vergilij (ali pa vsaj ne želi dajati takega vtisa); poezijo obeh odlikuje posredna evokacija občutja, ki interpretu ne dovoli, da bi za popolnim zlitjem oblike in vsebine razkril pesnikovo osebo in njegovo pesniško orodje. C. 1,24 ni najboljši primer za to, vsaj ne v smislu estetske vrednosti, saj jo v antologijah zlahka pogrešimo.! Zanjo bi Goethejev očitek veljal dobesedno, seveda če se zadovoljimo z domnevo, da je neizprosna resnica o smrti edino Horacijevo sporočilo. Nasprotno pa se zdi, da pesem vendarle vsebuje nekatera stalna mesta tolažilne poezije, Je da njihova uporaba odstopa od ustaljenih vzorcev. Zveneče ime naslovnika upravičuje 1 Vendar L. P. Wilkinson, Horace and His Lyric Poetry, Cambridge 1968, 93, navaja prav to pesem kot primer, da je obvladovanje čustev, značilno za klasično grško književnost 5. stoletja, tudi odlika Horacijevih pesmi, in to vedno, kadar je v ozadju močno in pristno čustvo. 24 Knpta., 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki. domnevo, da se pesem v svoji zvrsti ne podreja normi retoričnih priročnikov, pa tudi ne topiki tolažilne poezije.2 Prva strofa izzveni kot nekakšno opravičilo ponosnega Horacija: smrt Kvintilija Vara, Vergilijevega mladostnega prijatelja3, je izjemen primer, ko si tudi Horacijeva Muza lahko dovoli lugubres cantus. A kar sledi, preseže vsa naša pričakovanja. Na prvi pogled se zdi, da smo priča izbruhu čustev, kakršnega pri Horaciju zlepa ne srečamo. Zato v starejših komentarjih zasledimo nedokazljivo in zgolj psihološko utemeljeno hipotezo, da je Horacij prvo strofo naknadno dopisal - najbrž iz sramu nad nadaljevanjem.4 Toda komentatorji so zanemarili dejstvo, da Horacijeva Muza očitno in nalašč privzema atribute, nasprotne tistim, ki jih ima običajno. Nasprotje je že med izrazoma liquida vox cum cithara ter lugubres cantus. Razlog za izbiro Melpomene gotovo ni v tem, daje bila Melpomena pozneje klasificirana kot tragiška Muza.S Bolj prepričljiva je razlaga, da je Melpomena personifikacija Horacijeve umetnosti; nanjo se sklicuje v zadnjem verzu treh knjig pesmi; v pesmi 4,3 (Quem tu, Me/pomene, seme!), ki je posvečena tej Muzi, Melpomena nastopa kot vir Horacijevega pesniškega navdiha in uteleša njegov pesniški ponos; značajsko nasprotje med Vergilijem (prim. biografovo opazko zgoraj) in Horacijem nam najlepše ponazarjajo verzi: totum muneris hoc tui (se. Melpomenes) est, quod monstror digito praetereuntium Romanae fidicen lyrae: quod spira et placeo, si placeo, tuum est. (vv. 21-24) Zakaj je Horacij tu izbral prav Melpomeno, ni jasno. Ker v tem času še ni izpričana kot tragiška Muza, je najbrž zastopnica deveterih sestra zaradi svojega imena, kot tista, ki poje in pleše (µeA.7tci:a.t).6 Toda tokrat se je Muza Horacijeve lirike znašla v izrazito "nehvaležni" vlogi predpevke v pogrebnem sprevodu, ki ji pripade ''planctus princeps". Če upoštevamo, da je naslovljenec imenovan šele v aritmetični sredini, natančno na koncu zadnjega verza prve polovice, pesem razpade na dva dela po 10 verzov, v žalostinko za Kvintilijem (i::mJCfjOctov, 8pijvoc;) in tolažilno pesem za Vergilija (consolatio). Prvi del Horacij naloži na ramena svoji Muzi, vendar ne zato, da bi lahko 2 Na literarno tradicijo seje skliceval predvsem G. Pasquali, Orazio lirico, Firenze 1920, 241sqq. 3 Varus je bil Vergilijev sodobnik. Rojen je bil ok. 70 pr. Kr, umrl je v letih 24/23, kot poroča Hier. Chron. ad Olymp. 189, 1; Abr. 1992: Quinctilius Cremonensis, Vergilii fami/iaris, moritur. Vergilij je do svojega 15. leta živel v Kremoni, kjer je bil rojen tudi Kvintilij. Vita Vossiana navaja Kvintilija med Vergilijevimi zaščitniki. Vita Probi navaja, daje Vergilija spoznal pri Sironu. Serv. ad Verg. Eci. 6,11 poroča: vult exsequi sectam Epicuream, quam didicerant tam Vergilius quam Varus docente Sirone. FilozofFilodem v nekem fragmentu posveča neko svoje delo mdr. tudi Vergiliju in Kvintiliju. Fragment je prvič objavil A. Korte, RhM 45, 1890, 172 sqq„ vendar je besedilo zelo nepopolno. Celoten fragment, kjer se s celim imenom imenujeta še Varij in Plotij (ne Horacij, kot so prvotno mislili), sta šele pred nekaj leti objavila Marcello Gigante in Mario Capasso: II ritomo di Virgilio a Ercolano, Rivista di Studi ltaliani di Filologia 82 (1989), 3-6. O Vergiliju in epikurejskem krogu zdaj V. Mellinghoff-Bourgerie, Les incertitudes de Virgile, Bruxelles 1990 (Coll. Latomus 21 O), zlasti l 9sqq. 4 Q. Horatius Flaccus, Werke, B. 1: Oden und Epoden, hrsg. Adolf Kiessling, Richard Heinze, Berlin, 4 1917, ad Joe. A. Y. Campbell (Horace, London, 1954) je celo skušal drugo strofo postaviti pred prvo. 5 Plessis (Horace, Oeuvres, pubi. par E. Plessis et P. Lejay, Paris, 81919) s. XXI-XXII; Villeneuve (Q. Horatius Flaccus, Oeuvres, pubi. et trad. par F. Villeneuve, Paris, 51954) ad Joe. 6 E. Fraenkel, Horace, Oxford 1957, 306, op. 2. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 25 spregovoril v svojem imenu7, saj tega ne stori; na Muzo se morda sklicuje prav zato, da mu žalostinke ni treba zapeti v prvi osebi, predvsem pa zato, da nagovor naslovniku počaka do sredine pesmi, kjer se začne consolatio. Naslovnik je s tem formalnim sredstvom izločen iz zbora žalujočih; pretirano žalovanje je namreč tisto, kar Horacij naslovljencu v drugem delu odsvetuje. Retorični priročnik, pripisan Dioniziju iz Halikarnasa, uči, da je treba v tolažilnih spisih najprej dati duška žalosti, šele nato naj se začne tolažilni del.8 Vendar s tem ni mišljena stroga ločitev dveh delov. Consolatio Liviae uporablja to formulo z namenom, da bi bila tolažba učinkovitejša; pri Horaciju pa žalostinka nima eksplicitno tolažilne funkcije. Po eni strani nas presenetijo nezadržani izliv čustev in pesniku tuji elegični toni (o tem pozneje), po drugi Horacij sploh ne spregovori v prvi osebi. Že uvodni verzi prinašajo brezosebno formulacijo quis sit pudor aut modus. Gotovo gre tudi za Horacijevo in Vergilijevo žalost (Kvintilij je carum caput), vendar to ni naravnost povedano; mišljeno je lahko žalovanje kateregakoli K vintilijevega prijatelja (mul ti ... ). "Kolektivna" narava žalostinke pa v ničemer ne oslabi njene intenzivnosti. Horacijeva Muza začne svojo pesem s pravim naricanjem, s poudarjeno besedo Ergo .... v arzi. Naslednji verzi ustvarjajo prepričljiv vtis pogrebne procesije in morda posnemajo pesmi, ki so jih peli na rimskih pogrebih (nenia)9. Vokala i in e posnemata jok žalujočih, k mračnemu vzdušju pripomore tudi temni vokal u, neprestano ponavljajoči se zlog or nas zlovešče spominja na besedo mors, čeprav je sam pojem previdno opisan z metaforično podobo večnega sna. Diereza druge asklepiadske strofe ponazarja zadržani korak procesije, morda pa tudi elegični distih: Ergo Quintilium II perpetuus sopOR urget? Cui PudOR et II Justitiae sOROR, incORRupta Fides II nudaque Veritas quando ullum inveniet parem? Multis ille bonis II jlebilis occidit, nullijlebiliOR, II quam tihi, Vergili. Tu, frustra pius, heu, II non ita creditUM poscis QuintiliUM deos. Čeprav se pesem s standardnim vzorcem ujema v poudarjanju pokojnikovih odlik, ta topos nima eksplicitno tolažilnega poudarka; tudi alegorije vrlin učinkujejo nekoliko brezosebno in hladno.JO Poleg tega "laudatio" stoji v pesimističnem kontekstu; najbrž ni naključje, da se zlog or prav tu ponavlja najpogosteje in v metrično poudarjenih legah. Horacij obenem s Kvintilijevo smrtjo objokuje moralno krizo: skupaj s Kvintilijem, enim zadnjih vrlih Rimljanov, umira starodavna rimska morala. 7 Pasquali, op. cit. 281; tudi H. P. Syndikus, Die Lyrik des Horaz, B. J, Darmstadt 21989, 238 poudarja, da je "vsaj v prvem delu" Horacij dal čustvu prosto pot. 8 Rhet. 6,4. S stalnicami tolažilne poezije je uvod razlagal tudi R. Reitzenstein, Horaz und die hellenistische Lyrik, v: Aufs1!tze zu Horaz, Darmstadt 1963, 1-22, tu 2-3. 9 /ugubres cantus so torej mišljeni dobesedno, kot npr. vestis /ugubris itd. Relativna zveza, ki uvaja katalog Kvintilijevih vrlin, ni značilna za lirično poezijo in morda prinaša reminiscenco na nagrobne govore (/audatio fanebris); vendar je imela tudi nenia slavilno vsebino: .... honoratorum virorum /audes cantu ad tibicinem prosequantur, cui-nomen nenia (Cie. Leg. 2,24,62). 1 O Morda je njegova nuda veritas v zvezi s tistim, kar Horacij na nekem drugem mestu (Ars poetica 438 sqq.) poroča o njem kot o kritiku; vendar tokrat nismo deležni nobenega slikovitega primera. 26 Knpl.a., 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki Stopnjevanje z nagovorom v simetrični sredini ima še en namen: Vergilij se iz množice Kvintilijevih prijateljev izlušči kot najboljši: "Multi boni ... tu". Toda v tem se morda obenem že skriva posreden očitek: kot "omnium bonorum optimus" se Vergilij ne bi smel povsem predati občutju. Podobno nasprotje je med uvodnim vprašanjem "Quis sit pudor aut modus" in Kvintilijevimpudor: "ne sramujmo se brez sramu in mere žalovati za Kvintilijem, ki mu v sramežljivosti ni bilo enakega." Paradoks je najbrž ustvarjen namenoma, saj težko verjamemo, da Horacij ne bi našel druge besede. Nagovoru sledita dva težko razumljiva verza (vv. 11-12). Komentatorji konstrukcijo non ita creditum poscis Quintilium deos razlagajo na dva načina: 1. Po logiki denarne metaforike, na kateri izraz temelji, zahteva vračilo posojila upnik: credis - poscis. Logični subjekt deležniške konstrukcije je torej Vergilij sam: "Quintilium reposcis, cum eum dis credideris neque ita credideris, ut eum adimerent." Tej razlagi se pridružuje večina komentatorjevi 1, vendar vsi priznavajo, da smisel ni jasno izražen. Vergilij je Kvintilija, dokler je ta živel, pogosto zaupal v varstvo bogovom (credidit = commendavit). To očitno ni pomagalo; prav nasprotno: bogovi so po svoji navadi prošnje razumeli dobesedno in Kvintilija vzeli za zmeraj. Zanimiva je paralela s c. 1,3 (potegnil jo je že Horacijev komentator Porfirio!), zlasti zato, ker je tudi tam naslovnik Vergilij: navis, quae tibi creditum/ debes Vergilium,finibus Atticis/ reddas incolumem, precor,/ et serves animae dimidium meae. Mesti se ujemata v metaforiki (v c. 1,24 creditum ... poscis, tu creditum... debes ter izrazi: reddas, incolumem, serves, dimidium), v metričnem pogledu (asklepiadski verz), pa tudi v homojotelevtih na akuzativ um. Obakrat je odnos do prijatelja izražen z denarno metaforiko: podobno kot je Vergilij Kvintilija zaupal (creditum) bogovom, je Horacij Vergilija "zaupal v varstvo" ladji.12 Podoben motiv zasledimo v 10. epodi, v kateri Horacij pesniku Meviju z vso arhilohovsko sovražnostjo želi brodolom: Mala so/uta navis exit alite,/ ferens olentem Mevium ... (Mevija zasramuje tudi sam Vergilij na znanem mestu Eci. 3,90!). Pesem 1,3 je očitno napisana kot protiutež omenjeni epodi: v prvem primeru gre za zarotitveni obrazec, v drugem pesnik ladji zaupa prijatelja. 2. izraz non ita creditum je vsekakor participium coniunctum, odvisen od poscis. Toda particip lahko povežemo tudi z drugim logičnim subjektom: bogovi. Quintilium reposcis, cum tibi a dis non ita creditus sit, ut ademptum reposceres. Bogovi so Kvintilija "posodili" Vergiliju kot prijatelja, a ne za vedno. Zdaj, ko so ga vzeli nazaj, ga Vergilij ne sme več zahtevati. Tej razlagi se pridružujejo manj številni komentatorji 13 ; v njen prid govori paralela s Ciceronom (Tusc. 1,93): at ea (se. natura) quidem dedit usuram vitae tamquam pecuniae nulla praestituta die. quid est igitur quod querare, si repetit, cum volt? ea enim condicione acceperas. 11 Porphyrio ad v. 11: Frustra reposcis, inquit, Quintilium non sub hac spe illis commendatum; podobno Kiessling-Heinze, Plessis, Villeneuve, Nisbet-Hubbard (R. G. M. Nisbet, M. Hubbard, A Commentary on Horace, Odes, Book 1, Oxford, 1970) ad loc. Tako tudi M. Grošelj in E. Mihevc (Q. Horatius Flaccus, Izbrana dela, II. del: Komentar, Ljubijana, 1954), ad loc. 12 Zoper to paralelo Kiessling-Heinze: gre za različni osebi. Vendar gre za podobne teme in za istega naslovnika. Zanimivo je, da so zaradi podobnosti nekateri starejši izdajatelji hoteli Vergilium ( 1,3 ,5) cel6 popraviti v Quintilium. 13 Tako že D. Lambinus, Q. Horatius Flaccus, Opera, Parisiae, 21568; v novejšem času Pasquali, op. cit. 253-5, in Syndikus, op. cit. 241. M. Marinčič: "Tolažba (ilozoffle" ... 27 Iz.razfrustra pius je problematičen v obeh primerih. Kiessling-Heinze (ad loc.) ga (tako kot že Por:firio) adverbialno povezujeta s poscis, da anderesfalls dem Vordersatz tu .... poscis der entsprechende Nachsatz fehlen wilrde; pius in deinem Schmerz um den Freund. V ozadju je najbrž dejstvo, da je bila misel "frustra pius" za občutek komentatorjev preostra. A tudi Vergilijevo upiranje usodi Horacij v zadnjih verzih označi z močno besedo, prav tako iz religiozne sfere: nefas. Potemtakem tudi prošnje (poscere) ne morejo biti označene z izrazompietas. Zdi se, da moramo besedi frustra in pius razumeti povezano že zaradi njunega izoliranega položaja, torej iz sintaktičnih, pa tudi iz metričnih razlogov; pius se naslanja nafrustra: - - U U; temu sledi poudarjeni heu in metrična zareza. Osrednja misel je: pietas (do bogov ali do Kvintilija) je zaman.14 V tem primeru se ni več treba zatekati k razlagi, da se pietas nanaša samo na odnos do prijatelja, ne pa do bogov.IS To tudi pomeni, daje zopet verjetnejša razlaga pod l.: dis (a te) creditum Quintilium.16 Tako vsaj ostaja logična miselna nit: Vergilij ima največ razlogov za žalovanje (nulli tamjlebilis), ker je (bil) frustra pius. "Frustra" pa zato, ker je zaman priporočal Kvintilija bogovom. Ironija usode, tragična sprevrženost Vergilijevega položaja je v tem, da se Vergilij med mnogimi (multis bonis ... nulli tam) odlikuje s svojo pietas, in mora kljub temu prav on (tu) zaradi dogodka najhuje trpeti. "Non ita creditum ... ," to Horacij polaga v usta Vergiliju 17 ; vzklik "Non ita dis Quintilium credidi!" je v odvisnosti od glagola poscis izražen indirektno. V resnici se ne zdi verjetno, da bi Horacij že na tem mestu podal splošno resnico: bogovi človeka posodijo v življenje samo za določen čas. Tako ne bi imela pravega učinka miselna zareza Quid .. , ki po epicediju prinese "streznitev" in uvaja tolažilni del pesmi. "Toda - kaj moreš - tudi če bi pel lepše kot Orfej, ne bi prepričal bogov." Šele temu sledi Horacijeva maksima: levius fit patientia, quicquid corrigere est nefas. Ta misel pomeni zanikanje uvoda: "sit pudor et modus"; šele s tega stališča je mogoče tudi problematična verza razlagati v smislu "Q. non ita creditus esf'. Ostaja še izraz corrigere nefas. Corrigi non potest bi morda še lahko pomenilo nekaj splošnega: smrt je nespremenljiva, non potest corrigi in melius. Nefas pa je močnejši izraz, ki daje "popravljanju" poseben poudarek: bogovi prepovedujejo popraviti storjeno napako. Je torej mišljena možnost, da bi žalujoči v resnici skušal kaj storiti zoper nespremenljivo?18 Če velja razlaga pod l., se zdi paralela z Vergilijevo napako, 14 Nisbet-Hubbard: izrazaje treba razumeti povezano (prim. Ov. met. 5, 152), adverb frustra je od glagola poscis odvisen le v toliko, kolikor z besedico pius aficira ves stavek. Povezano izraza razume tudi Pasquali, op. cit. 253, ki navaja Stacija Silv. 5,5,3-8: Quae vestra, sorores,! orgia, Pieriae, quas incestavimus aras?/ Dicite, post poenam /iceat commissa fateri.I Numquid inaccesso posui vestigia luco?I Num velita de fante bibi? Quae culpa, quis error,! quem luimus tantis? 15 Syndikus, op. cit. 241 in op. 19, s tem rešuje interpretacijo "non ita tibi creditum". 16 Manj verjetna je v tem primeru razlaga "non ita tibi creditum"; zanjo se odloča Pasquali 252-3, vendar pri tem ostaja nasprotje: kako je lahko ob tem, da se upira usodi, Vergilij pius? 17 Kiessling-Heinze, ad loc.: Horacij citira neko neohranjeno Vergilijevo žalostinko za K vintilijem. V prid temu naj bi govorilo po nepotrebnem ponovljeno ime umrlega: Quintilium. 18 Kot ne/as Horacij označi tudi človekovo željo, da bi vedel za uro svoje smrti: Tu ne quaesieris (scire ne/as), quem mihi, quem tibi/ finem di dederint„. (c. 1,l l,1-2). Toda corrigere pomeni vse kaj drugega kot scire. Da ni mogoče po smrti spremeniti ničesar, je razumljivo; tega ne bi bilo treba označiti z besedo, kot je ne/as. Pasquali, op. cit. 256-7 omenja, da začetek in konec pesmi sovpadata z Arhilohovo mislijo (fr. 7,5-7 D /=13 W/). Razliko v zaključku razlaga kot stoiški element. Kakršenkoli že, je ta zaključek nepričakovan; Čl'.1tpocro6K1]'tOV pesnik ustvarja že z besednim redom: corrigere est ne/as pride šele za levior fit patientia, čeprav je slednje morala, ki stoji simetrično k uvodnima verzoma: desiderium-patientia. 28 KTJpl.a. 1999. 1/1-2 - Znanstveniin strokovni članki pomanjkljivo formulo priprosnJe, absurdna. Vergilijeva napaka, ko so ga bogovi nalašč napak razumeli, je vendar namišljena, tu ni kaj popravljati; še posebej pa je nesmiselna grožnja, da bi bil vsak poskus ne/as. Pa tudi če velja razlaga pod 2„ se vsiljuje ista misel: ne/as je vsako dejanje, s katerim bi človek posegel v "pogodbeno" razmerje z bogovi. Non ita creditum: to spominja na Orfeja, ki mu je bila Evridika vrnjena pod določenimi pogoji; in ko je Orfej pogoje prekršil, so bile njegove tožbe zaman (4,492-3: immitis rupta tyrannifoedera). Razlaga verzov 11-12 ostaja nejasna; povsem mogoče je, da je Horacij dvoumnost ustvaril namenoma 19 , vendar dokaza za to nimamo. Obe možni interpretaciji pa se ujemata v misli, da je Vergilijeva "nepopravljiva" napaka v njegovem zmotnem zanašanju na bogove. Nauk je: patientia je edino zdravilo, kam je Orfeja vodila impatientia, je pokazal Vergilij sam.20 Vse to potrjuje našo tezo, da je formulacijo mogoče razumeti kot namig na mit o Orfeju, kot gaje Vergilij upodobil v 4. knjigi Georgik; to možnost komentatorji začuda le bežno omenjajo. Leta 24, ko je umrl Kvintilij Varus, je Horacij gotovo že vedel za Orfeja v 4. knjigi Georgik, najbrž tudi v primeru, če se je Orfej pojavil šele v drugi redakciji. Horacij ~ morda nekoliko šaljivo - prikaže Vergiliju, da s pretiranim žalovanjem postaja podoben Orfeju, kot ga je naslikal v Georgikah: Quid, si Threicio blandius Orpheo auditam moderere arboribus fidem„. Particip auditam lahko pomeni, da so drevesa pred Orfejevo potjo v podzemlje ubogala Orfejevo liro. Motiva Orfejevih zmag na zemlji in v podzemlju sta v tradiciji nastopata ločeno; to pa ne izključuje pesniških povezav med njima. Po verziji epilija Culex (Appendix Vergiliana) so Orfeju zemeljski uspehi dali drznost (audax), da se je podal v podzemlje.21 Bolj verjetno pa je particip auditam treba razumeti proleptično, kot histerologijo, ki prinaša misel, je bila po neuspehu v podzemlju zaman moč lire nad naravnimi silami. To misel je najlepše ponazoril prav Vergilij v Georgikah; potem ko Orfej drugič izgubi Evridiko, sedem mesecev samotno toži v votlini "ob toku samotnega Strimona": Quidfaceret? Quo se rapta bis coniuge ferret? Quo fletu Manis, quae numina voce moveret? Septem illum totos perhibent ex ordine mensis rupe sub aeria deserti ad Strymonis undam jlesse sibi, et gelidis haec evolvisse sub antris mulcentem tigris et agentem carmine quercus. (504-10) 19 Razlaga pod l. prinaša "Vergilijevo tožbo", razlaga pod 2. pa Horacijevo maksimo. Zanimivo razpravo o dvoumnosti pri Horaciju je napisal W. Wimmel, Doppelsinnige Formulierung bei Horaz? Giotta 40 ( 1962), 119-143 (=Collectanea. Augusteertum und splite Republik, Stuttgart, J 987, 120-144), vendar tega mesta ne omenja. K dvoumni interpretaciji mesta se nagiba S. Commager, The Odes of Horace. A Critical Study, New Haven, London, 1962, 288-9, in zlasti H. Akbar Khan, Horace's Ode to Virgil on the Death ofQuintilius, Latomus 26 (1967), 107-117, 108. 20 Beseda patientia v zadnjem verzu je morda citat Yergilijeve lastne maksime: nul/am virtutem commodiorem homini esse patientia, ac nullam asperam adeo essefortunam, quam prudenter patiendo vir fortis non vinca! (Don. in V erg. Aen. 5, 71 O). 21 Cul. 277sqq.; prim. Hor. c. 1,12,6-12. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 29 Medtem ko ima v pesnitvi Culex motiv zemeljskih zmag bolj retorično funkcijo, dobi tu izrazito poetično vrednost: mrtva narava izraža simpatijo z božanskim pevcem (prim. 5. eklogo: narava žaluje za umrlim Dafnisom!). Motiv "tožbe ob vodi"22 se ponovi v grozljivi podobi, ko Orfejeva glava, ki so jo odtrgale bakhantke, plava po Hebru, in še tedaj kliče Evridiko: ... Eurydicen vox ipsa et frigida lingua, a miseram Eurydicen! anima fugiente vocabat: Eurydicen to to reJerebant flumine ripae. (525-7) To nas lahko spomni na Horacijeve verze, v katerih Vergilij neprestano ponavlja Kvintilijevo ime: Quintilium .... creditum .... Quintilium; v obeh citiranih Orfejevih tožbah pa je podobnost tudi v zvočnem slikanju z vokali e, i in u (gl. zgoraj). Bogovi so dali Orfeju samo eno možnost, in to je z usodno napako zapravil. Vergilij Orfeja prikazuje s tolikšno mero empatije, da v trenutku, ko Evridika pada nazaj v podzemlje in se Orfej sklanja nad brezno, dobimo vizualno predstavo, da smo v Orfejevi vlogi: ... en iterum crudelia retro fata vocant, conditque natantia lumina somnus. Jamque vale: Jeror ingenti circumdata nocte invalidasque ti bi tendens, heu non tua, pa/mas. " ( 495-8) Ob teh besedah se Evridika razblini, Orfej pa zaman (nequiquam) sega za sencami, saj mu Orkov brodar ne dovoli, da bi v drugo prečkal podzemeljsko močvirje. Evridikaje . bila le prikazen, Orfejev podvig utvara (prim. Horacijev izraz vanam imaginem). Evridika vrnitev v prejšnje stanje metaforično imenuje somnus, Horacij imenuje Kvintilijevo smrtperpetuus sopor. Pri Vergiliju iterum crudelia retro Jata vocant, pri Horaciju non lenis precibus Jata recludere. Evridikin vzklik: heu non tua je eno najbolj pretresljivih mest 4. knjige in celotne pesnitve; morda ni naključna podobnost s Horacijevim vzklikom, položenim v usta Vergiliju: heu, non ita creditum .... 23 Orfeju Evridika "ni bila dana", in kot je bilo varljivo njegovo prepričanje, da bo · dosegel nemogoče, so bile prazne Vergilijeve prošnje, ko je Kvintilija priporočal bogovom; še bolj nesmiselne pa so po Kvintilijevi smrti. Tragični prikaz Orfejevega neuspeha je bil v rimski pesniški tradiciji gotovo novost; kljub vsej nejasnosti (iz nobenega ohranjenega pričevanja ni mogoče razbrati, ali je Orfeju v resnici uspelo oživiti Evridiko k življenju) pa se pred Vergilijem tudi velika večina grških avtorjev sklicuje na moč Orfejeve pesmi, s katero je prepričal bogove podzemlja24 ; tako tudi Bionov epitaf, pripisan Moshu, ki je Horacijevi pesmi tudi zvrstno blizu: če bi znal, bi pevec tudi sam v podzemlju pel kot Orfej (Mosch. 3,115-126; prim. Eur. Alc. 357-62). Pri Horaciju Orfejev motiv ne prinaša nobene tolažbe; neizprosnost in neposrednost, ki bi bila podobna Horacijevi, v tolažilni zvrsti 22 Priljubljen elegični motiv: Prop. 1,15,9-14; 1,17; 1,18; Yerg. Eci. 6,64 (o Korneliju Galusu). 23 Prim. Cul. 286-8 (o Orfeju!): Haec (se. lyra) eadem potuit, Ditis, le vincere coniunx,I Eurydicenque viro ducendam reddere. Non fas/ non era/ in vilam divae exorabile mortis. 24 Sled Orfejevega poraza zaznamo pri Platonu (Conv. 7,179d), vendar gre lahko samo za Platonovo interpretacijo; nato šele pri Yergilijevem sodobniku Kononu (od 36 pr. Kr. do 17 po Kr.), kjer prioriteta ni jasna. Komentatorji pogosto pozabljajo na znani relief iz neapeljskega Museo nazionale, na katerem je upodobljen trenutek, ko se je Orfej ozrl in Hermes Evridiko že vleče nazaj v podzemlje; vendar se tudi tu pojavljajo drugačne interpretacije. 30 Knpl.a. 1999. 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki zaman iščemo.25 Sklicevanje na drugačno pojmovanje tolažbe v antiki tu ne pomaga; pri Horaciju sicer najdemo nekaj stalnih mest tolažilne literature, vendar nobeno ne nastopa v običajnem kontekstu; kadar se v tolažilni literaturi omenja kaka slavna oseba iz mitologije ali zgodovine, navadno nastopa v zvezi z mislijo, da so tudi veliki možje (pri Lukreciju npr. Epikur) morali umreti. V naši pesmi je lahko tolažba izražena samo posredno, sicer bi se morali zateči k razlagi, da Horacijeva pesem odraža arhaično grško pojmovanje smrti26 , ali pa h Goethejevi oznaki furchtbare Realitat ohne jede eigentliche Poesie. Horacij in njegova Muza se tu zavestno umikata v ozadje in se skrivata za občestvenim epicedijem. Pesem postane razumljivejša, če sprejemo domnevo, da Horacij ne govori samo o Kvintilijevi smrti, temveč o razmerju med človekom in bogovi ter o filozofskem soočenju s fenomenom smrti. Horacij se zanaša, da se Vergilij zna spoprijeti s smrtjo kot filozof in za tolažbo ne potrebuje retoričnih in poetičnih stalnih mest. Kaj takega bi bilo v odnosu do pesnika, kot je bil Vergilij, podcenjujoče. Posredno tolažbo in simpatijo pa Horacij izrazi tudi s poklonomVergiliju kot pesniku Georgik.27 "Četudi bi lahko v petju presegel Orfeja, ti zoper smrt to ne more biti v pomoč; saj si vendar sam pravilno pokazal, da Orfeju podvig ni mogel uspeti." Moč in nemoč poezije - to je eden od Vergilijevih leitmotivov (9. ekloga!). Misel o neizprosnosti bogov in usode pri Horaciju združuje Merkur. Merkur je vsekakor povezan z zgodbo o Orfeju in Evridiki kot edini, ki mu Kerberos odpre vrata v podzemlje.28 Merkur je po tradiciji tudi ljlUXorcoµrc6i; (Aen. 4, 242-4), in podobno kot Vergilij Evridikino tudi Horacij Kvintilijevo smrt opisuje v podobi večnega sna.29 Toda čemu upodobitev Merkurja kot neizprosnega pastirja črne črede? Morda iz istega razloga, kot je Melpomena postavljena v vlogo voditeljice pogrebnega zbora. Tudi tokrat se božanstvo, ki uteleša najsvetlejše pesnikove ideale, znajde v neprijetni vlogi. Merkur je Horacijev patron, ki gaje rešil pri Filipih (c. 2,7,13-19), predvsem pa poosebljenje njegove pesniške umetnosti.30 Nekateri sicer domnevajo, da Merkur, curvae lyrae parens, kot Mercurialium custos virorum in repertor lucri ni zavetnik pesnikov, temveč pristen rimski bog dobička.31 Vendar - zakaj bi bili za Horacija ti dve Merkurjevi vlogi nezdružljivi? Ko se Merkurju v Sat. 2,6 (Hoc erat in votis) zahvaljuje za svoj "skromni" Sabinum, je to tudi njegov poetični credo. Merkurja ima Horacij za patrona kot prijaznega in nezahtevnega rimskega boga, katerega podoba mora biti tudi v vlogah, ki mu pripadajo kot grškemu Hermesu, svetla: 25 Najpomembnejši razpravi na to temo sta: Rudolf Kassel, Untersuchungen zur griechischen und romischen Konsolationsliteratur, Miinchen, 1958, in J. Esteve-Forriol, Die Trauer- und Trostgedichte in der romischen Literatur, Diss. Miinchen 1962 (prim. sistematični pregled motivov v dodatku!). 26 Tako Syndikus, op. cit. 243. 27 Komentatorji temu ne posvečajo zadostne pozornosti in skušajo tolažilni element Orfejevega motiva najti drugje; prim. Nisbet-Hubbard; podobno D. Gagliardi, Orazio e Virgilio: Luci ed ombre di un rapporto difficile, Orpheus, n. s. 12 (1991), 356-377, 357: epicedio di grandefinezza, notevole su/ piano psico/ogico - oznaka drži šele v primeru, če Orfeja razumemo kot aluzijo na Vergilijeva Georgika. 28 Kot smo omenili zgoraj, ima Merkur (Hermes) to vlogo že na neapeljskem reliefu; morda je bilo tako že v kaki neohranjeni grški literarni obdelavi Orfejeve zgodbe. 29 Podoba pri Vergiliju tudi sicer: Aen. 1O,745-6; 12,309-1 O 30 O pesnikovem odnosu do Merkurja: Christoph Neumeister, Horaz und Merkur, A&A 22 ( 1976), 184-194. 31 C. 2, 17,29-30; prim. E. Fraenkel, op. cit. 163-4. M. Marinčič: "TolaWa fi/ozofiie" ... Tu pias laetis animas reponis sedibus virgaque levem coerces aurea turbam superis deorum gratusetimis. (c.1,10,17-20) Najbrž ni naključje, da Horacij v c. 1,24 naslika boga, ki je prav v vsem drugačen: ... quam virga seme! horrida non tenis precibus Jata reci udere nigro compulerit Mercurius gregi?32 31 Kontrast je popoln: virga horrida - virga aurea; nigro gregi compellere - laetis sedibus reponere; nigro gregi - levem turbam; non lenis precibus Jata recludere - gratus deorum superis et imis. Melpomena in Merkur sta torej simetrično postavljena na dva konca pesmi kot personifikaciji Horacijeve umetnosti, ki sta se morali znajti v neobičajni vlogi: Quis desiderio sit pudor aut modus a. Quis sit modus? tam cari capitis? Praecipe lugubris cantus, MELPOMENE, cui liquidam pater vocem cum .cithara dedit. l3 Melpomena Ergo Quintilium perpetuus sopar perpetuus sopar urget? Cui Pudor et Justitiae soror, incorrupta Fides nudaque Veritas y nenia (vprašanje) quando ullum inveniet parem? Mu/tis ille bonis flebilis occidit, 8 mu/ti nullijlebilior, quam tibi, Vergili. Tu frustra pius, heu, non ita creditum poscis Quintilium deos. Quid, si Threicio blandius Orpheo audi tam moderere arboribus ji.dem, num vanae redeat sanguis imagini, quam virga seme! horrida non lenis precibus Jata recludere nigro compulerit MERCURIUS gregi Durum, sed levius fit patientia, quicquid corrigere est neJas. 8' tu i Orfejeva pesem (vprašanje) /3 /Merkur Jata a' patientia Kontrast je tudi med Melpomeninimi svetlimi atributi in opisom Merkurja (na eni strani liquida vox in cithara, na drugi virga horrida in niger grex) ter med 32 P. Maia de Carvalho, Une replique Horatienne t !'ideal bucolique, REA 68 ( 1966), 278-281, vidi v tem namig na Eci. 2,30; utemeljitev je slovnična. Morda ni brez pomena dejstvo, da je Merkur metaforično upodobljen kot "pastir črne črede". V pastoralno okolje sta pri Vergiliju postavljena tudi Evridikina in Orfejeva smrt. Če se zdi podoba pretirana, se v tem Horacijev postopek ujema z Vergilijevim: prim. zlasti 6. eklogo, kjer v pastoralno okolje vdirajo tragične ljubezenske zgodbe, in Orfejevo epizodo v "epiliju" o Aristaju: največji kontrast ustvarja prizor, ko Orfejeva glava odplava po reki in ne neha klicati Evridike (Georg. 4,523-527). 32 Knp\.a, 1999, 1/ 1-2 - Znanstveni in strokovni članki slavospevom Kvintilijevim vrlinam in mracmm opisom podzemlja. Iz tega lahko razberemo Horacijevo vprašanje: če Vergilij, ki bi se kot vrl Rimljan edini lahko primerjal s pokojnim, brez sramu žaluje, in če je Merkur res tako mračen bog, so bile Kvintilijeve vrline zaman. Orfejeva pesem, njegova curva lyra, iznajdba tatinskega Merkurja (1,10,6)33, nista namenjeni tožbam, temveč rajši kaki šaljivi podoknici. V neki drugi pesmi skuša Horacij - kot nekakšen Orfej - svojo Lyde rešiti iz "pekla" domače hiše, ter v ta namen zaklinja Merkurja in njegovo liro: Tu (se. lyra Mercuri) potes34 tigres comitesque si/vas ducere et rivos celeres morari; cessit immanis tibi blandienti ianitor aulae... (c. 3,11,13-16) Orfejeva tožba v zaključku Vergilijevih Georgik ima med drugim tudi elegično obeležje.35 Glede Horacijevega odnosa do "jokave" elegije zasledimo številne pretirane sodbe; Horacijev odnos do elegične poezije ni napadalno polemičen, temveč pesnik tudi tu ohranja obilo humorja (bolehnega Tibula skuša razvedriti s tem, da se mu predstavi kot Epicuri de grege porcus /Epist. 1,4,15-6/). Kljub temu je očitno, da Horacij elegijam kakega Tibula že po značaju ni mogel biti blizu. Za Horacija je elegijajlebi/is, in to ne v pozitivnem smislu kot v Ovidijevi žalostinki za Tibulom.36 Tudi elegiku Valgiju ob smrti njegovega prijatelja Mista Horacij poočita: Tu semper urges jlebilibus modis Mysten ademptum... (c. 2,9,9-10) Podobno elegiku Tibulu, ki ga je zapustilo dekle, v pesmi, zloženi v isti metrični obliki kot c. 1,24: Albi, ne doleas plus nimio memor inmitis Glycerae, neu miserabilis decantes elegos... (c.1,33,1-3) Horacij z asklepiadejem očitno posnema elegični distih, eno redkih metričnih oblik, ki je ob vsem metričnem bogastvu svoje lirične zbirke ni nikoli uporabil. Morda je 2. asklepiadsko strofo iz podobnih nagibov uporabil tudi v pesmi 1,24; sicer se je v epicedijih najpogosteje uporabljal prav elegični distih. Pesmi sta povezani tudi v zgradbi l. knjige.37 Druga, sorodna tema, v kateri se Horacij ne podreja sočasnim tokovom, je vprašanje o poslednjih stvareh.38 Scire nefas, pravi v Leukonooini odi (1,11) o tedaj popularnem prerokovanju prihodnosti, in: ut melius, quidquid erit, pati (patientia!). Horacijev odnos do eshatoloških vprašanj je pogosto ironičen, kar zadeva materialni vidik 33 Prim. Th. Hagg, Hermes and the lnvention of the Lyre, SO 64 (1989), 36-73, o komičnem motivu Merkurjeve "kraje". 34 Prim. mesto v Culexu, zgoraj op. 23. 35 O tem P. Domenicucci, L'elegia di Orfeo nel IV libro delle Georgiche, GIF 37 ( 1985), 239-248. 36 Amores 3,9,3: F!ebilis indignos, Elegeia, so/ve capi/los ... Tibul velja za najbolj značilnega elegika (in je že v antiki veljal za najboljšega) prav zaradi otožnega občutja. 37 Pesmi 6.15.24.33 so v napisane v 2. asklepiadski strofi in simetrično razporejene v I. knjigi; pomembna je analogija med c. 24 in 33, prim. K. Gantar, Kompozicija prve knjige Horacijevih pesmi, v: isti, Študije o Horaciju, 94-103 (tu 101), Maribor 1993 (=ŽA 34 (1984) 79-86). 38 Kot je lepo pokazal Wilkinson, op. cit. 34sqq„ je ta njegov odnos v neskladju z nazori, ki so v tistem času v Rimu prevladovali. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 33 posmrtnih časti, pa tudi odkrito zaničljiv. Horacij v sklepni pesmi 2. knjige spregovori kot pesnik, ki upa na nesmrtno slavo, obenem pa tudi kot filozof, ki mu ni mar za njegove posmrtne ostanke39 : Absint inani funere neniae luctusque turpes et querimoniae; conpesce clamorem ac sepulcri mitte supervacuos honores. (c. 2,20,21-24) V tolažilni pesmi ob smrti dragega prijatelja seveda pokaže nekoliko več. pietete, toda o stvari ne ve povedati ničesar bolj spodbudnega. Kljub temu Melpomenina tožba ni "neiskrena", temveč je (podobno kot žalostinka) tudi tolažba predvsem posredna. Poleg poklona pesniku Georgik se morda v pesmi skriva tudi kak namig na filozofska razglabljanja o teh vprašanjih, morda v istem prijateljskem krogu.40 Nenazadnje je dokumentarno potrjeno, da sta bila Vergilij in Kvintilij v mladosti učenca epikurejskega filozofa Filodema, morda pa tudi Sirona (gl. zgoraj, op. I); za Horacija to ni dokazano, vendar je vse tri literate družila ljubezen do filozofije. Problematika smrti je eno izmed miselnih težišč Eneide, mnoge temeljne teme Eneide pa napovedujejo že Georgika. Orfejev poraz na vrhu njegovih zmag ima pri Vergiliju v kontekstu didaktične pesnitve simbolno sporočilo. Govori o človeku, ki prekorači meje dovoljenega, ki si zoper usodo (jata) z magično močjo svoje pesmi podredi bogove. Zanimivo je, da podobne teme načenja tudi druga Horacijeva pesem, posvečena Vergiliju (1,3 Sic te diva). Omenili smo paralelo z verzi navis, quae tibi creditum/ de bes Vergilium ... Tudi ta pesem odstopa od svoje zvrsti; za propemptikon se mitološke primerjave zdijo pretirane.41 Vergilij pluje le v Atene, Horacij pa navaja mitološke zglede človeške predrznosti: Argonavti, Prometej, Dedal, Herkules ... Kaj pomenijo v kontekstu propemptika besede: ... si tamen inpiae/ non tangenda rates transiliunt vada./ Audax omnia perpeti/ gens humana ruit per vetitum nefas ... 42 ? Podobno nasprotje velja za pesem 1, 18, ki je najbrž posvečena istemu K vintiliju V aru (prim. vv. 10-11). Očitno gre za priložnostne pesmi, katerih interpretacija je danes, ko ne poznamo več konteksta, zelo otežena; vprašanje je, ali je zasebne in literarne namige razbral naključni bralec iz sodobnosti; gotovo pa jih je naslovnik. Vsaj za te pesmi lahko z gotovostjo rečemo, da adresat ni literarna fikcija. Že samo v tem, da nekaj let po izidu Georgik (5-6 let, še manj v primeru druge redakcije) Horacij ne spregovori o Orfejevem uspehu, je ex silentio na prijateljsko humoren način izražena polemična nota. Tragiko Orfeja, ki se bori zoper nespremenljivo in nato - razočaran v varljivem upanju - obupuje nad usodo, Horacij 39 Nekaj poročil o podobnih, pogosto naravnost ciničnih izjavah filozofov na to temo nam je ohranil Cicero, Tusc. disp. 1, 102sqq.: Sokrat Kritonu dovoli, da ga po smrti pokoplje, če ga bo le kje našel; kinik Diogen izrazi željo, naj njegovo truplo odvržejo nepokopano; na zaskrbljeno vprašanje, ali naj ga vržejo pticam ali zverem, odgovarja, da mu je vseeno: "Sed bacil/um propter me, quo abigam, ponitote." "Qui poteris?" i/li, "non enim senties." "Quid igitur mihi ferarum /aniatus oberi/ nihi/ sentienti? ". Podobno Anaksagora na vprašanje, kje hoče biti pokopan, odgovarja, da je pot do podzemlja povsod enaka. 40 V. Mellinghoff-Bourgerie, op. cit. 45-57, išče dvome v posmrtno življenje tudi v Eneidi; morda je mogoče temu pritrditi pri posameznih izjavah junakov, vendar avtorica ne poudari dovolj, da so ta mesta v globokem neskladju z idejno naravnanostjo celote. 41 O odstopanju od zvrsti prim. F. J. Cairns, Generic Composition in Greek and Roman Poetry, Edinburgh, 1972, 231-5 (nekoliko nekonvencionalna interpretacija, vendar enigmatična pesem 1,3 drugačne tudi ne dopušča). 42 vv. 23-6; nefas v istem položaju asklepiadskega verza kot c. 1,24,20. 34 Knpl.a., 1999, 111-2 -Znanstveni in strokovni članki zavrača. To ne pomeni kvalitativne sodbe o upodobitvi Orfeja; Horacij se sklicuje prav na Vergilijevo verzijo, le da si dovoli iz nje izluščiti eksplicitno sporočilo. Horacij zamolči uspeh, saj ga je Orfejeva napaka izničila; toda vsaj z enim verzom evocira magično silo Orfejeve pesmi, četudi je bila ta po porazu zaman: auditam moderere arboribus fidem. Edino, kar je Orfeju uspelo, je sublimacija tragične izkušnje v čisto glasbo; to je Vergilijeva zasluga, in Horacij Vergilija neposredno primerja z Orfejem.43 Toda zopet je bil Orfejev podvig gola utvara. V resnici že v Vergilijevi upodobitvi Orfejeva pot v podzemlje učinkuje neresnično, sanjsko; to je po eni strani značilno za upodobitve vizij onostranstva (spomnimo se verzov, s katerimi Vergilij sklene Enejevo katabasis v šestem spevu Eneide: 6,893-6), po drugi strani pa gre morda za odmev verzije, po kateri so bogovi Orfeju dali samo privid Evridike; tako pri Platonu (Conv. l 79d), pa tudi pri Vergiliju se mora Evridika sredi poti k luči, v stanju med življenjem in smrtjo, obrniti nazaj v smrt. Orfejev poskus je bil vnaprej obsojen na.neuspeh; Vergilij že pred Orfejevo potjo v podzemlje komentira (vv. 469- 470): ... Manisque adiit regemque tremenduml nesciaque humanis precibus mansuescere corda; in pozneje Orfej objokuje inrita dona (vv. 519-520).44 Ključna sila v Vergilijevem epiliju o Aristaju - v tem času Vergilij že snuje Eneido - so Jata (v. 324.455 o Aristaju; 495-6 o Evridiki). Orfejeva čarobna pesem zmaguje tudi nad bogovi, toda ne zmaga nad usodo, ki so ji podvrženi vsi, smrtni in nesmrtni. Orfej se je moral ozreti, usodna neizogibnost njegovega dejanja je bila vgrajena v človeški pol njegove narave. Do tod Horacij povzema Vergilijevo sporočilo. Toda v nekem bistvenem poudarku se od njega oddaljuje: Horacij niti z besedo ne omeni Orfejevega uspeha, Vergilij pa se je z vsem lirizmom in z vso empatijo predal Orfejevi ljubezenski iluziji.45 Horacij podaja isto sporočilo, a v eksplicitni obliki. Izraz non tenis Jata recludere je litota: "neizprosen"; odgovor na Orfejevo utvaro (iterum ... crudelia retrol Jata vocant conditque natantia lumina somnus) je Horacijev jasni seme!. "Samo enkrat" ne pomeni, da bogovi včasih dajo še eno možnost, temveč: smrt je enkraten in nepopravljiv dogodek. Vprašalna oblika "Ergo Quintilium perpetuus sopor/ urget?" v polni meri izraža, kako težko je sprejeti nespremenljivo, obenem pa neizprosni "urget" v arzi že napoveduje sklep: durum „. corrigere est neJas. Misel, da je spričo smrti cel6 pietas zaman, nas ob primerjavi z drugimi Horacijevimi izjavami na to temo ne sme presnetiti: nec pietas morami . ../ adJeret indomitaeque morti;I non si trecenis . ../ ... places illacrimabilem/ Plutona tauris ... (2,14,2-7). Še očitnejša je podobnost s pesmijo 4,7 (Diffegere nives): Nos ubi decidimus,! quo pius Aeneas (!); quo Tullus dives et Ancus,/ pulvis et umbra sumus . ... Cum semel occideris et de te splendida Minosi Jecerit arbitria,/ non, Torquate, genus, non te Jacundia, non te! restituet pietas;/ inJernis neque enim tenebris Diana pudicuml liberat Hippolytuml 43 V kontekstu Aristajevega epilija je mogoče govoriti o "očiščujoči" moči Orfejeve pesmi (prim. E. Paratore, L'episodio di Orfeo, v: Atti del convegno virgiliano sul bimillienario delle Georgiche, Napoli, 1977, 9-36, tu 29). 44 Prim. še Serv. ad Aen. 6,119 nam Orpheus autem voluit quibusdam carminibus reducere animam coniugis, quod quia implere non potuit, a poetis fingitur receptam iam coniugem perdidisse dura lege Plutonis. 45 V Vergilijevi upodobitvi se Evridikina senca pred Orfejevimi očmi razblini: dixit et ex oculis subito, ceu fumus in auras/ commixtus tenuis, fugit diuersa ... (Georg. 4,499-500); presnetljiva je podobnost z Lukrecijevo fizikalno razlago smrti: erga dissolui quoque convenit omnem animai/ naturam, ceu fumus, in altas aeris auras (Lucr. 3,455-6). Prav zaradi podobnosti pa je ilustrativna tudi razlika: Vergilij se ne sprašuje o resničnosti Orfejevega doživetja, temveč z bajko posredno ponazarja misel, da je vrnitev v zemeljsko življenje utvara; Orfejeva tragika ni zaradi tega nič manjša, temveč celo usodnejša. M. Marinčič: "Tolažba filozofiie" ... 35 nec Lethaea valet Theseus abrumpere carol vincula Pirithoo (vv. 14-28). Horacij tudi tu deklarativno zagotavlja, da bajkam o Hipolitu in Tezeju (tako kot tisti o Orfeju) ni verjeti. Podobno v pesmi 1,28 uporablja tolažilni topos, da niti mitološki junaki niso premagali smrti; vendar misel ne nastopa v kontekstu tolažilne pesmi, temveč filozofske refleksije: Arhitu ni pomagala njegova znanost, tudi on je moral umreti, tako kot Tantal, Titon, Minos - in Evforb: habentque/ Tartara Panthoiden iterum Orco/ demissum... (9-11). Iterum: kot Tezej in Orfej nista premagala bogov podzemlja, tako Pantojevemu sinu Evforbu ni pomagalo, da se je Pitagora štel za njegovo reinkarnacijo. Če se je Evforb res reinkarniral, je pridobil kvečjemu to, da je moral dvakrat umreti; toda v resnici: ... omnis una manet noxl et calcanda semel via leti ( 15-6). 46 Horacijeva verzija zgodbe o Orfeju v podzemlju je uglašena na isti ton. Pravzaprav o "verziji" težko govorimo, saj motiv nastopa v obliki vprašanja. Z začetnim num Horacij izraža dvom do drugih možnosti, ki implicitno vsebuje vprašalna oblika (t. j. do Orfejevega uspeha). Če domnevamo, da Horacij nekaj let po izidu Georgik ni mogel omeniti Orfeja, ne da bi to vsakogar spomnilo na Vergilijevo upodobitev, se s tem ne spuščamo v (pogosto precenjeno) vprašanje literarnega namiga v rimski poeziji, temveč ostajamo na trdnih tleh logičnega sklepanja in literarnega "bontona". Sodeč po tem, kar Horacij zamolči, Orfeju rudi pred njegovo napako ni moglo pomagati zanašanje na bogove (po analogiji z Evforbom bi Evridikino kratko vrnitev v življenje imenoval dvakratno smrt); Orfeja je zabloda pahnila v še večjo nesrečo. Vergilij je zmogel Orfejevo pesem, a četudi bi ubiral struno zapeljiveje (blandius) kot Orfej, bi ne priklical Kvintilija v življenje. "Orfejska" drža je v človeški vsakdanjosti nesmiselna, v skrajni obliki pa je izraz uporništva zoper bogove in usodo, hybris, tisto, kar Horacij imenuje nefas. "Corrigere nefas" - v Kvintilijevem primeru je izraz gotovo premočan, vendar je Vergilijev Orfej za svoj poskus in svojo napako (t. j., v Horacijevi interpretaciji, za utvaro) v resnici kaznovan. V teh pretiranih paralelah je gotovo nekaj ironije, vendar gre za blago ironijo, s katero Horacij na svojevrsten način izraža ?sočutje. Horacij se lahko v svoji neizprosnosti sklicuje na samega naslovljenca. Horacijev Merkur v resnici ni tako neizprosen bog - "toda če praviš, da so bogovi podzemlja neusmiljeni ... ". Zato imata tako žalostinka kot tolažilni del obliko vprašanj47 , ki sta retorični in obenem pravi vprašanji. "Če bi pel bolj ubrano kot Orfej, ali bi prepričal neizprosnega Merkurja?" Odgovor na vprašanje ni Horacijev "ne", temveč: "odgovor poznaš sam". Podobno velja za prvo vprašanje: "Kdaj bodo poosebljene Vrline našle koga, ki bo podoben Kvintiliju?" Melpomena jemlje nase breme epicedija, ker jokava, "elegična" tožba ni primerna ob smrti človeka, s katerim se v vrlinah ne more primerjati skoraj nihče. Morda Vergilij, a kaj, ko se bogovi ne ozirajo na priprošnje, ki jim jih naslavlja drugi najboljši. Tragika rimskih vrlin je v tem, da smrt ne izbira in se ne ozira na zasluge žrtev in njihovih priprošnjikov. Toda čeprav je usoda "krivična", Vergilijeva Muza tudi tokrat pozna odgovor: Musa, mihi causas memora, quo numine laeso/ quidue dolens regina deum tot uoluere casusl 46 O Arhitovi odi gL K. Gantar, Arhitova oda in njeno mesto v Horacijevem pesniškem opusu, v: isti, Študije o Horaciju, 104-119, Maribor 1993 (prvič obj. v nemščini v GB 11 (1984), 121-139). 47 G. Nussbaum, Sympathy and Empathy in Horace, ANRW II 31,3 (1981) 2093-2158 (o c. 1,24 2098-2113), po analogiji z Vergilijevo tehniko empatije odkriva podobno tehniko tudi pri Horaciju, vendar ne upošteva ključne vloge dveh Horacijevih bogovskih zaščitnikov, Melpomene in Merkurja, pa tudi ne namiga na Vergilijevega Orfeja. 36 Knp\.a, 1999, 1/1-2 - Znanstveni in strokovni članki insignem pietate uirum, tot adire labores/ impuleržt.48 Posredno Horacijeva pesem izraža tudi misel, da je izguba, ki so jo s Kvintilijevo smrtjo utrpele rimske vrline, rimska pietas, večja od Vergilijeve osebne izgube. Do tod je sporočilo podobno tistemu, ki ga prinaša že omenjena pesem elegiku Valgiju: desine mollium tandem querelarum, et potius nova cantemus Augusti tropaea Ceasaris„. (c. 2,9,17-20) Vprašanje, zakaj Horacij Vergiliju ne predpisuje česa podobnega kot Valgiju, je odveč: Vergilij to nalogo kljub elegičnemu Orfeju izpolnjuje bolje kot Horacij. V tem času že nastaja Eneida; Horacijeve recusationes pa so vselej ostale pristni kalimahovski izgovori. RES UME La "consolation de philosophie" dans le poeme 1,24 d'Horace Bien que le poeme 1,24 soit souvent interprete comme une consolation poetique issue de la tradition consolatoire grecque de la periode hellenistique ou meme retoumant aux sources du genre, c'est a