X V Aj&LImit'.ii jmm ker^IM - - - ¥ LJ^liLcMlNI! 1900 - - -Z & LOŽU L Lo n W E MTH E R 73446 USUltll tf CKLfln&w mriAH Pilo je pred nekoliko meseci, ko sem lepo nedeljsko popoldne stal v pisarni pred svojo mizo ter pogledoval zdaj vun skozi okno proti jasnemu obnebju, zdaj zopet na kopo pisem in aktov, ležečih v predalih pred menoj. Bil sem v onem dolgočasnem položaju, v katerem človek ne ve, česa bi se lotil, niti kaj bi storil, niti kam bi šel, da bi prosti čas jasnega nedeljskega popoldneva pošteno porabil in — pobil. Vsak človek ima take ure, v katerih nima gotovega opravka in v katerih mu tudi slučaj noče vplivati na voljo, da bi jo nagnil v to ali ono opravilo. In tako sem, dejal bi, mehanično odprl nekaj predalov pisalne mize ter jel pregledovati in premetavati lističe, pisma in zavitke, ležeče v silnem neredu po njih. Iskal nisem ničesar in tudi v red jih nisem spravljal; čemu tudi? Tu je bila še stara študentovska korespondenca, mladostne bedarije, semtertja že pozabljeni opomin pozabljenega ali pa odpravljenega manihejca, krojačevi 1 i računi, nekoliko gimnazijalnih izpričeval, nekaj »zaljubljenih pisem«, ki sem jih — kaj morem zato — še enkrat vestno prečital in v katerih je ležalo izjemno še nekaj suhih cvetic ali peres — vse križem mi je sililo v roke. Dober spomin mi je skoro največ pomagal, da sem takoj vedel in znal, v katero dobo spadajo te ali one stvari — namreč ženska pisanja, saj ta so navadno brez datuma. Naenkrat se mi pokaže iz vsega papirnega kaosa rumen zavitek, in ko ga raz-ganern, ugledam v njem malo posušeno, dobro ohranjeno cvetico cyclamen, ali kakor ji pravimo pri nas: korček. Osupel sem obračal listič s cvetico na vse strani — nisem vedel v prvih trenutkih, kam, v kateri čas, v katere dogodke bi jo del. Pa tu doli v kotu je stalo nekaj zapisanega; bilo je iz Fausta: HomuiiCitlus: Ein guter Rath ist auch nicht zu verschmah'n. Mephistopheles: ---Wir wollen's weiter seh'n. To prebravšemu se je odprla mojemu spominu cela, dolga vrsta dogodkov, v katerih mi sicer ni bila nikdar odmenjena nobena aktivna vloga, ki so mi pa vendar zdaj vstajali s čudno, neumljivo silo pred duševnim očesom. Položil sem zavitek s suho cvetico vred nazaj v predal in sem jel pisati to povest. Pet let je minilo, kar je davčni adjunkt Jožef Megla zadnjo predpustno soboto popoldne zamišljenega, skrbnega obraza hodil gor-indol po svojem stanovanju, mali, nizki sobi pri tleh ne posebno znatne hišice v Borju. Bo rje je trg na Kranjskem — imenovati ga hočemo tako, da pravega imena indiskretno ne izdamo — šteje skoro tisoč prebivavcev ter je središče borjanskega političnega okraja. Tu imamo okrajno glavarstvo, sodnijo in davkarijo in kolikor je še drugih po naši upravi potrebnih oblastev. Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža, ali kakor ji ljudstvo pravi »iblajtarji«, so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, ki jih smemo glede izobraženja staviti kolikortoliko v eno socialno vrsto z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovavcev. Taka veselica, ki je bila naznanjena za pustno nedeljo zvečer v borjanski čitalnici, ali >\ no! Meden, Boletovi, potem oni iz Pre-dvora, zaloška gospoda — ali ni to dovolj?« »Dovolj pač! A ti pridejo vsako leto; torej letos ne bo nič lepše nego druga leta,« se smeje doktor. Pritem je izročil Megli svoj donesek za vino in pivo. »Mislite?« deje oni skrivnostno. »A seveda!« se posmehuje Hrast; »Vaših raket sem pozabil, in morda ste mesto ene harmonike naročili štiri!« »Ne, ne tako! Vedite gospod doktor, nikomur še nisem povedal, pa nekaj sem vendar dobro naredil. To me bodo zavidali naši gospodje; morda še celo Vi?« »Kaj vraga!« kliče Hrast; neka slutnja se ga je bila polastila. »Pri Boletovih sem bil včeraj!« »A—a!« »In tam sem dobil ono krasno gospo z Medenove pristave. —« »Kaj — llovsko?« zakliče doktor ter plane s stola. »Glejte, glejte! Saj sem pravil, da me boste zavidali. Ime že dalj poznate nego jaz!« »Ne, ne, začudil sem se le, kako srečo imate Vi glede novih znanstev!« reče zopet doktor navidezno mirno; utripalo je pa vendar vse po njem. »Torej kaj ste opravili tam pri Boletovih ?« nadaljuje ter sede zopet k mizi. »Vse sem povabil, tudi to krasno tujko, in na daljše prigovarjanje — vedite, jaz znam govoriti, kadar hočem — je obljubila, da pride z Boleško k našemu kresu. Soprog njen pa ne more. »No, no! Častitam Vam!« »Pa to je še skrivnost. Samo Vam sem jo razodel, torej prosim, molčite dotedaj!« »Da jo Vi pripeljete zmagonosno v našo družbo!« deje Hrast porogljivo. »Ne bojte se, da bi izdajal Vašo skrivnost. Molčal bom ko zid.« Megla se je odpravljal. »Stojte malo!« se oglasi Hrast še en pot; »povejte mi, kako je prišla ona tujka k Bolč-tovim ?« »Vprašal nisem! Pa to bi morali Vi bolje vedeti, ker ste mnogokrat na Drenovem.« »Dolgo me že ni bilo gori!« »Ah tako! Jaz tudi rajši drugod jašem,« se smeje adjunkt. »Morda okrog pristave,« se roga oni. Jezilo ga je govorjenje tega gizdalina. Megla namežika samosvestno. »Kregala se ne bodeva, gospod doktor, in Vi mi ne boste poti gradili. Torej na svidenje!« RekŠi to je zaloputnil že duri za seboj. Doktor je zrl z zaničljivim pogledom za njim. Pa takoj potem je vstal s stola ter naglim korakom premeril sobo. Imenovanje Katinke Ilovske po drugem in misel, da si bodeta čez malo časa vendar stala nasproti — vse to ga je vnovič močno razburilo. Proč je bil ves mir, proč ono sarkastično nadziranje samega sebe, s katerim se je posmehoval svojim slabostim, svoji strasti. »Videl jo bom, videl jo bom!« je Šepetal ter si mel roke. »Pa kako bo to svidenje? Kaj poreče ona? Ah, nič, nič; ko tujca naju bodo predstavili — bode li barvo izpremenila? Pa — Elza? Poleg bode stala! Ah, kaj to! Saj nisem sedemnajst let star!« Enkrat se je bil doktor že tolažil s tem izrekom; a bilo je to v ravno nasprotnem slučaju nego danes. Stopil je k oknu ter pritisnil vroče čelo na steklo. Na oknu v kozarcu vode pa so stale zopet rože, cel šopek, ki mu ga je pripravila skrbna gospodinja; pa ta vonjava, ta duh ni imel več take moči, ko nekdaj one vijolice; to je bilo vse navadno, vsakdanje, brez ognja! Le tu v njegovi glavi, v prsih, tu je gorelo in peklo. Opoldanski zvon ga je zdramil. »Neumnost, grozna neumnost!« je siknil ter zmajal rame, kakor bi hotel nekaj otresti; obraz mu je bil nenavadno resen. Ko je pa nekoliko trenutkov pozneje korakal čez trg proti gostilni, kjer je zdaj navadno obedoval, je bil zopet stari doktor Hrast. XII. »Radovedna sem, kako Vam bode ugajala naša kresna veselica,« je dejala Boleška svoji sosedinji v vozu, ko sta se odpeljali pozno popoldne od Medenove pristave. Pripeljala se je bila tja po njo; nasproti njima je sedela guvernanta s starejšo Bolttovo hčerko. Vozil je pa Bolt sam, sedeč poleg sluge. Treba je bilo skoro peljati se do podnožja onega holma, kjer je bil napravljen kres, ker bi bila sicer pot gospem preutrudna. Borjanom je bilo bliže tja. »Enake gotovo še nisem videla,« odgovori z lahkim smehljajem Katinka Ilovska, zakaj ta je sedela poleg Boleške. Bila je elegantno, temno opravljena, in ravno ta temna barva ji je najbolj pristovala. Elza jo je pazljivo ogledovala, a povedati ni moč, kakov vtisk je napravila tujka na njo. »Posebnega ne smete pričakovati; tudi družba, da se prav izrazim, ni posebno kočljiva, pa zanimalo Vas bode morda marsikaj.« »Žal mi je, da se moj soprog ne more udeležiti tega izleta; a bolje mu je vendar tu v Vašem zdravem zraku, in v nekoliko mesecih mora okrevati, če pojde tako;« reče Katinka skrbljivo in odkritosrčno. »Bog daj!« pristavi Boleška. »Torej družba bo velika?« vpraša zopet ona. »Prepričali se bodete sami; pripovedovati Vam ne smem preveč, da potem ne boste neprijetno iznenadeni.« »Vi se smejete, gospica?« se obrne Ilovska k Elzi, kateri je bil v istini ušel lahek smehljaj. »Ah, spominjam se le, kako se je meni godilo, ko sem bila prvič v borjanski čitalnici. Ali še veste, milostiva, kako so me hoteli slovenskega jezika učiti?« »To menda še vedno hočejo!« odgovori malo zbadljivo Boleška. »In doktor-Hrastovo slovnico menda sami rabite.« »Seveda!« zavrne guvernanta nedolžno in veselo, in ne da bi izpremenila barve na licu. »On je bil edini, ki je imel slovnico.« Niti Boleška, niti Elza nista zapazili, da se je tujka stresnila pri zadnjih besedah drenovske gospe. Lahka rdečica ji je silila v lice, a potem je bila takoj zopet bleda kakor vedno. »Je li to poseben častivec Vaš?« vpraša mirno, obrnivši se k Elzi. »Tega ne smem in ne morem trditi, zakaj zdaj ga menda že štirinajst dni ni bilo na Drenovo, ka-li ?« se smeje ona. Obe, Katinka in Boleška sta jo natanko opazovali, a njen obraz ni kazal nobene zadrege. »Doktor Hrast je advokat v Borju in naš stari hišni prijatelj; priliko bodemo imeli, predstaviti ga Vam; jako vljuden in izobražen mož je to,« razklada Bolčtova soproga. Tujka je stisnila ustni, a odgovorila ni iz-prvega ničesar. »Krasen kraj je to in tako krasen večer!« reče čez nekoliko trenutkov, oziraje se po okolici. »In tu smo že pod holmom!« se oglasi Bolt ter pokaže z bičem na grič, v katerega podnožju obenem ustavi konja. Izročil je vajeti slugi ter pomagal gospem iz voza. Potem so se vsi napotili po široki, ne ravno strmi stezi navzgor, odkoder jim je že glasen vrišč donel naproti. Gori je bilo vse najboljše volje. Pevci, katere so reprezentirali učitelji in nekoliko pisarjev iz Borja in njim na čelu občinski tajnik Koren, so sedeli okrog sodčeka piva ter peli venomer in praznili kozarce. Megle ni bilo med njimi, ker je bil reditelj ter je imel povsod, posebno pri ženstvu, dosti opravila. Ne daleč od pevcev je sedel na improviziranem sedežu sodnik Majaron ter nad vse hvalil pečenega janjca, rekoč, da prekosi vsako teletino. Blizu njega so sedeli in stali lekar, sodni pristav in nekaj odličnejših tržanov. Gospe so sedele v veliki gruči in ne daleč od njih se je gnetlo dokaj mladega ljudstva: gospodične in mladi gospodiči, zadnji iz onih krogov, iz katerih so se rekrutirali tudi pevci. Za njimi na velikem kamenu je pa sedela godba, namreč dva godca, eden s harmoniko, drugi z okornimi gosli, in po cvilečih glasovih, ki sta jih zbujala ta dva, je rajal ves mladi svet. Jedi in pijače je bilo dovolj; vsak si je izbral, kar si je hotel ter vzel z bifeja, ki je bil napravljen na veliki sirovo tesani deski. Kakih petdeset korakov v stran je gorel velik ogenj, kjer so bili spekli janjca, poleg njega pa je bila pripravljena za pozni večer še velikanska grmada. Kmetski fantini pa so tam venomer nabijali topiče ter jih zažigali, da je grmelo daleč po ravnini. Hrast je bil že tu, pa motal se ni med veliko družbo, nego stal je skoro ves čas na strani ter govoril z okrajnim glavarjem in njegovo soprogo, ki sta bila vedno malo bolj zase, ker jima ni bil pač vsakdo povolji. Pa če sta danes od doktorja pričakovala posebne zabave, sta se bila jako zmotila; zakaj silno redkobeseden je bil nocoj in razmišljen, tako da je časi kar narobe odgovarjal. Neprenehoma pa je zrl na pot v dolino in na goščavo, po kateri je tekla steza, vodeča sem gori. Vsi, ki so prihajali odtam, so morali tu mimo, kjer je stal Hrast z glavarjem. Pa navzlic svoji pozornosti je vendar zamudil trenutek, ko se je Boletova družba pokazala iz gozdiča. Govoril je ravno bolj Živo s sodnikovo soprogo, ki je bila malo prej prisedla h glavarjevi. »Ah, glejte, glejte, gospod doktor; Bolt ima zopet novo krasotico v svoji družbi; to Vam je pravi Don Juan! In ta Megla je že zopet poleg!« S temi besedami opozori glavar Hrasta na prišelce. Leta se hitro obrne; srce mu je utripalo, in da bi ga kdo opazoval, bi bil dejal, da mu slabo prihaja: tako je obledel. A ohrabril se je naglo. »Kaka sorodnica morda!« reče tako mirno, kakor mu je bilo možno. »Ni verjetno! Dozdaj nismo še čuli o nji!« šepeta glavar; »le potrpiva, kmalu bodeva zvedela.« Bolt je bil ponudil Katinki roko ter je stopal na čelu svojim ljudem. Oči vse velike družbe so bile s silno radovednostjo uprte v prelepo tujko; nekateri so jo že poznali. Megla pa je z ostentativno zgovornostjo korakal na njeni strani ter pripovedoval, kako izvrsten je bil pečeni janjec, ter da obžaluje, da ji ga ne more več ponuditi, zakaj še premalo ga je bilo. Zato jo bo pa umetelni ogenj za vse odškodoval. Katinka ni posebno pozorno poslušala svojega soseda. Težko sapo je imela, in Bolž je v mislih, da ji je pot prestrma, hotel za trenutek počiti. Toda ona je silila dalje. Zdaj so bili pri glavarjevih; Hrast je stal malo v ozadju in Ilovska ga Še ni bila ugledala, akoravno je zrla vedno, pa le navidez malomarno na vse strani. Predstavljanje se je vršilo kratko, običajno, in zdaj je prišel tudi Hrast na vrsto. Rdeč je bil naenkrat v lice kakor kuhan rak. »To je pa moj stari prijatelj, doktor Hrast, advokat tukaj v Borju,« je dejal veselo Bolč ter potem obrnivši se k onemu nadaljeval: »Gospa Ilovska!« Doktor se je skoro nerodno priklonil, pa ni se upal pogledati predstavljene mu Katinke. Rekel tudi ni ničesar. »Ah, doktor Hrast!« deje leta z melodioz-nim glasom, in lahek smehljaj ji zaigra na ustnih; »Pa Vi vendar niste oni doktor Hrast, ki je bil pred več leti koncipient pri mojem stricu na Dunaju ?« Doktor bi bil skoro dejal: »Da, jaz sem oni!« pa spomnil se je še o pravem času, kako neumen bi bil tak odgovor; in zvit je bil tudi ta doktor. »Ah,« je dejal naglo in začudeno, »milostiva, Vi vendar niste gospica Katinka — — —« »Zdaj seveda ne več! Pa bila sem nekdaj!« deje ona smehom ter ponudi Hrastu svojo belo roko. Podala sta si — ona njemu svojo mrzlo, skoro ledeno, 011 nji svojo vročo roko. A stisnila si jih nista. On ni vedel, kaj se godi ž njim, ni vedel kaj namerava Katinka; ta ton, ta lehkoživa ve-selost in ta mrzla ledena roka! Kaj pomeni vse to? Pa zdaj je bil že sredi reke in plavati je moral — pa ne proti bregu do vrbovja, kjer bi se bil prijel za šibino, ne, ne; plavati je moral sredi reke, naprej, le naprej; kam — tega sam ni vedel; spustil se je po burnem toku — le naprej, naprej in le — na površju, četudi sredi penečih valov. Bolt je spremljal njo dalje proti središču vse družbe, kjer so sedele druge gospe, in Hrast se je nehote obrnil za njima. Pa niti dveh korakov ni storil, kar ga ustavi Boleška. »Ah, gospod doktor, ste li še med živimi?« Govorila je to z malo zlobnim nasmehom; za njo pa je stala Elza ter si malomarno pahljala lice. Hrast je izkušal postati jako ljubezniv ; opravičeval se je, izgovarjal z obilimi poslovi ter Boleški ponudil roko, da jo pelje za drugimi; Elza pa je poklicala svojo gojenko. 129 9 »Vi poznate to gospo llovsko?« vpraša radovedno Boletova soproga. »Videl sem jo v družini svojega šefa; a poznal bi je ne bil več, ko bi jo bil srečal,« se je lagal oni. »Čudno! Vi imate vendar boljši spomin za krasotice, nego marsikdo drugi,« se šali Boleška. »Tedaj ni bila tako krasna,« izusti on naglo, pa takoj hitro popravi: »No krasna — krasna? To ni pravi izraz — in sodba o ženski krasoti tudi ne more biti lehko objektivna.« »To se pravi: Vi imenujete one krasne, katere Vam prirastajo k srcu — in ha, ha, kaj menite, da od Vas pričakujemo objektivne sodbe o tem predmetu? Prejšnji Vaš izrek je ravno zato, ker mu sami odrekate objektivnost, jako važen in pomenljiv.« »Milostiva, Vi bi bili izvrsten odvetnik!« »In Vi milovanja vreden nasprotnik moj!« »Kaj še! Vsak bi me zavidal. Oprostite, kje si bodete izbrali sedeže?« »Malo bolj na strani, saj poznate naše navade.« »Torej tam pod onim jasenom.« Odšli so tja, in malo pozneje je pripeljal Bolč svojo spremljevavko. Tudi neizogibni Megla je prišel za njimi. Sedaj stoprv je izpregovoril Hrast nekoliko besedi z guvernanto. Stala je na strani ter ogledovala drugo veselo družbo. »Tako čudne veselice tudi Vi še niste videli ?« vpraša doktor. Prav ugodno mu je bilo, da je mogel govoriti ž njo, zakaj v zadregi je bil, s kako besedo bi se obrnil k llovski; tako pa je mislil posredno dospeti do pogovora z ono. »Ne, ne!« deje Elza; »le škoda, da smo pečenega janjca zamudili.« »Prav sodite!« se oglasi Bolt, »poezija in prazen želodec se ne strinjata.« »Ah, tako ni bilo nameravano!« oporeka s smehom guvernanta. »Teknil bi Vam pa vendar! Gospod Megla, Vi nas popolnem zanemarjate; gospe so lačne, mi smo žejni — in Vi, Vi ste reditelj te veselice!« »Oprostite, sam se moram truditi: vsi drugi odborniki pijo in pojo! Pa takoj Vam bode ustreženo.« Rekoč hiti proč. »Glejte, milostiva, tako si moramo pomagati pri nas!« reče Bolt s smehom tujki. »Kakor se mi vidi, ima ta veselica nekov familiaren značaj,« odgovori ona. »O, da, da! Prav sodite; častitam Vašim bistrim očem. Jako familiarno, in sicer na dobro in na slabo stran — tako mora biti vse pri nas. Tam le bodo nocoj še kozelce preobračevali, soproga našega nadzornika bo sigurno en kozarec preveč izpraznila, okrajno glavarstvo ali recte glavar in njegova milostiva bodeta nosove vihala — jutri pa bode ves trg poln hvale, kako krasna, elegantna veselica je bila to.« Bolt je svoje 131 9* zlobne opazke končal z glasnim smehom. Ilovska ga je začudena pogledovala, soproga njegova pa ni vedela bi se li jezila — ka-li? »Ljubi moj!« mu reče z očitajočim glasom. »Gospa Ilovska mi tega ne bode v zlo štela. Treba je, da pozna naše običaje. Tako je, in ne drugače — in odkritosrčno reč?no, jaz se tudi prav dobro zabavam pri takih prilikah. Doktor, midva bodeva še plesala nocoj, kajne?« Leta stopi z Elzo vred bliže. »To bode lep prizor!« meni Boleška. V tem trenutku pride Megla z dvema po-magačema ter donese mrzlih jedil in piva. Tudi glavarjeva sta prišla in sodnikovi. Meden je hotel sesti k Elzi, pa Megla mu jo odpelje k plesu; šel je torej k BoleŠki in Hrast je porabil priliko ter stopil poleg llovske. »Kje biva zdaj rodovina Vašega strica?« jo vpraša hladno. »Še vedno na Dunaju,« deje ona ravnotako, igraje se z rokavicami. »Dolgo nisem čul o njih!« »Tudi jaz ne! Odkar sem spremila svojega ubogega soproga doli na jug, nimam poročila o onih.« Ubogi soprog! To je zbodlo Hrasta. Pri-stovalo bi se bilo, povprašati po njem, je li bolj zdrav, ali kaj enakega; toda doktor tega ni mogel. »Ste li že dolgo od doma ?« »Vso zimo, in zdaj bode zopet kmalu jesen.« Tu je pogovor malo ponehal. »In Vi — ste li dolgo v tem kraju?« vpraša ona. Pritem je uprla prvič pogled vanj tako, da sta se srečala z očmi. »Poldrugo leto.« »Kaj še! Eno leto še ni tega!« kliče Bolt vmes. »Prosim, domisli se. Ob Novem letu sem prišel, in to lani, ne letos.« »Da, da, prav imaš! Leta teko — »mladosti leta, kmalo ste minule,« deje patetično oni ter se obrne zopet h glavarju. »Koliko časa bodete ostali tukaj?« nadaljuje Hrast svoja duhovita vprašanja. Srdit je bil sam nase, ker je čutil, da je okoren kakor nezrel gimnazijalec. »Ne vem; kadar bode hladneje, se vrneva v Gorico.« »Obžalujem Vas.« Ona ga je začudena pogledala. »Da, da —« pristavi on, »zaradi — zaradi te bolezni.« Povesila je glavo, toda odgovorila ni. »In kaj je?« Vprašal je to bolj potihern, kakor je vse zadnje besede skoro šepetaje govoril. »Zdravniki pravijo, da je neozdravljiva.« Tudi ona je rekla to s tihim zamolklim glasom, in v obraz je bila bolj bleda nego prej; zrla je k tlom ter krčevito stisnila ustni. Vtem je pripeljal Megla guvernanto; brezkončna kadrilja je bila srečno končana, in vsi deležniki upehani in utrujeni. »Zavijte si robec okoli vratu, da se ne prehladite!« opominja Boleška Elzo. »Kje so časi, kje so dnovi,« deje Bole, »ko smo Slave mi sinovi — tako-le vrteli se?« »Prej ste pa hoteli ?« očita guvernanta. »Ker sem se nadejal, da bo kaj somišljenikov. Pa prijatelj Meden se ne gane, in doktor, oh — ti doktor, ti jezični doktor!« Vsi so se ozrli v Hrasta. »Kaj je?« vpraša leta, kakor bi se zdramil iz težkih sanj. »Plesat pojdi, prijatelj!« »S kom ?« »O ti živa raztresenost! Gospa in gospo-dičen na izbor, pa vprašaš: s kom!' Oprostite, milostiva, Vi ste mu gotovo nekoliko spominov iz njegovih koncipientskih let pogreli, da je mož tako zamišljen. Jaz poznam to.« Pod košatim jasenom je bilo ravno toliko mračno, da nihče ni opazil temne rdečice, ki je oblila pri teh Bolžtovih besedah Katinki lice. Doktor pa je bil zdaj trden. »Prav imaš,« je dejal naglo, »zamislil sem se skoro v ona leta; lepa so bila, lepša morda nego« — Končati ni mogel, zakaj ugledal je pred seboj guvernanto, ki pri njegovem odgovoru ni obrnila oči od njega. »Oho! Ti postajaš sentimentalen! To je sumnivo,« oporeka Bolt. »Kaj še!« se oglasi Majaron na drugem kraju, užigaje svojo nanovo natlačeno pipo. »Jaz tudi pravim, da je bilo časih lepše nego dandanes. Pivo je bilo v ceno, zajcev toliko ko kobilic —« »Da, da, gospod sodnik; pa doktor ne govori o starih časih, nego o svojih koncipient-skih letih. Takrat je sicer tudi pivo pil, zajcev pa ni streljal!« zavrne med glasnim smehom Bolt. Veselost v družbi še ni polegla, ko švigne gori na prostoru, kjer so prej pokali topiči, svetla raketa v zrak. »Ah, umetelni ogenj! Krasno, izvrstno,« kličejo nekateri, in vsi vstanejo ter se napote izpod drevja pod milo nebo. Guvernanta se je počasi zavijala v širok robec ter od strani gledala, kaj bode storil doktor. Pričakovala je, da pristopi k nji, zakaj ves popoldan jo je bil očitno zanemarjal. Pa ta je ravnal tudi polagoma ter pomagal llovski odeti zavijačo. Bolt je govoril z okrajnim glavarjem in pritem pozabil tujko. Meden pa je bil pozoren, in nakrat je stal poleg Elze ter ji pomolil roko. Odreči ni mogla, pa videla je vtem, ko se je obrnila z Medenom na prosto, da vodi doktor llovsko za njima. Na planem so postali ter gledali umetelni ogenj; vsaka raketa, vsak bengalični plamen je bil pozdravljen z burnim odobravanjem; zlasti Koren, ki je bil nekoliko pijan, je klical venomer: »Živiol« in tako ves pevski zbor za njim. Med tem krikom in vikom so podnetili velikansko grmado smrečja, nocojšnji kres, in visoko plapolajoči ogenj je kmalu razsvetljeval vso okolico; vmes pa so grmeli topiči in cvilile gosli in harmonika. Doktor se je bil z llovsko malo oddaljil od velike gneče ter pritem tudi izgubil Boletove; pa zdaj mu ni bilo do tega, iskati jih. Postal je s Katinko na robu planote, in odtod sta oba molče zrla v velikanski kres, ki je gorel ravno pod njima. Rdeči blesk je barval tudi bledo lice mlade žene, in ko je Hrast malo od strani pogledal tja, dejal bi si bil skoro, da stoji nekdanja njegova Katinka poleg njega, a ne ta tujčeva žena. In zdaj mu je prišlo zopet v misel, da plava v burnem toku: le naprej, le naprej! Ves ta vrišč in krik okoli, ogenj in neprenehano streljanje, vse to ga je moralo razburiti, ko bi tudi te krasne žene ne vodil za roko; pa ona, ona! »Nikdar nisem mislil, da Vas bom kdaj tako srečal, kakor se je zgodilo danes.« Rekel je to, kakor bi se vrgel dalje z namenom: alo, zdaj skočimo čez katarakt! Ozrla se je nanj; sama sta stala tamkaj, petnajst korakov na okoli ni bilo nikogar. Pa ta pogled! To ni bil kresov plamen, ki je odseval v njenih temnih očeh; ne, ne, to je bil nekov skrivnosten žar, ne svetel, nego temen in pekoč. Hrastu je zavrelo po vseh udih, pa vendar je stal tako lesen in nem pred njo. Še glavo je povesil. »Tudi jaz ne,« deje potem ona mrzlo. »Tudi Vi ne,« je ponavljal mehanično za njo. Polastil se ga je čut, da se potaplja. »Tudi Vi ne?« je vprašal čez nekoliko trenutkov z zamolklim glasom. »Čemu tudi?« deje ona malomarno. »Tudi časa nimam premišljevati nekdanje dni.« Pa gledala je v tla pri teh besedah, in zato je njemu zrastel zopet pogum ozreti se v njo. »A jaz sem se spominjal mnogokrat, mnogokrat, verujte mi! Tako sam sem tu, tako grozno sam in tako — —« Hotel je reči »nesrečen«; pa te besede ni mogel izustiti. Govoril je to s strastnim naglasom, akoravno je vedel, da je vse laž. »Pustite spomine, doktor,« zavrne Uovska po kratkem molku; »tudi sedanjost ni krasna, minula pa — ah, glejte, glejte to prelepo razsvetljavo! Pa kje so Boletovi ?« »Tamkaj menda! Saj Še ne odhajamo!« On se ni gen i 1 z mesta, pa tudi ona ni silila k odhodu. Obeh se je polastila nekova razkošna razburjenost. V spominu so jima bile zdaj le nekdanje sladke ure prve ljubezni in pa zavest, da sta zdaj eden tik drugega. Vse, kar je ležalo, kar se je bilo godilo v letih medtem, vse to je bilo pozabljeno toliko, da jima ni tešilo razkošja. Kdo še ni prebil enakih trenutkov? In molčanje je v takem položaju nevarno: čim dalje traie, tem več deluje fantazija. »Ali si mi odpustila, Katinka?« je dejal on mehko čez nekoliko časa, in zdaj je govoril prav iz globine svojega srca; lehkomiselnost in sebičnost v tem trenutku tam nista imela prostora; tam je vladala le sama ljubezenska strast ter dušila vse drugo. Hotela mu je odtegniti roko, ki je doslej še vedno počivala v njegovi. A pritisnil je roko šiloma k sebi. »Ali si mi odpustila?« je ponavljal še enkrat šepetaje. Ona dolgo ni dvignila lica, a naposled ga je vendar. Bleda je bila ko zid, in v očeh se ji je posvetil zopet oni temni, skrivnostni žar. Izkušala ni več odtegniti mu roke. »Čemu povprašujete po tem?« »Ker moram, moram! Ker te ljubim — ker te ljubim!« On še morda nikdar ni tako odkrito, tako iz srca govoril. Skoro brezumen je bil, in da bi ona velela, naj skoči v ogenj pod njima, storil bi bil to. »Odpuščam!« je dejala šepetaje in tresla se je po vsem životu; pa takoj se je ohrabrila ter velela: »Pojdiva, pojdiva, Boletovi naju menda pričakujejo.« Ustavljati se ni mogel in niti odgovora ni vedel. Pa čutil je, kako je ona silno razburjena, in to mu je bilo povoljneje nego ona edina, tiha beseda odpuščanja. Vodil jo je do Boletovih, in vsi, ž njimi tudi Meden kot spremljevavec guvernante, so krenili navzdol. Pot je bila gladka, akoravno strma, in ko je zavila v gozd, jako temna. Hrast je ostal poleg llovske; bilo je treba, da se je opirala nanj, ker semtertja je vladala pod košatimi drevesi popolna tema, in bakelj si tudi niso preskrbeli. Gori pri kresu, katerega je bil le še velik kup žrjavice, so ponavljali pevci venomer neizogibno pesem »Lahko noč«, in Megla, ki se je zamudil pri umetelnem ognju, je povpraševal zdaj okrog pevcev po Bolčtovih in gospe llovski. »Prepozno, prepozno!« je kričal pijani Koren, »tu ostani in razvozljaj vendar enkrat svoj tenor; vsega popoldne laziš okrog žensk, zdaj si pa prazen; alo, zapoj, kar hočeš, da boš le pel; če hočeš, tudi tisti tvoj priljubljeni: »Ueber d' Alma«! »No, če hočete!« deje Megla, spoznavši, da Bolčtovih ne doteče več. »Ah, kaj še,« se oglasi eden izmed pevcev, »nič nemških; nemških ne bomo peli«. »Zakaj ne?« vpraša Megla, ter zapazivši, da stoji okrajni glavar blizu, dostavi glasno: »Nemške pesmi so ravno tako lepe. Le zapojmo eno nemško. »Jaz ne pojem!« kliče Hrastov pisar, ki je slovel med pevci za najboljšega basista. »Mi tudi ne!« vpijejo drugi. Dva učitelja, ki sta isto zapazila, kakor Megla, sta se odmaknila polagoma v stran. »Jaz pa slovenskih ne pojem nocoj, in nikdar več ne!« kriči srdito Megla. »Jaz izstopim iz društva, iz čitalnice.« »Vrag te vzemi!« se oglasi zdaj Koren ter stopi pred adjunkta, »kaj meniš, da takega tenora ne premoremo?« »No gospodje, kaj pa bi bilo, ko bi eno nedolžno nemško zapeli?« vpraša v tem trenutku glavar; »jaz tudi pomagam.« »Ne znamo nobene!« se odreže Koren. »Prej ste eno imenovali,« deje oni. »Tisto zna edini Megla!« »Vedite, gospod Koren,« zavpije adjunkt, »prinesite mi rajši moje črne hlače nazaj, katere sem Vam o Veliki noči posodil.« »Vi ste nesramen človek! Da bi ga vrag — tega pobalina!« je divjal Koren. Megla je spoznal, da ni več varno zanj, in je odšel naglo za okrajnim glavarjem, kateremu se je položaj tudi že opasen dozdeval. Med pevci pa je trajal kreg še nekoliko časa, in ko so pozneje kot zadnji korakali v malih gručah navzdol, je dejal Koren Hrastovemu pisarju: »Ali ti nisem pravil, da bo — h . . . č? Še vsako leto je bil in tudi letos!« Ko se je to gori vršilo, je šla Bolčtova družba že doli po gostem bukovem gozdu. Ilovska ni bila vajena takih potov, torej je morala hoditi bolj polagoma ter varneje stopati. Zaostala sta zato s Hrastom nekoliko korakov za drugimi, akoravno se je Katinka trudila, ostati v bližini onih. Govorila je o navadnih predmetih, in doktor je večinoma molčal. . Kadar je pa odgovarjal, je storil to na kratko, razmišljen; morda sam ni vedel, kaj govori. V njem je vse vrelo najraz-nejših čutil: radost, razkošje, bojazen in tesnoba; le mirnega mišljenja ni bil zmožen. Prišla sta blizu izhoda iz gozda, in odtam tudi ni bilo več daleč do podnožja holmovega, kjer je čakal Boletov voz. Gosta tema je vladala, le brezštevilno svetlih kresnic se je lesketalo med grmovjem; pred njima se je čul glasni smeh Elze, kateremu so bili povod sigurno Medenovi skromni dovtipi. Hrasta se je polastil naenkrat isti čut, kakor prej gori vrhu holma, ko je llovsko opomnil minulih let; le naprej čez brezdno, čez slapovje! Obstal je ter krepko objel mlado ženo, in v svoji slepi strasti pritisnil ustni na njeni. Ubraniti se mu ni mogla, pa izvila se mu je naglo; besede ni mogla najti, le stekla je naprej, brez sape, brez uma, navzdol za onimi. Ko bi bil mogel on videti njen obraz, bi se bil prestrašil, tako je bil izpre-menjen; dospela sta iz gozda, pa on si ni upal več ponuditi ji roke. Nekako bojazljivo je šel molče poleg nje kakor tat. In ona? Ubožica! Ta poljub ji je zbudil in podvojil vse premagane nekdanje bolečine, vse želje in strasti prve vroče ljubezni. Zdaj ni bila več deklica, zdaj je bila — žena. Da, žena drugega, katerega ne ljubi, pa kateri je vendar pred Bogom in svetom njen mož. Zvrtelo se ji je v glavi pri tej misli, pa ona je bila že marsikaj vročega in bridkega š krepko voljo utešila, zato jo je obšla ta slabost le za trenutek. V naslednjem že je bila zopet krepka, hladna in ponosna. In čudno! Čut, da je razžaljena, se ji je zbudil, pa prodreti, vseh drugih nadvladati ni mogel. Zato tudi ni zinila besede, dokler nista dospela do voza, kjer so se bili prednji ravnokar ustavili. Ah ženske! One odpuščajo vse, kar storimo iz češčenja, iz ljubezni do njih, tudi ako prekoračimo nam stavljene meje; pa nikdar ti ženska ne bo odpustila, ako nisi porabil priložnosti, katero je ona napeljala. »Ali mi bode podala roko k slovesu — ali ne?« je ugibal doktor med potom do voza. In tudi nji je ta pomislek šinil v glavo. Pa podala mu jo je, toda s pogledom se ga je ognila; tudi rekla mu ni drugega nego hladno: »Lahko noč!« Zadnje pol ure je bil doktor skoro popolnem pozabil, da je Elza Muller sploh še na svetu; niti nje zvoneči smeh ga ni spomnil tega. Zato ga je zdaj kar nekako mrzlo izpreletelo, ko je začul poleg sebe njen veseli glas: »Ah, gospod doktor, vendar enkrat! Danes Vi kar glavo povešate, gospod Meden pa je izborne volje.« Hrast se je nekoliko izgovarjal. »Glejte te krasne rožice, gospod Meden jih je nabral po gozdu. Škoda, da jih v temi ne razločite; pa duh Vam jih mora izdati.« Rekoč mu pomoli šop, »Ne poznam,« reče Hrast malomarno. »Sami korčki so; saj Vi ljubite to cvetko.« Zdaj se je Hrastu malo zjasnilo; iz guver-nantinega govora je donelo tudi nekaj zasmeh-Ijivega; pa ono je edini doktor začutil. Pa to ga je ujezilo. »Ali mi darujete eno?« vpraša porogljivo. »Ne, ne,« deje ona enako, »za to še ni sile.« Zadnje besede je izustila skoro šepetaje, tako da drugi, pri katerih se je ravno Meden poslavljal, niso besedice čuli. Potem pa je naglo stopila k vozu. Malo pozneje je izginil voz v temi; tudi Meden se je bil onim pridružil, Hrast pa je ostal sam na cesti. »Fant, fant, kam bredeš?« je dejal sam v sebi, odgovoril si pa ni na to; in ko je korakal počasi proti domu, se je utopil zopet v razkošne sanjarije, »Ta poljub, ta poljub! Razžaljena ni bila, niti jezna — ljubi me, še vedno me ljubi, ljubi! Le plavajmo, le jadrajmo! Kaj mi je mar, kje je breg; kaj mi je mar ves svet?« . . . Tam na Medenovi pristavi pa je v enem gornjih oken to noč slonela dolgo, dolgo ona mlada žena. Zakrivala si je obraz in bridko jokala. Je li tožila za nekdanjo izgubljeno srečo? Se je li bala, da ne bode imela moči in kreposti ustavljati se strasti in grehu? XIII. Skoro tri tedne po zadnjih dogodkih so ostale razmere med glavnimi osebami naše povesti neizpremenjene. Ilovska je stregla doma svojemu bolnemu soprogu, kateremu se je bila bolezen na slabše obrnila; mnogo dni žena niti iz hiše ni stopila. Z vednim delom si je tešila spomine, ki so jo sedaj hoteli pogostem mučiti in vznemirjati. Pri Boletovih ni bilo izpremembe, nego da je Meden sedaj skoro sleherni dan prihajal k njim, in celo Hrast se je bil zopet dvakrat ali trikrat oglasil. Pa guvernanta ga ni zvabila tja; čisto druge namere so ga vodile. Od onega krasnega večera ni imel več mirne ure, in tudi svoj pisarniški posel je zanemarjal. Izprehajal se je mnogo ter vedel vselej tako kreniti, da je prišel v bližino Medenove pristave. Pa sreča mu ni bila mila, nego nasprotno: nezgoda je hotela, da je kovačica Barba večkrat ravno tam hodila, jagode nabirala, kozo pasla, ali pa kako suho vejo vlekla iz gozda — kjer je doktor meril svojo pot. Nekega večera pa — zakaj le o takem času se je izprehajal Hrast — je srečal nenadoma Tilha. »Ah, gospod doktor,« je zakričal leta, »ravno k Vam sem se namenil, saj veste zavoljo tiste pravde.« »Zaradi katere pravde?« je vprašal Hrast, ki mu zadnji pogovor s Tilhom ni bil več v mislih. »I no! Jaz tudi ne vem, s kom in zakaj se pravdate, pa naročili ste mi zaradi onih tu gori na pristavi —« »A—a, da, da! Stvar je že v redu. Hvala Vam, Tileh.« »Pa ste hitro končali,« je dejal oni malo nejevoljno, zakaj nadejal se je, da še kaj prisluži. »Tako je; časih hitro, časih pa počasi,« je odgovoril doktor ter naglo stopil naprej. Istega večera se je Tileh razgovarjal z Barbo, da je srečal doktorja, in ona je tudi omenila, kolikokrat in kje ga je v zadnjih dneh videla. »Kakor kak ogleduh — tako lazi okoli,« je pristavila. Kovaču se je pa nekaj posvetilo. »E, čakaj, čakaj! Baba, ti si slepa; ali ne uganeš, zakaj lazi ta škric po naši soseski?« Ona ga je začudena in skoro prestrašena pogledala. 145 10 »Za kom pa lisjak lazi sušca meseca?« »Pojdi, pojdi, tepec stari!« zavrne Žena prebrisanega kovača. »Kam pa bo hodil tukaj, kjer ni žive duše v obližju — saj ima v Borju dovolj deklet.« »Razumela si me vendar, čeravno imaš kratek pogled. Kaj pa tu gori na pristavi ? Kaj ?« Zdaj sta bila pa soproga takoj edina, in Barba je to noč slabo spala od golega hrepenenja po dnevu. Ko se je pa zdanilo, je nesla to novost z jajci vred v Borje. — Poleg svojih brezuspešnih izprehodov je obiskal doktor tudi, kakor smo že omenili, dva ali trikrat Boletove, pa istotako brezuspešno; zakaj šel je tja le zato, da morda najde tam [lovsko. Našel pa je le Medena, katerega je zdaj očividno zanimala edino le Elza. Drugim časih še odgovarjal ni. Bol£ se je smejal ter pošalil semtertja, kadar je bil navzočen; navadno pa je pustil družbo. Boleški vse to ni bilo povolji, pa Medena ni hotela žaliti, in zato je mirno čakala, kako se bodo razmotale te stvari. Da doktorja ne zanima več njena guvernanta, to je vedela; slepa bi morala biti, da bi ne bila zapazila te izpremembe — vzroka pa ni znala, in navadna ženska radovednost bi jo bila skoro do direktnega izpraševanja guvernante zapeljala. Pa premagala se je. Nekega dopoldne se pripelje Meden v svojem najlepšem vozu pred dr^novski grad. Opravljen je bil najelegantneje; frak, beli ovratnik, cilinder in rokavice, vse je bilo novo. Na prsi si je bil pripel krasen nageljnov cvet. Tako je stopal počasi po stopnicah v Bolčtovo sobo, kjer je vedel, da najde gospodarja. Leta je osupel vstal s stola ter ogledoval prijatelja, ki se mu je nekako slovesno bližal. »Ha, ha, ha — kaj pa misliš? Ali uganjaš predpustne burke ali se pa ženiš? Kaj drugega te ni spravilo danes v frak in beli ovratnik.« »Zadel si jo kakor vedno, ljubi prijatelj,« deje Meden ter gleda okoli, kam bi odložil cilinder; malo v zadregi je bil mož ter poizkušal prijazno smehljanje. »Kaj sem zadel? Da se ženiš?« »Da!« »O ti prekrasni mladenič! Pa kje je tvoja izvoljena, srečna nevesta?« »Nemam je še; zato sem prišel k tebi.« »Kaj — k meni? Ha — ha — izvrstno! Morda si hočeš eno mojih deklic izbrati. Takoj privolim, da bi bili le dovolj stari. O ti zlati ženin — samo malo pozno si začel. »»Schier vierzig Jahre bist du alt — —«« »Nikar se ne šali,« vzdihne Meden ter si z rdečim svilenim robcem obriše pot s čela. »Torej je bridka resnica?« »Da, resnica! Ti mi moraš pomagati!« 147 10* »Jaz — pomagati? A—a!« odgovori zateg-njeno Bolč, ki je jel spoznavati, kam meri. Meden. »Moraš, če si mi prijazen!« »Prijatelj, zdaj pa prosim, da govoriš bolj jasno in točno, zakaj dozdaj te še ne urnem.« »Ah, saj veš!« »Zaboga, kaj hočem vedeti?« »Elza!« »A-a-a-a!« Bolč nalašč ni govoril dalje ter se je radoval o zadregi, v kateri je tičal Meden. »Povej, prijatelj, ali si tudi tedaj, ko si njo vprašal, tako navdušeno govoril, kakor govoriš zdaj?« deje Bol& porogljivo. Oni je nehal brisati svoje čelo ter začudeno pogledal graščaka. »Jaz še nisem govoril Ž njo o tem.« »Ha, ha, ha, izvrstno! Torej Želiš, da jaz govorim zate? Dobro vlogo si mi privoščil. Tirer les marrons du feu! Koliko boš dal — mešetarine? Stvar ne bo tako lahka, kakor v svoji mladeniški zaljubljenosti računaš.« »Zakaj ne ?« »Pomisli — doktor tudi hodi tvojim potom.« »Njega se ne bojim!« »Dobro zate! Pa zdaj govori kako in kaj!« »Prosil bi te, da govoriš z Elzo, je li zadovoljna vzeti mene,« deje Meden skoro jecaje ter seže zopet po svoj robec. »To se lehko takoj zgodi. Čakaj malo«, odgovori Bolt ter stopi k steni, da bi pozvonil. »Ne, ne, ne,« kriči Meden, »ne v moji navzočnosti, nikakor ne! Jaz grem.« »Ti si vzor pogumnega snubača! Pomisli vendar, da je najbolj umestno, ako se takoj zmenita. Preveč časa ugibati in presojevati — tega ji ne smemo pustiti! To bi ne bilo koristno! Torej jaz bom pozvonil!« »Ah!« je vzdihnil Meden ter sedel na stol v kotu sobe. »Prijatelj, nekaj je treba še pomisliti, predno pozvonim in predno se pomenimo: ali ima Elza kaj dote?« Bolt je bil hudoben, poznal je slabosti Medenove, ter vedel, da pri njem skopost in lakomnost nista zadnji med merodajnimi strastmi. »Prašal nisem,« reče Meden, »pa to se morda poizve? Ah, dote ne more imeti, ker je guvernanta.« »1, morda jo prikriva?« Meden je ogledoval okna graščakove sobe ter drgnil z rokami po svojih kolenih. »Meni je vseeno, ima li doto ali ne. Če jo ima, tem bolje!« reče naposled. Bolt se je s sarkastičnim nasmehom obrnil v stran ter potegnil zvonec. Dekli, ki je malo potem vstopila, je ukazal poklicati guvernanto in nekoliko trenutkov pozneje je vstopila Elza. Postala je osupla pri vratih, ugledavši Medena v praznični opravi. »Česa želite ?« je vprašala Bolita. »Prosim, sedite tu na stol; razpravljati nam je nekaj važnega.« »In to bi bilo?« Guvernanta je umela govoriti z načinom, ki je časih celo gospodarju imponiral. Bol£ je spoznal, da mu je treba resnemu biti, in zato je izpremenil tudi dozdanjo obliko svojega vedenja. »Oprostite,« je dejal z resnim glasom, »morda se Vam ne bode dozdevalo umestno moje vsiljevanje, pa prijateljstvo zahteva, da prevzamem to nalogo. Snubim Vas v imenu svojega prijatelja Medena.« Guvernanta se je zardela; pa takoj potem je bila zopet kakor navadno — niti bleda, niti rdeča v lice. »In zakaj gospod Meden tega sam ne stori ?« je vprašala ter povesila oči. »Ker se mu bolj umestno dozdeva vpeljati to tem potom.« Kratek molk je nastal po teh besedah, in Boletu ni bilo težko, varovati prejšnjo resnobo. »Vi ste me osupnili, iznenadili —« deje naposled guvernanta. Bol£ je mignil Medenu, in ta se je počasi vzdignil s svojega stola ter stopil k Elzi. »Ali niste vedeli tega, da, da, da . . .«. Dalje ni mogel, pa prijel je guvernanto za roko. Odtegnila mu je ni, pa obrnila se je k Bolčtu ter rekla: »Odloga Vas prosim ; prenaglo je prišlo vse to — odloga morda do jutri, pojutrišnjem, samo nekaj dni« — »To seveda, kolikor želite, le predolgega ne!« deje Bolt. »To seveda!« pristavi Meden ter vleče svoje rokavice z rok. Kratek molk je nastal, in vtem je odšla guvernanta. Niti Bolt, niti Meden je ni zadrževal. »Vesel bodi, bratec,« je klical prvi, »zdaj si na konju; toda jaz bom najel Hrasta, da te toživa za odškodnino. Guvernanto mi vzameš iz hiše — kje dobim drugo?« »Kaj pa, če se drugače premisli ?« »E—e— prijatelj, če se premisli drugače, potem ti čestitam, sreča tvoja! Če se pa ne premisli, potem pa imaš, Česar si želel. Si li zadovoljen z menoj?« Meden v istini vendar ni bil zadovoljen. Ko je sedel malo pozneje zopet v svojem vozu, dozdevalo se mu je, da ga tišči nekaj tam, kjer je mislil, da mu bije srce, tam med srcem in želodcem, in prav slabe volje je zaklical svojemu hlapcu: »Vozi, vozi in udari to vražjo kobilo!« Istega popoldne je prišel doktor Hrast na Drenovo, in naključje je hotelo, da sta se bila odpeljala Bolč in soproga njegova v Zalog na pohod; vzela sta tudi starejšo hčerko s seboj in doma je ostala guvernanta in mlajša hči Bolčtova, katera je pa najrajša se igrala pri deklah na polju poleg grajskega vrta. Elza je bila ostala na vrtu in tam jo je našel doktor. Sedela je pod košato platano; pričeto pletenje je ležalo pred njo na mizi, in poleg pletenja napol odprta kpjiga. Deklica pa je zamišljena zrla predse v tla. Doktorja ni zapazila, da ni stal tik nje ter je ne običajno pozdravil. Prestrašila se ga je skoro, a ponudila mu je takoj nalahko smehljaje se bližnji sedež. »Nesrečno ste zadeli, gospod doktor! Nikogar ni doma, in tudi nadejati se ni, da bi se gospoda kmalu vrnila.« »Tem bolje, gospodična,« deje Hrast skoro afektirano; »tem dalje bom smel uživati samo Vašo navzočnost, seveda, če me boste vrednega spoznali.« »Neizrečeno ste ljubeznivi,« zavrne guvernanta z ironičnim posmehom. On se ni zmenil za to, nego je segel po knjigi, ki je ležala napol odprta na mizi. »Ah,« je dejal z zategnjenim glasom in skoro zaničljivo, »kako Vam je možno brati te povesti ?« »Zakaj ?« On ni odgovoril takoj; videti je bilo, da jo hoče nekako nadzirati, ter da išče izrazov in besedi, da pretira svojo sodbo. »Zakaj?« je ponavljal za njo; »zato, ker so tako bedasto izmišljene, tako nenaravno koncipirane, sestavljene, izvedene — za božjo voljo, povedati Vam skoro ne morem — a to je sigurno, da čez deset, dvajset let teh Marlittinih povesti nihče več ne bo čital.« »Vi govorite, kakor najhujši sovražnik te pisateljice.« »Ne, ne, brez šale, gospodična, tako mora vsak soditi! Le pomislite junake in junakinje v teh romanih. Junakinje so vse rdečelase, junaki pa merijo povprečno po dva metra od nog do glave. Če pa tega ni, potem so pa sigurno hromi. Vse spletke se rešujejo po skrivnih vhodih, skritih predalih v starih predalnikih ali pa s pomočjo podzemeljskih votlin. In ta dialog! Pomislite vendar, kje na vsem svetu govore ljudje tako pretirano bombastično, kakor tu v teh povestih? In tako tendenciozno je vse!« Guvernanta je bila vzela pletenje v roke ter je mirno poslušala. »Vi ste hud realist,« je rekla malomarno, ko je oni umolknil. »Kaj še!« oporeka doktor, »pa na življenje se je vendar treba ozirati.« Molčala sta nekoliko trenutkov. »Povedite mi,« je pričel Hrast vnovič, »Vam li ugajajo tisti prisiljeni ljubezenski prizori, v katerih se redno topi ponos, ošabnost ali sovraštvo — kakor svinec v žrjavici?« »Haha, izvrstni ste danes.« »Zakaj mi ne odgovorite?« »Ker morda tudi tako sodim. Saj veste, — ljubezen v knjigah, v romanih, ali pa v življenju — ni povsem enaka.« Doktor jo je začudeno pogledal; vedel ni, kam meri Elza, toda polastil se ga je čut, da mu nekaj preti. Vstal je ter s svojo palčico odbijal peresa z bližnjega jasminovega grma. »Vi ne veste, kaj je ljubezen!« je dejal hrabro, toda ozrl se ni v guvernanto. »In Vi gospod doktor?« je vprašala s svojim melodioznim glasom. Hrastu je zadonel ta glas tako zapeljivo na uho, da se je obrnil zopet k deklici; pa ona ni dvignila očesa s svojega pletenja. »Jaz, jaz — o jaz vem, kaj je to!« je dejal on ter udaril zopet s palico po jasminu. »Pa pozabite morda tudi lehko?« vpraša ona, a ne da bi se ozrla vanj. Zaničljiv posmeh mu je šinil čez lice. »Mi li nameravate očitati . . .?« Temna rdečica ji je zalila lice, ko je vstala s svojega sedeža ter uprla se z roko ob mizo. »Hvala Vam, doktor,« je dejala, in v očeh se ji je nekaj posvetilo, kakor prikrivana zlobnost, ki nehote sili na dan; »hvala Vam; da se mi kažete v pravi podobi, hvala Vaši odkritosrčnosti! Pa, da ne boste mislili, da sva si drug drugemu kaj na dolgu, povedati Vam moram, da nisem zastonj odlašala svojega odgovora; saj veste, katerega. Mislila sem, da se s časom privadim — zakaj o ljubezni, doktor, o ljubezni — haha, o tej pač ni bilo sledu, haha!« Žaljeno samoljubje — to časih huje skeli, nego vsaka druga bolečina; Hrast pa je bil silno samoljuben. Bled ko pobeljena stena je stal pred Elzo, in divji, jezen odgovor mu je bil na jeziku. A premagal se je. »Zdaj je menda vrsta na meni, da se Vam zahvalim na Vaši odkritosrčnosti,« je dejal s posiljenim zasmehom. »Hranite si to, saj sva se pobotala! Toda še nekaj,« je pristavila Elza, in oni zlobni svit ji je Šinil zopet z oči; »še nekaj, gospod doktor; naj Vas vendar enkrat sveta prosim. Vedite, gospod Meden me snubi — kaj pravite, Vi ste razumen mož, kaj mi je storiti?« Stisnila je spodnje ustno med zobe ter neprestano in nekako bodoče zrla v Hrasta. To vprašanje in ta nenadejana novost ga je razburila še bolj. Ako smo dali tudi slovo ljubezni in ako nam ni ničesar več do ženske, za katero se nam je bilo nekdaj srce vnelo — vse te nekdanje strasti se povrnejo z dvojno silo, ako vidimo, da ima drug posesti, kar je bilo nekdaj naše. Ljubosumnivost traje dalje nego ljubezen. Tako se je godilo tudi doktorju. »Kaj, Meden Vas snubi?« je vprašal s hri-pavim glasom. »Da,« deje ona z nekovim zadoščenjem, zakaj videla je, da Hrast svoje strasti ne more prikrivati. »In jaz — jaz naj Vam svetujem?« »Da prosim Vas!« »O — Vi, Vi —! Vi ste zlobni!« je siknil doktor. »Jaz Vas ne umejem.« Rekla je to malomarno predse. »Prav imate; saj je bilo res neumno,« hiti oni ter brska s palico po pesku; jeza mu je jela kipeti. »Torej sveta si Želite; i ne — gospodična Elza, vzemite ga — Medena! Kakor ga jaz poznam, ne bo Vam delal posebne preglavice.« »Haha!« je vzkliknila ona poluglasno, pa čulo se ni kakor smeh. »In dovoljujte mi, gospodična, da Vam prvi čestitam!« pristavi Hrast. Sam ni vedel, kak pikri zasmeh je zadonel iz njegovih besedi. Pa njo je globoko zadel. »Ne, ne; to je že preveč!« je hitela ter glasno zajokala. Pala je na stol ter ihte se naslonila na mizo. Ako hočemo resnični biti, moramo povedati, da jo je doktor z nekakim zadovoljstvom ogledoval; pa ne dolgo, zakaj čutil je, da mu preti jako smešna vloga: odpuščenja prositi, preklicevati, tolažiti — vse to mu je stopilo pred oči, in eno se mu je bolj smešno zdelo nego drugo. Obrnil se je ter naglo odšel z vrta, ne da bi se enkrat ozrl. »Jaz dvojim, da vzameš Medena,« je mrmral samprisebi, ko je z naglimi koraki hitel čez klanec. »In če ga vzame . . . bedak, bedak, saj nimaš nobene pravice do nje.« V tem trenutku se mu je približal izza ovinka eleganten voz z dvema čilima konjičema. Bil je Medenov, a gospodarja ni bilo v njem, nego temno opravljena gospa — llovska. Vračala se je menda iz Borja. Ugledala je doktorja stoprv, ko je šinil voz mimo njega ter mu na-lahko odzdravila. Rdečice njene on ni mogel opaziti, tudi odzdrav njen je komaj videl; pa obstal je nehote in zrl za vozom, ki je naglo izginil na bližnjim ovinkom. Potem pa se je udaril ob čelo ter obrnivši se proti Borju dejal skoro glasno: »Tudi tu nimaš nobene pravice več!« — — — — — — Drugega jutra se ga je polastila, kakor navadno, neka dobrodejna reakcija, in ko mu je dopoldne prinesel sluga z Drenovega pisemce, in mu je razganivšemu isto palo nekoliko deh- tečih ciklamenov iz njega, se je nasmehnil skoro veselo. »To je torej odgovor,« si je mislil. Na malem lističu pa je stalo zapisano: Ein guter Rath ist auch nicht zu verschmiih'n. Homunculus. Hrast je hladnokrvno vzel pero ter pod to vrsto napisal dotični pristujoči verz iz Fausta: Wir wollen's weiter seh'n. Mephislopheles. Zganil je zopet list, napisal nanj Elzin naslov ter ga oddal slugi. Pa uro pozneje mu je prinesel drugi ravno to pismo neodprto nazaj. »Hoho!« je vzkliknil doktor, ko ga je bil zapustil sluga. Premeril je, roke meneč si, dvakrat sobo gorindol, potem pa je pismo s korčki vred spravil v miznico, vzel klobuk ter odšel v krčmo. Zvonilo je ravno poldne. XIV. Istega dne, pozno proti večeru je sedela Ilovska gori v bukovem logu blizu pristave. Dolgo časa že ni bila stopila iz hiše; bolni soprog in zdravnik iz Borja, kateri je prihajal sleherni dan tja ter se mudil navadno dolgo, sta bila edina človeka, s katerima je občevala, in niti prilike ni imela, iskati si druge družbe ali celo zabave. Včeraj stoprv jo je pregovoril soprog, da se je peljala v Borje, in tudi danes jo je prosil, naj ide na izprehod. Čutil se je boljšega. Vlažen večer je bil in od zahoda sem so se kopičili gosti oblaki na nebu; tam daleč za gorami se je od vročine bliskalo in skoz gosto bukovje v logu je potegnil časih gorak veter. Mlade žene pa niso zanimali niti prirodni prizori, niti razgled na globoko, pod njo v po-lutemi ležečo, obgozdeno dolino. Utopljena v svoje sanjarije je sedela nepremakljivo pod košato bukvijo. Koraki blizu nje so jo zdramili na hip, in prestrašena je planila kvišku, a v istem trenutku je stal pred njo — Hrast. »Katinka!« je vzkliknil tresoče, poluglasno ter iztegnil roke proti nji. »Vi — Vi ste tukaj!« je dejala zamolklo ter svoj lahki plašč potegnila tesneje čez rame. »Prestrašili ste me,« je nadaljevala s težko sapo. »Katinka!« je ponavljal on proseče. Obrnila se je proti njemu in žarek lune je obsvetil skozi veje nje bledi obraz. Rekla ni besedice, toda obraz in postava njena, vse je govorilo, vse je vprašalo, kaj želi oni. »Ne bojte se me, nikar ne bežite pred menoj! Le govoriti mi dovolite — če hočete — o nekdanjosti, ali ne, ne — o sedanjih dnevih — samo ne bežite, samo tukaj ostanite.« Tresla se je po vsem životu, ko so ji donele te skoro šepetane besede na uho, toda proč iti, bežati ni mogla. Usedla se je na klop in Hrast je obstal pred njo. Gosti mrak, ki je bil že nastal, je storil, da nista mogla razločevati drug drugega obraz. In to daje temi in noči svojo moč. »Odpustili ste mi,« je nadaljeval on, »rekli ste tako zadnjič, da mi odpuščate — pa kaj to odpuščanje — to me bolj peče nego sovraštvo, nego jeza, sovraštvo — vedi Katinka, to mi ni nič — to odpuščanje — ljubim te, ljubim — stori, kar hočeš — pa to ti moram povedati.« Prenehal je nekoliko, strast mu je glas zaprla. Ona pa ni imela nobene moči več. Sedela je pred njim na klopi ter z rokama zakrivala obraz. »Pustite me!« je dejala čez nekoliko trenutkov, ko on ni mogel najti zopet besede; pa sama ni vedela, kako bojazljivo je izpregovorila. Njemu je dalo to zopet pogum, kolikor mu ga še noč ni bila dala. Stopil je pred njo ter jo prijel za obe roke ter odtegnil jih nalahko z obraza. Pustila mu jih je za trenutek ter povesila glavo; njega pa je prešinila do dna srca misel: tvoja je, tvoja je! Hotel jo je stisniti k sebi. Pa izvila se mu je odločno ter stopila naglo v stran na stezo, katera je vodila proti pristavi. Tam gori sta lajala velika IVledenova psa, priklenjena pri hlevu, in skoz bukovje je potegnil močen piš. »Čemu hodite za menoj?« je dejala strogo in skoro s hripavim glasom; »povoda Vam ne dajem; ne smem ga in — nočem ga dajati! Vi sami ste najini poti ločili . . .« Vtem je stal on zopet poleg nje ter primši jo okoli pasu, potegnil jo k sebi. »Tako ne smeš in ne moreš govoriti!« je šepetal; »danes sem drug — odkar sem te tu vnovič videl, sem drug človek; jaz ne vem, ali bedim, ali sanjam — pa kaj bi ti pravil?« Držal jo je nekoliko trenutkov slonečo na njegovih prsih — pa na hip jo je izpustil iz rok, akoravno se ni več ustavljala njegovemu objemu. Obrnil se je napol v stran in ona si je molče popravljala svoj robec, ki je bil zdrsnil z glave. Strast človeška ima čudna pota. »Zbogom,« je dejal Hrast poluglasno, pa ne da bi se ozrl v llovsko, ki je še vedno nepremično stala na prejšnjem mestu; zavijala se je še vedno v svoj robec. Ko bi se bil le obrnil k njej ter jo prijel za roko — objela bi ga bila in mu dejala, da ga še vedno ljubi kakor nekdaj ali bolj ko nekdaj! Uprla je počasi pogled vanj, in na ustnih ji je bilo njegovo ime — izpregovoriti ga ni mogla. 161 ii »Zbogom!« je odgovorila potihem ter odšla naglo po stezi proti domu in tem hitreje, čim bolj se je bližala pristavi. Morda se je bala, da se ji povrne zopet prejšnja slabost. Hrast je zrl nem za njo, in ko je izginila v temi, je stopil tudi nekoliko korakov proti pristavi, pa vrnil se je ter sedel na okorno mizo pod bukvami. »Prokleto! Prokleto!« je mrmral predse, pa vedel ni, niti kaj govori, niti koga preklinja. Dva dni pozneje je zvedel, da so tujci z Medenove pristave odpotovali. XV. Sredi novembra je že bilo, neprijetnega mračnega dne, kakor nam jih pošilja le pozna jesen. Daljnje gore je zakrivala lahka, mokra meglica, katera, dvigajoča se tudi nad Borjem, ni dala pota solnčnim žarkom, da bi prodrli v široko borjansko dolino. Drevje kroginkrog je molelo gole veje kvišku, le hrastiči so nosili še v svojih vrhovih cele kodelje suhega perja. Travniki na desni in levi velike ceste so bili domalega preplavljeni in poleg njih je blatna cesta pričala o dolgotrajnem deževju. Taki dnevi ležejo duhomorno na človeka. V Borju pa je bilo ta dan vendarle vse nekako praznično, in mlado in staro, vsak, kdor je mogel iz hiše, vse je bilo zbrano po glavni ulici in na malem prostoru pred farno cerkvijo. Graščak Meden je praznoval danes svojo poroko z Boletovo guvernanto, in da se to ni godilo brez šuma in hrupa, nego z vso blestečo oholostjo in kmetiško baharijo — za to je skrbel Meden sam. Godcev in piskačev seveda ni bil naročil, zakaj to misel mu je Bolč še pravočasno pregnal; gostov in svatov pa je povabil, kolikor je znancev premogel — da so le dolgo suknjo nosili; svojih kmetiških sorodnikov se tudi ni mogel izogniti — in sorodniki njegovi so bili sploh skoro samo kmetje — pa v cerkev jih ni pustil, nego samo na odhodnjo jih je bil poklical ter jim pripravil cel polovnjak vina. Tako radodaren še nikdar ni bil kakor danes, in ko se je pripeljal s svati do pregraje, ki so jo bili improvizirali borjanski fantje, da jim odkupi ženin nevesto, jim je vrgel celih dvajset goldinarjev; pričakovali so jih bili seveda najmanj trideset. Sedaj se je pripeljala dolga vrsta kočij in vozičev pred farno cerkev, vse polno svatov; gospodje so nosili vsi široke šope cvetlic v petljicah ter bili opravljeni jako različno, kakor je tu v takih prilikah pač navada v naših malih mestih in trgih: poleg najnovejšega fraka je bila videti obnošena črna suknja nad rdečelisasto srajco, in sodni kancelist je tičal celo zaradi cestnega blata v visokih škornjih, pa si nataknil vendar bele rokavice. 163 11» Tudi ženski del svatov je bil jako različen. Okrajnega glavarja soproga in Boleška sta bili opravljeni po najnovejšem »Bazaru« in sta zbujali občno pozornost, ko se jima je pri izstopu iz kočije vlekel dobršen kos svilnatega, s čipkami obrobljenega krila po tleh. Lekarjeva žena je z zavistjo gledala za njima, zakaj ona je imela tibetno krilo brez vlečke. Nevesta je bila belo opravljena, in kakor je to tudi navada, malo objokana. »Krilo iz brokata ima,« je šepnila čitalnična krčmarica, stoječa med gledavci, svoji sosedinji; »to ji je Ženin kupil.« »Ali ona nima denarja?« vpraša ista. »Niti groša, saj ga ima ženin dovolj.« »Ta pa, ta; toda tišči ga!« »Krompir bo jedla pri njem in kislo zelje!« se oglasi davčni sluga za njima. »Ah, kaj Še! Jaz pravim, da bo ona hlače nosila,« meni krčmarica. »Toda brez žepov,« se smeje oni. »Oj, tu je pa naš doktor!« se oglasi zopet ona ter kaže na Hrasta, ki je bil ravno pred njimi z okrajnim sodnikom stopil z voza. Dobre volje je bil videti, in krog usten mu je igral ironičen smehljaj. »Pravili so enkrat, da bo ta vzel tole Bo-Ittovo —« omeni potihem eden poleg krčmarice. »Saj so tudi pravili, da jo bo tisti suhi davčni pisar vzel,« se oglasi leta jezno. »Da, da, naš adjunkt Megla,« pritrdi davčni sluga. »Tisti Megla, da, tisti nemškutar! Kdo bo tega piškavca jemal ?« se huduje čitalnična krčmarica; jezna je bila še vedno na ubogega Meglo, odkar je bil v istini izstopil iz čitalnice, kakor je bil oni kresni večer zažugal. »Glej ga no, saj je tudi med svati!« In res se je bil Megla ravnokar pripeljal mimo teb kritikov ter s tremi drugimi lezel z voza. Opravljen je bil danes v čisto nov frak, ki se je na smešen način opletal njegovega suhega, dolgega života. »Danes so ga prestavili v K . . .,« deje sluga. »No, hvala Bogu; pri nas samo zdražbe dela,« odgovori zadovoljno krčmarica. Medtem so bili že skoro vsi svatje v cerkvi, in množica gledavcev je drla sedaj za njimi poslušat, kako bosta ženin in nevesta svoj usodepolni »da« izpregovorila. Cerkveno opravilo je bilo kmalu končano, zlasti, ker se stari gospod dekan z nemškim, tukaj v Borju neobičajnim ogovorom ni hotel dolgo mučiti; potem pa so se odpeljali vsi vozovi po blatni, le tuintam debelo posuti cesti proti Drenovemu; zakaj gostoljubni Bolč si z ozirom na staro prijateljstvo z Medenom, in ker je bila Elza sedaj skoro del njegove rodbine, ni dal kratiti pravice, da ne bi priredil svatom obeda v svojem gradu. Medenu je bilo pa to še bolj povolji. Jako mnogobrojna družba je bila zbrana nocoj na Drenovem; došlo jih je tudi mnogo, kateri se zaradi pomanjkanja vozov prej niso mogli v cerkev peljati, in pri izvrstnem obedu se je razvnela živahna zabava. Med svati jih je bilo mnogo, ki so nocoj vprvič šampanjca pili. Nevesta se je bila preoblekla v navadno popotno opravo, zakaj po polnoči sta nameravala novo poročena odpeljati se na Nemško, kakor je trdil Meden, obiskat nevestine sorodnike; izmed njih je bil samo eden, sicer na Dunaju bivajoči bratranec Elzin, navzočen pri poroki; drugi zaradi oddaljenja niso mogli priti. Elza je bila nocoj krasna, in kakor je kazal njen veseli obraz, tudi srečna. Današnje solze so bile že izdavna usahnile, in sedaj se je jako glasno in radostno udeleževala občne zabave. Proti koncu obeda so se razhajali gostje po prostornih sobanah, in tu je slučaj nanesel, da sta se v sobi, kjer so pušili, pri kaminu sešla Hrast in Bolt, oba, kakor je bilo videti, jako dobre volje. »Sedaj je vrsta na tebi, prijatelj,« je dejal Bolt vžigaje si smotko. »Morebiti poizkusim pri tvoji prihodnji guvernanti,« je odgovoril Hrast s sarkastičnim smehom. »Eno si boš omislil, in da bo lepa, o tem priča dosedanje izkustvo.« »Dobro, dobro! Repctita placebit! Zakaj mislil sem vendar, da bo ta prej tvoja, nego Medenova.« »Haha!« »Es ist eine alte Geschichte, doch . . .« »Ne bodi siten, prijatelj! Ko bi ti vedel, kako malo me je zanimala ta današnja nevesta —« »Ah — qui se excuse —« »Pustiva to! Jaz ti rajši ponudim stavo; kaj praviš — kdo bo odslej gospodar v Mede-novi hiši?« »Cherchez la femme!« pristavi Bol£ s smehom. »Potem ne moreva staviti in si morava drugega iskati,« reče veselo Hrast. »No, prijatelj, brez šale,« meni Bolč resno, »jaz trdim, da bode Medenu jako koristno, da pride v te roke.« »Če bode Elza pametna, dobro bode za oba! In celo, haha, če bo kaj otrok — haha, Meden oče, hahaha —« Grajski gospodar se je vil od smehu. Doktor pa je polagoma utrnil pepel od svoje smotke ter mignil z rameni; a smejal se ni. »Ah, še nekaj, doktor,« je dejal B0I6 po kratkem molku ter stopil k bližnji mizi po vžigalice, da si vžge ugaslo smotko. »Pozabil sem skoro — toda ti si vendar sam dobil naznanilo ?« »O čem?« vpraša oni malomarno. »Da je [lovski umrl. Saj veš, oni bolni tujec z Medenove pristave, Čigar žena —« On ni mogel nadaljevati; zakaj doktor je bled ko zid planil s svojega stola ter ga prijel krčevito za roko. »Umrl je?« je hitel hripavo. »Zaboga — ali ti je bil v sorodu — ka-li, da si se tako prestrašil?« meni Bolt ter gleda začuden v razburjeni doktorjev obraz. Pa ta je bil že premagal prvo vzhitenje. »Iznenadilo me je, ker — ker njo poznam in njeno rodbino,« Doktor je rekel to jako mirno, pa Bolt je bil vendar postal pozoren. »A—a— tako? Spominjam se, da si že prej poznal ono lepo tujko! Doktor — morda si se pa v njo zaljubil — sedaj pa »post nubila Phoebus« — ka-li ?« »Ne šali se vedno, ljubi moj! Ti si kakor kavka na strehi —.« »Ti pa, kakor zaljubljen golob brez perut!« Hrast se je nejevoljno obrnil v stran. Novost, katero mu je bil razodel graščak, ga je bila prevzela tako, da je komaj ohranil svoje duševno ravnotežje. »Katinka, Katinka,« to je bila edina misel njegova. Sluga je nesel nekoliko kozarcev vina mimo. »Doktor, ti si slabe volje — pijva kozarec —!« Hrast ga je izpraznil na dušek. »Viresque acquirit — —« »Bibendo!« je končal doktor s smehom Boletove besede. Nekoliko drugih gospodov je pristopilo in Hrast se je umaknil počasi v drugo sobo. Najrajši bi bil sam, pa oditi ni mogel prej nego drugi. Prekoračil je več sob, pa povsodi so bili glasni, razgovarjajoči se gostje. Na hip je obstal; prišel je bil v salon, kjer sta se prvikrat dalje časa razgovarjala z Elzo. Tudi danes ni bilo nikogar tu, in doktor je nameraval sesti na bližnji stol, ko vstopi skozi nasprotna vrata — Elza. Videti je bilo skoro, kakor bi bila sledila Hrastu, zakaj niti začudenja ni pokazala, da ga najde na tem mestu. Bila je že popolnem za odpotovanje opravljena; edina zlatnina, katero je nosila, je bila mala zapona na ovratniku, v podobi'cvetličnega šopka jako umetno ponarejeni korčki, običajno darilce Hrastovo, katero ji je bil sinoč poslal. On je to takoj zapazil in morda bi mu bilo to vselej povolji, samo nocoj, sedaj v tem trenutku ne, ko mu je dušo polnila čisto druga podoba. »Prilike nisem imela dozdaj, zahvaliti se Vam, gospod doktor, za prijazni spomin,« je dejala mehko, kakor je le ona znala s svojim zvonkim glasom, in iz njenih temnomodrih oči se je posvetil čuden ogenj. Hrast je kakor neizkušen mladenič obrnil pogled v stran. »Ne šalite se, milostiva . . .« je dejal in jezik mu je bil nekako okoren. »Jaz se ne šalim!« Njemu je bilo že žal, da si je bil s tem darilom hotel privoščiti malo maščevanje. Sedaj je trdovratno molčal ter se igral z verižico pri uri. »Doktor!« je pričela ona ter malo prenehala, tako, da se je moral ozreti v njo. Pogledal jo je, in zopet ga je vznemiril oni temni ognjeni svit njenih oči. »Pojdite z menoj!« je dejala zapovedujoče ter se obrnila proti vratom, skoz katera je bila vstopila. On je stopil skoro nehote za njo. Šla sta skoz dve sobi, in tretja, v katero sta stopila, je bila njena prejšnja, guvernantina soba. Vse je bilo v neredu v njej; na mizi pa je brljavo gorela edina sveča. Mlada žena je obstala sredi sobe ter hlastno spela klobuk raz glavo in ga vrgla v naslonjačo. »Tu sva sama, doktor,« je dejala poluglasno ter stopila pred njega, »in časa imam tudi le nekoliko trenutkov; hočem pa, da bode med nama vse poravnano. Odgovorite mi, ste me li kdaj ljubili — tako ljubili . . .« Ni mogla končati svojega govora. On pa je stal nem pred njo; da, ko bi mu ne bila prej ona druga nesrečna Žena stopila pred duševno oko; ko bi mu ne bila vzplamtela malo trenutkov prej ona nekdanja ljubezen vnovič s tako silo — sedaj bi se bil oklenil nje — udušil bi se bil v tej strasti, ki se mu je bližala tako zapeljivo. Sedaj pa je ostal mrzel, in le ena skrb se ga je lotila, da je hlastno pogledal proti zaprtim vratom, skrb, da bi ga ne videl kdo tukaj. Do tega, da je sedaj uvidel in spoznal, da ga Elza ljubi — do vsega tega mu ni bilo nič. Medenova soproga je to zapazila, in skoro ni moči imela prikriti svojih čutil. Rokavico, katero je bila snela s prstov, je raztrgala krčevito ter sedla v naslonjačo. »Prepozno je,« — je dejal on po kratkem, mučnem molku; »sedaj bodi vse pozabljeno!« Ropot voza se je začul pred gradom. Elza je vstala naglo iz naslonjače. »Torej pozabljeno!« je ponavljala za njim. »Da, saj tako mora biti. Ne bojte se,« je pristavila zapazivši, da Hrast vnovič gleda na vrata, »nihče ne bode vedel, da ste bili tukaj, odprla Vam bom ta vrata; glejte — tule!« Rekoč je odprla res vrata na mostovž. Ločila sta se, ne da bi še eden izmed njiju besedico zinil. Elza je stala nekoliko časa pred ogledalom in dela klobuk na glavo. Vse, soba in sveča, miza in zrcalo, vse se je vrtelo pred njo. Pa tu jo je prišel klicat srečni ženin Meden. Potrkal je na vrata, ki so vodila v salon. »Takoj, takoj!« je vzkliknila njegova soproga, in odšel je zopet od vrat. Ona pa se je naslonila na mizo pred ogledalom. »Pozabljeno, prepozno!« je šepetala. »Pa — sem ga li res ljubila?« — Obrnila se je od ogledala, vzela klobuk in odšla iz sobe. V salonu jo je srečal Megla ter ji vtretjič jel pripovedovati, da je prestavljen iz Borja in kako nesrečen je, da se je to ravno sedaj in nenadoma zgodilo. Ona ga niti poslušala ni. Slovo novoporočenih se je vršilo naglo, čeravno med glasnim hrupom in šumom ostalih gostov. Lekar in davčni nadzornik tudi nista opustila nekoliko podlih dovtipov, ki sta jih šepnila Medenu na uho. Leta jih je sprejel z zadovoljnim smehom. Elza se je pred vstopom v voz ozrla še enkrat po družbi, kakor bi koga iskala. Toda doktorja ni bilo več; pa tudi drugi niso niti zapazili, da je izginil. Malo potem je ropotal voz z novoporočenima po klancu navzdol, v gradu gori pa je trajalo svatovsko veselje še dalje pri neštetih buteljah radodarnega graščaka. KOME C Leto pozneje me je obiskal moj stari znanec Hrast in ostal nekoliko dni pri meni. Deževnega večera, ko nisva mogla nikamor v družbo, sva sedela doma, in tedaj mi je na kratko pripovedoval vse te zgodbe, in štirinajst dni pozneje mi je poslal tudi oni listek, ki mu ga je bila dala Elza s korčki vred. »Jaz bi se ga rad znebil,« mi je pisal, »pa strani vreči ga ne morem — vrzi ga ti, če ga hočeš.« Smejal sem se naivni rahločutnosti tega moža; saj navadno ni bil tak. Tudi o llovski mi pri svojem pohodu ni povedal, kje biva, in ali on sploh kaj ve o njej. Toda zopet leto pozneje sem dobil naznanilo, da se je poročil moj stari prijatelj z — Ilovsko. Peto leto teče sedaj po pripovedovanih dogodkih. Pred kratkim sem bil po naključju v Borju. Sodnika Majarona ni več; pokopali so ga že v hladno zemljo, in ves trg je žaloval za njim; okrajni glavar pa je šel v penzijo, ker mu nova vlada ni bila povolji. Tudi o adjunktu Megli ne ve nihče več povedati — tako rahel in neznaten je sled, ki ga puščajo take osebe za seboj; za zgodovino niso. Graščak Bolk je še vedno stari veseljak; ena skrb ga sedaj najbolj zavzima; za starejšo hčerko Milico je treba doto pripraviti. Pa to ga ne bo posebno težilo. Te, če tudi malostne skrbi pa bode menda prost — Meden. Zakaj on in Elza nimata otrok. Pripovedujejo sicer o njem, da ni posebno zvest svoji ženi, in tudi o njej gre govorica, da se vozi rada v mesto, kjer zahaja v gledališče in k drugim zabavam, in da jo mož pušča večkrat samo tja. Zlobnim jezikom je pa to dovolj. In Hrast? Da govorim resnico: krstni boter sem bil, ni dolgo tega, tam v Borju drugemu njegovemu otroku. Vesel dan sem prebil in odšel zopet prepričan, da sta to dva srečna človeka: moj prijatelj in njegova žena Katinka. Z Boletovimi sta v starih prijaznih razmerah, z iVledenovimi pa se vsi le redko shajajo. Stari dogodki so sicer v istini »pozabljeni«, pa sedaj pride vedno kaj novega med nje, kakor je to pač na dnevnem redu v takih malih trgih. Prihodnjih volitev za deželni zbor komaj čakajo. Meden bo kandidiral za nemško stranko, zakaj kolikor mu je do zagrizenega nemškutarja še manjkalo, to mu je vzgojila žena, kateri je v vsem pokoren; njegov močnejši nasprotnik in zmagovavec v trgu pa bode sigurno — Hrast. Kam se bode leta vrgel — ali bo pristopil k narodni »radikalni«, ali narodni »vladni« stranki — tega ne vemo — naroden pa bo gotovo. In to je glavna stvar! Bolt bo pa poizkusil v velikem posestvu; pa on je prost vsakih iluzij gledt zmage ter se tolaži po svoji navadi s starim Homerjem: »"Eggitxi -ty-ap!« — »Prišel bo dan!« Tisk »Narodne tiskarne« v Ljubljani. narodna in univerzitetna KNJI2NICR