Ne nazaj — Gospoda moja, vi ste vzgojitelji mladine. Kakršni boste vi, takšna bo naša mladina, a kakršna bo mladina, tak bo tudi narod in njegova bodočnost. In kaj je najvažnejše v tem vašem vzgojiteljskem poklicu? Kaj je nam kot narodu najbolj potrebno, da pridobimo ugled in priznanje ostalih vclikih narodov? Potrebni so nam krepki moralni karakterji, močne vrline. Brez tega ni napredka, ni zdravega življenja, vse je navidezno, lažnivo, izumetničeno. Naš narod ima slavno preteklost, znano in priznano. In glejte, vse kar imamo od preteklosti, vse kar je v njej sijajnega in slavnega, to je od ljudi visoko moralnih, silno čistih in nedosegljivo značajnih v vsem in povsod; junaštvo v obrambi, samozatajevanje v ustankih proti tiraniji, krepost v hiši in prijateljstvu, iskrenost v odnošajih, neumornost pri delu, gojitev vrlin ob goslib in hišnem ognjišču, ob puški in jataganu, ob vcdrem in neustrašljivem pogledu, ob lahkem skoku, ki dohiteva in doseže, ob častnem delu in vsem kar smo doscgli, nesebičnost v vsem in vdanost za vse kar je dobro, — na kratko — vsc kar je dvigalo Srbijo, kar jo je stavljalo na prvo mesto na Balkanu in kar ji jc ustvarjalo državni napredek, prijatelje, ki so jo občudovali in neprijatelje, ki so jo spoštovali. (Kralj Peter I. o vzgoji značajev.) V predvojni dobi je bila naša organizacija eden izmed najboljših fortov narodno - napredne stranke. Družile so jo ideje in boj proti neznosni materialni bedi. Premnogo šibkih značajev je podleglo groznemu pritisku nasprotnih političnih strank, ali pa so jih omehčale lepe obljube, ugodnejša eksistenca. Med protivniki so se čez noč znašli tudi ljudje, ki so jih lastni politični prijatelji izigrali in pritirali do življenjskega prepada. Ne bom podrobneje razpravljal o teh žalostnih časih, saj je dovolj glasno govoril človek in pol — naš Cankar. Njegova beseda jc kresala v živo vsem, ki so se zavedali, kaj da pomenita šola in učiteljstvo. Naša organizačna zapuščina iz 1. 1913. »Dejanja govore« ni še preperela, dovolj je spominov na njo. Nekako v dolžnost si štejem, da na organizačnem pragu osevtlim naše spomine in pota, ki smo jih prehodili v borbi za svojo eksistenco, dokler je še čas. Pojavljajo se znaki, ki bi lahko ogrožali vse težko priborjene pridobitve polpretekle dobe. Divide et impera! je bilo geslo, ki nas je nekoč slabilo. Strah pred poginom pa večkrat ojači še najslabotnejšega. Tudi nas. V borbi za kruh se je naša organizacija prerila do impozantnih manifestacij v ljubljanskem Mestnem domu 1. 1917. Zbor so nam razbili po vladini odredbi. Ivanu Cankarju, ki je sledil Kačurju po njegovih trnjevih potih, policija ni pustila, da bi v našem imenu izbruhal blato, ki smo ga bili polni na živih telesih. Žalosten je spomin na šolsko stavko in nič veselejši oni, na debelo tiskani naslov: Boj za kruh dobojevan. Zavedali smo se resnosti življenja. Zašli smo v ogabno povojno dobo, dobo večnega prerivanja, stalnih sprcmemb, v čase, ko so se vlade preminjale kakor aprilsko vreme. Z njimi seveda tudi ljudje, in zaostajali niso niti učitelji. Mešalo se je, danes zrnje, jutri plevel. Petnajst let bo tega, kar se je učiteljstvo udružilo v UJU. Prelomili smo tradicije in iskali stikov z vsemi frakcijami tedanjib politično organiziranih učiteljskih zvez. UJU je bilo tu. Ni pa bilo zdravo. Zunanja politika ni pripuščala, da bi bili organizačni temelji enotni. Demokratsko in radikalno misleče učiteljstvo na eni, socialistično sindikalno orientirana mladina na drugi strani, skupščine bojne poljane, glave predsednikov bojne trofeje, to je bilo naše desetletno stanovsko pozorišče. Boji so bili vedno srditejši in so polagoma vodili k razpadu. Glasilo UJU je danes napadalo Protiča, jutri Pribičeviča, strasti so se palile, razburjenje se je prekladalo z rame na ramo. Nemir je dosegel vrhunec na skupščini v Subotici 1. 1925. V največjo vihro smo posegli Slovenci in uprav nas so pozvali, da smo tedaj v organizacijo zasadili prvo lopato depolitizacije. (»Učiteljski tovariš«, 10. IX. 1925.) Kar smo zahtevali od demokratov in radikalov, smo morali spraviti v sklad z domačimi razmerami, saj smo i pri nas imeli demokratsko, radikalno, socialistično in s. kmetijsko strujo in SLS. Ob vsakokratnem režimskem prevratu sc je pokazala na organizačnem nebu krvava zarja persekucij, nameščanj in premeščanj, premetavanje nadzornikov. Lahko bi bilo govoriti o vseh ncmoralnih dejanjih, težko pa bi se bilo izjaviti, katera »partija« je bila človekoljubnejša. Značaji so se majali, danes tu, jutri tam, ogrožena je bila morala, ogrožena vzgoja značajev. Pest je krivila hrbtenice. Dovolj nam je bilo tega. Sramovati smo se začeli lastnega stanu. Uprli smo se, uprli lastni organizaciji, vsem strankam in to tedaj, ko so sedeli na ministrskih stolih naši ljudje, ne nasprotniki. Da bi zasigurali učiteljstvo pred razračunavanji političnih strank, smo sklenili v delegaciji, naj se službena mesta podeljujejo neglede na politično prepričanje, po službeni starosti in družinskih potrebah. Ker se pa voclstvo ni hotelo ozirati na zadevne sklepe, je moralo pasti. Zadcvna rcvolucija — ni bila osebnega, pač pa zgolj stanovsko - pravnega značaja. S celjsko deklaracijo so se odprla organizačna vrata vsemu slovenskemu učiteljstvu. Eni so prihajali, drugi odhajali, eni so se vračali, drugi vztrajali. Danes — kakor kaže — se povračamo v zmešnjave. Uprav danes, ko smo ozdravili celotno organizacijo JUU in jo faktično šele pričeli graditi na zdravih temeljih, danes naj jo popustimo ravno v okviru naše banovine radi nekaterih osebnih razračunavanj in napačnega tolmačenja organizačnih borb, ki so zgolj stanovskega značaja? Naša vest, vest ljudi, ki smo kedaj stali v prednjih borbenih vrstah in morali prenesti premnogo žaljenj, je mirna. Delo organizacije je odprta knjiga, lahko je zasledovati njena pota. Ne rečem, da se niso med nami pojavljala sem in tja tudi kaka nesoglasja, niso pa bila osebna, saj so stala za nami celokupna društva. Učiteljstvo je faktor, ki ga javno življenje rabi, rabi ga narod, rabi domovina in najvišje priznanje mu je izrekel Nj. Vel. pok. kralj Aleksander. Ko ni bilo političnih strank, se je učiteljstvo z dušo in srcem oprijelo svojega vladarja, da mu pomaga ustvariti zdravo Jugoslavijo. V času, ko ni bilo političnih strank, se je učiteljstvo znašlo v delu na gospodarskem polju sredi med ljudmi različnih naziranj. In uspevalo je to delo, le žal, da je ta lepa doba tako hitro minula. Prišle so volitve, ki je k njim bil vabljen ves narod — brez razlike. In prav tedaj se je pokazal veliki vpliv učiteljstva med ljudstvom, če strankarske strasti ne razdirajo plemenitega stvarjanja. Ustanovili so JNS. Vsem strankam so bila vanjo odprta vrata. Veliko učiteljev jc, ki so njeni pristaši in vodijo njene organizacijc. Oni, ki bi radi metali radi narodnjakov blato na učiteljsko organizacijo, naj potrkajo na vrata svojih političnih strank in naj vprašajo, koliko je bilo v nji učiteljskih somišljenikov, ki bi pri njih nastopali tako, kakor so oni pri JNS, ki je zasluge tako dobro »priznavala«, saj se je zavedala, da učitelji delajo radi tvorbe, ne za tvorce. V avdijencah so sprejemali deputacije visoki vladni funkcionarji, ki so jim iznašali pritožbe radi tovarišev, ki niso bili njihovi politični somišljeniki, pritoževali so se radi dejanj, ki sami niso trpeli radi njih, pred celokupno zbrane poslancc in senatorje so stopali in grajali njihove nepravične sklepe glede zmanjšanja družinskih doklad, ki so njim samirh bile že davno odvzete, vlagali so proteste, pismene in ustmene, radi premeščanj, denuncijacij, tako da so jih osebno zasovražili in jim celo grozili. Tako narodnjaki, ki niso kričali, a danes morajo govoriti, ker kriče drugi. MC:l"rr: !¦:;¦" : :;;:rfK:r.:n - r^l^t:-'-' •u '-•-• ¦p^zz*z:\.-. - ' - -.---: - ¦ :¦ .--ic-^-.vi ¦¦•Itr:.--'!:?;' :-¦.-¦¦'¦ Ni znak 2000 letne kulture, če Lah za eno glavo napoveduje smrt sto glavam Abesincev, za JUU pa ni znak, da smo preživeli 10 letno premirje, če se damo oplašiti od dogodkov dneva. Mislimo dalje — in ostanimo v stanu lc učitelji. Nikomur organizacija ne brani, da se ne bi udejstvoval v novih političnih strankah, z mirno vestjo pa lahko zahteva, da se učitelj v njej uveljavlja tako, kakor to zahteva interes šolstva (saj proti tem interesom učiteljstvo nikdar ni delalo). Šola je breme za ljudstvo, težko ga nosi, to vedo demagogi; tudi mi vemo to, a racH tega ga ne kaže otežavati še s spomini rt» zlate čase, ko šolstvo ni bilo obvezno. Snubec hvali — mož bije. Tudi vera je znova prišla na politično bojišče. Tovariši! Dobro leto jc od tega, ko se je na skupščini JUU v Beogradu pojavila zahteva, da bodi glavni smoter organizacije »boj klerikalizmu!« In kdo je tedaj zavrnil predlog ter pridobil večino skupščine za to, da ostani organizacija zgolj stanovsko-borbenega in prosvetnega značaja? Pristaši JNS — zastopniki dravske banovine! (Govoril je tov. F. Lapajne, op. ured.) Tovariši, nc nazaj, prespolska je pot! Josip Lapajne.